arodu slovenskemu naznanjamo prežalostno vest, da je slavni naš pesnik in pisatelj, blagorodni gospod
Kran Levstik:,
c. kr. sl<riptor v licejslci 1-tnjižniei,
prejemši sv. zakramente za umirajoče po dolgotrajni težki bolezni v 57. letu dóbe svoje, danes ob 9. uri dopóludne izdihnil plemenito dušo svojo.
Pogreb bode v petek dné 18. novembra t. 1. ob 4. uri popóludne s Poljanskega nasipa hišna štev. 14. na pokopališče pri sv. Krištofu.
Svete zadušne maše se bodo stregle dné 24. t. m. ob polu 8. uri v zupni cerkvi pri Sv. Petru.
V LJUBLJANI, dné 16. novembra 1887.
„Pisate\jsko društvo."
33's
SLOVAN.
Odmevi od Save.
o samotnem hladnem logu Vodi me steza ob Savi ; Težko mi srcé je v prsih, Težke misli so mi v glavi.
Mislim mojim vsa priroda Odgovarja v temnih glasih ; Šepeta o prošlih dnevih, O sedanjih zveda časih.
»Krasen svet je in živenje,* Ščinkovec veselo poje, » Peti in ljubiti ! bodi Vedno zlato geslo moje 1 *
Hrane išče si seniea, Resno ščinkovcu odpeva: »Zima pride, huda zima, Z njo nam pride mraz in reva.
iß
rez miru ženo oblaki Se po nebu preko Save ; Brez miru hité mi ž njimi Tožne misli na daljave.
Tja za gòre, kjer sem bival, Kjer so lepi, srečni kraji ; Toda tuje nam je ljudstvo, Tuji njega običaji.
I.
Lehka veverica skače, Näme gleda izpod veje : »Kaj sanjar postopa todi? »Ali drobno travo šteje?* —
Zlobna sraka odgovarja : »Lani nisem ga umela, Letos še menj ; vender še bolj Glava mu je osivela.*  —
Žolna kljuje otlo deblo, Da odmeva log zeleni : »Težko pač mu je za hrano, Teže morda nego meni.* —
Stari gaber stresa veje In živali tiho kara : »Mlada kri je lehkih mislij,
Vse drugače sodi stara. * —■
II.
Cul več nisem bistre Save, Več valov ne gledal njenih, Tuji svet samó govoril Mi v glasovih je medenih :
»Slaven naš je rod, cvetoča Umetnija nam in veda; A na tvoje borno pleme Svet z zaničevanjem gleda.*
Hrast si list rumen otrese, Vrže ga v naročaj meni : »Kar je meni velo listje, Tebi up je izgubljeni!*
Lipa mi šumi tolažbo : »Ne zapiraj srca nadi, Vsako leto novo cvetje Vrne v novi se pomladi.* —
Zašumi in z vod šumenjem Prebudi iz sanj me Sava : Vsprimi Bog te v rojstni zen » Saj se dolgo že poznava ! *
Krokar pa zakroče v zraku : »Sto že let živim na sveti ; Ali danes še ne urnem,
Ako vredno je živeti ! * —
»Pusti rod in dom in jezik, Pusti dedov šege davne; Tuje majke se okleni, Tujke sicer, toda slavne ! *
Sladki bili so glasovi, Zapeljivo njih mamenje, Saj prijetnejše brez truda In brez borbe je živenje.
Ali kadar sem se vrnil, Tvoj glas zopet čul sem, Sava, Glas mi k srcu je govoril, Kazal, kje mi pot je prava :
»Kjer trpeli so ti dedje, Kjer ti bratje v svetem boji Za rodu bore se bitje, Če Slovan si, ž njimi stoji !(
'i).ά zelenem bregu tvojem Sava, stesal bi si kočo ; V njo dovedel verno ženo, Mlado, milo .in cvetočo.'
,Mirno tekli bi mi dnevi Brez trpljenja, brez težave ; In skrbi in burne strasti Bi na dno pokopal Save.' -
III.
Sava pa vskipi in meni Mrzle pene v lice meče: »Kaj o miru, sreči sanjaš, Stvarjaš raje si, človeče!*
»Brez pokoja neprestano laz drevim valove svoje, A po širnem svetu gledam Le nemir in ljute boje.*
»Dokler gorka ti po žilah Se rudeča kri pretaka, Vsak trenutek je trpljenje, Borba ura ti je vsaka. '
»Hödi v svet! in kjer usoda Odkażała ti je mesto, Tamkaj stoj in domu, rodu Si srcé ohrani zvesto ! * —
Štev. 22.
SLOVAN.
339
Viktor Dolenc.
(Konec.)
Iz tega že, kar smo doslej povedali, razvidno je, da Viktor je bil samouk, toda samouk vstrajen in marljiv brez meje. Človek, kristjan, politik, oče, sorodnik: povsod se je ravnal po skrbno pridobljenih načelih, katerih si nabirati mu ni bil noben trud prevelik. Ni nam znano, koliko je preučeval filozofske in narodnogospodarske zisteme, gotovo je pa to, da ga je francoska literatura, kateri je žrtvoval dosti časa, spravila na pot globocega premišljevanja in do pridobitve trdnih načel. Iz zapiskov, ki so nam na razpolaganje, vidimo, da on ni bil posnemalec nobenega načela, ampak vse, kar je citai, premislil je dobro in potem si zapisal svoj kažipot v kratkih, jedrovitih besedah.
Temu nasledek je bil, da je Viktor mogel ustrezati tolikim zahtevam, ki so se mu stavile. V vsakem položaji je segel po svojih načelih in jasno mu je bilo, kaj mu je nameravati, kaj je treba doseči. Temu je tudi pripisavati, da je Viktorju možno bilo, rekli bi, že v prvi mladosti prevzeti uredništvo političnega lista, in možno bilo tudi pri vsaki priliki poprijeti besedo in točno in ad rem govoriti. V verskih svojih nazorih poudarja on najprej ljubezen do bližnjega. Ne navidezno, ampak dejansko, z vsemi močmi moraš pomagati človeštvu. »Z ljubeznijo bodeš človeka prepričal, in čim večkrat ga boš prepričal, tem nijši ti bode verjel; resničen bodi, čim več bode resnice na svetu, tem lože se bode človeštvo med seboj razumevalo, tem lože skupno sodelovalo in siromaštvo odpravljalo.« Viktor sam pravi, da ravno opiraje se na vero on ne bi mogel biti demokrat. Delo in sposobnost, ta dvojica svojstev naj bi bila merodajna, vsak bode dober državljan, kadar bode uvidel, da uživa vso prostost, katero mu dopuščata delo in skrb, katerih more biti deležen pa takisto tudi vsak sodržavljan.
Najobširnejši je pa Viktor v spisih svojih kar se tiče narodnostnega principa. Že predno so nam bili ti spisi na razpolaganje, zgolj sodeč po Viktorjevem vedenji in vstrajnosti njegovi, izrekli smo, da njegovo domoljubje je bilo vzvišeno, da nikdar ni mislil neposredno sebi koristiti s političnim svojim delovanjem, ampak le splošnosti, narodu svojemu, in le posredno tudi sebi zadovoljevati s tem, da je storil, »kar je mož storiti dolžan.« Viktor, premotriv.ši narodne napore prvih evropskih nä rodov, izreka, da največ in zgolj na podlagi tega principa so dosegli vspehov Italijani, navaja, da so njih učenjaki najkonlcretnej.se razlagali pojem narodnosti, završuje pa svoje razmotravanje s tem, da svojstva, katera označujejo narod, ohranjena so še najbolj pri južnih Slo vanih, poudarja rodbinska razmerja posamičnih oddelkov, ki so tudi v verskih in socijalnih stvareh najmenj odstopili od demokratičnih, torej pravih nazorov. Slovan je delaven, ne plenilec, bojuje se le v obrambo.
Naravno je torej, da je mož, ki si je pot življenja napravljal po takih nazorih, sezajoč, kjer mu je bilo mogoče, v znanost, in kateri je iz znanosti posneto tvarino globoko premišljal, moral  postati  merodajen v vedno
širših krogih. Ta njegova naravna in zdrava načela so bila tudi vzrok, da je z Viktorjem vsak rad tekmoval, dà, tudi politični njegovi nasprotniki so mu morali priznavati moštvo in vzvišen značaj in nemilo nas je zadela usoda, ki nam je vplenila moža, kateri je v najboljši dóbi svoji zgolj po vrlinah dospel do veljavnosti pravega prvaka.
V najlepši dóbi, šele petinštirideset let star, umrl je Viktor dné 20. julija t. 1. za osepnicami. Silni ta udarec za naš narod je tem hujši, ker Viktor, v mladosti svoji slaboten, bil je v poznejših letih krepak, trden mož. Bil je tudi na dobri poti gmotno se okrepčati, bil je steber narodnemu življu v Trstu, in bil bi tekom časa nepremagljiva trdnjava. Pogrešali ga bodo vsi narodni zavodi tržaški, ali najbolj še delavsko podporno društvo, to mora vsakdo pripoznati, ki je z Viktorjem občeval, posebno pa tisti, kateremu so na razpolaganje njegovi spisi, s katerimi je, rekli bi, zabeležil sam sebi kažipot življenja. Spoznava se samega sebe demokratom in odločno pravi, da kdor dela in zasluži, temu gre tudi pravica določevati. Menda nikdar tako od srca ni šla Viktorju beseda, kakor pri slavnostnem govoru blagoslov-ljenja zastave delavskega podpornega društva tržaškega dné 24. septembra 1882. 1. Cituje tam besede: »Bog je človeka za delo ustvaril,« gotovo so mu pa bile na jeziku tudi besede, katere navaja v svojih beležkah: »Prvi bodo zadnji. In zadnji so sedaj sužnji, in sužnost je največja sramota človeškemu ródu, ki ž njo pase lenobo mogoč-njakov.« Zlata kolajna, s katero je delavsko društvo počastilo Viktorja, zaslužen dar je, ako ne za to, kar je Viktor po okolnostih mogel storiti za društvo, zaslužilo jo je blago, za ta stan iskreno zavzeto negovo srce. Da hočemo opisovati Viktorjeve zasluge za vspod-bujo narodnega življenja v Trstu, ponavljali bi prerano to, kar so poudarjali vsi slovenski, dosti slovanskih in tudi zmernejši listi drugih narodov, izmed katerih stavimo v prvo vrsto članek, ki ga je Viktorju spisala »Austrija«.
Viktorja prijatelja bi ne bilo moči označiti lepše, nego je to storil poslanec Nabergoj s svojim nagrobnim govorom. S tem veljakom sta bila do zadnjega v najožji zvezi in gotovo nam bo le-ta pripoznal. da zve-stejšega prijatelja, zanesljivejšega pomočnika mu ni bilo mogoče izgubiti. V nagrobni kamen Viktorjev pa bi želeli vsekane videti vse divne besede govora sotrudnika, urednika g. Mandiča. Ta gospod je naslikal položaj in Viktorja, kakor more to storiti le jasno okó, učenost in pravo spoznanje.
Viktor je bil voditelj slovenskemu življu na Primorskem. Bil je predsednik delavskemu podpornemu društvu, podružnici sv. Cirila in Metoda, tržaškemu »Sokolu« in podpredsednik političnemu društvu »Edinosti«. Pravega orjaka se je pa izkazoval vselej v čas kake volitve. Povsod je bil navzočen, pisal in prigovarjal neumorno, srčnost ga ni zapustila nikdar, strašil se ni nikogar, umel je imponirati tudi najzagrizenejšim nasprotnikom. Bojimo se, da ob takih prilikah se bode le preveč pogrešal.
43*
340
SLOVAN.
Štev. 22.
