Lelo XVII
V.b.b.
Klagenfurl (Celovec), dne 8. decembra 1937
SI. 49
KOROŠKI SLOVENEC
Naroča se pod naslovom. .KOROŠKI SL0I/ENEC“. I	I 73 nnlitilfH	I lzha'a VSak0 sred°- “ Posamezna šte''llka 15 9">šev.
Klagenfun, Viktnnger-Ring 26.	I	LUI LO |/UII IllxUy	I Stane četrtletno: 1 S 50 g ; celoletno: 6 S —g
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: I flflCnnHsrctl/n ìli fimClfOtn I Za Jugoslavijo
Koroški Slovenec, uredništvo, Klagenfurt, Viktringerring 26 I JJU J JJUUC1I JIV U III JIIUjVCIU | četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.—
Mir, ki ga želimo.
Božični čas je prenapolnjen hrepenenja po miru. Poedinci in narodi trepetajo za mirom, tem prvim in glavnim predpogojem vsega zdravega razvoja. Cim bolj je mir oddaljen od sveta, tem bolj kričijo ljudstva za njim. Vsa stremljenja za mirom pa končavajo z neznatnim uspehom: vojne, katere se bojimo, še ne bo!
Nedvomno se je državnikom naše dobe posrečilo v 201etnih prizadevanjih, da so preprečili izbruh nove svetovne vojne. Česar pa niso preprečili, pa je ono razpoloženje, iz katerega rastejo vojni zapletljaji. Ja, rekli bi lahko, da se je vojno razpoloženje pri mnogih narodih v zadnjih 20 letih le še povečalo. Kar je mednarodna politika do danes v resnici dosegla, je edino to, da doslej ni prišlo do večje vojne.
Mir pa je nekaj povsem drugega. Nemški učenjak Spinoza ga je opisal takole: Mir nikakor ni odsotnost vojne, marveč je vrlina, ki izhaja iz duševnih sil. To se pravi z drugimi besedami: če hočemo mir, moramo biti nanj in zanj notranje pripravljeni. Kajti vprašanje miru je vprašanje notranjega ravnovesja, je predvsem moralno vprašanje.
Kako danes govorijo o miru? O vojni pravijo, da se ne izplača, ker utrpi v njej izgubo tudi zmagovalec. Sosed naj se sporazume s sosedom, evropske države naj se združijo v male in večje interesne kroge in skupine in vse te skupine spet v Panevropo in že bo mir zasiguran za večne čase. Drugi spet sodijo vse mednarodne in narodne prilike iz gospodarskega stališča — prav v smislu Karla Marksa — in svetujejo gospodarsko vzajemnost med stanovi in narodi in že bo dobro in prijetno na svetu. Tretji končno modrujejo o miru, da bo prišel, ko se ljudstva naveličajo vojn in orožja. Novi gospodarski in družabni red — tako pravijo — bo prinesel tudi novo naziranje o vojni. Pri tem modrovanju pa se skrbno izognejo najbolj perečemu vprašanju, kakšen da bo bodoči družabni in gospodarski red. Zgodovina zadnjega stoletja priča, da razvoj v boljše in popolnejše prilike nikakor hi nujen, marveč verjetneje vodi v slabše in nepopolnejše.
So državniki, ki mnogo pričakujejo od medsebojnega spoznavanja narodov. Politiki potujejo od kraja v kraj in se na dolgo in široko posvetujejo o tem in onem, spoznavajo tuja ljudstva in njihove voditelje. Države spet v najnovejšem času rade sklepajo kulturne pogodbe v nadi, da se narodi medsebojno bolje spoznavajo in iz spoznavanja spoštujejo. Nedvomno imajo kulturne pogodbe mnogo zase, ker zbližajo narod z narodom, a pri tem zbližavanju se ne odkrivajo samo medsebojne sorodnosti, marveč še bolj medsebojne različnosti. Da bi bila vsa Evropa medsebojno povezana s samimi kulturnimi pogodbami, razlike med narodi bi postale le še bolj kričeče in bi narode prej odbijale kakor privlačevale. Veliki Tolstoj je nekoč izjavil: „Hočete videti ljudi, ki se sovražijo? Poglejte v družine! Čim bolj se poznajo, tem bolj odkrito se sovražijo!"
Kar bi narodi morali vedeti, je, da bi v vsem svojem sožitju iskali to, kar jih druži, in hoteli to, kar jim je skupno. Tisto skupno pa, ki narode lahko druži in združene varuje v miru in sporazumu, je na dnu vsakega naroda in nad vsakim narodom, nikakor v vsakodnevnih gospodarskih in političnih vprašanjih.
Kdor razmišlja o miru v narodih in med narodi, pride do krščanstva, te zibelke in končnega cilja vseh narodov. Morda v nobenem področju se krščanstvo ne kaže v tolikem sijaju in veličast-
nosti, kakor ravno v področju miru. Vse v krščanstvu vpije po enotnosti in skupnosti: En Bog, en papež, ena resnica, ena Cerkev, en očenaš, en cerkveni jezik, en obred, ena ljubezen in ena pravica. Ob vsej tej enotnosti in skupnosti pa živi baš v krščanstvu čudovita mnogoličnost in različnost, ki ne izključuje nobenega človeka, nobenega stanu, nobenega naroda, nobenega plemena. Sme se celo trditi, da izhajajo ravno iz krščanstva one osebine in raznolikosti človeštva, ki dovoljuje tudi zadnjemu členu človeštva njegovo resnično posebnost in osebnost.
Tako smemo mirno reči: vprašanje miru je
Državniki na potovaniih.
Ta teden stoji v znamenju državniških potovanj. Jugoslovanski min. predsednik S t o j a d i-| n o v i č je vrnil svoječasni obisk italijanskega zunanjega ministra Ciana. Italijanski listi so ministra, prihajajočega v Rim, toplo pozdravljali. Stojadinovič se je v Rimu razgovarjal o izvedbi nekaterih točk prijateljske pogodbe, sklenjene spomladi med obema državama, tako o izboljšanju položaja jugoslovanske manjšine v Primorju in o medsebojnih gospodarskih odnošajih. Mnenje, da se hoče Jugoslavija opredeliti na stran Italije in Nemčije, so jugoslovanski listi odločno zanikali in povdarili, da h o č e Jugoslavija prijateljstvo z vsemi sosedi.
Francoski zunanji minister D e 1 b o s istočasno potuje preko Varšave, Bukarešte v Beograd in Prago. Potek razgovorov v Varšavi priča, da je Franciji prijateljstvo Poljske in Male zveze močno na srcu in da bi bila pripravljena za to prijateljstvo doprinesti mnoge žrtve. Ker potuje Del-bos hkrati v imenu Anglije, nosi seboj bržkone tudi novi angleško-francoski načrt za ohranitev miru v Evropi. Presenečenj potovanje ne bo prineslo.
„Č e š k o Slovo" poroča še o predstoječem tretjem potovanju: Schmidt, ki v kanclerjevem imenu vodi zunanjo politiko naše države, namerava obiskati Beograd in se tam razgo-varjati o poglobitvi odnošajev med Avstrijo in Jugoslavijo. — Uspeh tega potovanja bi bil nedvomno tudi za nas najlepše božično darilo.
Praznik Zedinjenja v Jugoslaviji. 1. december je bil v Jugoslaviji državni praznik. Narod je praznoval 191etnico svobodne Jugoslavije. Slovenija je praznik zedinjenja praznovala na kar najbolj slovesen način. Ni ga bilo kraja, kjer se ljudstvo ne bi spomnilo praznične zamisli s posebnimi slavnostmi, mesta so organizirala razkošne proslave, v manjših krajih so bile bolj skromne, a zato nič manj prisrčne svečanosti. Tudi proslave v ostalih predelih kraljevine so bile enako na višku. Ljudstvo je s tem dokazalo, da ji je Jugoslavija živa misel, katere se oklepa z vso svojo notranjostjo. Ljubljanski „S 1 o v e n e c" je v slavnostnem uvodniku zapisal med drugim: „Država, to je bilo, kar smo vsi iz dna našega bitja hoteli; svoja država, ki bo slovenska prav tako kakor hrvatska in srbska; močna država, ki bo, kar mora po svojem položaju, naši narodni zgodovini in poslanstvu biti: prva na Balkanu, kjer zapad ponuja roko vzhodu; kjer bomo imeli vsi enake pravice kot narod in kot posamezniki, v kateri bo ustvarjala zakone, red in blagostanje naša složna, družna, skupna volja ...“
vprašanje pokristjanjanja Evrope in sveta. Vsaka evropska in človečanska zavest ostane meglen, zmeden pojm, če je ne prešine krščanska misel.
Krščanstvo je notranja zapoved: Ljubi svojega Boga iz vsega svojega srca in svojega bližnjega kakor samega! Težka je ta zapoved in z zgolj človeškimi silami neizvedljiva. Krščanstvo pa je božja ustanova in razpolaga z božjimi silami. Njegova pot vodi skozi hrepenenje k neznatnim jaslicam v Betlehemu. Tod se je zgodila skrivnost, da je Bog človek postal, da bi bil mir ljudem na zemlji, ki so blage volje. Tod in nikjer drugod je rešen problem miru, ki ga želimo.
In spet Podonavje. Dr. Hodža je nedavno izjavil, da zamisel sodelovanja šestih podonavskih držav ni propadla, temveč da se nasprotno ustvarja. Novi načrt sloni na nevmešavanju držav in na sodelovanju z Italijo in Nemčijo. Dr. Hodža je prepričan, da bodo zapadne sile na ta načrt pristale in se odrekle carinskim predpravicam do te ali druge podonavske države.
