Poštnina plačana v gotovini. Spediz. in abb. post. I. gr. 1 'V/ ‘ • ' RS PPi \ / Im jHjj p|j Leto III. - Štev. 31 Trsi - Gorica 13. avgusta 1949 Uredništvd: Trst, ulica Machiavelli 22 II - tel. 02-75 Uprava: Trst, ul. S. Anastasio l/c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, 'RiVa Piaz/.utta 18 Cena: posomezna številka L 15. — Naročnina: mesečno L 65 (za inozemstvo L 100). — Poštni čekovni račun št. 9-18127. Izhaja vscik petek Maš „Narodni dom“ pri Svetem Ivanu Leta 1896 je bilo ustanovljeno od svetoivanskih narodnjakov »Sve-toivansko gospodarsko društvo — Narodni dom«, vpisana zadruga % neomejeno zavezo. Med ustanovnimi člani so bili zavedni narodni možje kot Miloš Kamušič, Ivan Marija Vatovec, Josip Nagode, Josip Jaklič, Josip Gašperšič, Karel Vitez in drugi, vsi zvesti pristaši slovenskega političnega društva 400.000 lir, za smešnih 91.000 lir, s čimer ni bilo plačano niti golo j zemljišče, ki je merilo 2800 kvadratnih metrov! Tako smo tržaški Slovenci prišli 1934. leta ob zadnji »Narodni dom«, ki smo ga še imeli v Trstu, potem ko je bil l. 1920 požgan »Narodni dom« na Trgu Oberdan (sedaj Hotel Regina), potem ko je bil odvzet in od fašističnega komisarja Ouobodn n žluljenjslfosfi epi ezemija Od srede- -do srede Sklep o ustanovitvi Svobodnega ! neželjena strangota. »Edinost«. Leta 1900 je'pričelo dru- J prodan »Narodni dom« v Barkov- štvo z gradbo »Narodnega doma«, ki naj bi postal narodno in kulturno središče svetoivanskih Slovencev. Z izključno slovenskim denarjem in sodelovanjem narodnoza-vednih naših mož je bila zgrajena za Sv. Ivan ponosna stavba z velikim vrtom — svetoivanski »Narodni dom«. Ta dom je bil ponos Svetoivančanov in dokaz narodne zavesti in požrtvovalnosti ter u-stvarjajoče sile našega človeka pred 50 leti. V »Narodnem domu« so imela svoj sedež vsa naša narodna kulturna in športna društva. Tu je bil »Sokol«, podružnica sv. Cirila in Metoda,podružnica političnega društva »Edinost«, »Dramatično društvo«, pevsko društvo, športno društvo in razna druga društva, vsa ustanovljena na narodni podlagi, ki so delovala po načelih in smernicah edinega slovenskega političnega društva »Edinost«. V »Svetoivanskem narodnem domu« so imela tedaj svoj hram izključno slovenska narodna društva in organizacije. Tam so se vršili^ narodni shodi, narodne prireditve in zabave. V svetoivanskem »Narodnem domu« niso imeli nikoli nič opraviti niti komunisti, niti socialni demokrati, ki so bili že v onih letih organizirani skupno z italijanskimi levičarji, tako da je bil »Narodni dom« pri Sv. Ivanu izključna last in posest narodno-zavednih nekomunističnih Slovencev od njegove zgraditve, l. 1900 do njegove nasilne zasedbe po fašistih 1. 1926. Ko je pričel fašistični naval na slovensko posest v Julijski krajini, je postal tudi »Narodni dom« pri Sv. Ivanu žrtev fašističnega terorja in barbarstva. V noči od 1. na 2. september 1921. I. so fašisti "zažgali tudi svetoivanski »Narodni dom«, ki je ostal tri leta mrtvo pogorišče. Ali Slovenci niso klonili niti pod fašizmom, ker j? bila v nas silna želja in trdna volja po narodni n-hranitvi. Leta 1925 se je »Sveto-ivansko gospodarsko društvo — Narodni dom« zopet opogumilo. Zbralo je med tržaškimi narodnimi Slovenci večje število novih članov, ki so prispevali vsak po en delež od 1000 lir (to je 100.000 današnjih lir). Izključno slovenski narodni zavod »Tržaška posojilnica in hranilnica« je prišla na pomoč s posojilom 100.000 lir in pričeti so popravljati »Narodni dom«, ki so ga bile fašistične škvadre pred tremi leti požgale. Ali komaj je bil l. 1926 »Narodni dom« popravljen in požgani deli dograjeni, je fašistična stranka »Narodni dom« nasilno zasedla. Držala ga je v svojih rokah po svojem rajonskem oddelku »Quis con-tra nos« do leta 1934, ko je pod pritiskom fašističnega aparata prisilila tedanji odbor »Svetoivanskega gospodarskega društva — Narodni dom«, da je prodal vso stavbo s pohištvom in z vrtom za smešno ceno 21.000 lir. Poleg tega so fašisti prevzeli v svojo plačilno obvezo dolg pri »Tržaški hranilnici in posojilnici«, ali tudi ona je bila prisiljena znižati svojo terjatev od približno }20.000 na 70.000 lir. Tako Se je tržaška fašistična stranka polastila leta 1934 slovenskega »Narodnega doma« pri Sv. Ivanu, ki je tedaj med brati veljal najmanj Ijah, potem ko sta se morala prodati »Narodna doma« pri Sv. Jakobu in v Skednju. Taka je zgodovina bojev za našo narodno posest v srcu Evrope■ v XX. stoletju... Fašistična stranka je bila leta 1945 od zaveznikov razpuščena in vse njeno premoženje je bilo zaseženo in je postalo državna last, to je last STO-ja. Tako je tudi slovenski »Narodni dom« pri Sv. Ivanu postal državna last in upravlja ga tržaška finančna intendenca. Leta 1945 so zasedli »Narodni dom« pri Sv. Ivanu komunisti s svojo »fratelanco« in svojimi »cir-coli«. ZVU je dala sedaj po finančni intendenci komunistom odpoved, baje z namenom, da izroči »Narodni dom« v roke Italijanom. Tega ne moremo verjeti pri vsem favoriziranju italijanskega in zapostavljanju slovenskega življa v Trstu:! Kajti ne moremo verjeti, da bi mogla 9avezniška vojaška uprava zagrešiti tako izzivanje in poniževanje slovenskega naroda, da bi slovenski »Narodni dom«, ki ga je slovenski narod v 50 letih dvakrat sezidal s svojimi žulji in s svojo krvjo, sedaj dala na razpolago italijanskim organizacijam. Komunisti nimajo nikake pravne niti moralne pravice do slovenskega »Narodnega doma« pri ,Sv. Ivanu, ali ravno tako nimajo nikake pravne ali moralne pravice niti Italijani!' Edini, ki so res pravno in moralno upravičeni uporabljati »Narodni dom« pri Sv., Ivanu so tržaški narodni Slovenci kot pristaši slovenskega demokratskega nekomunističnega gibanja, ki se po svojih narodnih in demokratskih načelih istoveti z narodnimi Slovenci, ki so »Narodni dom« pri Sv. Ivanu sezidali in bili njegovi gospodarji do 1934. leta, ko jim ga je fašizem z nemoralnimi naklepi odvzel. tržaškega ozemlja je dvignil na prvo mesto vpiašSnje samozadostnosti ali vsaj življenjskosti STO-ja. Pri presojanju vprašanja samostojnosti določene pokrajine, je treba upoštevati, da v kolikor ta še ni dosežena in ni postala pereča zadeva naše skupnosti, s tem še ni rečeno, da ne bo zavzela prvega mesta med našimi važnimi domačimi zadevami v bolj ali manj bližnji bodočnosti s posredovanjem primernega gospodarskega ojačenja zmogljivosti naše luke. Vsekakor je nujen pogoj nakazanega razvoja življenjskost in zavarovana bodočnost Svobodnega tržaškega ozemlja; v kratkem gre za to, da izkažejo tržaška industrija, trgovina, plovba, zavarovalnice, banke, kmetijstvo itd. tolikšno življenjsko silo, da moremo brez vsake skrbi za bodočnost smatrati za gotovo dejstvo življenjskost naše dežele. Verjetno se bo dalo razpravljati o večji ali manjši doseženi stopnji te življenjskosti, toda razpravljanje o tej možnosti bi nas dovedlo zelo daleč od namena tega članka in bi nas morda celo spravilo na Vse obstoječe države bi morale biti vsaj teorično sorazmerno enako življenjske. V resnici se pa dogaja, da gospodarska zmogljivost doiočenih držav ni' enaka v okviru seveda postavljenega sorazmerja zmogljivosti drugih držav ali zato. spopolnitvenim dodatkom, vzdrže- j vala dobro se razvijajočo konzerv- i no industrijo v ugodnem okViru tr~ j žaške proste luke. Na polju vinske proizvodnje, za- ! radi katere uživa Trst upravičen j sloves že dolgo vrsto let, bi lahko j ustvarili močno mološko industri- i ker ni primerno podprta in izrab-j jo: na 340.000 stotih grozdja, natr-ljena, ali zaradi sovpadanja drugih | ganega na našem ozemlju, bi mogli j razlogov, ki jih tu ne bomo pre- j pridelati okoli 200.000 stotov vina, I | kar presega domačo potrošnjo 150 -160.000 hi). Nadaljevali bi seveda iskovali. To pa ni noben.razlog, da bi morali prisiliti dr :ave z manj razvito gospodarsko zmogljivostjo, da stopijo v okvir gospodarsko močnejših držav. V kolikor gre za Svobodno tržaško ozemlje, nekateri že a priori zanikujejo možnost njegove samozadostnosti in hočejo s tem izpodbiti njegovo življenjskost, ki je pogoj prve. Z dokazanim obstojem življenjskosti Sto-ja postane z ožjega gospodarskega in finančnega vidika (seveda ne s političnega) nično in brez podlage vsako prizadevanje ali zahteva po povratku našega ozemlja k Italiji, ne glede na dejstvo, da bi se s tem kršile jasne določbe mirovne pogodbe. Gospodarska agrarno vprašanja Izven vsakega dvoma je, da mora vsaka, čeprav še tako majhna država sloneti na trdnih agrarnih temeljih, ki naj vsaj deloma zado-ste državnim potrebam. Tu ne gre za agrarno samozadostnost (ki je v pogledu pšenice n. pr. nima niti Italija), ker bi bilo nesmiselno tipati na njeno uresničitev na površini 80.000 hektarjev tržaškega o-zemlja. Proizvajalne cenitve na temelju statističnih podatkov iz 1. 