Viktor je bolehal le osem dnij. Začetkom bolezni | je bil dobrovoljen, tolažeč se, da bode to hitro minilo. Ko se je bolezen hujšala, poprijela se ga je skrb, da ga bode slabota predolgo delu odtezala in še zadnji dan pred smrtjo ga je vedno mučila skrb, da mu ne bode moči sodelovati pri občem zboru društva sv. Cirila in Metoda. Umrl je naglo četrtinko ure po polunoči za kapjo na možgane. Zapustil je Viktor vdovo, ki žaluje za njim s srcem in umom. Ni sicer našega rodu, vender često ponavlja, da bode vedno čestila närod, katerega je vredni soprog toliko ljubil in mu toliko žrtvoval.
Viktorjeva otroka, jednajstletna hčerka Viktorija in desetletni deček Edvard, sta čila, duševno zelo nadarjena otroka. Deček je živ spomin na Viktorja otroka, le krepkejši se nam vidi. Menimo, da se bode s skupnim delovanjem posrečilo ohraniti ga ródu svojemu, do česar nas veže tudi hvaležnost proti očetu, kateremu je bila vedna skrb dečka vzgajati narodu v pomoč. Prerano umršemu, blagemu in zaslužnemu Viktorju bodi slava in hvaležnost in služi nam kakor vzor nesebičnega narodnjaka, pravega moža, vrlega človeka.
Dr. H. D
Hanija.
Poljski spisal H. Sienkiewicz.   Prevel M. Vrnilež.
(Konec.)
XII.
aj se je potem z menoj zgodilo, ne vem in ne pa-Jt\ metujem. Ko sem se prebudil, ležal sem vznak v ^-sobi na očetovi postelji, oče pa je sedel poleg mene na fotelji, z glavo nazaj nagneno, bled in z zaprtimi očmi. Oknice so bile zaprte, na mizi so gorele sveče, in v globoki tišini, vladajoči v sobi, slišal sem le tikot ure. Nekaj časa sem gledal nemo v strop in zbiral lene misli, potem sem poskusil obrniti se, toda neznosna bolečina v glavi mi ni dala. Ta bolečina me je spomnila vsega, kar se je bilo dogodilo. Izpregovorim s tihim, slabotnim glasom : »Očel«
Oče se zdrhtne in nagne k meni. Radost, pomešana z ginenostjo, videla se mu je na obrazi. Reče vesel :
»Moj Bog, hvala til Zaveda se. Kaj je, sinek? Kaj?«
»Oče, ali sem se bil s Selimom ?«
»Da, milček moj! Ali ne misli o tem!«
Nekaj časa je vladal molk. Potem ga vprašam :
»Oče, pa kdo me je semkaj prinesel v sobo iz lesa?«
»Jaz sem te prinesel na rokah ; a ne govori : ne muči se.«
Ni bilo še popolnoma pet minut poteklo, ko sem znova začel izpraševati. Govoril sem le zelo polahko: »Oče!«
»Kaj, dete moje?«
»In kaj se je zgodilo s Selimom ?«
»Tudi on je omedlel zaradi gubitka krvi. Ukazal sem ga odvesti v Chorzele.*
Hotel sem še vprašati po Haniji in po materi, vender čutil sem, da me znova zapušča zavest. Zdelo se mi je, kakor bi črni in žolti psi po dveh nogah plesali okoli postelje moje in začel sem jih gledati. Pa zopet, kakor da čujem glasove vaških godal, pa sem zopet videl namesto ure, ki je visela pred mojo posteljo, nekako v obraz, ki je gledal s stene in se zopet pred menoj skrival vanjo. Ni to bila podpolna omedlevica, temveč le vročica in oslabljenje uma; sicer je pa moralo to dolgo trajati. Časih mi je bilo nekoliko bolje in tedaj sem na pol raz poznaval obraze okoli postelje svoje: očeta, duhovnika, Kazimirja, doktorja Stanislava. Pametujem, da mi je med
temi obrazi nedostajalo jednega, a nisem se mogel domisliti, katerega; sicer pa vem, da sem čutil ta nedo-statek in da sem ga po nagonu iskal.   Nekoč po noči trdo zaspavši prebudil sem se pred jutrom. Sveče so še gorele na mizi. Bilo mi je zelo zelo slabo. Kar ugledam osebo, nad posteljo nagneno, koje nisem takoj spoznal, a kadar sem jo pogledal,  stvorilo se mi je tako milo, I kakor da bi bil že . umrl in prišel v nebesa.   Bilo je to , nekako angeljsko obličje, pa tako angeljsko, tako sveto, dobro, s solzami, ki so se ji lesketale tiho v očesi, da sem čutil, kakor bi se tudi meni nabiralo na jok.  Ali tačas se mi povrne iskra zavesti, v očeh se mi razjasni in izustim slabotno, tiho: »Mama !*
Angeljsko obličje se nagne k usèhli moji roki, ki je mirno ležala na odeji, in pritisne ustna nanjo. Silil sem se, da bi se prevzdvignil, a začutil sem znova bolečine na sencih :
»Mama! Boli!«
Mati moja, kajti ona je bila to, jela je menjavati ob kladke z ledom, ležeče na glavi moji. To mi je sicer pro-vzročalo velike bolečine, a te sladke, ljubljene roke začele so s tako skrbno nežnostjo delati okoli bedne, razbite moje glave, da nisem ni najmanjše bolečine čutil in jel šepetati:
»Dobro! O dobro!«
Odslej sem bil že zavestnejši, le pod večer sem padal v vročico. Tedaj sem videval Hanijo, dasi je nisem nikoli videl, kadar sem bil zavesten. A videval sem jo vedno v opasnosti. Sedaj je volk z rdečimi očmi planil nanjo, sedaj zopet jo je nekdo pograbil, kakor bi bil Selim, pa kakor bi ne bil Selim, kajti obraz je imel po-rasten s črnimi ščetinami in je imel noge na glavi. Tačas sem kričal, pa zopet prosil volka, ali pa onega rogača, zelo uljudno in pokorno, naj je ne pograbita. V takih trenutkih mi je položila mati roko na čelo in zie mòre so izginile pri tej priči.
Naposled me vročica popolnoma popusti, dobil sem zopet podpolno zavest, a to ni značilo, da sem bil zdra-vejši. Prijela me je nekova druga bolezen, neobična oslabelost, pod koje vplivom sem vidno ginil.  Po vse dni
Štev. 22.
SLOVAN.
341
in noči sem se zagledaval v jedno točko na stropu. Nisem bil v omedlévici, le ravnodušen sem bil do vsega. Nisem maral nI za življenje, ni za smrt, ni za osebe, ki so čule nad posteljo mojo. Razločeval sem vtiske, videl vse, ali nisem imel dovolj močij, da bi bil zbral misli in da bi čutil. Nekega večera sem začel kar vidno umirati. Prinesli so k postelji moji veliko žolto svečo, potem sem ugledal duhovnika Ludovika, oblečenega v cerkveno srajco. Obhajal me je, potem me del v sveto olje in pri tem tako ihtel, da je malone omedlel. Mater so onesveščeno odnesli iz sobe; Kazimir se je od joka vil pri zidu in si pulil lase; oče je sedel kakor okamenel. Vse to sem dobro videl, a bil sem popolnoma ravnodušen in gledal z mrtvim, osteklelim očesom v strop, v vznožje ali v okno, skozi koje so padali mlečni in srebrni prameni mesečine.
Služništvo se je začelo pri vseh vratih nagnétati v sobo. Krik, ihtenje in večanje Kazimirjevo je polnilo vso sobo, le oče je sedel kakor prej, okamenel. Naposled pa, ko so vsi pokleknili in je začel duhovnik moliti litanije in se mu je ustavilo, ker mu niso dale solze, zdrhtnil se je oče naglo in zakričal: »O Jezus! Jezus!« in se zg rudil na tla. Tačas sem začutil, da me koncem prstov na rokah in nogah zebe. Prevzela me je neka čudna zaspanost in zdehanje. »Aha, umiram !« mislil sem si ter zaspal.
In res sem zaspal, pa ne umrl, in sicer zaspal tako trdno, da se nisem prej prebudil, nego štiriindvajset ur pozneje, pa tako okrepljen, da sam nisem védel, kaj se je z menoj zgodilo. Ravnodušnost mi je izginila, krepki mladi organizem je zmogel celò smrt in se vzbudil v novo življenje, z novimi močmi. Sedaj so se vršili pred posteljo mojo takovi prizori radosti, da si jih niti popisati ne upam. Kazimiru so malone oči izstopile od sreče. Povedali so mi pozneje, da so takoj po dvoboji, ko me je oče ranjencev prinesel domóv in doktor ni mogel dati poroštva za moje življenje, morali dobrega Kazimirja zapirati , ker je začel loviti Selima, kakor divjo zver in ker je prisegel, da ga ustreli, kjer ga zaloti, ako bi jaz umrl. Na srečo je bil tudi Selim nekoliko ranjen ter je moral biti nekaj časa v postelji.
Odslej mi je bilo vedno bolje. Vračala se mi je volja življenja. Oče, mati, duhovnik in Kazimir so čuli noč in dan pri postelji moji. Kako sem jih tedaj ljubil, kako hrepenel, ako je kdo izmed njih, pa akotudi le za trenutek, šel od postelje. Ob jednem z življenjem pa se je začelo takisto prejšnje čustvo do Hanije vzbujati v mojem srci. Ko sem se prebudil iz onega spanja, koje so vsi zmatrali kot večno spanje, vprašal sem najprej po Haniji. Oče mi je odgovoril, da je zdrava, pa da je šla z gospó d'Yves in s sestricama k strijcu, ker se osepnice vedno bolj širijo po vasi. Rekel mi je tudi to, da ji je oprostil, da je vse pozabil in naj sem pokojen. Pozneje sem često z materjo govoril o nji, ki je säma začenjala razgovor o nji, ker je vedela, da me ta predmet nad vse drugo zanima, in je skončavala z an-geljskimi, dasi nejasnimi besedami, da se pogovori, ko ozdravim, z očetom o premnogih stvareh, ki mi bodo zelo prijetne, treba je le, da sem pokojen in gledam, da kar najprej okrevam.
In govoreč se je žalostno nasmehnila, a meni je prišlo na jok od radosti.   Časih pa se je v domu kàj
takega dogodilo, kar je motilo moj pokoj ter me s strahom navdajalo. Na primer jednoč zvečer, ko je mati sedela pri meni, vstopi sluga Fran in jo poprosi, naj gre h gospodični Haniji.
Pri tej priči sedem na postelji.
»Ali je Hanija prišla ?« vprašam.
»Ne U reče mati. »Ni prišla. On me prosi, naj grem v Hanijino sobo, ker tam belijo in pokladajo nove tapete. «
Časih se mi je zazdelo, kakor bi oblak težke in slabo prikrivane žalosti ležal na obrazih oseb okoli mene. Nisem védel, kaj se godi, a na vprašanja moja so odgovarjali s čimer si bodi. Izpeljaval sem Kazimirja, pa tudi on je odgovarjal kakor drugi, da je v domu vse dobro, da se sestri, gospä d' Yves in Hanija kmalu vrnejo in naposled, da naj sem pokojen.
»Pa odkod ta žalost?« vprašam.
»Vidiš, jaz ti vse povem. Selim in stari Mirza dan za dném dohajata sem. Selim zdvaja po vse dni, plače, hoče te konečno videti, a naši roditelji se bojé, da bi ti ta pohod ne škodil.«
Nasmehnem se.
»Modri Selim!« rečem. Lobanjo mije malone raz-trupal in sedaj za mano plače. A kaj : o Haniji še vedno misli ?«
»Ji, kje je njemu Hanija v glavi ! Sicer pa ne vem, jaz ga nisem vprašal, ali mislim, da se je je popolnoma odrekel. «
»To se vpraša!«
»V vsakem slučaji jo bo kdo drug dobil: bodi miren ! «
Tu nakrivi Kazimir obraz po dijaškem in dodä nagajivo: »Že dobro vem, kdo. Da bi le Bog dal, da bi . . .« »Da bi, kaj?«
»Da bi se le že skoro vrnila,« pristavi naglo.
