veđovali smo drug drugemu svoje dogodke in si prijateljsko šumljali, in ni nas poslušal drug, ko kaka ptičica, ki je počivala v naših vršičkih. — Ko sem bil že krepek, močen in velik, vzdignili so me in semkaj prenesli, kjer so pa še skrbnejše skrbeli za-me. Vseh težav in sil res še ni bil konec: poparil in posmodil me je hud mraz, ko še nisem bil utrjen; pribučal je vihar in mi lomil ude; privršali so sivi oblaki in grozne toče suli na-me — ali On, ki me je varoval in vodil toliko Ičt, ki je čul nad menoj, ko sem še v otročji hišici priprt bil in potlej ko sem rasti in se krepčati jel: On tudi zdaj ni pozabil mene — dal mi je rasti in takemu postati, kakoršnemu se mi zdaj čudiš, moj sin! Pa prepusti vso skrb le Njemu: On naji je v življenje obudil — gotovo naji še dalje varuje!" Jaga - Baba. (Bajeslovna crtica; spisal Davorin Trstenjak.) Ruske povesti slikajo Jago-Babo kot staro ženo, kuštravo, suho in sloko, ktera jaha črez polje, po bregih in lesih na leseni stopi (Mörser, Stampfe), ki jo s tolkalom poganja, in stopinje za seboj z metljo zameta. Zat6 pojö o njej ruski otroci: „Baba-Jaga kostjannaja noga, V stupe jedet, pestom pogonjajet. Sled pomelam zamŠtajet." Beloruske povesti dostavljajo, da tam, kjer Jaga-Baba jaše, zemlja vzdiha, vetri žviždajo, zveri se vij6 in se živina v hlevu skriva. Gotovo se ima pod to mythicno bitnostjo umeti ledena in zimna burja; zato se veli pri Rusih tudi: Jaga-Bura. Dalje se baji o Jagi- Buri, da jezdi pogosto kot smrt in se preživlja od mrličev. To se ima gotovo tako tolmačiti, da pokončuje ledena in zimska burja letno prirodo. Ruska Jaga-Baba, Jaga-Bura odnaša tudi otroke v svoje lesene kolibe, kjer jih zapre in krmi, da je potlej speče in snć. Pravi se tudi o njej, da po zimi len prede, in glavo ima pri preji v tram, noge pa v hišne kote uprte. Pri Čehih se veli Jaha- ali Jahoda-Baba in ima svoje selišče na pečevji; ona daje otrokom nove zobe, in sicer mesto koščenih že­ lezne. Pri galiških Rusinih se veli: Jaza in ima kačjo podobo; pri Slovacih se jej pravi Jeza, Jezinka, Jenzi-Baba in peče v lesu na ognji žabe; če se jej kak lovec približa, nažene ga s protjem ali pa ga v kamen spremeni. Pri Polacih se veli: Jed za, Jenzda-Baba. Ali to mythicno bitje tudi Slovenci poznajo? Že v lanskem Glas­ niku sem pisal, da poznajo v podsredski okolici na Štirskem I z o, ktera je na pol ženske, na pol kačje podobe, za ktero se vzdigneta, kedar zbeži iz pečevnate duplje, vihar in toča, in povsod pokončata vse, do­ kler Iza spet v svoj brlog ne pride. Rekel sem, da ima po Slovenskem še več rodovin tega imena: Izan, IzatiČ itd. Pri razlagi sem mislil na staro- indijsko Ahis— vse pokončavajočo oblačno kačjo velikane; vendar ker najdem pri severnih Slovanih oblike: Jag a - Jaza-Jez a, Je zda, in ker ta boginja jezdi — jaše, ježa na stopi, zat6 bi postavil temu imenu v razlago koreniko: jag, j ah, jaž, jež, equitare. Vendar izvirni pomen teh korenik je: naglo, brzo, urno, bistro iti. V slovenščini pravimo še: na jugno iti, in sicer kraj Mure in Ščavnice, kar pomenja hitro, tYzo iti; sorodna je ta beseda nemškej: jag, j a h, jäh, odkoder Jager, Jäger, jagen = slovenski: jahati, ježati. V slovenski obliki: Iza sta se glasnika je vtopila v i; primeri iskati za prvotno jeskati, starogornje-nemško: eisc6n, litovski: je skoti, quaerere. Ker je Jaga, Jaha, Ježi-, Jedzi-, Jezi-, Iza-Baba osebljena ledena ali zimska megla, ter je — kakor pri nemški Perhti korito ali kernica, na kteri jaše, — stopa symbol nebeškega oboka, pod kterim burna ledopolna megla urno ko strela leti, in ker dalje tolkalo, kij ali peh znamenuje ropot toče in hrušč viharja, metlja pa, s ktero svoj sled zameta, je ploha, ktera vse zamete in rod in sad zemlje pokonča: odtod povest, da otroke peče in pojeda. Tudi stopa ali možnar, na kterem jaše, zna pomenjati, da se z Ježino prikaznijo vse pohodi, potolče, zmelje, da-si ravno symboliki indoevropskih mythov tudi možnar rabi kot symbol nebeškega oboka; zat6 se Heraklej v možnarji vozi iz erythrejskega morja. Po zimi je zemlja nerodovitna, otroci zlate Babe — to je rodeče zemlje — so ubiti, zat6 povest, da si Jaga-Baba žabe peče. Jaga, Ježa se je pozneje gotovo spremenila v kerščansko Nežo; odtod pesem