1939 nam nudijo v zaokroženih številkah na- slednjo sliko: pšenica . . 70.000 stotov rž .... 1.000 » ječmen . . 1.000 » koruza . . . 60.000 » krompir . . . 320.000 » fižol . . . 4.000 » češnje . . . . 10.000 » breskve . . 3.000 » slive . . . 2.000 » jabolka . . 1.000 » hruške . . 5.000 » grozdje . . . 340.000 » • Bogastvo naše živinoreje bi mo- ralo v normalnih prilikah biti v zaokroženih podatkih naslednje: konji . . . 7 - 8.000 glav govedo . . . 12.000 » koze . . 2.000 » ovce ’ . . 6.000 » svinje . . 8.000 » Edino krompir in grozdje bi za- bivalstva; ostalega pa zaenkrat še premalo pridelamo, tako da bi se morali za dogleden čas posluževati v znatni meri uvoza. Medtem bomo morali dvigniti našo poljedelsko proizvodnjo z uvedbo sodobnejših in smotrnejših obdelovalnih načinov zemlje. Za tako zamišljeno izboljšanje naše poljedelske proizvodnje bodo tudi potrebna znatna denarna sredstva, ki jih bomo morali staviti našim kmetovalcem na razpolago. -.Vzporedno z izboljšanjem našega kmetijistva bi se morale razviti tudi'- ostale slične proizvajalne industrije. Ravno tako bi morali pospeševati našo živinorejo z izboljšano izbiro plemenske živine in s primernejšim načinom krmljenja. Nastala smotrna živinoreja bi znatno povečala odstotek razpoložljive klavne živine, ki bi z uvoznim tudi s predelovanjem tujih vin za izvoz kot doslej. Troouina in industrija Zadnji majski razpoložljivi statistični podatki navajajo, da smo i-meli v celoti 15.853 vpisanih industrijskih, obrtnih, trgovskih, plovnih, zavarovalnih in drugih podje^ tij z naslednjo zaposlitvijo: industrija trgovina 11.560 kreditna podj. in zavarov. 2.355 kmetijstvo 644 plovba 4.427 34.411 zaposlenih » skupaj 53.397 zaposlenih Navedeni podatki se nanašajo zgolj na pas A našega ozemlja, ker še ne razpolagamo s podatki pasu B. Ce skupnemu številu zaposlenih dodamo še število zaposlenih v javnih uradih in pri zavezniških vojaških silah, ki znašajo 30.600 (vključno člane civilne policije in civilne uslužbence pri zavezniških vojaških silah), dobimo skupno število 83.937 zaposlenih na našem o-zemlju. Dne 30 aprila 1949 je skupno število prebivalcev pasu A znašalo 301.307, od teh je bilo na dan 31. maja 1949 brezposelnih: v industriji.......10.824 v trgovini..........6.022 v kreditnih in zavarovalnih podjetjih . . 136 v kmetijstvu .... 80 v javnih uradih . . . 698 v plovbi............1.727 skupaj . . . 19.487 (Dalje na drugi strani) dostovalo za potrebe tržaškega pre- Delo za združeno Evropo Pretekli ponedeljek so se prvič sestali zunanji ministri desetih držav, ki sestavljajo ministrski odbor Evropskega sveta, in sicer v županski palači francoskega mesta Strasbourg, ki je s tem postalo nekakšna prestolnica Zahodne Evrope. Na palači je vihrala nova zastava Evropskega sveta, to je, velika črka »E« v beli barvi na zelenem polju. .S tem sestankom je pričel poslovati Evropski svet, ki je prvi korak k popolni združitvi vsaj zahodne, če ne že vse Evrope. Zunanji ministri desetih evropskih držav so prvikrat v evropski zgodovini govorili v imenu Evrope ter postavljali temelje za njeno politično enotnost. V poročilu, ki so ga izdelali po sestanku, pravijo, da je ministrski odbor Evropskega sveta sklenil sprejeti kot članice Grčijo, Turčijo in Island. V posvetovalni skupščini bo imela Turčija osem predstavnikov, Grčija , šest, Island pa tri. Svet ministrov je predložil poročilo pripravljalnega odbora in besedilo ustave, katero bo moralo potrditi 87 poslancev, ki zastopajo parlamente desetih držav. To bo prvi parlament, ki ne bo razdeljen na običajno sredino, levico in desnico: Edina stranka, ki v njem ni zastopana, je komunistična stranka. Spored sedanjega zasedanja Ev- ropskega sveta je naslednji: 1) Izdaja posebnega »evropskega potnega lista«, ki bo omogočal nemoteno potovanje po zahodni Evropi ; 2) ustanovitev evropskega patentnega urada, ki bo veljala za vso zahodno Evropo; 3) izdelava načrtov za zaposlitev delovne sile, tako da bodo delavci nemoteno potovali tja, kjer mislijo, da jim je zagotovljen zaslužek; 4) ustanovitev evropske zveze za obrambo človečanskih pravic. Kominform v Jugoslaviji Sovjetske radijske postaje poročajo, da naj bi se bila v Jugoslaviji ustanovila tajna kominformi-stična komunistična partija. Oddajajo tudi obvestila in navodila članom te nove stranke. Zlasti jim zabičujejo, naj bodo pri organizaciji previdni,‘da se ne bodo vanjo vtihotapili agenti Rankovičeve Ozne. Po istih poročilih naj bi nova stranka naletela na ugoden sprejem zlasti na vseučiliščih in pa med jugoslovanskimi srednješolci. POGODBE MED TITOM IN ITALIJO 4. avgusta so povsem nepričako- j vano v Rimu podpisali novo trgovsko pogodbo med Italijo in Jugoslavijo. Novi sporazum bo veljal leto dni. Določa izmenjavo blaga v znesku 54 milijard lir. Dopušča pa možnost, da se obseg trgovinskega prometa med obema državama v tem času še poveča. Italija bo po novi pogodbi prodajala Jugoslaviji pluto, limone, oranže, volnene tkanine, bombaž, svilo, oljnate barve, zdravila, kemične izdelke, električne in telefonske kable, avtomobile vseh vrst, filobuse, motorna kolesa, kolesa, električne stroje, industrijske naprave in motorje. Jugoslavija bo v Italijo izvažala: les, koruzo, boksit, železno rudo, kromov koncentrat, cink, svinec, baker, magnezit in druge surovine. Sporazum določa tudi primerne olajšave za plačevanje, da bo trgovinski promet hitreje potekal. Po novi pogodbi se bo gospodarska izmenjava med Italijo in Jugoslavijo potrojila. Ob podpisu je vodja jugoslovanskega odposlaništva Pavlič dejal, da pomeni novi sporazum šele začetek in ne zaključka v vedno tesnejšem in obširnejšem gospodarskem sodelovanju med obema državama. Jugoslavija bo po njegovem lahko postala tudi važno sprejemališče za italijansko delovno silo. Italija in Jugoslavija sta dalje podpisali v Rimu sporazum, ki urejuje še vse nerešene zadeve med obema državama, ki so v zvezi z mirovno pogodbo. Sporazum določa, da je dolžna Italija dati Jugoslaviji določeno odškodnino in ji hkrati vrniti šest ladij. Jugoslavija pa se s tem odpoveduje vsaki nadaljni zahtevi te vrste". Hkrati so uredili plačilo odškodnine za jugoslovansko imetje v Italiji, ki je bilo poškodovano med vojno. Poleg tega so objavili, da bo odpotovalo v Beograd italijansko odposlanstvo za mešano komisijo, ki bo ocenila italijansko imo-vino na jugoslovanskem državnem ozemlju ter jo vštela v vojno odškodnino. Italijanski zunanji minister, grof Carlo Sforza, je za »Corriere della Sera« o -trgovinski pogodbi med Italijo* in Jugoslavijo napisal naslednje: »Sporazum smo dolgo preučevali. Jugoslaviji je sila koristen za njen gospodarski razvoj, za nas pa je neobhodno potreben, če hočemo o-hraniti bližnja tržišča za našo industrijo. Ce ne upoštevamo političnih razlogov, moramo priznati, da je le malo držav, katerih narodno gospodarstvo se tako dopolnjuje z italijanskih kakor jugoslovansko. Izostanek trgovskega sporazuma bi mnogo škodoval Jugoslaviji, za Italijo bi pomenil izgubo enega njenih najvažnejših tržišč, konec uvoza potrebnih surovin ter izgubo naravnega izhodišča za izvoz, ki bo na osnovi sklenjenega sporazuma dosegel v enem letu vsoto_ 54 milijard lir. Obe stranki sta pri sklenitvi sporazuma upoštevali le gospodarske razloge.« Sforza pristavlja, da se italijansko stališče glede Svobodnega tržaškega ozemlja kljub novemu zbližanju ni prav nič izpremenilo. Železniška nesreča na Krasu Jugoslovansko notranje ministrstvo je šele zdaj objavilo poročilo, da sta 5. avgusta pri St. Petru na Krasu na progi Ljubljana - Pulj trčila dva vlaka. Pri tem je bilo mrtvih 14 otrok, nadaljnjih 60 pa ranjenih. Otroci so bili iz Zagreba in Beograda ter so se peljali' na počitnice ob Jadranskem morju. Oblasti še niso ugotovile, kdo je odgovoren za incident. 4. AVGUSTA: Indonezija in Holandija sla naznanili ustavitev bojev na Javi in drugod. — Zaradi bližajočega se konca domače vojne je grška vlada za november razpisala občinske volitve rpo vsej državi. — V sovjetski kovinski industriji so Zaradi slabih uspehov zvišali delovne norme tako, da bo vsak delavec odslej moral narediti toliko, kaor so doslej udarniki. — Na Češkem so obsodili zaradi veleizdaje prvega duhovnika, ki si je upal izvajati papeški ukrep o izobčenju komunistov iz katoliške Cerkve. — Pred litovskim ljudskim sodiščem v Sarajevu se je začel proces proti mladim muslimanom, katere dolže, da so hoteli v Bosni in Hercegovini ustanoviti samostojno mohamedansko državo. — Ame- < riški senat je po ovinkih odbil predlog, naj bi iz Marshallovega načrta tudi Španiji dali 50 milijonov dolarjev. — Britanska kraljica Elizabeta praznuje 49. rojstni dan. — Radio grških uporjiikov prvič priznava, da nastopajo v komunističnem zaledju zdaj že protikomunistični prostovoljci, ki prizadevajo rdečim hude preglavice. 