Velika umrliivost otrok v Jugoslaviji Številke, ki morajo zanimati tudi učiteljstvo V Beogradu se je te dni vršil II. jugoslovanski prediatristični kongres (kongres otroških zdravnikov). Prvi tak kongres je bil že leta 1934. na Bledu in na tem je predaval dr. M. Ambrožič, upravnik vseučiliške otroške klinike v Beogradu o mortaliteti in morbiditeti otrok v Jugoslaviji. Kakor na Bledu 1. 1934., tako se je tudi sedaj razpravljalo na tem kongresu prvenstveno o vprašanju umrljivosti in številčnem sorazmerju med zdravimi in bolnimi otroki v Jugoslaviji. Iz izncšenh podatkov je razvidno, da je umrljivost otrok do 10 leta pri nas naravnost katastrofalna. Nič čudnega, če so ob tej priliki prinašali beograjski listi te podatke pod naslovi: Četrtina živorojenih otrok v Jugoslaviji umrje pred dopolnjenim desetim letom. Med umrlimi v Jugoslaviji je polovica otrok. Po višini rojstev zavzema Jugoslavija eno od prvih mest s svojimi 33,96 roistev na tisoč prebivalcev in je v tem pogledu pred Avstrijo (15,7), Nemčijo (17,5), Madžarsko (23,7), Italijo (27,2), Grčijo (30,7), Bolgarijo (31,29) in Poljsko (32,1) a za Japonsko (34,9). Ampak na žalost se nahaja tudi na encm izmed prvih mest glede celokupne umrljivosti (19,32 smrtnih primerov na tisoč prebivalcev) in skoraj na prvem mestu v pogledu skupne umrljivosti otrok (25,92 na 100 živorojenih otrok). Ako se upošteva, da se je v Jugoslaviji v letih 1930. do 1932. rodilo skupno 1,424.376 živih otrok in da je istočasno umrlo 810.240 oseb vseh starosti, a od tega 369.257 otrok pred dovršenim desetim letom, tedaj se vidi, da je umrljivost otrok v naši državi zelo velika. Ker umrje pred 10. letom 25.92 % od vseh živorojenih otrok, tedaj se nam pokažc strašno dejstvo, da pri nas umr.je vsak četrti otrok pred desetim letom, ali da pripada skoro vsak drugi grob otroku pod desetim letom. Umrljivost dojenčkov v Jugoslaviji se jc gibala v letih 1924. do 1933. med 13,98 % in 16,73 % živorojenih otrok. Približno isto umrljivost je imela v tem času Bolgarija, Čcškoslovaška, Poljska, Ukrajina, Madžarska, Egipt in Japonska. Večja je bila umrljivost edino v Romuniji (18—20 %) in v^Čile (22 %). Manjša pa je bila v Avstriji in Španiji (približno 12 %), Franciji, Nemčiji, Danski in Finski (8—9 %) in Švedski (6,7 %), Švici, Nizozemski in Avstriji (5 %) in na Novi Ze- landiji (3 %). Ker je konferenca strokovnjakov kategorizirala višino umrljivosti dojenčkov za nizko 3—4,9 %, srednjo 5—6,9 %, visoko 7—9,9 % in zelo visoko od 10 % navzgor, tedaj spada Jugoslavija v vrsto držav z zelo visoko umrljivostjo dojenčkov. Če pregledamo umrljivost po banovinah, dobimo sledečo sliko: drinska 15,20 %, vardarska 15,98 %, primorska 16,52 %, ki imajo povprečno umrljivost, zetska 13,60 %, dravska 13,81 %, vrbaska 14,19%, Beograd 13,82%, ki imajo vidno nižjo umrljivost, a najnižjo ima moravska banovina, največjo pa dunavska in savska banovina. Važna je tudi ugotovitev (dr. Ambrožiča), da je danes zelo malo držav, katerih umrljivost dojenčkov bi bila taka ali večja nego v Jugoslaviji. V primerjavi celotne umrljivosti otrok od rojstva do desetega leta zavzema naša država prvo mesto z 25,9 % živorojenih in 45,6 % umrlih pred Nemčijo (13,7 in 20,8), Avstrijo (16,0 in 17,4), Grčijo (18,1 in 39,2), Italijo (22,4 in 36,0), Madžarsko (23,1 in 33,0), Japonsko (23,5 in 42,7), Španijo (23,8 in 38,8), Bolgarijo (23,9 in 40,4) in Poljsko (24,4 in 44,6). Iz podatkov o rojstvih in splošni ter otroški umrljivosti se vidi, da je število rojstev v naši državi od 1930 do 1933 stalno padalo (od 35,51 na 31,34 na tisoč prebivalcev). Tudi umrljivost je padala, toda vse v takem razmerju (od 16,53 na 14,44 na tisoč prebivalcev). Vse navedene številke dajo mnogo misliti in učiteljstvo ne more tako mirno mimo njih, marveč se bo gotovo živo zanimalo o vzrokih teh poraznih številk. Med glavnimi vzroki za visoki odstotek umrljivosti dojenčkov navaja prof. dr. Ambrožič, da v mnogih dclih naše države še ni vpeljana strokovna pomoč pri porodih. Pri malih otrocih se pa navajajo razni vzroki: nepoznavanje posebne nege in prehrane slabotnih otrok, napačna prehrana, življenje v prenatrpanih, malih, ncčistih stanovanjih na vasi in v mestu. Umazanost, nehigieničen in siromašen način življenja omogoča širjenje najrazličncjših nalezljivih bolezni pri otrocih. Zvišanje bolehnosti in umrljivosti otrok v naši državi je odvisno od mnogih faktorjev. Predvsem je potrebno, da naš narod spre- meni način življenja. Ta sprememba pa ni odvisna samo od ekonomskih pogojev, ncgo v mnogo večji meri od stopnje kulture, izobrazbe in znanja. Potrebna nam je zdrava in izobražena družina, ki ji morata družba in država pomagati z vsemi silami. Ta zadnja ugotovitev je zelo važna, ako pomislimo, da je v naši državi še vedno 45 % nepismenih, da ni šol v mnogih krajih, kjer si jih ljudje in otroci žele, da so kmetje ponekod tudi že sami sezidali in opremili šole, a niso mogli dobiti učitelja, a istočasno je v državi še vedno približno 1500 brezposelnih učiteljskih abiturientov. Toda tudi ugotovitev, da nam je potrebna zdrava družina je treba podčrtati, kajti uradniška družina je zapostavljena, prejemki ne dosezajo eksistenčnega minima, pomankanje se javlja tudi že v uradniški družini. Toda če hočemo imeti zdravo in izobražene družine, bo treba žrtev, še mnogo žrtev.