Te besede so me nekoliko upokojile. Nekaj dnij po tém sta sedela oča in mati pri meni. Z očetom sva začela igrati šah. Kar mati vstane in gre ven ter pusti vrata odprta, skozi koje se je videla vrsta sob, na konci te vrste pa je bila Hanijina soba. Pogledam tja, pa ne morem ničesa uzreti, ker so bile vse sobe razven moje nerazsvetljene, duri Hanijine sobe pa, koje sem v temi razločil, zaprte.
Nekdo naglo vstopi, kakor bi bil doktor Stanislav in zopet zapre vrata za seboj.
Srce mi nemirno udari. V Hanijini sobi je bilo svetlo.
Ta svetloba je padala v sosedno dvorano in na tej jasni svetlobi se mi je zdelo, da vidim nežne kolo-barčke dima, vzdvigujoče se kakor prah v solnčnih žarkih.
Po malo zaduham nekov čuden, neizrazen duh, ki je bil vsako minuto močnejši. Naglo se mi zježe lasje na glavi : spoznal sem duh brinja.
»Oče, kaj je to?« viknem silno in vržem šah in šahovnico na tla.
Oče skoči ves zmeden, kjer je bil i on ta prokleti duh začutil, in hlastno zapre sobina vrata.
»Nič ni, nič!« odgovori naglo.
A bil sem že na nogah in akoprem sem se še ves tresel, šel sem vender hitro k vratom.
342
SLOVAN.
Štev. 22.
»Čemu tam kade z brinjem?« vskriknem, »jaz hočem tja!«
Oče me prime okoli pasa.
»Ne pojdeš tja, ne pojdeš: zabranim ti!«
Obvladala me je obupnost. Zagrabil sem za ovitke, ki sem jih imel okoli glave ter sem zakriknil kakor blazen :
»Torej dobro! Prisezam ti, da strgam te ovitke in si razkopam rane s svojimi rokami. Hanija je umrla, jaz jo hočem videti.«
»Hanija ni umrla, dàj si kàj dopovedati!« kliče oče prijem.ši me za roko in trgaje se z menoj. »Obolela je, a sedaj ji je že bolje! Upokoji se, upokoji! Ali ni še dovolj nesreče ? ! Vse ti povem, le lezi. Do nje ne moreš iti. Izgubil bi jo. Upokoji se! Lèzi. Prisezam ti, da ji je bolje.«
Moči so me zapustile in padel sem na posteljo ter le ponavljal: »Moj Bog! Moj Bog!«
»Henrik, vzdrami se. Ali si ženska? Bodi mož! Ona ni več v opasnosti. Obetal sem ti, da ti vse povem, pa pod pogojem, da zbereš moči. Opri glavo na pod-glavnico! Tako. Odeni se in mirno leži.«
Ubogal sem.
»Sem že miren, brže, oče, brže. Naj takoj vse zvem. Ali je res že zdravejša? Kaj ji je bilo?«
»Slušaj torej. To noč, v koji jo je Selim odvel, bila je na lahko oblečena. Hanija je imela le lehko obleko na sebi. Premočena je bila do kože. In ta neumni korak jo je drago stal. V Chorzelah, kamor jo je Mirza zapeljal, ni se imela v kàj preobleči in se je v isti premočeni oblečici vrnila. Še tega dné je dobila mrzlico in silno vročico. Drugi dan stara Węgrowska nt mogla držati jezika in ji je povedala, kaj se je zgodilo s teboj. Rekla pa ji je, da si ubit. Vidno ji je to zelo škodilo. Zvečer je bila že brez zavesti. Doktor dolgo ni vedel, kaj ji je, konečno pa . . . saj veš, po vsi vasi so vladale in še vladajo osepnice : Hanija je dobila osepnice.«
Zamižal sem. Zdelo se mi je, da se tudi jaz one-sveščam. Naposled izpregovorim :
»Oče, pripovedujte dalje ; saj sem popolnoma miren.«
»Bili.so trenutki,« govori oče dalje, »ko je bila opasnost velika. Tega dné, ko smo tebe zmatrali izgubljenega, je tudi ona skoro umirala. Pa vama obema je ob jednem prešla kriza prav srečno. Danes tako ona, kakor ti, okreva. V kakem tednu ali kàj. in zopet bo popolnoma zdrava. Oh, kaj se je to godilo v domu! Kaj se je zgodilo!«
Oče je skončal in skrbno gledal name, kakor bi se bal, da bi njegove besede preveč ne stresle mojih oslabelih živcev; a ležal sem nepremično. Dolgo časa je trajal molk. Zbiral sem misli in premišljeval to novo nesrečo.- Oče vstane in začne z velikimi koraki hoditi po sobi oziraje se sedaj pa sedaj näme.
»Oče,« rečem po dolgem molku.
»Kaj, sinko?«
»Ali je . . . ali je . . . zelo ogrdela?«
Glas mi je bil miren in tih, a srce mi je glasno utripalo, ko sem čakal, kaj bo odgovoril.
»Tako,« odgovori oče, »kakor navadno po osep-nicah. Morebiti se ji ne bo poznalo. Danes se ji še pozna, pa bo prešlo, gotovo prešlo.« ι
Obrnem se v steno: čutil sem, da mi slabeje prihaja, nego obično.
Teden pozneje sem bil že na nogah in dva tedna pozneje sem videl zopet Hanijo. Oh, ne upam si popisati, kako se je izpremenilo to krasno, idejalno lice. Ko je ! ubožica prišla iz svoje sobe in ko sem jo prvič videl, obšla me je znenagla slabost in omedlel sem, kakor bi bil mrtev, dasi sem si prej prisegel, da ne pokažem ni najmanjše osuplosti. O, kako je bila spačena !
Ko sem se osvestil, plakala je Hanija glasno nad seboj in gotovo tudi nad menoj, kajti i jaz sem bil bolj senci kakor človeku pedoben.
»Vsemu temu sem jaz kriva!« ponavljala je ihteč, »jaz sem kriva ! «
»Hanijica, sestrica moja, ne jokaj, jaz te bom vedno ljubil!« vskliknem in jo primem za roko, hoteč jo poljubiti, kakor nekdaj.
Zadrhtnem in odmaknem usta. Te roke, nekdaj tako bele, nežne in krasne, bile so sedaj ostudne. Črne lise so jih popolnoma pokrivale in poleg tega so bile hrapave in zelo odurne.
»Jaz te bom vedno ljubil!«  ponovim prisiljeno.
Legal sem. Imel sem v srci zanjo veliko milosrčnost, da bi se bil najrajši jokal, in bratovsko ljubezen, ali prejšnje čustvo je odletelo, kakor ptica, brez sledu.
Šel sem na vrt in sem plakal v tisti hméljevi altani, kjer sta si Selim in Hanija prvič ljubezen priznala, kakor plakamo, izgubivši kako premilo osebo.
In res, prejšnja Hanija je zame umrla, umrla tudi ljubezen moja in v srci je ostala za njo le pušča in bolest, kakor za nezacelno rano, in spomin, ki nam potiska solze na oči.
Sedel sem tako dolgo, dolgo ! Tih jesensk večer se je začel žareti v rdeči zarji po drevesnih vrhovih. Iskali so me v dòmu, naposled stopi oče v altano.
Pogleda me. Smilil sem se mu v žalosti svoji.
»Ubogi sinko,« reče, »Bog te je težko izkušal, ali zaupaj mu. On vedno vé, kaj dela.«
Oprl sem glavo na očetove prsi in nekaj časa sva oba molčala.
Potem reče oče:
»Bil si ji zelo udan, pa povej mi, ako bi jaz rekel: dam ti jo, dàj ji roko za vse življenje, kaj bi ti odgovoril ?«
»Oče, ljubezen je odletela od mene, toda poštenost nikoli: pripravljen sem!«
Oče me prisrčno poljubi.
»Naj te blagoslovi Bog. Poznam te, ali to ni tvoja dolžnost: to je dolžnost Selimova.« »Kaj pride sem?«
»Pride ob jednem s svojim očetom. Njegov oče vé že ob vsem.«
V mraku je prišel Selim. Ko je uzrl Hanijo, pordel se je in potem prebledel kakor platno. Nekaj časa je bilo videti na njegovem obličji, kako se silno bori srce z vestjo. Kar vidno je tudi od njega letela óna krilata ptica, ki ji pravimo ljubezen. A premagal se je ta plemeniti mladenič: stonil je pred njo, povzdignil roke, pokleknil pred Hanijo in vskliknil :
Štev. 22.
SLOVAN.
343
»Hanija moja, jaz sem vedno isti: jaz te ne zapustim nikdar, nikdar I«
Obilne solze se potoče Haniji na lice. A ona ga na lahko odrine.
»Ne verujem, ne verujem, da bi me sedaj mogel ljubiti,* reče potem in zakriv.ši si obraz z rokami, vsklikne:
»O, kako ste vi vsi dobri in plemeniti, le jaz sem najmenj plemenita, pa najgrešnejša ; ali to se je že vse, vse skončalo: jaz sem že druga!«
Navzlic prigovarjanju starega Mirze, navzlic Seli-movim prošnjam ni mu hotela dati roke. Prvi življenja vihar      polomil ta krasni cvet, jedva razcvetel.   Bedna
deva je potrebovala takoj po viharji svetega, tihega pristanišča, kjer bi mogla upokojiti vest in zazibati srce.
Ko je našla to tiho in sveto pristanišče, postala je sestra milosrdnica.
Poznejši novi dogodki in neka strašna nevihta so provzročili, da sem jo dolgo izgubil izpred očij.
Po nekoliko letih pa sem jo iznenada zopet videl: pokoj in tihota sta se izražala na tem angeljskem obličji. Sledovi strašne bolezni so bili popolnoma izginili. V črnem krilu in z belim samostanskim pokrivalom je bila krasna, kakor še nikdar; a ta krasota je bila že nad-zemska: prej angeljska nego li človeška.
ledajoč te, mlada resa, Čutim bridke toge silo: Dekle cvetno, ti ločilo Nisi še noči od dneva.
Videl sem ljudi uboge, Kakor ti si, ne, sirota ! Silno hudo je slepota,
Neizrecni vir nadloge.
-as-
siepi deklici.
Slepa, reva, si rojena,
Tebi stoprav onkraj groba Zasijala bo svetloba,
Ki se tu ne vé ji cena.
Solnce blago, solnce jasno Tebi v tmino je zavito Zmerom bodi tebi skrito
Po livadah cvetje krasno.
Dokler si še v dobi zlati, Ki mladost se imenuje. Nate pazi, gleda, čuje
Mila, dobra, skrbna mati.
Ko te mati bo pustila, Ti ostaneš mi siroče, Pohajaje bedna koče
Reva kruha boš prosila.
Ti, sirota, boš bledela
Sredi žitja, vriska, hrupa ; Tvoje bo srcé brez upa,
Da bi je ljubezen grela.
Dà. ljubezen, ki ustvarja Divne slasti sredi reve, Nam rojeva svetle dneve, Če nevolja nas udarja.
Ti pa boš brez nje ostala, Preživela tožna leta, Kakor je in bo brez cveta
V burnem morji trda skala.
Oh, nebó ti bodi milo :
Rot primače dež rastlinam, Togam tvojim, bolečinam
Rosi sladko tolažilo!
Božidar Flegerič.
Grof Lev Nikolajevič Tolstoj.
©1
rof Lev Nikolajevič Tolstoj spada k čislu najznamenitejših ruskih pisateljev poslednjih petindvajsetih let. Vse, kar je prišlo izpod njega peresa, pričakovalo se je z neverjetno nepotrpnostjo in se prejemalo z nenavadnim oduševljenjem. Celo naj pri lj ubij e-nejši. romanopisec Turgénjev v ruskem občestvi ni vzbujal nikoli takega zanimanja, kakor Lev Nikolajevič s svojimi romani »Vojna i mir« in »Anna Karenina«.