5. AVGUSTA: Zaradi spora mečL Titom in Sovjeti se je tudi komunistična partija v Libanonu razbila na dva tabora. — Jugoslovanski kominformisti so v Varšavi začeli izdajati list »Za zmago«. — V Beogradu zanikujejo poročila, da bi se bil Tito v zahodni Nemčiji sešel z ameriškimi vojaškimi poveljniki. — V britanskih uradnih krogih zavračajo očitke nemških politikov, da je angleška politika do Nemcev sovražna in sebična. — Titova vlada naj bi bila po poročilih grških listov preko Mednarodnega rdečega križa sporočila, da bo poslala u-grabljene grške otroke domov. 6. AVGUSTA: Titovci in Madžari so podpisali dogovor o preprečitvi obmejnih spopadov. — Moskovski radio primerja Titov socializem s Hitlerjevim. — Amerikanci so sklenili pomnožiti in kar najm sodobneje oborožiti japonsko policijo. — Eden izmed očetov nemške komunistične partije, Smolka, je pobegnil pred sovjetskim terorjem na Zahod. — IRO sporoča, da bodo begunska taborišča v Italiji zaprli s 30. junijem 1950. — Ameriški senat je zavrnil dva predloga za zmanjšanje podpor po Marshallovem načrtu. — Maršal Cang Kaj Sek je dospel v korejsko prestolnico Seul na posvetovanja o ustanovitvi tihomorske protikomunistične obrambne zveze. 7. AVGUSTA: Prizadevanja ju- goslovanske vlade za sporazum z Italijo pričajo, kako resen je spor med Titom in Sovjeti, sodi »New York Times«. — Obsežne spremembe v bolgarski kominformistič-ni vladi. — Predsednik filipinske republike, Quirino, je dopotoval na uradni obisk v Združene države. 8. AVGUSTA: Ameriški poslanci in senatorji precej ostro obsojajo politiko do komunizma na Kitajskem, ki jo zastopa zunanje ministrstvo v svoji »Beli knjigi«. — Gospodarski in socialni svet Združenih narodov je sklenil odložiti razprave o suženjskem delu v Sovjetski zvezi, dokler ne bi ustanovili posebne komisije, ki bi to vprašanje preiskala. — Kitajska vlada napoveduje odgovor na ameriško »Belo knjigo« o odnošajih med Združenimi državami in Kitajsko. — Albanski in jugoslovanski tisk drug drugemu očitata, da sta njuni vladi izpustili iz ječe mnogo tako imenovanih vojnih zločincev. 9. AVGUSTA: Pred komunistič- nim vojaškim sodiščem v Varšavi se je začela razprava proti poljskemu duhovniku Gurgaču, obtoženemu, da je na južnem Poljskem organiziral kmete za odpor proti komunizmu. — Prva seja mednarodnega sveta, za upravo Porurja, — Glavni tajnik Združenih narodov Trygve Lie predlaga, naj bi vse bivše italijanske kolonije dali v upravo Združenim narodom, ta pa naj bi pripravila vse potrebno za njihovo čimprejšnjo osamosvojitev. — Ameriški senat je z veli-'-kansko večino odobril 5 milijard j 797 milijonov dolarjev za drugo le-\ to Marshallovega načrta. — Cešfcq-i slovaški zastopnik pri zavezniškem | nadzorstvenem svetu v Berlinu, ! Datych, je pobegnil v Združene dr-[ žave. —r Predsednik italijanske t>la-de De Gasperi- izjavlja, da je prvi pogoj za kako prijateljstvo med Italijo in Jugoslavijo pravično ravnanje z Italijani na jugoslovanskem Od srede do srede zasedbenem področju Trsta. — Beograjski radio obtožuje Cehe, d'i so v industrijskih izdelkih, namenjenih Jugoslaviji, pošiljali peklenske stroje ter tako povzročili mnogo nesreč. — Cang Kaj Selc ter predsednik Južne Koreje, Rhee, sta dosegla popoln sporazum o ustanovitvi tihomorske protikomunistične obrambne zveze. 10. AVGUSTA: Beograjska »Borba« poroča, da je v Sofiji pred nedavnim bila tajna seja Kominfor-ma, na kateri so razpravljali o bodočem boju proti Titu. — Pri nedavnem potresu v južnoameriški republiki Equador je bilo nad 10 tisoč 'mrtvih, blizu 200 tisoč ljudi je ostalo brez strehe, škoda pa znaša čez 50 milijonov dolarjev. — Predsednik Filipinov, Quirino, posreduje pri Trumanu, da bi Amerika podprla ustanovitev tihomorske obrambne zveze. — Titova vlada obtožuje Sovjetsko zvezo, da ne pusti v domovino jugoslovanskih o-tiok, katere so po letu 1945 poslali tia na »vzgojo«. j Amerika in Kitajska Ameriški zunanji minister Ache-son je v svoji izjavi o kitajskem I položaju označil pet glavnih načel j ameriške politike na Daljnem vzho-I du in sicer: [ 1) Združene države težijo za tem, | da bi Kitajska postala neodvisna j in ustaljena država, ki bi imela J važno vlogo v svetovnem dogajanju; 2) Združene države želijo pomagati pri ustvaritvi takšnih gospodarskih in političnih pogojev na Kitajskem, ki bi bili jamstvo za spoštovanje temeljnih človečanskih svoboščin ter gospodarske in socialne blaginje kitajskega naroda; 3) Zdužene države odklanjajo misel, da bi bila Kitajska zasužnjena kaki tuji velesili ali pa, da bi imela vlado, ki bi delovala za koristi kake tuje velesile. Združene države so prav tako nasprotne odkriti ali tajni delitvi Kitajske po želji kake tuje velesile; 4) Združene države bodo z dru-g:mi prizadetimi velesilami preučile ukrepe za vzpostavitev in o-hranitev varnosti in blaginje na- j rodov na Daljnem vzhodu; 1 5) Združene države bodo podpi- j rale vsa prizadevanja Združenih narodov za ohranitev miru in varnosti na Daljnem vzhodu. „Bela knjiga" o razmerju med Ameriko in Kitajsko Dva Titova politična govora • Tito je pretekli teden imel dva :zanimiva politična govora. V Skoplju je pred častniki svoje , vojske prvič omenil možnost, da bi ; utegnilo priti do vojne. »Toda Ju- ! goslavija« — je dejal — »je budna ' in njena vojska je pripravljena j braniti neodvisnost proti kakršnemu koli sovražniku, pa naj bi to bila tudi Sovjetska zveza«. Tito ni do zdaj še nikdar rabil besede I »sovražnik«, ko je govoril o Sovjet- 1 ski zvezi ali o njenih podložnicah. ! V Skoplju se je to zgodilo prvič, in poslušalci so mu burno ploskali. »V začetku« — je dejal govornik -— »so samo zahodnjaVi govorili o rdeči armadi, ki pripravlja napad na Jugoslavijo in o pomoči, ki bi mogla Jugoslavija dobiti pri zahodnih velesilah. Toda mi nismo temu verjeli, ker se nam je zdelo nemogoče, da bi nas rdeča vojska napadla. To bi pomenilo konec socializma. Toda danes so začeli trobiti o možnosti vojne tudi na 'Vzhodu. Skušajo nas preplašiti, govoreč, da so sovjetske divizije raz-j!bstavljene tukaj in tam; da je topništvo razmeščeno tukaj in tam in da so tudi tanki že pripravljeni. Mi pa nismo neumni, da bi držali Toke križem. Pripravljeni smo odgovoriti na vsako izzivanje in braniti državo proti komur koli. Kdor koli bi ogražal našo varnost in našo socialistično stavbo, bi bil naš sovražnik.« »Dobro je« — je nadaljeval Tito — »da vsi vedo, da se Jugoslavija ne bo pustila teptati prav od nikogar. Mi ne grozimo nikomur. Nasprotno, pripravljeni smo sodelovati z vsemi poštenjaki v tujini, Z nami je tudi večina ljudi v vzhodno-evropskih državah.« Po tem govoru je govoril še delegatom kolektiviziranih macedon-skih poljedelskih zadrug. Obljubil je, da bodo v kratkem likvidirali zasebno pobudo v poljedelstvu, ker je Jugoslavija sociali- stična država. S tem bodo padle v vodo tudi vse obtožbe kominfor-mističnih držav, češ, da noče podržaviti kmetijstva. Vendar bo borba proti nasprotnikom kolektivizacije zelo težka. Tito je tudi dejal, da bi Jugoslavija sprejela posojilo od Mednarodne banke ter od drugih ameriških zavodov, če bi ga lahko dobila pod ugodnimi pogoji. Francoske skrbi zaradi Petaina Zdravje 94 letnega maršala Petaina se je zadnje dni tako poslabšalo, da pričakujejo v kratkem njegovo smrt. Vlada se boji, da bi ob tej priliki prišlo do manifestacij v čast možu, ki je v prvi svetovni vojni z zmago pri Verdunu rešil Francijo. Pravosodno ministrstvo je zaradi tega zapovedalo ojačiti straže na otočku Yeu, kjer je maršal zaprt. Brž ko bi umrl, ne bo smel na otok nihče, niti časnikarji in fotografi, ki bi ga hoteli slikati na mrtvaškem odru. Poleg tega so uvedli cenzuro za vse telefonske razgovore med otokom in celino. Vlada je zavrnila maršalovo prošnjo, da bi ga smeli pokopati v njegovi rodbinski grobnici na južni francoski obali. Zaradi tega so ga zapovedali pokopati n# otoku, in sicer na takem kraju, ki bo nedostopen za njegove častilce. Krščanski desničarski obveščevalni urad v Švici V Bad Hofgasteinu (v ameriškem pasu Avstrije) so ustanovili mednarodni krščanski obveščevalni urad na prizadevanje »Nove mednarodne organizacije«, ki hoče združiti vse desničarsko usmerjene stranke v Evropi v njihovem boju proti komunizmu. Glavni sedež urada bo v Švici. Ameriško zunanje ministrstvo je 5. avgusta objavilo »Belo knjigo« o odnošajih med Kitajsko in Združenimi državami. Knjigi je dodano spremno pismo zunanjega ministra Achesona, v katerem ta pojasnjuje razloge, ki so dovedli Združene države do sedanjega stališča na-pram kitajski nacionalistični vladi. Kratka vsebina