XL-1995 v/ ffiÉWDRUR \¥mì nQO/lQQO IDRIJSKI Idrijski razgledi, XL 1995 Izdal Mestni muzej Idrija Idrija 1995 Uredniški odbor: Jože Bavcon, Samo Bevk, Jože Čar, Jože Janež, Janez Kavčič, Romana Kokošar, Ivana Leskovec, Rudi Skočir, Igor Šebenik, Filip Šemrl, Gorazd Trušnovec in Milan Trušnovec Glavni urednik: Ivana Leskovec Odgovorni urednik: Samo Bevk Literarni urednik: Jože Janež Oblikovanje naslovnice: Milan Trušnovec Lektorica: Slavica Makuc Brie Naslov: Idrijski razgledi, 65280 Idrija, Prelovčeva 9, p.p. 11. Žiro račun pri Agenciji za nadziranje, informiranje in plačilni promet RS, poslovalnica Idrija, št. 52020-603-30832 Tisk: Tiskarna Slovenija, Ljubljana Naklada: 1000 izvodov Idrija, december 1995 Naslovnica: Idrijski razgledi - 40 let Po mnenju Ministrstva za informiranje Republike Slovenije spada revija med proizvode, od katerih se plačuje davek po 5% stopnji. Odločba št. 23/84-92. 40 let Idrijskih razgledov Idrijski razgledi, revija, ki si je pridobila sloves najstarejše revije na Primorskem, izhajajo od leta 1956. V teh dolgih letih se je ob njih razvrstilo 16 uredniških odborov in 5 glavnih urednikov s številnimi sodelavci: likovnimi in tehničnimi uredniki, lektorji, oblikovalci, literarnimi uredniki in pisci člankov, ki so vsak na svoj način ustvarjali, dograjevali in bogatili strani Idrijskih razgledov. Imena vseh niti niso ostala zapisana, še predobro pa se jih spominjajo ljudje, ki so z njimi sodelovali. Do letošnjega jubilejnega 40. letnika so Razgledi že nekajkrat spremenili zunanjo podobo in notranjo tehnično ureditev, kar je seveda narekovala sprememba vsebinske zasnove. Največje spremembe so bile tako leta 1969, leta 1970 in leta 1984, ko v revijo uvedemo tudi likovne priloge in literarno rubriko, kjer se sistematično predstavljajo domači avtorji. Do danes je v 39 letnikih Idrijskih razgledov izšlo 91 zvezkov na 5581 straneh. Objavljeno je bilo 2240 prispevkov 364 avtorjev. Prispevki so seveda zelo različni, od znanstvenih razprav in strokovnih člankov do ocen, poročil in kroničnih zapisov. Med avtorji prav tako najdemo doktorje znanosti, že uveljavljene pisce kot tudi začetnike, mlade raziskovalce - dijake, ki jim objave v tej reviji pravzaprav pomenijo začetek uveljavljanja. Idrijski razgledi so s svojo vsebino in tudi podobo dokument časa, v katerem so nastajali in še nastajajo. Ostajamo zvesti začrtanim smernicam - ostajamo zvesti prostoru iz katerega revija izhaja in kamor se vrača. Naklonjeni pa smo tudi novim pobudam in idejam in naša vrata so odprta za aktualna dogajanja in članke, ki presegajo okvire našega prostora. Zato je naša želja obdržati vse dosedanje sodelavce in pritegniti še nove. Tako tiste, ki tu živijo in delajo, kot tudi tiste, ki so se odselili, pa jih domači kraj in domači problemi še vedno zanimajo. Veseli smo tudi, da naših bralcev ni malo. Želimo jih obdržati in njihov krog še razširiti. Ob tej priložnosti Vas tudi vabimo, spoštovani bralci, da se nam pridružite kot stalni naročniki te revije in da nam posredujete Vaše želje in Vaša mnenja o Idrijskih razgledih. Tudi zato, ker bi v naslednjih številkah radi odprli rubriko ODMEVI, kjer bo prostor namenjen Vašim pritožbam, pobudam in željam. Ivana Leskovec, urednica Leta 1956, torej v času, ko je po dveh letih izhajanja ugašala literarna revija Bori, prva literarna plamenica na Primorskem tostran meje po drugi svetovni vojni, se je v Idriji rodila zamisel, da bi pod okriljem Mestnega muzeja tiskali trimesečnik z imenom Idrijski razgledi. Zakaj je nastala plodna zamisel o tiskanju revije ravno v Idriji, kar deset let pred podobnimi zamislimi v drugih večjih, v tem času tudi že gospodarsko močnejših, krajih na Primorskem? Idrija se je iz drugega mesta na Kranjskem v začetku tega stoletja, po 25 letih načrtnega fašističnega nacionalnega zatiranja in po čudnih povojnih političnih in kulturnih menjavah, preoblikovala v skoraj povsem povprečno slovensko podeželsko mesto. Ko je zbledel zanos prvih povojnih let in je življenje postopno dobilo znosnejše, človeško pnstnejše oblike, smo se začeli vedno bolj, čeprav previdno, ozirati na starejšo zgodovino in se zavedati Cervantesove resnice »Zgodovina je tekmica časa, shramba dejanj, priča preteklosti, primer in nauk sedanjosti, opomin prihodnosti«. V Idriji je ponovno zaživel spomin na duhovno bogato življenje realke in pomembne realčane. Številni so bili takrat še med nami. Prav tako še ni povsem zamrl duh štirinajstdnevnika Naprej in realčnih Izvestij. Korenine želja po tiskani besedi moramo torej iskati kar 50 let nazaj v obdobju po letu 1950, ko je bila Idrija polna vsestranskih političnih, strokovnih, kulturnih in publicističnih dejavnosti. Pomembno je na pobudo o reviji vplival idrijski živosrebrov rudnik s svojo bogato tehnično ostalino in strokovno-tehničnim kadrom. Rudnik se je začel sredi petdesetih let vzpenjati proti svojemu zadnjemu vrhuncu, ki ga je dosegel v drugi polovici šestdesetih let. V prvi številki Idrijskih razgledov leta 1956 so uredniki v sporočilu naročnikom zapisali, da so »... prevzeli težko nalogo: izdajanje rednega časopisa, ki naj obravnava vso politično, zgodovinsko, zemljepisno, prosvetno, socialno in gospodarsko problematiko naše občine. List naj bo viden izraz dejavnosti našega ljudstva. To nalogo smo prevzeli v trdni veri, da bodo vsi občani videli v listu nekaj svojega, kajti le tako bo postal odsev vsakega posameznika in celotne skupnosti«. V sledečem uvodnem prispevku »Idrijskim ragledom na pot« je Lado Božič zapisal: »Naš tromesečnik, ki naj se razvije v mesečnik, naj služi prebivalstvu idrijske komune, njegovi vzgoji in spoznavanju nalog, dela in razvoja naše politično teritorialne in ekonomsko socialne enote kot tudi spoznavanju dela celotne socialistične skupnosti«. Nekaj vrstic dalje dodaja: »Poleg tega je nujno, da se našemu ljudstvu približa tudi dejavnost podjetij, ustanov in društev... Računamo pa tudi na razprave in članke iz našega preteklega in sedanjega življenja, kakor tudi na drobne kronične zapise važnejših dogodkov na našem področju«. To so bile torej pobude za nastanek Idrijskih razgledov leta 1956.. Iz osebnih pogovorov pa vem, da je idejo za tiskanje »časopisa« dolgo časa gojil in dokončno oblikoval prvi in dolgoletni (1956 do 1969) odgovorni urednik Srečko Logar. S tem se mu je, kot mi je sam večkrat omenjal, izpolnila življenjska želja biti »novinar« in sodelovati pri nastajanju »rednega časopisa«. Pri realizaciji življenjskega projekta je imel Srečko Logar podporo v muzejskem svetu, predvsem pa pri takratnem predsedniku občinskega ljudskega odbora in publicistu Ladu Božiču. Idrijski razgledi, kakršnikoli so že bili, so bili nato 10 let osamljen revijalen pojav na Primorskem to stran meje. Leta 1964 so v Trstu začeli tiskati krščansko usmerjeno polemično revijo Most. In nato pride srečno leto 1966, ki je prineslo Primorski kar tri nove revije. Skupina idrijskih intelektualcev je začela izdajati kritično revijo Kaplje, revijo za kulturo in obča vprašanja, Novogoričam se odločijo za tiskanje Goriških srečanj, ki so se kasneje preimenovala v Srečanja, na drugi strani meje pa nastopi samosvojo pot Pahorjev Zaliv. Po letu 1970 se tem revijam pridruži še koprska Obala. Posebej želim opozoriti, da sta po letu 1966 do izsiljene samoukinitve Kapelj leta 1972 izhajali v Idriji kar dve reviji, ki sta se vsekakor dobro dopolnjevali. Prav gotovo je bila Idrija v tem obdobju revijalno - publicistično najbolj, pokrito območje poleg največjih slovenskih središč. Leta 1976 je prišlo bolj iz političnih razlogov kot iz resničnih potreb do združitve Idrijskih razgledov, goriških Srečanj in koprske Obale v skupno revijo za družboslovje, gospodarstvo in kulturo Primorska rečanja. Uredniki Idrijskih razgledov so se zavedali, da nova revija ne more v celoti nadomestiti v prostoru dobro zakoreninjenih Idrijskih razgledov, hkrati pa bi ukinitev pomenila kulturno osiromašenje Idrije. Pri tem je potrebno dodati, da so v tem času izhajali Idrijski razgledi v nakladi 1.000 do 1.200 izvodov in imeli 600 do 700 naročnikov. Sklenjeno je bilo, da bo Mestni muzej v Idriji tiskal Idrijske razglede enkrat letno v obliki zbornika s prirejeno vsebinsko zasnovo. Čeprav dovolj neobvezujoča združitev je načela nekatere uredniške principe. V desetih letih, torej do leta 1986, so bili z velikimi težavami dotiskam štirje Zborniki, ki so se postopno oddaljevali od prvotnih zasnov in tako izgubljali stik z aktualnimi dogajanji v idrijsko-cerkljanskem prostoru. Idrijski razgledi so bili v svojem začetnem obdobju predvsem družbeno-zgodovmska (zgodovina Rudnika in NOB), gospodarska in v pomembno idrijsko kulturno m znanstveno preteklost zazrta revija. Idrijski razgledi so stopili v širši slovenski duhovni prostor šele leta 1969 z objavo referatov in razmišljanj prvega povojnega javnega pogovora med kristjani in marksisti z naslovom »Ali je Bog mrtev?«, ki je bil 22. novembra 1968 v idrijskem Klubu mladih. V naslednjih letih, tja do 1976, je uredniški odbor vztrajal pri tematskem odpiranju v širši slovenski prostor. V obdobju Zbornika (1976-1986) so bili objavljeni predvsem številnejši poljudno strokovni prispevki iz področja gospodarstva, predvsem rudarstva, geologije in gozdarstva ter daljše zgodovinske razprave. Od začetka izhajanja Idrijskih razgledov leta 1956 pa do konca »zborniškega« obdobja leta 1986, je v reviji 225 avtorjev objavilo kar 1139 prispevkov. Leta 1986 je prišlo, tudi že pod vplivom bližajoče se petstoletnice Idrije, do sprememb v uredništvu, do oblikovanja nove zunanje (sprememba formata) in notranje podobe revije ter vsebinskih premikov z željo, da bi Idrijski razgledi izhajali redno dvakrat letno. Seveda so tudi prenovljeni Idrijski razgledi koreninili v idrijsko-cerkljanskem prostoru, tako kot že od samega začetka. Uredništvo je v dobršni meri želelo vztrajati na že uveljavljenem objavljanju izbranih, širše zasnovanih prispevkov iz krajevne zgodovine, gospodarstva in naravoslovja. Nadaljevalo se je tudi objavljanje rezultatov raziskovalnih nalog. K naštetemu je uredništvo dodalo razmišljanja o kulturnih dogodkih, ohranjanju naravne in kulturne dediščine, ekologije, etnologije in različne krajše kritične zapise. Uredništvo se je tudi odločilo za objavljanje literarnih del, predvsem domačih avtorjev, z željo, da bi zapolnili vsaj del vrzeli, ki je nastala po izsiljeni samoukinitvi Kapelj. Za popolnejšo predstavitev idrijsko-cerkljanske kulturne palete je uredništvo dodalo še likovne priloge z namenom, da ne bi bile samo privesek, pač pa vsebinsko poudarjen del revije. Največ pomislekov je v začetku prinesla uvedba objavljanja literature, češ da je dovolj specializiranih tovrstnih revij. Izkušnje vendarle kažejo, da uveljavljanje v osrednjih revijah tudi za dobre začetnike ni lahko, saj je poleg umetniških sposobnosti potrebno imeti tudi žilico za »bizms«, dobršno mero agresivnosti in veliko poznanstev na pravih mestih. Uredniki so bili mnenja, da je potrebno dati možnost tudi tistim, ki poleg umetniške žilice ostalih sposobnosti nimajo, so pa zanimiv in žlahten del lokalnega kulturnega utripa. Z objavo literarnih del nekaterih priznanih slovenskih ustvarjalcev smo posegli tudi v širši slovenski kulturni prostor. Po nastankaa samostojne Slovenije so se seveda politične in ekonomske razmere v temeljih spremenile. Novi gospodarski in socialni pogoji so ustvarili tudi nova razmerja v kulturi, tudi na področju revijalnega tiska, tako v pogledu vsebinskih premikov kot tudi financiranja. Kot odmev na te velike globalne spremembe so se pri Idrijskih razgledih že leta 1992 pojavile večje finančne težave, pa tudi zadrege pri urednikovanju. Uredništvo je maja 1993 razpravljalo o številnih predlogih, kako čimprej brez hujših zagat prebroditi obetajočo krizo. Med drugim so govorili o kontinuiteti izhajanja revije dvakrat letno, o omejitvi obsega posamezne številke na 70 do 80 strani, o omejitvi dolžine prispevkov, o tiskanju