Poslednja leta se je govorilo mnogo o tem, da Tolstoj piše nov zgodovinsk roman »Dekabristi«, kateri bi imel biti nekako nadaljevanje romana »Vojna i mir« in v katerem glavnimi osebami bili bi dekabristi. *) No
*) Dekabristi — zarotniki proti carju Nikolaju Pavloviču, ki so na njega mesto hoteli postaviti starejšega mu brata Konstantina, kateri se je z bratom Mihailom odrekel pravicam na prestol. Ker so se uprli decembra meseca (25.) nazivajo se »dekabristi«.
dogodki, ki so gioboko zagibali rusko občestveno življenje, odglasili so se tudi v taki krepki naturi kakor Tolstoj ; nadeje ruskega občestva se niso izpolnile in veliki pisatelj se je ves posvetil obdelavanju čisto reli-gijoznih vprašanj. Mnogih dotičnih njega spisov duhovna cenzura ne more propustiti, ker se ne strinjajo z učenji soborne apostolske Cerkve.
Ni človeka, ki bi se ne oduševljal s prekrasnimi romani Tolstega ; ne govore o tem, da so prevedeni na nemški jezik že v raznih prevodih — Francozi premo obožavajo njega literarna proizvajanja, ki so prekrasno prevedena na francoski jezik; ravno tako Anglicani, in v Ameriki imajo svoje prevode romanov velikega ruskega romanopisca in psihologa; njega »skazki« (pravljice in »razskazi« (povesti) za prosti närod, n. pr. »Ivan durak «, »Tri starca«, » Svečka », »Čem ljudi živi«,  »Bog
344
SLOVAN.
Štev. 22.
pravdu vidit, da ne skoro skažet«, »Kavkazkij plennik«, »Gdje ljubovb, tam i Bog« in cela vrsta drugih »skazek« in »razskazov« nahajaš pri vsakem »mužiku«, ki ume čitati ; vsi imajo za podlago globoko nravstvenost in re-ligijoznost, propovedajo ljubezen k Bogu in bližnjemu in so prekrasno berilo prostemu narodu in otrokom ; no tudi vsak dorasten človek jih čita z velikim veseljem in ne morem dovolj svetovati, da bi jih skoro imeli v slovenskem prevodi.
Filozofska učenja znamenitega misleca našla so mnogo nasprotnikov, ki jih pobijajo z sofizmi in izvra-čanjem zmisla. Med drugimi omenim Skabičevskega, ki gloje Tolstega v podlistkih velikega po objemu časopisa »Novosti«, katerega izdatelju Židu Noto viču, ne more iti iz glave, da Tolstoj trdi, da »ne v denjgàh ščastije« (ni v denarji sreča) in da povsodi v spisih svojih uči, da moramo ljubiti drug druzega, kar seveda talmud ne odobruje. Sam Tolstoj se nikoli ne zaščišča; on prosto ignoriruje vse napake in to njega nasprotnike seveda besi. Zaščišča in objasnjuje pa učenje in vzglede Tolstega zelo goreče in spretno L. G. Obolenskij, izdatelj »Russkago Bogatstva«, jeden prvih literatov sedanjega časa. Jaz od sebe morem le reči: čitajte, prevajajte spise Tolstega, prosti slovenski nàrod in mladina vam bo hvaležna.
V vsakem slučaji je Tolstoj človek, kakor se rode težko da li vsako stoletje: velik kot romanopisec, velik kot mislitelj in človek najplemenitejšega srca ; to poslednje dokazuje fakt, da so ga njega rodici pred nekaj leti hoteli objaviti za pomešanega, ker je vse, kar ima, hotel razdati ubožcem. Sam on hodi oblečen prosto, tako da kdor ga sreča, bi nikdar ne mislil, da ima pred sabo bogatega, velikega človeka ; vozi se v 3. razredu in svoje reči nosi s seboj v prosti vreči; na postaji Jasevki, odkoder do njega grada ni daleč, zamahne vrečo na pleča in hodi peš domov.
O njega življenji do sedaj morem blagovoljnemu čitatelju povedati naslednje:
Grof L. N. Tolstoj se je rodil 28. dné avgusta 1. 1828. v selci Jasnaja Poljana, Tuljske gubernije, kra-pivenskega ujezda, rodovem imenji matere svoje. Otec mu je bil polkovnik v pokoji, ki se je udeleževal pohodov 1812. in 1813. L, premi potomec Petra Andreje-viča Tolstega, pomočnika carja Petra Velikega v njega preobrazovateljnih delih. Mati Leva, rojenja kneginja Marija Nikolajevna Volkonskaja, bila je jedina hči kneza Nikolaja Sergejeviča Volkovskega ; ona je umrla 1. 1830., ko Levu ni bilo še dveh let. Z vzgojevanjem Leva, kakor tudi starejših treh bratov Nikolaja, Sergeja in Dmitrija in mlajše sestre Marije zanimala se je po smrti materini daljna rodstvenica mladih grofov, devica Tatijana Aleksandrovna Jergoljskaja in teta Aleksandra Iljinišna grofica Osten-Sacken. L. 1837. prešla je vsa rodbina Tolstih v Moskvo, zato ker je starejši sin imel stopiti v vseučilišče; nazvani dve ženski sta učili Leva po ruski; druge predmete pa sta predavala otrokom Nemec Feodor Ivanovič Ressel in Francoz Prospère Saint Thomas, katera verjetno tudi opisuje Tolstoj v prekrasnem svojem »DetstvS i Otročestve« ; v Moskvi pa so hodili na dom Še drugi učitelji, in obrazovanje se je velo, dasi doma, '
vender pravilno. Mimogrede bodi rečeno, da so v prejšnje čase bogati dvorjani redko oddajali sinove svoje v javna učilišča, temveč dajali so jim »domašnjeje obrazovanje.«
L. 1837. umrl je nanagloma otec; jerobstvo je : prevzela teta grofica Osten-Sacken ; ker je življenje v Moskvi bilo drago, odpravila se je varuhinja z mlajšimi otroki, Dmitrijem, Levom in Marijo »v derevnju«, kamor je šla ž njimi tudi T. A. Jergoljskaja; starejša sina pa sta ostala v Moskvi.
Ko je 1. 1840. umrla grofica Osten-Sacken, prešlo je jerobstvo v roke drugi sestri otčevi, Pelagéji Iljinišni Juškovi, ki je z možem žila v Kazani, kamor je vzela s seboj vse otroke; po nje želji se je preselil celò grofic Nikolaj iz moskovskega vseučilišča v Kazańsko. L. 1843. stopil je Lev Nikolajevič v vseučilišče; bilo mu je takrat torej petnajst let. Prebivši jedno leto na fakultetu »vo-stócnih jazikov«, prešel je na juridični fakultet, kjer se je učil dve leti. Ko sta o tem času starejša brata učenje okončala, tudi Lev ni hotel dalje učiti se: zastonj so bile vse prošnje rektorjeve in profesorjev — osemnajst-letni mladenič je ostavil z bratoma Kazanj ter se pre selil v Jasno Poljano, ki je pri razdelu njemu pripala. Tu je neprenehoma žil do 1. 1851.; le redko je pohajal v Moskvo ali Petrograd. Ali je ta čas Tolstoj kàj pisal in kdaj se je v njem vzbudila želja pisateljstvovati, ni izvestno. Zdi se, da je prvi tolček njega literaturnemu geniju dalo življenje na Kavkazi in njega živopisna priroda. L. 1851, prišel je namreč s Kavkaza gostit v Jasno Poljano najljubši brat pisateljev, Nikolaj, s katerim se je potem Lev odpravil na Kavkaz, kjer je isto leto stopil dobrovoljno v 4. baterijo 20. artilerijske brigade, v kateri je služil Nikolaj. V stanici Starogladovski na bregéh Téreka, udal se je Lev Nikolajevič popolnoma nagibu svojega talenta. Tu je začel pisati »Detstvo«, »Otroče-stvo« in »Junostb«, proizvedenja premo klasična. L. 1852. natisneno je bilo »Detstvo« v »Sovremennike« in očaravalo je vse ljubitelje prekrasnega ; na Kavkazi je Tolstoj napisal dva odlična obraza kavkaškega vojnega življenja »Nabeg«in »Rubkalesa« (rubiti. — seči) in »Kazakl«, katere Turgénjev imenuje najboljšim proizvodom Tolstega v zmislu celote.
Na Kavkazi je žil Tolstoj do 1853. 1. in nosil je, kakor prosti vojaki, vse težave vojaškega življenja. Tu se je naučil risati tako natančno in silno tipe ruskih vojakov, s katerimi se srečujemo v »Vojevnih razskazih« (vojaške povesti). L. 1853. ko se je začela vstočna vojna, preveden je bil Tolstoj po svoji prosbi v dunajsko armado in naznačen v štab kneza M. D. Gorčakova ;  ko
j
pa se je ruska vojska 1854. 1. umeknila iz kneževin, prešel je Tolstoj v Sevastópolj, kjer se je, služe v lehki artileriji, udeleževal zaščite Sevastópolja. L. 1855. na' značen je bil poveljnikom gorske divizije in se udeležil bitve pri Cerni dné 4. avgusta, bil pri naskoku Sevastópolja in posle boja se odpravil s kurirjem v Petrograd, kjer je bil prištet k raketni bateriji.
V tej dóbi življenja svojega je napisal Tolstoj, »Se-vastópolj v Dekabre«, in »Sevastopolj v Maje«.
Po končani krimski vojni 1. 1855. prosil je Tolstoj upokojenja in živel po leti v Jasni Poljani, po zimi pa v Moskvi in Petrogradu.
Štev. 22.
SLOVAN.
345
Ta dóba je bila najplodovitejša v literarni delavnosti Tolstega; v časopisih petdesetih let pojavljale so se njega povesti in pripovedke : »Junoštb «, » Sevastópol j v Avguste«, »Dva gusara«, »Tri smerti«, »Semejnoje s častije«, »Polikuška« ; ime mladega pisatelja se je ukre-pilo in mahoma je zavzel pošteno mesto v plejadi ruskih pisateljev šestdesetih let, poleg Turgénjeva, Gončarova Ostróvskega in Pisemskega^
Ta čas je v Rusiji začel vleči drug veter premo iz kabineta nepozabljenega Imperatorja Aleksandra III. Ni-kolajiveča, carja mučenika, carja osvoboditelja: muziku se je imela dati »volja«, svoboda. Kdor o tem kàj več želi čitati, zavračam ga na svoja »1'isma iz Rusije« v »Slov. Narodu« v prvi četvrti prošlega i8<S6. leta. Tolstoj je že prej stal blizu naroda; znal je dobro njega nečloveško položenje, njega križe in težave. Takrat v Rusiji
Luka Svetec.
narodnih šol ni še bilo. Tolstoj je začel izučavati peda gogijo in s tem namenom se je dvakrat peljal celò za granico.
Posled 19. dné februvarija 1861. 1. sklenil je žiti v svojem pomestji, v Jasni Poljani. Bil je »mirovoj posrednik«, to je činovnik, ki je pri deleži imel braniti pravice osvobojenega naroda proti pomeščikom ; razven
tega otvoril je v Jasni Poljani na svoje troške prvo narodno šolo in izdajal pedagogični list »Jasnaja Poljana« kjer se je tikal vseh vprašanjih, tičočih se narodnega obrazovanja, in svoje nazore podpiral vselej s primeri vzetimi premo iz življenja narodovega.
L. 1862. poročil se je grof L. N. Tolstoj s Sofijo Andrejevno Bersovo,  hčerjo soseda Islenjeva,  katerega
44
346
SLOVAN.
Stev. 22.
pomestje je bilo nedaleč od Jasne Poljane in katerega otroci so bili prvi prijatelji in gosti rodbine Tolstih od nekdaj.
Oženivši se, posvetil se je Lev Nikolajevič popolnoma družinskemu življenju, ki je njemu bilo idejalom življenja, in udal se še bolj seljski idili. V literaturi se njega ime ni pojavljalo, šele koncem šestdesetih let se je začel tiskati v »Russkom Véstnikè» nov, velik roman Tolstega »Vojna i Mir«, v katerem je on s širokim in silnim cepičem naslikal nebrzdano življenje ruskega »bo-jarina« ; podlaga romanu je Napoleonova vojna 1. 1812. Vspeh romana je bil nenavaden; trgali so si ga iz rok, čitali z oduševljenjem. V prejšnjih proizvodih Tolstega ni bilo ni jedne relijefne ženske podobe; v »Vojna i Mir« javila se jih je cela plejada čudovito tenko, psihično-verno in krasno naslikanih; raznoobrazne moške postave, veliko-lepna opisavanja bitev, cela kopica čudesno narisanih scen, v katerih se javljajo osebe iz vseh razredov občestva, začenši s cesarji in končavši z mužiki in babami — vse to dela, da je roman » Vojna in Mir« jedna najkrasnejših lepot ruske književnosti.