Francija, Anglija — Nemčija. Pravo ozadje Ha-lifaksovega obiska v Berlinu se odkriva. Angliji ni šlo za tem, da si priredi Nemčijo, marveč je po svojem zastopniku v svojem in imenu Francije stavila Nemčiji vprašanje:	katere so nemške
želje, da bo potem končno mir v Evropi? Obe državi sta pripravljeni, da željam po možnosti ustrežeta, zahtevata pa nemško jamstvo, da bo Nemčija poslej dala mir. — Na končni odgovor tega nekam ultimativnega vprašanja smo lahko radovedni. — V tej zvezi je zanimiv novi angleški mirovni načrt, po katerem bi devet najmočnejših evropskih držav tvorilo novo mirovno zvezo.
Nemčija pred triumfom kolonijalne politike Adolfa Hitlerja. Prvi uspeh je Nemčija glede svojih kolonij že dosegla. Danes piše vse časopisje o njenih zahtevah. Listi navajajo nemške zahteve, ki gredo za zopetno priključitev sedaj belgijskega Konga, sedaj portugalske Angole, sedaj francoskega Kameruna k rajhu. Te kolonije so bogate na rudah oz. pripravne za pridelovanje južnih sadežev in zato Nemčiji neobhodno potrebne. Nemčija ne namerava sama ničesar več ukreniti, marveč bo prepustila Angliji in Franciji, da njeni zahtevi ugodita. Nedvomno je nova angleška politika, zapečeta s potovanjem lorda Halifaxa v Berlin, močna voda na nemške mline. — A po tem uspehu ostane Nemčija država, katere se bodo druge države bale in ji zato še manj zaupale.
Francoski desničarji se kljub mnogim nepristojnostim, ki so jih doletele v zadnjem času, živahno gibljejo. Izgleda celo, da je sodnijska obravnava proti vodju fašistov, polkovniku de la Rocque, in sledeče razkritje priprav za desničarski državni udar francosko desnico le ojačilo. Nedavno je vodja fašistov proglasil svoj program, v katerem tirja za predsednika neodvisnost od vlade in zbornice, omejitev števila poslancev, prepoved delavskih stavk, odpoved zveze z Rusijo in zbližanje z Nemčijo. Hkrati je napovedal brezpogojno borbo vladajoči ljudski fronti.
Kaj bodo sovjeti sedaj ukrenili v mednarodni politiki. Litvinova zvezda ugaša. Nekdaj med najmočnejšimi sovjetskimi politiki je žel v mednarodni politiki neuspeh za neuspehom. On je bil, ki je vodil Rusijo v krog evropskih držav in dosegel njen sprejem v Zvezo narodov. Nato je sklenil pogodbe z Francijo in. Čehoslovaško. Njegovi neuspehi so se začeli z akcijo za rdečo Španijo, neuspeh je žel na bruseljski konferenci, kjer mu je stala nasproti že strnjena fronta fašizma in so
vsled tega začele oklevati velesile zahodne Evrope. S temi dejstvi očividno računajo v Moskvi, ker žagajo enega poslanika za drugim in s tem demontirajo Litvinovov diplomatski aparat. Tudi se čujejo glasovi, da se bo sovjetska politika usmerila proti vzhodu, kjer ji vstaja v Japonski zelo nevaren tekmec za premoč v Aziji. Končno je dejstvo, da se je v notranjem življenju Rusije v zadnjem času izvršil preokret, ki ga bodo pred-stoječe volitve le še potrdile. Pričakovati torej smemo, da se bo po krajšem ali daljšem odmoru pojavila Rusija v evropskem političnem življenju v čisto novi obleki.
Japonci pred bivšim sedežem kitajske vlade, Nankingom. Japonske čete bodo v doglednem času zavzele Nanking, a pričakovati je oster kitajski odpor. — Medtem je nemški poslanik na Kitajskem na Hitlerjevo željo začel posredovati med vojskujočima se državama. Uspeh bo bržkone izostal.
Ostala politika v par besedah. Z letalom sta pristala blizu Linča dva rajhovca, ker nista hotela v Španijo. Koncem leta 1938 bo imela Anglija 8000 najmodernejših bojnih letal. — Japonska vlada je priznala nacionalno Španijo. — Sinovi nedavno od Angležev obešenega arabskega voditelja Tarkama so na očetovem grobu prisegli krvno maščevanje sodnikom in angleškemu visokemu komisarju. — Italija bo priznala samostojno Mandžurijo. — Bivši podkancler knez Štarhem-berg se je poročil z igralko Noro Gregorjevo minuli teden na Dunaju. — Franco je obljubil družinam v Španiji padlih Italijanov v večno posest zemljo, kjer so grobovi padlih. — Italija je določila novih 193 milj. lir za gradnjo novih vojnih ladij. — Italijanski delavci in uradniki bodo imeli v sobotah gledališke predstave po znižani ceni. — Nemški maršal Ludendorff je hudo zbolel. — V januarju se sestanejo v Rimu zastopniki držav rimskega bloka. - V Združenih državah Amerike je bilo v novembru 6 in pol milijona brezposelnih. — Goering je odložil svoj obisk v Avstrijo na prihodnje leto. — V Pragi se vrši razprava proti nekaterim članom stranke čeških Nemcev, obtoženih protinravnih zločinov.
Predpogoj zadovoljive rešitve.
Evropske narodne manjšine bi tvorile skupno s svojim številom državo v velikosti Italije. Razen Portugalske in Norveške je ni na kontinentu države, ki bi obstojala iz enega samega naroda. Če bi hotel vsak narod tvoriti svojo državo, bi se moral sedanji evropski zemeljevid temeljito spremeniti. Nemški del Alzacije-Lotaringije bi se moral pridružiti Nemčiji, Južna Tirolska Avstriji, Primorje in južna Koroška Jugoslaviji, Ladinija bi se
morala osamosvojiti, lužiška Srbija sredi nemške Šlezije bi morala postati samostojna državica, Po-morjansko bi pripadlo Poljski, Čehoslovaška in Švica bi nehali biti, britanski imperij bi se moral razdeliti v nebroj malih državic, vse kolonije bi morale zadobiti samostojnost. Kratko: kdor bi hotel države urediti po narodih, bi zadel ob težkoče najdalekosežnejših posledic.
Vsa zgodovina do danes pozna le redke narodno enotne države. Seve se pri tem ne da utajiti, da ima narodno enotna država lažjo nalogo kakor država z več narodi. A iz tega dejstva ne more za narode izhajati pravica do samostojne države, še manj pa pravica za en sam narod, da se preko narodov-sosedov izključno sam polasti države in državne oblasti in jo udinja samo svojim narodnim težnjam. Prvo imenujemo iredento, drugo imperializem. Delo za nasilnim odcepljenjem manjšinskega naroda od države je po državnih zakonih veleizdaja in strogo kaznivo. Raznarodovanje narodnih manjšin pa je proti naravnemu pravu, ki ga ima vsak narod do obstoja in razvoja, in nosi kazen v svojih posledicah.
Sožitje dveh narodov v eni državi zavisi v glavnem od mi s e 1 n o s t i, ki prešinja narod ob državnem krmilu. Nikakor ni nujno, da je to sožitje v znamenju sovraštva in nezdrave napetosti. Res je šolski pouk v enem samem, državnem jeziku enostavnejši, lažji, komodnejši, cenejši. A za državo ni nobena težava, da predpiše v šolah drugega naroda njegov materni jezik za učni jezik. V rokah ima država tudi sredstva, s pomočjo katerih svoje predpise izvede. Tudi uradovanje v enem jeziku, v državnem, je nedvomno pre-jetnejše in preprostejše. A država brez posebne težave lahko predpiše uradništvu dvojezičnost za pokrajine, v katerih živijo drugi narodi. Njena naloga v tem slučaju je, da nudi uradništvu in učiteljstvu v šolah priliko priučitve jezika obeh narodov in da nastavlja v drugojezičnem ozemlju samo take učitelje in uradnike, ki so poleg državnega jezika zmožni tudi manjšinskega. Zbujanje | državljanske zavesti pri manjšinskem narodu za državo nikakor ni nobena težava, če ravna z manjšino pravično in dobrohotno in manjšini priznava njeno naravno pravo.
A za državo, ki hoče urediti manjšinsko vprašanje pravično in dobrohotno, je prvi predpogoj, da napove in podpre — da govorimo sedaj z besedami sv. očeta — boj vsakemu pretiranemu nacionalizmu in nacionalni hujskanji. Sicer se mora zgoditi tako, da manjšini jemlje z drugo roko, kar ji daje s prvo. Ali celò tako, da ostanejo njene želje in besede o pravični rešitvi in ureditvi manjšinskega vprašanja samo prazne želje in besede.
Kjerkoli v Evropi živijo narodne manjšine, je očitno dejstvo, da so zaman vsi manjšinam pravični z a ko ni in dobrohotne odredbe, dokler ni večinski narod prežet duha pravičnosti in dobrohotnosti napram narodnim manjšinam. Zaman je šolski sporazum ogrske vlade z Nemci, dokler ga sabotirajo madžarski potentati in uradniki v nemških vaseh. Poljsko-nemški manjšinski dogovor ostane samo na papirju dotlej, dokler državi ne ukineta ali vsaj primerno okrneta nacionalističnih, proti narodnim manjšinam in mirnemu sožitju z njimi naperjenih stremljenj v lastnih državah. Manjšinska politika češke vlade je usmerjena najprej za tem, da razstrupi ozračje sožitja med Nemci in Čehi, in zato upravičeno odklanja nacionalistične skomine sudetskih Nemcev ter se opira na zmerno krilo nemške manjšine. Brezpredmeten je torej vsak manjšinski dogovor in sporazum, ki ne ukinja predvsem pretiranega nacionalizma in nacionalne hujskarije.
