študentski list Ljubljana, 23. oktobra 1967 Letnik XVIII Številka 2 tribuna Teze o Vietnamu kot resnici sveta i. Vietnam ne zahteva več količinskih, statističnih podatkov, ki bi dokazovali smiselnost takšnega ali drugačnega zavzemanja stališč. Vietnam postaja ka-tegorija resnice, ki vedno bolj uničuje tisto narav-nanost mišljenja, ki po W. Millsovih tezah zahteva, da je družboslovec le še knjigovodja. Več. Nivoji se spreminjajo. če je še včeraj bil to kriterij družbo-slovcu, je to sedaj in tukaj kriterij človeku. človek prevzema v družbi (in obratno) določene navade, ki koordimrajo gibanje ljudi v času. prostoru in tretji dimenziji, ki si jo vsak individuum sam Lzbere. Vietnamski človek razvija tretjo dimenzijo, kar po-meni, da si jo izbira na doloeen konkreten način. Kot individuuma me pač ne zanima razdalja 12.000 km, ki me loči od Vietnama, razmišljam pred-vsem o tem, da sem tako v vlogi potrošnika kot proizvajalca v skupnem odnosu in interesu. Od tod internacionalizem mojega upora. Toda odnos je ogrožen zaradi imperialistične logike, ki Združenim državam Amerike veleva, da si z institucijami moči prilaščajo ne le svobodo «človeka, temveč tega člove-ka samega. Grožnja vietnamskemu človeku je grožnja meni, predvsem pa ameriškemu človeku samerau. Gre te-daj za tri nivoje upora zoper isto; zoper nasilje, zo-per neresnico, zoper zunanjo moč nasploh. Vse te kategorije izražajo sodobno stisko sveta in so kot take kategorije resničnega sveta. Zadevajo vse. Viet-nam je tedaj vse, resnica sveta. Celostno opredelje-vanje do Vietnama in proti izvozu ameriške druž-bene bede se ne omejuje na aktivizem in angažira-nost. Ne, tak svet živimo v domišljanju svetlejše perspektive. V novem svetu si odmišljam moralno in fizično nasilje, proti katerima se sedaj opre-deljujem. II. Brez dvoma se ljudje v svetu absolutne polari-zacije že sami odločajo na osnovi kriterija Vietnam za napredno in ne-napredno subjektivno naravna-nost. V svetu polarizacije se tedaj pasivnost (v od-nosu do Vietnama) nujno kaže kot aktivnost, ki »šteje« vedno tistemu, ki se opira na kategorijo (zgolj) moči inštitucij in ne-morale. Seveda pa bi re-snično napreden odnos moral vsebovati predvsem tisto temeljno strukturo, brez katere bi svet še na-prej funkcioniral kot svet nasilja; od sovražnosti na začetku človekove zgodovine pa vse do institucije Srednjega veka in nuklearne dobe. Ta temeljna struktura je nadaljna utrditev in razvijanje tistih primarnih humanističnih in moralnih zametkov, ki so vedno v zgodovini idej in stvari imeli zdaj nara-ščajočo, zdaj padajočo vlogo. Pač odvisno od tiste-ga, kar je določen trentek predstavljal v opisani (pre)vladi enih in drugih sil. Moj poziv ni tedaj nič drugega, kot iniciativa v smislu sproščanja takih mo-ralnih in materialnih sil, ki omogočajo kontinuiteto že preseženih človeških vrednot. To ni poziv na mo-ralnost, še manj poziv na institucionalizacijo moči. Kultura kot bi&tveni del človeške kulture je ogrožena, ker je ogrožen njen del... vietnamski. Sta-tus quo je kulturi neznan. Ona je, ali je ni. Kultur-ni temelj izključuje pojem sile. Vojna sredstva, ki so jih stvarili isti možgani, ki so hkrati prebirali Homerja, uničujejo ustvarjeno in še nedoseženo. Isti fiziki, ki ljubijo svoje otroke, so v slepi zavero-vanosti v stroko, v ihti preseganja obstoječih rušil-nih aparatov, pozabili, da jih hkrati ubijajo. Apologeti moči trdijo. da veliki narodi ne po-trebujejo prava, pravo da gre samo malim narodom. Dialektika teh odnosov je izkrivljena, tako kot so sicer popačene izvirne in suverene možnosti izpave-dovanja množic in individuumov v deželi, kjer je kultura sinonim za ne-eskalirano ali — še dovoljeno porabo nasilja. Vietnam je že primer ponovne koncentracije im-perialistidne sile, ki je proces d^olonizacije in re-lativne osvoboditve malih narodov doživela kot po-raz. Poraz pa poizkuša spremeniti v zmago s po-močjo nove formule — neokolonialne vsebine. nadaljevanje na 3. strani 2. STHAN TRIBUNA 0 NEZAUPANJU »Edino, kar je nekaj vredno,« je leta 1870 zapisal Henrik Ibsen v pismu Geor-gesu Brandesu, »je upor človeškega duha. V pojmu svobode je dejstvo, da jo je tre-ba nenehno povečevati... Naj vas nikar ne zmede starost institucij ... Tudi naj-večje morajo propasti; ni takšne religije, ki bi je ne bilo moč uničiti. Nemoralna načela in neestetske norme ne morejo trajati.« Ta upor človeškega duha — upor kot vrednost, ne upor zaradi upora, pač pa upor za resnico, v imenu katere posamez-nik more in mora delovati, je bil verjetno tista sila, ki je vodila Sokrata, da je spil strup; tisti pogiun, ki je bil potreben Giordanu Brunu, d si je ostal zvest in se je dal sežgati na grmadi; upor člove-škega duha, ki je pomenil zaupanje v uspeh in napredek človekovega delovanja, ki je verjel v prihodnost kot vizijo papol-nosti in ki teži k enakosti. Upor, ki je podžigal k revolucijam in revolucionarnim odločitvam. Ta upor duha občudujemo tudi v naši revoluciji. Vsekakor pa revolucija kljub svoji zmagi, kljub enkratnemu dejanju, ni mogla zagotoviti popolnosti, dokončnosti, enakosti... Že v sami osnovi svoje Iastne ideologije razred, ki je ztnagal, ne pre-nese absolutnih in končnih projektov. Mnogo tistega, kar je bilo zamisel, vodilo, projekt, se je odtujilo, podvrženo je spre-minjanju, izjalovilo se je v nasprotje, za-misli uhajajo in postajajo tisto, kar niso nikoli želela postati. Potrebna je nova sin-teza, sinteza, ki jo bo pemovno moral opraviti upor, tokrat morda manj zignan, manj enovit, toda upor, v katerem je skri-to dejstvo, da je treba svobodo stalno povečevati. Revolucija, ki jo kljub dejstvu, da ni bila revolucija nas samih, radi sprejema-mo za svojo (imenujemo jo našo revolu-cijo), se je začela in končala »v imenu ljudstva«. Njen rezultat, njen post fe-stum, pa tudi njena odtujitev in vsi pri-jetaii in neprijetni zaključki, ki jih vklju-čuje razredu lastna ideologija, so last ti-stih, v imenu katerih je bila revolucija izvršena: Iast delovnih ljudi. V trenutku, ko se postavlja med ljudi in rezultate re-volucije medij, ki želi postati arbiter, ki hoče nekatere uspehe ali neuspehe zamol-čati, ki izhaja iz nezaupanja, se prikazuje TRIBUNO UREJAJO: NADEŽDA ČACINOVIČ, IZTOK GEISTER, MATJAŽ JUGOVIC, BOŽIDAR LAKOTA, TONE PAC- NIK (ODGOVORNI UREDNIK), RUDI RIZMAN (ZASNOVE), DIMITRIJ RUPEL, PETER VO-DOPIVEC, DUŠAN TRŠAR (TEH. UREDNIK) rRIBUNA - IZDAJA UO ZSJ - UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II -TELEFON 21-280 - TEKOČI RACUN 501-8-78/1 - LETNA NAROČNINA ZA STUDENTE DESET NDIN, ZA OSTALE PET NAJST NDIN - POSAMEZEN IZVOD 50 PAR - ROKOPISOV IN POTOGRAPIJ NE VRACAMO - TISK ČP DELO. LJUBLJA-NA, TOMŠICEVA 1, TELEFON 23-522 - POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI revolucija kot prevarana; ali ni bila izvr-šena v imenu Ijudstva in si arbiter upra-vičeno prilašča predpvavice, ali pa je po-sameznik uzurpiral posebno ugodnost, ki jo je zanj osebno pomenila revolucijs, se odtujil svoji družbi in začel delovati v imenu družbe, ki ji ni več pripadal. Projekt, kot rečeno, niti ni mogel niti ni hotel hiti dokončen. Ker se njegova re-alizacija stalno spreminja v svoje nasprot-je po zakonih svojih lastnih ideoloških te-meljev, je postalo iskanje nove rešitve, no-ve sinteze, nujnost: družba sama ne želi postati statična — s tem bi postala anahro-nistična, pristaja na spreminjanje, potre-buje predlogov, mora graditi in se izpo-polnjevati. Izhodišču dinnmike in stalnih premikanj se ni odpovedala in se tudi no-če odpovedati. Zaupam, da v proklamirani situaciji politično bojišče zares želi postati boj šče idej in projektov in postaja le naključno in redko sredstvo v boju za osebni prestiž in uveljavljanje posameznih osebnosti. Tako današnji čas razumnika ne sme in ne more pustiti hladnega in nedostopnega. Celo več: »Narediti se nedostopnega za da-našnja vprašanja znanosti in družbmega življenja, ostati hladen in neprizadei ub novih težnjah osvobojenega in zbeganega človeškega duha, pomeni biti nemoderen in nesodoben« (citat iz članka srbskega revolucionarja ob začetku stoletja). Mora-mo uresničiti svoje zamisli in ideje, če hočemo ostati prisotni v družbenem pro-storu, če občutimo, da je družba, ki jo sestavljamo, tudi naša družba, da snw njen del, da nas prizadeva in revolucio-nira. Družba, ki torej izhaja iz spreminjanja, vključuje svobodo upiranja. V trenutku, ko postanejo Ijudje v družbi pasivni, za-spijo v spominih na preteklost in na tre-nutirih lovorikah izpuste revolucijo iz rok. Razvoj gre neuničljivo svojo pot, stvamost sama nam naš svet odtujuje, spreminja se v nekaj, kar postaja nasprotje, anahro-nizem in bolnik. Družba, ki nima uporrri- kov, je v agoniji, saj ne pristaja na raz-voj, na spreminjanje. Pasivnost je z;;ni-kanje tistega, kar je po Ibsnovem tnnenju v človeku resnično vrednota — to je zani-kanje ustvarjalnosti. Resignacija je zaved-no zatajevanje bolečine. Dokler je družba tudi moja, se moratn upirati vsemu, kar mi vsiljuje slabega. V celoti projekt sprejemam in zaupam v njegovo trdnost, naprednost in pomemb-nost v živetem svetu. V tem zaupanju pričakujem manjše in večje zmote, na-prednost želim uresničiti, tidnost povečati. Zato zasledujem upor vseh posamezriikov, ki me obdajajo. Zato zasledujem delo vseh posameznikov, ki z družbo upravljajo. Zato sem prepričan, da je spreminjanje stalen boj, družba, ki ne dovoljuje za-upanja v boj in svobode boja, pa nima več trdnega in naprednega projekta. V pojmu svobode je dejstvo, da jo je treba nenehno povečevati. V pojmu druž-be, ki vključuje zaupanje v napredek, je dejstvo, da jo je treba nenehno izpopol-njevati. V družbeno dogajanje se mora vključe-vati posameznik z vso lastno odgovornost-jo. »Vzemi človeka kot človeka in njegov odnos do sveta kot človeški odnos ... vsak tvoj odnos do človeka in do narave mora biti določeno realiziranje stvarnega, indi-vidualnega življenja, ki odgovarja tvoji volji.« (Marx-Engels: Rani radovi.) Omejevanje kritike, zapiranje polemike in onemogočanje enakopravnega sodelova-nja v političnem prostoru je nezaupanje v družbeni faktor, v imenu kaNerega je bila revolucija izvršena. Ce je to nezaupa-nje v ljudstvo, ki družbo sestavlja in v imenu katerega družba biva, se revolucija prikazuje kot prevara. Ker v revolucijo verjamem, je edini kriterij, ki ga lahko sprejemam pri urejanju časopisa. kriterij prizadetosti in osebne angažiranosti v re-ševanju družbenih in političnih problemov. Vsekakor je kritika brez prizadetosti, osebne angažiranosti in želje po izpopol-njevanju družbe brez pomena in brez smi-sla. Družba, ki ^ v imenu Ijudstva vklju-čuje nezaupanje v Ijudstvo in oncmogoča upor človeškega duha, je bolnik. V tako družbo ne verjamem in tudi nočem ver-jeti. Taka družba ,fe nasprotje tistega, kar moj svet hoče postati. In tu se začenja moj upor. Peter Vodopivec Vprašanje ZŠJ Svoje razmišljanje o politični moči tn ustreznosti Zveze študentov, kot se mi kaže v delovanju slovenske filialke te zvezne štvidentovske organizacije, začenjam s skepso. Sodim, da je poja»v skepse mdi-kativen v situaciji, kjer se pozicije za-onejo majati, ali pa tedaj, ko so na najboljši poti, da dobijo polno veljavo. Upam tn želim si, da bi šlo za zadnji primer. Organizacijska struktura, čeprav modi-ficirana na vrsti kongresov, ostaja dedi-ščina tiste povojne organizacije, ki je slnžila oblasti za transimisijo. Transmi-sija je bila, kot kaže, v tistih časih, ko se je med študenti iskalo zavezništvo za temeljne projekte socializma, potrebna Ln na mestu. Toda v kasnejših pogojih sproščanja iai decentralizacije se je takšna vloga izkazala kot nepotrebna in konser-vativna. Saim ocenjujem naslednjo stopnjo v razvoju Zveze študentov kot afirmacijo političnih konceptov, nasprotujoč:h for-malni oblastveni strukturi. Mislim, da je bila neke vrste avtonomiiost Zveze štu-dentov izpričana v afirmaciji dialoga kot ustrezne oblike političnega boja. Iz tega »oprOzicianalnega časa« datira polemična in politično »sporna« Tribuna, zbori »čas tn svet« v študentskem naselju ter vrsfca od-prtih vprašanj znotraj univerze. Sporedno so se v sklapu organizacije razvijale še sindikalne aktivnosti ter posamezne inte-resne skupine, izvirajoče iz rekreativnih potreb študentov. Takšno razvejanje orga-nizacije je v kasnejši dobi, lco so bile naj-hujše ideološke preskušnje mimo, dejan-sko zameglilo status ZŠJ kot študentovske politične organizacije. Problemi demokra-cije znotraj univerze (sveti letnikov na fakultetah) so bili v glavnem rešeni, ostali problemi pa na nek način niso zahtevali neposrednega politionega angažmaja v smi-slu opredeljevanja »za« ali »zaper«. Memim, da je dejansko stanje v Zvezi študentov nadaljevanje takšne »brezzrač-ne« situacije. Problemi, kot jih vidimo študentje že vrsto let, so gotovo problesni, ki se ne tičejo ozko organizacije ZSJ: problem štipendij, problem zaposlavanja, problem mesta strokovnjatka v družbi, socialna struktura študentov ... Ter težave zahtevajo socialoških analiz m premišljene dolgaročne politične akcije. Na vidiku je reorganizacija ZMJ, tako tudi ZSJ. Kakšne bodo spremembe? O njih razmišljam s skepso. Merum, da je vedno bolj pomembno ugotoviti, da s sle-hernim pa.rcialniin premikom participira-mo na globalni družbeni situaciji. V si-tuaciji, ko gre za smotrno vključevanje v splošne gospodarske, politične in ne nazadnje moralne probleme družbe, ni dovolj samo predeljevanje »za« ali »zoper«. Kot se ml kaže danasnji projekt ZSJ, se bistvene prilagoditve k smotrnemu po-litičnemu delovanje v smeri od univerze v družbo in zanjo še ne dagajajo. Vrsta akcijskihprogramov se ukvarja s posamez-nimi sekundarniini nalogami ZŠJ, kot je aktivnost specialističnih odborov in for-macij v okviru ZŠJ. Obenem se kažejo tendence po profesionalizaciji dela v sa-m©m univierzitetnem odboru, ki zanj ma-terialne zadostitve relativno niso tako pičleT Če teče besedaa o rearganizaciji, bi kazalo prej, in to ravno znotraj ZgJ spre-govoriti o smiselnosti nadaljnjega obstoja študentovske organizacije, t. j. o politični učinkovitosti njenega delovanja. Ce se stri-njamo, da nain transmisija ali opozicija za vsako ceno — nista potrebni, potem si moramo v krizi altemativnih rešitev naj-prej (skeptično) zastaviti vprašanje o ob-stoju organizacije same. Osebno mislim, da kaže zastaviti napore za spTemembo dnevnega reda, kot ga ponavljamo že lep čas. Nove poti v politični renome m učin-kovitost je treba začeti s skepso. Za takš-ne naloge ZgJ kot politioni organ:zac:ji m potrebna nobena »re'vreativno-snecialistič-na« prikolica. Posebno pa za njeno delo-vanje ni potreben milijonski proračun. S tem ponavljaiti ž^ večkrat iarečene, a še veokrat zamolčane zahteve po »prenovi«. Renesansa, kot jo zahtevam, raste iz bo-lečine. če si bomo bolečino prikrivali z zidom oddalienosti, nemoči in samozado-voljnosti v živl.ienju z malimi sprotnimi užitki, tedaj šp dolgo ne bo mogoče ver-jeti v obstoj ZŠJ. D. R TRIBUNA STRAN 3 PARTIJA - KULTURA Zupnik: Prepričanje, naziranje, mišlje-nje, vera in kolikor ye 3e teh besed — ne vprašam vas zanje. Kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva — oblast ¦.. (Ivan Cankar: HlapciJ Obe frssedi iz naslova potrebujeta deji-nicijo, vendar ]U ne bom prevajal že na začetku. Pojasnjujeta naj se kot odnos, ki ga bom skušal kar najnazorneje prikazati, izhajajoč predvsem iz dogodkov, dobro znanih naši javnosti iz preteklosti ter iz razprav, ki na to temo ravno v tem času potekajo v jugoslovanskem prostoru. Sveta Lukič je v svojem članku »Parti-ja i književnost« (Encyclopaedia moderna 3/4) opredelil omenjeni odnos kot odnos, ki participira na stanju drvžbe, ki prehaja iz revolucionarne dobe v »mirjiodobno« zivljenje. V zvezi s tem prehodom avtor omenja