Vsi so z nestrpnostjo čakali kakega novega proizvoda znamenitega pisatelja; no on se je znova posvetil svoji šoli. V začetku sedemdesetih let je izdal nekaj knjižic »dlja narodnago čtenija« in »Azbuku«, ki je brez dvojbe najboljša ruska azbuka.
Karakterističen za Tolstega značenje v ruskem občestvi in za dobro njegovo srce je naslednji fakt. L. 1873. divjal je v Samarski guberniji strašen glad; ljudje so umirali in zbolevali, ker ni bilo živeža; ko sem pred dobrimi šestimi leti citai popis tega strašnega biča, vstajali so mi vlasje; dovolj, ako rečem, da so nesrečni ljudje moko mešali — izvinite! — s kravjim pometom in od tega pekli kruh! Pisalo se je v svojem času mnogo o samarskem gladu v časopisih; no izvestno je, da siti človek gladnemu ni drug-prijatelj ; nihče se ni brigal. Jedva pa je Tolstoj natisnil v »Mosk. Vedomostjah« pismo, kjer je opisal brez fraz, brez retorstva, užasajoče fakte, ki jih je videl sam, ker se je nalašč peljal na kraj nesreče, ukazalo je Samarcem pomoč i praviteljstvo i občestvo takoj. L. 1875. začel se je tiskati v »Russkom Vestnikč« nov roman Tolstega: »Anna Karenina«, kjer je znameniti romanist potegnil paralelo med praznim, šumnim in blestcčim svetskim življenjem in tihimi, čistimi radostmi pokojnega življenja človeka, »krepkago zemlč«, živočega sredi prirode in obitelji svoje. V »Nouvelle Revue« dné 15. januvarija 1886. 1. pod nadpisom »Les Livrcs« čitam
obširno kritiko tega romana grofa Tolstega, katero je napisal izvestni Francisque Sarcey. »Anno Karenino* on naziva »un admirable roman« ; mimogrede pa imenuje »Vojno in Mir«, (La guerre et la paix) »une epopèe dont rien n' égale la grandeur«. Ni mesta, mi tu govoriti ob ocenki francoskega kritika kar se dostaje romana Tolstega; no završuje on to oceno z besedami, ki objas-nujejo ton vsega. On pravi: »Je ne sais guère de récit plus émouvant, plus passionnant, plus instructif et plus moral tout ensemble. Et que d' autres choses ancore dans ce roman de Tolstoi! quelle mine d' observations pour le psychologue ! que de personnages épisodiques tous vivants, tous marqués de traits inoubliables ! Je vous en supplie: lisez »Anna Kareninę!«
Potem je nastopil čas, v katerem se je pojasnil samó ne velik, visoko poetičen proizvod »Čem ljudi živi« in drugi majhni spisi za narod in mladino, o čemer sem pa govoril prej. Težko je reči, ali se bodemo še kdaj čudili čudesnim novim delom pisatelja, ki je umel vselej govoriti s svojem čitateljem pravdivo, silno, iskreno, zadu-ševno ! Ali pa je na vselej ugasnil v njem sveti ogenj pesniškega genija, da se je pogruzil v oblast odvlečenih, meglenih snovij meglenega vlečenja k nedosežno visokim idejalom —- kdo vé?
Slavni Turgénjev je pisal Tolstemu že na smrtni postelji: »Mili in dragi Lev Nikolajevič! Dolgo Vam nisem pisal, ker bil sem, govore naravnost, na smrtni postelji. Ozdraveti ne morem, i misliti o tem se ne da. Pišem pa Vam posebno, da bi Vam povedal, kako sem bil vesel, da sem živel ob jednem času z Vami (biti> Vašim sovremenikom) in da bi Vam izrazil poslednjo svojo prošnjo: drug moj! Vrnite se k literarnemu delovanju. Vedite, ta Vaš dar je odtod, odkoder je vse drugo. Ah, kako bi bil jaz srečen, ko bi vedel, da moja prośba po-dejstvuje na Vas ! Jaz sem človek končani — vrači celo imena moje bolezni ne znajo. Ni hoditi, ni jesti, ni spati, nič! Dolgočasno je celo ponavljati vse to. Drug moj, veliki pisatelj ruske zemlje —■ uslišite mojo prośbo ! — Izvestite me, ako dobodete to zapisko, in pozvolite še jedenkrat krepko objeti Vas, Vašo ženo, vse Vaše. . . . Ne morem več . . . Utrujen! Turgénjev.«
Dà, ko bi Tolstoj izpolnil prošnjo ljubimca Turgé-njeva, izpolnil bi želje tisoč in tisoč častilcev svojih 1 Morem zakončiti svoj spis z besedami Sarceya, katere obračam na druge svoje zemljake v prekrasni Sloveniji: »Čitajte Tolstega, prosim vas!«
Krutorogov.
0
kraja solnce se poslavlja, Izginja za strmé gore, Na nebu pa v spomin ostavlja Zlató zareče se mes;le.
Zašlo je solnce tudi meni.
Le skrij se solnce,  skrij za gore, Da mir objame trudni svet,
Saj verno, da o svitu zore Zasine tvoja luč nam spet.
Ne znani mi ga zarja krasna In ne blesteče se nebó —
Kdo vé, če luč njegova jasna Spet sine v srce mi temno?!
Zašlo je solnce tudi meni, Oj, solnce sreče in miru 1
Izginilo za hrib zeleni
Brez vsakega mi je sledu.
S. Ra dovano v.
Štev. 22.
S L O V A Ν.
347
Ostatine nekdaj slovenskih naselbin okoli Dunaja.
».Slov. klub«. — V. seja dné 5· svečana 1887 na Dunaji; bral Igo Kaš.
(Konec.)
i I (u strmi prostrano, jednotno gorovje, Šembera po . 1 . Pliniju meni »Möns Cetius«  (danes Wechsel).   Iz pradobe razlaga naš Trstenjak to ime s snovjo »cet«, kar pomeni strmine, strmo kipeče gorovje, kakor nahajamo Cet-yne na češkem, Cetinje v Crnigori, reko in pokrajino Cetino v srednji Dalmaciji.
Pa tudi sedanje ime »Wechsel« se meni zdi slovenske korenine, ker staroslovensko »bezčelj, bečelj, beš-telj« znači liberis careus, brez čeljadi, brez otrok, to je v tem slučaji brez podgorja, kar v istini položaju odgovarja. Nemške besede »Wechsel« pa ni moči razložiti, kajti kdor gorovje pozna, ve, da je jednolično, jednotno ter nima menjave ali kaj ! — (?).
Z vrha te gore se vidi na jugu Borovo — imenovano po borovji — zdaj Vorau, na zapadu pogorje nad Murico (Mura, murava znači po Trstenjaku zeleno reko). V Murico teče Fröschnitzbach, to je Brošnica; in broštenje označuje »rubor« — rdečico, ker je rdeča po železni rudi (Roth- in Brauneisenstein), kojo s sabó nosi. — Tam imamo sela Javorne (Jauern), Jarčev breg (Arzberg), bregove Mož (Moschkogel), Predul (Predel je finis, meja), Rtnik (Rettenegg), Dobro vite (Dobreiten), dalje hiše nazvane »Tonek«, »Goist« in pogorje Rovte (= Reutalpe).
Preko Murice na zahodu najdeš Brinje (Die Prein) in Žirek (Ziereck). Pri -Semmeringu, ki ga imenuje Šembera Semernik — (to je Smereknik od tam rastočih smrek) nahajamo Jadlice (Adlitzgraben), kar znači nerodoviten kraj, kajti jaljalovica je »neploden«, dalje Klinovo (Kleinau) in breg Klečka (Kletschka), to je klešta, forceps — klešče blizu novejše naselbine Hirschwang, ki je morda tudi Kršvanja, krševiti, kameniti kraj. —
Kjer med Rakoši (Rax), kar pomenja množino (hribov), in Snežnikom (Schneeberg) teče Šarica, okoli Zike in Ravnega brega (Raunerkogel) — (tudi pri nas na dolenjem Štajerji imamo nad Vitanjem visoko na brdu pašnike in nekoliko hiš z imenom »Velika ravan« »Velka raun« — ki pa ni ravna !), tam so segali Slovenci daleko v doline do denašnjega Tullna (dolina) in po vsem gorovji. —
Na vshodu od Sebenstein-a blizu Pitne je kàj lepo pogorje, gozdnato in rodovitno. Sebenstein izvajam iz snovi »seven, si ven — splendens — kakor Sinj, siv, ker je na pečevji. — Pod tem gorovjem se v Pitno izliva Slatina in dolina tega potoka se zove danes Schlattenthal. V 12. zvezku od »Oesterreich-Ungarn in Wort und Bild« stoji tu opomba: »der alten (katere ne reče) Bedeutung nach »Sumpfthal«, in Miklošičev lexicon palaeosloveni-cum ima besedo slatina = palus, aqua salsa, dakle moča-rica ! (Imamo tudi mi Slatine, kakor je vsem znano). Dalje stoji Bramberg to je brom.berg, mons varius, za to ker ima listnate goščave in jelovino ; starejši je Thernberg, Trnovbreg in najstarejši Scheiblingkirchen = šuplina Staroslov. šupio znači prhlino, ker so toliko lesa imeli, da jim je gnil, kakor v resnici še dandanes. —
Južna stran pogorja niža se proti — preje omenjeni Rovnici (Rabnitzbach). Potok Blumauerbach se je v stari döbi zval Spratza — (lat. Spraza) in spražiti je stampfen, dakle skakajoči potok. Iz teh gora teče Zòbernbach, lat. Savaria, katero ime ima še ncki drugi potok, ki se izteka v Blatno jezero in mesto Steinamanger. Snov »sav« pa pomenja po Trstenjaki »pepelnat« ali »jasen« torej Savaria = -αυαεία jasen, bister potok, kakor se mnogi potoki tam zovejo n. pr. Lafnitz = Labnica, ker tudi snov »lab« je bel, čist (omenim tu lab-ud); Nemci ta potok tudi imenujejo Flinzbach = bistri potok! Tukaj j so v jednajstem veku živeli nemški menihi iz Krems-münstra in iz Mač (Mattsee) med slovenskimi prebivalci ter jim oznanovali krščansko vero (Oest. ung. Monarchie, 12, pag. 38). Največje selo je Kirschschlag — to je Kršlja — locus perfractus — ker je videti, kakor od severno-vshodnegà gorovja, na katerem trg Landsee — Lanče stoji, odkrhnen (?) —.
Na severu od Snežnika je mesto Schwarzenburg, starim imenom Nesta — morda Nesita (tudi pri nas imamo vas dačno vès), dalje goro Plackles to je Plah iv lesi. (stsl. plahi, znači segmentimi), ker je jedna stran pe-čevita, druga pa goščata (?), dalje Reusalpe (Risov breg), Jauerling = Javornik, (lat. mons Achornicus) — Potok Triesting (Triesnicha) je Trstenik in Piesting (leta 1020. Piestnicha) Peštnica, Peščenica — peštenica od peska, katerega po gorenjih jarugah nosi. (Tudi pri Mariboru imamo Pesnico). Tukaj je stari trg Pernitz »mit seinem aus frühester Zeit anklingenden slavischen Namen« (Oest. ung. Monarchie in Wort und Bild 12. zv. str. 26.) Pernica blizu nja vasi Peštnica (Piesting), Volàrjeva (po Šemberi) Wollersdorf in grad Starhemberg, »stari breg«, dalje Miesenbachthal, pri čemer misa iz staroslovenščine znači Schiissel, Teller, torej mizna = okrožna dolinica (?) I
Daleko med gorami je starinska fara Rohr, staroslov. rar pa pomenja žubor (sonitus) potoka, ki glasno mimo mrmlja (?) Nekdaj pripadajoč marki korotanski, bila je postaja na potu čez Brinje (die Prein) v dolino Murice in Mure, dokler se je pot naredila čez Smereknik.
