Ob Nilu.     
F. K. Gregorec           
|l(^fW(l olikokrat slišite, ljubi otroci, v šoli o Egiptu in o reki Nil, I lJ//\l^v ^i napaja to čudovito deželo! Ljubka zgodba o egiptovskem |H///0v|k\\ Jožefu, o Mojzesovem rojstvu in o njegovi rešitvi, o nje-||Ki|//\vl^ govem poslanstvu, da izpelje izvoljeno izraelsko ljudstvo iz liBJ \"—^MI sužnosti Faraonov — vse to je v zvezi z Egiptom in Nilom. Naposled nas pa spominja še rešitev božjega Deteta iz roke Herodove in beg svete Družine iz Betlehema v Egipt na to deželo, ki je torej kakor Palestina posvečena po Jezusovi pričujočnosti.
Še dandanašnji čuva starodavno zvesto poročilo dvoje krajev, kjer je bivalo božje Dete v svojem pregnanstvu pred krutim Herodom. Prvo je kake dve uri od Kahire, v kraju, ki se imenuje Matarieh. Ondi — pravi poročilo — je počivala sveta Družina na svojem begu pod dre-vesom, ki se kaže še sedaj. Blizu drevesa pa je neusahljiv studenec, ki je po sporočilu jel izvirati, ko je ondi počivala sveta Družina, da si je mogla pogasiti vročo žejo. Pili smo tudi mi iz studenca, ki izvira globoko v vodnjaku. Res da ni voda, kot so naši gorski vrelci; vendar ena najboljših je le, kar smo jih pili v Egiptu. Drevo, ki je dalo blago-dejno senco sveti Družini, se imenuje še sedaj Marijino drevo, To je divja smokva, ki pa seveda ni več prav tista, pod katero je počivala sveta Družina, pač pa prava njena potomka. Kadar se namreč jame drevo sušiti, tedaj vzamejo od njega živo mladiko in jo vsade ob starem drevesu. Drevo, ki je zdaj že popolno onemoglo in skoro docela suho, je bilo vsajeno 1. 1762. Toda poskrbljeno je že za prihodnost. Leta 1909. so namreč vsadili od stare matere novo mladiko, ki je bila ob našem obisku 27. septembra 1. 1910. že prav čvrsta krasotica. Nakupili smo si tukaj podobic z lesom tega Marijinega drevesa.
Naselili so se v tem spominskem kraju francoski jezuitje, ki so poleg starejše kapelice, s prelepo sliko ondotne zgodbe v oltarčku, sezi-dali v novejšem času prekrasno cerkvico posvečeno sveti Družini. Ima troje ljubkih kamenitih oltarjev in ob stranskih stenah šestero silno-lepih in umetniških slik, predočujočih dogodke   na begu pred Herodom,
Zanimiv je tudi latinski napis na kameniti plošči v cerkvi, ki pravi, da so to cerkvico postavili sveti Družini razkropljeni in preganjani je-zuitje Lyonske pokrajine v znamenje ljubczni in v zaupanju na vrnitcv. Torej na onem kraju, kjer je čakala sveta Družina angela, da jim na-znani vrnitev v domovino, čakajo tudi ti zvesti služabniki božji, veselega glasu, ki naj jih pokliče nazaj v njihovo Ijubljeno Francijo.
Okroginokrog obdaja to naselbino velik afrikanski vrt. Pod košatim gumijevim drevesom so nam pripravili dobri redovniki prijeten zajtrk, seveda bolj iz prijaznosti, kot pa zaradi naše potrebe — ako izvzamem
one tri gospode, ki so maševali na tem znamenitem kraju. Ogledovaje ta vrt, sem opazil marsikaj novega, nam Evropejcem čudovitega. Žc gumijevo drevo je za nas prav čudna prikazen. Napravi namreč silno široke veje. Da jih pa more tudi držati, zato se spuste s teh vej proti zemlji mladike, ki se zarijejo v zemljo, napravijo ondi korcnine in podpirajo okroginokrog mogočne veje košatega drevesa. Petnajst do dvajset metrov visoke palme nosijo samo na vrhu velik šop vedno zelenih, mogočnih, do pet metrov dolgih listov; pod njimi pa rumeni po pct velikih šopov sladkih dateljev. Dalje naletimo na drevo, raz katero vise sadeži kot salame v dimniku. Pridemo do bambusa. Deblo je videti popolno suho, Potrkam nanje in zazvenelo je, kot bi udaril na vodni žleb pri strehi. Vkljub temu pa se košati na vrhu živozeleno listje.
Ko stopimo iz vrta na cesto, ki vodi v starodavno mesto Faraonov, v Heliopolis, zagledamo pred seboj prostrano njivo, obsejano z bomba-ževcem. Ko bi bila naša ajda trikrat tolika, kot je, bi bila kot bombaž. Iz lepega, dokaj velikega rumenega cvetja se razvije po troje malih bombaževih kosmičev, ki so približno toliki, kot se rabijo pri podelitvi sv. poslednjega olja. —
Četrt ure se hodi polagoma in se pride do neznatnih ostankov mesta Heliopolisa. Le ena sama priča stare slave in umetnosti stoji še neomajana, ta je dvajset metrov visoki obelisk, štirioglat steber, ki se proti vrhu zožuje. V tisočletjih se je že zemlja toliko naplavila okrog njega, da stoji sedaj ta steber dva metra pod zemeljsko površino.
Na vseh štirih straneh ima vrezane hieroglife t. j. staroegiptovska pismena,   ki  izražajo na vsaki strani isto molitev do nekega božanstva.
Okrog Heliopolisa je obdelano polje. Tu sem imel priliko opazovati egiptovskega orača. Dvoje govedi je silno preprosto vpreženih v jako primitiven plug — ako smemo tisto napravo imenovati ,,plug". Koncem navadnega droga je podvito nekako železo in s tem se prebrska neko-liko zeralja, nanjo se napelje voda iz vodnjaka po malem vodotoču. V par dneh voda usahne, vseje se žito in opravljeno je do žetve. To se zgodi trikrat na leto. Ne groma, ne toče, ne nalivov ni v Egiptu. Solnce da toploto, Nil pa mokroto in gnojilo, pa mora uspevati, ako bi ne ho-telo. Zato se ne čudimo, da je bilo že v starih časih žita v Egiptu, da so ga hodili   kupovat celo Jakobovi  sinovi   iz daljne kanaanske dežele.
Pravilo se mi je, da Nil ne prestopa bregov, ampak nastopi le v strugi tako visoko, da preplavi pod zemljo ves Egipt. Kmetje imajo pa po svojem polju izkopane velike vodnjake, ki se ob času velike vode napolnijo do vrha, in iz teh vodnjakov črpa živina z gonilno pripravo in korci na velikanskem kolesu gosto Nilovo vodo, ki jo vodotoči speljejo na polje.
Iz tega rodovitnega kraja sta nas potegnila hlapon in elektrika v oazo, t. j. zelenico, kjer pa ni bilo nič zelenega. Oazo namreč imenujejo novo selišče pri Kahiri, ki je zidajo bogati podjetniki za evropejske mi-lionarje,   da bi   se hodili   tja dol   gret,   kadar  brije   ostra burja  po njih
1*
4
domovini. Iz samega peska se dvigajo palače, velike in krasne, da jih je dobiti malokje takih. Seveda bodo tudi poskrbeli za zadostno vodo. Tedaj se bo pa izpremenil celo pesek v najlepše zelenje in cvetje.
(Dalje prihodnjič.)