Oton Župančič:
Glosa.
Le ne uči pevcev   peti! Mar učil boš cvesti veje? ptič na veji se ti smeje: jaz sem pred teboj na sveti!
Drate, pojdi s tiho vero zjutraj z mano proti Gadu, v rosnem te obsiplje hladu sladkih melodij stotero. Kje so vzeli ritem, mero pevčki ti sveto razvneti? Daj ponižno se ujeti petju v zanke, v zvonki rimi tajnostno se spoji ž njimi — le ne uči pevcev peti!
Zemlja zelenino dviga, nad teboj jo v loke boči, v njenem maternem naročji cvet pri cvetu še užiga. Mila vsa ti k sebi miga, sina z vonjem te oveje, um ne, duša jo umeje, sluša njene dihe lahne brez besed odgovor dahne — mar učil boš cvesti veje?
Kaj modrost mi tvoja zvita, kaj mi akti preležani! Bukev prah naj v sebi hrani seme pesmi in razcvita? Ne natezaj na kopita, kar svobodno je brez meje, tvoje forme in ideje, o, kako je vse to suho, golo, piškavo in gluho — ptič na veji se ti smeje.
»Ljubljanski zvon" XXXV. 1915. 6.                                                                                     16
242                                        Oton Župančič: Pesem.
Iz najgloblje globočine
korenina sreba šoke,
vrh, kot mreža v zračne toke
vržena, lovi jasnine.
Kar človeštvo kdaj prešine,
kar med solnci se zasveti,
v srcu pevčevem zaneti
žar, odžar prvotne luči;
glej, poslušaj, ti se uči —
jaz sem pred teboj na sveti!
Pesem.
Glej s solncem prepojeni slapovi in potoki! V srebro, v zlato se penijo po rebrih tam, po loki.
Na bregu breskev rožna in črešnja je vsa bela, čebelica je zmedena, ne ve, kam naj bi sela.
Gredica sredi trate je kot cvetoča barka, zdaj žena mi stopila tja v naročju sinka Marka.
O žena, sinko Marko! Pomlad okoli vaju! Čebelica, sirotica, ne veš kam sesti v maju.
O žena, sinko Marko in jaz med vama tretji — Kam mislimo, kaj hočemo v tem blaženem objetji?!