Pod Snežnikom najdeš kraj, ki se zove Potschach, to je v Počah. Pača, pačina pa nam kaže na izdolbljen kraj = cavum ! — Dalje pridemo do Klokotnice — Gloggnitz, po Šemberi »Glognice«, morda po besedi glogT, = Crataegus — trnov glog Weisdorn ; jaz pa menim Klokotnica, ker klokotati znači vrèti, — izvirati — (bullire), dakle Klokotnica mesto, ki ima več vrelcev, kakor tudi v Bosni blizu Peči imamo goro Klokot, polno bistrih virov. Iz snovi glog (Crataegus) pa mislim ne bi moglo nastati Gloggnitz, (morebiti Klòchnitz ali Klochnitz, ali tudi Kleunitz !). Proti Novemu mestu imamo postajo Ternitz to je Trnica ali Drenica, na drugi strani čez goró potok Žirnik, Siringbach v letu 853. imenom Sirnicha, Weidebach (po Kaemmelu). Na Višavi (Fischa) je Urschen-dorf, kjer so menda   stare   Urše živele ali pa je Vršno
44*
.u«
SLOVAN.
Štev. 22.
kakor Vršeč itd. Winzendorf — staro Windendorf, Wintsdorf, kakor pri Padunu (Baden) vas Wienersdorf, ki se je še v začetku trinajstega veka zvala Windischdorf, potem Windsdorf in Winsdorf, nam priča bivališče starih Slovencev — Vindov, od katerih je tudi Vindo-bona — mina, denašnji Dunaj dobila ime. — Naposled je Dubljinje Döbling (ne ta pri Dunaji).
Ob Tragizni, Traisen (starinsko Tragisa), kar po meni po snovi trg (vtrgati) potok, ki se je utrgal zemljišča, nahajamo bregove Gippel, duplji vrh, (dupelj = κοίλο;), Göller = goli vrh, Reisalpe = risova planina in Oetscher mejna gora, ker očrtfa označuje mejo očrtano. Tam najdeš stari trg Türnitz ali Dürrnitz, Trnice, potoke Orlapo (Erlaf) in Lesniko (Lassing). Orlapa (Arlapa tlumen) je zloženo po Trstenjaki iz Orli> in vapa, vapa pa po-menja mlako — tedaj Erlafsee = Orlova vapa (Adlerpfütze) in od tega ima tudi potok ime. Trstenjak pravi, da je videl tam mnogo orlov, ki so krožili nad jezerom. (Sembera trdi Orlova; ali Nemci bi bili to prevratih v Erlau, ali ne v Erlaf, pravi Trstenjak). Tamo tudi Graincr Wald — krajna gora, Jauerling, Javornik in dolino Ispernthal izprana dolina.
Iz doline Orlape dojde se čez Brettl (starim imenom Predil = meja) na Ivso Ips (ali Ybbs). Ime te rečice prihaja od besede iva — in Miklošičev Etymologisches Wörterbuch ima iva = salix, torej Ivisa — Ivsa potok med vrbami = Weidenbach. Neki pritok se zove Ipsitz — Ivsica !
Blizu tamo staro selo Lunz, to je lonci po značaji svojem izdolbljenem.
Ob Ivsi so sela Slovencev gostejša; nahajamo stara imena Triesencgg (leta 1070. Triesnicha to je Trsnik), Fcrschnitz (leta 1034. Phezniza in leta 1145. Pesnitza), Eeudling (staro ime z leta 1034. Rudnicha = Rudnik), Windischdorf, Allenz (leta 1163. Gavelenz to je Jablanec), Oppenitz (leta 1267. še Opocnic = Opočnica), dalje Gestnih (leta 1310), ki je izginil = Jasenik (jasen = lische), Weisztrach (leta 1100. Wiztrach) to je v Bistrah, Gaming = Jamnik, Gresten in Garsten, kar pomenja hrasten. Tudi Melk je slovenske korenine. Staro ime potoka in kraja najde se v letu 861. Magalicha, leta 892. Medelicha, kar je naša Metlika (isto tako Mödling in Meidling). Metlika je neka zel artemisia v sorodu s pelinom. Na potoku Metlika imaš znamenito vas Winden, dalje Bielach (leta 811. Biclacha) v Bèlah, na južni strani pa Schala (leta 1152. Scalah) to je v skalah. Edlitz in Edlitzthal kažejo na jele, (jedle), ki rasto v okrožji, in Zögernitz ni drugo, nego Sekirnica (zove se s starim imenom Zekkirnitz), kakor na Koroškem Sekira in na otoku Rojanu — Rügen vas Sickernitz — Sekirnica.
Na gorenji Tragizni stoji zopet neka vas Winden, tam imamo potok Fladnitz = Blatnica. V poljano Doline (v 9. veku Tullina) Tulln-a teče Perschling, kojega ime se v nekih listinah z leta 834. nahaja v obliki Bersnicha, to je Brznica, Reidling (leta 1080. Rudnicha = Rudnik). Na dunajsko stran teče Liesing (leta 1002. Lieznicha = kar hoče reči Leśnica = Waldbach in — Vjedna — Wien, ki si je ujedala globoko strugo (?).
Med gorami najdemo sela Grimsing Kremsenik — locus excissus — najbrže se je kdaj kamenit plaz po-
tegnil bil, Nöchling = Noglinje (nogi, pomenja γρύψ = Greif — (morda je bilo mnogo velikih kač ali kak »lintvern«) in slednjič Lainbach, kjer so imeli dosti i la ni j to je srn, ker lanu, Ion znači srno (Miki.) Nahaja se gora Ostrong s starim svojim imenom, (ostrog je valium), Fisching to je pešenik, ki rodi dosti pt>šena, pšenice, Weiten (Vitno), Eitenthal, kar bi bilo po naše jutni dol — utni dol; u tinek pa označuje pars abscisa, utrgani kraj (?), dalje Weiteneck, Vitnjak in mnogo drugih. Ob Trstnici imamo Farafeld = Fara, v dolini Tattendorf (ali Dattendorf) = Tatina, in Trumau Tremovo (stsl. trem znači turris ali tudi porticus in domus).
Na Segati (Schvechat) v dolini Velm ali Fälling = Bčlnik, Leesdorf = Lèsa in blizu pogorja Vöslau = Voslovo. Osla = Klippe, ker je bilo pod golimi pečinami pozidano. G. dr. Pukl mi je zadnjih dnij pripovedoval, da je g. dr. Lenoh našel nagrobni napis neke rodbine Veseli — ali Veselov — ki je pred nekoliko stoletji izmrla; onda bi ime sela bilo po tej rodbini.
Na Lesnici (Liesing) nahajamo — Sulz Solčavo, Grub = Grob, Sittendorf = Sitna vas = mala vas, Polla = poljane in Gaadcn — Gadno !
Na vshodu pod Snežnikom izvira Velika Viša Fischia (leta 1020. Fiscaha ilumen, leta 1030. Fisca-fluvius). j Viša morda zato, ker više teče kakor Lajta, to se posebno vidi pri mali Viši, ki blizu Ebenfurtha izvira ter vštric Lajte, ali nekoliko metrov više, teče do Potne (Bottendorf), kjer se v njo izliva. Velika Viša pa s Tajnico — Tagnitz pada v Dunaj. Tajnica pomenja tajen, zakrit, med drevjem tekoč potok. — Gori še imamo Fernitz — (leta 1258. Buerdnitz po Teigl-nu— t. j. Brdnica, dalje selo Gars leta 1122. gors' in leta 1307. goers) = gorica, in Würnitz — Würbnitz = Vrbnica ! — Da še omenim kopelj Baden — v 9. veku Padun, rimsko naselbino Aquae — kopelj. Tu je imel frankovski kralj Karlmann posestvo — Pfalz, v katerem so se leta 869. zbrali s kraljem mnogi vitezi panonski, vshodno mejni in bavarski. Ako bi si upal, razlagal bi nemško ime z besedo padina, po Miki. dejeetus aquae.
Naj še omenim neko selo, ki se po zunanji obliki celo nemško glasi: Schottwien; ali nemško ni, ker imamo v slovenščini besedo »šutina«, ki znači ozko dolino, kjer so plazovi odkrhljajočega se pečevja nekdanjo globo-čino pokrili, — posuli. — Blizu Sinja v srednji Dalmaciji je jednaka ozka dolinica, — ki se isto tako zove: Sutina, ali sutvina, in v hrvaškem Zagorji neka soteska, z imenom Sutinsko.
In tako so nam ljudska in krajevna imena vele-važni svedoki slovanske zgodovine, vsako ime za sebe nam podaja znak slovanskega žitja in vsako je monu-mentum aere perennius«. —
In ko zadnjih dnij v temni noči spavam, prepričan, da sem si mnogo glavo belil brez vspeha, prikaže se mi v sanjah star možicelj, oblečen kakor naši kmetje, z visokimi skornjami, irhastimi hlačami, rdečim brezrokavnikom, na kojem so se svetile velike srebrne gumbe — ter mi reče :
»Kaj se mučiš s takimi rečmi, ko vender nič dognati ne moreš ? Slušaj, kar ti jaz porečem. Ako hočeš, moreš tudi vse verovati; ako ne, pa pusti!«
Štev. 22.
SLOVAN.
349
»Tukaj,  kjer ti stanuješ,   imeli so naši  Slovenci svoje vinograde in doli pri potoku je bilo  selo Varnik ali Barnik — morda  od  besede baranio = vervex,  k a strun, oven —; še danes rekajo ljudje, daje tu Warink. Preko denašnje  »turske šance«, kjer so naši imeli pašnike,  tam  onkraj  Dobljenika (Döbling) je v dolini bil kmet, ki se je po severnem potoku  zval Severnik, od česar se selo še danes imenuje Sievring.   Tudi Grinzing je Kremsenik in celo nemški Kahlenberg, ki so mu Nemci rekli Chalmberg, Chahvenberg in Gallenberg ali holm, nazvali so drugi: Kalovje od korenike Kal ali če  umeješ latinski »col« — »collis« grič, kakor imate v dolenjem Štirskem jednaki hrib s cerkvico na vrhu, ki se imenuje Kalobje — jednako od skale — Skalovje, gora — gorovje itd!   Nekateri pa so mu rekali »golemi breg« in golem — znači velik — !   In misliš, da Slovenci preko tega brda niso prišli? Meniš neki, da Weidlingbach ni — Vitljina, ker se med goščavami  vije, in Haschberg ni »Gošča« in Rierling ne Krljina, Kritzendorf ne Krčina, kjer se Dunaj krči?« —
»Vidiš, na drugi strani imaš Trnovo Dornbach in doli proti Dunaju teče »jelšev potok«, staroslovensko olšev-potok. Nemci ga zdaj imenujejo A ls-bach namesto Erlenbach. Dalje proti zahodu najdeš staro naselbino Slovencev »Odtok Krinke«. Pa ne veš, kaj je to »Kri-nica<, je lir Krinica je »cisterna«, ali mlaka, ki se v jarku pod bregom zbira in pri cerkvi odteka : zdaj se kliče ta kraj Ottakring!«
» »Joj, joj«« — vzdihnem v sanjah. »»On me hoče vsmrtiti s temi dokazi!««
»Kaj ječiš?« zadere se starec. Potne srage so mi stale po čelu.