revije na slabšem papirju in z manj fotografijami, če bi seveda s tem bistveno zmanjšali stroške tiskanja, dalje o prodajni ceni izvoda revije ter o odgovornosti posameznih urednikov za pripravo in urejevanje posameznih vsebinskih sklopov. Še posebej je bila postavljena zahteva za zamenjavo tiskarne, vendar izključno zaradi nedopustnih zamud pri tiskanju. Iz objektivnih in subjektivnih razlogov gornji predlogi niso dobili potrebne podpore. Tako se Idrijski razgledi niso prilagodili časovnim spremembam in ostali do danes taki kot so bili zasnovani leta 1986. Kljub upravičenim pohvalam zunanje in notranje ureditve, pestrosti vsebine in odličnega tiska pa Idrijski razgledi, po mojem mnenju zaradi preredkega izhajanja in premajhne vpetosti v čas, vendarle počasi izgubljajo bralsko zaledje. Ali ni morda 40-letnica izhajanja nadvse primeren čas za celovito prenovo revije? Za poživitev in popestritev vsebine ter za postavitev novega kritičnega zrcala naši nespravljivi politični realnosti, dostikrat sumljivim gospodarskim premenam ter spremljanju prebujajoče duhovnosti! * PS: O finančnih težavah revije namenoma nisem pisal. Navsezadnje je to problem izdajatelja, ne urednikov, še manj bralcev. Za pravilno oceno štiridesetletne časovne razdalje pa je le potrebno dodati, da Idrijski razgledi še vedno ne hononrajo prispevkov in da je uredniško delo še vedno brezplačno. Jože Čar, dolgoletni glavni urednik Idrijskih razgledov Štiri desetletja nepretrganega izhajanja Idrijskih razgledov je pomemben dosežek tudi v nacionalnem merilu. Ob težavah, s katerimi se srečujejo nekatere podobne publikacije, je skoraj neverjetno, da so Idrijski razgledi prebrodili številne pasti in čeri. Teh ni bilo malo - od organizacijskih, tehničnih, finančnih do vsebinskih. Naj ne zveni neskromno, če rečem, da je kontinuiteto revije oz. zbornika omogočila prav tesna navezanost na Mestni muzej Idrija. To po mojem mnenju pomeni, da je ne glede na spremembe v uredniškem odboru revija lahko živela in se razvijala. Ta navezanost seveda pomeni tudi določeno vsebinsko usmeritev, ki se kaže v obravnavanju domoznanstva, pa tudi obravnavi določenih aktualnih problemov Idrijsko-cerkljanske regije. V zadnjem obdobju smo na sestankih uredništva načenjali vprašanja nadaljnjega koncepta Idrijskih razgledov. Razprava se še ni zaključila, sam se zavzemam za ohranitev sedanje usmeritve. Glavni problem revije pa vidim predvsem v zamudah pri izhajanju, ki se kot rdeča nit vleče že nekaj let. Bomo videli, kaj bo prinesla sprememba tiskarne. Morda bi poskusili z izidom dveh številk letno. Za odzivanje na aktualne dogodke bo pač potrebno izkoristiti druge medije in publikacije. Poglavitno garancijo za nadaljnjo rast in razvoj revije vidim v naših zvestih in stalnih naročnikih ter predvsem sodelavcih in avtorjih prispevkov. Dejstvo, da imamo relativno veliko naročnikov in da avtorjem ne izplačujemo honorarjev, omogoča Idrijskim razgledom finančno in vsebinsko neodvisnost. Naključje je, da se mi je s to številko iztekel mandat ravnatelja muzeja in s tem odgovornega urednika Idrijskih razgledov. Kot župan občine Idrija čutim osebno odgovornost za nadaljnji razvoj revije, zato se bom zavzemal, da tudi v bodoče najde primerno mesto v občinskem proračunu. Prav imenitno je, da so podobnih misli tudi v sosednji cerkljanski občim. Na predlog župana dr. Podobnika razglede v letu 1995 sofinancira proračun občine Cerkno. Idrijski razgledi so v teh štirih desetletjih postali prava zgodovinska zakladnica podatkov o življenju na Idrijskem in Cerkljanskem nekoč in danes. Samo Bevk, župan občine Idrija Najprej Vam čestitam za 40-letno izhajanje Idrijskih razgledov. To je doba, ko se ustvarjalno »izživita« vsaj dve generaciji; zato se je potrebno s posebno pozornostjo spomniti vseh tistih, ki so v vseh teh letih Idrijske razglede sooblikovali, prav tako pa tudi številnih zvestih bralcev in naročnikov, saj bi bila brez njih vsaka revija kot suha veja, obsojena na propad. V prijaznem dopisu postavljate vprašanje, kako vidim Idrijske razglede in kaj pomenijo tako za ldrijsko-cerkljanski in širši primorski prostor. Dovolim si misel, da so Idrijski razgledi revija, ki je poznana in spoštovana tudi v slovenskem prostoru, nenazadnje je prisotna na policah znanih ljubljanskih knjigarn. Idrijski razgledi so dokaz ustvarjalne moči (tako kulturno-umetniške kot znanstvene) ljudi, ki živijo v prostoru Idnjsko-cerkljanske regije; njena 40-letnica pa je obenem dokaz organizacijske urejenosti in vztrajnosti izdajatelja (Mestnega muzeja Idrija); in nenazadnje, Idrijski razgledi so postali domača, tako rekoč »hišna« revija vseh, tako izobražencev kot tudi drugih, ki spoštujejo umetniško sporočilo, pa tudi različne strokovne študije in priložnostne zapise o najrazličnejših dogajanjih na Idrijskem in Cerkljanskem. Idrijski razgledi so revija, ki ima vse značilnosti »avtentične« primorske revije. Žal izhaja preporedko, da bi lahko postala sopotnik Primorskim srečanjem. Prav njeno redko izhajanje ji daje pečat »zbornika«, s tem pa tudi vsebina prispevkov izgublja potrebno aktualnost. Toda po drugi strani pa so mnogi prispevki v bistvu poglobljene študije s posameznih področij, kar sami reviji daje vedno večjo veljavo v pedagoško-znanstvenih krogih; še posebej se revija odlikuje po številnih zgodovinskih študijah in zapisih z zgodovinsko in etnološko tematiko. Kakšni naj bodo Idrijski razgledi v prihodnje? Ohranijo oziroma še poglobijo naj svojo vkorenmjenost v idrijsko-cerkljanskem prostoru, ob tem pa omogočajo, da se bodo pojavljali tudi avtorji od drugod. Revija bo pridobila na berljivosti, če bo uredništvo tvegalo in objavljalo tudi bolj aktualne zapise, kritične in tudi polemične komentarje (na primer s področja gospodarstva, lokalnih političnih razmer, kulture, športa itd.). Prepričan sem, da dinamični prostor Idrijsko-cerkljanske regije oziroma občin Idrija in Cerkno zasluži in potrebuje Idrijske razglede še naprej. Uredništvu želim veliko delovne vneme, kot župan občine Cerkno pa bom pri pripravah občinskega proračuna vedno mislil tudi na Idrijske razglede. Ker sem prepričan, da se bo tako zgodilo tudi v občini Idrija, se Idrijskim razgledom tudi v finančnem smislu ni bati prihodnosti. . , , .. a Janez Podobnik župan občine Cerkno 500 I IDRIJA Idrijske razglede imam rad. Sam ne vem, kaj naj ob tej zelo splošni opredelitvi še rečem. Vedno so bili nekakšno zatočišče tistih, ki o tem kraju malo več razmišljamo, in onih, ki so kje daleč, pa se na svojo deželo ali kraj, ki ga imajo radi, tu pa tam spomnijo s kakšnim znanstvenim ali pa samo spominskim zapisom. Zdi se mi, da sem prve članke v Idrijske razglede pisal pred petintridesetimi in več leti. Kasneje, v t.i. revolucionarnem obdobju svoje mladosti, nisem bil preveč zagnan za pisanje v I. r., kajti imel sem občutek - in ga še imam, da so Idrijski razgledi nekakšna trajnostna zadeva našega kraja. In tudi so. Zadnje desetletje se v reviji oglasim, kadar me kaj posebej razveseli ali zaboli. Vesel sem, da je tudi revija na poseben način naklonjena meni. Hvala! Edino, kar me pri Razgledih moti, je njihov naslov. Razgledi - Idrijski razgledi. Saj v Idriji vendarle ni nikakršne točke, odkoder bi se dalo kaj bolj razgledati. Torej je naslov metaforičen. Naj bo torej metaforičen - vendar ... Jaz bi revijo naslovil Idrijski vpogledi. (Smatrajte to zgolj kot idejo malo zasuknjenega psihiatra.) In še nekaj. Želim in upam, da bodo Razgledi ostali nespremenjeni - tudi sedaj, ko sta se Cerkno in Idrija ločili. Naj ostanejo nekakšna simbolna zveza med krajema, ki sta si po tradiciji in vsem drugem tako različna, sicer pa »zvezana« kot še nikoli poprej v zgodovini. Uredniški odbor naj bo isti; le razgledi naj izhajajo redno - dvakrat letno. Lahko so bolj skromni, vendar naj pridejo - zmeraj so dobrodošli. Jože Felc, zdravnik, pisatelj, Idrijčan ŠTUDIJA MOŠKEGA AKTA OGLJE 1993 t 500 I IDRIJA VPLIVI RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA NA OKOLJE IN PREBIVALCE V IDRIJI ALFRED BOGOMIR KOBAL Uvod V ozki dolini reke Idrijce je bilo leta 1490 odkrito samorodno živo srebro. Z razvojem rudnika se je skozi stoletja razvijalo tudi naselje, mesto Idrija. Mesto leži v globoki kotlini, ki je slabo prezračena, veter večinoma piha vzdolž reke (redko doseže hitrosti 1,5 m/sek, visoko je število dni brez vetra), veliko je oblačnih dni, relativna vlažnost pa precej visoka. V 500 letih so odkopali 12,400.000 ton rude in pridobili več kot 105.000 ton živega srebra (1). Žgalniške ostanke rude so v začetnem obdobju odlagali okrog žgalnic, kasneje so z njimi zapolnjevali kotanje, v drugi polovici 19. stoletja pa je večino žgalniških ostankov sproti odplavljala reka Idrijca iz deponije žgalnice na Bruševšu. Del žgalniških ostankov so uporabili pri gradnji in utrjevanju cest, deloma tudi v gradbeništvu pri zidavi stanovanjskih hiš. Pri pra-ženju rude so nastajale velike izgube, povprečni izplen živega srebra je bil 73% (1). Kolikšen del živega srebra se je med pra-ženjem izgubil v okolje, je ocenil Mlakar (1). V obdobju intenzivne proizvodnje živega srebra v letih 1968 do 1972 je bilo ugotovljeno, da je iz topilniškega dimnika uhajalo v okolje letno od 7 do 10 ton živega srebra. (2). Leta 1949 so pod oznako »strogo zaupno« zapisali, da skonca skrilavci v jami vsebujejo 5. do 10-krat večje količine urana kot ostale kamnine. Iz podatkov, ki sta jih objavila M. Cigale leta 1983 (3) in J. Čar leta 1992 (4), je razvidno, da so v letih 1953 do 1957 pridobili 1.657 ton rude s povprečno vsebnostjo 1.670 Bq U-238 na kg rude (136 g U/t). Po njunem mnenju odstotek skonca skrilavca, ki je vseboval uran, ni presegal 5% celotno odkopane rude v jami. Po drugi svetovni vojni so živosrebrno rudo odkopavali večji del le v spodnjem delu jame, v kamninah, ki niso vsebovale urana. Vsebnost urana v bituminoznih skrilavcih ni bila povezana z vsebnostjo živega srebra v rudi (3, 4). Meritve ionizirnega sevanja v žgalniških ostankih je leta 1970 opravil Inštitut Dragomir Karajovič iz Beograda, v letih 1978 in 1980 pa Inštitut Jožef Stefan iz Ljubljane. Izvajalci meritev so tedaj menili, da prebivalci v Idriji niso izpostavljeni ìonizirnemu sevanju, ki bi preseglo raven naravnega ozadja. Razporeditev radioaktivnih žgalniških ostankov v Idriji je predstavil Jože Čar leta 1992 (4). Ionizirno sevanje v okolju so intenzivno pričeli meriti šele leta 1991. Februarja 1993 je Inštitut Jožef Stefan predstavil obširnejšo študijo o meritvah ionizirnega sevanja žgalniških ostankov (5). Pri rudarjih, ki so izpostavljeni ionizirnemu sevanju v ne-uranskih rudnikih, in pri prebivalcih, ki so v svojem bivalnem okolju - stanovanjih izpostavljeni povišanim koncentracijam radona (Rn-222) in njegovih kratkoživih potomcev, pričakujemo stohastične učinke, med katere sodi pojav raka pljuč in dedni učinki. Verjetnost, da se bo pojavil rak, je le statistična, ni vzročne povezanosti med dozo in učinkom; pri tem so zelo pomembni tudi drugi dejavniki pri delu, bivalnem okolju ter nekatere razvade. O dednih učinkih danes sklepamo le iz poskusov na glodalcih, pri katerih so ugotovili nagnjenost k raku med potomci. Pri tem imajo dominantni pomen dodatni dejavniki, ki pospešujejo razvoj raka. Potrebno pa je poudariti, da je za stohastične učinke značilno, da nimajo praga, zato se jim ne moremo izogniti. Glede na dosedanja spoznanja so organske spojine, predvsem pa metil-Hg, najbolj strupene oblike živega srebra. Iz okolja se metil-Hg, vnaša v človeški organizem najpogosteje z morsko hrano - ribami. Iz naravnih in antropogenih virov prihaja v okolje letno okrog 40.000 ton elementarnega živega srebra (Hg°), ki se v biološkem ciklusu vodnih sedimentov metilira in pretvori v metil-Hg (6). Hg° prihaja v človeško telo z vdihavanjem. Toksično deluje predvsem na živčni sistem, najpogosteje se pri tem pojavi tremor in vrsta psiholoških motenj. Večkrat so prizadete tudi ledvice, sicer je klinična slika zastrupitve odvisna