pojave, kot so provincializem, »čaršijska, čevavčičevska mentaliteta«, standardizacija živl)enja, »mehanična vege-tacija od danes na jutri«, »nekaj začasne-ga«. Takšne pojave podpirajo in spodbu-jajo po avtorjevem mnenju »del birokra-cije«, »obrtniki« in »sloj bolje plačanih strokovnjakov«- K takšni »filozofiji«. je po avtorjevem mnenju pripomogla »amerika-nizacija« in svetovno malomeščanstvo, pri-krita pa je z balkansko mentaliteto, »naj-hujšo varianto maloposestniških razume-vanj«. Avtor pogreša stabilnih pozitivnih norm, vrednot, tn meni, da takšna situa-cija pomeni efektivno negacijo vseh kon-stant. Pravi, da kot nova druzba nismo da-li »pozitivnih filozofsko-kulturnih, urbanih in urbanizatorskih lormulacij, ki bi bile dovolj splošne. vendar dovolj konkretne, da vstopijo v živijenje«. Vzrok tega po-manjkanja vidi Lukič v »nedoraslosti, ki je stvar družbe kot celote«, v »neuspehu Teze o Vietnamu... nadaljevanje s 1. strani Mednarodno sodišee za vojne zločinee v Vietnamu je kot. ena od mnogih ute-meljenih oblifc protesta zoper takšno mož-nost sveta, ki tepta najelementarnejše že dosežene pravice človeka, nastalo prav iz spoznanja stalne odgovornosti vsega 61o-veštva v zvezi z vsem tistim, kar je zna-čilno za ne-61ovečnost v Vietnamu. Drugo zasedanje bo z ugotavljanjem dejstev, ki predpostavljajo možnost genocida, upora-be posebnih orožij in koncentracijskih ta-borišč, dejanski prispevek, da se s sub-jektivno prizadetostjo v celoti zavemo sve-tovnega brenutka, prostora in našega me-sta v njem. 1 III. V polariziranem svetu je kriterij na-prednosti in človečnosti še vedno tisti mi-selni in akcijski produkt, ki je tukaj. Tak kriterij ima brez dvoma svojo sedanjo in preteklo genezo. Prav tej pretekli, ki n\ prav lastna novemu pojavu mlajše intelek-tualne in delavske generacije v svetovnih druženih odnosih. tudi slovenskih, pripi-sujemo pristajanje in konzerviranje tistih sodobnih mefaanizmov, ki so temeljni vzrok modernemu nasilju, stiski in nemo-či sodobnega človeka. Zgoraj osmišljene-mu konceptu je torej mogoče zoperstaviti še dokaj obstojne nasprotne misli, ki se npr. kažejo v knjigi C. 2ebota (Slovenija včeraj, danes in jutri), izdane v Celovcu: »Kdor pozna Ameriko, ve, da se potem, ko se je odzvala pozivu za pomoč proti širokim komunističnim akcijarn za nasil-ni prevzem Južnega Vietnama, iz dežele ne bo umafcnUa, dokler komunistična na-silnost ne bo dokončno ustavljena. Pozna-valci Amerike pa ttidi vedo, da si Ameri-ka ne bo prisvojila niti pedi vietnamske zemlje, ne enega samega vinarja vietnam-ske produkcije. Ko bo ustavljena komu-nistična nasilnost, se bodo ameriške ob-rambne sile iz Vietnama umaknile, deže-la pa bo tudi potlej deležna ameriške po-moči za gospodarsko obnovo in razcnah. To je namreč značilnost Amerike, da ne napada, temveč brani, da ne osvaja, tem-več pomaga. V tem oziru je Amerika edin-stvesn primer v svetovni zgodovini in glav-ni steber svetovnega miru. Vkljub vsemu nasprotnesmu govori^enju raznih Russel-lov in Dedijerj&v narodi Jugoslavije to ve-do prav tako kot drugi evropski narodi. Tudi razvijajoči se narodi v Aziji in Afri-ki to vlogo Amerike bolj in bolj spozna-vajo in ji želijo uspeha.« Ne gre za profaniranje tega zapisa, če smo se poslužili takšnega citata. Gre za svetel priiner ideološke za&nove, ki je ta-ko čudovito ohranjala družbeni status quo v najrazličnejših družbenih obdobjih (Av-stro-Ogrska, stara Jugoslavija, NOB), in ki je končno pristala na poziciji najreakoio-narnejšega krila ameriške desnice. Citira-ne misli toliko bolj osve&čajo smisel, kon-cept In upravičenost novih opredelitev. Rudi Rizman njene celotne avantgarde: politikov, ideolo-gov, piscev, umetnikov, znanstvenikov, fU lozofov«. Iz takšnih razlogov postane kom-pliciran tudi odnos partije — književnost: Lukič ga vidi predvsem kot enostranski odnos, kot laži — ideološko dajanje ocen o jugoslovanski književnosti. Te ocene so trojne: 1. ždanovske, ki očitajo buržoazna zaostalost. zahodni vpliv in »povampirjen nacionali?em ter šovinizem«, 2. antiždano-vske, ki hbčejo ždanove uničiti z ždanov-skimi sredstvi: z administrativnimi prepo-vedmi in ideološko diskvalifikacijo, 3-splošno destruktivne, ki ne izbirajo sred-stev za diskvalifikacijo, temveč rušijo brez skrupulov v imenu karierizma, privatnega, modnega in drobnega opozicionarstva. Av-tor na koncu predlaga toleranco in racio nalne argumente rva relaciji partija — književnost. Lukič ugotavlja, da je z odnosom sicer narobe, da je nepošten in zameglen, ne sprašuje pa se o razlogih za njegov ob-stoj. Ta odnos bržkone datira iz tiste dobe, ko se je v Jugoslaviji, predvsem z NOB, odločalo o enotnem, okvirnem kriteriju za rast socialistične drušbe in je bil ta krite-rij v rokah partije. Književnost kot javno pomembna komponenta družbenih sil se je z udeležbo v NOB zavezala za ta krite-rij in pristala, da se bo po volji partije tudi korigirala. Odnos je v tem trenutku postal enostranski; usojen za književnost in usojalen za partijo. V druzbi, ki se od-loči, da bo ustvarila enotno fronto za gra-ditev svoje lastne trasformacije, je bržko-ne enotnost sil, torej tudi družbene kriti-ke in družbenega projiciranja (književno-sti), nujno potrebna. Toda meJianizem gra-ditve je kompliciran in sestavljen iz kom-promisov, med sabo uničujočih se tendenc in ustvarjalnih strasti^ Z razvojem jugo-slovanske družbe v ekonomsko formacijo kapitala, blagovno-denarnih odnosov in proizvajanja za svetovni trg, se je kriterij bistveno modijiciral. Tisti, ki so mu bili zavezani iz časov NOB, se s takšno modi-fikacijo so ali pa tudi niso povsem stri-njali. Pričakovati je bilo razpravo fobra-čun) glede tega skupnega dogovora, ki se je seveda tudi izvršila. Stvar politične (t. j. pragmatične in nezanesljive) ocene je, ali te razprave kvalificiramo kot izčrpne in ustrezne. Kaže, da je v prostoru zrvot-raj tega novega kriterija zaživelo mnogo več miselne svobode, kot bi jo nekateri zeleli, in odnos partija — kultura je dose-gel celo obliko občasnega lova na čarov-nice. Odnos je na nek način izdal svoje bistvo. . Druga plat medalje je v neposredni zve-zi z bitjo umetnosti, ki si ne more odre-či, da ne bi registrirala tega odnosa same-ga. Urnetnost in ustvarjalna živost zapo-vedujeta feed-back. čeprav je bil odnos postavljen kot usojevalen za partijo in usojen za kulturo, le-ta kot organska eno-ta ne more vztrajati v podrejeni vlogi. Kri-terij postane v očeh kulturnikov razvezan, politiki imajo pred očmi sprotno politič-no agiranje. Kot pravi Lukič: obstaja po-manjkanje pozitivnih filozofsko-kultnrnih formulacij- Ali z druginu besedami, nasto-pi kriza smisla. Ko odneha splošni projekt socializma kot absolutno popolne družbe, kultura, navajena dogovorov s partijo (Agit-prop) postane sredobešno delujoča, išče v najrazličnejših smereh, Hstih, ki jih registrira Lukič in druglh. Interesi so se-veda različni — partija včasih potrebuje mveznika, včasih ga izdaja fustanavljanje kulturnih revij v vladnih kabineiih ter nijhovo administrativno ukinjanje). Toda navezanost na stari odnos (zveza med po-litiko in kulturo) ostaja. Kulturniki se še naprej vračajo v naročje partije bodisi prek svojih predstavnikov: direktorjev za-lošb, predstavnikov književniških organi-zacij, urednikov revij.. ., da bi uredili fi-nončne in idejne probleme, bodisi v želji po družbenem odmevu in političnem vpli-vu, bodisi v nostalgiji za nekdanjim dogo-vorom- Kaže, da komunikacija književno-sti in drugih umetnosti, ostaja slej ko prej problem. S svojim poslanstvom umetniki posegajo direktno ali posredno tudi v poli-tiko. In kaže, da je prav v zadnjih dvajse-tih letih hotenje književnika, da bi bil sli-šan in uslišan, da bi »premikal« družbo, doseglo svoj vrhunec. Nekaj snovi za tak-šen »kulturnapolitični«- projekt je brez dvoma dala NOB tn marksistična ideolo-gija, ki je sicer odvzela literaturi roman-tično prvenstvo, toda namesto tega ji je ponudila družben odmev An mesto v hi-erarhiji ustvarjalcev novega sveta. Odnos partija — književnost se je ne-nehno kompliciral in kompliciral. Postal je rivalstvc. če je partija zapovedala di-sciplino, se je književnost revolucionirala po svoje. če je prišta tematika na črno listo, se je literatura sproti politizirala na tak način, da je skrila politično tematiko v »umetniški izraz«. Seveda je takšna bor-ba še vedno neenaka borba, je boj, v kate-rem je ena stran brez meča. Namreč, kri-terij partije je vedno obveljal kot supre-ma lex. Od tistih intelektualcev-književnikov-kulturnikov, ki so v sodelovanju s partijo videli zavezanost nekdanjemu projektu so-cializma, v katerem je knjiga in pisana beseda obča last, splošna vrednota, v ka-terem je kultura in humanisacija prva. na-loga voditeljev družbe, v katerem se knji-ga vključuje v svet kot graditeljica; prek tistih, ki so item sodelovanju .videli last-ne račune. bogato kulturo, ugled svojih in-stitucij; do tistih, ki so s partijo sodelo-vali, da bt mogli realizirati svoje družbe-nopolitične aspiracije in si zagotoviti kon-kretno pohtično težo — vsi so pristajali in pristajajo na okvir, v katerem naj se giblje odnos partija — kultura. Toda ne samo ti: tudi tisti, ki v sodelovanju s par-tijo niso videli alternative, tisti, ki so je-mali ta odnos kot jarem, kot pritisk, ki med svojim delom (ustvarjanjem, kritiko) in partijo niso hoteli videti zavezanosti isli družbi, tudi ti so na nek način pristajali in pristajajo na ta okvir. Njihova usodna zmota je, če mislijo, da se s tem, da se odrekajo partiji, umikajo odnosu z njo. Njihov odnos je le »contra« odnos, je re-cimo protiždanovski odnos. Toda nahajajo se v enakem razmerju do purtije kot osta-li. Pogojeni so z njo in odnos partije do njih je na ta način pogojen. V takšni si-tuaciji ima partija opraviti z zelo enostav~ nim sobesednikom, ki ga je mogoče prav lahko spreobrniti v »pro«. Da ie od »con-tra« do »pro« le kratek korak, je bilo več-krat dokazano v zgodovhii slovenskih re-vij. Naše vprašanje torej ostaja: ali je mo-goče ustvariti boljši odnos, kot je tisti »za« in »zoper«, kot je odnos do »naših« in »ne—naših« kulturnikov. Premisliti mora-mo, ali je možno zgraditi med partijo in kulturo resničen ustvarjalen odnos zunaj dilem, kot smo jih ravnokar opisali in kot jih opisuje Sveta Lukič. Ali je za kultur-nika možno pojmovati partijo drugače kot: servis, oblast, vrh drušbene veljave? Osebno mislim, da to v trenutni situaciji ni mogoče. Le oglejmo si primere raznih lovov na čarovnice, kjer se je ohranjeni mehanizem obnašanja nasproti kulturi po-gosto (v kritičnih politično-ekonomskih si-ttiacijah) izrabljal za prikrivanje dejan-skih družbenih problemov! Ko so se ust-varjale iz kultumih manifestacij afere, škandali, se ob njih a,ngaziralo javno rane-nje, se zaradi teh vklapljal celoten poli-tično-pravni aparat... V neposredni zvezi z gornjimi proble-mi je bržkone tudi jubilejno posvečena uprisoritev Hlapcev v Ijubljanski Drami- Dejstvo, da je hlapčevstvo že več kot pet~ deset let osrednji slovenski družbeni in moralni problem, da smo se voljni v Caru karjevi farsi videti še danes, da se nam zdi aktualna in privlačna, da jo celo izbe-remo za potrditev slovenstva in slovenske-ga gledališča, vse to mi priča, da je ust-varjalno sožitje politike in kulture načeto že v ranih dneh slovenske družbe. Pomp, s kakršnim smo se zagnali v proslavljanje 100-letnice dramatičnega društva, kaže, da je bilo gledališče dejansko izliv slovenske nacionalitete v dolgih letih trpkih porazov na političnem polju- Teater kot živetje ne-kega tujega življenja je bil center sloven-skega naroda. Komedijuntstvo v transplan* tiranih tekstih je bilo narodovo življenje zunaj naroda. Caiikar je nadomestil izgub-Ijeno s politizacijo teksia, s tem pa privo-lil v igranje politične komedije; tako se je vprašanje hlapčevstva omejilo na oder, v okvir čistega komedijanstva. Ko Sloven-ci prehajamo v odltrito politično borbo, se gledališče evoluira v kabaret. Praznovanje in nastopna predstava kažeta, da gledali-šče tega usodnega preokreta ne mara ra-zumeti, da si noče pustiti vzeti izkaznice za centralno pozicijo v razreševanju druž-benih vprašanj. Ko pristajamo na takšno gledališče in ko vanj upiramo oči, s pričOr kovanjem, participiramo na komični situa-ciji, ki jo na mediiran način afirmira že gledališče samo. Položaj kulture nasploh je tej komično-tragični situaciji izrazito komplementaren. Ne uvideti, da je samoupravna struktura edina možna fronta za razreševanje poli-tičnih in družbenih vprašanj, je živeti v transplantirani komediju Verjeti, da zado-šča kulturništvo, teater in lepa beseda, po-meni pristajati na zaletavanje v zid kori-dorja, ki prenaša od partije h kulturi in obratno sporočila o »pro« in »contrcut. V boju, ko se kultura bori za lastno negacir jo, a partija brani svoje pozicije, je izid jasen. Kompleks kulturnika, da mu manjka moči, ter nezaupanje partije do mtelektu-alizma, ki včasih izvira iz lastne kadrao-ske pomanjkljivosti, samo greni odnos med njima. Resnična zadrega je namreč mešanje in prepletanje kriterijev, t. j. vpie-tanje kulturnega kriterija v politična ter političnega kriterija v kulturna dejanfa. Interes obeh strani v odnosu je ramcmaH-zacija energij: torej kaže uveljavljatfi po~ sebna kriterija v okviru tistega kriterija, ki se bržkone od NOB ni spremenil: ¦nam-reč ustvarjalne volje. Dimitrij Rupel VREDNOTA JE ZAUPANJE Berem prvo številko Tribune, prebe-rem uvodnik čudovitih misli — Komuna, Oktober, še vedno nedoseženo, gradimo druzbo, kjer ne bo laži, gradimo družbo iskrenih medsebojnih razmerij, da, čudo-viti cilji vredni boja in dela. Obrnem list, beretn članek »O nekem načinu političnega delovanja«. Kaj je to, farsa, neresno pisanje? Nič takega, od stavka do stavka mi razpada vizija, poro-jena ob branju uvodnika. Stvarni podat-ki — zvene kot resnica. vendar si tiste ve-re v čudovito življenje odkritosti in za-upanja ne pustim vzeti. Ne more biti res, počakam, gototo bo kdo odgovoril, nekdo mora potrditi moj dvom in mi vrniti pol-no vero v prihodnost. čakanie je zaman. Kaj nihče ne more odgovoriii? Torej je res vse resnično. Sta-vek do stavka, čisto vse. Moja vera v pri-hodnost ni poteptana, a poslednji stražar je strah. Le strah mi še brani, da ne mo-rem sprejeti odkritih mi dejstev v čeloti. Strah me je verjeti, da so Ijudje, ki vodi-jo organizacijo, katere član sem, zmožni početi dejanja, kot je to vihravo spreobra-čanje. Slišim besede, ki ste jih govorili, vidim stavke, ki ste jih pisali — velike, mastne črke plešejo pred mojimi očmi — boj pro-ti oportunizmu, proti karierizmu v mla-dinskih vrstah — vse velike besede razpa-dajo, sesipajo se v nič. Kot je zapisano — izničenje ZMS kot politično efektne or-ganizicije. Kot organizacije sploh, kajti kdo bo hodil za Ijudmi s tako žalostno politično moralo. Noben pritisk vas ne opravičuje, to početje je iasna realizacija dvojne morale. Kako naj zaupam v Ijudi, ki imajo vedno na zalogi dvoje prepričanj, eno zase, drugo primerno — kaj vem čemu? Dvom postane močna predstraža. Vaše besede pričaka moj dvom, besede razpa~ dejo, dvom, vse je laž, ničesar več ne mo-rem sprejeti kot trdno iskreno resnico. Berem, poslušam apele, naslovliene na nas mlade Ijudi, naj se vključujemo v ZKJ in se sprašujem, kako morete zahte-vati ali pa samo pričakovati od nas, da se bomo vključili v gibanje, katerega uod-stvo dopusča tako neodgovorno početje? Ljudje v CK ZMS so člani Zveze fcomu« nistov — organizacija, ki jo vodijo, naj bi pripravljala mlade Ijudi na družbeno ak-tivnost, torej tudi na vstop v Zvezo komtir nistov, kjer je ta aktivnost najmočnejša. In to našo pot do ustvarjalnega družbe-nega dela naj hodimo za Ijudmi, ki so ovrgli svoje lastno prepričanje in z njim naše zaupanje? Ti, ki so se z lahkoto otre-sli tega, kar imam za najvredjiejše, naj bi mi bili na tej poti voditelji in vzorniki? Kako naj hodim za njimi? Kako morete pričakovati od nas, ki se zavedamo, da živvmo le enkrat dano življ& nje, da ga bomo vklenili v sistem, ki ne prizna individualnih tezenj ali pa omogo-ča poleg lastne, edine avtentične presoje še neko drugo prepričanje, primerno če-mu, komu, zakaj? Berem besede vodstva Zveze komuni' stov — Komunisti naj se lotevajo proble-mov, ki jih odpirajo neposredni življenj-ski interesi mlade generadje. Pretezna ve-čina mladih podpira revolucionarno usme-ritev ZK v idejnopolitičnem pogledu. — V teh besedah je resnica, v vse to verja-mem. (Stavka med pomišljaji sta ctti-rani iz članka — »Vsebinska preosnova ZK odvisna od dotoka mladih« — »Delcnt, 17.10.1967.) In še naprej berem vaše be-sede: »Treba je vedeti, da mladi ne gle-dajo na ZK samo skozi njen program, temveč ocenjujejo komuniste predvsem tu-di (kakšno pleteničenje v poročilu, ki bi moralo biU stvarno in jedrnato!) po njt' hovi praktični dejavnosti.