A on nadaljuje:
»Dalje tam se razprostira mali breg, nizka glavica, to je »šlemica«. Šlem znači »galea« heim, čelada, in po svoji kakovosti zval se je celi breg tako. Potem so imenovali samó severni odpad — »šlemica« in z me-tatheso šmelica — evo ti zdanjo »Schmelz.« —
»»Ah, ah,«« — zaječim zopet— »»tega pa nisem vedel ! « « —
»Vidiš, zdaj pa veš! — Pa kaj je s Penzingom? To je Peničnik, kjer se je penila »Vjedna reka ; pri »Jez-niku« pa je bil jez — zdaj tam stoji Hietzing!«
»»Dosti, dosti««, viknem skoro umirajoč; ali moj starec mi še ne da miru. — Z otlim glasom govori dalje :
»In Meidling je Metlika (vém!) in Himberg je vjim-breg, ker so tam največje vjime razsajale. Druge naselbine so novejše dóbe, ko so se selili Nemci med nami. Pa reka Wien (to ni isto ime kakor mesta Wien !) se je klicala Vjedna, drugi so ji rekali Vidna (zato Čehi pišejo »ve Vidne«. Takrat je bila posebno v zimi še jako vidna; zdaj jo morete in morate le vohati! Pa čuj dalje. Šla sta nekdaj dva Slovenca, jeden iz Jeznika drugi pa je došel z nekim Nemcem, zemljemercem, od Jamnika na potoku Orlapi (danes Gailling am Erlatbach) ob Dunaji — réki, zabeleževat krajine, kjer so se hoteli Nemci naseliti. Tedaj dojdejo čez potok Segato mimo Kvedrenika do izliva neke réke, kjer je stalo nekoliko ubogih hišic. »Kaj je to?« vpraša óni iz Jamnika in ovi Jezničan, ki tudi za pravo ni vedel, reče: »»Bo pa Viša menda!«« — To slišavši Nemec, nevešč slovenskemu jeziku, napiše hitro v svoj zapisnik: Fischament — in od tega časa se zove óno selo »Fischament«. Ko moj možicelj to izusti izgine. -—
Izginil bi tudi jaz ! —
Gaz
1.
ubkó v srcä se mojo noč svetli — danica žizni moje, Nad vse si draga meni zvezda ti — danica žizni moje. Bolj kot blesteči biser dragoceni,
Rubin in dijamant se mi blišči — danica žizni moje. Kadar priseli tožnost se mi v prsi, Nje oblačice naglo razkropi — danica žizni moje. Iztreblja s korenino mi obupe
In radost cvetno mi v srcé sadi — danica žizni moje —
Srcé mi blaži, z nädami naslaja,
In dneve temne ona le jasni — danica žizni moje.
e 1 e.
2.
Ko zlo mi trlo je srcé   - le ti si me umela. Ko točil grenke sem solze —- le ti si me umela. Trpečega tajene bòli
In vidno srčno vse gorje — le ti si me umela. V nesreči sem razdvojen živel,
Z grohotom zrl je svet na mé — le ti si me umela. Ko pesmi peval o ljubezni,
Odkrival rane sem srčne — le ti si me umela.
Nikdar ne zabim te, še v smrti
Hvaležen spomnim se na té — le ti si me umela !
Slavomir.
Li
3SO
SLOVAN.
Št
ev. 22.
Slovenske narodne jedi na dvorski mizi v Nemškem Gradci pred tristo leti.
Spisal P. pl. Radics.
f2 ak°r znano, bila je v drugi polovici šestnajstega ^J£\ veka (od 1. 1564. dalje) v Nemškem Gradci nameščena vlada za Štajersko, Koroško in Kranjsko (ob jednem z Istro, Gorico in Gradiško) in glava ji je bil brat cesarja Ferdinanda L, nadvojvoda Karol II. štajerski. Ta vladar notranje avstrijanski, (kakor so ga nazivali po zgoraj omenjeni sestavi njemu v upravo izročenih dežel), imel je v stolnici Nemškem Gradci sijajen dvor, na katerem so se o posebnih svečanostnih prilikah vršile blesteče veselice po običaji in okusu tedanje dobe: turnirji, karuselji, metanje v kolce, razni lovi, gledališke igre jezuvitskih gojencev in potujočih glumačev, veliki banketi in pojedine. Sósebno na poslednje, t. j. na »gostila«, obračala se je na nemško-graškem dvoru velika pozornost, kar nam je moči posnemati iz nekega rokopisa, hranjenega v c. k. vseučiliščni knjižnici v Inomostu.
Ta rokopis, »kuharska knjiga« nekega brezimnega dvorskega kuharja nadvojvode, sestavljena je L 1589. nadvojvodinji Ani (poznejši kraljici poljski) in obseza v vsem 651 kuharskih receptov na 401 poli.
Tù ni mesta, da bi podrobno opisavali to v kulturnozgodovinskem oziru mnogostransko zanimivo kulinarično delo, vender v označenje obširnosti in rabnosti knjige zadoščuj opomnja, da se nahaja v nji 77 receptov samó o načinu, kako se pripravljaj teletina !
Kar se dostaje nas, zanimamo se za navod, kako pripravljati dvoje slovenskih narodnih jedij, kateri je nadvojvode veliki kuhar spoznal vrednima, da ji stavi na mizo »Njega Presvetlosti, premilostivega gospoda svojega«.
V oddelku: »Allerley Suppen vnd was man sonst von Arbessen (grah ali sploh zelenjad) kocht«, čitamo tudi nastopno navodilo :
1) »Ain windischer Flöggen zum Geweichten«. (Št. 512).
2) »Crainerische Kassuppen zu machen«. (Št. 501).
Ker ima v rokopisi »sirova juha«, prvo mesto, privoščimo ji to čast še mi ter navedimo pouk, kako jo pripravljati in ki slöve od besede do besede :
»Crainerische Kassupen zu machen«.
»Nimbt man ain außzogene Kässuppe, Es sey von Käß was es wöll [Parmesan oder Windischer Käss, der etwas linder vnd meines Erachtens dem Menschen gesunder] setzts zum Feuer, Nimbt auf ein Schüssel zwei mittlere (srednje debeli) geschälte Zwifelhaubt, hakts gar klein, gilbts (zrmeniti ji je) ainwenig mit safran, ge-stossene Muscatplie vnd Pfeffer, ist sie nit genug gesalzen so saltzs mans die Notdurfft, setzts als dann zum Feuer, läßts sieden schlägt 6 rohe ganze Airtotter darein, lässts also lang sieden als die Airtotter hart werden, wans Zeit zum anrichten ist, so nimpt man in ein Schüssel vier oder
fünf päte (popečene) Semmelschnitten, strät darnaeh ein Handtvoll von einem linden (windischen) geribnen Käß darauf, nimpt die Air Tutter mit einem faimb löffei (pé-njenica) in ain ander Schüssel herauss vnd zertreibts gar klein, daß nit khnöllet ist, thuet ain wenig Kaßfuppen daran, geußt (vlije) also die 2 zerriebnen Air Tutter auf die schnitten, darnach so geusst man die übrige chaiss suppen die Notdurfft auch daran, gibts also auf den Tisch. Inn Vnngern khocht man die Suppen aber auf den Formb Allein daß khein Saffran nehmen vnd nehmen zu dem geribnen Käs gar einen jungen Käs, der etwa 14 Tage alt ist vnd wenn sie den Zwifel darin nit haben wollen, so nembens Anstatt ain Khnoflach dartzue.«
»Ain windischer Flöggen zum Geweichten«. »Macht man ain Taig treibtn dünn aus macht 4 oder 5 Piati daraus,  bestreichts mit Schmalz legts auf einander wie zu ainer Plätl-Torten, wanns übereinander bestrichen ist, so treibt  man  den Teig noch aus vnd schneit ihn in die Runde vnd macht ein überbogenes Kranzl darum (krog) wie zu einer Pasteten, nimpt darnach zwei Handtvoll guetten geribenen Käs, der etwa acht Tag alt ist,   Schnaidt ein wenig Perchtramb  (péhtram)  vnd schnittlach gar klein, rösts in einem wenigen Butter oder schmaltz, daß wol weich wird vnd thuts zum Käs vnd zwei Kochlöffel voll süssen Ramb schlägt drey oder vier Aver darein, seyn der Aver zu wenig, so schlägt man mehrer darein, vnd muß sein wie ain dükhe (góst) Mueß (sók) rührts also wol durcheinander, als dann so streicht mans auf das Plat (na pločo) aines kleinen Fingers dick, schießts also  in einen  geheizten Pachofen vnd  pachts gählings (naglo) heraus, daß (es) von unten vnd von oben praun wird, nimpts darnach  heraus, laßts kalt werden vnd gibts zum Geweichten, will manß warmber essen so mag manß auch thun, dann sy sindt warmber bösser alls khalter.«
Ta druga navedena narodna jed je »pehtramov štrukelj«, kakeršen se po Kranjskem peče še dandanes in ki ga ženice prodajo »mrzlega« v vrbasih na trgu, toda stavil se je nekoliko fineje pripravljen na knežjo mizo.
Ni se nam čuditi, da so slovenske narodne jedi stavili na mizo vladarjev v Nemškem Gradci (in izvestno še druge, nego jih navaja tu jedina knjiga, vsaj »potvica« se gotovo ni pogrešala), ako pomislimo, da nadvojvoda v dvorstvu svojem ni imel samó broja služabnikov in služabnic iz južne Štajerske, dà, celò iz Kranjske, in da so takisto po vladnih uradih notranje avstrijanskih v Nemškem Gradci poslovali nekateri Sloveni, ki so bili često vabljeni na dvor, kakor n. pr. škof Tomaž Hren, kateri je mnoga leta bil tudi cesarjev namestnik notranje-avstrijanski, ujec njegov, vladni svetovalec Gašpar Žitnik i. m. dr. Tudi je utegnil biti veliki kuhar nadvojvode, pisatelj omenjene kuharske knjige, rojenja Štajerec ali Kranjec ?
Štev. 22.
SLOVAN.
35'
Naše slike.
(Glej štev. ai.)
Prepadeni.
^(^rozote upora kaže nam ta slika, upora Slovanov proti svojim bratom. - L. 1863. so Poljaki, ščuvani po neiskrenih državnikih prijeli za orožje proti Rusiji, dasi jim je ista dovoljevala več svoboščin, kakor Nemška ali Avstrija njih bratom. Slepilo jih je to, da dobé pomoči od zunaj in da jim bode takó mogoče vzbuditi k novemu življenju »Polszu od morza do morza«. — Te nadeje so bile prazne. Brezvestna Evropa, katera jih je naščuvala v bòj, pustila je same v boji z močnejšim ne-
prijateljem, ki bi jim bil sicer brat. In začelo se je neusmiljeno preganjanje upornikov.
Na svoji sliki vidimo dva upornika, prepadena v rodbinskem zatišji. Groza se zrcali na obrazih matere in žene, in z nepopisno bolestjo se ozira mladi upornik po obéh in nedolžnem svojem detetu, kajti jasno mu je, da bode v nekoliko urah, ako ne trenutkih, izgubil vso óno srečo, katero je prej užival v rodbinskem krogu. Pripravlja pa se vender še na poslednji — brezvspešni upor. —i..
Pogled po slovanskem svetu
Slovenske dežele.
Fran Levstik f. Mrtvaški list na denašnjega »Slovana« prvi strani — razposlan po »Pisateljskem društvu« minulo sredo ·— molče ali vender glasno oznanja narodu našemu ter milim nam bratom Slovanom nenadomestno izgubo jednega najplemenitejših in najznačajnejših sinov drage naše domovine, katero je ljubilo srce njegovo iskreno in zvesto od prve mladeniške dóbe do poslednjega hipa in ki ji je posvečeval vse kreposti silnega svojega duha. Kaj smo imeli v Levstiku, vedeli smo doslé, kaj smo izgubili, čutimo sedaj, in čustvo bridke toge, da nam je vzet, lajšati je moči sami testini zavesti: živel je za nas in ostavil nam bogato skro-višče nesmrtnih duševnih plodov.
Ker »Slovan« prinese sliko in životopis Levstikov, završujemo za danes tožno vest o smrti njegovi. Čast in slava spominu njegovemu!