V	čem je pretirani nacionalizem in nacionalna
hujskarija? Nikakor nujno v očitni bruta! no sti in nasilju napram manjšini, , marveč prečesto v rafiniranem igračkanju z nekim domovinstvom, v razdvajanju manjšinskega naroda in zlorabljanju narodne nezavednosti. — Mislimo, da smo jasni dovolj!	r.
I DOMAČE NOVICE |||
Kjer narod ireji ob na od.
Potoval sem po Koroškem, po naših lepih vasicah. Listje je že odpadlo z drevja in gole veje so štrlele žalostno proti oblačnemu nebu. Pozna jesen je bila v deželi, mračni dnevi brez sonca, siva megla se je obešala po višinah in težila dušo kot svinčena utež. Taka si. Koroška, kadar te ne obseva prijazno, toplo sonce. In vendar si tudi v tem mraku lepa, nadvse lepa nam, ki te ljubimo.
V	takem jesenskem razpoloženju človek >-ad stopi med grobove. Ne, da bi obupaval nad živ- ■ Ijenjem, o ne! Saj ve, da po vsaki še tako mrzli
I in mračni zimi zopet pride pomlad, polna življenja in sonca, polna novih nad in pričakovanj. A vendar — v jeseni te grobovi vabijo, da stopiš med nje, se za trenutek zamisliš, se pogovoriš v j svoji duši z vsemi, ki tam počivajo in so se nekoč veselili življenja kot ti in jih tudi ni bilo strah smrti.
Koroški grobovi! Nekaj čudnega, trpkega te presune, ko stopiš med nje. „Tukaj počivajo Blatnikov oča“ in takoj poleg „Hier ruhet Raspar Smrečnik“. Trpka je ta govorica, saj priča o stoletni borbi, v kateri je le prečesto klonil šibkejši. — Pozornost mi vzbudi ličen kamen s številnimi napisi. Iz njih razberem, da je začel že tretji icd
1	PODLISTEK	j
Juš Kozak:
Beli mecesen.
(28. nadaljevanje.)
V blesku žarečih polen so lesketale oči zapeljivo.
..Martin, ali ti koga mrziš?“
Začudeno je odprl oči.
„Koga? Ne, nobenega človeka ne mrzim!“ „Tudi mene ne?“
„Zakaj bi te?“
„Saj sem vedela. Zato sem prišla k tebi. Veš, ne zato, kakor Jeračeva."
..Tega nisem rekel.“
„Pa so oni. Ah, naj mislijo, kar hočejo. Ti me boš branil, Martin!"
„Jaz? Zakaj bi te branil?"
„Eh, ljudje so že taki. Saj veš, kako je.“
„Vem,‘' je dejal Martin in prekrižal roke. ..Naveličala sem se sveta, Martin. Kamor se pokažem, povsod kažejo za mano s prstom. Balan-tova Katarina! Povej, kaj sem jim storila?"
.Veseli jih."
..Veseli jih, veseli jih, da sem taka. Ljudje so zlobni."
„Tak povej mi, zakaj si prišla?"
„Zakaj sem prišla? Ne bodi neumen, Martin! Rada te imam. Takrat sem te vabila s seboj. De-: nar sem imela. Vse bi bila zapravila s teboj. Tako
lepe oči imaš. Nič hudega še nisi mislil, če ti nisi i hotel z menoj, sem te pa sama poiskala. Tudi te- I be se ljudje boje."	I
„Mene boje?" je vprašal začudeno.
„Seveda se te. Odkar sta se sprla z očetom, nimajo radi, da spiš pod njihovo streho. Pravijo ...“
„No, kaj pravijo?...“ Martin je postal radoveden.
„Da bi ti prav lahko koga ubil."
Vstal je na mestu, kjer je sedel. Čudno ga je pretreslo. „Jaz ubil? Še nikomur nisem storil zlega. Zakaj ubil?"
„Tako. Neradi se srečujejo s teboj ponoči."
Martin je povesil glavo. Bridko ga je zadelo. Poznal je ljudi, toda tega ni pričakoval.
V strašni tišini noči se je čutil še bolj osamelega. Uprl je oči vanjo.
„Kdo je to pravil?"
..Povsod sem slišala."
„In ti se me nisi bala?"
„Jaz?“ Beli zobje so se odkritosrčno smehljali. „Jaz, tebe, bala? Tako si dober, Martin!"
„Dober? Jaz nič ne vem, kdo je dober, kdo ni. Kaj meni mar za to."
„Vidiš, to sem mislila. Ta ne mrzi nikogar, sem dejala, ko sem šla."
„Čudna ženska si," je dejal Martin ter jo pogledal v svitu ognja. Telo je bilo še vedno mladostno.
„Svet sem gledala. Oh, kako sem se ga nagledala."
„Balantu se včasih meša. V jeseni sem bil pri njem." Tisti hip se je nečesa domislil. Zasmejal se je. „Glej ga vraga! Dejal je, da ga midva okradeva!"
Oba sta se zasmejala.
„Meša se mu, čisto meša. Kar je pokupil srebra, na tem sedi. Ti se mu prikazuješ, s hudičem."
„Kaj bi se mu ne. Lepo je ravnal z menoj. Takrat, ko sem ga zasovražila zaradi tistega hlapca, lepega fanta, me je bil z motiko. Do golega me je slekel gori v kamri in tako bil, da sem izgubila pamet. To je živina, ne človek!"
„Huda jeza ga ima. Zdaj je ves izgubljen."
„Ne, njemu ne bom nikoli odpustila, dokler bom živela. Peklenske muke bi mu privoščila. Uduši naj se v svojem srebru, počasi, da bo vedel, kako se poginja. Satan, kupil me je, mlado, tako mu je prijalo. Ker ga nisem mogla imeti rada, me je hotel prisiliti. Z nogo mi je stopil na srce. Z okovanim čevljem. ,Ti me moraš imeti rada, moraš,* je kričal. Meni pa je zmanjkalo sape. Na glej, še se pozna. Odpela se je in razgalila prša. Pod grudi so se poznali utisi.
„Lažeš!“ je dejal Martin.
„Bog mi je priča, Martin! Veliko sem lagala, zdaj ne lažem! Dokler bom dihala, ga ne izpustim. Do smrti ga bom trpinčila."
„Jaz bi nikoli ne mogel tega," je dejal Martin, zroč v bledo jezo njenega obličja.
(Dalje sledi.)
Folge 9.
Sonderbeilage des »Koroški Slovenec"
Die Karntner Slowenen in Vergangenheit und Gegenwart
Ein Vorbild
Die Slowenen in Kàrnten sind eine nationale Minderheit und dadurch in Schwierigkeiten, wie uberall und in allem der Kleine gegenùber dem GroBen ins Hintertreffen gerat. Gegen die Slowenen des alten Osterreich als solche erhob sich die Gefahr einer Entnationalisierung noch insbesondere durch die offensichtlichen Absichten des damaligen deutschen Reiches, kulturell und politisch zur Adria vorzustoBen. Zu diesem Zwecke hielt man es fiir wiin-schenswert, das betreffende Gebiet zu ger-manisieren. Der Weltkrieg hat die Lage we-sentlich geandert. Das kleine Osterreich kann kein Interesse mehr daran haben, das Stiick nationaler Minderheiten mit Gewalt und Un-recht zu assimilieren. Jede Kon-struktion braucht zwischen ihren verschie-denen Elementen. Dichtungen, Einlagen, Zwischenschichten, um eines an das andere zu fiigen. Eine solche Zwischenlage bilden die Karntner Slowenen. Die Wiener Regierung sieht dies offenbar ein, die Klagenfurter immer noch fuhrende Partei nicht. Diese Partei will mit den Slowenen keinen Erieden. Vielleicht hilft uns das Beispiel Ungarns vorwàrts. Die nationale Lage der Minderheiten war in Un-garn seit je ungerecht genug. Heute ist man ruhiger geworden, und von jenseits der Leitha kommen freundlichere Nachrichten. Die „R e i c h s p o s t“ bringt (24. Dezember 1936) eine Nachricht, welche von den Karntner Slowenen mit besonderer Genugtuung begriiBt wird. Wir ergànzen den Bericht nur mit einigen Worten:
„Die Deutschen Ungarns11 — wre die Slowenen Kàrntens — „sind keine Staatsbiirger zweiter Klasse, sie wollen vollwertige Biirger des Staates sein. Daher haben sie gewisse Forderungen, welche sich auf den mutter-sprachlichen Unterricht in den Volksschulen und auf den Gebrauch der Muttersprache in der Verwaltung und vor Gericht beziehen. Diese kulturellen Wiinsche und Forderungen sind iibrigens làngst in Gesetzen und Verord-nungen verankert. Sie bezwecken keine Ab-ànderung eines gesetzlich geregelten Zu-standes, sondern vielmehr die Einhaltung von Gesetzen, welche das Parlament beschlossen hat. Im Mittelpunkte dieser Bestrebungen steht die Schulfrage, welche der Weltkrieg zu einem dringlighen Problem werden lieB. Graf Ti sz a erklarte' im Abgeordnetenhause am 14. Juni 1917:	„Welche Erbitterung verur-
sachte es bei unseren Schwaben“ — und bei den Slowenen Kàrntens — „daB ihre Kinder aufgewachsen nfcht mehr deutsch" — hier slowenisch — „lesen und schreiben kònnen! Welche Erbitterung verursacht es, wenn der Soldatensohn .. seinem Vater nach Hause schreibt, dieser Vater eines Dolmetschers be-darf, um den Brief des Sohnes zu verstehen. Ich muBte mich davon uberzeugen, daB wir unsere treuesten Stiitzen, die mit Leib und Seele zu uns halten, entfremden, sie der Auf-reizung ausliefern und zu unseren Feinden machen, wenn wir den Unterricht in der Muttersprache nicht gestatten."