od stopnje in časa izpostavljenosti. Pri nizkih koncentracijah živega srebra v okolju se pojavi blažja prizadetost funkcijskih sposobnosti ledvic. Pri tem nastajajo tudi razne psihološke motnje. Zelo malo pa je znanega o učinkih na otroka v času nosečnosti in o dolgoletni izpostavljenosti nižjim koncentracijam Hg. Metil-Hg deluje večinoma le na živčni sistem, selektivno prizadene nekatere dele CŽS, predvsem vidni center možganske skorje in del malih možganov. Zato se pri zastrupitvah pojavijo koncentrične zožitve vidnega polja in ataksija. Najhujši učinki metil-Hg pa se pojavijo že pre-natalno. Ker ima živo srebro in njegove spojine, predvsem pa metil-Hg, potencialne kancerogene, teratogene (pri Hg° teh učinkov niso dokazali) in mutagene vplive, je nujno, da je vsebnost živega srebra v okolju čim nižja, izpostavljenost človeka pa čim manjša (7, 8, 9, 10). Prvi opis zastrupitve z živim srebrom pri rudarjih in prebivalcih v Idriji je podal Theophrostus Paracelsus že leta 1527 v svoji knjigi »Von der Bergsucht und anderen Bergkrankheiten« (11). V njej omenja, da so »vsi ljudje, ki tam žive, skrivljem in hromi, nadušljivi in prezebli, brez upanja, da bi še kdaj popolnoma ozdraveli«. Dr. Gerebec je poročal, da je bilo leta 1846 zaradi požara v jami zastrupljenih z živim srebrom veliko družin, ki so stanovale okrog jamskih odprtin. V primerjavi z obdobjem pred požarom se je tedaj v Idriji zmanjšala tudi rodnost (od povprečno 31 novorojenčkov na 1000 prebivalcev se je zmanjšala na 22 novorojenčkov na 1000 prebivalcev) (12). V dostopni literaturi iz kasnejšega obdobja, razen podatkov, ki jih navaja Pfeifer (12), nisem zasledil drugih podrobnejših poročil o vplivu živega srebra na zdravje prebivalcev v Idriji, večina razprav je opisovala vplive Hg pri rudarjih (12, 13, 14, 15, 16). Zelo zanimiva pa je razprava Baltazarja Hacqueta 1779 o merkurializmu pri živalih - goveji živim, ki je pila vodo in jedla travo iz okolice žgalnice oziroma žgalniških ostankov (17). V obdobju po drugi svetovni vojni so v Idriji posamezni raziskovalci in skupine (kemiki, fiziki, biologi in geologi) opravili večje število študij, ki so vsak po svoje iz različnih zornih kotov proučevali kopičenje in transformacijo živega srebra v posameznih delih biotopa. Veliko raziskav pa je bilo v tem času (predvsem po letu 1964) posvečenih tudi proučevanju delovnega okolja v jami in varovanju zdravja in topilničarjev. Kljub temu da je večina raziskovalcev o svojih rezultatih sproti obveščala strokovno javnost, se na področju varovanja okolja ter zmanjševanja obremenjenosti prebivalcev Idrije z živim srebrom in ìonizirnim sevanjem ni zgodilo kaj pomembnega, razen seveda prenehanje delovanja rudnika samega. V prispevku želim povzeti rezultate posameznih pomembnejših raziskav in oceniti stopnjo obremenjenosti »celotnega« okolja, predvsem pa človeka, z živim srebrom in lonizirnim sevanjem, ki je nastala zaradi delovanja rudnika živega srebra. Osnovni namen te razprave je vzpodbuditi javnost ter pristojne občinske in državne organe, da končno pričnejo s sanacijo bivalnega okolja v mestu Idrija in čimprej oblikujejo program ukrepov za proučevanje in preprečevanje vplivov živega srebra in ionizir-nega sevanja na okolje in zdravje ljudi v Idriji. Živo srebro v okolju Vsebnost živega srebra v zemlji. Med rednim delovanjem rudnika sta Byrne in Kosta leta 1970 (18) ugotovila povečano vsebnost živega srebra v zemlji okrog dimnika (52 mg/kg) in na pobočju hriba Pront (131-500 mg/kg). Vsebnost živega srebra v zemlji na Prontu narašča z globino vzetih vzorcev. Hess (19) je v svoji raziskavi leta 1992 (v obdobju po prenehanju rednega delovanja rudnika živega srebra) v zemlji okrog topilnice ugotovil povečano vsebnost živega srebra do 150 mg/kg. V Prontu pa celo vrednosti do 900 mg/kg (si. 1). V svoji raziskavi je analiziral okrog 127 km2 zemeljske površine okrog Idrije ter pri tem ugotovil, da okrog 22% te površine v zemlji vsebuje take vrednosti živega srebra, ki prekoračujejo tako imenovano »vrednost C« - 10 mg/ kg (to je vrednost, pri kateri je potrebno pričeti s sanacijskimi ukrepi), 60% analizirane zemeljske površine pa prekoračuje dopustne - mejne vrednosti 2 mg/kg (20, 21). Glede na te ugotovitve je očitno, da so poleg izstopov jamskega zraka največji vir emisije živega srebra še vedno odlagališča žgalniških ostankov in pobočje Pronta, kjer izdanjajo skrilavci s samorodnim živim srebrom. Vsebnost živega srebra v zraku. Med polnim obratovanjem rudnika je bila vsebnost živega srebra v zraku zelo visoka. V neposredni okolici topilnice so koncentracije živega srebra v zraku dosegale 8500 ng/m3, v naselju pa okrog 570 ng/m3 (18, 22). Meritve, ki jih je opravila Kavčičeva s sodelavci leta 1974 (2), se Slika 1: Vsebnost Hg v zemlji (Kosta in sod. 1972, Hess 1992) in zraku mesta Idrije (Kosta 1973/74; Kavčič 1974; Kobal-Nanut 1986; Lupšina 1994) sicer nekoliko razlikujejo po metodologiji vzorčevanja živega srebra v zraku, vendar ostajajo v razponu že citiranih vrednosti. V središču mesta se je vsebnost živega srebra v zraku gibala v območju od 300 do 2000 ng/m3, v Cegovnici - zaselku okrog jamske ventilacijske postaje od 300 do 4000 ng/m3, na Vojskarski ulici pa od 100 do 1000 ng/m3 (si. 1). (Vsebnost Hg v zraku je na si. 1 izražena v mikrogramih na m3 - /i.g/m3.) Tudi v drugih naseljih okrog rudnikov in topilnic živega srebra so bile koncentracije živega srebra v zraku precej visoke, gibale so se od 600 do 1500 ng/m3 (23). Koncentracije živega srebra v zraku se v mestih gibljejo od 10 do 20 ng/m3, v večjih mestih z industrijo pa dosegajo tudi 50 ng/m3 (7, 24). Leta 1974 vsebnost živega srebra v zraku v Ljubljani m Kranju ni dosegala niti vrednosti 5 ng Hg/m3 zraka (18). Po prenehanju proizvodnje v rudniku so se koncentracije živega srebra v naselju znižale. Leta 1986 (25) je vsebnost živega srebra v naselju dosegala 290 ng/m3 zraka, v letu 1992 (26) pa je bila v območju od 50 do 200 ng/m3 zraka. Še vedno so razmeroma najvišje koncentracije v naselju v bližini topilnice do 600 ng Hg/m3 zraka. Zanimivi so podatki o vsebnosti Hg° v zraku okolice mesta, ki jih je predstavil Pire leta 1990 (27). V soteski Zale, pritoka reke Idrijce, je vsebnost Hg° v zraku pretežno 25 ng/m3, v območju 7 km vzdolž toka reke Idrijce proti Spodnji Idriji (smer vetra) je v razponu od 50 do 75 ng/m3, v smeri proti Nikovi, Goram m navzgor ob Idrijci do Lajšta pa je vsebnost Hg° v zraku v območju od 25 do 50 ng/m3. Koncentracije živega srebra v vodi so bile v času aktivne proizvodnje živega srebra v rudniku večje. Vsebnost živega srebra v studencih (rezervoarji studencev) okrog topilnice je bila v povprečju 100 pig/l, v mestnem vodovodu pa okrog 0,3 fig Hg/1 vode (18). V reki Idrijci pod mestom so se koncentracije gibale od 0,1 do 0,2 jU.g/1. Po prenehanju obratovanja rudnika pa je večina meritev pokazala, da je vsebnost živega srebra v pitni vodi 0,1 fig/\ mejne vsebnosti (25). V bivši Federativni republiki Nemčiji so bile koncentracije živega srebra v 700 vzorcih čiste pitne vode pod 0,03 jug/l, v nekaterih krajih pa so vrednosti dosegale tudi 0,6 /ng/1 (7). Vendar se koncentracije Hg v pitni vodi običajno gibljejo v območju 0,005 do 0,1 fig/l. Kemične oblike živega srebra v vodi niso dovolj dobro proučene, najpogosteje pa je živo srebro raztopljeno v vodi v obliki Hg++, ki je vezan na razne spojine (8). Vsebnost živega srebra v rastlinah. Med polnim delovanjem rudnika so bile ugotovljene tudi povišane vrednosti živega srebra v sadju in povrtnmah (22, 28). Najvišje vrednosti živega srebra v korenju so bile ugotovljene prav na področju okrog dimnika topilnice (400 do 800 ng/g sveže teže), sicer pa so se te vrednosti gibale od 50 do 100 ng/g sveže teže (tab. 1). Tab. 1: Vsebnost Hg v nekaterih vrtninah (ngHg/g sveže teže) v Idriji v zgodnji jeseni (1970-1972, prirejeno po Kosta in sod. (1972), Dermelj (1974). Bruševše (dimnik) oktober Pront oktober Ig pri Ljubljani Korenje 800 89 0,7-0,35 Čebula 68,7 3,9 0,25-0,35 Krompir 37,4 3,6 Fižol 16,9 1,3 Rdeča pesa 13,9 1,9 Paradižnik 17,1 3,3 Zelje listi_10,8 9,3 Višje rastline so zelo dober kazalec onesnaženja zraka z elementarnim živim srebrom, ki se iz zraka absorbira na velike površine listov m se zadržuje v njih dalj časa, Ob polnem delovanju rudnika so bile koncentracije živega srebra v asimilacijskih delih mešanih vrst višjih rastlin 28,5 fig/g suhe teže (29), po prenehanju delovanja so se v letu 1978 znižale za 15,3 fig/g (30), v letih 1991 in 1992 pa so bile 14,6 fig/g suhe teže. Koncentracije živega srebra v mešanih vzorcih asimilacijskih delov višjih rastlinah (31) in podobno tudi v lišajih (32) so najvišje v neposredni bližini topilnice, z oddaljenostjo od topilnice pa se počasi znižujejo. V primerjavi z nekaterimi kraji, npr. Ljubljana (0,0025 fig/g suhe teže), in drugimi deželami, Finska 1988, Švedska 1990, Nemčija 1991, kjer te vrednosti ne presegajo 0,1 fig/g suhe teže (31), je vsebnost živega srebra v višjih rastlinah v Idriji, kljub prenehanju delovanja rudnika, še vedno zelo visoka (si. 2). FINSKA NEMČIJA FINSKA ŠVEDSKA NEMČIJA IDRIJA ('78) ('83) ('88) ('90) (4x)-('91) C92) I Me-Hg Hg-CELOKUPNI Slika 2: Koncentracija celokupnega m metil-Hg pri višjih rastlinah v Idriji in drugje; prirejeno po Gnamuš (1992) Vsebnost živega srebra pri živalih. V ribah iz reke Idrijce v bližini topilnice je bila vsebnost živega srebra precej povišana. Koncentracije so se gibale v območju od 1,5 do 1,0 /ug/g mišičnega tkiva, 3 km nižje od Idrije so bile vrednosti v območju od 0,1 do 2,5, pri večjih ribah pa tudi do 4 /j.g/g mišičnega tkiva. Delež metil-Hg v mišicah rib vzdolž reke Idrijce narašča. V območju mesta pod topilnico je bilo v mišicah rib 15% metil-Hg, 35 km nižje pa kar 98%. Vsebnost živega srebra v ribah, ki žive v nekontaminiranem okolju, pa se giblje med 0,03 do 0,06 ^g/g svežega tkiva, pretežni delež živega srebra je metil-Hg (22). Novejše raziskave so pokazale, da je vsebnost živega srebra v ribah reke Idrijce nekoliko nižja (33), vendar še vedno dosega območje kot pri polnem obratovanju rudnika (tab. 2). Tab. 2: Vsebnost Hg v mišicah rib v reki Idrijci v območju mesta in Spodnje Idrije (1991). Vzor. Zap. Dolžna Masa Hg-celokupno Metil-Hg mesto št. (cm) (kg) /ugHg/g MgHg/g Idrija 1 23,0 130 0,55 0,29 2 23,5 140 0,71 0,22 3 28,5 240 0,82 0,31 4 26,0 195 1,23 0,87 5 22,5 130 0,78 0,33 Spodnja 1 26,0 220 1,82 1,22 Idrija 2 28,0 240 1,71 1,14 3 27,0 250 1,07 0,61 4 23,0 130 1,48 1,01 5 20,0 105 1,55 0,98 Iz rezultatov v tabeli je razvidno, da so koncentracije celokupnega m metil živega srebra najvišje v mišicah rib iz Spodnje Idrije (razpon koncentracij za metil-Hg od 0,61 do 1,22 /ig/g, za celokupno Hg pa od 1,07 do 1,82 /ug/g), kjer je vsebnost Hg še vedno višja od zakonsko določene mejne koncentracije (0,50 fj.g/g) za celokupno Hg. Pilotske raziskave, ki jih je leta 1992 opravil Gnamuš (31) pri srnjadi okoli Idrije, so pokazale, da je delež metil-Hg v mišicah v povprečju 75%, koncentracije skupne količine živega srebra pa 0,053 ng/g svežega tkiva. Koncentracije skupnega Hg v mišicah in nekaterih notranjih organih srnjadi so v obremenjenem območju Idrije okrog 100-krat višje kot v primerjalnem neobremenjenem območju. Med polnim delovanjem rudnika je bila vsebnost živega srebra v mišicah domačih zajcev in kokoši precej povišana: v Prontu do 17, na Bruševšah (pod dimnikom topilnice) pa do 96 ngHg/g sveže teže. Zelo visoke so bile vrednosti Hg v rumenjaku jajc kokoši iz Bruševš; vrednosti Hg so se gibale od 367 do 3260 ngHg/g sveže teže. Tedaj so ugotovili, da so zajci in kokoši vnašali v telo s prehrano znantno večji delež Hg kot pa z vdihavanjem (28). Ugotovitve pri zajcih, ki so jih opazovali v kontaminiranem okolju okrog dimnika topilnice, so pokazale, da je vsebnost živega srebra v krvi pri novorojenih zajcih višja kot pri odrasli materi (34). Ta ugotovitev ponovno potrjuje dejstvo, da transplancen-tarno ne prihaja le