Vabilo k LXXVIII, odborovi seji »Matice Slo venske«
v četrtek 24. novembra 1887. OD 5- ur' popoludne v Matični hiši na Kongresnem trgu št. 7. Dnevni red: I. Po-trjenje zapisnika o LXXVII, odborovi seji. 2. Naznanila pred-sedništva. 3. Poročilo gospodarskega odseka. 4. Poročilo književnega odseka. 5. Poročilo tajnikovo. 6. Posameznosti. V Ljubljani 12. novembra 1887. Josip Marn,predsednik.
Kakor smo javili v zadnji številki svoji, imelo je »Pisateljsko društvo« dné 5 t. m. prvi svoj zabavni večer, kateremu je predsedoval g. dr. Vošnjak. Citai je g. Želez nikar v ta namen doposlani spis, kateri je v podlistku objavil »Slov. Narod« dné 8. t. m. — Drugi zabavni večer dné 10. t. m. vodil je g. prof. G er bić, citai je g. Juvanec nekaj med Ribničani nabranih smešnic; g. prof. Rai č je pripovedoval, kako se je šolal; g. dr. Vošnjak, pa govoril o »napisu na sodu«.
Ostali slovanski svet.
Francozi in Slovani. — Ni še davno tega, ko na
Francoskem niso o Slovanih vedeli nič več, kakor o prebivalcih afriških pustinj. Svet slovanski, s katerim v neposredno dotiko prihajali niso, bil jim je tuj. Sodili so o njem tako, kakor jih je učil njihov iztočni sosed, v čegar interesu je bilo črniti Slovane pri ostalih omikanih narodih.
Sedaj, ko so se Francozi prepričali, kako velikanska naloga je prisojena največjemu omikanemu narodu sveta — narodu slovanskemu — začeli so se veliko bolj zanimati zanj in poučevati se o njegovih razmerah neposredno. Najznamenitejši pisatelji, najbolj sloveči časnikarji in prvi učenjaki zmatrajo si za dolžnost baviti se s slovanskimi stvarmi.
V Ljubljani je bival minuli mesec nekaj dnij so-trudnik novin »Journal des Debats«, Vicomte Henri Be goti en, da se ob izvoru prepriča o naših političnih in socijalnih razmerah in poda o njih pravo sliko svojim rojakom. Pripovedoval nam je, da na Francoskem simpatije do slovanskih narodov rastó od dné do dné in kako vsaki ostroumnejši Francoz spoznava, da so Slovani poklicani oblaževalno vplivati na zapadnjaško družbo in izomiko.
Najnovejši dokaz, da Francozom Slovani res nismo več tako malo pomenljivi in nezanimivi, kakor nekdaj, pa je vest, katera prihaja iz Pariza. Tam namreč začne v kratkem izhajati list, ki bode Francoze seznanjal s pravimi političnimi in narodnostnimi razmerami Avstro-ogerske in posebno pažnjo obračal slovanskemu svetu.
Zloglasni šibeniški škof Tosco je prepovedal v svoji škofiji hrvaški obrednik (Ritual ilirski), kateri so tam rabili, odkar ljudje pomnijo. Ta samovoljna prepoved zagrizenega lahona je v duhovščini in ljudstvu prebudila opravičeno nejevoljo in sklenilo se je že, zaradi tega poslati pritožbo v Rim. In tako je prav; težko je ljudi odvrniti od stare vere, ker vsi misle, kolikor je starejša, toliko boljša je, a koliko je ljudij, katerim v novi cerkvi ni pobožno moliti ni moči. — Omenjena prepoved torej lahko provzroči neljube nasledke za tamošnje prebivalstvo, ki je toli udano verskim tradicijam svojim.
Dar srbske kraljice Jelene. Srbska kraljica Jelena, hči francoskega kralja Ljudevita Svetega, poklonila je očetu svojemu rokopis slovanskega evangelija, katerega so ji darovali srbski menihi takrat, ko je pristopila k pravoslavni veri. Ko je Ljudevit Sveti prejel knjigo, izročil jo je tamošnji stolni cerkvi, kjer se je hranila pod
352
SLOVAN.
Šev. 22.
imenom »Text du sacre*. To knjigo so tako spoštovali, da so vsi francoski kralji od Ljudevita Svetega pa do francoske revolucije prisegali na njo in da jo je ondešnji nadškof, kardinal lorenski na Telovo dal med litanijami nositi kakor veliko svetinjo. No, ko je revolucija one-častila stolno cerkev, žrtvovali so omenjeno knjigo boginji »pameti« ter jo javno sežgali. Rokopis je bil vezan v platnice, ki so bile okovane z najfinejšim zlatom in okićene z dragimi kamenci. Vsebina je bila pisana dvostopno z dvojimi črkami. Francozi so mislili, da je jedno pismo z grškimi slovi; toda ko so leta 1717. pokazali rokopis ruskemu caru, Petru Velikemu, razložil jim car, da je pisano cirilsko — glagolskimi črkami, ' katera pisava se tudi v Ruski rabi. Črke v drugem • delu pa je spoznal glasoviti angleški učenjak Toma Ford Hill za sveto hijeronimske, katere', še dandanes rabijo Dalmatincem pri cerkvenih obredih.
»Knjaževsko crnogorsko povlašteno parobrodsko društvo« s sedežem na Cétinji poživlja v poslednji številki »Glasa Crnogorca« k podpisovanji delnic. To je prvi začetek črnogorskega pomorstva. V stoletnih svojih bojih za svobodo in neodvisnost so bile hrabrim sokolom lovčenskim njihove nepristopne gore zaklonišče proti napadovalcem. Pač so z njih tožnega srca zrli po sinji morski ravani, spajajoči narode in svetove, posredujoči blaginjo in omiko. Njim ni bilo dano spustiti se v pomorsko tekmovanje. — Šele vspeh ruskega orožja v poslednji vojni s Turki omogočil jim je to. Severni bratje njihovi so jim priborili lepo obrežje bars-
kousinjsko z dvema pristaniščema, potem brodonosno Bojano in del skaderskega jezera. Od tedaj je morje svobodno tudi za Črnogorce in viteški knez Nikola je poskrbel s tem, da je dal nagib k osnutku parobrodskega društva, da bode zmagonosna zastava črnogorska ponosno vihrala po morjih. Upamo, da si s tem Črnagora pridobi tudi blaginje, katere ji tesna in neplodna zemlja njena dati ne more.
Razširjanje ruskih knjig v Srbiji. Ko je kraljica Natalija bivala v Odesi, izjavila je pred tamošnjimi književniki željo, da bi se poznavanje ruske književnosti v Srbiji kolikor mogoče širilo in podpiralo. Zaradi tega se je tamošnje slovansko blagotvoriteljno društvo obrnilo na ruskega poslanca Persiania v Belemgradu, da se o tem dogovori z Vasiljevičem, srbskim ministrom za uk in bogočastje. Minister je izjavil, da bo hvaležen, ako bi se kolikor več ruskih knjig poslalo za šolsko mladino višjih, srednjih in narodnih šol v Srbiji ter je omenil, da bi se z ruskimi knjigami za šolsko mladino moglo preskrbeti do tisoč narodnih šol, a za dorasle dvéintrideset j knjižnic, katere so pri dotičnih učiliščih. Odesko društvo ! je že sestavilo deset knjižnic, katere namerava v kratkem odposlati v Beligrad.
Šolstvo na Kavkazu. Leta 1886. bilo je v kav-I kaškem šolskem okraji 841 narodnih šol s 4827 učenci, 3 obrtne šole s 130 učenci in 4 učiteljišča z 269 slušatelji. Letos je priraslo 32 šol; iz tega je razvidno, kako lepo se razvija ruski živelj in rusko šolstvo na Kavkazu.
v·'.-·
KNJIŽEVNOST.   |fl
ΤΙΚ
Jos. Stritarja zbranih spisov 19., 20. in 21. snopič III. zvezka prinašata začetek in nadaljevanje povesti »Sodnikovi«.
» Slovenski šaljivi koledar za prestopno leto 188'<?« (s slikami) izšel je ravno v Trstu. Založila in natisnila je ta i. letnik Dolenčeva tiskarna in cena mu je 40 kr., s poštnino vred 45 kr. Zabavno-šaljiva vsebina obseza mnogo raznovrstnih »dovtipov«, zato opozarjamo na ta koledar vse prijatelje lehkega humorističnega berila.
POGLED NA SLOVANSKE KNJIŽEVNOSTI.
Ilustrovani hniatski puiki koledar za rimokatolike, grčkoiztočne i izraelite, za priestupno god. 1888. U Belo-varu, tiskom i troškom J. Fleišmana u Belovaru 1887.
Zvonimir, hrvatski ilustrovani koledar, ujedno ure-dovnik, poslovnik i zabavnik za priestupno godinu 1888. Naklada akademijske knjižare L. Hartmana (Kugli i Deutsch). Cena 60 kr.
Med vsemi slovanskimi parodi zavzema v književnosti. Rusija pač prvo mesto. Med nami jih je respremalo, katerim so znana dela Dostojevskega, Tolstega Sčedrina, Danilevskega in drugih velikanov ruskih. In kaj je temu krivo? Založniki naši nam rajši preskrbujejo zanikarne prevode slabih nemških proizvodov, kakor da bi jeden ali drugi založil kakšen prevod iz ruščine ali kakega drugega slovanskega jezika. In koliko takega gradiva nam ponuja posebno ruska književnost ! Da je naša trditev resnična, o tem pač ni dvojiti. Tukaj navajamo nekoliko važnejših del ruskih iz poslednje dóbe:
τ Polnoje sobranije stihotvorcnij N. A. Nekrasova v dvih tomah. Izdan ije IV. s portretom, faksimilom i biografičeskom očerkom«. Cena 3 rublje. (Podpolna zbirka pesmij N. A. Nekrasova v dveh delih. Izdava IV. s portretom, faksimilom in kratko pesnikovo biografijo.)   Petrograd 1886 i. t. d.
, God v peškah. Naborski i očerki Ahal-tekinskoj ekspedicij r88o—1881. Iz vospominanij ranenago A. A. Mejer. Kronstadt 1886«. Cena 1 rubelj in 10 kopejk. (Jeden dan v pesku. Namečki in črtice iz ahal-tekinske ekspedicije, od 1. 1880—1881. Iz spominov ranjcega A. A. Mejerja.)   Kronstadt 1886 i. t. d.
iDoma i na vojni 1853—1881. Vospominanija i razkazi Aleksandra Vereščagina«. Izdanija vtoroje S. Pe-terburg 1886. Cena 2 rublja in 50 kopejk. (Doma in v vojni 1853 do 1881. Spomini in povesti A. Vereščagina. Druga izdava i. t. d.)
*Soženaja Moskva. Istoričeski roman G. P. Dani-levskago. 1887. Izdanije A. S. Suvorina.« Cena 1 rubelj 50 kopejk. (»Pogorela Moskva.« Zgodovinski roman G. P Danilevskega. i. t. d.).
»Saltikov A. E. (Ščedrin) 23 skazki 240 str. Tipografija M. Stasnoleviča«. Cena 1 rubelj 50 kopejk. (Saltikov A. E. — Ščedrin. 23 pripovedek).
» Tolstoj A. K. (grof). Polnoje sobranije sočinenij. T. I. i II. Polnoje sobranije stihotvorenij M. Stasnoleviča. (Podpolna zbirka del grofa A. K. Tolstega. I. i II. Del Podpolna zbirka pesmij i. t. d.). Tolstega povesti so večinoma vzete iz ruske zgodovine. Takšen je tudi njegov roman »Knjaz Serebrjani«, katerega prevod je »Slovenski Narod« objavil.
Popravek.
V zadnji številki na 336. strani v drugi vrsti na desni mora v sestavku: »Omika v Rusiji« stati: Harkovu, ne Krakovu, kakor je bilo tiskano.
»SLOVAN« izhaja 5. in 20. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za vse leto 5 gld., za polu leta 2 gld. 50 kr. in za četrt leta I gld. 25 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta I gld. 15 kr. ; za dijake |»: 3 gld. 60 kr. — Posamične številke se prodajejo po 25 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu štev. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo.
Tisek »Narodne Tiskarne«. — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: dr. Ivan Tavčar.