Graf B e t h 1 e n versuchte im Jahre 1920 das Problem zu lòsen, indem drei Schultypen vorgesehen wurden. In den Schulen des ersten Typs solite der Unterricht muttersprachlich und die Staatssprache Fachgegenstand sein. In den Schulen des zweiten Types solite der Unterricht gemischtsprachig eingerichtet werden. Im dritter Type solite auf Grund der Staatssprache unterrichtet werden und die Muttersprache nur Lehrgegenstand sein. Elternkonfercnzen sollten dariiber entschei-den, welcher von den Typen zur Einfiihrung zu kommen hat.
Dr. Bleyer lehnte den dritten Typ als Minderheitsschule ab und bemàngelte, daB die
j Elternkonfercnzen bei ihrer WillensàuBerung [ hàufig unfrei und dem Drucke der Behòrden ; ausgesetzt werden. Er forderte einen Schul-untericht auf Grund der objektiven Merkmale der einzelnen Gemeinden. Gleichwohl erklarte er sich mit dem Gesetze einverstanden, wenn es durchgefùhrt wiirde!
In den ersten Jahren gab man sich tatsàch-lich die Miihe, das Gesetz in die Tat umzu-setzen. Alsbald jedoch setzten verschièdene Sabotageversuche gegen die Durchfùhrung des Gesetzes ein, von der Presse unterstiitzt, die die Einfiihrung der deutschen — bei uns slowenischen — Sprache als pangermanischen — bei uns als jugoslawischen oder doch „nicht heimattreuen“ — Akt bezeichnet. Selbst Graf Bethlen muBte scine zwòlfjàhrige Minder-heitenpoìitik mit dem Ergebnis quittieren, daB es in den deutschen Gemeinden Ungarns nur 46 Schulen mit deutscher Unterrichtssprache, wohl aber 141 utraquistische und 265 mit un-garischer Unterichtssprache und deutschen Sprachstunden gebe. Was so vici bedeutet, als daB in-66%. der Schulen der deutschen Gemeinden es keinen deutschsprachigen Unterricht gab. Graf Bethlen erklarte den geringen Erfolg seiner Schulpolitik mit dem Wider-stande der ungarischen Offentlichkeit — in Kàrnten ist es ein GroBteil der deutschen Offentlichkeit — die sich gegen jede ver-nunftige Reform zur Wehr setzt — und schrieb: „Es gibt keine schlimmereKurz-s i c h t i g k e i t als die einzelner Kreise, die allés in Bewegung setzen, damit im Volks-schulunterrichte der Minderheit deren Muttersprache in tunlichst geringem MaBe zur Gel-tung kommt. Mit Bedauern muB ich fest-stellen, daB ein Teil der Intelligenz in der Pro-vinz (Seelsorger, Lehrer, Notare, Richter und sonstige Organe) eine vaterlàndische Pflicht zu erfiillen glaubt, indem er offen oder ver-hiillt alien EinfluB aufbietet, daB im Volks-schulunterricht die Sprache der Minderheit tunlichst geringe Beriicksichtigung finde, oder daB an Vortragsabenden oder kulturellen Zu-sammenkunften kein einziges Wort in der Min-derheitssprache erklinge.“ Dr. Bleyer lieB sich durch die Erfolglosigkeit in der Schulpolitik und durch die Hindernisse, die man ihm be-reitete, nicht entmutigen. Selbst die Demon-strationen, die man 1933 gegen ihn inszenier-te, storten sein seelisches Gleichgewicht nicht. Julius Gòmbijs faBte nach griindlìcher Ober-legung den EntschluB, die Sprachenfrage einer grundsàtzlichen Lòsung zuzufiihren. Er lieB ein neues Schulgesetz ausarbeiten, das'die drei Schultypen abschaffte und an ihre Stelle einen einheitlichen Schultyp setzte, nach welchem der Unterricht in den Minderheitsschulen uber die Hàlfte in der Muttersprache zu erfolgen hat. Die neue Schulordnung muB bis zum Jahre 1938 in sàmtlichen Minderheitsschulen autoritàr durchgefiihrt sein. Die Regierung wird fiir diese Schulen, soweit sie staatlich sind, Lehrer ernennen, welche der Minder-heitssprache vollkommen màchtig sind. Solche Ernennugen sind zum Teile bereits erfolgt. AuBerdem hat die Regierung beschlossen, die Frage der Ausbildung von Lehrkràften, welche die nòtige Eignung fiir den Unterricht an gemischtsprachigen Schulen besitzen, sy-stematisch zu lòsen. Die der Minderheits-sprache màchtigen Zòglinge der Pràparandien haben einen besonderen Lehrkurs mjtzu-machen, der sie fiir den Unterricht entspre-chend vorbilden soli. Es ist ein Trost fur die Kàrntner Slowenen, zu sehen, daB die Sache anderswo auch nicht gar so einfach zu machen ist. Dort wie hier gibt es verbohrte Mehrheits-vertreter, dort wie hier ist die nationale Minderheit viel zu wenig standfest. In Ungarn ist man den einzig richtigen Weg gegangen und man wird ihn auch bei uns gehen mìissen.
!	Anhang
I. Bemerkungen zum Buch „Die Slowenen in Kàrnten“ von Dr. Theodor Veiter, Reinhold-Verlag, Wien-Leipzig, 1936.
Es ist wohl das erste Mal in der Geschichte der Kàrntner Slowenen ein Buch von einem Angehòrigen des deutschen Miehrheitsvolkes mit einer solchen Qffenheit und einem soleh anerkennenswertem Ernst zurAbhilfe der vor-handenen MJBstànde geschrieben worden, als dies von Dr. Th. Veiter geschah. Wenn Veiter auch in den einzelnen Details den Slowenen nicht gerecht wird, so ist die g e s a m t e Grundhaltung des Buches den-noch zu begriiBen.
Das Grundproblem, das in zunehmendem MaBe alle europàischen Minderheiten befaBt, ist die Frage der nationalen oder vòlkischen Zugehòrigkeit des Einzelnen. Diese Problem-stellung scheint aus dem einen Grunde so sehr in den Vordergrund geriickt, weil der gesamte Minderheitenschutz aus der individualistischen Gesellschaftsschau heraus darauf eingestellt ist, wohl das Individuum vor Benachteiligung durch das Mehrheitsvolk zu schiitzen, das Volksganze aber erfàhrt weder durch die Be-stimmungen des Friedensvertrages noch durch die staatlichen Verfugungen einen entspre-■ chenden Schutz, der die Existenz und die Ent-wicklung der fremden Volksgruppe ermòglicht.
Die durch die Grenzziehung 1919/20 ge-schaffenen nationalen Minderheiten waren vor dem Zusammenbruch Zentraleuropas zu aller-meist Teile eines Mehrheitsvolkes und brach-ten als solche das nòtige vòlkische Selbst-bewuBtsein mit in den neuen Staat. Bei alien Mehrheitsvòlkern ist dieses SelbstbewuBfsein stark entwickelt und kann noch durch die zur Verfiigung stehenden Mittel eine entsprechende | Fòrderung erhalten. In der letzten Zeit aber ì kònnen wir schon allgemein feststellen, daB I zufolge des Mangels einer hinreichenden | Pflege des VoIksbewuBtseins fast bei alien ! Minderheiten dieses immer mehr schwindet,
| so daB dem frtiher allgemein anerkannten Be-j kenntnisprinzip mehr das Prinzip der ob-i jektiven Feststellung der Volkszugehòrigkeit I entgegengestellt wird. Um so mehr muB dies aber bei Minderheiten in Erscheinung treten, die in ihrer Geschichte nie Mehrheitsvòlker waren, aber dennoch den Willen und die Kraft in sich tragen, das kulturelle und vòlkische Eigenleben zu wahren und zu erhalten. Ein Beispiel dafùr sind die Slowenen in Kàrnten.
In den allermeisten Fàllen dtìrfte eine objektive Feststellung der Volkszugehòrigkeit den tatsàchlichen Verhàltnissen voli ent-sprechen, wàhrend das Bekenntnisprinzip auch nach Ansicht Veiters (Seite 15) groBe Gefahren in sich birgt. Das vòlkische Be-kenntnis kann nicht zu einer Wahl herabge-wurdigt werden oder wie Veiter in den „Freien S t i m m e n“ vom 17. XI. 1936 so treffend bemerkt: „Denn man kann das Volks-tum nicht wie einen Rock wechseln.“ Leider bleibt Veiter diesem Prinzip nicht treu, im genannten Artikel làBt er in Kàrnten doch wieder die Existenz eines dritten Kàrntner Volkes — des Windischen — gelten. Wem schon die objektive Feststellung der Volkszugehòrigkeit beim Erwachsenen auf Schwie-rigkeiten stòBt, so wird diese Feststellung an den Kindern zu machen sein. In der Erziehung der Kinder im vorschulpflichtigen Alter Kommt der Erziehungswille der Eltern im allgemeinen in unverfàlschter Form zum Ausdruck. Im Wesen aber ist das Problem einer jeden Volksgruppe doch in der Jugendfrage gelegen und es scheint, daB gerade auf diesem Gebiete die Verhàltnisse in Kàrnten so eindeutig zu Tage treten, daB bei etwas gutem Willen die Lòsung keine besonderen Schwierigkeiten bieten kann. Wir verweisen darauf, daB im Schuljahr 1936/37 amtlicherseits an 67 „doppelspra-
chi£en“ Schulen 10.253 Kinder mit sloweni-scher Muttersprache ausgewiesen wurden, wobei aber die slowenischen Kinder an den iibrigen Schulen gar nicht mitgezahlt er-scheinen.