metil-Hg, temveč tudi elementarno živo srebro. Radioaktivnost v Idriji Gama sevanje. Žgalmški ostanki, ki pokrivajo okrog 30 ha površin, so bili odloženi v glavnem na področju mesta Idrije, manjši del v Sp. Idriji in Cerknem (4). Nasuti žgalmški ostanki vsebujejo U-238, Ra-226, Th-232 in K-40. Viskoke koncentracije urana in radija-226 so našli le v manjšem številu vzorcev primarnih žgalniških ostankov skonca skrilavca (1,1 kBq/kg). V mešanih žgalniških ostankih so bile koncentracije nižje (0,22-0,85 kBq/kg), okrog 10-krat manj pa je bilo urana in radija v zemlji, pomešani z žgalniški-mi ostanki (5). Vrednosti radija-226 v žgalniških ostankih Idrije so očitno precej večje kot v zemlji iz okolice rudnika urana Ži-rovski Vrh (60 Bq/kg) m okolice jedrske elektrarne v Krškem (30 Bq/kg). Jakost absorbirane doze zunanjega sevanja gama odloženih žgalniških ostankov dosega vrednost 0,40 ^Gy/h. Večina meritev je bila okrog 0,20 /uGy/h, na zemljišču v okolju žgalniških ostankov pa so bile vrednosti od 0,10 do 0,12 /i.Gy/h (si. 3). Področje s povišanimi vrednostmi gama sevanja je v mestu Idrija omejeno le na nekaj arov (5). Nekatera območja v mestu Idrija z nasutjem primarnih žgalniških ostankov presegajo gama sevanje naravnega ozadja za 2-3-krat, manjši predeli pa tudi večkrat. Sevanje gama je v stanovanjskih zgradbah v območju vrednosti, ki so bile že ugotovljene tudi na drugih področjih v Sloveniji (0,06-0,12 /u,Gy/h) in so nižje kot sevanje v nekaterih stanovanjskih zgradbah, ki so zgrajene iz elektrofiltrskega materiala (5). Radon v bivalnih prostorih. Žgalniški ostanki skonca skrilavcev so glavni vir radona (Rn-222). Z jamsko ventilacijo trenutno izhaja iz jame le manjša količina radona. Rn-222 je žlahten plin, ki nastane iz razpadne vrste urana (U-238) in hitro razpade v vrsto kratko-živih radioaktivnih potomcev, med katerimi sta kot alfa sevalca najbolj nevarna polonijeva izotopa (Po-218 m Po-214) z izredno kratko razpolovno dobo. Kratkožive potomce radona vdihavamo bodisi vezane na prašne delce in aerosole ali pa proste. Energija, ki jo oddajajo, se po vdihu absorbira v bronhialnem epitelu. Koncentracije radonovih potomcev težko merimo, zato običajno merimo m govorimo kar o koncentraciji radona v Bq/m3 (35). V hišah, ki so zgrajene na primarnih m sekundarnih žgalniških ostankih, so v kletnih prostorih ugotovili povišane koncetracije Rn-222, kar v osmih primerih (od 24) so koncentracije višje od 400 Bq/m3, v petih primerih pa celo 1000 Bq/m3 in več (si. 3). V starem rudarskem bloku, ki leži na nasutju žgalniških ostankov, so bile koncentracije Rn-222 v kletnih prostorih zelo visoke, dose- Slika 3: Zunanje gama sevanje in koncentracija radona-222 v kletiščih in stanovanjih v Idriji (Knžman in sod. 1993) gale so celo vrednosti 17.000 Bq/m3, v nekaterih pritličnih stanovanjih pa so se gibale od 4.720 do 8.460 Bq/m3 V bivalnih prostorih (nepodkleteni prostori) bivšega otroškega vrtca, ki je zgrajen na zemljišču z delnim nasutjem žgalniških ostankov, so se povprečne dnevne koncentracije Rn-222 gibale v območju od 1.310 do 2.110 Bq/m,3 (5). Zgornja mejna vrednost povprečne letne koncetracije Rn-222 v ravnotežju s potomci v stanovanjih (obstoječe zgradbe) je v ZR Nemčiji 250 Bq/m3 zraka (36), ICRP (37) pa priporoča 400 Bq/m3 zraka, pripadajoče efektivne ekvivalentne doze so 10 oziroma 20 mSv/leto. Obremenjenost prebivalcev mesta Idrije V mestu Idrija živi okrog 6500 prebivalcev, na območju nekdanje občme Idrija pa 17.211 (38). Rodnost v občim (10,9 rojstev na 1000 prebivalcev) je nekoliko višja kot je povprečje v državi (10,0 rojstev na 1000 prebivalcev), umrljivost dojenčkov pa nižja (5,3 umrlih dojenčkov na 1000 živorojemh) kot v celotni državi (8,9 umrlih dojenčkov na 1000 živorojemh). Umrljivost prebivalcev v Idriji (10,8 umrlih na 1000 prebivalcev) je nekoliko višja od povprečne v Sloveniji (9,7 umrlih na 1000 prebivalcev). Med rednim delovanjem rudnika živega srebra je vsebnost živega srebra v zraku dosegala vrednosti, pri katerih bi po mnenju nekaterih raziskovalcev pri delu prebivalstva lahko pričakovali že določene vplive elementarnega živega srebra. Pri stalni izpostavljenosti živemu srebru v bivalnem okolju se namreč lahko, pri vsebnosti 1000 ngHg°/m3 zraka, pojavijo začetne prizadetosti funkcije ledvic (blaga protemurija), pri vsebnosti 2500 ngHg°/m3 zraka neznačilni znaki merkurializma, pri 5000 ngHg°/m3 zraka pa nekateri značilni znaki zastrupitve z živim srebrom. Po mnenju nekaterih strokovnjakov SZO (8) naj vsebnost Hg° v zraku, ki ne dosega vrednosti 1000 ng/m3, ne bi imela neposrednih vplivov na zdravje človeka, pri tem pa seveda niso izključeni vplivi, ki lahko nastanejo zaradi kopičenja živega srebra v telesu. Celokupni Hg [ng/g svežega tkiva] Idrija prebiv. Kontr.skup. Amalg.plombe.* Kontr.skup* N = 5 N = 3 N = 7 N=5 ♦Ljudje z 11 do 33 amalgam, plomb ^H jetra J ščitnica .............i hipofiza ledvice Slika 4: Povprečna vsebnost živega srebra v človeških organih (obduk-cijske analize) (Kosta s sod. 1972; *Nylander s sod. 1987) Kosta s sodelavci je leta 1972 (22) ugotovil, da se pri odraslih prebivalcih v Idriji zadrži največ živega srebra v hipofizi (od 183 do 776 ng/g svežega tkiva), ščitnici (od 69 do 730 ng/g svežega tkiva), ledvicah (79 do 4.000 ng/g svežega tkiva) m jetrih (od 48 do 148 ng/g svežega tkiva), te vrednosti so v posameznih organih 3,8 do 60 krat večje kot pri prebivalcih iz drugih nekontamim-ranih krajev (si. 4). Kopičenje živega srebra je bilo pri rudarjih, ki so bili pri delu izpostavljeni živemu srebru, še mnogo večje. Največ živega srebra se je zadržalo v hipofizi (19.000-64.000 ng/g svežega tkiva), ščitnici (18.000-41.000 ng/g svežega tkiva), ledvicah (9.430-18.530 ng/g svežega tkiva) m jetrih (108-791 ng/g svežega tkiva). Sedanji vnos živega srebra z vdihavanjem m prehrano je vsekakor bistveno manjši, kot je bil med polnim obratovanjem rud- nika, predvsem zaradi nižje emisije iz topilnice in jame, deloma pa tudi zaradi spremenjenih prehrambenih navad prebivalcev. Ocenjujem, da prebivalci mesta Idrije z vdihavanjem vnesejo v telo v povprečju 5,5 fig (v območju od 1 do 12 fig) živega srebra dnevno, kar je okrog 27-krat več kot prebivalci industrijskih mest, s povprečno vsebnostjo živega srebra v zraku 10 ng/m3 (24). Povprečni dnevni vnos živega srebra z vdihavanjem pri prebivalcih v Idriji presega tudi spodnjo mejo dnevnega vnosa živega srebra (3,8 ^g/dnevno) pri ljudeh s povečanim številom amalgamskih plomb (38). Če bi se prebivalci mesta prehranjevali z ribami iz Idrijce enkrat tedensko, bi bil tudi vnos metil-Hg pomembno povečan. Svetovna zdravstvena organizacija (39) priporoča 200 fig (0,2 mg) metil-Hg kot še sprejemljivo množino Hg, ki naj bi jo človek zaužil v enem tednu (PTWI - Provisional Tolerable Weekly Intake). Tako bi v idrijskem primeru zaužitje 200 g postrvi (1 riba) s koncentracijo 1,22 metil-Hg/g pomenilo vnos 244 fig (0,24 mg) metil-Hg, kar nekoliko presega priporočeno tedensko tolerantno vrednost Svetovne zdravstvene organizacije. Pri vnosu celokupnega Hg s prehrano pa bi bilo seveda potrebno upoštevati tudi sedanje onesnaženje povrtnine (korenje), jajc in domačih živali, ki jih gojijo in pojedo prebivalci mesta Idrija. Po prenehanju delovanja rudnika živega sreba smo ugotovili, da je kljub znižanim vrednostim živega srebra v zraku in deloma tudi v bioindikatorjih (višje rastline, mahovi) vsebnost živega srebra v krvi pri ženskah iz Idrije višja kot pri ženskah enake starosti (fer-tilna doba) iz drugih krajev (40). Skupna količina živega srebra v krvi je višja tudi v primerjavi z ženskami iz Splita, ki se hranijo z ribami s povečano vsebnostjo metil-Hg (si. 5). Ob teh ugotovitvah ostaja še vedno odprto vprašanje, kakšna je obremenjenost z živim srebrom otrok pred rojstvom. Koncentracija [ng/g] Slika 5: Povprečna vsebnost celokupnega in metil-Hg v krvi pri ženskah v fertilm dobi v Idriji (N=15) in drugih krajih Iz meritev ìonizirnega sevanja, ki jih je opravil Inštitut Jožef Stefan, je mogoče grobo oceniti, da je obremenitev določenega števila prebivalcev v nekaterih stavbah, ki so zgrajene na žgal-niških ostankih, zelo velika. Prejeta letna efektivna ekvivalentna doza, ocenjena na osnovi najvišjih izmerjenih koncentracij Rn-222 in njegovih kratkoživih potomcev, ocene ravnovesnega faktorja in pretvorbenih koeficientov (41) naj bi po mnenju Križmana in sod. leta 1993 (5) dosegel pri najbolj izpostavljenih odraslih prebivalcih na Prejnuti (60 mSv/leto, pri otrocih pa 45 mSv/leto. Tako izračunane letne prejete doze dosegajo celo vrednosti poklicne izpostavljenosti, ki jih priporoča ICRP: 30 mSv/leto, v posebnih primerih do 60 mSv/leto (37). Oceno obremenjenosti in tveganja za nastanek pljučnega raka, ki so jo ugotovili v nekaterih raziskavah pri rudarjih (rudniki urana), izpostavljenih radonu in njegovim kratkoživim potomcem (42), ne moremo neposredno uporabiti za oceno obremenjenosti in tveganja pri izpostavljenosti ljudi v domovih. Pri tem je potrebno poudariti, da med obema načinoma izpostavljenosti obstajajo pomembne razlike nekaterih bioloških lastnosti izpostavljene skupine (starost, spol, način dihanja, poraba zraka, zadrževanje delcev v zgornjih in spodnjih dihalnih poteh, transport delcev, čas izpostavljenosti in drugo) m fizikalnih značilnosti aerosolov, ekoloških pogojev ter interaktivnosti z drugimi snovmi. Za oceno izpostavljenosti radonu in njegovim kratkoživim potomcem v stanovanjih moramo imeti na razpolago aerodinamični premer delcev, ki nosijo radioaktivnost, in delež nevezane aktivnosti. Ta je odvisna predvsem od prisotnosti vodne pare (kuhanje), tobačnega dima in pretoka zraka. Po izpostavljenosti v domovih (42, 43) je doza energije alfa, ki jo oddajo potomci Rn-222 celicam v dihalnem traktu, pri odraslih okrog 30%, pri otrocih pa okrog 20% nižja kot pri izpostavljenih v rudnikih. Zbolevanje za rakom V obdobju od leta 1978 do 1987 je bilo na območju nekdanje idrijske občine zbolevanje prebivalstva za rakom večje kot povprečno v Sloveniji. Glede na večji odstotek prebivalcev, starih nad 60 let (pri obeh spolih), je povečano zbolevanje v Idriji pričakovano. Starostno standardizirani podatki prav tako kažejo, da je tveganje zbolevanja prebivalcev do 75 leta starosti za vse rake, predvsem pri moških, večje kot v Sloveniji (36,25/100:31,84/100). Tudi starostno standardizirane kumulativne incidenčne mere kažejo, da je pri moških najpogostejši pljučni rak, rak trebušne slinovke in mehurja, pri ženskah prav tako pljučni rak in rak trebušne slinovke ter rak žolčnika. Tudi iz podatkov od leta 1965 do 1977 in 1988 do 1993 je mogoče ugotoviti stalno in zanesljivo tendenco večjega pojavljanja raka pljuč in trebušne slinovke pri obeh spolih (44). Med znanimi dejavniki pljučnega raka je najpomembnejše kajenje ter nekatere kemične in fizikalne škodljivosti, s katerimi se srečujejo ljudje pri svojem delu in v bivalnem okolju, kot npr. arzen in njegove spojine, šestvalentni kromati, nikelj, kadmij, katran - benzo (a) pyren, mineralna olja, benzen, benzidin, azbest, ìonizirno sevanje itd. (45). Posamezne epidemiološke študije pri rudarjih in delavcih, ki so izpostavljeni živemu srebru in deloma tudi nizkim koncentracijam lonizirnega sevanja (46, 47), nakazujejo možnost vpliva živega srebra na pojavljanje malignih tumorjev v pljučih, ledvicah in možganih. Na osnovi teh raziskav in po oceni nekaterih znanih epidemiologov (48) ne moremo povsem potrditi rakotvornega delovanja živega srebra, še posebno, če gre za nižje koncentracije v zraku. Nekateri epidemiologi ocenjujejo, da naravni vin radona oziroma njegovi potomci skupaj s kajenjem vplivajo na pojavljanje pljučnega raka v 6 do 10% (43, 49). Po oceni Komisije za varstvo pred lonizirnim sevanjem ZR Nemčije (1985) koncentracija radona 50 Bq/m3 zraka v stanovanjih prispeva 4 do 12% k pojavljanju bronhialnega raka (50). Skupina raziskovalcev (51) domneva, da radonu v stanovanjih (če vzamemo 