tega važnega dokumenta je naslednja: »Kitajska je za nacionaliste izgubljena. Njeno središče je v komunističnih rokah. Nacionalistična vlada nima tvarnih možnosti, pa tudi ni sposobna, da bi se na južnem Kitajskem obdržala spričo odločnega zagona komunistov. Tp je zakrivila nacionalistična vlada s svojimi spletkami, izmikanji, dvoličnostjo ter korupcijo, po drugi strani pa sovjetski imperializem, ki se uveljavlja preko kitajskih komunistov. Združene države za takšen razvoj dogodkov na Kitajskem niso odgovorne. Naj bi bile storile kar koli, ne bi bile mogle ničesar spremeniti. Niso pa naredile nobene stvari, ki bi bila položaj za nacionaliste otežkočile. Združene države bodo kakor doslej še nadalje storile vse, da bi zagotovile Kitajski neodvisnost ter ozemeljsko in upravno celotnost. »Bela knjiga« vsebuje dalje resen opomin kitajskim komunistom. Združene države ne bodo trpele, da bi komunisti napadli kako kitajsko sosedo. Ce bi se to zgodilo, bo Amerika takšen napad smatrala za ogražanje miru in mednarodne varnosti. »Bela knjiga« navaja najzanimivejše listine, ki pojasnjujejo odno-šaje med Kitajsko in Združenimi državami v zadnjih letih po vojni. Te listine kažejo, kaj vse so Ame-rikanci naredili, da bi Cangkajška in njegovo vlado pripravili k pameti ter dosegli pomirjenje na Kitajskem. Med temi dokazili je najzanimivejše poročilo generala We-demeyerja, ki ga je predsednik Truman poslal na Kitajsko leta 1947, da bi pripravil nacionalistično vlado do drugačne politike. Wede-meyer je sestavil petletni načrt za ameriško pomoč pri upravnih, vojaških in socialnih preosnovah, katere bi bilo potrebno izvesti. To pomoč bi bile Združene države dale, če bi bil Cang Kaj Sek sprejel njihove pogoje, med njimi tistega, ki je zahteval, da je itreba Mandžurijo postaviti pod nadzorstvo petih velesil. Kitajska nacionalistična valda pa teh pogojev ni sprejela. Pred Wedemeyerjem je leta 1946 šel na Kitajsko poznejši ameriški zunanji minister Marshall. Njegova naloga je bila posredovati za mir med nacionalisti in komunisti. Toda vsa njegova prizadevanja so iz-podletela, deloma zaradi trdoglavosti in sebičnosti na nacionalistični strani, deloma zaradi nezaupanja pri komunistih. General Marshall je Cang Kaj Seku takoj v začetku povedal, da bodo njegovi vojaški nastopi proti komunistom izpodle-teli, da bo s tem na Kitajskem zavladala gospodarska zmeda, ki bo povzročila tudi padec Cang Kaj Seka in njegove vlade. Točno tako, kakor je Marshall napovedal pred tremi leti, se je tudi zgodilo. Njegova svarila in njegove prerokbe so seveda pri nacionalistih naletela na gluha ušesa. Te trditve »Bele knjige« potrjuje tudi pismo, ki ga je letos pisal Trumanu začasni predsednik kitajske republike Li Cung Jen. Mladina sveta se zbira V Laekenu pri Bruslju so se zaključile seje prvega mednarodnega zborovanja nekomunistične mladine. Na zborovanju je bilo prisotnih 150 zastopnikov iz 32 držav. Ti so izdelali načrt za bodoče delo, ki obsega šest točk: 1) okrepiti razvoj mladinskih gibanj ter ustanoviti v vseh državah vzporeditve-ne odbore, 2) ustanoviti informacijsko središče za preučitev vseh mladinskih vprašanj, 3) izvesti pregled vseh organizacij in ustanov, ki ?e bavijo z mednarodno izmenjavo mladine v delovne, študijske in potovalne namene, 4) začeti s prizadevanji za izboljšanje življenjskih pogojev mladine, 5) u-sposobiti mladino za osebno pobudo ter za prevzem odgovornosti v okviru mladinskih organizacij, 6) prispevati k vzpostavitvi svetovnega miru zlasti z izpodbijanjem predsodkov ter odpravo krivic. Pismo kraškega kmeta Kominform odgo- -varja Vatikanu Poljska vlada je prva uradno odgovorila na sklep Sv. Stolice o izobčenju komunističnih kolaboracionistov iz katoliške Cerkve. Odobrila je tako imenovani odlok o »svobodi vesti in vere«. Zakon je naperjen proti katoliški Cerkvi ter dejansko prepoveduje vsako versko delovanje, ki ga ne odobri država. Ta komunistični zakon ne omenja papeževega odloka o izključitvi komunističnih kolaboracionistov. Vendar je poljska vlada že pred časom označila vatikanski sklep za »napadalen«. Z gornjim ukrepom dejansko prepoveduje njegovo izvajanje na Poljskem. Novi protiverski zakon določa, da bodo obsodili na zapor ali celo na smrt vsakogar, ki bi »zlorabljal« svobodo vesti in vere proti poljski republiki in proti ljudski demokraciji. SLOVAŠKI ODPOR PROTI KOMUNIZMU Odpor slovaških katoličanov proti verskemu preganjanju se nadaljuje kljub vsem krutostim in nasilju komunistične politične policije. V vasi Delnž Krupa na Slova-škeri je policija začela streljati proti množici, ki je branila svojega župnika. Enega človeka je policija ubila, več jih je pa bilo ranjenih. Do spopadov med komunistično policijo in ljudstvom je prišlo tudi v vaseh Levoča, Borski Sv. Nikolaj in Zomjatvva. V Bratislavi so vsi katoliški duhovniki podpisali izjavo zvestobe svojemu škofu. Izjemo tvori le neki Ladislav Skoda, urednik lista tako imenovane katoliške akcije, katero je zaradi propagande ustanovila komunistična vlada. Imenovanega so izključili iz katoliške Cerkve v smislu papeževega odloka proti komunističnim kolaboracionistom. Gospod urednik! Morda Vas bo moj glas nekoliko začudil, ker sem se odločil, da sprožim vprašanje o zadevi, ki se mi zdi zelo pereča. Gre namreč za sledeče. Ker se tudi jaz zanimam za našo politiko, tako kakor so se zanimali moji predniki, in zvesto čitam našo »Demokracijo«, ki je resnično demokratična in krščanska, se spominjam, da je bilo tudi naše duhovništvo za ustanovitev Slovenske demokratske zveze. Lani enkrat sem pa zvedel, kakor je pisala »Demokracija«, da so nekateri gospodje ustanovili neko zvezo, o kateri so rekli, da je »krščansko -socialna« in da ima samo kulturne namene. Da bi pa ti gospodje kaj delali ali kje nastopili za SDZ nisem nikoli slišal. Pač pa sem še pred občinskimi volitvami parkrat opazil v »Katoliškem glasu« nekatere navade na SDZ, ki so mi zapičili v srce dvom, da pri nas demokratičnih Slovencih ne more biti vse tako, kot si naš narod na deželi želi. Za časa volitev pa sem moral na žalost še ugotoviti, da je bila ‘ postavljena ne lista SDZ, marveč »Slovenska narodna lista« in zopet je »Katoliški glas« jasno ločil kandidate — »krščanske socialce« od kandidatov — članov SDZ. Opazil pa sem, da ste vodili volivni boj skoro izključno samo člani SDZ, ki ste poudarjali, da smo kristjani in katoličani in da je treba to našo vero krepiti, podpirati in po njej živeti. Kar naenkrat sem bral v »Katoliškem glasu« in slišal tudi po radiu, da bodo dali na Repentabru »Divjega lovca« v okviru »krščanske zveze«. V »Demokraciji« pa je izšlo o tej zadevi nekako pojasnilo, ki je imelo namen povedati, da so »krščanski socialci« izbrali zopet čudno vlogo. Pozanimal sem se za stvar in zvedel, da je »cerkvena oblast« prepovedala igrati »Divjega lovca« na- cerkvenem prostoru, če se ne uprizori v okviru »krščanske socialne zveze«. V »Katoliškem glasu« od 3. t. m. pa čitam, da so imeli »krščanski socialci« svoj študijski dan, da so samostojna stranka, da morajo tudi nekomunistični Slovenci na tržaškem ozemlju imeti več političnih strank, ker je to moderno in za nas tržaške Slovence tudi koristno in potrebno. Vprašam Vas sedaj, gospod urednik, da mi pojasnite sledeče: 1) Kdo so tisti, ki so hoteli razdor in odcepitev od prvotno enotne ŠDZ? Ali so to naši ljudje, ali pa zagrizeni strankarji, ki so od drugod prinesli strankarstvo k nam? 2) Kakšna je razlika med našim krščanstvom in njihovim krščanstvom? 3) Ce nismo bili mi pravi krščt-Tii, zakaj so se potem oni družili z nami, obljubili sodelovanje in podpiranje? 4) Kaj naj pomeni »moderna krščansko socialna stranka«? 5) Ali ni SDZ slovenska narodna stranka na krščanski in socialni podlagi? 6) Ali je res greh igrati »Divjega lovca« na cerkvenem zemljišču, če ni uprizorjen v okviru politične stranke, ki jo oni imenujejo »krščansko socialno«? 