Die Scheidung der Slowenen von amts-wegen in volkstreue Slowenen und Windische war mehr eine in»nerpolitische Not-wendigkeit des Landes Karnten bzw. seiner Parteien. Bezeichnenderweise sprach der Kàrntner Landtag in seiner EntschlieBung vom 20. VII. 1920 und 28. IX. 1920 und die groBe Kundgebung am 12. IX. 1920 knapp vor der Volksabstimmung nur von Slowenen und slowenischen Mitbiirgern und kannte den Be-griff Windische nicht. Veiter kommt in seinem Buche auf Seite 21 wohl auch zur Erkenntnis, daB die Slowenen diesseits und jenseits der Staatsgrenzen dasselbe sind, sonst wàre es ja gar nicht denkbar, daB gerade Klagenfurt zeit-weise das Kulturzentrum des ganzen slowenischen Volkes bildete und bis zum Zusammen-bruch von der Hermagoras-Bruderschaft in Klagenfurt fiir das gesamte slowenische Volk an 500.000 Bùcher jahrlich herauskamen, die Kàrntner Slowenen partizipierten mit zirka 30.000 Exemplaren.
Veiter hat vollkommen recht mit seiner Be-hauptung auf Seite 22, daB den Kàrntner Slowenen eine Vermittlerrolle von der deutschen Kultur Osterreichs zum stidslawischen Kultur-raum zukommt. Wir mòchten diese Meinung nur noch dahingehend erweitern, daB das ganze slowenische Volk wegen seiner geographischen Lage diese Vermittlung von Norden gegen Siiden und von Sudosten gegen Westen tatsàchlich erfiillt, denn sonst muBten die Slowenen wegen ihrer zahlenmàBigen Schwàche schon von der euro-pàischen Karte verschwunden sein.
Veiter behauptet auf Seite 32, daB die Volks-zàhlungen in Kàrnten ohne jeden Druck durch-geftihrt wurden und trotzdem sich die Zahl der-Slowenen von 1890 bis 1910 von 101.000 auf 82.000 verminderte. Die Volkszàhlungen ergaben immer wieder Proteste und Inter-pellationen im Landtage, im Organ der Slowenen „M i r“, mehr war in der Zeit nicht zu machen. Das damalige Regime war leider nie geneigt, solche Proteste zu berucksichtigen.
Die auf Seite 33-34 wiedergegebene Dar-stellung des utraquistischen Schulwesens ist richtig, es wàre lediglich hinzuzufugen, daB der Kampf gegen die utraquisti-sche Schule nicht einem Kampf gegen die Erlernung der deutschen Sprache gleichzusetzen sei; wir wurden in diesem Zusammenhange gerade das Gegenteilige behaupten, denn der Kampf um die Gleichberechtigung setzt die Kenntnis der Staatssprache voraus. Diese Kenntnis aber wurde durch die bisherige Schulform und Methode in einem unzureichen-den MaBe vermittelt. Umfochten war dieser Schultypus aus dem einen Grunde, weil es von allem Anfang an fur diese Schulen keinen streng geordneten Lehrplan in sprachlicher Hinsicht gab, sondern sich die Behòrde mit all-gemeinen Bemerkungen begniigte. Dadurch wurde die Mòglichkeit geschaffen, unter dem EinfluB der deutschen Lehrerschaft und der deutschen Schulbehòrden diesen Spielraum da-zu zu benutzen, um das slowenische Kind dem
angestammten Volkstum zu entziehen und deutschem EinfluB gefugig zu machen. Dieses Schulproblem ist aber die schwerste Wunde am Volkskorper der Kàrntner Slowenen, denn die Muttersprache des Kindes wurde im besten Falle in den ersten Monaten herangezogen ; und das nur aus dem einzigen Grunde, weil sich der Lehrer auf keine andere Art und Weise mit den Kindern verstàndigen konnte.
Auf Seite 35 meint Veiter, in einer Reihe von Gemeinden blieb die rein slowenische Volks-schule bestehen. Wahr hingegen ist, daB es in Kàrnten n i e eine rein slowenische Volks-schule gab und auch beute keine solche gibt. Wollen unsere deutschen Freunde denn gar nicht die Tatsachen sehen? Was heiBt es denn rein slowenisch? Was heiBt utraquistisch?
Auf der nàchsten Seite behauptet Veiter ohne jede Unterlage: „Neben den òffentlichen Schulen unterhielten die slowenischen Schul-vereine eine groBe Anzahl von Privatschulen, vor allem auch Fortbildungsschulen.“ Was wird sich wohl die deutsche Òffentlichkeit denken, wenn wir feststellen, daB es den Tatsachen vollkommen widerspricht, in Kàrnten von einer g r o B e n Zahl von slowenischen Privatschulen zu sprechen. Hatten die Slowenen doch nur die beiden Schulen der Schul-schwestern in St. Ruprecht bei Vòlkermarkt und St. Jakob im Rosentale, die auch nur mit gròBten Opfern der bàuerlichen Bevòlkerung erhalten werden konnten. Beute sind beide Schulen gesperrt. Die eine Anstalt in St. Jakob ist Waisenhaus geworden, die andere in Vòlkermarkt unterhàlt ein Internat und hàlt Haus-haltungskurse fiir slowenische Màdchen. Fort-bildungsschulen hatten die Slowenen in Kàrnten nie gehabt.
Veiter meint dann auf Seite 37, es hàtten manche deutsche Bischòfe, so vor allem der giitige Fùrstbischof Dr. Kahn, die Slowenen ausdruckliòh begunstigt. Hiezu von unserer Seite folgende Bemerkung: Fùrstbischof Kahn war altkonservativ, altòsterreichisch gesinnt. Diese Altkonservativen hatten gehofft, sie werden durch ihre ùbernationale Steliung-nahme die Brucke zwischen den òsterreichi-schen Nationen bilden. Dazu kam der Um-stand, daB es im slowenischen Landesteile eine katholische Bewegung viel frùher gab, als im deutschen. Hier ist vom heiligmàBigen Klagen-furter Spirituale Slomšek, dem spàteren Lavanter Bischòfe, die St. Hermagoras-Bùcherbruderschaft gegrùndet worden, wel-cher eine àhnliche Institution auf deutscher Seite (St. Josefs-Bruderschaft) erst nach 40 Jahren folgte. Die Anlehnung des Fùrst-bischofs Kahn an die katholischen Organisa-tionen der Slowenen war beim Fehlen àhn-licher Organisationen auf deutscher Seite eine Selbstverstàndlichkeit, aber keine Begùnsti-gung der Slowenen.
Damals standen sich die beiden Begriffe katholisch und deutschliberal gegenùber und im deutschliberalen Lager war fùr Kirche und Klerus kein Platz. Der deutsche Liberalismus batte sich vom Boden der Kirche sehr weit entfernt. Die Lage mag uns die Schreibweise der „N e u e n Freien Presse11 beleuchten, welche den katholischen Bischof in folgender Weise schmàhen durfte: „Ein Bischof ist ein gemàsteter Herkules, der im heiligen SchweiBe sein Domine plàrrt und dem die Fettschwarten uber die Stola quellen“ (1883, Nr. 6733). Es ist
[ gut, sich beute der Frechheit des Judenregimes j jener Zeit zu erinnem. Doch nicht bloB die Ju-denpresse war der Kirche feind. Die staatliche Bureaukratie entnahm ihre Weisheit aus trùben Quellen und ihre Stellungnahme war im sog. katholischen Osterreich beschàmend ge-nug. Fùrstbischof Kahn batte einst im Kultus-ministerium zu tun. Die hohen Herrschaften im Ministerium setzten ihre Kunst darein, alles zu versprechen und wenig zu halten. Man nahm den Fùrstbischof von Klagenfurt freund-lich auf und versprach ihm, das Mòglichste zu tun.“ Der Bischof empfahl sich und ging dem Ausgange des Salons zu. An der Wand hing ein groBer Spiegel, der Bischof blickt flùchtig im Vorùbergehen hinein und sieht, daB ihm der Ministerialrat hinterrùcks die Narren-spanne weist. Der Herr Ministerialrat batte es auch ùbersehen, daB dort ein Spiegel hàngt. In Klagenfurt angekommen, klagte der hoch-wùrdigste Herr sein Erlebnis dem Sekretàre M. Kovač: „Jetzt weiB ich, daB in Osterreich auch der.Bischof nichts gilt.“
Die Dinge waren in Klagenfurt bos genug. Nicht bloB gegenùber den Slowenen. Die Stellung der Deutschliberalen war auch gegen das katholische Deutschtum um kein Haar besser. Wenige von den Lesem dieser Zeilen werden sich an die groBe Versammlung des Katholischen Schulvereines im Kàrntnerhofe erinnern. Es ist auch gut, das alles nicht ganz in Vergessenheit geraten zu lassen. Die Be-teiligung der Katholiken war sehr gut. Plòtz-lich klirren die Fenster und dicke Steine fliegen in die Versammlung herein. DrauBen am Kardinalsplatz hat sich der Klagetifurter Mob versammelt. Und dann kommt der Bùr-germeister Neuner und ràumt „im Namen des Gesetzes“ den Saab ohne fùr den Schutz der heimkehrenden Leute zu sorgen. Die Katholiken wurden auf dem Platze mit Steinen be-worfen. Den Pater Schmied S. J. traf so ein Katzenkopf-Stein am Kopfe, er war hier fremd und wuBte nicht aus und ein. Da trat zu ihm ein Schulmàdchen: „Pater, geben Sie mir die Hand und dann geschieht Ihnen nichts.“ Das Màdchen fùhrte den Pater hinaus aus dem Trubel. An der Spitze des Mobs stand ein Klagenfurter Bùrger, dessen Name hier nicht genannt sein soli, mit einer Petroleumkanne und machte làngs der Burggasse Feuer. Schuld an dem Krawalle waren natùrlich nur die Katholiken, welche mit ihrer Versammlung und den Rednem aus Wien Klagenfurts Ruhe ! stòrten. Wenn das am grùnen Holze geschieht. so war es ebeti in Kàrnten nicht zu ver-wundern, wenn — wohl ein Dezennium frùher — in Bleiburg eine Versammlung der Slowenen von der Feuerwehr mit Feuerspritzen auseinandergetrieben wurde. Bauer Kucher aus St. Michael batte bei Nemitz ausgespannt und wollte sein RoB und seinen Wagen holen. Ein Gendarm verwehrte es ihm. „Der Teufel, ich werde wohl mein RoB holen dùrfen!“ ent-gegnete der Bauer und wurde dafùr wegen Wachebeleidigung bestraft und eingesperrt.