50 Bq/m3 za svetovno povprečje) lahko pripišemo okrog 13 do 25% mieloičnih levkemij na svetu. Ne glede na omenjene študije, teh je namreč še več in niso povsem skladne (52, 53), pa je najpomembneje, da se izognemo nepotrebnemu sevanju, zato »moramo ne glede na predpise urediti za znižanje izpostavljenosti vse, kar je razumno m dosegljivo« (54). Poglobljenih epidemioloških študij o vplivu živega srebra m lom-zirnega sevanja na prebivalce v Idriji doslej ni bilo, tako da veljavne in zanesljive ocene tveganja za nastanek pljučnega raka m drugih zdravstvenih okvar pri prebivalcih v Idriji ni mogoče podati. Zaključki in predlogi Glede na dosedanja spoznanja geokemičnega in biološkega preoblikovanja elementarnega živega srebra v okolju (biotopu) ter delnega poznavanja prehrambenih navad prebivalcev ocenjujem, da je za pojavljanje vplivov živega srebra na prebivalce v Idriji še vedno najpomembnejši vnos živega srebra v telo z vdihavanjem. Ob sedanji stopnji izpostavljenosti v območju mesta ni pričakovati neposrednih zaznavnih toksičnih učinkov. Ne moremo pa izključiti potencialnih vplivov dolgotrajnega kopičenja živega srebra v telesu zaradi povečanega vnosa, ki se prične že prenatalno, nadaljuje z vdihavanjem, povečanim številom zobnih amalgamskih plomb in deloma tudi s prehrano. Ocene obremenjenosti celotne populacije v Idriji, na osnovi dosedanjih meritev radona in njegovih kratkoživih potomcev v stanovanjih, ni mogoče podati. Posamezne skupine prebivalcev pa so bile ali pa so še izpostavljene povišanim koncentracijam, ki pomembno presegajo priporočene normativne vrednosti radona in njegovih kratkoživih potomcev. Vrednotenje stohastičnih učinkov z enkratno - presečno študijo je nemogoče zato, ker je število prebivalcev premajhno, stopnja izpostavljenosti ionizir-nemu sevanju pa različna. Ob ugotovljeni stopnji izpostavljenosti posameznih prebivalcev pa je povsem jasno, da je potrebno posredovati v skladu z načelom, tako nizko, kot je moč razumno doseči! To pa velja tudi za živo srebro. Glede na povečane obremenjenosti prebivalcev, ki žive v Idriji in bližnji okolici, z živim srebrom m lonizirnim sevanjem, ki je nastala zaradi 500-letnega pridobivanja živega srebra ter glede na večje tveganje zbolevanja za nekaterimi vrstami raka v občini Idrija, je nujno, da država, (ki je lastnik rudnika) oziroma njeni pristojni organi, občina Idrija in Rudnik živega srebra v okviru »programa prenehanja izkoriščanja Hg rude in preprečevanja posledic rudarjenja« sprejme tudi program ukrepov sanacije okolja in varovanja zdravja prebivalcev ter upokojenih rudarjev v Idriji. Program ukrepov mora obsegati: 1. Sanacijo okolja v mestu in bivalnem - stanovanjskem okolju. Ukrepi sanacije morajo biti usmerjeni in stopnjeviti, v skladu s priporočili konference »Radon 222« iz leta 1992 (55) in ICRP leta 1991 (37). 1.1. Sanacija vseh stanovanjskih hiš, zgrajenih na primarnih in mešanih žgalniških ostankih rude, ob upoštevanju rezultatov dosedanjih meritev Inštituta Jožef Stefan iz leta 1993. 1.2. Prepoved gradnje stanovanjskih hiš na primarnih, mešanih žgalniških ostankih rude in zemlji, mešani z žgalniškimi ostanki skonca skrilavcev, ter upoštevanje varovalnih »gradbenih ukrepov« (začasni gradbeni standardi) pri gradnji novih stanovanjskih hiš, otroških vrtcev in šol, na zemlji -tleh s povečano vsebnostjo urana in radija ter drugih radionuklidov. 1.3. Primarne m mešane žgalniške ostanke rude je potrebno odstraniti iz naseljenih predelov in jih uporabiti za zasipavanje rudarskih rovov v jami. 2. Dolgoročno spremljanje (nadzor nad tveganjem) m proučevanje stopnje obremenjenosti okolja m bivalnega - stanovanjskega okolja z živim strebrom in ionizirnim sevanjem. 2.1. Analiza vsebnosti živega srebra v zraku in bioloških indikatorjih. 2.2. Usmerjena, presejalna analiza koncentracij Rn-222 in njegovih kratkoživih potomcev v stanovanjih, ki so bila zgrajena na žgalniških ostankih ali pa so se za njihovo gradnjo uporabili žgalniški ostanki s povečano vsebnostjo radionuklidov (skonca skrilavci), z namenom, da se oceni stopnjo in obseg obremenjenosti celotnega mesta z ionizirnim sevanjem. 3. Dolgoročno, usmerjeno spremljanje in proučevanje zdravstvenega stanja prebivalcev in upokojenih rudarjev ter zgodnje odkrivanje bolezenskih stanj, ki bi se utegnila pojaviti ali pa poslabšati zaradi vplivov živega srebra in ìonizir-nega sevanja. Da bi zanesljivo in veljavno ocenili stopnjo vpliva živega srebra in iomzirnega sevanja na zdravje prebivalcev in bivših rudarjev, bo potrebno ta del proučevanja usmeriti retrospektivno in prospektivno, to je: oceniti dosedanje vplive živega srebra in iomzirnega sevanja ter dolgoročno in usmerjeno spremljati nekatere specifične kazalce obremenjenosti in zdravja ljudi. Pri dokončnem oblikovanju programa in izvajanju ukrepov varovanja okolja in zdravja prebivalcev v idrijski kotlini moramo upoštevati naravne vire elementarnega živega srebra v področju Pronta ter tehnološke vire urana, radija in živega srebra, ki so nastali pri odkopavanju in predelavi rude. Pri tem ne smemo pozabiti, da je razpolovna doba urana in radija izredno dolga, zato bodo povišane koncentracije radona s potomci prisotne, vse dokler žgalniških ostankov skonca skrilavcev ne bomo odstranili. Ne glede na to, da mora vsako ukrepanje za zmanjšanje nevarnosti zaradi sevanja in živega srebra prinesti večje koristi, kot je škoda in cena zaradi posegov, ki pri tem nastanejo, pa bosta o sprejemljivosti ali nesprejemljivosti tveganja za zdravje prebivalcev v Idriji morali končno odločati stroka in javnost. LITERATURA 1. Mlakar, I. An outline of Production of the Idrija mercury mine through the cen-turies. Idrijski razgledi, Idrija, 1974; 19:75-114. 2. Kavčič, I. Kakšna je stopnja onečiščenja zraka v Idriji. Idrijski razgledi, Idrija, 1974; 19:25-9. 3. Cigale, M. Rezultati raziskav urana v skonca kamninah idrijskega rudišča. Geološki zbornik, Ljubljana, 1983; 4:205-12. 4. Čar, J. Rudniški žgalmški ostanki in radioaktivnost. Idrijski razgledi. Letnik XXXVII, Idrija, 1992; 1-2. 5. Knžman, M., Miklavčič, V., Konda, D., Stegnar, P. Radioaktivnost v Idriji in izpostavljenost prebivalstva sevanju kot posledica rudarjenja. Inštitut Jožef Stefan, Ljubljana, 1993. 6. Wollast, R., Billen, G., Mackenzie, FT. Behavior of Mercury in natural Systems and Its global Cycle. Sei. Res. 7 (Ecol. Toxicol. Res.), 1975; 145-66. 7. WHO, Task Group on Environmental Health. Environmental health criteria 1-mercury. Genova, 1976. 8. WHO 1987, Aier quality guidelines for Europe, WHO regional publications, European serist; No. 23, ISBN 92-890-1114-9, WHO, Copenhagen, 1987. 9. WHO - IPCS 8. Environmental Health Criteria 101 - Methylmercury. Genova, 1990. 10. Siblerud, RL. The relationship between mercury from dental amalgam and mental health. Am J Psychother, 1989; XLIII: 575-87. 11. Paracelsus von Hohenheim T (1527). Von der Bergsucht und anderen Bergkrankheiten. Neuburg. V Lesky E: Werksarzt und Arbeiter im Quecksilberbergwerk Idria. Wien, 1956. 12. Pfeifer, J. Zgodovina idrijskega zdravstva. Mestni muzej Idrija, 1989. 13. Hnbernik, I. Naša opazovanja o profesionalnem zastrupljenju z živim srebrom v Idriji (1946-1950). Arhiv za higijenu rad, 1950; 1:2911-99 14. Pfeifer, J. Zgodovinski razvoj medicine dela pri idrijskem rudniku. Idrijska obzorja 1992; 93-8. 15. Kobal, AB. Poklicna izpostavljenost elementarnemu živemu srebru in vsebnost živega srebra v krvi, eritrocitih, plazmi, izdihanem zraku in urinu ter aktivnost katalaze v eritrocitih. Doktorska disertacija. Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 1991. 16. Kobal, AB. Quecksilber aus Idrija - Historisch und aktuell - eine arbeitsmedizinische Betrachtung Zbl Arbeitsmed, 1994; 44:200-10. 17. Hacquet, B. (1779). Beobachtungen und Heilungsmethoden einzelner Horn-viehlaankheiten, welche durch Giffe aus den drei Reichen der Natur verursacht werden, Sammlung nützlicher Unterrichte. 78-79. Laibach. In: Pfeifer, J. Zgodovina idrijskega zdravstva. Mestni muzej Idrija, 1989. 18. Kosta, L., Byrne, AR, Zelenko, V., Stegnar, P., Dermelj, M., Ravnik, V. Studies on the uptake, distribution and transformations of mercury in living orgamsms in the Idrija region and comparative areas. IAEP-PL, 1974; 512/30:87-102. 19. Hess, A. Verteilung, Mobilität und Verfügbarkeit von Quecksilber in Böden und Sedimenten am Beispiel zweier hochbelasteter Industriestandorte. Dissertation. Idrija (Slowenien und Frankfurt) Main. Ruprecht-Karis Universität Heidelberg, 1992. 20. Klärschlammverordnung. Verordnung über das Aufbringen von Klärschlamm. Bundesminister des Innern (Hrsg). Bundesgesetzblatt, Teil I, 1981; 734-39. 21. Kloke, A., Eikmann, TH. Nutzungs und schutzbezogene Orientierungsdaten für (Schad-) Stoffe in Böden. Mitteilungen VDLUFA. Sonderdruck aus Heft, 1991; 1-8. 22. Kosta, L„ Zelenko, V., Stegnar, P., Ravnik, V., Dermelj, M., Byrne, AR. Fate and signifikance of mercury residues in an Agricultural Ecosystem. IAEA-PL, 1972; 469/5:47-59. 23. Mc Carthy, JH. Mercury in the atmosphere. In: Mercury in the environment Washington DC US Government Printing Office. US Geological Survey, Professional paper No. 1970; 713-37. 24. Lindqvist, O., Jernelov, A, Johansson, K, Rodhe, R. Mercury m the Swedisch environment: global and locai sources. Solna. National Swedish Environment Protection Board. 105 pp (Report No. 1816), 1984. 25. Kobal, AB, Nanut, E., Stegnar, P., Horvat, M. Ocena vsebnosti živega srebra v zraku in pitni vodi v Idriji. Delo in varnost, 1992; 5:243-44 26. Miklavčič-Lupšina, V. Določanje nizkih koncentracij živega srebra v zraku. Magistrsko delo, FNT, Oddelek za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerza v Ljubljani, 1994. 27. Pire, S. Živo srebro v ozračju nad Idrijo m okolico. Idrijski razgledi XXXV, 1990; 1-2:111-12. 28. Dermelj, M. Idrija spet v središču mednarodne pozornosti. Idrijski razgledi XIX, 1974; 126-32. 29. Stegnar P. Privzem Hg in njegova porazdelitev v rastlinah in živalih. Magistrsko delo. BF Univerza v Ljubljani, 1973 30. Nuorteva, P., Lodemus, M., Nuorteva, SL. Uptake of mercury by terrestnal plants, manus-draft, personal communication, 1982 In: Gnamuš A. The use of biological indicatore in monitoring and evaluating the degree of contamination of the terrestrial environment with mercury. Graduation thesis. Biotehniška fakulteta, oddelek za biologijo, Univerza v Ljubljani, 1992. 31. Gnamuš, A. The use of biological indicatore in monitoring and evaluating the degree of contamination of the terrestnal invironment with mercury. Graduation thesis. Biotehniška fakulteta, oddelek za biologijo, Univerza v Ljubljani, 1992. 32. Lupšina, V., Horvat, M., Jeran, Z., Stegnar, P. Investigation of mercury specia-tion in Lichens. Analyst., 1992; 117:673-75. 33. Horvat, M., Stegnar, P. Vsebnost Hg v ribah reke Idrijce. Neobjavljeni podatki IJS, Ljubljana, 1991. 34. Stegnar, P., Byrne, AR., Kosta, L. Mercury uptake and its distribution on the organs of experimental rabbits. Biol Vestn 1973b; 21:29-38. 35. Vanmarcke, H., Berkvens, P., Poffijn, A. Radon versus daughters. Health Phys, 1989; 56:229-31. 36. Strahlenschutzkommission. Die Exposition durch Radon und seine Zerfallsprodukte in Wohnungen in der Bundesrepublik Deutschland und deren Bewertung. Herausgegeben von Bundesminister für Umwelt, Naturschutz und Reak-tonscherheit (Bd. 19), 1992. 37. International Commission on Radiological Protection. 1990. Recommedations of the International Commission on Radiological Protection. ICRP pubi no 60. Annais ICRP, 1991; 21:1-201. 38. Clarkson, TW., Friberg, L„ Hursh, JB., Nylander, M. The prediction of intake of mercury vapor from amalgams. In: Clarkson, TW., Friberg, L., Nordberg, GF., Sager, PR. Biological monitorig of toxic metals. New York. London. Čenum Press, 1988; 247-64. 