50
Za poduk in kratek čas.
Inaka sina.
v
Bon, sin priprostih starišev, iz Bornholma na Švedskem, je stopil v vojaški stan, kjer je čez leta dosegel čast generala* V tem mu je oče umeri. Nobeden njegove žlahte ni vedel, je li on še živ ali mertev. Po dolgem in pogostnem popraševanji je le njegova že priletna mati zvedila, da je njeni sin rusk vojskovod v Kodanji na Danskem, kjer se je takrat — letu 1716 — car Peter I. pripravljal z danskim kraljem napasti švedsko armado. Matere veselje je bilo tedaj neizrečeno, ko je zvedila za sina; napravi se tedaj na pot, da bi ga saj še le enkrat pred svojo smertjo vidila. Pridši v Kodanj je kmalo zaznala, kje da je sina stanovanje. Gre berž k njemu — pa generala ni bilo doma; tako saj so ji na njeno popraševanje strež&ji rekli. „Bom pa jutri zjutraj spet prišla" — odgovori vsa žalostna, da ga ni dobila. ,5Recite" — še dostavlja, njegovim strežnikom — „recite svojemu gospodu, da sem njegova mati, in da sem prišla iz Bornbolma nalašč sem, da ga še enkrat vidim44. — Stara mati se je nadjala, da s tem je že svoj cilj dosegla! Al sin njeni, zvišan v visoko čast, ni maral več za svojo borno mater, in v napuhu se je je celo sramoval. Ko mu strežaj pove, kar mu je žena naročila, mu je ves nejevoljen odgovoril: „Moja mati je že zdavno mertva44; ta žena bo boje le kaka nadležna beračica ali pa je nora44.
Vsakdo si lahko misli, s kakošnim veseljem je stara mati drugo jutro se na pot napravila k svojemu sinu. Al namesto da bi ga bila vidila bila, kakor je sirota želela, ji da adjutant deset zlatov (cekinov) ter ji prepove, da nima generala vdrugo nadlegovati. Kakor bi jo bila kača v serce pičila, jo preleti groza, da verze adjutantu dnar pod noge, in s solznimi očmi pravi: „Jez uisim prišla pro»it ubogajme; le še enkrat sem hetla objeti svojega sina. Ce pa on nič več ne spozna svoje matere, ga tudi jez ne spoznam več — naj mu Bog prizanese!44 — Jokaje zapusti hišo ošabnega sina.
Kmali se je ta prigodba po vsem mestu razglasila in je na zadnje prišla tudi do ušes ruske cesarice Katarine. Oiia precej pošlje po udovo in se v kratkem prepriča, da je res mati terdoserčnega, prevzetnega generala. Poklicati ga da k sebi — ga ojstro posvari in zapove, naj spolouje dolžnost otročjo, ker pred kakor je bil general, je bil otrofc svojih starišev; velela mu je še, da naj revni materi 200 rubljev do nje smerti izgovori.
General osramoten, da si ni upal oči do cesarice vzdigniti, je obljubil zvesto spoiniti, kar mu je ukazala.
„Da boš pa vedil, da niso vsi moji višji služabniki taki, ko si ti, čuj ! kar ti bom povedala od generala Bauer-aa še dostavlja cesarica. Ta se nikdar ni sramoval svojega rodii, čeravno so njegovi stariši bili kmečki. Leta 1712, ko si je bila roška armada osvojila Hoistajn pod knezom Mensiko?om, je general Bauer zapovedoval konjništvo (kavalerijo). Takrat ni še noben človek vedil kaj od Dje-govega rodu. Celo njegova domovina je bila, tako rekoč, vsim skrivnost. Ko je pa bil nekega dne v taboru blizo Husuma, je povabil na kosilo svoje oficirje in še nektere druge imenitne osebe. Ko je bila že vsa dražba vkup, posije Bauer po nekega mlinarja in njegovo ženo, ktera sta stanovala blizo tabora. Mlinar in mlinarica se prestrašita, ko jim doide to vabilo. Napravita «e vendar in gresta. General ju prijazno sprejme, in ker vidi, da sta silo boječa, si prizadeva na vso moč, da ju spravi v dobro voljo. Pri obedu ju posadi k sebi. Med jedjo poprašuje general večkrat mlinarja po njegovi žlahti. To je dal<> serce plahemu mlinarčku, ki začne na to pripovedovati generalu, da je kot naj stareji sin podedoval mlin po smerti svojega očeta; da ima še dva brata, ki sta tergovca; da ena sestra je omožena; da njega (mlinarja) je blagoslovil Bog z obilno družinico štirih otrok itd. ;?Tedaj vas je bilo troje bratov?" mu reče general. „Prav za prav smo bili štirje44 — odgovori mlinar — „četerti je bil v vojake vzet; nismo pa nikdar od njega nič slišali, kar nas je zapustil; mislimo tedaj, da je že zdavno mertev44.
Vsakteri lahko ugane, kako je pri teh besedah generalu pri sercu bilo. Oberne se na enkrat proti svojim drugim gostom, in jim reče na glas: „Gospodje! vi ste zmiraj vediti želeli mojo rodovino: jez sem ravno v tem mlinu rojen, in zdaj ste slišali povestnico mojega rodu". Po tem objame mlinarja kot njegov že zdavno zgubljeni brat in de-verico svojo. Drugi dan je general Bauer gostje napravil v mlinu in bogato obdaroval vso svojo žlahto, ktere veselje si zamore vsak lahko misliti, — in tudi vi, general! kaj ne? reče cesarica.
Kakor s kropom polit je odlazil prevzetoež.
Verdelski.