Die Feuerwehr wurde natùrlich nicht be-langt, weil nur die Slowenen den Frieden von Bleiburg gestòrt hàtten. Heute nehmen sich diese Dinge ja ganz komisch aus, damals war es schwer genug, sich in die Lage einzufùgen.
(Fortsetzung.)
legati v taisti grob. Toda še nekaj posebnega mi pade v oči: Prav na vrhu kamna berem: „Tukaj počiva v Bogu Miha Klančnik,“ sledijo rojstni in smrtni podatki iz prejšnjega stoletja. Nekaj vrst nižje se je hotel oteti človeški pozabi drugi rod. Toda glej, ime je dobilo drugo obliko: Glaatscn-nik Stefan. Rojstni in smrtni podatki govorijo, da je živel Štefan ob prelomu stoletja. Gleddm nižje, kako je umiral tretji rod. Težko mi je v duši. kajti tam spodaj berem z novimi, zlatimi črkami napisano: „Hier ruhet Franz Glantschnigg.“ — Ti ubogi rod, kako daleč so te zapeljali krivi vodniki. Celo tvoji grobovi so začeli govoriti drugo govorico kakor pa jo govoriš doma, v svoji družini, med svojimi otroki! Kedaj se boš prebudil iz svojega težkega sna in začel živeti ponosno kot tvoji dedje in pradedje.	Joža.
Slovenija v številkah. Po uradnem štetju je v Jugoslaviji 1,144.298 Slovencev. Če prištejemo še Slovence izven Jugoslavije, najdemo približno število vseh Slovencev okroglo 2 milijona. Slovenija je visoko kulturna dežela. Ljudskih šol ima skupno 861 z 3947 oddelki in 185.327 otroki. Meščanskih (naših glavnih) šol je 44 z 165 razredi in 9307 učenci. Popolnih gimnazij je v Sloveniji 11 in sicer v Ljubljani, 2 v Mariboru, 1 v Celju, 1 v Ptuju in 1 v Novem mestu, 1 v Murski Soboti, 1 v Kočevju in 4 zasebne. Učiteljišč ima Slovenija 5 in sicer 2 državni in 3 zasebne. Ljubljana ima kot kulturno središče Slovenije tudi svojo univerzo s štirimi fakultetami, Maribor pa svojo bogoslov-nico. — Navedene številke same že pričajo o visoki kulturnosti Slovencev, ki v tem pogledu prekašajo mnog številčno močnejši narod.
Sadovi naše šole. V nadaljevalni šoli v T. je bilo pred dobrim tednom. Veroučitelj se trudi, da razloži učencem versko resnico. Med razlaganjem nenadno opazi, da se v klopeh solzi fant. Veroučitelj ga vpraša po vzroku, nakar fant drzno odgovori: „Mi smo „Windische Affen“ in ne razumemo slovensko!“ Presenečen skuša duhovnik z nemščino, kar mu seve še manj uspe, nakar resnignirano odvrne: „Ja, kaj ste torej, nemško ne znate, slovensko nočete govoriti?14 In kaj hoče duhovnik, kakor da odide iz šole!
Koledar za leto 1938. Opetovano so naši bralci že izrazili željo, naj bi listu pred novim letom pridjali žepni koledarček slovenskega besedila. Po naklonjenosti tiskarne dunajskih Čehov, kjer se tiska naš list, se jim bo letos njihova želja izpolnila. Društvom, posojilnicam, gostilničarjem in trgovcem pa bo na razpolago ličen stenski koledar. Novoletno darilo ..Koroškega Slovenca44 bo našlo nedvomno mnogo priznanja. Izkažite ga še s točnim plačevanjem naročnine]
Mohorjeve prihajajo! Na številna vprašanja po prihodu letošnjih Mohorjevih knjig so nam iz Celja zagotovili, da bodo knjige sredi decembra v deželi. Tako bodo torej pravo božično darilo, ki bo razveseljevalo mlado in staro. In še nekaj so nam gospodje zaupali: da se je namreč število Mohor-janov letos pri nas znatno povečalo. To dejstvo bo razveselilo slehernega prijatelja dobre slovenske knjige, kajti narod, ki ljubi knjige, ima pred seboj še dolgo življenje.
Blasnikova »Velika Pratika” za leto 1938 je izšla in se razpošilja za ceno Din 5.— za vsak komad. Naročila na tiskarno J. Blasnika nasi., Ljubljana, Breg 10-12. Dobi se tudi v trgovinah in v upravi našega lista. To je najbolj priljubljeni in najbolj razširjeni slovenski ljudski koledar že od nekdaj.	69
Jauntal—Podjuna. V naših vaseh prireja že dalje časa neko podjetje, ki prodaja razne krojne pole in knjige, takozvane tridnevne „Zuschneidekurse“, kjer se dekletom, ki kupijo tako knjigo in pole, razlaga, kako naj iste uporabijo. Podjetje je čisto privatno in cela stvar ne preveč draga, tako da se najde lahko v vsaki fari krog deklet, katere zbira neka prijazna gospa, ki je tukaj doma in lepo govori tudi slovensko. Ker pa ista ne more vsega sama storiti, poučuje na tečajih, menjaje tudi mlad, inteligenten gospod, ki pa slovensko ne zna. — Kar sedaj pride, pa bilo bi prav, da bi brali tudi ljudi, ki sicer »Koroškega Slovenca44 ne berejo. Ko se je namreč v eni naših vasi (ime na razpolago) pričel tečaj in je prišel mesto gospe, ki je dekleta zbirala, imenovani gospod, so izjavile dekleta, izhajajoče večinoma iz družin, ki so vpi-
Jaj Rathrelnerja poizkusim? Pojdite-nebajte! K moji kavi ne primešam ničesar.44
Glejte, glejte! Tedaj ta ženska Kathreinerja še niti pokusila ni, pa že more o Kathreinerju povedati svojo sodbo. Čudno!
Kaj pa je tedaj, če se meša zrnata kava s Kath-reinerjem? Kavna pijača postane polnejša, zaokro-ženejša in mehkejša. Dobi gotov okus milote. In ta daje ravno pravi kavni okus. Prosim: Razume se, da se kdo boji jesti lastovična gnezda, kakor na Kitajskem, ali polže. Ali Kathreinerja, dobro in zdravo Kneippovo sladno kavo, ki jo postavlja dnevno veliko stotisoč avstrijskih gospodinj na mizo — tega bi pa bilo treba šele prej preizkusiti, preden si ustvarimo o njem sodbo. Kaj ne?
sane pri ljudskem štetju gotovo za Nemce, kar tu pribijemo in radi česar to pišemo: »Tečaja se ne udeležimo več, ako ne pride ona gospa, ki nas je zbrala in ki zna tudi slovensko!44 Ko pa je drugi dan tista gospa res prišla, so ji šle dekleta že na postajo nasproti in jo z največjim veseljem sprejele in so bile potem s tečajem splošno zelo zadovoljne. Takšna je naša koroška nepokvarjena duša tudi v družinah, katere Nemci že davno štejejo za svoje, ki so šle že skozi osemletno nemško šolo, mučilnico naše dece, ki pa imajo še toliko zdravega na sebi, da to tudi pokažejo, ako ni takoj kdo za petami, ki bi rekel, da je srbsko, ako se v maternem jeziku pomaga pri pouku raztolmačiti tisto, ker se uči in za kar se koroški Slovenci bojujemo nad 50 let.
Bog živi moža-korenino! (St. Johann i. R.—Št. Janž v Rožu.) Na občinski seji dne 5. IX. 1937 je bil imenovan sedanji župan občine Svetna ves g. Valentin Schlemitz pd. Pirman v Svetni vesi za zasluge nepretrganega 401etnega delovanja v odboru občine kot župan, občinski svetovalec in zastopnik za častnega občana. Na seji 28. novembra so mu nato odborniki izročili častno diplomo v znak hvaležnosti za njegovo neumorno delovanje v blagor občine Svetna ves. Še mi ostali občani častitamo in kličemo: Bog živi in ohrani našega župana zdravega in čvrstega še mnoga leta!