7) Ali se ne vesele razdora in cepitve v naših demokratskih vrstah najbolj naši narodni sovražniki? Na vsa ta vprašanja prosim jasen odgovor in še pojasnila, ker se mi zdi, da »Demokracija« že preveč molči, medtem ko nas katoliški list naravnost napada in obsoja, da nismo kristjani. Kraški kmet v Se en nesmisel in krivica Štiri leta in pol po koncu vojne ter dve leti po ureditvi mirovne pogodbe z Italijo, s katero je bila svobodna tržaška država pravno in dejansko ustanovljena, njeni državljani še vedno ne uživajo nekaterih osnovnih človeških in državljanskih pravic, kakor so jih sicer samo po sebi umevno deležni celo podaniki najbolj zaostalih držav na svetu. Ena izmed teh je na primer pravica do potovanja. Ce hoče Tržačan — celo tisti, ki povsem izpolni čudna določila o državljanstvu na tem ozemlju — potovati po opravkih ali po razvedrilu v kako najbližnjo tujo državo, tega skoraj ne more storiti. Vsaj ne more tega storiti tako, kakor bi bil po vsem svetu običaj. To se pravi, da bi v takem primeru šel na pristojni domači urad, dobil tam po daljšem ali krajšem čakanju potni list, si oskrbel na tem ali onem konzulatu v Trstu potrebni vizum, sedel na vlak in se odpeljal. Tako je po vsem svetu, samo v Trstu je drugače. Ce mora državljan Svobodnega tržaškega ozemlja danes po svetu, ne more in ne sme potovati kot Tržačan, marveč le kot Italijan. Ako nima italijanskega potnega lista — in takih tržaških državljanov je nešteto — so mu prav za prav vsa vrata v svet zaprta. Da bi dobil veljavni potni list, mora prositi zanj v italijanskem notranjem ministrstvu; to je, v tuji državi. O njegovi politični zanesljivosti in o umestnosti, da se mu potni list izda, odloča italijanska, to je, tuja policija. Ce nima njegova prošnja blagoslova domačih šovinistov, je izključeno, da ga bo ta tuja oblast spoznala za vrednega, da dobi potni list. Vse pristojbine zanj — ki niso majhne'— mora plačevati tuji državi. Preden prepleza vse te tuje ovire, ga že davno mine volja do potovanja, ali pa zamudi priliko, zaradi katere je njegova pot v tujino bila nujna. Tako je s potovanji v tujino ce- lo za tiste Tržačane, ki jim zapleteni zakoni in še bolj zapletene razlage njihovih upravnikov sicer dajejo vso pravico do tržaškega državljanstva. Kako je pa s tistimi prebivalci našega ozemlja, ki iz tega ali onega razloga niso bili italijanski državljani 10. junija 1940, pa skoraj ne velja govoriti. Ljudje, ki so bili v Trstu rojeni; ki imajo v Trstu imetje in podjetja; ki so deset in deset letja živeli tukaj, pa jim italijanskega državljanstva iz ničevih razlogov ne priznavajo, so dejansko obsojeni na nepretrgano prisilno bivanje v tesnih mejah naše- (Dalje na 4. strani) flprašanje samozadostnosti in življenjskosti Svobodnega tržaškega ozemlja (Nadaljevanje s prve strani) V navedenem številu industrijskih j in trgovskih podjetij, vpisanih v Zbornici za trgovino, industrijo in kmetijstvo, je zapopadenih nekaj ključnih industrij, ki so v stanju, da .— kot smo to že videli v pogledu kmetijske in živinorejske proizvodnje — zagotovijo našemu o-zemlju potrebni minimum za njegov razvoj. V glavnem prihajajo v poštev naslednje industrije: Zedi- njene jadranske ladjedelnice, Tržaški arzenal, Ilva, Tehnična - industrijska delniška družba Aquila, Italijansko - ameriška petrolejska družba (Standard), delniška družba Gaslini, kakor tudi naslednja manjša, toda zelo dobro vpeljana podjetja: pivovarna Dreher, Stocko-vo podjetje za žganjekuho, tržaško podjetje za izdelovanje jute, tovarna testenin, tovarna barv Venezia-ni, tovarna barv Zonca, delniška družba Jadranskih kemičnih industrij (Icasa), papirnica Modiano, Oblačilno podjetje Giovanni Beltrame d. d„ prehranjevalna konzervna industrija S. Salvador e C., Tsžaški farmacevtski zavod d. d., papirnica A. Salto d. d. in podjetje 1 Sadoch Saul. Navedli smo kot primer le nekaj podjetij, ki prihajajo v poštev, ker bi naštevanje vseh razpoložljivih podjetij (industrije lesa, barv, grafična In slaščičarska podjetja, Itd.) zavzelo preveč prostora. Iz vsega tega sledi kot neizpodbitno dejstvo, da izkazuje tehnična in industrijska oprema Trsta (ki je bil vedno bolj važen zaradi trgovskih nego zaradi industrijskih možnosti!) ne glede na stanje v sedanjem B pasu STO-ja dovoljni minimum življenjskosti. Ne bo zaman, če opozorimo še na višek proizvajalne zmogljivosti, ki so jo 1. 1931 dosegle Zedinjene jadranske ladjedelnice — ki so med najboljšimi na svetu — bodisi v pogledu proizvedene tonaže C110 tisoč 992 ton), bodisi v pogledu sile zgrajenih motornih naprav (228 tisoč osnih konjskih sil). Poleg industrijskega sektorja je trgovski za življenjskost našega o-zemlja zelo važna, če že ne najbolj važna razvojna silnica. Veliko število starih tržaških tvrdk je ponosno na svoj stoletni sloves in na svoje trgovske zveze z glavnimi svetovnimi proizvajalnimi in nakupnimi središči. Gre za tvrdke, ki so razvile celo v najtežjih trenutkih in okoliščinah trgovino v direktnem tranzitu, to se pra- vi s tujim blagom, ki prihaja iz tujine (da ga po krajšem ali daljšem bivanju v tržaški prosti luki zopet odpremimo v tujino) in v indirektnem tranzitu (trgovanje s tujim blagom, nahajajočim se v tujini in prodanim tretjim, ne da bi se pri prevozu posluževali tržaške proste luke). Zadnji način trgovanja, čeprav je združen z dotokom deviz zaradi nastalega zaslužka, je manj važen v primeri s trgovanjem v direktnem tranzitu; kot nam n. pr. prehod in bivanje tujih turistov prinašata dragocene tuje valute, tako sta prehod in vskladiščenje tujega blaga za nas vir dohodkov v obliki ladijskih prevoznih postavk, luških najemnin, ležarine, ne glede na razne trgovske, bančne in druge zavarovalne dobičke. Trst tvori zaradi svoje ugodne zemljepisne lege zelo važno križišče prometnih tokov, ki se iz bližnjega vzhoda, iz Amerike in iz daljnjega Vzhoda usmerjajo proti Srednji Evropi in Balkanu ter obratno. Trst služi kot tranzitna luka, namreč kot luka za pretovarjanje ogromnih količin najrazličnejšega blaga, ki se v naši luki stekajo, da jih nato usmerimo proti Srednji Evropi, Švici, južni Nemčiji in balkanskim državam ter obratno. To je dovolj za pravilno razumevanje pravega značaja tržaškega blagovnega prometa. Luke, ki služijo izključno preskrbi za domačo potrebo in v katerih se zaradi tega opaža vselej velika razlika med uvozom In izvozom, zelo obremenjujejo s svojimi prevoznimi postavkami narodno gospodarstvo. V tranzitnem luškem gospodarstvu pa tvorijo prevozne postavke, zavarovalnine, ležarine, nagrade za posredovanja, trgovski dobiček Itd. v svoji celoti prispevek tujine k dvigu domačega gospodarstva. Torej: tranzitna luka je z vidika plačilne bilance zelo važna aktivna po- stavka. Trst razpolaga s prvovrstno o-premo na polju prevozništva, zavarovalništva, plovbe in bančništva, ki so nadvse potrebno dopolnilo tržaške trgovine in industrije. O njihovem pomenu in obsegu ne bomo izgubljali na tem mestu več besed. Doslej smo pri nas precej zanemarjali vprašanje turizma, ki bi nam s primernim razvojen^ omogočil stalen dotok tujih valut in stalnega zaslužka za naša gostinska podjetja. Zanesljive vesti pričajo, da bi bili italijanski in tuji kapitalisti pripravljeni investirati v Trstu znatne denarne vsote; to bi se zgodilo iz razumljivih razlogov edinole v primeru ohranitve svobodnega ozemlja In vsestranskega ojače-nja svobodnfe luške trgovine. S to razpravo smo nameravali dokazati življenjskost Svobodnega tržaškega ozemlja In možnost njegovega obstoja. Gospodarstvo določene države ni vedno —.prav za prav ni docela skoro nikoli — komplementarno gospodarstvu druge države. Z drugimi besedami: samozadostnost, da ne rabimo izraza avtarkičnost, dejansko ne obstoja niti v primeru raztegnitve pojma na gospodarstvo dveh držav. V ostalem pa je že ugotovljeno, da se morejo državni in mednarodne gospodarske celote v svetti razlikovati na podlagi sposobnosti ustvarjanja mednarodnih kreditnih stikov. Najbolj sporno vprašanje na polju gospodarstva naše nove države je vprašanje denarja: ustvariti nov denarni sistem je bilo vedno zelo delikatna zadeva zaradi možnih odrazov na vse gospodarsko in socialno okolje.. Mogli bi zato obdržati v obtoku pri nas italijansko liro še za določeno dobo let, dokler ne bi namreč Svobodno tržaško ozemlje dobilo določnejšo gospodarsko podlago. O-hranitev obtoka italijanske lire bi omogočila urejevanje raznih kreditnih obveznosti med STO-jem in Italijo, ki so precej zapleteni zaradi navzočnosti italijanskih kapita-lov v Trstu in tržaških kapitalov v Italiji. Sele po uvedenem poslovanju mednarodnega denarnega sklada bi mogli uvesti v Trstu novo valuto, n. pr. tržaški frank, pod zaščito mednarodnega denarnega sklada, ki bi moral določiti rezerve in količino obtoka nove valute v okviru samega sklada. Tečaj nove valute bi določili na podlagi obtoka lire v Trstu in dejanskimi valutar-nimi potrebami našega ozemlja. Tržaški frank bi mogli navezati na dolar (imel bi namreč teoretično kritje v dolarjih), mogel bi pa biti tudi podprt z mednarodnim dogovorom med Italijo, Češkoslovaško, Avstrijo in Jugoslavijo pod zaščito Organizacije združenih narodov. Vse navedene štiri države bi se morale obvezati, da priznajo tržaški frank v stalnem menjalnem tečaju z lastno valuto. Se dve besedi zagovornikom povratka Trsta pod Italijo: čeprav teoretično dopuščamo, da bi ta nemogoča možnost odstranila dve glavni oviri pri dvigu našega gospodarstva, namreč politično nestalnost in tesnobo našega tržišča, to še ne bi bilo dovolj. Naše mesto potrebuje še mnogo