4
Jakob Maksimilian
po milosti božji škof Lavantinski,
doktor bogoslovja L t d.
pozdravim vse verne svoje škofije v Gospod«, in njim
vošim gnado božjo!
JUrugič se mi perložnost da, vam, ljubi moji! govoriti, ako ravno ni vesela..
Veste že vsi, de so za res zaviti ino lažnivi sovražniki austrianskiga cesarstva persilili našiga svitliga cesarja k vojski, katere nas obvarovati so si perzadevali, kolikor je blo mogoče, pa niso zamogii. Le Bog ve, kdaj bo zopet nehala huda vojska; ali to zavupanje imam, de Bog našiga cesarja zapustil ne bo, ker se za pravico ino za svojo cesarstvo poskušajo, ne pa de bi, kakor sovražniki naši delajo, drugim jemali, kar po pravici, ino božji previdnosti svojo imenujejo.
Ne bojo naš s vitli cesar ampak sovražniki našiga cesarstva odgovor dali Bogu od vse nesreče, ki jo bo vojska čes mesta ino cele dežele pernesla; od vse kervi, ki se bo prelila; zakaj, kakor sem že djal, do zadniga so še čakali naš svitli cesar, ali še bojo pomislili njih sovražniki ino segli po roki, ki so jo njim ponudli, de bi njih v miru pustili — %li vse je blo zastonj. Grejo zdaj v vojsko polni zavupanja na pomoč Vsigamogočrfiga, na svojo pravico, pa tudi na svoje narode. In ne bojo se goljfali!
Hočemo njim na strani stati zdaj o dneh nevarnosti, s vsim kar imamo, ako je treba; ino podpirati verle vojšake, ki se vojskujejo tudi za nas ino za našo premoženje. Toljko manj zdaj se sme slišati med nami od pravd, od razpartij — naj bodrao tega ali drugiga rodu ino jezika, saj smo vsi glih udje austrianskiga cesarstva ; bodmo tudi vsi glih pripravleni tajisto varovati!
Avli vemo, ljubi moji! zastonj se trudi človek, ako ga Bog svojoj rokoj ne podpira. Človek mora sicer svojo dolžnost storiti; ali tek, tudi srečen konec
vojske le od Boga pride. Prosmo ga zatorej, de naj (žegna) blagoslovi verlo austri-ansko armado; ali prosmo Boga tudi, de naj nam zopet ljubi mir, kateriga toljko potrebujemo, podeli!
Za to bojo vaši duhovni pastirji vsak dan per sveti maši Boga prosili; sklenite tudi vi svoje molitve s njihovimi!
Bog daj, de bi skoraj vslišani bli!
V Marburgi 19. Junija 1866.
. Jakob Maksimilian,
Lavantinski škof.
Mli.te v.
VsegamogoGni vsmiljeni Bog! Ti, od kateriga vsa oblast ino moč pride, ino nad kateriga blagoslovom je vse ležeče, varj našiga cesarja Franca Jožefa, ino pomagaj njim premagati svoje sovražnike, de bojo vsi spoznali, de ne zavupa zastojn, ki na Tebe zavupa, ino mu ni treba se bati nikogar! Prosimo Te pa tudi o Bog miru in sprave! dodeli nam skoraj zopet ljubi mir, ino okrajšaj dneve svojiga objisko-vanja z hudoj vojskoj, de zamoremo z mirnim sercam Tebi služiti, ino brez straha pred Teboj hoditi po poti zvestobe ino pravice.
Skoz Gospoda našiga Jezusa Kristusa, Sina Tvojiga! i. t. d. Amen.
*
E. Janschitz in Marburg.