Zvonovi zvonijo ... (Kottmannsdorf—Kotmara ves.) Že dolgo nismo poročali in še sedaj imajo samo žalostne novice. Kar štiri pogrebe smo imeli. Dne 8. novembra so zvonovi zapeli 121etnemu Franceju Moser-ju, sinu našega mežnarja. Nevarno je bil obolel, zaskrbljeni oče ga je peljal v bolnico, a ni mu bilo več pomoči. Vrnivši se domov je bolehal še osem dni in nato zaspal v večnost. Pogreba se je udeležila velika množica ljudstva ter šolska mladina z učiteljstvom na čelu. Pogrebni sprevod sta vodila žihpoljski in domači č. g. župnik, zbor Gorjancev pa je pel žalostinke ob domu in grobu. — Teden navrh je po kratki bolezni preminula stara Jurjevčinja Ana Pichler na Brdeh. Bila je nad 40 let okrajna babica. — Dne 22. t. m. smo nesli na božjo njivo 61etnega Štefija Berger, ki je umrl na difteriji. Isti dan je umrl Jože Piki, pd. Ovčar pod Prebljami. Bil je državni cestar. — Našim rajnim bodi domača zemljica lahka, preostalim izrekamo iskreno sožalje!
Večni mu mir! (St. Jakob i. R.—Št. Jakob v R.) Koncem novembra je umrl posestnik in oče Jože Grbblacher, pd. Vožnik ob Dravi. Vzgojil je osem otrok v ljubezni do dela, do Boga in maternega jezika. Vsikdar se je pokazal kot zvest sin naroda, i bil svoječasno naročnik »Mira44, nato našega lista
od njegovega začetka do danes, v njegovi družini so doma vsakoletne Mohorjeve knjige. Začetkom decembra bi bil s svojo zvesto življenjsko družico moral praznovati 251etnico poroke. Njegovega pogreba se je udeležilo izredno število ljudstva, predvsem gospodarjev, na grobu se je od rajnega poslovil domači dušni pastir z hvaležnim spominom na njegovo vzglednost. Naj počiva rajni oče v miru, zaostalim naše toplo sožalje!
Drobiž. Dež. proračun za leto 1938 predvideva 23,562.420 S dohodkov in 24,138.450 S izdatkov. Izdatki za šolstvo in prosveto znašajo 8,220.130 S, za kmetijstvo 1,039.870 S. Ce dodamo še občinske proračune, dobimo za vso deželo številko 41 milijonov S, to je približno 100 S davka na osebo.
—	Heimatbund je priredil v Podgori tečaj za svoje Heimatkreise. Letos bo v obmejnem ozemlju prirejal igro Lumpaci-vagabund. — Sudmarka tudi letos propagira modro svečko na božičnem drevescu, ki naj spominja na ogroženo nemštvo ob mejah. — Žihpoljski orožniki so našli lOletnega fanta, ki se piše Matschnig, a ne ve, kje je doma.
—	Na Gradiščanskem so najbrže nar. socialisti ustrelili kmečkega sina Weichselberger-ja, ki je nekoč istotako pripadal nar. socialistom. — Pri Wernbergu se je ponesrečil tovorni avto, ki je vozil eksplozivni materijah K sreči ni prišlo do eksplozije. — Bivši hodiški organist Plajberšnik je bil vsled uboja svoje žene obsojen na 12 let težke ječe. — Dom. fronta in Bauernbund sta se sporazumela, da velja članstvo pri Bauernbundu tudi za fronto, a člani morajo podpisati posebno prijavnico. — Na Reberci sta se ponesrečila inž. Stieglitz in delavec Janez Mošic iz Klanč. — Pri beljaških Toplicah so odkrili novo podzemsko votlino, ki je menda največja v Avstriji.
NAŠA PROSVETA
Narodnjak.
Na nekem tečaju je bila izrečena modrost: Vse preveč se govori in piše o narodu in narodnem. Moderni svet je tako ustrojen, da se izživlja največ v besedi, a zato tem manj v misli, ki naj bi polnila besedo. In čim več govori in piše o narodu, tem manj ve in razume o njem.
Sredi Podjune živi stara ženica. Sedem križev si je nakopala v službi za dom in družino, garanje in trpljenje je njeno življenje. Pozna sajno eno slovensko knjigo: molitvenik. Pozna samo en narod: družino, ognjišče, njivo, cerkev. Pozna samo eno narodno društvo: svojih sedem sinov in hčera, katere je vzgojila v božjem strahu in ob trdem delu. Neopažena hodi skozi življenje in tiho bo odšla iz njega. In če bi ji bili k njeni sedemdesetletnici čestitali, materi-Slovenki, bi ne vdela kam s čestitkami. Ona, zunanje in notranje izklesan tip slovenske ženice, boguvdane, delavne, nesebične, materinske! Ona, za katero ostane sedem čvrstih, zdravih slovenskih družin!
Ali ni ta preprosta ženica sama živ dokaz, da je zadnje bistvo naroda in narodnosti skrivnost in zadnja korenina narodnega življenja v svetu, ki ni ta svet? Modrijani seve bi sedaj začeli razpravljati o narodni zavesti in zavednosti. Mi pa hočemo h koreninam tega, česar naj se zavedamo. Vzgled slovenske ženice, ki nima pojma; o tem, kar imenuje svet moderno kulturo in civilizacijo, nam pove, da moramo korenine iskati tam, kamor človeška zloba in zvijača ne segata več. Kdor gleda izvor svojega naroda tako, si ne more biti v skrbeh za njegovo usodo in naj si bi jo preprezali še tako temni oblaki. To smo hoteli povedati njim, ki toliko govorijo in pišejo o narodu in tako malo vanj verujejo.	r.
Latschach—Loče. V nedeljo 19. t. m. zaključijo tečajnice gospodinjskega tečaja S. P. Z. svoje delo z razstavo in zaključno prireditvijo, ki se vršita pri Pušniku v Ratenčah. Razstava se otvori ob 10. uri dop. in traja do 6. ure zvečer. Popoldne ob pol 3. uri je prireditev s petjem, deklamacijami, govorom in več božičnimi prizori. Razstavljeni predmeti so v prid tečaju naprodaj. Vabijo — tečajnice.
Naša velika prireditev na Štefanovo. V nedeljo 26. decembra priredijo pevski zbori iz Št. Jakoba,
Sveč, Št. Janža, Podljubelja, Borovelj, Sel, Radiš in Kotmare vesi ob pol 3. uri popoldne v kinodvorani v Borovljah velik pevski koncert. V skupnem in posamičnem nastopu podajajo zbori našo narodno in umetno pesem, vmes je nagovor in filmske slike o naši Koroški. Predprodaja vstopnic pri g. Maksu Košatu v Borovljah.
j GOSPODARSKI VESTNlTj
Le predi dekle, predi!
Z oči naših bralcev čitamo ob gornjem naslovu bojazen, da jih bomo danes v gospodarskem kotičku dolgočasili z opevanjem nekdanje domače poezije na deželi, ko so se možakarji shajali na svoje večerne pomenke pod vaško lipo in so dekleta v dolgih zimskih večerih ob brnečih kolovratih pela svoje pesmi in je imela vsaka noč svojo moč. A nič o tem, sicer se zamerimo sotrudni-kom našega prosvetnega kotička. Na kratko rajši o gospodarski poeziji danes še vedno zaprašenih kolovratov!
Kmetija, to je eno! Gospodarski trg, to je drugo! Vez med kmetijo in trgom pa je denar, ki ga za svoje pridelke vnoviš in s katerim kriješ izdatke za dom in javna bremena. Moderna tehnika nikakor ni slučajno s svojimi iznajdbami in napravami približala trga s kmetijo, če so nekoč hodili dneve dolgo na večja tržišča, je današnji trg takorekoč pred durmi ali celo kar v hiši.
Trg, kjer prodajaš in kupuješ, ima svoje posebne muhe. Danes ponuja te, jutri druge cene, danes vprašuje po tem, jutri po drugem blagu, danes stavlja te, jutri druge pogoje. Kdor trguje, mora biti trgovec in po trgovskem pravu mora biti špekulant. S tem smo sredi našega današnjega vprašanja: Ali zamore kmet po svoji naravi in svojih gospodarskih prilikah postati trgovec-špe-kulant, ki se bo ravnal samo po tržišču? Pritajeno čujemo vaš odklonilni: ne! Dosedanje gospodarske izkušnje učijo, da se mora vsikdar ravnati kmet po trgu in ne obratno. Gospodarske diktature se ne obnesejo in še najmanj v prilog kmetom. Predaleč bi vodilo, če bi razpravljali o vzrokih te nedvoumne resnice.
Torej je kmet na milost in nemilost predan tržišču in njegovim cenam? Do neke meje gotovo! Njegovim gospodarskim zmožnostim in možnostim pa je prepuščeno, da določi to mejo. Cim bolj je kmetija in družina vezana na trg, tem večja je odvisnost, čim več se kupuje, tem več je treba prodajati. — Zanimivo je opazovati razvoj zadnjih let, ki narekuje kmetiji čim večjo samostojnost in neodvisnost. Vzdrži se, kdor omeji izdatke do najskrajnejše rtieje in kdor uredi svoje gospodarstvo in gospodinjstvo tako, da je čim manj odvisno od trgovine. To je seveda umetnost, ki zahteva več kakor samo gospodarsko znanje.
Dober opazovalec jasno vidi, kam vodijo bodoča desetletja. Če je hkrati razsoden, se ne bo dal siliti po nujnostih, marveč jih bo vedno prehiteval. Prerokujemo : morda kmalu pride doba, ko oživi celo danes po našem mnenju še tako zelo nerentabilna pesem kolovratov o domačem prtu in domači preji. Z njo oživi seve še deset drugih, danes domala pozabljenih domačih umetnosti. Vse pa samo do svoje meje! Kdor ima torej oči, naj gleda in ukrepa pravočasno!	KO.