drugih ukrepov za svoj obstoj in razvoj! Trst se nahaja v posebnih prilikah bodisi v zemljepisnem in etničnem pogledu, bodisi v, gospodarskem. Zato je treba nujno reševati tržaške probleme pri nas in z nami, ne pa izven nas in proti nam, če hočemo, da bo rešitev vseh vprašanj dobra in koristna. Treba bo ustanoviti luški severo-jadranski blok. Opažamo v svetu splošno nagnjenje k sklepanju dogovorov med raznimi sosednimi in konkurenčnimi lukami v namenu, da se bolje razdele tržišča v zaledju in da se preprečijo škodljive tarifne borbe. Trst bi s tem le pridobil na svojem pomenu, kot bodo pridobile s sličnimi dogovori na pomenu Bremen in Hamburg, Rotterdam in Antwerpen, Genova in Marseille. Nujno bo zato treba čimprej vzpostaviti pri nas carine prosti pas, čeprav s primernimi novimi spremembami, in v polni meri izrabiti našo industrijsko zmogljivost. Pri tem gre za poglobitev in spopolnitev pred kratkim ustanovljenega industrijskega pasu, da bi v njegov udejstvovalni okvir priklicali vedno več novih pobud. Naj končno opozorimo še na potrebo po izboljšanju prometnih zvez z gradnjo novih železnic in cest proti našemu zaledju in preučevanjem novih kombiniranih tarif z ugodnejšimi pomorskimi prevoznimi pristojbinami. Dr. P. VESEL Vprašanje narodnega sožitja o Trstu UVOD Z vrsto člankov, ki si slede v kratkih presledkih, pričenja ob začetku vsakega šolskega leta italijanski tisk z napadi na slovenske šole. Namen teh napadov je, da bi dosegli' ukinitev slovenskih šol in izključitev slovenskega prebivalstva od mestnega kulturnega in socialnega življenja. Namen te razprave je zato izključno obrambnega značaja. Njen namen ni, da bi napadala italijansko prebivalstvo v Trstu in kratila njegove narodne pravice. Hoče samo prikazati, kako krivičen in nevaren je sleherni napad na življenjske pravice tržaških Slovencev. I. Vprašanje v luči italijanskega tista - Poziv poslanca Pitacca V vrsti člankov, objavljenih v mesecih avgustu, septembru in oktobru preteklega leta je smatral italijanski tisk za potrebno, da najavi Zavezniški vojaški upravi nevarnost, ki preti Italijanom Svobodnega tržaškega ozemlja s strani slovenske manjšine. V podkrepitev tega stališča so navajali besede, ki jih je izrekel Piranec Jurij Pitacco, tedanji tržaški poslanec v avstrijskem parlamentu. »Obstoja določen načrt«, je dejai Pitacco, »da nas razlaste in izženejo z naše narodne posesti s pomočjo večinoma umetnega priseljevanja kranjskih Slovencev in Hrvatov. To vseljevanje podpira na vsak način država, ki izvaja istočasno z načrtnim zapostavljanjem italijanskega prebivalstva na vseh področjih ‘ javne uprave raznarodovalno delo in pripravlja skoraj novo preseljevanje narodov«. Italijanski protinapad Te besede poslanca Pitacca so izhodna točka. Iz teh besed je italijansko usmerjeni tisk izdelal svojim bralcem dokaze o jugoslovanskih naklepih za zasedbo Trsta in dokazoval, kako je vseslovanska propaganda v teh treh letih prikazala »v ponarejenih očrtih videz sožitja med obema narodoma in ga namenoma prikazala le v škodo Italijanov«. Po podpihovanju avstrijskih agentov in pozneje lastnih nacionalistov so se Slovenci po letu 1891 vrgli »na zavojevanje starodavnih italijanskih občin, pokrajinskih svetov in političnih ustanov«. »Italijansko delovanje je bilo«, pripominja nadalje omenjeni tisk, »izključno obrambnega značaja. Italijani so bili v vedno težavnejšem položaju, zlasti pa leta 1911, ko se je list »Edinost« smatral za pooblaščenega izjaviti v številki od 7. januarja, da ne bo odnehal z borbo, dokler ne bo umetno itali-janstvo Trsta zdrobil v prah«. Mimo grede lahko pripomnimo, da je to nestrpno pisanje soditi po enaki ali pa še večji ostrosti pisanja italijanskega tiska. Borba proti slovenskemu in hrvaškemu jeziku Toda prišlo je do prve svetovne vojne in z njo do italijanske zma- ge. »Edinost« (po pisanju lista »Giorale di Trieste« pač po lastni krivdi) je bila ukinjena, kot so bili ukinjeni drug za drugim brez razlike vsi slovenski krajevni listi. Od leta 1920 pa do leta 1943 so v teku tri in dvajsetih let dušili in preganjali vsako slovensko besedo v javnem in zasebnem življenju. .V opravičilo takega postopanja se italijanski tisk vprašuje, kako bi se vedla beograjska vlada, ako bi si tak način pisanja dovoli- li Italijani v Kopru, Pulju in Reki. V čem je obstojala do leta 1918 nevarnost, kateri so bili izpostavljeni tržaški Italijani? Omenjeni članki odgovarjajo tudi na to vprašanje* Leta 1894 si je Avstrija pre-drznila uvesti v Istri in V Julijski krajini na okrajnih in okrožnih sodiščih tako imenovane dvojezične napise, namreč slovanske in romanske, ki so veljali prav tako v pretežno slovanskih kot v pretežno romanskih krajih. Te napise so u-vedli namesto samo italijanskih, ki so obstojali celo v popolnoma ali pa pretežno slovanskih krajih po čl. 19 zakona od 21. decembra leta 1867. Statistike so že od leta 1846 navajale razmerje med Slovani in Romani. Od 224.035 prebivalcev je imela Istra 134.455 ■ Hrvatov, 31.995 Slovencev in 60.040 Italijanov. Zdaj je bil na dvojezičnih napisih italijanski na prvem mestu, nasprotovanje istrskih italijanskih mest pa je šlo za tem, da ne bi v Istri, naseljeni pretežno s Slovani, slovenski ali hrvatski jezik zasedel svoje, čeprav podrejeno mesto. Skupščina istrskih zastopnikov Članki nadaljujejo s pripovedovanjem, da je »vsa dežela planila na noge«. V resnici so »skočili na noge« samo nekateri italijanski nacionalisti. Ko so se 2. novembra leta 1894 zbrali v Trstu »zastopniki vseh istrskih občin« (namreč tisti, ki so se za take proglasili pa so bili proglašeni) je »do svojih tako zvestih Slovanov tako čuteča avstrijska vlada« umaknila dvojezične napise in uvedla tudi v pretežno slovanskih krajih samo italijanske napise kljub omenjenemu državnemu zakonu, ki je proglašal narodno enakopravnost vseh v Avstriji živečih narodov. Kljub dejstvu, kot je na primer ukinjenje dvojezičnosti v krajini, ki je pretežno naseljena s Slovani in ima le italijansko manjšino in ki je bila izvedena v popolno korist manjšine v škodo večine, pa si italijanski tisk ne pomišlja še dalje trditi, navajajoč dokaze da je ščitila Avstrija Slovane na škodo Italijanov. Razmerje med italijanskimi in slovenskimi nameščenci Omenjeni tisk nadaljuje s trditvijo, da je bilo leta 1913 87 odstotkov državnih nameščencev slovenske narodnosti; seveda v vsej krajini. Toda dodati je treba, da je bil zaradi široke samouprave, ki so jo uživale pokrajinske in občinske ustanove velik del upravnih služb v rokah Italijanov. Pokrajinski sveti Trsta, Gorice in Istre so zato razpolagali e pomembnim številom nameščencev, ki so bili vsi ali pa večinoma italijanske narodnosti. Toda omeniti moramo še eno dejstvo. Tekom prve polovice devetnajstega stoletja je Avstrija, ki je imela v posesti Lombardijo in Benečijo, odkrito podpirala italijan-stvo. Italijanščina je bila edini učni jezik v vseh šolah Julijske krajine. Vsi državni nameščenci so morali poleg površnega poznanja nemščine znati jezik uradov v Lombardiji in Benečiji. Italijanščina je bila tedaj v naših krajih jezik izobražencev, slovenščina pa jezik ljudstva. Ta jezikovna razlika je temeljila na družbeni razliki. Veleposestniki, pomembnejši trgovci in drugi so se posluževali italijanščine tudi, ako niso bili po svojem izvoru Italijani. Lahko rečemo, da je bila uporaba italijanščine znak za »nekaj boljšega«. Poleg tega je videti, da sta bila slovenščina in hrvaščina v pr- vi polovici preteklega stoletja ne-pripravna jezika za trgovsko življenje. Sožitje Trsta s podeželjem Vendar pa tako ni moglo več naprej. K spremembi tega stanja so pripomogle družbene spremembe, do katerih je prišlo na italijanski strani in ki so dovedle do gotove oddelitve mesta od podeželja. Med prvimi desetletji XX. stoletja je med italijanskimi posestniki in njih najemniki ali polovi-čarji vladala gotova domačnost. Posestniki so prebili poletje in čas trgatve na posestvu, poznali so kmetijski jezik in se skoro družabno razgovarjali s kmeti. Dobrodušna iskrenost je delala zdrave in prijetne medsebojne odnose. Z oprostitvijo kmeta od podlož-ništva (1848) pa je nastal popolnoma drugačen položaj. Posestnike starega kova je v starodavnih kmetskih občinah nadomestilo meščanstvo, ki so ga predstavljali zdravniki, lekarnarji, uradniki, u-čitelji, mali obrtniki in oderuhi. Vsa ta druščina, nagnjena k zaničevanju slovenskega kmečkega pojmovanja, je vladala v občinah, hlineč veliko versko brezbrižnost in tiranizirala kmete. Napredek zapostavljenih družabnih razredov Da bi osvobodili kmete iz krempljev oderuhov, so jim pričeli pomagati podeželski duhovniki in drugi slovenski razumniki, sinovi ljudstva,ki so razumevali njegove težnje in mu