slovenskih otročičev: Neža po bregi ježa, pleterko nosi in kruha prosi. Jage-Ježebabin čas pa je zimski, v kterem se morejo le hišna dela opravljati, posebno presti; zato povesti pravijo, da len prede, kakor nemška Perhta. Tako umemo pesem slovenskih otročičev: Neža strte hlače prela, šterk se skašla. Baba dete našla, to je, kedar zima zgine, pride šterk oznanovalec mladoletja, in zlata Baba — rodovitna mati zemlja dobi spet otroke — cvetlice in drugi zemeljski sad. Na slovensko-rimskem kamenu, najdenem v Rogatcu, je iztesana ženska podoba, suha z grdim obličjem, na pol naga, s kuštravimi lasmi, ktera za nožico otroka derži; gotovo je to obraz Jage- ali Ježi-babe, kako otroka (poletni plod zlate Babe-zemlje) zakolje in ga poj6.*) Ravno tam je najden obraz znyje s kozjo glavo, ktere pomen sem že na drugem mestu razložil.**) Po slovenskem Štajerju je še več rodbinskih imen: Jagič, Jagolnik; tudi cvetlici primula acaulis pravijo: jagolnica, go­ tovo ker na jagno rastejo v mladoletji, in še rade pridejo Jagi-Babi v oblast. Po zimi je tudi najprikladniši, pa tudi najnevarniši čas za lov, lovec lehko zmrzne posebno na Ruskem; odtod ruske povesti, da Jaga- Baba lovca, kteri se jej približa, v kamen spremeni.***) *) Rajni prof. Zupančič imenuje to podobo: das norische Weib. **) v Novicah: V članku o imenu: Kozje-Drachenburg, ***) Najnovejše je pisal o Jagi-Babi učeni Hanus v aktah učenega češkega društva; ali tega članka nisem mogel v roke dobiti, prosim torej Slovence, kteri v Pragi živ6, naj mi ta članek prepišejo in mi ga dobrovoljno pošljejo, da bom үidel^ feolikor se. v razlagi vjemata, Pis. Besedi Jaga-Ježa je gotovo glasnik j predpostavljen kakor be­ sedam: jaz sansk: agham;jigla, jež, jeza-jenza lat. angor, tako da mo­ ramo iskati pervotno korenično obliko ag = ago, agito; tedaj znajo ticati v imenu: Jaga-Ježa pomeni: agere, agitare, celeriter moveri, angi, ježati (od kože, lasi, zato jež = Igel, in Jaga-Ježi- baba = kuštrava baba, kteri se lasjć jezijo, in stori, da se ljudem lasje in živini dlaka ježi, kedar se prikaže. Potopisni listi. (Spisal Anđrejčekov Jože.) IV. v Becici 10. avgnsta. Drugo jutro se poslovim od svojega prijatelja zemljomerca in grem dalje svoj pot. Prišed unkraj gornjega Grada, vsedem se na cestni nasip, podprem glavo z obema rokama ter jamem premišljevati vse križe in težave, ki sem jih pretrpel, odkar sem zapustil Ljubljano. Bili so večidel za-me žalostni dogodki. Vzdjhnil sem iz globočine svojega srca in djal: „0 bore jaz!" — Potem grem dalje in dalje in slednjič pridem v velik gozd, kterega ni bilo ni konca ni kraja. Ker je soince vedno huje pripekalo in tudi moj širokokrajnež ni mogel več varovati zaruja- velih lic pekočih solnčnih žarkov, ležem kraj ceste na trato v hrastovo senco. Da bi mi dolgčas ne bilo, vzemem iz torbe kos popirja ter jamem kovati spis „Napoleon in Luter na spodnjem svetu." Ko sem bil ravno najbolje zamišljen v Plutovo kraljestvo in sem si bil že izbral potrebnih oseb za svoj spis, zalaja pred menoj majhen psiček, skoči k meni in me zgrabi meni nič tebi nič za rokav. „Ti nemarast ti kosmatinska!" pravim sam pri sebi, „to bi bilo pa vendar preveč, da bi me imela vsaka božja stvar pod oblastjo;" in ravno sem zgrabil palico, da bi bil okrčnil pre­ drznega pseta čez pleča, ko se zasliši s cest^ sem nežen glas: „Ta Finetelj ta, ali greš koj sem!" Pri tej priči me pusti kodrasti Finetelj ter steče po cesti, odkoder se je čul glas. Kmalo potem se prikažete izza smrečja dve „brinčti", zali gospo- dičiui v črnih mantilah in s čikoži na glavi, za njima pa je stopal po­ časno velik, gosposko oblečen človek s sivo brado. Čudć se sem gledal prišlo trojico ter si mislil: „od kod pa ti dii minorum gentium?" Ko vidijo hladno senco na zeleni trati, polasti se jih ta ista misel, kakor mene prej: zavij6 jo s ceste k meni pod hrast, in prijazno me pozdravivši, posedejo vsi trije blizo mene. „To ne bo slabo", mislim si, „imel bom prijetno druščino!" Finetelj je bil odslej popolnoma miren, nič več me ni vlekel za rokav, marveč jel je migati s kosmatim repom ter se mi prilizovati. Da bi starega gospoda in priljudni gospodičini kolikor moč zabavljal, zberem vse svoje umetalne izraze ter jamem govoriti, ker