254
srce, ki ni bilo zaiepeno in okorno v zadnjem orožniku resnice. Kje je Tvoja milosi in prijazen? Ali nisi po bogovcu in vidcu obljubil, da boš sodeč na mavri božji, maščavec po čislu in vagi za vse, kar si dal na počak, in da bo jeza Tvojih ust razpihala zoprnike kakor pirjevico in smoilako?« —
»Nisem hodil zblažnjenih poti, nisem rodil za basni in marnje zmam-nega sveta, bil sem glasen vabeč k Tvoji besedi, trezev vina pijanega in imenja in blaga, sovraž lakomiji, hofarti in hotljivosti, nisem praznoval niti bil praznovii, vpij veselja mi je bil prigrusten. Pa kaj imam? Lupine, zrno pak sem utrpel. Lasje so opolznili z moje glave, podsiveli so. Starost si mi dal, ustudil mojo kri in ogenj srca in le žejne duše nisi usopil. Znamenja, Gospod, znamenja nisi dal...«
Iz strašne žalosti je vzrastlo čudno v propovednika in je živo videl, da sovraži, da kolne. Kakor so stali pred njim, jih je cenil drzko in trdo: Schlagna za skopost, Glaserja za nezmernosl pijače, Heinricherja za očito prešuštvo, Zemljaka za glupo hofarinosi, Kunstlja za »okornost« trme in Benka za jezo hudičevo. In kakor da jih mora žaliti, je vzkliknil:
»Ali naj daje, kdor nima, in vzdaje mir, kdor ni potolažen? Za moj glas ne rodi 5og. Rodi za glas onih, ki svelce molijo, in kakor jih častijo. Rodi za glas šolarjev za cest svete Katarine in Gregorja, kovačev za češi Loja, vojščakov za češi Jurija, lolric za češi loirice Afre.«
2e ni več propovedoval, že se mu je beseda trgala kakor v porog in smeh. Roke pa je bil vzdignil kakor za blagoslov.
»Vzdajem vam nauk, kakor je za bolest trebuha: pomagal bo sveti Erazem. Vzdajem za bolest oiročnic: pomagala bo sveta Marjeta. Vzdajem za francosko rano: pomagal bo sveii Ciriacus pa iudi Briiius. Vzdajem k zadnjemu za bolest duše: pomagal bo novi menih Miklavž Koprivec. In če novi menih ne bo, bo lajnasti komisarius Tomaž, deveti ljubljanski...«
Iz srenje je motno zaječalo. Baron Nikolaj Brdski, predikantov patron, pa je zaklical na glas:
»Goli bis mir gnedigl  Herel  Ihme sein Worl ist grobi«
IDI]OT MARKO IN ONI..
v                                            /
Andre Cebokli.
»Marko. Mlad si. Lep si.«
»lok — —! Dvajset let — — !« je skoro otroško zvonko odmelo. »Marko. Črne oči imaš.«
»Tudi Ilja jih ima  —«   Čudno so mu vziskrile oči in ves srečen se je zavrtel...
s
255
»Ali si že videl svoje oči?«
»Sem —: Ilja in Nikola in Jovo imajo vsi črne oče — —« in se je medtem spet ves srečen smehljal, a v stran. Očem, katere so ga izpraševale in ki niso bile črne, se je plaho izogibal.
»Marko. Črne lase imaš.«
Iz senca je utrgal las —:
»Jok — ~ — bele!«
In s čistimi, otroško mirnimi očmi se je zagledal v svoj sivi las..,
»Vojak si, Marko, pa nosiš po strani glavo. Kmalu ti zleze če*. rame. Ravno jo nosil«
»Jok — —I Tudi llja jo nosi... in Nikola in Jovo — —« ter je še bolj nagnil glavo.
Mladi, lepi Marko je vsem bil kakor vse. Vsi so ga imeli radi. Vsi so se ž njim igraii. Vsi so ga žalili. Vsak ga je mogel okrasti do vinarja, do drobtinice kruha... Samo tepli ga se" niso. Bali so se, da bi ne razbili svoje igračke: s čim naj bi se potem igrali — — koga naj bi žalili —  — koga okradli —  — ?
Kadar so ga radi imeli v svojem krogu, tedaj so mu izkazovali svojo ijubezen z zazobnim posmehovanjem... Kadar so se ž njim igrali —, ga žalili — in ga okradli, tedaj so se pa na vse grlo smejali...
Na zelenem travniku je mrgolelo čez tisoč moških postav. Ena med njimi je bila Markova. Poveljniki so vpili, se drli... Ukročeni levi in tigri pa so korakali tja, korakali so sem... neštetokrat... in se nato oddahnili za par minut — še za naglo smrt prekratko odmerjen čas! Druga slika je še zanimivejša: poklekali so in vstajali —; vrgli so se na tla, na tleh se iztegnili in se spet pobrali — —.
S krvavimi koleni in s podplutimi ustnicami so zaklihjali zemljo, zakaj jih še nosi v tem trpljenju — — ?!
Vse tako je delal tudi nerodni Marko, dan za dnem vsem bližnjim v veselje in smeh.
Ko pa je med polurnim odmorom ležalo po travniku nad tisoč moških teles in se kadilo stotero cigaret, takrat ni smel počivati Marko: zakaj ukročeni lev se še ne boji medveda —! In Marko, ubogi medved, je moral na kričečo željo svojih tovarišev sam nastopiti v rekrulski areni, obdani z živim zidom iz lenih teles. V velikih, iz-nošenih čevljih, že razgret in izmučen, je moral sam poveljevati samemu sebi —, sam korakati —, poklekati —, se na tla metati —•, se pobirali — —: tisočerim samo za zabavo!