39. WHO. Evaluation of certain food additives and contaminants. Thirty-third report of the Joint FAO/WHO Expert Committee on Food Additives, Geneve, World Health Organization (WHO Technical Report Series 776), 1989b. 40. Horvat, M., Kobal, AB. Vsebnost živega srebra v biološkem materialu pri ženskah v Idriji. Neobjavljeni podatki. Inštitut Jožef Stefan, Ljubljana, 1991. 41. International Commission on Radiological Protection. Lung cancer risk from indoor exposures to radon daughters. ICRP pubi no 50. Oxford: Pergamon 1987. 42. National Research Council. Comparative Dosimetry of Radon in Mines and Homes. National Academy Press, Washington, 1991. 43. National Research Council. Health risks of radon and other internally depo-sited alpha emitters. BEIR IV. In: Radon 2000. Proceedings of a Conference held in London. Radiation Prot. Dosimetry, Nuclear Technology Publishing Vol 42 No 3. Ashford, Kent, England, 1992. 44. Pompe-Kirn, V., Primic-Žakelj, M., Ferligoj, A., Skrk, J. Zemljevidi incidence raka v Sloveniji 1978-1987. Onkološki inštitut, Ljubljana, 1992. 45. IARC monographs on the evaluation of carcinogenic risks to humans. List of IARC evaluations. Lyon: International Agency for Research on Cancer, 1993. 46. Amandus, H., Costello, J. Silicosis and lung cancer in US metal mmers. Arch Environ Health, 1991; 46:82-89. 47. Barregärd, L., Sällsten, G., Järvholm, B. Morality and cancer incidence in chlo-ralkali workers exposed to morgamc mercury. Brit J Ind Med, 1990; 47:99-104. 48. Boffetta, P., Merler, E , Vaimo, H. Carcinogemcity of mercury and mercury Compounds. Scand J Work Environ Health, 1993; 19:1-7. 49. Clarke RH and Southwood TRE. Risk from ionizing Radiation A commentary. Nature. In: Radon 2000 (1992). Proceeding of a Conference held in London. Radiation Prot. Dosimetry, Nuclear Technology Publishing. Bd. 42, H. 3. Ashford, Kent, England, 1989; 338:197-98. 50. Strahlenschutzkomission. Strahlenexposition und mögliches Lungenkrebsrisiko durch Inhalation von Radon-zerfalls-produkten in Hacusern. Empfehlung der Strahlenschutzkomission, 62. Sitzung 1985. 51. Henshaw, DL., Eatough, JP., Richardson, RB. Radon as a causative factor in induction of myldoid teukaemia and other cancers. Lancet, 1990; 335:1008-12. 52. Axelson, O., Flodin, U. Radon and leukaemia. Lancet, 1989; 637-4. 53. Mole, RH. Radon and leukaemia. The lancet, 1990; 335:1335. 54. Župančič, AO. Iz varstva pri lomzirmm sevanjem v Sloveniji. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1993. 55. Radon 2000, Proceedings of a Conference held in London, March 26-27, 1992, Radiation Prot. Dosimetry, Nuclear Technology Publishing, Vol. 42 No. 3, Ashford, Kent, England, 1992. TIHOTAPCI RUDE V 18. ZIVOSREBROVE STOLETJU MIRA HODNIK Živosrebrov rudnik je dajal številnim ljudem kruh v idrijski kotlini. Ta kos kruha pa je bil pogosto zelo skromen in težko prislužen. Rudarji so si ga služili v zelo težkih razmerah v jami, izpostavljeni vsem nesrečam in nevarnostim. Rudarji so kmalu spoznali, da je živo srebro dragocena kovina. Posamezniki so se tako začeli ukvarjati s tihotapljenjem in nedovoljeno trgovino z živim srebrom. Kljub budnemu nadzoru rudniških čuvajev so iz jame začeli odnašati koščke rude, ki so jo bodisi takoj prodali ali pa so jo na črno žgali in nato prodali živo srebro. Nekateri so poskušali na tak način le omiliti svojo revščino, drugim pa je to pomenilo izdatnejši vir zaslužka. Po večmi so se roki pravice dolgo izmikali. Ko pa so jim nadrejeni le prišli na sled, so jih predali rudarskemu sodniku, ki jim je jasno in glasno povedal, da so kršili 13. člen karolinškega rudarskega reda in da bodo morali za svoja dejanja odgovarjati. Karolinški rudarski red za idrijski rudnik je izdal 6. aprila 1580 nadvojvoda Kari. Rudnik živega srebra Idrija je bil namreč leta 1575 podržavljen in je bil tako v lasti dunajskega cesarskega dvora, v Idriji je imel le svojega upravitelja. Zaradi samodrštva takratnega upravitelja rudnika Urbana Ainkiirna je prišlo do uporov rudarjev, zato se je nadvojvoda Kari odločil za izdajo rudarskega reda, ki naj bi med drugim urejal tudi odnose rudarjev do rudnika in nadrejenih rudniških oblasti. Po prevodu g. Marije Verbič se ta člen glasi takole: Nobene rude se ne sme prodati ali odnašati Ne sme se kupovati ali prodajati _ nobenega živega srebra, cinobra, neočiščene ali očiščene rude, bodisi pri jamah ali pri žgalnicah, ali jo kamorkoli odnašati in si jo skrivoma prilaščati. Kdor to napravi, prav tako kdor vedoma to dovoli narediti ali je pomagal napraviti, bo strogo kaznovan s smrtno kaznijo in odvzemom premoženja.1 Kazen za tihotapce je bila torej zelo huda. Vendar, ko sem se začela ukvarjati s problematiko tihotapljenja in kaznovanja, sem kaj hitro ugotovila, da smrtna kazen ni bila pogosta oblika kaznovanja. Kot zanimivost naj omenim, da je v rudniškem arhivu ohranjen prepis resolucije2 o izmaličenju obraza zločinca z žigosanjem (Brandmarkung) z žarečim železom, izdana od Notranjega in Gornjeavstrijskega apelacijskega sodišča v Celovcu (Inner und Oberösterreichisches Appelationsgericht Klagenfurt). V tej resoluciji je opisan celoten postopek žigosanja delinkventov. Ker se mi zdi zadeva zanimiva, jo bom na kratko opisala. Osnutek postopka je napisal deželni knez (Jožef II.) 26. avgusta 1783. Nato ga je predal Notranjemu in Gornjeavstrijskemu apela-cijskemu sodišču in Višjemu kazenskemu sodišču v Celovcu, da bi stvar presodili in dopolnili, medtem ko je Dunajsko medicinsko fakulteto prosil, da naj napišejo, kako naj strokovno oskrbijo zločinca po žigosanju. Delinkventu so z žarečim železom močno pritiskali na kožo na obeh licih, in sicer od oči proti nosu, kjer je bilo najmanj brade. Če žigosanje ni bilo dobro narejeno, so postopek ponovili. Pri tem je nastala brazgotina, s katero je bil zločinec do konca svojega življenja zaznamovan in izločen iz človeške družbe. Dunajska medicinska fakulteta je v odgovoru zapisala, da mora pri tem postopku sodelovati zdravnik. Takoj po bolečem žigosanju mora zdravnik prizadete dele obraza pokriti z vlažnimi krpami in nežno pritiskati, nato pa jih s povojem poviti. Čez nekaj časa dobi žigosani visoko vročino in na žigosanem delu se pojavi pod krasto močno vnetje. Prizadetemu je potrebno puščati kri, vnete dele pa oskrbeti. Ko se krasta odlepi, se mora brazgotino z obeh strani stisniti, da odteče gnoj iz globine. Potem je potrebno namazati z mazilom, ki je sestavljeno iz osmih delov digestivnega in dveh delov egiptovskega mazila. Ko se je gnojenje pozdravilo, so se naredile globoke brazgotine, ki jih ni bilo več mogoče izbrisati. Misleč, da se je taka kazen izvajala tudi pri kaznovanju tihotapcev živosrebrove rude, sem začela iskati dokaze o tem. Po pregledu velikega števila repertorijev in dokumentov nisem našla ničesar, kar pomeni, da se verjetno ni nihče po idrijskem gospostvu skrival zaradi iznakaženega obraza. Nedovoljena trgovina je bila v največjem razmahu v 18. stoletju. Z njo so se ukvarjali tako rudarji kot podložniki iz vseh treh Z u / y / ■ 1 11 ? r ' ' * rf Vt M (t- ^1("AJD>JL « JUEyUlHJU. ctjfìi HL ^ ^ |i/»ti. it. Itti io I ) C. Uk. oKxjc^ie C^CWKWaltto C. okKöJlU C^^XWMqH. Cfsdjlìi t-h. 1 ttlUA. CÌJUAXO ULQAdìii«« e Kopija obrtnega lista Opremljenost prostorov Po pripovedovanju mformatorke Lidije Primožič so bili prostori v pritličju opremljeni takole: na steni nasproti vhodnih vrat in na stranskih stenah so bile police, sredi prostora in ob strani je policam sledil prodajni pult in na desni strani še pisalna miza. V levem kotu je bila peč. Med vrati in okni je bila na vsaki strani vitrina. Za pisalno mizo, ki je na desni strani sledila pultu, so bila vrata v »prehodno« sobo, ki je povezovala trgovino s skladiščem za mešano blago. Skladišče za čipke je bilo v 1. nadstropju, kjer je družina tudi stanovala. Razporeditev dela Trgovanje s čipkami Anton Primožič ni prodajal v trgovini, temveč je za to imel vajenke oz. pomočnice. Na začetku je bila to Marija Milavec por. Pečelin iz Šmihela, kasneje Helena Oblak iz Novega mesta, Fani Prnišek iz Zasavja in Štefka Weber iz Griž pri Žalcu. Po potrebi sta mu pomagali tudi obe ženi, po končani trgovski šoli pa je del poslov prevzel njegov sin Danijel. Anton je skrbel za nakup mešanega blaga, trgovanje s čipkami, vodil pa je tudi poslovne knjige in korespondenco v slovenščini in nemščini. Trgovanje z mešanim blagom Anton je vsaj enkrat tedensko odšel v Ljubljano. Najprej peš ali s kolesom,8 po letu 1914 pa z avtobusom lastne Avto družbe. V Ljubljani je imel stalne poslovne partnerje, pri katerih je kupoval večje količine blaga. Kasneje so mu izbrano blago dostavili po pošti. Kupci so bili domačini, ki so blago lahko kupili tudi v času, ko je bila trgovina zaprta. Kupovali so za denar, na up ali pa prmešene čipke zamenjali za željeno blago. Prodajalo se je le v trgovini, popustov ali razprodaj ni bilo. Kupovanje ni izgledalo tako kot danes. Kupovali so vedno le najnujnejše: 1 kg moke, štok sladkorja, 0,5 1 petroleja; 1 m blaga je bil že velik nakup. Nabava sukanca Od leta 1896, ko je podjetje začelo trgovati s čipkami, so mu lanen sukanec pošiljale tovarne, s katerimi je imelo sklenjene pogodbe. V letih od 1908 do 1913 je sukanec dobival še iz Zen-tralspitzenkurza na Dunaju ter s Češke. Omeniti je potrebno, da lanenega sukanca snežno bele barve ni bilo oz. zelo malo, veliko pa je bilo odtenkov rjave in krem barve. Vzrok, poleg čisto tehnološkega, je verjetno v tem, da je sukanec bele barve zelo občutljiv in zahteva veliko večjo skrb za čistočo kot sukanec drugih barv. Uporabljali so različne debeline niti, od št. 200, ki je bila tanka kot las, pa do št. 10.9 Klekljali so tudi iz sukanca, ki je bil debel kot vrv. Barva m debelina sukanca se je prilagajala vzorcu, debelini risa m namembnosti čipke. Za robčke, vložke za zavese in spodnje perilo so uporabljali tanek sukanec, za metrsko čipko, prte in posteljnino pa debelejši sukanec. Prav tako so uporabljali debelejši sukanec za široki ris (kranclovke, srčke, pogačke, bunke, ...), tanjšega pa za stavljene čipke, cvetlične motive in slepi ris. V letih pred prvo svetovno vojno, ko je povpraševanje po čipkah doseglo vrhunec, so za eno zimo potrebovali nekaj tisoč kg sukanca. -ju«- * V1 Vzorci (kranclovke, žabji skoki, rogljički) s podpisom A. Primožič Vzorci Podjetje je vzorce dobivalo iz tovarn v Nemčiji in Avstriji, s katerimi je imelo sklenjene pogodbe. To so bili predvsem vzorci za spodnje perilo, posteljnino in metrsko čipko. Kot nakupovalec čipk za centralo na Dunaju je vzorce dobival od tam. Imel pa je tudi svojo risarko Francko Gantar, po domače Bendetovo iz Nove vasi. Ta je vzorce risala po predlogah kupcev, lastnih zamislih ali zamislih Antona Primožiča. Motivika je bila pestra, zato je posploševanje zelo težko. Vzorci in širina čipke so se prilagajali želji kupcev. Največ povpraševanja je bilo po metrski čipki. Klekljale so se zlasti kranclovke, pogačke, bunke, rogljički, kronce, polžki, srčki, žabji skoki m gobice. Za posteljne garniture so se izdelovali kompleti istih motivik za rjuhe, odeje in blazine. Manjši prtički so bili najrazličnejših motivov: razne stavljene čipke, rogljički, deteljice, tulpe, gobice ... Za cerkev so se izdelovali razni vzorci z religiozno tematiko. Za zahtevnejše kupce so se izdelovale čipke za zavese tudi do 60 cm širine ter figure živali, sadja m ljudi. V današnjem času najbolj atraktivni pa so v celoti klekljani prti (premer 180 cm, 150x150 cm ...) različnih motivov m tehnik. Med tehnikami so prevladovali široki ris, polpremet in ribice, za polnitve pa so uporabljali satovje in razne vrste mrež. Klekljarice Knjiga oz. seznam klekljane ne obstaja, zato natančno število klekljane ni znano; po besedah informatorjev se je najverjetneje gibalo med 5 m 6 tisoč. Vsakdo, ki je hotel klekljati,10 je dobil določeno količino sukanca m vzorec. Večinoma je bila to sezonska zaposlitev pozimi, ko ni bilo dela na polju. Le starejše ženske, ki niso mogle več opravljati fizičnih del, so klekljale vse leto m prav njihove čipke so bile najboljše sklekljane.11 Zaloga čipk je bila največja