Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli. (Piše Gradimir.) Marsikateremu učitelju se utegne zazdeti čudno, da mislim pisati o predmetu, ki nij predpisan v ljudskih našib šolah. Istina je, da se naravnost ne zapoveduje, da bi gojili ta predmet v ljudski šoli; vender razumni učitelj bode znal važni ta predmet družiti z jezikovim poukom, kar bode gotovo na veliko korist nežni ljudsko-šolski mladini. Uže vlansko leto sem imel priliko v nUčiteljske_ Tovarišu" opozarjati na to, kako dobro je, da je v naših berilih: v II., III. in IV. podpisano malo ne pri vsakera koščeku ime onega pisatelja, ki je spisal dotični odstavek. Naravno je, da se mora vestni učitelj, obravnujoč dotični košček, pomuditi tudi pri podpisanem pisateljevem imenu. V kratkih, učencevemu razumu dostopnih, navdušenih besedah, naj učencem pove pisateljev životopis in opiše njega slovstveno delovanje. Tako, dragi mi kolega, budil bodeš v srčecih v odgojo izročene ti mladine ljubezen do našega jezika in naroda; tako položiš v srca svojih učencev kal one navdušenosti, katera ji v poznejih letih vzplamti v korist narodni naši stvari! Saj je sploh znana reč, da je slovenska naša mladina vzprejemljiva za vse lepo in blago; vtisi, katere pa zadobi nežno otroško srce, ostanejo vse žive dni. Pri tebi je torej, dragi mi tovariš, da učencem kažeš, kako so delovali, borili se in trpeli naši pisatelji za naš narod; tako bodeš svojemu domu ustvarjal jeklene značaje, in učenci tvoji, kakor hvaležni narod slovenski, bode blagoslavljal tvoj spomin, ko bode uže davno hladna zeraljica pokrivala tvoje kosti! .... A tu poreče marsikaternik: nTo je vse lepo in prav; a imeti bi morali nekak navod, kako obravnavati slovstveno zgodovino v naših Ijudskih šolah, in to toliko bolj, ker je sploh znana reč, da se starejši učitelji nijso učili zgodovini sloveaskega slovstva, in kar je mlajših, učili so se jej sicer, a po nekod prav plitvo!" Predragi moj! Da se kolikor toliko odpravi ta nedostatek, doskočiti hočem jaz na pomoč. Opisati hočem Ijudsko-šolskim učencem primerno vse one pisatelje, ki so podpisani v naših berilih, pričenši s II. in končavši s IV. Berilom. Da to neprelehko nalogo povoljuo rešim, posluževal se bodera mnogih in dobrih virov, ki so mi na razpolaganje. Tako pride delce kot celota vender prav učiteljem in učencem. Nadejam se, da preskrbi vrli rodoljubni založnik poseben prenatis tega spisa, vsled česar se delce utegne prav razširiti mej našim učiteljstvom, kar bi bila posebna moja želja. Predno se pa lotim namerovanega životopisja, zdi se mi potrebno, da na kratko označim, kaj je slovstvo ter popišem najvažniše oblike, katere se nahajajo bodi si v poeziji ali prozi. Se ve, da ne velja naslednjih 6 paragrafov učencem ampak učitelju, katereinu ne bodo škodili. §. 1. Slovstvose imenujejo odj izdelki človeškega uma, ki so se nam zapustili v pismu. Razločujemo vednostno in lepo slovstvo; poslednje obsega pesniška dela. Vsaka stroka človeškcga znanja ima svoje slovstvo; tako n. pr. imamo pedagogijsko slovstvo, zdravniško slovstvo i. t. d. Zgodovina slovenskega slovstva nam kaže najvažniša prozaična in poetiška dela. §. 2. Nevezani priprost govor imenuje se proza, izdelki v prozi so prozaični. Poezija ali pesništvo je umetnost, s katero kažemo to, kar je lepega, z besedami; poezijo zovemo tudi vezano besedo, ker se ne more tako slobodno gibati, kakor proza, ampak so ji odločene posebne meje in vezi; izdelki v poeziji so poetični ali pesniški. Poezija razpada z ozirom na pesnika, t. j. človeka, ki pesni zlaga, v a) narodno in b) v uraetno poezijo. Narodna pesen je ona, katero narod ntA od nekdaj popeva, o kojej se pa ne ve, kdo jo je zložil. Čira dlje kaka pesen mej narodom živi, tem boljša je. Umetne pesni zlagajo poznani izobraženi pesniki. §. 3. Vsaka pesen obdeluje svoj predmet, po tem razpada poezija v lirično, epično in dramatično poezijo. Lirična pesen je ona, ki razdeva notranja čutila pesnikova; njen izvor je v pesnikovem srci. Epična je ona pesen, v kateri nam pesnik kako prigodbo pripoveduje, pri čemer nima njegovo srce nobenega opravila. Dramatična poezija je pa ona, ki nam kaže dejanja, ki se vršijo pred našimi očini; oua ima tudi lirične in epične momente. (Dalje prihodnjič.)