« (Citirano, vir isti.) Resnici, gola resnica, in članek. ob* javljen v prvi številki Tribune JE sporo-čilo o delovanju nekaterih članov Zveze komunistov. (Namenoma uporabljam %z-raz članov Zveze komunistov, sodbo o tem, ali je to delovanje komunista ali ne, pre-puščam tudi drugim.) Mar naj v tem opi-su gledam »praktično dejavnost komuni-stov«, naj ocenjujem po tem primeru? Misli, izražene na razpravi Izvršnega komiteja CK ZKS o vključevanju mladih v ZK, so tehtne in potrebne. V sebi no-sijo resnico pravega hotenja po vključitvi mladih Ijudi v vrste komunistov. A na tej poti vključitve smo naleteli mladi Ijudje na propad vere v Ijudi, ki smo jim do sedaj zaupali, pi naj se je ta naša vera vanje izrašala db ustvarjalnem delovanju ali pasivnem sprejemanju. Zaupanja v vod-stvo ZMS ne more biti več, dvom in strah pa sta močni oviri na niši nadaljnji poti vključitve v družbeno aktivnost. Jernej Novafc 4. STRAN TRIBUNA SAMOUPRAVLJAIMJE=DEIMAR MATJAŽ JUGOVIČ študentsko naselje v Ljubljani je zašlo vslepo ulico. Družbena sredstva, ki se stekajo v študentsko naselje kot namenska sredstva, so dokajšnja, vendar še ne za-dostna. Prav ta sredstva pa ustvarjajo grupiranje posameznih članov z ozkimi, vendar od njih nepri-znanimi materialnimi interesi, ki so v preteklem letu vodila do poloma v zavodu S polomom je miš-Ijena dokaj slaba prikrita težnja kolektiva, da pre-vzame upravljanje zavoda popolnoma v svoje roke. Uporabniki, (študenti — stanovalci) pri tem ne bi imeli druge vloge kot večinsko — večina je v rokah kolektiva — sprejemati odločitve kvalifikacijsko in strokovno nesposobnega vodstva zavoda. Nasproto-vanje študentov v organih sarnoupravljanja je po-menilo za kolektiv nepotrebno zaviranje upravljanja zavoda, namerno nasprotovanje odločitvam kolekti-va, podcenjevanje fnajvečkrat v intelektualnem smi-slu) predstavnikov kolektiva ipd. Ta, lahko rečemo, že kar klasični antagonizem v študentskem naselju, je dosegel v letošnjem šolskem letu vrhunec. Poka-zalo se je, da v tej smeri ni več mogoča nikakršna pametna rešitev, še manj pa pot do te rešitve. Za-ostrenost je pripeljala do odstopa študentskih pred-stavnikov v svetu zavoda. Vendar svet tega odstopa ni obravnaval, še manj sprejel po ustaljeni poti, ki je predvidena v primeru odstopa posameznih čla-tvov kolegijskih organov, kar svet naselja je. Prav zaradi tega je trenje doseglo vrhunec prejšnji te-den, ko so se na seji sveta spet pojavili študentski predstavniki, in to z enim samim namenom — spre-rneniti stanje v študentskem naselju, ki pomeni dva tisoč študentom hrano in stanovanje. Kolektiv je takrat menil, da študenti nimajo pravice prisostvovati seji. Rešitev je bila zanje preprosta. Vstali so in zapu-stili sejo. Vendar vse to ni bistveno. Bistveno je vprašanje, do katere mere lahko še fetišiziramo sa-moupravljanje v takih ustanovah, do kod je družba (torej zakonodaja države, republike) pripravljena popustiti. V tem primeru izgleda popolnoma — to-rej dokonca. Konec pa lahko pomeni dvoje: uspeh ali neuspeh. Relativnost je v tem, da vsak uspeh pomeni za nekoga drugega neuspeh in obratno. Tako daleč je položaj v študentskem naselju, da srednje poti ni. Srednja pot je videti še najbolj všeč univerzi, status quo najbolj kolektivu študentskega naselja in morda občinski skupščini Ljubljana Vič-Rudnik, spremembo torej terja tretji, v tem pri-meru študent. Ali ima do tega pravico? I M A! Ne samo pravico, to je tudi njegova dolžnost. Marsikdo danes temu oporeka. Zakaj in iz kakšnih razlogov? Poglejmo najprej nekaj najbolj splošnih ugo-tovitev. Integracija študentskih domov v okviru uni-verze je več kot nujna. človek, ki je til izdelal kon- cept, je kandidiral za direktorja zavoda. Torej ga-rancija, da se bo stanje spremenilo na bolje. Na-sprotja so se pojavila med predstavniki kolektiva in predstavniki univerze, sekretariata za šolstvo SRS in med študenti. študenti, ki žele in zahtevajo spremembe, so bili v svetu zavoda v manjšini. Pred-stavnika univerze sta zastopala vse prej kot stališče univerze, marveč neka stališča o osebni odgovorno-sti, o potrebnosti, o medsebojnih odnosih, pedago-giki, strokovnosti ipd. Pri tem pa je seveda treba poudariti da univer-za svojega stališča še ni imela ali ga vsaj še ni dokončno izdelala. Kako drugače bi se torej lahko dva njena zastopnika opredeljevala kot osebno? Lahkof če ne mdrala) bi se opredelila na osnovi argumentov, ki so jih zastopali študenti, ker štu-denti v določeni meri predstavljajo del populacije, rutinirano imenovan (od predstavnika univerze) bo-doča inteligenca. In če je to bodoča inteligenca, ali nima potem pravice, da zahteva pogoje, da bo to res postala. Taka masa, skoncentrirana na enem mestu, pomeni ne samo fizično silo, pomeni množi-co, ki je pripravljena razumsko zahtevati spremem-be, ki so po naslednjih dejstvih popolnoma pre-prosta. Po samoupravni poti so se problemi v študent-skem naselju reševali več kot dve leti. Uspehi, ki so bili doseženi po tej poti, so bili obrobnega značaja. V bistvenem vprašanju, torej o izvolitvi novega di-rektorja kot nosilca novega koncepta razvoja usta-nove pa ni bilo soglasja. Hoteno ali nehoteno, to je tukaj postransko vprašanje. Bistveno je, da je po-sameznik prinesel koncept, ki pa je pomenil še pred začetkom uresničevanja povod za razhajanja. Na-sprotja na osebnem nivoju so pomenila nič druge-ga kot zavest, da pomenijo nov koncept dela dru-gačen način poslovanja, gospodarjenja, spremembo v odnosih znotraj kolektiva in med kolektivom in uporabniki — študenti, spremembo, ki ne bi bila dobrodošla eni strani in preveč ugodna drugi stra-ni. Razdelitev strani je tukaj sama po sebi jasna. Osebna vezanost kolektiva, ki je predvsem material-ne narave, je bila tukaj glavni faktor. Zato zavira-nja, nasprotja in vplivi (zakulisni), ki so zavedli tudi predstavnike univerze in sekretariata za pro-sveto in kulturo SRS (slednji se je odločal na pod-lagi simpaiičnosti kandidatov). Kolektiv pa je pri-pravljen takoj sprejeti kandidata, ki koncepta raz voja predvsem dolgoročnega, nima. Zato se je sa-moupravna pot razreševanja teh problemov pokaza-la kot popolnoma neuspešna. Ali je torej samo-upravljanje, ki s svojimi jalovimi prizadevanji v tem konkretnem primeru kaže neuspeh, še vedno samoupravljanje, posebej še samoupravljanje v za-vodu, ki ima poseben druzbeni pomen, torej je tudi upravljanje temu statutu primerno (predstavniki vseh zainteresiranih organov in organizacijj. Sama sestava organov samoupravljanja v študentskem naselju omogoča odločanje kolektivu, katerega pred-stavniki so v večini. Rešitev je torej v tripartitnem sistemu ki ga univerza postavlja kot primarno ioč-ko prizadevanj za sprememlo. Prej je to nujna po-sledica stanja, ki pa je spet posledica dosedanje brežbrižnosti tako univerze kot Občinske skupščine in prevelikih prizadevanj kolektiva, da bi pridobil zase čimveč koristi (materialnih). Zato se samo po sebi postavlja trda, radikalna rešitev v temeljih, ki bo sposobTia sedanje ne — stanje v temeljih spre-meniti strukturo, spremeniti osebje, ki se je izkaza-lo za nesposobno upravljati z milijonskimi sredstvi zavoda, ki je v interesu družbe, če že ne celo družbe, pa vsaj skupine dveh tisočev študentov, ki ta denar uporabljajo, ker svojega nimajo. Ali je potem smotrno prepuščati samoupravljanju, da ta nasprotja, ki jih ni uspelo rešiti v nekaj letih, re-šuje še naprej? Mislim, da ne! NE zato, ker ni niti en sam študent dolžan upati in upati in živeti od obljub. Pri vsem tem pa gre zadeva rakovo pot. Pri-zadevanja posameznikov in univerzitetnega odbora ZšJ so pripeljale do tega, da je univerza resno postavila vprašanje študentskega naselja. Toda v vsej svoji odločnosti je ponovno pripravljena iti v kompromis. Na tak kompromis študenti ne moremo pristati. Ali je zahteva, da se zadeva čimprej uredi in spremeni, ker to terjajo skupne koristi, preve-lika? NI! Prevelika je bila šola samoupravljanja, ki se je izneverilo. Zato je odklanjanje takega samo-upravljanja popolnoma upravičeno. Materialni inte-resi kolektiva se morajo podrediti interesom večine. Večino pa predstavljajo uporabniki v zavodu. Zato je lahko vestno gospodarjenje (o katerem pa v študentskem naselju ni govora) edini izhod. Pot do takega gospodarjenja pa predstavlja koncept uve-Ijavljanja novih načel, koncept integracije. Zato so potrebne spremembe v temelju, ki jih fco nov za-kon o visokem šolstvu samo še sprejel in potrdil kot (upajmo) ne samo začasno rešitev. Zato si ni-kar ne zapirajmo oči pred resmco. Zahteva študen-tov je postavljena, utemeljena, dokumentirana, (ak-cija teče še dve leti), rešitev je predlagana, če ne celo očitna in na dlani. Apel je zdaj usmerjen na družbo oz. vsaj na tiste, ki so akterji druzbe: tova-riši, nekaj je treba narediti! Preprosto, pa vendar, kot kaže, pretežko. Samoupravljanje se postavlja v tem primeru kot ovira, kot vir nesoglasij. Ali je potem to sploh še samoupravljanje? In na koncu: če predstavniki kolektiva v Študentskem naselju menijo, da so uspešno »minirali« zadnjo sejo sveta zavoda, ko so sejo zapustili, samo en stavek za njih: tovariši, ali ne mislite, da ste s tem doka^ali, da niste več sposobni za racionalen dialog in da s tem sarao potrjujete, da je navedba študentov o vaši nesposobnosti in nepripravljenosti na nadalnji dialog preresnična? Ali mislite, da res ni nobenega skupnega interesa? Samoupravljanje za vas pomeni korist, nič več metodo. Zato vsa ta kritika, ki je po-polnoma upravičena, sem pa za dialog in upam, da to ne bo edina razprava. Tudi ti... Matjaz Traven član UO-ja Bralec, ki si študent, ali bi začel brati ta članek, če bi imel naslov »O reorganizaciji v Zvezi študen-tov«? Priznam, da tak naslov ne bi bil privlačen. Ven-dar ti že sedaj lahko povem, da je v članku nekaj drobcev o reorganizaciji. Trenutek še počakaj, kajti naslednji odstavek je še nereorganiziran. Pravijo, da te študenstka organizacija ne zanima. Torej te ne zanima, kako smo potrošili na univerzi-tetnem odboru (Tribuna, Akademik, mednarodni od-bor, specializirane organizacije) 60 milijonov S din le-tošnjih dotacij. Ali pa, da je bilo na zadnji skupščini Ijubljanskih študentov od 10.000 študentov pristonih okrog 70, ki so sprejeli nov način volitev v UO in pa poslovnik študentskega servisa. Ali veš, da je šlo le-tos deset članov UOja (od dvanajst možnih) v ino-zemstvo (seminarji, delegacije)? Kaj veš o »slepem krogu« v študentskem naselju? O sprejemnih izpitih, o zakonu o štipendijah? O samoupravi na univerzi? Reorganiziramo se danes ne le zato, ker bi bili na vrsti, pač pa in predvsem tudi zato, ker je seda-nja organizacija neučinkovita, ker ima včasih vezane roke, večkrat je prazna, puhla, predvsem pa nemočna. Pravim, da bi morali to storiti že pred nekaj leti. Prihodnje leto bo 8. konferenca Zveze študentov Ju-goslavije, kjer naj bi ugotovili, da nas je situacija pre-rasla, da je POTREBNO SPREMENITI PROGRAMSKA NAČELA IN CELO STATUT ter se tako prilagoditi spremembam. Za tako stvar so potrebne teze, ki jih bo dal plenum centralnega odbora ZSJ na koncu le-tošnjega leta. Predlog tez pa bo naredila delovna grupa pri CO-ju, v katerem je sedem študentov iz vseh kon-cev naše dežele. (Doslej smo se srečali dvakrat, si povedali iz oči v oči precej starih resnic o naši ne-moči in imeli različne občutke o tem, kaj je sploh namen naše organizacije). (Mimogrede naj povem, da znašajo dnevnice 7000 S din, Plača CO ZšJ.) Naše dosedanje razgovore lahko skrčim na nekaj ključnih vprašanj. U Ali nai bo značaj ZŠJ sindikalisUčen ali politi-ten? 2. Pravice članov in odgovornost vodstev. 3. Položaj ZŠJ v naši družbi. Naj poskusim še enkrat s temi vprašanji in isto prosim tudi tebe, bralec. 1. Nekateri se zgražajo, da smo postali »sindi-kalisti«. To pomeni, da se ukvarjamo s preveč »ne-idejnimi« stvarmi (štipendije, prakse, brucovanja, skripta ipd.J, namesto da bi predvsem vzgajali naše člane v dobre ali sploh v samoupravljalce. Menim, da moramo postati »sindikalisti« par excellence, če hoče-moobenem vzgajati samoupravljalce. Naši samouprav-Ijalci pa so v univerzitetnem svetu in v fakultetnih svetih fsvetov letnikov raje ne omenim). Kako pa le-U zastopajo naša »sindikalistična« prizadevanja, je še neodkrita Amerika. 2. Nirna smisla govoriti o dolžnostih članov, do-kler nimajo oprijemljivih pravic Ali imaš kakšne pravice in ali ti je npr. UO ZŠJ kaj odgo.voren ob dejstvu, da znašajo letošnji dohod-ki uslužbencev in članov le-tega po grobem preraču-nu 4,5 milijonov S din? 3. Ali ZŠJ kot kolektivni član ZMJ lahko vedno realizira svoje zahteve in poslanstvo? Mar ne bi imeli več možnosti, če bi se ločili (vsaj formalno) od ZMJ? Seveda obstaja bojazen, da bi isto zahtevala tudi kmečka, delavska ali srednješolska mladina. če tega ne verjamem, da bi nam samostojnost prinesla ko-risti in možnost dviga študentske samouprave na re-publiški in zvezni nivo. (Zadnji stavek vsebuje več, kot se zdi na prvi pogled). Mar nikdar ne opaziš, da so tvoji vrstniki v tovarnah precej bolj upoštevani, kot pa si ti, ki si se odločil nadaljevati šolanje? Včasih si še vedno otrok, ki ga ni jemati resno. Zamahnil si z roko, rekoč: Na koncu bo tako, kot je bilo doslej, in nič bolje. In če bodo vsi tako storili, imaš prav. Kaj nam manjka? V prvi vrsti nekaj tuca-tov študentov, ki bi imeli pred očmi kaj več kot sa-mo osebno korist. V novembru bo skupščina Ijubljanskih študentov. Novi predstavniki (če jih smemo tako imenovati — želimo jih vsekakor) bodo prišli v predsedstvo UO-ja ter bodo dobivali nagrade in tudi udarce (ne poza-bimo tega!) in bodo hodili v inozemstvo in v Beograd fin v fakultetne odbore — upajmo). AU ti je popolno- ma vseeno, kaj boš imel od tega? če je možni izid reorganizacije zagotovitev, da boš imel kaj od tega, potem reorganizacija ni samo »mo-da«, pač pa je »nujnost« ali pa kar »pet minut pred dvanajsto«. S tem ne zaključujem. IZJAVA poslana ameriškemu veleposlaništvu v Budimpešti na dan neodvisnosti ZDA Na mednarodnem seminarju, sklicanem pod po-kroviteljstvom treh forumov — American Friends Service Commitee, Canadian Friends Service Com-mitee in Friends Service Couneil, London: Podpisani udeleženci, ki smo se zbrali na semi-narju v Vaszpremu, Madžarska, da bi proučevali vprašanja mladine in družbenega razvoja, zahtevamo od Združenih držav na dan, ko praznujejo neod-visnost: 1. da takoj prenehajo bombardirati severni in južni Vietnam; 2. da takoj umaknejo vse ameriške in zavezni-ške sile iz Vietnama; 3. da se zavzamejo, naj se takoj znova sestane ženevska konferenca; 4. da podprejo ženevsko konferenco, ko bo iz-vedla svobodne volitve v združenem Vietnamu. Strinjamo se s temi štirimi zahtevami fronte narodne osvoboditve; prepričani smo, da fronta na-rodne osvoboditve predstavlja ljudstvo južnega Viet-nama in zahtevamo, da jo Združene države pri vseh in vsakršnih pogajanjih o Vietnamu priznajo za zakonitega predstavnika Ijudstva. Ko bo položaj v Vietnamu razrešen po načelu samoopredelitve, takrat bo, to trdno verjamemo, tudi vietnamsko Ijudstvo lahko praznovalo svojo neodvisnost. Podpisani: Jean-Frangois Herouard, Duncan Fairn, Jan Kavan, Eva Heintze, Kazimierz Bilanow, Jean Jousselin, Marceline Dibbits, Marie-Claire Bur-sel, Jerzi Mikulowski-Pomorski, Mario Montano, Pa-olo Sornaga, Renee Jousselin, Hugo Radice, Julian Lousada, Phillip Wells, Veroslava Tadič, Louise Her-vieux, Ferd Veelenturf, Irene van der Weetering, Joseph Molnar, Jacques Pernot, Fabrizio Monini, Anthony R. Henry, Elizabeth Ashford, Rafael Marti-nez, Kerstin Davidsson, Rastko Močnik, Juan Ras, Marisa Lavalla, Heinz-Dieter Meier, Richard Ho-ward, Carla Kuit, Robin Blackburn, William Wells, John Lewis, Nioole Abboud, Dennis Allen. TRIBUNA STRAN 5 VRTNAR KOT CLOVEK KRIŽAN MARTIN je že štiri leta vrtnar v ŠN. Neumoren v svojem vsakdanjem delu, v skrbi za lepšo okolico in lepše življenje v Naselju, je med študenti izredno priljubljen. Je tudi sposoben orga-nizator, saj je z minimalnimi sredstvi spel urediti okolico ŠN — s pomočjo študentov, kar drugače ni navada — tako, da se precej razlikuje od ostalih štu-dentskih domov v Jugoslaviji — vsaj tistih, ki jih poznam. Tovariš Kržan, kako ste pravzaprav uspeli s 600.000 dinarji urediti okolico Naselja? S študenti smo se dogovorili, da bo za ureditev zelenih površim vsak prispeval vsaj dve uri dela, saj bi bilo treba za redno vzdrževanje in za urejanje no-vih nasadov 4 do 5 delavcev z redno zaposlitvijo. Po-stavljeni plan dela so študentje izpolnili 90-odstot-no, kar je velik uspeh. Mnogo študentov je delalo tudi dlje kot je bila njihova obveznost. Ali je bilo razen urejevanja zelenh površvn na-rejenega na vašem področju še kaj drugega? Veliko blokbv že ima cvetje na balkonih in po oknih. Mislim, da bi cvetice moralo imeti vsako okno, saj prav te pričajo tudi o srčni kultUiri stano-valcev. Letos smo vzgojili tudi veliko cvetja za v vaze, saj smo med počitnicami, ko sta ŠN in dorn v Ilir-ski ulici poslovala kot hotela, redno opremljali sobe z rožami. 