govorili v njegovem domačem in lahkem jeziku. Okrog leta 1880 že nastanejo prve hranilnice in posojilnice in z njimi vred slovanske čitalnice,, kjer se je gojilo še mlado narodno slovstvo. Tisti, ki so se smatrali za nekaj višjega, so skušali osmešiti prve poskuse, toda »ti neotesanci« so bili trdno odločeni in so sčasoma uspeli, da so dosegli večino v raznih kmetskih občinah, ki jih je dotlej upravljala le italijanska oligarhija. (Nadaljevanje sledi) I red kratkim je izšla v Trstu drama dr. Metoda Turnška »Država med gorami«, zgodovinska drama o slovenski karantanski držav in pokristjanjenju Slovencev. Ta drama se med drugim dotika tud slovenskih sosedov — Furlanov Zanimivo je, da se v tej, na zgo dovinskih dejstvih oprti dram Furlani ne samo omenjajo kot sa mostojen zgodovinski narod, mar več jim je v dramski zgradbi od’ merjena celo posebna vloga. Furlanski kneževič Rathis, znana zgodovinska osebnost, pride na slovenski dvor na Krnski grad na Koroškem kot poslanec longobard-skega kralja Luitpranda (712 - 744), da bi sklenil prijateljsko zvezo s stoletno karantansko državo Slovencev. Pomembno je, da krščanski furlanski kneževič pripelje s seboj krščanskega misijonarja Pe-regrina furlanskega rodu. Ta misijonar na slovenski veči (parlamentu) pred slovenskim vladarjem Borutom in zbranimi slovenskimi knezi prvi javno oznanja krščansko blagovest. Oba Furlana, Rathis in Peregrin, odločilno posežeta v razplet drame. Rathis, ki pride v poslanstvu langobardskega kralja, se prav na slovenskem dvoru ptMtično preusmeri. Ta preu- /'ar/oni u slovenskem slcusfuu smeritev sloni na dveh momentih: v osebnih interesih, ko vzljubi in zasnubi mlado slovensko kneginjo Svetko; in v spoznanju, da bi s tesnejšim političnim sodelovanjem s Slovenci mogel furlanskemu narodu omogočiti večje narodno uve-» Ijavljenje in večjo blaginjo kot v zvezi s samovoljnim langobardskim kraljem Luitprandom. Slovenski vladar knez Borut dobro razume te težnje in je voljan dati Rathisu v zakon celo svojo hčer Svetko in tako z zakonsko zvezo ostvariti dobro, bratsko sosedstvo dveh malih narodov in vzajemno politično pomoč. Prav tako je tudi Rathis velikodušno pripravljen pomagati Slovencem v njihovi nevarnosti pred Obri (Avari). Na žalost mu to obljubljeno pomoč v odločilnem trenutku kralj Luitprand prepreči. Čeprav je s tem v dramski zgradbi politično sodelovanje med Slovenci in Furlani zavrto, pa se kljub temu nadaljuje zelo uspešno versko kulturno sodelovanje. Mezdna kriza poklicnih revolucionarjev »SLOVENSKA PROSVETNA MATICA« izda prihodnji teden prvi zvezek svoje poljudne znanstvene knjižice: »ZGODOVINSKI RAZVOJ NARODNOSTNEGA STANJA V TRSTU«. (Opensko pismo) Komunistična borba na Opčinah kaže v zadnjih dneh pospešene nagibe navzdol. Babičeve delnice so po zadnji volivni katastrofi tako močno povodenele, da je samo še vprašanje časa, kdaj povsem izginejo s političnega tržišča. Zamenjava dinarjev, prepoved zaposlitve v coni A in mnoge najtežje finančne akrobacije, o katerih se tako živo in trdovratno šušlja po openskih zadružnih gostilnah, vse to megli rdeče politično ozračje v teh pasjih dnevih in kot mora pritiska na rdeči barometer. Poklicni revolucionarji so pri nas posebnost. Ta, tako rekoč edi- <3aljjevska vrata na »pridobitev narodno-osvobodil-ne borbe«, si je — kakor ostala tržaška gospoda — tu na Opčinah spletla svoja ugodna gnezda, v času, ko je bilo poklicno revolucio-narstvo edini vojni dobiček druge svetovne vojne. Kakor so kamenar-ji posebnost za Nabrežino, ribiči za Sv. Križ, mizarji za Solkan, čevljarji za Miren in zidarji za Renče, tako so poklicni revolucionarji. openska značilnost. Ta sloj je seveda strogo ločen v vidalijevsko in bibičevsko kasto. Obe sta zašli v zadnjem času v naravnost revolucionarno mezdno gibanje. Nerodno je samo to, da jih slavni Enotjii sindikati, ne vključujejo, to se pravi, da kljub revolucionarni naprednosti leninizma -stalinizma, ki pokriva ES, še vedno nimamo izvirnih kategorij poklicnih revolucionarjev in tako so ti »jezični proletarci« popolnoma prepuščeni samim sebi, oziroma svojim kapitalistično-komunističnim izkoriščevalcem. Draginja narašča v istem tempu, kakor se nižajo plače poklicnim revolucionarjem. Pa ne samo to. Obupno narašča med žo. Ironija usode! Se hujše je to, da jim osebne in članske izkaznice sicer navajajo poklic — po pravilu »delavec« — v resnici pa so za vsak posel izven stroke popolnoma neuporabni. V tej veliki stiski, ko niti stavkati ne moreš, ko jezično garaš, brez delovne pogodbe v žepu, brez vsakršnega odpovednega roka in ti prvega avgusta enostavno pojasnijo, da So se tvoji dohodki znižali za 50 odstotkov ali pa se spremenili v dinarje po uradnem jugoslovanskem tečaju, oziroma te ce- lo osrečijo z novico, ,da te ni več Rathisov učitelj, misijonar Peregrin, se ob slovenski katastrofi, ko Slovenci z Bavarci sicer premagajo Obre, a Bavarci zahtevajo od njih podložništvo in talce, pogumno potegne pred Bavarci za Slovence. Zato pa mora skupaj s slovenskima kneževičema Gorazdom in Hotimirom na Bavarsko v tal-stvo v samostan na otok Chiemsee. Tu je Peregrin sicer izpuščen, a se ne vrne na Furlansko, marveč na slovenski dvor h knezu Borutu, kjer oznanja krščanstvo. Knez Borut ga kmalu skrivaj pošlje na Chiemsko jezero z važnimi naročili za Gorazda in Hotimira. furlanski misijonar Peregrin je tako srečen, da se od itam vrne na slovenski dvor z Gorazdom in Hotimirom — svobodnima in kot prvima slovenskima krščanskima knezoma. V drami »Država med gorami« spremljajo Furlani slovensko dramsko dejanje, najusodnejše v njiho- vi zgodovini, od začetka do konca in pri njem tudi sodelujejo. V tej drami so nakazani problemi, ki so Slovence in Furlane zadevali ves čas od že skoraj 1400 letnega skupnega bivanja in ki so prav danes, po drugi svetovni vojni, za ta dva mala naroda izredno aktualni. Teh problemov še ni nihče niti v slovenskem niti v furlanskem slovstvu obravnaval. Toda od njih zavi-si, če jim dobro pogledamo do dna, slovenska in furlanska narodna eksistenčnost in pogoji neoviranega nacionalnega, kulturnega in socialnega razvoja. Avtor je vnesel v dramio prve poskuse politično kulturnega sodelovanja med Slovenci in Furlani. T.i poskusi so dejansko obstajali, ko je izgnani furlanski vojvoda Arnefrit leta 664. iskal pomoči pri karantanskih «10-ven-ih in ko je tudi odstavljeni v plačilnem spisku, skloniš nekdaj jekleni tilnik — in potrkaš na vi- I vojvoda Pemo leta 737. prosil po- Bridka usoda dnevnika »II Lavo-ratore«, ki je bil degradiran na stopnjo tednika — zaradi finančne suše (kateri so tisti viri, ki so u-sahnili, o tem oba komunistična zvočnika previdno molčita!) pa je tudi vidalijevski kasti poklicnih revolucionarjev zmehčala kolena, in težka mezdna kriza se je viegla nad dvomljive ekzistence. Medtem, ko so se Babičevi gospodarji tudi tej krizi — kakor številnim ostalim — nekako prilagodili in se požvižgali na stiske svojih revolucionarni!} pridobitnikov, so vi-dalijevci z vso resnostjo dvignili glave, ker si posebno slovenski volivci KP že kar preveč češejo glave ob pogledu na Vidalijevo komunistično karjolo, ki se počasi, ampak zanesljivo pomika proti, materi patriji — in je zato treba nekaj ukreniti. L’ Unita je v tržaški kroniki že mobilizirala Ferlana, Gombača, Slavca in Jakšetiča za udarniško razploditev slavne partije. Nekateri hudobni jeziki pravijo, da bo bodoči stahanovec tisti, ki bo to nezaščiteno kategorijo tudi ne- I bral največ novih članskih izk; zaposlenost. Medtem, ko rešujejo drugod na zahodu mezdna gibanja ravno poklicni revolucionarji z enostavnim pritiskom na gumb, kadar je to Moskvi všeč, so ti udarniški jezič-nikarji povsem brez socialnega o-rožja, kadar gre njim samim za ko- nic, drugi trdijo, da bo za tržaškega Sirotanoviča proglašen tisti, ki bo prejel najmanj vrnjenih izkaznic. Sicer pa to ni važno, glavno je, da se nekako reši mezdna kriza poklicnih revolucionarjev, ki grozi Opencem z letoviško katastrofo. moči pri knezu Borutu. Slovenski narod je v dobrih 100 letih v svojem kulturnem, tehničnem in tudi socialnem razvoju dosegel, če ne celo presegel velike evropske narode. Ako se je danes slovenski znanstvenik in umetnik, duhovnik dr. Metod Turnšek v svoji drami »Država med gorami« tako simpatično in toplo spomnil Furlanov, stoletnih mirnih slovenskih sosedov, potem je to gesta, ki silno veliko pove. V tej gesti je izražena želja, da bi tudi zapadni slovenski sosedi Furlani dosegli isto nacionalno in kulturno osamosvojitev, isti zagon v razvoju, na drugi strani pa je prav za težke dni, da ne bi nove vihre šle spet preko zemlje in življenj dveh tako malih in mirnih evropskih narodov, furlanski narod povabljen, da s Slovenci stvori čim tesnejše