zgodaj poleti, vendar jih tudi med letom ni nikoli primanjkovalo. Odkup čipk Za odkup čipk je skrbel Anton Primožič sam, pomagala pa mu je tudi žena Marija. Cena za čipko se je določala glede na kvaliteto izdelave. Pri tem je upošteval pravilno izdelavo, število postav-kov, enakomernost risa itd. Te razlike pri ceni čipk glede na kvaliteto so se klekljarice še dolgo rade spominjale, saj so kasneje pri podjetjih Dom m Čipka vse plačevali enako. Znano je namreč, da se za kvalitetno čipko porabi veliko več časa kot za nekvalitetno (»pofl«), četudi je izdelana po istem vzorcu in z isto številko sukanca. Za primerjavo: okoli leta 1910 je klekljanca za kvalitetno sklekljano čipko, za katero je porabila približno 50 ur, dobila 4 do 6 kron, 1 kg belega kruha pa je stal 20 krajcarjev. Pri tem je treba omeniti, da se cena čipk oz. zaslužek klekljarice lahko določa le relativno, saj nekatere za izdelavo istega vzorca porabijo tudi do polovice manj časa kot druge. Katalogi čipk in prodaja Najstarejši ohranjen katalog je najverjetneje iz leta 1896. Vzorci klekljanih čipk so pripeti s sukancem na rdeče platnice. Vzorci so razporejeni po motivih (kranclovke, bunke, pogačke ...), po velikosti (od nekaj cm do 60 cm) m po namembnosti (čipke za posteljnino, zavese, oblačila ...). Vzorci so oštevilčeni od št. 70100 do št. 70314. Sam katalog je zelo težak, neroden in tudi drag za izdelavo, zato ne preseneča, da je podjetje že pred 1. svetovno vojno dalo tiskati prvi tiskani katalog pri nas. Ta je veliko bolj priročen in lažji.12 Vzorci od št. 4001 do 8026 so bele barve na črni podlagi, vendar so nekatere številke izpuščene. Zraven vsakega vzorca je navedena tudi njegova velikost v cm. V njem so razne metrske čipke različnih motivov m velikosti, vložki ter manjši prtički v tračni tehniki m stavljene čipke ter čipke za potrebe cerkve. Obstaja tudi katalog metrskih čipk, v modrem tisku. Tu so zbrane tračne m stavljene metrske čipke od št. 1 do št. 215. Poleg teh katalogov so še listi oz. pole z nalepljenimi vzorci čipk ter katalogi iz 30. let. Kupci so bili v tistem času zlasti tovarne spodnjega perila m posteljnine ter posamezni trgovci iz Avstrije in Nemčije. Za predstavitev na trgu je podjetje uporabljalo razne oglase v poslovnih imenikih ter časopisih. Velik delež pri predstavitvi pa je imela tudi pestrost in domiselnost vzorcev ter kvaliteta izdelkov, ki je bila najboljša promocija za podjetje. Sklepanje kupčij je potekalo preko katalogov ali pa je kupec prišel osebno izbrat želene vzorce. Čez nekaj časa, odvisno od količine in vrste čipk, so mu poslali paket po pošti. Včasih je tudi Anton Primožič odšel do kupca s katalogi ali z dogovorjeno količino čipk. Prodajne cene čipk so se spreminjale in niso znane. Katalog klekljanih metrskih čipk Delovanje podjetja v letih od 1923 do 1947 Leta 1923 se je podjetje »A. Primožič« preselilo v za ta namen zgrajeno hišo v Žireh št. 83, danes Jobstova 29, kjer posluje še danes. Hiša stoji v nekdanjem centru Žirov v smeri SV-JZ na levi strani ceste Škofja Loka-Žiri. Stavba je pravokotne oblike (13x25 m), dvonadstropna, s pročeljem, obrnjenim h glavni cesti. Načrte za gradnjo je naredil arhitekt Accette Valentin, vendar so bili ti zaradi finančne stiske spremenjeni. Gradnjo hiše je prevzelo Stavbno podjetje Tavčar & Svetina iz Ljubljane. l u i i mmei " . i j™---, -—- 1..... i nujpTi -1 nll i Ü i m tüi' -il «i.«f m BC 2r t"»^»'*! r __ ÄBSEKI Hiša »Pri Primožič« v Žireh Opremljenost prostorov V skrajnem levem delu pritličja, ki je bil prvotno namenjen za skladišče, je bila pošta, ker ni bilo drugega ustreznega prostora v Žireh. V osrednjem prostoru je bila trgovina s čipkami in mešanim blagom. Vhod je bil s ceste. Med vrati in izložbami sta bili 2 stekleni omari, ki sta služili kot razstavni prostor. Na levi strani so bila vrata, ki so prostor povezovala s skladiščem, zraven pa je stala zidana peč. Na desni strani sta bili pisalna miza in omara s policami. Nasproti vhodnih vrat so bila vrata za dostop v stanovanjski del. Po vseh stenah so bile police, na sredini prostora pa so bili 4 pulti v obliki črke u in premični pult. V sosednjem levem prostoru je bilo skladišče. Tu so pripravljali blago za prodajo. Cel prostor je bil zapolnjen s policami in omarami. V prvem nadstropju je bila »zelena soba« za sklepanje kupčij, dve sobi za skladišče čipk, soba za risanje vzorcev ter še ena soba za skladišče materiala, potrebnega za izdelavo in dodelavo čipk (sukanec, blago, vzorci, papirci). Trgovanje s čipkami Dobava sukanca in blaga Do leta 1940 je dobava sukanca potekala nemoteno. Podjetje je kupovalo lanene in svilene niti v štrenah. V času 2. svetovne vojne se je lanen sukanec dobil zelo težko in tako so za sukanec uporabljali celo svilene niti iz nemških padal, katera so pazljivo razparali in dobili prepotreben sukanec. Ta svileni sukanec so uporabljali le za manjše prtičke ali za vzorce, kjer je bilo potrebno veliko striženja in so se vozli med klekljanjem lahko odstranili. Blago so tako kot sukanec v glavnem dobivali s Češkega. Predvsem je bilo to laneno platno, najprej ročno in kasneje strojno tkano, batist in emin ter za dragocenejšo čipko naravna svila in šifon. Blago se je prilagajalo debelini, kvaliteti in barvi sukanca. Med vojno so uporabljali tudi umetno svilo. Prav pomanjkanje sukanca je bil glavni razlog, da je podjetje leta 1947 začasno prenehalo s proizvodnjo čipk. Izdelava vzorcev Vse večje povpraševanje v 20. in 30. letih ter vpliv mode je zahteval vedno več izvirnih in nedragih vzorcev. Poleg že omenjene risarke je vzorce že od malih nog risal Antonov sin Danijel Primožič. Nedvomno so prav njegovi avtorski vzorci estetsko najlepši, najbolj domiselni in tehnično zanimivi. Nekatere od njih je mogoče videti v katalogu Državnega osrednjega zavoda za domačo obrt v Ljubljani iz leta 1939. Danijel Primožič leta 1946 Če so v 19. stoletju s čipko predvsem okraševali spodnje perilo, posteljnino in zavese, pa se je v 20. stoletju čipka uveljavila predvsem kot samostojna dekoracija v obliki manjših ali večjih prtičkov ali prtov. Tudi motivika in tehnika sta se spremenili. Uveljavilo se je satovje, fantazijski in geometrični vzorci ter slepi ris, ki pa se loči od idrijskega risa. Zlasti prevladujoč je bil vzorec cvetk, ki je bil v tistem času tipičen za to podjetje. Danijel Primožič je svoje vzorce ustvarjal takole: na prosojni papir je narisal s svinčnikom vzorec, označil tehnike in ko je bil ta zadovoljiv, ga je prevlekel s peresom, katerega je pomakal v vijolično Hectografic črnilo. Ta vzorec je potem položil na gumo in ga povaljal z valjarjem, da se je črnilo preneslo na gumo. Nato je vzorec odstranil m na gumo položil prazen list papirja ter ga povaljal. Na ta način je lahko naredil do 20 kopij istega vzorca. Za utrjevanje papircev so uporabljali klej, katerega so segreli v posebni posodi ter s čopičem premazali vzorec (papirc). Tak vzorec je bil veliko trši in zato dalj časa uporaben. Za prenso-vanje že narejenih čipk so uporabljali grafitne paličice. Na čipko so položili prosojni papir ter s paličico prevlekli po že izdelani čipki. Tako so dobili obrise, ki so jih lahko uporabljali namesto katalogov ali že izdelanih čipk. Pribor za risanje vzorcev in utrjevanje le-teh Odkup čipk Poleg odkupa čipk v trgovini je imelo podjetje v tem času še odkupovalni postaji na Trebiji in v Gorenji vasi. Za to sta skrbeli ga. Tavčar na Trebiji in ga. Jelovčan v Gorenji vasi. V Žireh je odkupoval Anton Primožič, pomagali pa sta mu druga žena Marija in kasneje sin Danijel. Všivanje čipk Tako kot je moda vplivala na vzorce in namembnost čipk, so se spreminjali tudi končni izdelki. Vse manj je bilo povpraševanja po sami čipki in vse več po končnih izdelkih z manj čipke z všitim blagom, ki so bili temu primerno cenejši. Pri podjetju »A. Pri- možič« je všivala Katina Peternelj. To je potekalo takole: najprej je bilo potrebno odrezati blago pravšnje velikosti (večje, kot je bil notranji rob čipke), ga pritrditi (prheftati) na spodnjo stran čipke ter nato z iglo šivalnega stroja cik-cak loviti (endlati) rob čipke. Na koncu se je odvečno blago previdno odstnglo. Poleg strojnega všivanja pa so dragocene čipke všivali tudi ročno. Res lepo je všivala gospa Demake, ki je z možem m hčerko Njuračko pribežala iz Rusije po revoluciji leta 1918. Pri tem je uporabljala rešlje vbod. Šivala je tudi spodnje perilo iz batista ter ga okrasila s čipko in vezenjem. Tako okrašeno spodnje perilo je bilo zelo cenjeno v ZDA. Prodaja čipk Poleg stalnih kupcev v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Angliji, ZDA in Argentini je v tistem času podjetje imelo še približno 60 kupcev ali posrednikov za področje bivše Jugoslavije. O ugledu tega podjetja pričajo razni dopisi posameznikov, ki so želeli poslovati z njim. Prodaja čipk je potekala ves čas nemoteno, razen v letih od 1926 do 1936, ko je trg zapolnila cenejša kitajska čipka. Prodajna cena čipk se je določala glede na kvaliteto izdelave, predvideno število porabljenih ur ter količino m kvaliteto sukanca (lan, svila, bombaž). Cena je bila odvisna tudi od števila narejenih vzorcev. Večje število istih vzorcev je znižalo ceno, unikatne čipke pa so bile temu primerno cenjene. V času pred 2. svetovno vojno je klekljarica za čipko, za katero je porabila približno 60 mmut, dobila 1 dmar, prodajna cena te čipke pa je bila 2 dinarja. V to ceno so bili všteti vsi materialni in režijski stroški (izdelava čipke m vzorca, sukanec, všivanje, likanje, transport...). Za primerjavo: cena 1 kg bele moke se je gibala med 2 m 3 dinarji. Cene čipk so bile kodirane, za kar so uporabljali geslo HELF GOT MIR. Tako je bila cena čipke, označene z geslom ERR, 233 dinarjev. Na svojstven načm so pri prodaji pomagali tudi študentje v tujim, ki so na Antona Primožiča naslavljali prošnje za denarno pomoč. Ta jim je namesto denarja poslal čipke, ki so jih prodali in tako dobili potreben denar. Delovanje podjetja je med 2. svetovno vojno potekalo nemoteno. Izpad določenih trgovcev so nadomestili novi. Šele po vojni je bilo delovanje otežkočeno zaradi pomanjkanja ustreznega sukanca. Uporabljali so bombažni sukanec, ki pa ni bil primeren. Kljub nenehnim prošnjam na ustrezne državne organe je bila zagotovoljena količina sukanca premajhna za nemoteno delo. Podjetje je bilo prisiljeno prenehati z izdelavo čipk 31. 11. 1947. Trgovina z mešanim blagom je delovala do leta 1952, ko so bili poslovni prostori in predmeti v njih nacionalizirani. Danes ohranjeni eksponati so bili dobesedno zazidani in so le tako ušli uničenju in propadu. Ohranili pa so se tudi vsi vzorci in katalogi, ki za takratne veljake očitno niso bili zanimivi. Poslovne partnerje je v večini prevzelo podjetje Dom iz Ljubljane, kar priča eno od pisem Božu Račiču, v katerem mu Anton Primožič sporoča naslov dveh podjetij. pefv 'and, 'IC .Jßoccs Megromi: Pnmolid Žiri Poll ročun ljubljeno 11.256 ,čiph^junni ujxéJ-- I. PRI IW CI 11 ŽIRI - SLOVENIJA (JUGOSLAVIJA) ^andcjoMoppvflv *oJpitzcn liri. - M l1»* ■Uj. / (lfMll>6rlW4<>if>WHe- 'l/očit* y 1lflJMft> flol rfjutA ~txnil{ /t AéttW kvflurf tjiM. _____ ... I .. /HJfi f-W^ffeti.flV^UMdlì v de finbfc «e/tà un w^àui,. 'Ufioum fi,um juuM/unumel' tÙi/Wy ■ -■■ Ka tMfà*- ,K uffa»* « oJjiiAjdoL^, ddo l'/«* 6i& tdtJ.