2al od sredstev, ki jih je študentsko na-selje ustvarilo s turistično dejavnostjo, ni odpadel niti dinar na moje področje. To ni pravilno, saj je okolica eden važnih faktorjev privlačnosti objekta, kar je za turista tudi pomembno. V tem letu so bile na željo študentov postavlje ne po Naselju tudi klopi, tako da se zelene površine počasi spreminjajo v to fcar na.i bi bile Pri urejevanju Naselja je ostalo še dosti nalog. Kaj bi bilo treba na vašem področju najprej na-praviti? Treba je še urediti okolico novega bloka. Tudi drugače je še dosti zemljišča neobdelanega. študent-sko naselje je naravno nadaljevanje tivolijskega par-ka, zato ne bi smelo biti ostre prelomnice med nji-ma. Treba bi bilo posaditi več dreves. Pred leti so mi pri tem dosti pomagali študentje gozdarstva in agronomije, ne le z delom ampak tudi strokovno. Organizacijo dela, ki je pravzaprav že utečena, bi morala prevzeti uprava ŠN, da bi tako meni ostalo več časa za moje osnovno delo. Do sedaj se. uprava ni hotela vmešavati v take stvari, ker je smatrala, da pomeni to posiljevanje študentov-prebivalcev, ker pa smo pravzaprav vsi vezani na naselje in študentje tu niso le gostje, bi morali tako sodelovanje čiiri bolj razviti. Ali ste z uspehi dela in s sedanjim stanjem za-dovoljni? človek mora vedno gledati, da sedanje stanje, kakršnokoli je, izboljša. Letos smo dobili pismeno pohvalo od Turistično olepševalnega društva Rožna dolina. Problem pa so odpadki. žal je največ od- padkov ravno tam, kjer jih sosedje najbolj vidijo — okrog igrišč. Nabavili smo precej košaric za odpad-ke, tako da se je položaj izboljšal. Košarice bi mo-rale biti tudi v vsaki sobi, da študentje ne bi več metali odpadkov skozi okno. Huje pa je z zunanji-mi obiskovalci, predvsem ob sobotnih plesih, ki vedno narede dosti nereda in tudi škodo na nasadih in inventarju menze, kar je prebivalcem Rožne do line in mimoidočim tudi zelo na očeh. So povzročitelfi tega študentje? Večinoma ne. Ti plesi so sploh boleča todka v študentskem naselju. Namesto da bi bili to štu-dentski plesi s kultumim vzdušjem, prihajajo nanje v glavnem mladoletniki in »odpadki« z drgih mla-dinskih plesov. Studentje predstavljajo po mojem mnenju le kakih 30 odst. publike. Zaradi tafeih obi-skovalcev prihaja tudi do incidentov in do takih iz-padov, kot so uničevanje gredic, grmičja in dreves okrog vhoda, prevračanje smetnjakov in raztresanj smeti in podabno. študentje bi morali biti pri izbi-ranju obiskovalcev pozornejši. Po mojem mnenju obi^c ne bi bil manjši, če bi bili ti plesi pravi štvk-dentski plesi. Ali menite, da so ti plesi odraz neurejene situo cije v študentskem naselju? Te plese organizira Forum, ki ga vodijo študenfr-je sami in je njihov namen v glavnem zbiranje sred-stev za knjižnico, športne in druge dejavnosti, če-prav po mojem to ni najboljša oblika zbiranja, ker moramo gledati tudi na zgoraj navedena dejstva. Situacija v ŠN pa je boljša kot pred dvema letoma, ko so se razprtije začele. Upravnik menze, ki je bfl glavna tarča napadov, je odšel in kvalifikacijska struktura v kuhinji se je izboljšala. Vpogled v poslo-vanje knhinje bodo od sedaj imeli tudi študemtje, saj bodo v svetu kuhinje tudi predstavnifci vseh blokov. So bila prizadevanja kolektiva za iskanje vsebin-sko polnega stika s študenti zadostna? V kolektivu morda nismo uspevali zato, ker so bili nosilci pobud vedno eni in isti in se večina ko-lektiva ne zankna za širše probleme. Vprašanje je tudi velika fluiktuacija in majhna kvalifikacija delov-ne sile. Upam, da se bo z novim vodstvom dalo ugladiti probleme v kolektivu. Novi svet naselja, za katerega so že razpisane volitve, bo s popolnoma novimi člani verjetno v svojem delu presegel nivo dela prejšnjega. Tudi iz vrst študentov so predlagani sami dobri študentje, treba pa je ve^ skupnega dela, tudi več osveščanja kolektiva, da se bodo posamKs-niki zanimali tudi za širše zadeve v naselju. Mar-sikdo ima tudi še preveč dela, da bi se mogel vse-stransko vključiti v obravnavanje problematike. Kaže, da je optimizem vaša glavna značilnost. Kaj mislite o nadaljnjem življenju in delu v Naselju? Kot sem že rekel, bo Naselje z novimi ljudmi verjetno zaživelo brez tistih razprtij, ki so bile zna-čilne za zadnji dve leti. Hvaležen sem študentom, ker so mi vsa ta štiri leta, kar sein bil v Naselju, ogromno pomagali, in prosim tudi letošnje bruce, naj se vzgledujejo po svojih starejših kolegih. Drugo leto naj ne bo noben balkon, nobeno okno brez cvetlic. Upam, da bo delo na mojem področju teklo z ravno tako spontano pomočjo študentov kot do-slej, pa z malo večjo finančno podporo. Spraševal: A. K. KREDT KAKO LETOS Nedvomno sta pri preskrbovanju štu-dentov v veliki meri prisotni obe glavni obliki družbne podpore: štipendije in krediti. V lanskem študijskem letu je pre-jemalo štipendije priblišno 1600 študen-tov, kredite pa okrog 1400. Pravzaprav edi-ni dajalec posojil za študij je bila univer-za, kt je v skladu z ssaprošenimi zneski in svojimi možnostmi lani omogočala kredi-te v povprečni višini 198 din, v glavnem zato, ker je imela na razpolago tudi še neporabljena sredstva iz prejšnjih let, ko krediti niso bili nič kaj priznana oblika študentskega finansiranja. Letos pa se je sklad ob povečanem številu prosilcev — kikih 1800 — znašel v situaciji, da bi bo-disi moral znižati še tako prenizke vsote posojil ali pa vršiti dodatno selekcijo zno-traj razpisanih pogojev za prejem posojila, ki jih je postavil na osnovi izkušenj te prejšnjih let in nekoliko povečanih živ-Ijenjskih stroškov. Vprašanje je pomemb-no, saj prejema štipendijo ali posojilo skupaj le okrog 40 odst. študentov v Ljub-Ijani, ta odstotek bi pa morali še zmanj-šati, saj nekateri študentje prejemajo manjše kredite kot dopolnilo k (šal pre-majhni) štipendiji. POLEMIKA DOLGA VEČ LET o upravičenosti dajanja kreditov in o raz-merju med štipendijami in krediti se, iz-gleda bliža koncu z resignacijo onih, ki so se savzemali za sistem, v katerem bi igralo glavno vlogo štipendiranje, sistem, ki je vsaj posredno priznavai delo, vlože-no v študij. Današnja situacija narekuje iskanje zasilnih izhodov. Zveza študentov na Ijubljanski univer-zi je vseskozi poskušala v praksi uresni-čiti svoja stališča do študija kot do druž-beno potrebnega dela, pri čemer je priha-jala v svojih konkretnih akcijah in par-cialnih stališčih v konflikt z ostalimi druš-benimi telesi, pa tudi s Centralnim odbo-rorn Zveze študentov. Zal H napori niso pospešili razvoja politike štipendiranja, ki je odraz stanja v našem gospodarstvu, so pa zavrli razvoj kreditnega sistema v na-ši republiki, kar je marsikomu finančno verjetno prišto zelo prav. Danes se pred nas postavlja vprašanje virov sredstev, ki je ob vedno manjši vlogi centralnih or-ganov za tako majhno območje precejšnje. SOCIALISTIČNA REPUBLIKA HRVATSKA ima verjetno najrazvitejši (in fijumčno najmočnejši) sistem kreditiranja v SFRJ. Letos bo Republiški sklad za kreditiranje študentov podelil 5000 novih kreditov s povprečno višino 300 din. Vendar so se tu zelo izrizito pokazale tudi slabosti, ki kreditnemu sistemu jemljejo njegove ne-posredne finančne prednosti pred štipen-dijo. Odstotek vrnjenih posojil je zelo majhen. Tudi Ijubljanska univerza je od sredstev kreditnega sklada do sedaj dobi-la vrnjene le 4 milijone S din, kar pred-stavlja manjši del zapadle vsote. V Zagre-bu, kjer se je vračanje kreditov pričelo že pred nekaj leti, je procent vrnjenih po-iojil še poraznejši, tako da je tekko oer* jeti, da se bodo vlaganja v sorazmerno bližnji prihodnosti zmanjšala. ZAkUUOkl o načinu preskrbovanja študentov so v se-danji fazi delovanja ali nedelovanja nove-ga zakona o štipendiranju in kreditiranju še na zelo rahlih nogah. Ne moremo zanikati, da danes teh 12 odst. študentov, ki se izključno ali delno vzdrzujejo s pomočjo kreditov, pomeni precej, še posebej, ker so to večinoma otroci iz kmečkih in upokojenskih dnt' zin. Vendar je danes vse preveč možno sti za disperzijo kreditnega sistema. Kre-dit niti pravno ne zagotavlja mošnosti za,' poslitve. In končno, kredit prepušča re-gionalno selekcijo naključju ali pa pravU lom, ki nikakor ne bi mogla biti ustrez-na in pravična. Najbližje našim željam in hkrati seda-njemu stanju je gotovo sprejemanje cen~ tralno reguliranega kreditnega sistema kot dopolnila štipendijske politike. Vendar je o takem stanju že zelo težko govoriti, ka-dar število kreditirancev skoraj dosega število onih študentov, ki prejemajo št> pendijo. A. K. ŠEUGO Veselilo bi me, če bi vtliko Ijudi br~l3 Šeliga. Tekste v revijah, knjigo S'olp ali kar jih je natisnjerso v današnji Tribuni. Fotem bi pač vedeli, da je veLko ljudi pripravljenih na pozornost, na dop.ščanjj biti sleherni reči, ki jo je mogoče sre-čati, ... te zadnje besede pa so prirejsne po nekem tekstu, ki bi ga rada c thala. Tekst se sprašaje po našem početju in pravi: »Toda dokler v mojem sem (v moji — naši biti) vz|iodb:?da zato, da ,sem (,bivam, ,živim) obvladuje neobvlidljivo srkajoči nič smrti. moram, kar pomsni hoeem, živeti, biti, z vsem zgodovinskim pomenom tega ,biti. Moram (hočem) mi-sliti, delovati, snovati, ne da bi vedel, ali bo to tudi koristno. S tem pa ne dopu-ščam le svoje biti. temveč hočem, da J3 vse, to je dopuščam biti slfherni reči, ki jo je mogoče srečati, tudi če so proti njij (najčešče) bojujem.« (I. Urb>nč Č, Proble-mi 50.) Fri šeligu smo lahko z vsem tem. Ali ga pač nimamo temu brati. In Borut Trckman bi si lahko priha il branje in pisanje o Stolpu, kot smo ga na"li v So-dobnosti 12/1966. Omenjanju in citiranju se pri svoj^m poskusu opozoriti na Šel ga nočem odpD-vedati. Opozarja se z že znan m. Toda go-vorimo dalje. Kar beremo pri šel gu, ni nikakvšen opis našili težav. Tem tekstom ne pridemo do živega, če mislmo prozo kot nekaj prosoj ugj, kot esieisko mod'-fikacijo izhod:ščne?a citata. Ta proza ne počne islega, mora pa vedeti za isto »je«. V Stolpu beiemo še kurziv, rec'mo: »Vsi na tihcm gojimj n spodbitno vero, da j? v tem neoprijemljvsm in n3Skonč::em času, ki se ne povczuje, ki ne teče, ker nima smisla, ki ne sledi iz prejšnjega časa. ampak poskakuje, se p>j vi zdaj tu zdaj lam kot zmeraj na novo vržen glo-boko na zemljo iz neskončne viššine belih nečloveških oblakov kot pajčevina, ki J3 mogočni trebušiiti paj?k nikakor ni stkal iz niti stare pajčtv:re, v katere so utis-njena telesa črn-h muh in drugih ž'vih bitij, ampak iz nov;? sl"ne, ki jo ,je v svo-jem pošastnem kotlu skuhala lakoti, nova lakoia po omrež tvi na zemlji. lakota po občutku bivanja za zameno za tekoči čas iri zgodovine, ki je ni — gojimo vero, da je kljub vsemu nek trenutek, ki j? zd?j in odločilen za usotlo, četudi vrmo, da tudi iz usode izvirajoče prihodnosti ni, saj je že ob svojem roj tvu crknjsna stvar ali blaznost.« V tekstih, ki smo jih potem brali v Problemih in v Veliki Smoni v Razgledih, ni na ta način refleksivnili me-tafor. Mi beremo s svojo težavo. Tžave So lahko različne. Lahko si ponovlmo, da nas »tehnika pisatelja vodi k njegovi metafi-ziki«. Ko je Sartre že dolgo tega govoril o temporalnosti pri Faulkne: ju v zvezi z The Sound and the Fury in se je ob odkritju manjkanja intuicije bodočnosti (ki je zakrito s takšno sedanjostjo, ki je brezoblična in jo je mogoče določiii S"mo s kopičenjem spominov), spraševal po tem, ali je človekov čas res brez bodočno-sti, nenehna sedanjost kot čas žeblja. In piše še, da v sebi ne bomo našli Faulkner-jevega človeka, bitje brez možnega; posku-šamo naj ujeti svojo zavest, pa prodreti v njene globine, pa bomo odkrili, da je vo-tla, v njcj, da bo sanio bodočnost; človek pa ni seštevek tega, kar ima, ampak total-nost tistega, česar še nima, kar bi lahko imel. Pri Šeligu je vedno bolj in bolj samo sedanjost. Samo seclanjost. Karkoli si že sledi v tem imeniincm jeziku z opisi in spraševanji in nas popolnoma uroči — vse je sedaj. Nobcn"h omejevanj ni, nabenega odrekanja od antropomorfičnih izrazov, ni takih pravil in konstrukcij, pozornost se ne igra neprizadetosti in tudi zmesti nas noče s spreminjanjjm postavk, s sfalnim spreminjanjem povedanega, kakor bi lah-ko označili, po&nos'avljena seveda, kar se z natni dogaja v La maison de rendez — vous Robbe-Grilleta (če smo se že nalezli »name-droppinga«). Daje se nam možnost slediti in srečevat'. Mogoče bi lahko tve-gali in rekli, da nam to in ono raz'mva. Toda predvsem se ne ureja in osmšlja za našo uporabo. In to je smisel uvodnib stavkov. Rada bi, da bi ljudje brali Š lga, da bi ga uporab 13 (zlorabili) za učsnje o tem, kako je, če ne najdemo urejenosti in tudi projekta ne vcč v globinah. Seveda se nam bo napisano konec koncev izmak-nil«, In dobro je :legendo 0 soncu«, ki je res zgolj legenda in »resnica o zemlji« Svet legende in svet res-nice sta po svojesm osnovnem ustroju enaka. (Tako: nobe-nega znamenja ni / v naših prerokbah — nikatnor ne pri-deš / \z telesa svoje matere / zakaj njena rodovitnost si . . . , in: plodne zemlje ni več / v tvojem rojstvu ... v tvoji rasti . . . itd..) Svet se odvija kot »naklučje snovi«. Posameznik v njem ni dejaven, ker je ves zasežen, na nič več oprt, z ničemer motiviran in brez cilja. Vendar pa to še ne pomeni izgube slehernega potenciala. Lužen pozna dušo in ta je »sestra-dana«, pozna besedo in ta je »neizsanjana«, zarodek je »la-čen« Način pa, ki je v tem svetu preostal posameznikom med seboj, je način nasilja — »gobavo nasilje« kakor po-slednje opravilo na ugaslem planetu. če je kje upor