kulturno in politično sodelovanje. Samo ta dva mala naroda, ki že od 568. leta zavzemata severnojadranski prostor in od leta 725. živita v nemoteni dobri soseščini, sta kot avtohtona naroda upravičena, da v severno-jadranskem prostoru sama odločata. Danes ta dva naroda druži ne samo ista krščanska ve\a, stoletna dobra, prijateljska soseščina, marveč tudi svetli ideali narodne samostojnosti in ob teh idealih bosta ta dva naroda družno in vzajemno, roko v roki, nadaljevala svojo pot. Zgodovinski razvoj narodnostnega stanja v Trstu IV. NARODNOSTNA ASIMILACIJA. Stabilnost narodnostnega razmerja med Romani in Slovenci v Trstu je vzdrževala le narodnostna asiimilacija. Ta je sprva bila samo naravna posledica gospodarskih, socialnih in kulturnih prilik v mestu in šele pozneje, to moramo pomniti, je postala načrtno orožje romanskega elementa v borbi proti Slovencem in »Slovanom sploh ne samo v Trstu, temveč v vseh onih pokrajinah, do koder je segal italijanski vpliv. Slovenci so bili, z malimi izjemami, ekonomsko šibki vseljenci. Zato so bili prisiljeni, da so se spuščali v obrtniški in težaški poklic. S tem pa so postali gospodarsko odvisni od romanskega elementa. Se neki drugi razlog tiči v tem za naš narodni obstoj tako težavnem položaju. Tržaško slovensko zaledje, ki je demografsko sicer hranilo Trst, ni imelo nobene slovenske politične, gospodarske ali kulturne tvorbe, ki bi Slovence lahko kakor koli jačila in krepila. V resnici so bili navezani popolnoma sami nase. Od propada karantanske kneževine dalje so se slovenska ozemlja znašla pod nemško politično oblastjo, Slovenec pa je o-stal le na svoji zemlji kot kmet in jo zato tudi kot kmet branil. Mogoče je ravno zaradi tega zra-stla v slovenskih kmetih v teku tisočletnega suženjstva ona skoro bolestna navezanost na lastno zemljo, ki meji že na pretiranost, kadar gre za njene zasebno pravne utemeljitve. Cim pa se je Slovenec odtrgal od svoje zemlje in se podal v mesto, je očividno izgubil svoja tla in zato postal lahek plen tujih kulturnih in gospodarskih vplivov. V mestu je opravljal le svoj poklic težaka ali obrtnika, toda, če se je povzpel više, je že zaradi svojega okolja bil ■ nehote prisiljen, da je opustil svoje slovenstvo in se podvrgel tujemu prevladujočemu elementu. Kako je to resnično, nam spri-čuje obratni primer. Cim se podajo romanski naseljenci iz mesta v slovensko podeželje, so že na tuja tla presejana brst, ki ne more kliti. Monotono kmetsko življenje je tako nasprotno mestni dinamiki, da se kot narodnostni element ne morejo več znajti. Zato vidimo, da so Romani v slovenskih kmetskih področjih prav tako podvrženi narodnostni asimilaciji, kot Slovenci romanski v Trstu. Ker pa se mesto demografsko hrani s svojim zaledjem in ne o-bratno, ta slovenska narodnostna asimilacija niti zdaleka ne more ustvariti ravnovesja v primeri z romansko. Slovenski narodnostno asimilacijski' pojavi, kot n. pr. v Sv. Križu, Nabrežini ali pa Skednju, so le osamljeni pojavi, ki imajo značaj le nekake lokalne narodnostne obrambe pred romansko nacionalno infiltracijo. Iz teh razlogov imamo med tržaškimi okoliškimi Slovenci nekaj priimkov, ki so romanskega izvora, pa dejansko kar utonejo med tisoči slovanskih priimkov, katerih lastniki se smatrajo za pristne tržaške Italijane. Kot že omenjeno, so sprva sodelovali pri narodnostni asimilaciji Slovencev s strani Romanov trije elementi: gospodarski, kulturni in socialni. Gospodarski in socialni element sta tesno med seboj povezana. Ob prihodu Slovencev v mesto so ime- li Romani ves njegov gospodarski ustroj v svojih rokah. Čeprav Trst v oni dobi, recimo v desetem ali enajstem stoletju ni mnogokaj po-menjal in je bil malenkostnejši od kakega drugega istrskega mesta, so vendar Slovenci prihajali v mesto bodisi zaradi iskanja zaslužka, ki jim ga revne kmetije na Krasu niso mogle dati, ali pa iz trgovskih razlogov. Toda njih trgovina je obstojala predvsem v prodajanju domačih kmetijskih pridelkov. Pri tem poslu pa so takoj naleteli na romanske prekupčevalce. Gospodarski stik je rodil socialnega. Tisti, ki so bili gospodarsko tako močni, da so lahko trgovino vodili na svoj račun, so ostali samostojni, ostali Pa so prišli v ekonomsko odvisnost od romanskih meščanov in v zvezi s tem v njih nacionalno območje. Poudariti je treba, da ako tu go- vorimo o kakih nacionalnih momentih, tega in smatrati kot nasprotstva med narodnostnimi težnjami, temveč le kot dejansko pripadnost neki narodnostni skupini, kajti do nedavne dobe o nacionalizmu v Trstu sploh ni nobenega govora. Cim je slovenski naseljenec v mestu prišel pod vpliv enega samega elementa, ki je pospeševal narodnostno asimilacijo, pa je v zvezi z njim prišel v stike tudi z ostalimi. . Nedvomno je v veliki meri vplival tudi kulturni moment. Stiki z gospodarsko močnejšimi Romani v mestu, ki so govorili staro ladin-ščino, gospodarska odvisnost od tega tujezičnega elementa in socialne potrebe, vse to je povzročilo, da je bil Slovenec prisiljen, da se priuči ladinščine. In čim jo je enkrat znal, jo je moral uporabljati. Zavest, da mora govoriti v mestu v tujem jeziku, mu je zatemnila narodno zavest. Ta pojav je bil nedvomno po svojem razvoju isti, kot je še dandanes. Od gospodarsko šibkih slovenskih meščanov je običajno prva generacija odločno slovenska, druga je dvojezična, tretja pa se že več ali manj, odvisno pač od ekonomskih in socialnih prilik, nagiblje na romansko plat. Temu procesu asimilacije se Slovenci skozi tisoč let niso mogli upreti in ga dokončno ustaviti. Možnost, da se z narodnostno asimilacijo preneha, je bila dana šele takrat, ko se je tudi med Slovenci prebudila narodna zavest In je vzporedno z njo tudi upravičenost narodnostnega obstoja dobila svoje temelje. In od tega dne so bili nujni spori z romanskim elementom, ki se je prav tako kot Slovenci zavedel svoje narodnosti. Poslej- se je narodna rast v Trstu razcepila v tri veje: eno predstavljajo Slovenci, ki upravičeno zahtevajo svoje narodne pravice in enakopravnost z romanskimi someščani, druga popolnoma nasprotna pa predstavlja nacionalistično usmerjeni romanski element, ki skuša pridobiti sebi vse one pravice, ki jih Slovenci zahtevajo, a Slovencem ničesar dati ter jih še nadalje prepustiti narodnostni asimilaciji, kateri so bili podvrženi skozi toliko let. Med njima pa je ona veja meščanov, ki se zavestno ali podzavestno zavedajo, da je bil procvit mesta zasluga vseh njegovih prebivalcev in ne samo ene ali druge narodnostne skupine in zato zastopajo stališče strpnosti in ‘medsebojnega spoštovanja. Da je ta smer najbolj pravilna v kakršnem koli položaju, je več kot jasno. Prav tako pa je tudi razumljivo, da tej smeri ni dan rožnat napredek vse dotlej, dokler bo Trst sporna točka med Vzhodom in Za-padom. Slovenska narodna zavest v Trstu postavlja kot eksistenčno točko svojega programa prekinitev narodnostne asimilacije. Toda nacionalno pretirani romanski element se še danes očividno ne more sprijazniti s to zahtevo. Toda lahko smo uverjeni, da bo slej ali prej tudi v tem težavnem vprašanju morala zmagati zdrava pamet. Nacionalno prenapeti elementi so vedno zatrjevali, da pomenijo Slovenci za italijanstvo Trsta veliko nevarnost. To nevarnost so tako napihnili, da jim je o tem vsaj deloma uspelo prepričati celo del ostalega sveta, ki s Trstom dejansko nima nobenega opravka. Toda ta trditev je nesmiselna že sama po sebi, kajti kako naj bi Slovenci predstavljali za tržaško italijanstvo nevarnost, ako se je ravno to italijanstvo poleg Slovencev brez najmanjših nezgod in pretresljajev ohranilo neokrnjeno do današnjih dni? Toda gre predvsem za nekaj drugega. Dokler so Slovenci v Trstu podvrženi narodnostni asimilaciji, se še vedno ohranja ravnovesje med njih narodnostnimi izgubami in demografskim dotokom Slovencev v mesto. Na ta način ostaja romanski element ne samo na svojih postojankah, temveč tudi v stalni ofenzivi proti Slovencem. Z narodnostno asimilacijo ima naleta za svojo infiltracijo v slovensko narodno ozemlje. To je več kot očividno, saj nam občutna izpremem-ba slovenske narodnostne meje v tržaški okolici v zadnjih tridesetih letih dovolj jasno priča, da izgubljajo le Slovenci, ne pa Romani. Dočim je pred tridesetimi leti narodnostna meja Slovencev in z njimi kompaktno naseljenega o-zemlja potekala v mestnih predmestjih, se je dandanes na mestu najbližjih točkah že pomaknila proti kraškemu robu in ga dosegla. Ako pa lepega dne narodnostna asimilacija preneha, zgubi italijanski nacionalizem svojo ost. Pogoji za'prenehanje narodnostne asimilacije so enostavni: potrebna je le popolna slovenska gospodarska, politična in kulturna osamosvojitev. (Nadaljevanje sledi) *v ; ' * w Mvv4| ■ . ■ : • " { ^W.'-