Proti poleganiu žita. Mnogokod so letos utrpeli vsled poleglega žita veliko škodo. Poleganju je j krivo deževje in vetrovje, delno pa nosimo kriv- j do tudi mi. Kdor dobro opazuje mesta, kjer žito j pade, se prepriča, da je poleganju krivo poleg de- | ževja tudi prebujno rastenje. Tako je vzrok pole-ganja pregosta setev ali premočna zemlja. Premočna zemlja ni za žito, ravno tako tudi sveže gnojena zemlja ne, ker se žitno bilje bujno razvija in nato rado poleže. S pravilnim kolobarjenjem, j t. j. menjavanjem sadežev in pravilno setvijo to- | rej bomo največ dosegli.
Kako solimo in sušimo svinjsko meso. Če mislimo ohraniti svinjsko meso preko zime, vzamemo na 25 kg mesa 1 kg soli. Če pa hočemo suho meso držati do druge jeseni, denemo na 20 kg mesa 1 kg soli. V slanici pustimo majhne koščke 12—14
dni, velike do 4 tedne. V dimu imejmo meso toliko časa, da porumeni, nakar naj se v zračni shrambi ' suši na zraku. Nikar ne puščajmo mesa v dimu, da postane temno ali črno. Tudi v prevroč dim ga ne obešajmo, ker bi se deloma sežgalo in postalo žaltavo. Naša svinjina je slaba zato, ker jo premalo držimo v slanici, a predolgo v dimu in ker jo obešamo preblizu peči.
Brejost živali. Kobila nosi 339 dni, krava 285, koza 154, ovca 149 in prašiča 115 dni. Psica 60, mačka 56, zajka in podgana 30 dni. — Piščeta se izležejo v 3 tednih, račice v 28—30 dneh, mladi purčki v 28 dneh, goske v 28—32, golobi v 17—19 dneh.
Konjem zmrzne sluzna kožica na jeziku in gobcu. To se večkrat zgodi v ostri zimi. Če puščamo konjsko opravo zunaj in konje okomotamo ter jim i dajemo mrzlo uzdo v gobec, začne iz gobca črez nekaj časa teči slina, na jeziku in v gobcu pa se napravijo rdeče pegice. Zmanjkalo je namreč sluz-ne kožice, ki je vsled mrzle uzde zmrznila. Zato štedimo konje, če hranimo v zimi njihovo opravo na toplem.
V slučaju požara smo običajno nerodni in nervozni. Posebno nerodno se vedemo v hlevu, kjer rešujemo živino. Najlažje izžene živino oseba, ki jo krmi in čisti. Konje hitro okomatamo, vprežne vole vklenemo v jarem. Krave in ostalo goved je treba izgnati s silo. Svinjarka bo najprej opravila pri svinjah, pri svinjah je često treba uporabiti silo. V ovčjem hlevu zagrabimo ovna in ga izvlečemo, druga oseba požene za njim ovce. če so hlevska vrata do ognja razsvetljena, ne spraviš iz hleva nobene ovce in je v tem slučaju dobro prebiti steno nasprotne strani. Perotnino moramo kar poloviti in odnesti na zavarovano mesto, sicer slepa poskaka v ogenj. — Pri požarih je treba naglica a tudi hladne razsodnosti, slepa naglica pa vedno škoduje.
Živinske cene začetkom decembra. Kmetijska zbornica javlja sledeče živinske cene:	Zaklani
voli 2.10—2.30 za kg, živi 1.10—1.20, zaklane telice 2—2.20, žive 90—1.00, zaklane krave 1.60 do 1.90, žive 85—90, drobnica, zaklana 1.50—1.60, živa 50—70, zaklani biki 1.80—1.90, živi 85—1.00, teleta, zaklana 1.70—1.80, živa 1.20—1.30, zaklane svinje 1.70—1.80, žive 1.20—1.30, prašiči 1.30 do 1.50, breje krave 90—1.00 S za kg.
j ZANIMIVOSTI j
Malikovanje v Ameriki. Amerikanci so vražje-verni. Avtomobilisti varujejo, da jih pojaclji, viseči pred oknom njihovih vozov, varujejo nesreč. Ameriške dame strastno kupujejo robce in čevlje na smrt obsojenih in plačujejo zanje drag denar. Filmske dive vozijo v svojih avtomobilih male leve, kače in še drugo živad, ki naj jih ovaruje pred hudim. — Ta moderna praznovernost pa je doma tudi v Evropi. Vedno spet se bere, kako je ta ali oni zaupal svojemu talismanu in pričakoval od njega srečo in nesrečo. Vera v nekaj skrivnostnega je torej človeku dana in če ne more biti vera v Vsemogočnega, mora biti dobra vera v mrtvo stvar ali žival.
Stara je kitajska modrost. Moderna medicinska znanost je kaj ponosna na odkritje takozvanih x-žarkov, s katerimi se lahko presvetli človeško telo in ugotovijo notranje bolezni. Nedavno je izšla knjiga dveh kitajskih zdravnikov, ki dokazuje, da so kitajski zdravniki poznali skrivnostne žarke že pred 2000 leti. Tedanji kitajski zdravniki so u-porabljali tajinstvena zrcala, s katerimi so lahko svetili v notranjost človeškega telesa in ugotavljali bolezni. Poznali so tudi sredstva, po katerih so postali deli telesa neobčutljivi napram bolečinam. Moderna medicina naziva to narkozo ali anestezijo. Kitajski zdravniki so izvajali tudi najbolj komplicirane operacije. Visoka njihova zdravniška veda je propadla, ko je početnik budizma Konfucij proglasil človeško telo za sveto in nedotakljivo.
Oh ta Franček! Mati: „Franček pazi, da se s kladivom ne udariš po prstu!“ — Franček: „Ne boj se, mama, žebelj bo Marica držala."
Pride jutri! Živinski prekupčevalec S. je brzojavil svoji ženi: „Ker železnica danes ni hotela odpremiti svinj, pridem jutri!"
250 najlepsih cvetličnih čebul!
Kdo ne pozna teh znamenitih cvetličnih čebul, katerih lepota barv še ni bila prekosena. Rastejo in cvetijo v vsaki zemlji, tako na soncu kakor v senci. Ako ljubite cvetlice, tedaj tudi ne boste zamudili spodnje reklamne kolekcije. Vse leto morete odrezavati rože, Vaš vrt pa bo imel še vedno sliko paradiža. Pod ceno dobavimo Vam vzorčno kolekcijo 250 najlepših cvetličnih čebul in navodila Vam dajejo možnost, da boste imeli nad kolekcijo leta veselje.
Jamstvo: Vse cvetlične čebule in rastline, ki ne bi cvetele v Vaše zadovoljstvo, Vam nado-knadnimo zastoj. Torej 100% garancija za cvet.
Cela kolekcija 250 cvetličnih čebul stane samo S 10.— poštnine in carine prosto.
Zavojček vsebuje: hijacinte, tulpe, narcise, kro-kuse, Iris, anemone, ranunkule, božji kruhek itd.
Kupon velja od 15. decembra.
Vsak naročnik gornje kolekcije, plačane v naprej po nakaznici, prejme do 15. decembra
50% popusta.
Tedaj celotna kolekcija 250 cvetličnih čebul sedaj S 5.—.
Tukaj odrežite in pošljite na Abinda, Grossgart-
nerei, Haarlem (Holland), Exportabteilung.
Ime: ............................ (Točno pisati!)
Bivališče: .....................................
Pošta : ...........................
S poštno nakaznico pošiljam obenem S .............
Abinda......Grossgartnerei......Haarlem (Holland)
Zimski ostanki
meter 70 grošev.
Barhente za perilo in obleke, flanele, nitkasto blago, modre, črne, rdeče in modne tiske, posteljino v vseh barvah, šifone, Oxforde, klot-molino, Jaco-brisače, ševijote, zimske dirndle razpošiljamo po povzetju.
Naročite za Božič po želji
30 metrov za S 21.—.
R. & Josefine WEISS,
W i e n, IX. Bezirk, Porzellangasse 14
Pol kg lepih ostankov za krpanje S 1.—. Čevlji, stari, popravljeni, vseh velikosti S 3.50 in S 2.50.
Čevlji, isti z novimi podplati S 6.— in S 4.50. Čevlji s podplati prve vrste S 9.— in S 7.50. Dežni plašči, nepremočljivi, rabljeni S 6.—. Zimski plašči, pristna volna, rabljeni, temno-modri S 24,— in S 20.—.
Ako ne ugaja, denar nazaj.
Od S 20.— poštnine prosto! Ceniki zastonj.
Sveče
za božična drevesca priporača trgovina s svečami
Frant Siebert, Celovec, stauderhaus
Za 5 S na mesec dobavlja 54
posnemalnike
Jos. PELZ, Wien XJ., Mariahilferstr. 164
Ceniki za^onj	Zastopniki se iščejo
Božična in novoletna voščila, ki stanejo z navedbo imena, poklica in kraja 5 S, sprejema uprava do 18. t. m. Z naročilom je obenem vposlati s položnico tudi denar.
Lastnik: Pol. in gosp. društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu. —Založnik, izdajatelj In odgovorni urednik: Dkfm Vinko Zwitter, Klapenfurt. Acha^.elgasse 5
Tiska Ljudska tiskarna A"t. Machàt In družba, Dunaj, V.. MargaretenpUtz 7.