zoper ta svet, je to kvečjemu še sam akt nastanka pesmi kot deskrlpcije, morda še prikaza takšnosti tega sveta. Razmerje pesnika Jožeta Olaja pa je v osnovi in v na-činu drugačno. Tudi on pozna delitve na dva elementa, toda oba sta med seboj na način nekega gibanja. Na eni strani svet oportunizma, izpraznjenosti, svet skozi dinar, na dru-gi pa njegov razkrivajoči, osveščajoči svet — zaroteni hu-manisti. Ta humanizem pa je treba utemeljiti in Olaj ga utemelji v prvi pesmi Totem. Pesnik je tukaj v imenu ne-česa. V imenu apriorne poklicanosti, ki je kontinuiteta ne-kakšnega bojnega izročila humanistov. Mrtvi orfeji mi svoja čela nastavljajo / neupogljivo ležem in svoje čelo / prihod-njim živim pripravim / tako pehota bosjakov izobčenci / nova ozemlja osvajamo). Mit o pesnikovem poslanstvu, iz-ločenosti in s tem privzdignjenosti torej še danes živi. V nasprotju s tradicionalnim položajem pesnika pa danaž-nji pesnik nostalgično ugotavlja nemožnost za heroizem, mu-čeništvo, kot dokončno afirmativno vrednoto pesnika. (Tvo-ja kri / nikoli ne bo razmočila / stopnic k žrtveniku.) Ven-dar se Olaj sprijazni s temeljno resnico svojega bivanja, z »izginjanjem«. To mu ne pomeni nič tragičnega, nasprot-no, prav to in zato, ker izginja, je zadostna motrvacija nje-govega poslanstva. Olaj tudi »natanko ve, zakaj poje«. — »Slekel se je za boj« s svetom, s katerim biva kot drug ob dmgem na način obsojenosti in boja. V imenu boja se ute-meljuje tudi njegova poezija. Ta svet je torej še izrazito metafizičen. Pesnik ustreza podobi junaka evropskega ro-mana. Daneta Zapuška pesmi so beleženje v stanju lucidnosti. Ne dela projektov kot Olaj, njegov zaobseg sveta ni totalen kakor pri Lužanu, on kvečjemu še »šteje« in se zaveda, da je z vsemi ostalimi določen s tistim, kar ima priti kot »osvetje«. Ni pa jasno od kod in čemu to osvetje, v imenu česa, 6e je osveta, in po čigavi krivdi naposled? V primerih, kot sta pesmi Andreja Brvarja bi morali uveljavitd princip, da se oglasijo ti-sti, ki se z Mterrnimi besedil ukvarjajo iz znarLstveinih nagibov, in podajo vsebinsko ana-lizo teksta. V recenziji za to ni dovolj mesta, morda pa se bo posrečilo to storiti v gro-bem. Balada nosd podnaslov Učitelj predvojaške vzgoje. Kdo je ta človek? Nekdanji borec, žr-tev posledic vojne. Njegovo življenjsko okolje noče ničesar vedeti o njegovih sanjah, ki so stvar preteklosti. Izkaže se ravnodušno celo do njegove smrti, ker živi zdaj in tukaj in ima z ozirom na to svoje nepreklicne velike in male težave in stiske. V nasprotju s temi pa se pri učitelju, tem konkretnem, tudi nje-gova sedanjost pladi iz njeg^ove preteklosti in takratnih »sanj«. Ta preteklost pa je na žalost takšna, da je pre-tekla. In če je človek v njej iztrošil vse, ves kapital svojih iluzij in ener-gije, poteom zato ni kriv ta svet. Seveda pa je soočenje obeh svetov tragično. To, da pesnik pravi — »moTali bi bili obležatd v kakšni haj-ki« itd., »z vsomi tistimi sanjami«, je jedro pesmi. To pa ne pomeni, pospraviti z nekda-njimi borci. V tem primeru bi raztimevali poe-zijo kot agitacijo. Smisel pesmi se ne odpira navzven, temveč se vrača vase, nazaj. »Sanje« se kažejo vselej samo kot sanje, osmišljene samo s tem, da so. če želim, da ostanejo tek.-šne, morarn izginiti, preden jih drugačna situ-acija razveljavi kot sanje. To je tisto, čemur pravimo »moralna zmaga« v nasprotju s tra-gičnim propadom. če pa sanje soočimo s se-danjo&tjo, kot njihovo uresničitvljo, je naše vedenje neadekvatno zato smo krivi sami, če smo razočarani, prevarani, neplačani, če je v nasprotju s terni sanjami »pokojnina ušiva«. Sklicujeim zborovanje je prav tako slika neadekvatnega razanerja med ideatoo predsta-vo in resnično sliko. Na eaii strani je svet, za-korendnjen v najprostejši vsakdanjosti, na drugi nekakšna mesijanska vizija tega istega sveta — spet v preteklosti. Resnica pa je sa-mo resnica trenutne situacije. Na videz sta podobi neskladni sanio zato, ker je na nek na-oin pozabljena tista mesijanska funkcija, kl bi morala trajati ad infinitum. V resmici pa svet, ki ga popiše Brvar ni plast osveščemega razreda. Tudi njegova idealna podoba je bazi-rala samo na zunamjem efektu (nositi trans-parente, prisegati), zato seveda tudi zdaj ne more pokrivati pojma, ki ga razumemo pod »proletariatCKm«. Ta svet seveda ni mogoče ka-korkoli posplošiti. Brvar nam po vrsti našteje tipe, ki jih razume pod tem svojim svetom, ki mu zakliče »k vragu«. Tudi ni mogoče iz tega sklepati, da je v tem sklopu banalnd vsakdanji svet mišljen kot ediina in absolntna konsekvenca »oktobra in pariške komione«. če že moramo ztinaj besedila napravitd ka-ko konstrukcijo, ki bi bila prikladna za so-očenje z zgodovinskimi cilji naše družbe, te-daj bi ugotovili, da sta pesmi poziv k ade-kvatnemu vedenju do driižbe, v svoji osnovi pa sta globoko humanistični. Njune vrednote, v imenu katerih in na osnovi katerih sta na-stali, so splošne vredanuote naše družbe. , 8.STRAN TRIBUNA Rudi Šeligo SAPA 0IMAREKU (odlomek iz proze »Triptih Agate E. Schwarzkobler«) Ko vse tri rečejo o koncu in denejo skodelice na zaboj pri peči, gresta onidve ven. Ko visoka dvokril-na vrata, ki imajo barvo slonove kosti, več ne odme-vajo za njima, z rokama na mizi malo obsedi in zdi se, da kar ne more odmakniti oči od zelene polivi-nilne plošče. čez nekaj časa se vznemiri in oči sun-kovito odskakujejo po pisalnem stroju iz Bugojna, po ročni blagajnici, po predalih, po rdečih tapecira-nih vratih, nazadnje pa spet preskočijo na zaveso in okno. Ko se tam ustavijo, vstane in gre tudi sama tja. S Jcomolci se nasloni na okensko polico, pogleda vi-$oko gor na levo v zračno nebo, potem pa pomika glavo — še zmeraj visoko gori — vse do gornjega de-snega okenskega vogala. Noge so že malo porume-nele, skoraj mehko rjave so že, čeprav se visoko brez-zračno poletje šele začenja. Res pa je, da mlada koža kar mimogrede ulovi in posrka vase ta vroči zrak in potem kot znamenje, da ga je že sprejela, pusti na povrhnici takšno barvo. Zid, ki je med njenima me-čama in se širi od nje na obe strani, je bledo rumen m zraven tega hrapav. Zdaj odpre okno, da se lahko nagne še bolj ven in navzgor, in je ves trebuh na okenski polici, ki ima ostre robove. Zadnjica je sa-okrožena in zgoraj, kot da je pregrinjalo kakšnega oblega zidu. Tanka letna obleka spolzi tudi malo bolj gor po stegnih, ki imajo tudi že poletno barvo. Oble-ka je bela, je iz belega muslina, ki je lahka in težka tkanina hkrati in je tako mnogolična, da je vsa za sle-herno novo obliko, ki jo pokriva, kot da je narejena samo zanjo. Ko je tako na oglati okenski polici in gleda gor od leve proti desni in potem od desne proti levi, se zdi, kot da visoko v zraku nekaj lebdi in se pomika sem in tja. Lahti so položene na žilav, rume-no prebarvan les, gornji del rok pa je tesno ob telesu, hrbtu in plečih. Ko je tisto počasno in lebdeče in morda celo nespoznatno še zmeraj visoko zgoraj in se pomika sem in tja, plešejo po njenem križu drobne muslinaste gubice. Za njenim hrbtom pa se odprejo temno rdeča tapecirana vrata in nekaj časa ostanejo tako odprta. šele čez čas stopijo v ta visoki prostor, ki niti po barvah zidov in premičnin niti po duhu, ki se širi iz omar, stroja, papirjev in map ne more skriti, da je urad, tihi in dolgi koraki in se približu-jejo oknu in tudi okenski polici. Ko je še tik ob nji, je z obrazom usmerjen samo v njeno izbokano telo aoi +-5-++*++-:-+++++++++*+-i- *++* V++ + •"•-{-"-+ —!- — ^i- "•4- **4- «-4- -"*4- •"4- «"¦+ ""4- •"4- —4-».+ «4. «4----1- -+ --1- —+ -* -4- —f ~* -.+ -+ - 4- 4- -4- 4* -4- 4- -4- + -+ 4- —+ 4- -4-4- -++-+ + -4. + + —++ + -^+4- + -.-+4-4--~4-4-+--+4- 4.-«+—^.«4.-.«.+----4--4"—+»r4--4--- + -+-+-+- -+ .-+ «+ -+ - -.+ -+ -+-.+ .-«. -.+ 4.«+ + —+4. ^.+-|. —+ + ..* 4. --1. + «.4. + -^- + in belo gladko tkanmo, ki polzi za spoznanje sem in tja, ko njena glava sledi za načem visoko zgoraj v ozračju sem in tja. Tam, kjer je njeno telo najbolj napeto, tkanina ne dela nobenih gub, tako kot jih bolj zgoraj na križu. Lahko se celo zdi, da nad tem delom telesa zaradi neizrnerne napetosti tkanine, njene bleščeče beline in zaradi poševnih poletnih žarkov, ki padajo nanjo, lebdi še neka posebna svet-loba, ki je kot obstret. Ko je zelo usmerjen vanjo, malo potegne ustnice proti levemu ušesu, za spozna-nje privzdigne nos v čelo, potem pa položi razprto in razkrečeno dlan na največjo oblino. V svetlobi žar-kov in sija, ki lebdi nad njo, je nemara lahko videti na njegovi roki drobne kapljice malih živcev. Ona naglo zasuče črno kodrasto glavo nazaj, tako da ko-šata pričeska vzvalovi, čeprav jo čvrsto ovija in drži v strogi obliki Color Elle. črn šlem nad njeno loba-njo jezelo celovit in nescefran, sam zase je le črn kodrček nad levo senčnico. In prav ta z velikim za-letom in v širokem loku prileti nazaj, ko zasuče glavo. Levo oko je potem z njim prekrito. In se zazre na-zaj. Potem se vzravna, oglata roka, ki ima drobne kapljice ,pa ostane še zmeraj nepomična na nji, kot da je rahla, nobene krčevitosti, nujnosti in neustavljivo-sti ni videti v njenih členkih. Tudi nepomično gleda skozi košate obrvi v njen vrat ali v ramena, ko je za hip ali dva obrnjena z životom proti njemu, usta pa se mu razvlečejo v negotov in obotavljiv nasmeh. Ona vse to lahko vidi, nemara lahko celo na svojem obrazu čuti kiselkasto mlačno sapo tega nasmeha, ki ga štrleče brke metlasto pršijo vanjo in mimo nje v prostor, kjer je ni. Kajti vse, kar je usmerjeno v do-ločeno točko, prši malo in tako rekoč mimogrede tudi drugam. Vse to lahko dojame le v hipu, ker se koj ozre proti omari pri zidu in se z narahlo pri-vzdignjenima rokama zmuzne v hodnik, ki ima za eno steno razpeto, izdolbeno dlan in sapo, ki ima celo ma-lo glasu v sebi, a drugo pa pološčeno omafo s šopom ključkov v ključavnici. Tam obstane in vrže črn ko-drček proti temenu, pogleda malo zbegano proti nje-mu ali malo višje od svojega čela in si gre z roko ne-odločno proti obrazu. Oglata dlan pa, ki je še zmeraj široko in prazno razprta nasproti njenega belega tre-buha, malo vztrepeta in končno vendarle vsaj za spo-znanje upogne prste v členkih in prične ožiti hodnik. Tudi širok črn čevelj, ki ga skoraj do pete in vezalk prekriva mehka in siva hlačnica, se postavi tik njenih do potankosti izdelanih in izoblikovanih Diemme čeveljcev. če bi hotela naglo odstopiti, bi se nemara zapletla v to črno oviro in bi morda celo padla. Sprva, ko morda še niti ne opazi veliko praznega prostora na svoji desni in se ne spomni tolikih možnosti, ki so pred njo in na nji, dene lahti na prsi, jih vse ru-mene na belem muslinu prekriža, dlani si položi na ramena in se vsa sključi v ta Andrejev križ. Potem pa, ko se roka koščeno dotakne njenega trebuha in Čez hip kot kost zdrsne za njo in se živčno pogrezne vanjo, vzdigne šibko nogo, ki je ob velikem črnem čevlju, se nagne na desno, ošiljena medeninasta peta njenega čeveljca pa zadene ob težko mečo, ki je nad črnim čevljem. Ko se opotekaje ustavi in si pogladi polzečo tkanino navzdol, z motnim glasom reče o tem, da ne. Reče takoj nato tudi o belem blagu in potnih rokah in hoče pogledati čez ramo na obleko zadaj. Ko zmaje z glavo in pogleda proti uri in proti oknu, gre k ogledalu nad umivalnikom, vzdigne roke in si rahlja s tenko mreno laka speto pričesko. Zra-ven pričeske v ogledal lahko vidi, kako je postavil nogo na njen stol in si ogleduje, kako je meča rdeče odrgnjena. Potem potegne hlačnico spet dol in se spod obrvi zazre vanjo, ki ima roke še zmeraj zgoraj. Eno oko ima na kosu ogledala, ki kaže njen črn šlem, dru-go pa na delu, ki odbija skoraj celo njegovo postavo, ki je zdaj zravnana zraven stola in zmeraj bolj spod čela gleda vanjo. Sproži kazalec leve roke in počasi in tehtno žuga proti nji in ogledalu. Ko preneha žugati, prime za zavihke suknjiča in si jih naravna. Potem še enkrat požene raven, iz več plasti sestavljen po-gled proti nji, še enkrat pogleda navzdol po suknjiču, pihne z zavihka drobno belo nitko in sez odločnim moškim korakom napoti na drugo stran mize, prav-zaprav pred mizo, kakor se ustopajo prišleci, ki jih to ali ono opravilo privede v ta visoki prostor. Ko ga v ogledalu nemara zagleda, kako odločno stoji pred mizo, dene roke z las naglo dol in se napoti k mizi, kjer ima svoj stol, si zadaj pogladi obleko navzdol in sede. S stolom se pomakne bolj k mtzi, iz prvega levega predala pa vzame zlato bronsiran svinčnik in beležnico. Ko si namesti bele&nico natanko predse in prime svinčnik z desnimi prsti, z levico pa drži rob beležnice, njene pripravljene oči pogledajo navzgor k njemu, ki resno stoji na oni strani mize. Reče ji o analizi in o nomenklaturi. Ko to reče, se z dlanmi spusti na rob mize, tako da gresta ravni in ukočeni roki v cevastih rokavih suknjiča navzgor v prsi kot dva lesena opornika. Na-tanko za njegovim hrbtom so dvokrilna slonokoščeno obarvana vrata, na njegovi levi pa so rdeča, skozi katera je prišel. Ko sliši, kar ji reče, spusti zlat svinčnik, da pade na belo, skoraj še nepopisano beležnico. Tenka, ju-nijsko rumena, iz vidnih koščic in členkov sestavlje-na levica se opre na polivinilno ploščo, da dolga gibč-na kita, ki teče skozi roko v dlan, izskoči iz lahti, da komolec nima več nobenega pravega kota, desnica pa seže globoko dol in potegne ven tretji desni predal, kjer je rdeča mapa z vezalkama. Potem se tudi levi' ca odkoči, prsti obeh rok so mehki in urni, ko odve-zujejo mapo. Takoj na prvi strani je s črnim tušem in redis peresom napisano z velikimi črkami ANA-LIZA, spodaj pa je vrsta besed sestavljena iz malih črk, čisto spodaj pa sta dva vijoličasta in en okro-gel žig s tremi različnimi podpisi. Desni kazalec, ki ima noht, ki je rožnato lakiran, gre v belino med na-slovom in podpisi, drobni obraz skupaj z očmi pa gre pred mizo in gor, kjer je z brčicami okrašeni obraz. Oporna roka pod njim se zmehča, zasuče dlan na-vzgor in pomigne s kazalcem k sebi. Torej zasuče mapo, da je naslov obrnjen k nasprotni strani mtee, in jo pomakne k njemu, ki samo za hip pogleda na-vzdol, koj nato pa jo zapre in se spet spusti v uko čena opornika. Reče o mesečnem poročilu. Ko ji to reče, koj seže v drugi levi predal. Obe roki sežeta noter in prineseta ven dva zganjena lista in jupoložila na rdečo mapa na drugi strani mize. Po-tem gre levica, ki je seveda še zmeraj zelo tenka, la-hkotno, nenaporno skozi ta razredčeni zrak, ki stoji nad mizo, v čelo in spet pomakne črn kodrček v šlem priceske, kjer bi moral biti. Na drugi strani mize se levica spet zmehča, prime oba lista in ju vrne — po loži ju pred njene prsi. Torej ju spet spravi v pre-dal. Ko obe roki hitita v predal, ju spremlja dolga po-ševna guba belega muslina, ki teče od leve rame k desnemu boku. Reče o dia-viva film asortimana, c zamudi, o nepripravljenosti, o prehitevanju, o padcu, o po vodi načrtov, o nič več tako, o zdaj je čas. Ko glas tudi malo raste, roke ostanejo ukočene v rob mize in iz-pahnjena ramena in ne sodelujejo pri rasti glasu. Zgoraj nad dvokrilnimi vrati spet zasije elipsasti zajček. Nemirno zapleše, tako da se mu celo oblika zvije, postane oglata, posebno fco ga zanese v rob, kjer se stikata stena in strop. Obe tenki roki položi predse, tako da je med njima raven zelen hodnik, in gleda gor. Zajček še zmeraj poplesava, njegov glas pa, ki se je poprej razvnel, je še usahnil, in zdaj nje-govega obraza niti videti ni, tako je pogreznjen v ra-mena in prsi. Izpod črnega šlema z visoko vzdignje-nim obrazom lahko popolnoma nemoteno sledi zajč-ku tam zgoraj, ki čez nekaj hipov, potem ko je švig-nil čez vso širino stropa, usahne za omarami ob de-sni steni. In zdaj, ko ga ni več, pride do nje pridušen in komaj razločen glas od nasprotne strani mize o fakturah. Nemudoma vstane, odmakne