Nato je iz tisoč grl zagrmel smeh — —. Vse za plačilo enemu: Marku, ki mu je pot zalival oči in mu močil suhe ustne — —, Marku, ki jih je zahvaljeval z ječanjem — —!
256
Še več. V areno stopijo vojščaki, potrgajo svoje kolajne in jih pripnejo sladnemu Marku na prsi... Marko se nasmehne zlatim stvarcam in solza sreče se mu utrne nanje—: saj ni vedel, da jih je bila onim pripela smrt s tresočo roko... Nato pogleda kakor gospod po trumah svojih vojščakov — —.
In arena mu zarjo ve:
»2ivio kraljevič Marko! — —«
»Živio naš kralji — —«
Idijot Marko je bil premajhna žrtev celemu tisoču.
»Kje je se kak — — ?!« je šel klic od moža do moža — glas, ki je bil lačen smeha...
»Morajo bili! Saj smo jih pred kratkim dobili.«
Globoko iz gruče zavpijejo:
»Tu je kar cela trojica!«
In med burnim ploskanjem, hropečimi klici in dušljivim smehom so Ilja, Nikola in lovo upognjeni marširali v areno, ki je bila zastražena s strastnimi, krvi žejnimi očmi, medtem ko je tem zemlja pila kri .— —.
Marko, bogat zaslug — —, je zdaj poveljeval. Tako glasno, da se mu je kar trgal glas. In Ilja, Nikola in Jovo so ga poslušali —, z ubogljivim nasmehom na ustnih in v očeh. Pa še tako vdano, da niso čutili kamna — —, da niso slišali smeha in ne videli od kroholanja solznih oči in penečih se ust — —. Ali so bili to še ljudje —, katerim ni več mar za slavoklice...?! —
Iz velikega mesta je prišel nadzorovat general. Hitro se je vse odigralo: general je šel molče od čete do čete, molče iudi z obrazom — —. Pod stoletnim hrastjem pa je stala še čeivorica: Marko, Ilja, Nikola in Jovo. General je kar švignil mimo nje in za njim so komaj še odmele besedd, ko da bi ne bile več njegove:
»Idijotje — ti in oni — —!«
Glas teh besed ni bil tih, a tudi preglasen ne; miren, brez strasti, čisto brezbarven. Temu podobna je bila tudi postava generalova: brez diha in kretnje —: izginil bi bil in še pes bi ga ne izsledil več...
To ni bila jeza —.. To ni bilo pomilovanje —. To je bil zopet zasmeh — —! —-
Nato so bili Marko in njegova trojica še bolj zasmehovani. Od dne do dne strastneje. Arena je mislila že, da sme kar pljuvati nanje — —.da ji morajo obležati tu za zabavo in smeh — —.
In ko niso bili več samim sebi podobni Ilja in Nikola in Jovo, iedaj pa so skušali gospodje, da bi se jih naenkrat odkrižali. Te igračke so jim pač postajale že strahovi...
257
Še vedno lepi Marko pa je ostal. Ni ga mikalo nikamor in tudi boljšega si ni želel. Mislil je, da je v tem, kar ima, vse življenje — —.
»Marko. Domov — bi šel rad?«
»Jok — —1«
»Marko. Kdaj pa...?«
»Nikoli —  —!«
»Marko. Tudi po vojni ne ...?«
»lok — —1«
»Marko. Mati le bo iskala ...«
»Naj išče —  — —1«
»Marko. Mati bo jokala ...«
»Naj joče — — —1«
Mladega Marka so bili nekoč vzeli materi kar s pašnika, ko je še ovce pasel, jim žvižgal in prepeval in se ž njimi razgovarjal... Njenemu srcu so ga odtrgali, ko so mu s strupenim zasmehom umorili mehko gorsko dušo —, gorko gorsko srce — —.
In danes joče mati in išče sina — in ne ve še, da sin je idijot.
KIRKE.
Verižniška komedija v štirih dejanjih. Alojzij Remec.
ČETRTO DEJANJE.
Obednica v Bertini hiši. V ozadju dvoje oken z gardinami, med njima steklena vrata na balkon. Ob teh vratih na levi in desni dva visoka podstavka za cvetlice in na njih dve palmi v loncih. Na sredi dolga belopogrnjena miza. Na mizi cvetlice v vazah, krožniki in jedilno orodje, skodele, čase, steklenice itd., vse v neredu, kakor je ostalo po sijajni večerji v pozni uri. Krog mize stoli. Na levi kredenca in na njej hladilnik z ledom in šampanjcem. Na desni igralna mizica in pat stolov. Na levo peljejo vrata v predsobo, na desno v Krševanovo sobo. Sredi stropa gori električen luster. Zunaj mesečna poletna noč.
Na levem koncu mize sedi JANEZ, golorok, in spi, naslonjen z glavo na lehli. Ob mizi sedita FERLIČ in WEISS. Ob okrogli mizici na desni kvartajo JAVORNIK,  SOKLIČ  in  OŠABEN.
WEISS ts servijeto okrog vratu še je). Gospod Ferlič, na pladnju pred Vami je še pol pečene piske z omako. Dajte mi jo!
FERLIČ (da Weissu pladenj). Izboren tek imate, gospod Weiss. Nam se že kolca od jedi in pijače.
WEISS (si vzame piško na krožnik in je). Jesti, pili, ljubili, trgovati — to je moje življenje! Vi tega še ne znate, a se boste že naučili.
17