stol in gre k prvi omari ob desni steni. Na mizo prinese rjavo mapo, ki ima trde platnice Ko jo hoče odpreti, pride od zgoraj prav takšen pridušen in komaj razumljiv glas, kot je bil prej o fakturah, in reče, da ni treba. Mapo odnese v omaro in spet sede za mizo. Obe ukočeni roki nasproti nji se s težavo, kot da se je teža, ki jo podpirata, podvojila, za spoznanje razbremenita teže, tako da najprej prevzame vse breme ena sama, po-tem pa vse druga. Pri tem pa se zdaj ena in potem še druga skrčita v pest in se spet s clenki pesti opreta v rob mize, komolca se spet nepopustljivo zaskočita, obraz pa malo privzdigne iz ramen in ga nagne proti pisalnemu stroju in potem od stroja proti nji. Torej gre s svojima poletnima rokama vzporedno k stroju. tako da se zdi, kot da nosita s sabo nenehno enakc velik in širok hodnik praznega prostora prav do stro-ja. šele ko se prsti dotaknejo obeh strani ohišja, se hodnik na sredini zlomi, razširi — komolca z belo te-tivo gresta navzven, in sicer zmeraj bolj, čim bliže k nji drsi stroj. Od zgoraj pride sapa o nareku, ki nosi tudi malo glasu na sebi. Iz drugega desnega predala vzame dva tanka pe-lurja, en karbon in vse troje zavrti v valj. Hip zatem sta njeni roki s pripravljenimi prsti že nad tastaturo. Ko so pripravni prsti skupaj z očmi tik nad ta-staturo in od zgoraj še zmeraj ni glasu niti sape niti besede, se ozre proti oknu in roke spusti na mizo. čez čas gre njena spodnja živa in rdeča ustnica pod zgornjo, in ko se zobje z njo malo poigrajo, pride ven zelo vlažna in zelo rdeča. šlem in glava prideta spet nad stroj iz Bugojna, roki pa gresta spet nad črke. Tam lebdita še ne-kaj časa, ne da bi se opirali na kaj trdnega, in ko od zgoraj še in še ni nobenega glasu ali sape, ki bi začela narek, se spustita spet na mizo, obraz pa gre k dolgi čipkasti zavesi, za katero je okno. čez čas se spet vrne k mizi, stroju in polivi-nilni plošči pod strojem in položt gibčne prste v ras-redčeni zrak nad črkami. Ko še zmerai od zgoraj ni mogoče ničesar slišati in tudi ni mogoče videti obra' za — s katerega se včasih da razbrati, kaj misli — ker je tako pogreznjen v ramena in zavihke suknjiča, njeni prsti nekajkrat utripnejo, ura nad visokimi dvokrilnimi vrati pa teče. Potem pa, ko se prsti ho-čejo skrčiti in umakniti, vendarle pride dol sapa in komaj slišen glas, ki reče o niču. Tudi se ves zravna, zamahne z roko in težko stopi proti rdečim tapeci-ranim vratom. TRIBUNA STRAN 9 ROLAND BARTHES SRUKTURALISTlCNA AKTIVNOST Kaj je strukturalizem? šola ne, tudi gibanje ne (vsaj še ne), in večina avtorjev, ki jih običajno spravljajo v zvezo s tem terminom, se ne čuti niti najmanj povezano med seboj s kakšno borbeno ali doktrinarno solidarnostjo. Komaj bi lahko rekli, da je to karakterističen pojem: struktura je star in da-nes precej obrabljen izraz (izhaja iz anatomije in gramatike) Vse družbene vede ga z veseljem upo-rabljajo in upcraba torej ni razpoznavni znak (razen če bi se govorilo o smislu, ki se mu ga daje); funk-cije, forme; znaki niso nič bolj karakteristični, da-nes so to besede iz splosne uporabe, s katerimi do-sežemo vse, kar hočemo, še posebej pa zakrivanje stare deterministične zveze vzroka in posledice; da bi se približali tistemu, kar loči strufoturalizem qd drugih nadinov mišljenja, se je treba vrniti k dvoji-cam označeno — označujoče in sinhronično-diahro-nično; k prvi zato, ker navaja na lingvistično formu-. lo tipa Saussure, lingvistika pa je v današnjih razme-rah skupaj zekonomijo prava znanost strukture; k drugi, še določnejši, pa zato, ker predpostavlja do-ločeno revizijo pojma zgodovine v tem smislu, da ideja sinhronije (čeprav je pri Saussuru predvsem operativni koncept), označuje določeno imobilizacijo časa, ideja diahronije pa predstavlja zgodovinski proces kot čisto zaporedje oblik; ta terminološka dvojica je še toliko bolj karakterisfciena, ker je vi-deti, da glavni odpor proti strukturalizmu prihaja s strani marksistov tn meri na razUimevanje zgodo-vine (ne pa strukture); kakorkoli že, nedvomno je resna uporaba leksike pomena tisto, (ne le besede, ki — paradoksalno — ni niti najmanj značilna), kar je razpoznavni znak strukturalizma; bodite pozorni na tiste, ki uporabljajo termine označeno in ozna-čujoče, sinhronično in diahronično, pa bo&te takoj videli, ali gre za strukturalistično podobo sveta. To velja za intelektualni meta-jezik, ki se ekspili-citno poslužuje metodoloških pojmov. Ker pa strufc-turalizem ni ne šola ne smer, ni vzroka, da bi ga apriori zreducirali, tudi problemsko ne, na intelek-tualno misel, ip bolje je, da poskusitno najti njegov opis (ne definipijo) na nekem drugem nivoju, ne na nivoju refleksivnega mišljenja. Lahko se namreč sodi, da so pisatelji, slikarji, glasbeniki, pri katerih je neka graditev strukture (ne pa misel o njej) zna-čilna dejavnost in da je treba tako analitike kot ustvarjalce zajeti v skupno označbo strukturalnega človeka, ki se kot tak definira ne z idejami in stali-šči, ampak s svojo imaginacijo, ali bolje — s svetom svoje imaginacije, se pravi z načinom, kako mental-no doživlja strukfcuro. Takoj torej lahko povemo, da je strukturalizem po tem, kar izraža, pri vseh svojih nosilcih pred-vsem aktivnost, se pravi pravilno nizanje določenega števila mentalnih operaoij; lahko bi govorili o sfcruik-turalistični aktivno&ti (surrealizem je morda prvi pri-mer strukturalne književnosti — o tem bo treba ne-kega dne razmisliti). Preden pa si ogledamo te ope-racije, povejmo nekaj o njihovem cilju. Cilj vsake strukturalistične aktivnosti, miselne ali ustvarjalne, je rekonstruirati dani »predmet« tako, da se v tej rekonstrukciji manifestirajo zako ni fttnkcioniranja (»ftinkcije«) tega ptredmeta. Struk-tura je v bistvu kopija predmeta, toda izvedena s po-sebenim ciljem, ker posnemani predmet sedaj kaže nekaj, kar je prej v prirodnem predmet bilo ne-vidno, ali, če hočete, nejasno. Strukturalni človek jemlje dejanskost, jo razstavlja, nato ponovno sestav-lja — na videz je to zelo malo (zato nekateri struk-turalistično početje označujejo kot nepomernbno, nekoristno, nezanimivo itd.). Drugače gledano pa je to nekaj malega odločilno, ker se med dvema pred-metoma ali dvema trenutkoma struikturalistične aik-tivnosti ustvarja nekaj novega, to novo pa ni nič manj kot razumljivost: kopija je intelekt, dodan predmetu, in to dodajanje ima antropološko vred-nost, to je človek sam, njegova zgodovina, položaj, svoboda, pa tudi odpor, ki ga priroda nudi duhu. Očitno je torej, zakaj je treba govoriti o struk-turalistični aktivnosti: ustvarjanje ali razmišljanje tu ni »impresija« o svetu, ampak izdelava sveta, po-dobnega prvemu, ne da bi ga posnemali, ampak da bi postal razumljiv Zato je mogoče rečif da je strukturalizem v svojem bistvu aktivnost posnema-nja in da, kar se tega tiče, če smo natančni, ni no-bene tehnične razlike med intelektualnim struktura-lizmom z ene in umetnasti nasploh, književnosti pa še posebej, z druge strani: oba strukturalizma ima-ta karakter mimesisa, zasnovanega ne na analogiji bitja — ampak na analogiji ftmkcij (kar Levy-Strauss imenuje homologija). Ko Trubeckoj rekonsfcruira fo-netski predmet v obliki sistema variacij, ko George Dumezil izvede mitologijo funkcij, ko Propp kompo-nira narodno pripovedko s strukturiranjem vseh slo-vanskih pripovedk, ki jih je predhodno razstavil, ko Levy-Strauss odkriva homološko funkcioniranje to-temske imaginacije, G. G. Granger pa formalne za-kone ekonomske misli, Garden pa značilne lastnosti predzgodovinske bronce, J. P. Richard razstavi Mal-larmejevo poemo, da bi našel njene značilne vibra-cije, vsi počnejo isto kot Mondrian, Boulez ali Bu-tot, ko sestavljajo predmet, ki ga bomo precizneje imenovali kompozicija, s pravilnim nizanjesm dolo-čenih enot ali asociacij teh enot. Ne glede na to, ali je prvotni predmet aktivnosti preslikovanja podan kot sestavljen, ko se strukturalna analiza ukvarja z nekim jezikom, družbo ali končanim delom (ali je še raztresen), ko se strukturalno komponira (ne glede na to, ali je vzet iz družbene resničnosti ali iz sveta domišljije, to ni pomembno): značaj posnemanega predmeta ni tisto, kar definira neko unietnost (kar je trdovraten predsodek realizma), pač pa tisto, kar človek dodaja, ko ga rekonstuira — tehnika je pra- vo bistvo vsake kreacije. Kar jjom^i., ^ .um, ^jer so cilji stukturalistične aktivnosti nerazdvojljivo po-vezani z določeno tehniko, strukturalizem obstaja kot posebna metoda v odnosu do drugih metod ana-lize ali sfcvarjanja: predmet se ponovno sestavlja, da bi postale vidne njegove funkcije, in če to pove-mo na tak način — pot je tista, ki sestavlja dele; zato je treba govoriti prej o strukturalistični dejav-nosti kot o strukturalističnera delu. Strukturalistična» aktivnost obsega dve značilni operaciji, razstavljanje in sestavijanje. Razstaviti prvotni predmet, tisti, ki je izpostavljen posnema-nju, pomeni najti v njem mobilne dele, katerih raz-ličnost položajev proizvaja določen pomen; frag-ment sam po sebi nima smi&la, je pa tak, da naj-manjša sprememba njegovega položaja spreminja ce-loto; vzemimo Mondrianov kvadrat, Pousseurovo se-rijo, Butorjev verset iz Mobila, »miteme« Levy-Staus-sa, foneme fonologov, »temo« kakšnega literarnega kritika: vsem tem enotam (kakršnakoli že je njiho-va notranja stuktura in njitov obseg, kar je od pri-mera do primera različno) dajejo pomen le njihove meje — tiste, ki jih ločujejo od drugih prisotnih enot v delu (kar že spada v operacijo sestavljanja) feot tudi tiste, ki jih ločujejo od drugih možnih enot, s katerimi tvorijo razred (kar lingvisti imenu-jejo paradigmo); ta pojem paradigme je izredno po-memben za razumevanje strukturalistične vizije: pa-radigma je najožji možni fond enot, iz katerega s pomočjo citiranja kličejo tiste enote, ki se jim hoče dati smisel prisotnosti; paradigmatski pred-met oznaouje to, da je proti drugim predmetom svo-jega razreda istočasno v odnosu podobnosti in raz-like: dve enoti iz iste paradigme si morata biti po-dobni, da bi se bolje poudarila razlika: glasova s in z morata imeti nekaj skupnega (dentalnost) in nekaj, kar ju loči (sonomost); Mondrianovi kvadrati si morajo biti hkrati podobni (po obliki) in se razliko-vati (po barvi in velikosti); ameriški avtomobili v Butorjevem Mobilu morajo biti ves čas opazovani na isti način, pa se le razlikovati po znamki in bar-vi; epizode iz mita o Ojdipu v Levy-Straussovi ana-lizi morajo biti hkrati identične in zdiferencirane, da bi vsa ta dela ali analize bile jasne. Tako vodi operacija razstavljanja najprej do stanja raztreseno-sti predmet — kopije, toda med njegovimi struk-turalnimi enotami ni nobenega nereda: preden bodo razporejene kx vključene v celoto kompozicije, tvori vsaka z lastnim fondom možnih enot pravilen orga-nizem, zgrajen po principu najmanjše razlike, ki je vrhovno načelo. Ko je ugotovil posebne enote, mora strukturalist najti ali ugotoviti zakone njihovega spajanja; to je aktivnost sestavljanja. ki prihaja za aktivnostjo kli-ca. Sintaksa ustvarjalnih ali analitičnih del je, kot vemo, nenavadno raznovrstna; toda vsako struktu-ralno delo vsebuje podrejenost strogi pravilnosti, v kateri je neupravičeno napadani formalizem manj pomemben kot neka določenost razporeda; v drugi fazi se namreč bori proti slučaju; zato pravilnost v vračanju enote in skupine enot omogoča, da je delo strukturirano. se pravi obdarjeno s smislom; lingvisti ta pravila izvajanja imenjejo forme in ko-ristno bi bilo, ko bi se držali stroge uporabe tega vse preveč zbanaliziranega izraza; forma je torej tisto, kar spoju enot ne dovoljuje, da je videti kot čista posledica slučaja. To nam pomaga razumeti, da so tako imenovana nefiguralna dela le dela v najviš-jem poonenu besede, saj se človeška misel ne izraža v analogiji vzora in kopije, ampak v pravilnosti se-stavljanja; razumemo pa tudi, zakaj se te umetniae zdijo slučajne in nepotrebne ljudem, ki v njih ne za-znavajo nobene forme: Hruščov se nedvomno moti, ko pravi da v abstraktni sliki vidi le madeže, ki jih je naredil osel, udrihajoč z repom po platnu, vendar pa ve na svoj način, da je umetnost nekaj slučaju nasprotnega. Tako sestavljena slika ne prikazuje sveta tako, kot ga je sprejela, in v tem je pomen strukturali-zma. Predvsem izraža novo kategorijo predmeta, ki ni ne kategorija realnega ne kategorija racionalne-ga, pač pa kategorija funkcionalnega — pridružujoč se tako celotnemu kompleksu znanstvenih razisko-vanj o informaciji. Najvažnejše pa je, da jasno osvet-ljuje čisto človeško dejanje dajanja smisla stvarem. Ali je to nekaj novega? V nekem smislu je, čeprav človeštvo, odkar svet je, ni nehalo iskati pomena tega, kar mu je dano in kar samo ustvarja; nova je misel (ali »poetika«), ki ji je cilj ne toliko dgotoviti polni pomen predmeta, ki ga odkriva-, pač pa spo-znati, kako se ta smisel uresničuje, na kakšen način in za kakšno ceno. V končni analizi bi lahko dejali, da predmet strukturalizma ni človek-lastnik smisla, ampak človek-proizvajalec smisla, kar pomeni, da ta semantična raziskovanja ne merijo v vsebino smi-sla ampak k dejanju samemu, ki ta smise-1, spremen-ljivo zgodovinsko vrednost, proizvaja. Novi olovek strukturalističnih raziskav je homo significans. Po Heglu se je antični Grk čudil prirodnosti pri-rode; nenehno je prisluškoval, raziskoval smisel iz-virov, gora, gozdov, vetrov; čeprav ni razpoznaval, kaj mu ti predmeti posebej govore, je v celoti rast-linskega in kozmičnega oiitil ogromno prisotnast smisla, ki mu je dal ime boga: Pan. Od takrat se je narava spremenila, pastala je družbena; vse, kar daje človeku, je že človeško, tudi gozd in reka, po kateri pluje. Toda pred to družbeno prirodo, ki se ji pravi kultura, se strukturalni človek vede kakor antični Grk: preži na prirodnost kulture in nenehno odkriva v njej ne stalni, končni, »pravi« smisel, pač pa ogromno delo človeštva pri graditvi tega smi&la, to, po čem je dloveštvo človeško. Prav zato, ker mu je ustvarjanje smisla pomembnejše od smisla same- g«,, iier je tunKcija Misa od dela, se strukturaliz&m tudi sam konstituira kot aktivnost in identificira ust-varjanje dela z delom samim: serijalna kompozicija in antropološka analiza sta predmeta, ker sta narejena; njihov seda-nji obstoj je njihovopreteklo dejanje; sta, ker sta hili ustvarjeni; umetnik ir> analiitik ne odkrivata diokončan pomen, ponovno ga ustvarjata; njihova funk-cija je, da se vrnemo k Heglu, mantična: kot antič-ni preroki kažeta mesto smisla, ga pa ne imenujeta. Ker je posebno književnost neke vrste mantika, je hkrati razumljiva in skrivnostna, zgovorna in za-molčljiva, povezana s svetom preko smisla, ki ga sku-paj gradita, pa rešena njegovih slučajnih resnic; od-govor človeku in vprašanje naravi, odgovor, ki spra-šuje in vprašanje, ki odgovarja. Kako naj potem strukturalm človek sprejme oči-tek irealnosti, ki ga kdaj pa kdaj sliši. Mar forme ne eksistirajo v svetu, mar niso odgovorne? Ali je res le marksizem tisto, kar je revolucionarno pri Brechtu? Ali pa je to odločitev povezati z marksiz-mom na odru položaj reflektorja in ponošenost ko-stuma? Strukturalizem ne jemlje svetu zgodovine, hoče pa povezati z zgodovino ne le vsebine (to je ne-štetokrat storjeno), ampak tudi forme, ne le mate-rialno, ampak tudi smiselno, ne le ideološko, ampak tudi estetsko. In prav zato, ker je misel o smisel-nosti zgodovine obenem sodelovanje v tej smiselno-sti, &trukturalnemu človeku nedvomno ni do traja-nja — ve, da je strukturalizem le oblika sveta, ki se bo spremenila hkrati s svetom; in kakor se zaveda, da je njegova vrednost (ne njegova resnica v tem, da zna na nov način govoriti stari jezik sveta, tako mu je jasno, da je le treba», da se pojavi novi jezik v zgodovini, ki bo zmogel isto, pa bo njegova nalo-ga opravljena. Beograjska revija' DELO je posvetila 8.—9. števil-ko novim potem kritike. Poleg prevedenega (za po-srednost prevajanja se opravičujemo) velja opozoriti še na naslednje tekste: J. Starobinski Nova pota kri-tičnih raziskovanj M. Benze — Teorija znakov kot osnova nove estetike, F. de Saussure — Pogled na zgodovino lingvistike, Leo Spitzer — Lingvistika in li-terarna zgodovina, P. Macherey — Literarna analiza, grobnica struktur, L. Goldmarin — Genetovo gleda-lišče in njegove sociološke študije. N. Č. ,ir\\ JJ\CQUES RABE/\RIVELO J. J. Rabearivelo, rojen 1901 na Madagaskarju, umrl 1937 (samomor), je prvi in hkrati največji malgaški pe-snik, ob Senghorju in Cesairu pa tudi eden največjih črnskih pesnikov, ki pišejo v francoščini. Za razliko od drugih črnskih pesnikov 20. stoletja njegova poezija ni domovinska, prežeta s preroškimi revolucionarnimi vizija-mi o svobodi črne Afrike, ampak se mimo tega afriškega problema vključuje v sodobna iskanja pesniške govorice. Pesmi so izbrane iz zbirke »Skoraj sanje«. PESEM Besede za pesem, praviš, besede za pesem, o jezik mojih umrlih, besede za pesem, da z njimi zaznamuješ misli, ki jih je duh že nekoč davno spočel in ki se naposled rodijo in rasejo v nerodnih plenicah za dojenčke — trde neprožne besede človeka, ki ni pisinen, besede, ki še ne morejo plesati s slovarjem, ker jim manjka gibčnost urejenih stavkov, ki pa že pojejo na ustnicah — kot roj sinjih kačjih pastirjev. ki na rečnem bregu pozdravlja večer. Besede za pesem, praviš, besede za pesem, besede za pesem, da z njirni zazmamuješ slabotni odmev pesmi globoko v tebi, ki postaja zmero mbolj močan in znierom bolj odmeva in že poskuša očarati tišino knjige, puste ravnine spomina, zapuščena nabrežja ustnic in tesnobo src. TVOJE DELO »Samo pesmi si poslušal in tudi sam si le pel, nisi slišal gavorice ljudi in tudi sam nisi govoril. Katere knjige si prebral, razen tistih, ki so polne ženskih g-lasov in neresničnih stvari? Pel si, a nisi govoril, nisi izprašal bisfcva stvarem in zato jih ne poznaš«, pravijo govoroi in pisači in se smejejo, ko vldijo, kako občuduješ vsakodnevni čudež morja in sinjine. A ti še zmerom poješ in se začudiš, ko pomisliš na barko, ki na nemirni vodi išče čisto svojo pot in krmari proti neznanim zalivom. In ostrmiš, ko vidiš ptico, ki ne zablodi v nebesni puščavi in najde v vetru pot k rodnemu gozdu. In v knjigah, ki jih pišeš, bo vršelo polno neresničnih stvarl — neresničnih, ker so preveč resnične: kakor sanje. Prevedel Aleš Berger 10 STRAN TRIBUNA ZVEZA ARTMKEL - IME MATJAZ HANZEK Prvi večer Pričenja se na začetku prvega odstavka. Vsaka vrsta naj bi bila dolga sedeminšestdesetčrk zgodba je kratka in preprosta, vsebina ni globoka in je bila že neštetokratzapisana STOL je prvio videl MIZO. Postavil se je k njej in jo pozdravil: doberdančemuslužite? V čem je vaš pomen? Kako vam je sploh ime? MIZA: MIZA! moja pot je dolga, sicer pa lahko sami izračuneta — PET IN PET JE DESET. počakajtedapogledamna LISTEK, vi ste miza in služite kot MIZA stojite na štirih nogah in čakate da vas kdo uporabi, da na vas poje kosilo ali napiše domačo nalogo i.dr. motto: Nedoumljive so stvari v svoji prekanjenosti Nepremične v strmenju ROKA je pisala PISMO. na MIZI je imela komolce in pisala: draga NOGA itd danes sem kupila novo MIZO. MIZA Služi nam, da na njej jemo, pišemo PISMA in DOMA-CE NALOGE. Dela jih mizar s svojim ORODJEM. Kupimo jih pa lahko v nami pred pošto v ljubljani model pisma (pisma) model pisma je pismo model blač je pa domača naloga HAPPY JACK Happy Jack je nekega dne pozabil da je Happy Jaok. Otroci so mu še naprej pravili da je njegov osel pi-jan. On pa je pozabil da je Happy Jaok in se je jezil. Potem mu je na nogo padel kamen in je obležal na otoku mož na peščeni obali. Otroci so mu postrigli njegove dolge lase oslu pa na rep privezali konzervne škatle. Po treh dneh in treh nočeh se je zbudil. Lasje so mu ponovno zrasli in otroci so bili užaljeni Stol je imel za ležanje pesmi pa za gledanje. IMELI SO GA ZA NIČ. vmes je netkaj časa Happy Jacka že davno nd bilo. Njegove pesmi so ljudje z veseljem gledali tn stole uporabljali za leža-nje. Na spomeniku je pisalo: tukaj počiva Happy Jack naš največji pesnik. IMELI SO GA ZA VSE. vmes ni nič časa Unhappy Jack je pozabil da je Unhappy Jaok. Otroci so mu očitali da je njegov osel pijan in je bil res. Tr- dil je da je stol za sedenje, pesmi pa za branje kar pa tisti čas ni bilo res. In se je Unhappy Jack ostri-gel. Vsakdo ne more imeti vedno prav. IMELI SO GAZA NIC. vmes je nekaj časa Unhappy Jacka že davno ni bilo. Njegove pesmi so ljudje z veseljem brali sedeč na stolih. Na spomeni-ku je pisalo: tukaj počiva Unhappy Jaok naš največ-ji pesnik. IMELI SO GA ZA VSE. epilog v čitanki za prvi razred je pisalo da sta živela nekaj časa narazen. takole: —čas-----happy jack-----čas--------unhappy jack—čas IMELI SO JU ZA VSE Happy Jack je bil nesrečen ker ga ljudje niso ra- zumeli. Unhappy Jack je bil srečen ker ga ljudje ndso ra- zumeli. morala stol se uporablja za sedenje ali za ležanje kakršen čas je pač. pesmi pa za g-ledanje ali branje ustrezno po tistrez- nemčasu. artikel je širjen v svetu artikel je znotraj-svet-no bivajoče JAZ sveti, artikel je o-svet-ljen duh JAZa konstituira svet posamezno bivajoče biva v dtihu JAZa (je bivano) JAZ se širi v svet. artikel je širjen v svetu artikel je bivajoče v sebi artikel je posamezno bivajoče, od člo- veka privedeno v svet-ost, npr. umetni- ško delo s poljubnostjo artikla se približamo biti , ki JE posamezno bivajoče poljubnost artikla preprečuje »ananira- nje« (ima pomen) V»onaniranju« je reč bivajoče-po-meni poljuben artikel je brez po-mena, zato je v sebi JAZ širi sebe v artikel svet je svet-loba JAZa ker je artike] znotraj-svet-no bivajoče, je napolnjen s svet-lobo JAZa JAZ »onanira« artiklu jc usojeno artikel se daje v svet-lobi JAZa z JAZom je artiklu usojen način vsako- kratne raz-svet-ljtve ko JAZ >K>nanira«, je artiklu usojemo, da se daje iz poza.be vloge sodba v artiklu je njegova usoda usoda artikla je naoin vsakokratne raz- svet-ljave sodba o načdnu vsakokratne raz-svet-lja- ve se ne določa iz človeka, marveč JE v artiklu, ki je bit, tj. sodba je določema človek ni vladar bivajočega, marveč TU biti same JAZ je izvir usode artikla usoda artikla je iz biti sporočena raz- svet-ljava tu-biti JAZ je svet-loba biti, tj. TU bitd same, ne pa »človekova zavest« bit določa usodo artikla skc«4 svetlobo tu-biti, ki je JAZ JAZ je izvir vsakokratnega načina raz- svet-ljaive artLkla sodba v artiklu je v njegovem Izvoru, ne v imenovanju izvor artikla je njegova serijalnost izvor serijalnosti je bit imenavanje potrjuje artikel v njegovi svet-osti v imeovanju se izreka usoda arfcikla »Kar se da pokazati, se ne da izreči.« (Wi)ttgenstein) rekanje potrjuje pris(o)tnost artikla, ni pa njen izvor sodba o načinu vsakokratne raz-svet-lja- ve artikla leži v bitd vloga artikla je izvor artikla v njegovi serijalnosti artikel JE, tj. stoji v biti sorijalnost artikla je poljubnost njego- vega JE vloga v biti omogoča serijalnost artiklo- vega JE bog je v objektovi usodi objektova usoda je iz bditi usojena raz- svet-ljava bit JE ta raz-svet-ljava, ki nas usmerja raz sebe med bivajoče bit je naš odnos do bitd, tj. vsakokratna objektova usoda bistvo podeljuje nesmisel artiklu pris(o)tnost posamezinega artdikla kaže njegovo vlogo vloga preprečuje »ananiranje« »onanirainje« zahteva smisel bistvo ne dopušča smisla, kar kaže pris (o)tnost v pris(o)tnosti je artlkel poljuben in nesmiseln bistvo je v nesmislu artikla raznsvet-ljava kaže pris(o)tnost raz-svet-ljava je izvor vloge poljuiben artdikel že stoji v biti, tj. vloga je nujno poljubna poljubnost vloge ne dopušča smisla bistvo je pris(o)tnost poljubnega artikla zrenje JAZa v nesmiseln artikel je ek- staza ekstaza je priiznanje, da je smisel omo- gočem po nesmislu privajanje ekstaze k besedi je poezija duh zastira objektivno usodo in razsvet- ljuje njegovo ime bit je v objektdvni usodi v svet-lobi se prepuščamo bivajočemu in pozabljamo bit bit se daje v odmiku od bivajočega 12.211 kadar se bivajoče daje v drsečem izmi- kanju, je bit to izmikanje samo 12.3 ime potrjuje svet-ost artikla 12.31 duh raz-svet-ljuje ime artiida 12.311 v raz-svet-ljavi se JAZ prepusti ootrje-vanju posameznih artiklov 12.312 v raz-svet-ljavi gre svet na-raz-en k po-sameznemu artiklu Slavoj Zižek TRIBUNA STRAN 11 JAZ BRUTUS To je moja zgodba. Resnična je, kakor sem jaz resničen. Sam jo živim v svoji socialistični domovini. Pripovedujem jo zato, da bi z njo osvetlil smisel-nost mojega koncepta, obenem pa nakazal pot do od-piranja problemov, ki bi »prerasla« obrtniško filozof-skopolitično razmišljanje ali čisto brezbarvno in brez-osebno novinarsko poročanje. Politični obrtniki izha-jajo iz splošne situacije, kar pa nas je navadnih Ijudi, pa moremo izhajati samo iz tega, kar sami doživlja-mo, torej iz naše konkretne situacije. Pred tremi tedni sem prišel domov. Vrata so bila zaklenjena. Poiskal sem ključ pod pragom in odprl. Notri je bilo vse po starem. Nekaj dni ni nihče pometal. Macesnov pod ni bil poriban že več tednov in po sledovih na njem si lahko sklepal, da je tod ho-dil nekdo, ki je prej hodil po hlevu. Tako je bilo v tistem prostoru, ki ga uporabljamo za »jedilnico« in kjer spita oče in mati, kakor tudi v veži in kuhinji. Samo prostoru, kjer spiva z bratom, je bilo nekoliko prizanešeno. Po stropih so se delale pajčevine in povsod je tilo kaj nastavljeno. Od cunj, posode do orodja. Na mizi je bila s papirjem pokrita velika skleda solate in kos kruha, poleg pa listek na katerem je pisalo: »Andrej. Prosim pridi hitro na Bor. Bomo ob-dvali otavo, sem sama. Kosilo je na šporgetu. Mama.« Andrej je moj brat. Mama ga pokliče ob petih, da vstane in odide na delo v železarno Mama vstane prej, da mu skuha zajtrk, belo kavo s kruhom. Ko se Andrej ob treh vrne iz železarne, ga čaka listek z na-vodili, solata, krompir in na pol hladna juha iz pre-kuhanega suhega svinjskega mesa. Ob nedeljah, za Božič in Veliko noč, kadar najamemo dninarje, ob konicah, da nam pomagajo pri delu, je kosilo seveda nekoliko boljše. Tako je vedno. Tako je bilo že takrat, ko sem še hodil v gimnazijo, ko je oče še delal, če-prav s težavo. Tudi poprej, ko je bila sestra še doma, ni bilo nič drugače. Vedno ista pesem: delo, delo, delo, kot boj za obstanek. In vedno bolj žalostna. Zakaj? Oče ni nikoli zapravljal, nikoli ni pil, niti po go-stilnah ni hodU. Nikoli ni goljufal, nikomur ni nič žalega storil, nikdar ni žalil. Samo delal je, najbolje, kar je mogel in dokler je mogel. Bolezen se je začela pred petnajstimi leti z revmatizmom, končala se je z berglami lansko pomlad. »Prevzemi,« pravi oče. »Saj vidiš, da jaz ne mo-rem več. Na Andreja se ne zanesem. Preveč hodi po gostilnah s tistimi, ki nimajo nobenega dela.« »Tole beračijo,« se mu smejim. »Saj vendar vi-diš, kam si prišel, fco si jo prevzel. Samodelo in bole-zen prideluješ, in te večne prepire in glavobole, ko drugi sekajo drva v tvojem gozdu, kradejo krompir in drugo po tvojih njivah, ko se valjajo po žitu, obirajo tvoje jablane, pasejo na tvojem travntku ali pa vozijo s kamioni preko njega, najprej ilegalno, potem pa očitno, in pravijo, da je tam &e od nekdaj cesta. Nalašč ti podirajo plotove. Na nepokošenem travniku igrajo nogomet. Zakaj misliš, da nisem imel v naši vasi nobenih prainh kolegov, zakaj sem imel v sosednji boljše? Z lastnino so same tezave.« »Zemlja je vedno nekaj vredna,« prepričuje on, čeprav zavida stricu Froncu, fci vsak dan sedi pred svojo hišo, vleče pipo in razmišlja bog ve o čem, če-prav je prej zavidal ranjkemu stricu Janezu, ki je vlekel svojo penzijo, hodil po gostilnah, filozofiral in se vtikal v ženske na vsakem vogalu, delal pa le takrat, kadar se mu je zljubilo. »Seveda,« se smejim. »Zato se pa tudi splača prav ponižno, skorajda na kolenih, prositi Ijudi, naj bodo za božjo voljo vendar toLiko dobrega srca, da ti bodo prišli pomagat, ker je prišel čas za to, da se to delo opravi čimprej, sicer bi se delala škoda. Ali si šel kdaj za teden dni na morje? še v bolnišnico samo takrat, ko je bila res že skrajna sila. Sam veš, da si si to celo spomladi težko privoščil, ker je bilo potem vse naro-be. In kdaj smo postavili novo streho na hlev in na hišo, nove pode v bajti, novo peč? Ko sva z Andre-jem toliko odrasla, da sva lahko prijela za delo. Vsak dan, ko sem prišel iz šole cele počitnice ali pa je bil ogenj v strehi. Nikoli mi nisi upal dati denarja, da bi šel na morje, čeprav sem ti ga s svojim delom precej prihranil. Nad menoj si se drl, nad pastirji se nikoli nisi upal dreti. še za maturitetni izlet, ko te je prišel razrednik pregovarjat, je bil hrup. Kajne, koliko bi lahko naredil tistih deset dni? Vsako nedeljo smo se kregali, če sem šel s kolegi igrat nogomet. Raje naj bi se učil, ker šport je samo za tiste, ki nimajo no- benega dela. Delati se pa na žalost v nedeljo ne sme, ker je Gospod tako zapovedal. Ta Ijuba zemlja je bila toliko vredna, da še knjig nisem utegnil brati, še tistih za obvezno čtivo ne.« »Kdo pa mi bo pomagal sedaj, ko gre Andrej k vojakom?« pravi in ne odgovarja na vprašanja. »Prodaj,« pravim. »Meni je vsega tega že dovolj. Doma me postrani gledate, ker premalo delam, v šoli tudi, ker premalo znam. Sam se sekiram, ker že vse-skozi delam kompromise. Vsega skupaj sem že sit.« »Proda se samo enkrat,« pravi on. »Kaj pa potlej? Mar naj crknem? Mislil sem, da mi bosta vidva na stara leta pomagala.« »Kakor, da ne pomagava?« se jezim. »Ampak samo za sužnja naju pa tudt ne morete imeti.« Sicer pa se izogibljem takih pogovorov, pa tudi drugačnih. Kar smo si imeli povedati, smo si pove-dali že tedaj, ko sem kot bruc odhajal v Ljubljano. »Mi te ne moremo vzdrževati v Ljubljani. Saj vi-diš, da še zase nimamo kaj prida. Kar domov pridi, če boš lačen.« Drugega tudi nisem pričakoval. Kadar se z očetom tako odkrito pomeniva, me RAZPIS UNIVERZITETNI KOMITE ZKS razpisuje UDELEŽBO na akcijski zasnovi III KONCEPT — AKCIJSKA ZASNOVA predstavlja v sklopu reor-ganizacije Zveze komunistov na univerzi demokra-tično in strokovno možnost ustvarjanja izhodišč idejne dinamike na univerzi. — Akcijska zasmova izhaja iz dveh elementov: mi-selnega in akcijskega. Sinteza obeh elementov omo-goča tako združevanje osnovnih izhodišč kot pro-blemsko - dialogni značaj ZASNOVE. — Na določen način gre tedaj predvsem za proces povezovanja MISLI in njene identifikacije z AKCIJO, medtem ko problemsko dialogni značaj odpira VPRAŠLJIVOST in ALTERNATIVNO DIFERENCI-RAN pristop. — Akcijska zasnova vključuje angažirano misleče in predvsem potencialno dejavne komuniste in druž-beno angažirane subjekte. Taka zamisel tudi najbolj ustreza cilju ZASNOVE, da pripravi komuniste in somišljenike za idejno borbo in organizira najraz-ličnejše napredne oblike družbenega delovanja. — Zaključki Akcijske zasnove naj bi prodirali v 2iv-ljenje in bit univerze preko aktivnosti, katerih no-silci bodo najpogosteje prav sodelavci Zasnove — predvsem pa preko svoje delovne in miselne moči, ki bo ustrezno odsevala POTREBO in ZAVEST v dejanskosti situacije na univerzi. TEME Aktualnost in zastavitev letošnje Akcijske zasno-ve bo v sledečem: I. Nekatera idejna vprašanja (s poudatfcom na univerzi): 1. samoupravljanje na univerzi 2 Zveza študentov 3. vloga teorije za človeško kreiranje bodočnosti 4. odnos do zunanjih idejnih gibanj 5. ZK — religija in cerkev 6. družbene vede na univerzi 7. vulgarni ekonomski determinizem II. Zaposlovanje 1. kadrovska struktura in planiranje 2. načrtovanje profila kadrov in reforma uni-verze 3. spremljajoči pojavi politike zaposlovanja (so-cialne strukture, regionalne strukture, štipen- diranje in kreditiranje) 4. zaposlovanje kot strukturni element sociali-stične ekonomije 5. problem načrtovanja kadrov na univerzi III. Teorija, praksa in organizacija ZK na univerzi 1. teoretična kultura in ideologija 2. politični proces in demokratični centralizem 3. (re)organizacija ZK na univerzi 4. funkcija in obseg administrativnih dejavnosti v delu ZK 5. vprašanje morale v ZK ORGANIZACIJA Injormacije v zvezi z metodo dela seminarja in vsebinsko zasnovo dobite na Univerzitetnem komite-ju ZKS, Trg revolucije l/II. Akcijska zasnova bo trajala od 7. do 9. novem-bra 1967 v Grobljah. Stroške seminarja prevzema univerzitetni komite ZKS. Prijave za udeležbo na Akcijski zasnovi III. pošljite najkasneje do 31. okto-bra 1967. Univerzitetni komite ZKS mama vedno ošteje. »Kaj se ti nič ne smili, saj je vendar TVOJ oče? Zakaj mu tako surovo odgovar-jaš? že tako toliko trpi. Včasih pade v gnoj v hlevu, včasih kje na cesti in se ne more sam pobrati. še Iju-dem se smili, tebi pa se ne »Mar ni vse to res?« jo vprašujem. »Ali ni tudi to res, da se ti oblačiš v stare predelane obleke moje drage sestrice, ki so njej že odslužile. Tudi to je res, da dela ona samo osem ur, pa še teh osem ur skoraj nič ne dela, ti pa delaš petnajst ur. Ona dobi povrhu še dopust, na morje gre, ti pa niti ob nedeljah, ob Bošiču in za Veliko noč nisi prosta. še za romanje k Mariji Pomagaj na, Brezje si komaj utrgaš čas. Do kdaf bo tako? Kdaj boš omagala? Mar nisi nikoli utrujena? Sestrica se vozi z avtom, ti pa še ob volu težko hodiš. Kar spomni se na sosedo, kako žalostno je ,crka-vala'.« Potlej včasih joče, kajti resnica je bridka. Ve, da samo smrt prinaša mir. Zato ji tudi Kristus in maša, ki simbolizira njegovo trpljenje, daritev samega sebe, za NIč na tem svetu, za VSE na onem, ki ga ni, ne-kaj pomenita, nekaj velikega. Saj vendar mora verjeti v »Boga«, če mora verjeti v smiselnost takega življe-nja, če ga hoče živeti. Zakaj naj bi sicer ob nedeljah vstajala celo prej kot ob delavnikih, da bi do maše končala s svojimi hlevskimi opravili? Potlej gre v cerkev, kjer pravzaprav sama pred seboj pade na ko-lena in se moli, sebe prosi za usmiljenje, sama sebe se usmili in si odpusti. Zato, ker je zmogla že toliko, se napolni z novo vero vase in z novimi močmi živi nov dan po starem. Vse po starem. Kam to vodi? To delo," beračenje, sitnosti, žrtve, zatekanje v ilozorni svet cerkve, počasno, mučno, utrudljivo umiranje med TUJCI. Tja, kamor vodi vrv, prevelika količina uspa-valnih praškov ali kaj podobnega: nikamor. Z vsem tem je bil vedno najtesneje povezan pojem kmetija. Od Kersnika, Tavčarja, Kautskega, Prežiha itd., lahko dosti vemo o tej nevabljivi strani življenja na kme-tih, pa vendar še ni bila izrečena zadnja beseda. Nič se še ni bistveno spremenilo. Vsaka »Ijubezen«, vsak prisrčen človeški donos se razbije v utrndljivi stavr' nosti privatiziranega sveta, kajti pot naprej ni le ena edina. Kdo ne bi izbral najlažje, ki mu je na razpo-lago? Kdo se ne bi vsaj vprašal: »Zakaj naj isberem težje?« Taka je naša stvarnost. Postavlja nas v dilemo, ka-teri poti naj sledimo. Tej, ki nam pravi, da svojega srca ne bomo mogli nikoli prevarati, ki zahteva, naj zadenemo svoj križ na svoje rame in ga nosimo do kraja, kjer bomo sami sebe povišali v svoji lastni smrti. Ali pa naj »iščemo luknje«, naj »poskušamo prelisičiti družbene odnose«, naj v imenu nekega daljnega ali bližnjega cilja, včasih celo namišljenega, PRIKRIVAMO to, kar nas upravičeno žre? Naj bomo plehki in prazni zaradi neke druge plehkosti? Nihče ne more zanikati, da je v tem našem Iju-bem privatiziranem svetu, v katerem smo drug dru-gemu tujci, edina prava, resnična VEZ med nami DENAR. Vse druge medčloveške vezi, vključno človc ka samega, se merijo po denarju in zaradi denarja. Mislili smo, da bo v socializmu drugače, pa nimamo dovolj denarja, da... Imeti denar ali razpolagati z njim, pomeni imeh PRIVILEGIJ, imeti MOČ. In ko-nec koncev, šibak ni nikoli vladal močnemu. Kolikor gledamo z razumom na ta svet, toliko gledamo ta svet skozi denar. Denar je vrednota, s katero merimo svet, NAJVIŠJE BIVAJOČE, ki vstopa na izpraznjeno me-sto ranjkega boga. Kakor smo nekoč spoštovali zapo-vedi, ki nam jih je dal »bog«, tako sedaj spoštujemo zapovedi, ki nam jih narekuje KAPITAL. Kakor smo se nekoč klali med seboj v božjem imenu, tako se sedaj koljemo v imenu kapitala. Zapovedi tega sveta so vedno zapovedi, ki nam jih daje najvišje bivajoče, vrednote so VREDNOTE samo po njegovi MILOSTI. MOGOČE PA TO NI CISTO RES? MOGOČE JE VIETNAM LAŽ? MOGOČE BREZPOSELNOSTI SPLOH NI? MOGOČE JE VSAKO DELO ENAKO PRI-JETNO? ZAKAJ NAJ BI BILO TO NEMOGOČE? IN KAJ JE POTEM Z VREDNOTAMI, V IMENU KA-TERIH SE LJUDJE ZDRUŽUJEJO, ORGANIZIRAJO, PREPIRAJO, POBIJAJO? To je vprašanje, ki se postavlja v konceptu enaj-ste strani. Na enajsti strani smo prekleto resni. Z vso resnostjo »provinciramo« sleherne programe, statute, predpise, norme, vse, ker ničesar ne razu-merno in prav zato hočemo zvedeti, kaj komu za kaj služi. Razbijamo po stenah lupine, v katero smo za-prti, vprašujemo, kaj stoji zadaj. Kdor ve, naj odgo-varja ali pa mirno pošre, mi »provociramo«. Na dvanajsti se vsemu skupaj smejimo. Tak je moj koncept. Vi, ki ste organizirani, povejte mi vendar, v ime-nu kakšnih vrednot, vi ki niste, povejte, zakaj. ZA-KAJ? ZA KAJ? Pošiljajte dopise za enajsto in dvanaj-sto stran. Tak je moj koncept. Zakaj? Ker hočem VEDETI. Zakaj? Da bi vedel izbrati najboljšo pot. Zakaj? Ker sem »zakajček«. Zakaj? Ker... Tak je moj koncept. Moja^zgodba je nekaj dru-gega. Moja zgodba se konča s tem, da zakoljem Ce-zarja, čeprav ga Ijubim. Božidar Lakota BOŽiDAR MkOTA 12. STRAN TRIBUNA ONOSTRANSKI POGOVOR S CANKARJEM (Ob 100-letnici Slovenskega gledališča) Nastopata: Ivan C&nkar in Novinar Obrit N. Obrit: Praznujemo stoletnico Slovenskega gleda-lišča. Ali mislite, da se je naš narod gledališko preobrazil v zadnjih sto letih? I. C: Da, — sedaj ima že skoraj vsak Slovenec po-tujoče gledališče v svojem avtomobilu! N. Obrit: Je še zrneraj upravčen strah, da bi pre-živeli klerikalci vstali od mrtvih pri današnjem stilu hlapcev? Kaj bi v tem primeru storila gledališča? I. C: Zakoni bi se začeli leviti kot kače. Gledali-ški teksti pa bi zapeli hvalnico tistim krojačem, ki jim za predstavo suknje krojijo. N. Obrit: Obstaja strah za zamejske Slovence — npr. za tržaško gledališče? I. C: Narod si piše sodbo z devizami šel po II. sve-tovni vojni, za temi nedeljskimi ubežniki jokajo samo naši trgovci. Jezik najraje poganja v do mači zemlji. Mnogi so si ga — odgriznili. N. Obrit: Se vam zdi mogoč VELIKI dramski tekst v današnjih razmerah? In kdo naj ga napiše? I. C: Ljudski jeziki ga pišejo po trgih, kavamah, ulicah, v življenju. Tisti pa, ki bi jih za jezik povlekel, bo moral paziti, da mu roke ne zgo rijo. Veliki tekst bi bil danes tistd, ki bi se iz-ognil hlapčevstvu in pohujšanju, ozkosti in stra-hopetnosti. To bi bila drama, ki bi jo avtor bra-nil z izstrelki zemlja—zrak! N. Obrit: Kaj pravite k smešnemu položaju sloven-skega gledališkega delavca v trgovini NAMA? I. C: Jaz sem raje zavil v gostilno . N. Obrit: Mislitee, da je v naši družbi še aktualen problem Tujcev — umetnikov? I. C: Domovina gradi v tujini proslavljenim umefc-nikom spomenike, nahrani jih pa poredko. N. Obrit: Kako bi vzgojili gletiališko poslušalstvo, da bi zavijalo v gledališča? I. C: Oglejte si dresuro levov v cirkusu Orfei! — Ni vsak lev za dresuro. N. Obrit: V evropski drami nimamo ,novega Can-karja. Ali mislite, da bi se lahko osnovala Hlap-čevska država? I. C: Kako: pojavila!? — Gre za to, da odmre. N. Obrit: Po čem se vam najbolj toži na onem svetu? I. C: Sem v peklu. Oudim se, kako to, da niso z menoj tudi vsi junaki mojih dram. N. Obrit: Mislite — ves slovenski narod? I. C: Ne — misiim samo na tiste, ki si umažejo frak ob žuljih sosedov. N. Obrit: Kako bi vi vodili ljubljanske gledališke hiše? I. C: Prezidal bi jih vse skupaj v Cankarjev hram. Kamrice majhnih gledališč bi služile avtorjem — piscem. Oder bi bil pogrezljiv, če bi bilo po-trebno pogrezanje pred prazno dvorano — od sramote. Denar za to hišo bi dobil z gostovanji. Celi hram bi bil PREVOZLJIV. Tako bi prišla lakot in kultura k ljudstvu. N. Obrit: In kdo bi pisal tekste za drarae? I. C: Nobenih tekstov bi ne bilo! Narod bi igral svoje vsakdanje življenjske tragedije — ki jih doma zaradi varnosti ne more. Plačevali bi gle-dališčnikom najemnino. Igralci pa bi gledali in se z avtorji vred učili slovenstva. Ko bi odigra-li — bi šli drugam. N. Obrit: Todaaa ... to pomeni... odreči se cen-tralnemu udobju za več kot dve uri, kolikor da-nes traja gostovanje. Pomeni, da se mora umet-nik odreči — Ljubljani? I. C: Dovolite: tu se začenja sodobna slovenska drama. »CIKrt GRAD GORI GROF BEŽI (današnja pravljica) Motto: »Sto let vladavine poštenih mož, pa bi bili kos zločinom tudi brez smrtnih kazni« (Ki-tajska modrost) V Rožni dolini spi (kriči) zapuščeno kraljestvo. Dolga leta je ijudstvo s ponosora gledalo na razum-nike, ki so prihajali iz vrst dotiranih tlačanov fbe-ri — študentov). Mirno je vladal kralj — graščak s svojimi valoti. Domovina ga je postavila, tlačani so ga uzvoliJi. Kašče so bile polne zrnja, shrambe kon-zerv. Mnopo ,}e bilo domovinl do tega, da bi iz vrst dotiranib tlafianov izšli šolani strokovnjaki. GRA-SCINSKI fnnrr (v katerem ni bilo gTajskih bikov), j« neko noči apazil, da so valpti in graščak od 51,050.000 SD dotacije poklonili za povišanje osebnih dohodkov 28,998.000 SD. — V listu »Desetina« so se pojavili ponižni članki. Grajski angeli pa — NIč! — Zelje in krompir, kot osnovna hrana tlačanov, je kraljevala še kar naprej s krono nedotakljivosti. In spet so se tiskale po različnih papirusih drzne tlačanske parole: integracija, — družbena, ekonom-ska, močnoroka, rotacijska. Naslednje leto so gra-ščak in valpti mimo tisočerih glav (intelektualnih) sprejeli 102,755.000 SD dotacije. Od tega so si zasen-čili 50,2% (inšpektorjev cesarski rez). Tlačani so pogodrnjali, pokritizirali, malce shujšali — in še mirno naprej plačevali svoj davek slabokrvnosti — ne da bi linčali pijavke. Nihče ni dvignil glave, ker tistemu, ki kaže s prstom, prst odsekajo. Matija Gubec je — Pogubec... Poklicali so na pomoč inšpektorja. Izglasovali nezaupnico, namesto da bi izvedli revolucijo med zeljnatimi glavami. Naslednje leto je dala krušna mati 127,834.000 SD dotacije (1966). Leto poprej sta minili že dve leti od neopazne samopostrežbe. Kralj konzerv in pijač, grajski oskrbnik, je rokovnjačil pri raznih večmili-jonskih nabavah brez nabavnih in prevzemnih ko misij. Kupoval je od privatnikov nojeva jajca in jih prikazoval kot kurja. Vsak perutninar pa ve da zaleže nojevo jajce za 24 kurjih! Kakšna genial-nost... Tako se mu je izvalil elegantni Ford-Taunus. Tudi graščak si je nabavil nekaj elegantnega. -------- Ko pa so tlačani kot gmota leno dvignili glas, je grajski osrbnik odstopil (»Smrkavci, smrkavci, kar imejte vašo kuhinjo«) ...Zadeva »GRAD GORI« — je prišla pred paragrafe. Paragrafi so dvignili roke. Roke je dvignil tudi graščak in — odstopil. Rod tla-čanski si je oddahnil. Iz sodov je odteklo njihovo vrno in kri v bencinske rezervoarje. ... Pravljica preha.ja v resničnost: Kdo bo naslednji graščak? (Pri tem milijoni, ki so izhlapeli v neznano, iščejo svojo podobo in sploh niso več aktualni za prav-Ijico!!!! Graščina bo vsak hip pod prisilno upravo. Nočni Cefizlji so že nastopili prežanje po ženskih blokih. Tlačani prosijo za perut univerzo. Vsi domovi bi se stisnili k njenemu telesu. A za to je treba spet spre-meniti njeno temeljno funkcijo — paragrafe... Ubo-gi rod tlačanov kako strmi in hrope ... Razni indi-viduumi predlagajo, da mora imeti na-slednik — graščak naslednje telesne odlike: nežnost slona, po-trpežljivost krokodila, daljnovidnost žirafe. Dušev-no bi ustrezal večglavi zmaj kot prototip intelek-tualca — samoupravljalca. Kako pa naj upravlja množica modrih glav, če se izmed njih ne loči — prva!?... Tlačanski rod pa ugiba, kdo se bo vključil v klan kandidatov in komu bi izrekli zaupnico. Med-tem pa se v nočnih urah razlegajo po grajskem vrtu pošastai kriki »turistov« in svobodnjakov, tudi juž-nograščinski tlačani so preštevilni... Standard in študijski pogoji čakajo na princa z mečem... Pri vsem tem pa se tlačani sprašujejo — ali se gre za kazen, prestolonasledniški boj ali za življenjsko na-pako finančnega inšpektorja amaterja v Rožno-trnje-vi dolini. še je čas, da se v zapuščene kašče graj-skega oskrbnika vselijo ustrezne zeljne glave za ozimnico. Prihaja nov klorofil, ki bo z vsem za-dovoljen. Tudi s fički... (»CIK«) BOŠKO VRHOVAC PRAZIMIK V družini Homasovič živita dva brata, dva dvojčka. Eden nosi ordene dela, drugi vzklika parole in jih z rdečo barvo piše po hišni ograji. Tako je tudi v njuni družini izvršena družbena de-litev dela. »Naj živi Prvi maj, praznik delovnih ljudi!« vzkli-ka brat parolar, vendar ga prekine brat ordenonosec: »Brat, ti nisi delovni človek, zato prepusti meni ka kor delo tako parole!« Tako živita skupaj dvojčka Hamosovič že leta; prvi je delavec, drugi pa delo že dolgo išče in boga prosi, da ga ne bi našel. Obadva sta. se že poročila in njuni ženi sta plod-ni. Otroci so ju zasuli. in ker žive vsi pod eno streho, so se pomešali med sabo: kakor otroci ordenonosca tako tudi parolarja. Oba brata sta brez zadržkov sprejela Marxa. Eden deia tn kopiči ordene na prsih, drugi pa v svojem kraju prireja predavanja, kako delo — po Marxu — oblikuje človeka. Eden bere Marxa in prakfcično uresničuje njegove ideje, drgi pa strastno nosi pri sebi Marxovo fotogra-fijo. Eden molči in dela, drugi se tolče po prsih. Oba imata žulje na rokah: eden od dela, drugi od ploskanja. Obe njuni družini jesta kose od iste potice. Poza-bil sem povedati — ordenonosec prinaša domov tudi prisluženo potico, parolar pa vzklika: »Naj živi naša potica!« Ko pa pride Prvi maj, družina Homosovič na veli-ko proslavlja. Uživa sadove dela. Povsod v hiši in oko-li nje plapolajo praznične parole, izpisane z rdečo barvo. Toda te parole je izpisala celotna družina Homo-sovlč — z združenimi močmi. prev. P. K. TI BRLCKO, KAJ JE TO? LACNA IN DOLGA JE, SPADA K STONOGAM IN POČASNA JE KOT POLŽ? TO BO PA NAJBRŽ TRAKULJA! EH. BUČKO. KAKŠNA TRAKUL.IA. TO JE VSAK DANJA VRSTA V MENZI ŠTUDENTSKEGA NA- SELJA. Pododbor I. A E. S T. E., LJUBLJANA, Trg revolucije 1 UPRAVNI ODBOR JUGOSLOVANSKEGA ODBORA ZA MENDARNODNO MENJAVO ŠTUDENTOV NA STROKOVNE PRAKSE — IAESTE razpisuje NATECAJ za odhod rednih študentov tehničnih fakultet, gozdarstva, agronomije, tehnlčne matematike in fizike ter farmacije na strokovna prakso v tujino v poletnih mesecih leta 1968 Kandidati mprajo izpolnjevati naslednje pogoje: 1. da so vpisali III. letnik t. j. v peti se-mester na fakulteti 2. da so pri sedanjem strokovnem delu po kazali dobre rezultate, tako da nimajo sred-nje ocene položenih izpitov nižje od 3 (tri) 3. da dovolj obvladajo en tuj jezik: angle-ški, nemški, francoski, ruski ali italijanski 4. da so člani Zš.J in imajo karakteristiko svojega fakutletnega odbora 5. da so zdravi in mlajši od 27 let 6. da niso izgubili nobenega študijskega leta Kandidati ki se bodo prijavili, mprajo položiti izpit iz enega od navedenih tujih je-zikov Izpit iz tujega jezika bo v prvi polovi-ci meseca novembra t. L, o čemer bodo kan-didati pravočasno obvešceni. Prijavne liste lahko dobijo študentje na svojem fakultetnem odboru oz. združenju štu-dentov ali na PODODBORU IAESTE, Ljub-ljana, Trg revolucije 1, soba 58. Prijavne liste morajo izpolniti in s karak-terisitko vred predati svojemu fakultetnemu odboru do 30 oktobra 1967, ko je natečaj za-ključen Ljubljana 15. oktobra 1967 Pododbor I A E S T E LJUBUANA