< cba^euß.,^ l'txd fnurfiM eise w-t tfjiMjbCCta ry\ 'feti /, oqßblM^Wr* iofcte. Pismo Božu Račiču, v katerem mu A. Primožič posreduje naslove svojih nekdanjih partnerjev Vpliv podjetja na kraj Žiri so bile vse do 2. svetovne vojne kraj z večino kmečkega prebivalstva ter z nekaj obrtniki, zlasti čevljarji. Poleg velikega lokalpatriotizma Antona Primožiča je imelo velik vpliv na kraj tudi delovanje podjetja. Klekljanje je zagotovilo eksistenčne pogoje mnogim družinam v Žireh in okolici. Velik delež je imelo tudi pri ohranjanju in razvoju klekljanja ter takratni promociji kraja doma in v tujini. Nedvomno pa je imelo klekljanje tudi velik vpliv na povezanost ljudi in družabno življenje; najstarejše klekljarice se z nostalgijo spominjajo zimskih večerov, ko so hodile »na prejo«. Od sv. Martina do velike noči so ob petrolejkah klekljale celo do 1 ali 2 zjutraj. Med klekljanjem so pele pesmi, klepetale, si pripovedovale šale ... Najbolje pa pomen klekljanja za osebno zadovoljstvo klekljaric pove izjava ene od njih: »Dokler bom klekljala, bom živela«. Delovanje podjetja »A. Primožič« danes Kljub mirovanju podjetja do leta 1991 ljubezen do klekljanih čipk v družini Primožič ni ugasnila. Vsa ta leta je Danijel Primožič ustvarjal nove vzorce ter prenašal ljubezen in za to potrebno znanje na svoje otroke in vnuke. Podjetje je bilo ponovno registrirano 25. 6. 1991 kot podjetje za razvoj domače in umetne obrti s sedežem v Žireh. Podjetje danes izdeluje kakovostne klekljane čipke in njene aplikacije po starih in novih vzorcih, ki so prilagojeni današnjim potrebam in modnim tokovom ter jih prodaja v eksluzivni ročno izdelani embalaži v prodajni galeriji v Žireh. Pri izdelavi uporablja predhodno obdelane materiale, tako da se pri pranju ne krčijo. Prav tako nadaljuje tradicijo avtorske čipke družine Primožič. Podjetje je do sedaj sodelovalo na razstavah na Opčinah v Italiji leta 1990, v galeriji Bevisa v Kranju leta 1991, na predstavitvi gorenjske turistične ponudbe v Landshutu v letih 1992 in 1993, OUe/Ufana cifJca ^5-sunvgiS Podjetje »A. Primožič« je bilo ponovno registrirano leta 1991 in ima danes v Žireh lepo prodajno galerijo leta 1992 na razstavi »Tischkultur« v Gradcu, leta 1993 v Kamniku, na Brdu pri Kranju in na gradu Strmol, leta 1994 na razstavi domače in umetne obrti v Slovenj Gradcu in Ljubljani, v Parizu, v Proseku v Italiji, na srečanju domačih obrti alpskih dežel v Cha-monixu leta 1994 in Sestrieru leta 1995 ter, tudi letos, v Tržiču in Idriji. Leta 1993 je na natečaju za gostinski spominek Turistične zveze Slovenije za svoja izdelka z motiviko lipovega lista prejelo zlato medaljo in plaketo. Zaključek Klekljanje in klekljana čipka sta nedvomno kulturna dediščina Slovenije. Toda ne »čipka«, ki jo danes lahko kupite v duty-free shopih, na stojnicah ali v samopostrežni trgovini, zavito v polivinil. Mogoče imate srečo in jo zagledate v kotu kakšne omare v najbolj »uglednih« trgovinah. Tudi v najbolj znanih slovenskih turističnih krajih se vam ponuja z lepilnim trakom prilepljena na izložbo za nekaj sto tolarjev — primerna cena za primerno kvaliteto in ponudbo! Vendar to nedvomno ni dediščina podjetij, ki so že v prejšnjem stoletju skrbela za razvoj in promocijo čipke doma in v tujini. Predstavljeno podjetje je eno od teh. Iz članka je razvidno, da se podjetje ni ukvarjalo le s preprodajo čipk, temveč je v veliki meri pripomoglo k razvoju čipkarstva na Slovenskem. Danes bi temu rekli marketing. Nedvomno je to podjetje eno izmed redkih pri nas, ki je ohranilo izdelavo kvalitetnih čipk in njenih aplikacij skozi stoletno zgodovino in hkrati sledilo razvoju m modnim tokovom. Je tudi edino pri nas, ki je za izdelavo uporabljalo tako dragocen material, kot je naravna svila in šifon, m ki je svoje izdelke ročno všivalo tudi še v času, ko so drugi že uporabljali stroje. Avtorska čipka družine Primožič je v veliki meri obogatila čipke na Slovenskem m pripomogla k ohranjanju te naše kulturne dediščine. OPOMBE 1. Božo Račič, Slovensko čipkarstvo s posebnim ozirom na loško območje, Loški razgledi XV, MD Škofja Loka, 1968, str. 135, 136, 137. 2. Marija Makarovič, Klekljane čipke - vodnik po razstavi, Ljubljana, 1970, str. 14. 3. Marija Stanonik, Čipkarstvo v Žirovski kotlini, Loški razgledi XVII, MD Škofja Loka, 1970, str. 180 in Muzejska zbirka v Žireh, Loški razgledi XXI, MD Škofja Loka, 1974, str. 273. 4. Zaradi neujemanja podatkov navajam življenjepis, ki je nastal jpo pripovedovanju Lidije Primožič. 5. Več o tem v knjigi Marije Stanonik, Promet na Žirovskem, Žiri, 1988, str. 66. 6. Danes je v teh prostorih Trubarjev antikvariat. 7. Drugi podatki o delovanju podjetja v tem času niso ohranjeni. 8. Od leta 1900 je Anton Primožič imel kolo. 9. Številke sukanca se ne ujemajo z današnjimi zaradi drugačnega določanja mer. 10. Klekljale niso samo ženske, temveč tudi moški in otroci. 11. Za kvalitetno izdelavo je potrebno neprestano klekljanje. 12. Format A4. VIRI IN LITERATURA Marija Makarovič, Klekljane čipke - Vodnik po razstavi, Ljubljana, 1970. Tadeja Primožič, Proseminarska naloga - Hiša mojega pradeda. Božo Račič, Slovensko čipkarstvo s posebnim ozirom na loško območje, Loški razgledi XV, MD Škofja Loka, 1968. Marija Stanonik, Čipkarstvo v Žirovski kotlini, Loški razgledi XVII, MD Škofja Loka, 1970. Marija Stanonik, Muzejska zbirka v Žireh, Loški razgledi XXI, MD Škofja Loka, 1974. Janez Vajkard Valvazor, Slava vojvodine Kranjske, MK Ljubljana, 1984. Korespondenca in arhiv podjetja »A. Primožič«. Natalija Lahajnar, 1913 - 1994. Dalibor Lapajne, 1912 - 1995. Anica Mlakar, 1928, upokojenka. Martina Pečelin, 1939, upokojenka. Anton Primožič ml., 1951, komercialist. Danijel Primožič, 1915 - 1988. Iva Primožič, 1928, upokojenka. Lidija Primožič, 1914, upokojenka. Milica Primožič, 1951, uslužbenka. Vida Zaje, 1914, upokojenka. * Članek je delno prirejena seminarska naloga, ki je leta 1993 nastala v okviru študija etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Rodila sem se leta 1968, živim pa mahi tu, malo tam, razpeta med Idrijo, Ljubljano in svetom. Gimnazijo sem zaključila v Idriji, v Ljubljani pa diplomirala na biologiji. Hkrati sem vpisala še študij krajinske arhitekture, se šolala v Angliji in sedaj študiram na podiplomskem študiju krajinske arhitekture v Ljubljani. Poleg tega pa včasih napišem še kako pesem ali pravljico, ali pa kaj narišem. Risanje in sploh ustvarjanje je moj način učenja, iskanja in raziskovanja lepote: lepote duha, telesa in prostora. V duhu tega iskanja so v času mojega bivanja v Angliji, ob večerih, preživetih v neki umetnostni galeriji, nastale tudi risbe in krokiji teh aktov. In ne da bi pozabila, kar pravi Zoran Didek: " Vsega se ne da naučiti - bistvo je prepuščeno ustvarjalni intuiciji. " i t ŽENSKI AKT PASTEL 1993 v # POEZIJA DORICA TOMINEC r r 500 i IDRIJA Sem Dorica Tominec. Rodila sem se 31. 03. 1961 na srednji veliki gorski kmetiji v Malem polju nad Colom, v družim Likarjevih. Torej na svet sem pnjokala v ajdovski občini. Na Črnovrško planoto me je zvabila ljubezen. Tu živim že 11 let. Po poklicu sem admimstratorka, vendar tega poklica že dolgo ne opravljam več. Sedaj sem mati, gospodinja in kmetica na majhni kmetiji. Rada imam poezijo. Njej sem se zapisala že v otroških letih. Pišem iz srca in za ljudi. Mislim, da je današnji človek bolj kot kruha lačen duševne hrane. Hiter tempo življenja, razdvojenost, sebičnost nas sili, da se zapiramo sami vase. Ne vidimo več ljudi okrog sebe, ki trpijo, ne lepote narave. Naša srca so nekam zale-denela. Upam, da jih bo nežna poezija vsaj nekoliko otoplila. Leta 1992 sem izdala prvenec, pesniško zbirko VEZENJE V SAMOTI. Za naprej pripravljam nove pesmi m upam, da, če bo vse po sreči, do ponovne zbirke ni daleč. ČE SEM Če sem kot nitka, ki se hitro strga, če sem kot list, ki v vetru ječi, če sem kot rosa, ki jo sonce popije, če sem kot veter, ki nikjer doma ni. Kaj je tisto, kar iščeš v meni? Prazne so moje dlani. ZRELE OČI V zrelih očeh ni več jutranje rose, sonce jo je popilo. V zrelih očeh ni več nežnih božanj vetra, privajene so na brezvetrje. V zrelih očeh ni več biserov zlatih, izžareli so v mladosti. ' VČASIH Včasih moraš obraz skriti v dlani, včasih moraš priznati, da boli, včasih moraš roko nekomu podat, včasih moraš odkleniti zaklad, ki skrit je na dnu srca. JESEN Vsak enkrat doživel bo jesen. Poljane prazne, klasje pospravljeno v kozolcu. Spekter barv, zlitih v mozaik, končana stran, le nedokončani stih ostal bo. Čez polje žalostno se megla klati. VEČER Večer, zamolklo tiktakanje ure, mrtva stena, v kotu križ. Na mizo pada zadnji snop svetlobe, s tabo jokam, četudi daleč si. NA KRIŽIŠČU Na križišču sama stojim. Vprašujem se, katera pot je prava. Včasih usoda se poigra z ljudmi. Tudi meni ni prihranjen grenak okus pelina. Pokleknem pred TE, roke sklenem, solza iz oči spolzi. Vem, prišel je trenutek, plašč trpljenja ogrnem si. ŽELJA O Bog, od želja, ki jih je tisoč v srcu, ena najmočneje vzklika, prosi v nebo. Lepo je, ker si svet ustvaril, ptice, rože in gore, a srce čuteče nikdar več ne ustvari, preveč je trnja, ki vanj zadira se. Le ustvarjaj stvarnik, moje želje usmili se. KO Ko vse bo nič in spet iz niča vstanem, Bog ve kje, v čigavem telesu. Kdo sem, čemu sem, pozabim. Življenje novo zaživim. In spet nič bom, iz niča zopet vstanem, dokler Duh čist bo v minljivem telesu. NE Ne bojim se smrti, njenih koščenih rok, hlada, tihote, joka otrok. Bojim se umiranja, počasnega izpadanja las, majavih zob, ko v grlu zastane glas. Ne, ne bojim se teme. Strah me je usihajoče svetlobe. SRCE Srce miruj! Ne štej več zlatih zvezd, že dolgo zate ne žarijo. Ne sanjaj o pomladnih dneh, le enkrat v življenju zablestijo. Mirno spi! Vrtnici odpadli so cvetovi. Hladno je, z jesensko meglo oviti so vrhovi. ČAS Skupaj naju stara čas odmerjen. V kosti se zajeda hlad večera. Puščava, Golgota in Križev pot. Dve reki med bregove ujeti. Nastavljam dlan v daljavi žarek sveti. Ne zame naj bo Njemu v dar in čast. o KOLEKTOR Ste že kdaj pomislili na to, koliko teh majhnih in malo večjih proizvodov, ki se jim reče kolektor, ali bolje komutator vam služi vsak dan, čisto nevidno, toda nujno potrebno? Od jutra do večera vas spremlja mnogo pripomočkov, katerih sestavni element je tudi komutator. Od električne zobne ščetke, ki lahko začne in konča dan. Vmes gotovo uporabite avto, ki nima le enega, temveč mnogo komutatorjev. V službi ali doma uporabljate električna ročna orodja, kot so vrtalni, skobeljni, brusilni stroji, v gospodinjstvu pa nepogrešljive male gospodinjske aparate, kot so mešalci, mlinčki za kavo, pralni stroj in sesalec za prah pa sušilce za lase, ventilatorje in otroške igrače. Mnogo je teh proizvodov, ki vam služijo vsak dan. In v vsakem od njih je tudi kolektor. Velikokrat je to prav tisti, ki ga izdelamo pri nas. KOLEKTOR d.O.o. IDRIJA MOŠKI AKT OGLJE 1993 JANEZ KAVČ IC PET STOLETIJ RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA IN MESTA IDRIJE Nova muzejska razstava v gradu Gewerkenegg Uvod Po večletnih temeljitih pripravah in ob finančni pomoči Ministrstva za kulturo Republike Slovenije smo delavci Mestnega muzeja Idrija 6. aprila 1995 dokončali in slovesno odprli novo in obsežno pregledno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije. Razstava zavzema večino prvega nadstropja prenovljenega gradu Gewerkenegg, nameščena pa je kar v desetih razstavnih prostorih s skupno površino nad 800 m2 Prvi del razstave v severnem grajskem traktu smo predstavili javnosti že februarja 1992, spomladi 1993 pa smo izdali zajeten zbornik (katalog) z naslovom Idrijska obzorja. Ker so v knjigi navedeni tudi številni zunanji sodelavci (institucije in posamezniki), ki so nam pomagali pri zahtevnem delu, jih na tem mestu ne bi pose bej omenjali. Najzaslužnejšim se je v uvodnem prispevku v zborniku zahvalil ravnatelj Samo Bevk, sedanji idrijski župan, ki se je izkazal kot prizadevni organizacijski in finančni vodja projekta. Poleg naštetih sodelavcev in mnogih neimenovanih mojstrov -izvajalcev (zidarji, kovinarji, lesarji, električarji itd.) so k nastajanju razstave odločilno pripomogli še restavrator Alojzij Papič iz Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani ter fotografa Tihomir Pinter in Dušan Jež. Nekateri avtorji posameznih segmentov razstave so posebej navedeni tudi v pričujočem prispevku. Kot muzejski kustos sem izdelal scenarij razstave, pripravil (razen geološke zbirke) večino razstavnega gradiva (dokumenti, fotografije, predmeti) in napisal potrebne tekste (podnapisi, informativna besedila). Oblikovalka razstave arh. Hedvika Petrič Mora-vec se je vseskozi kreativno odzivala na scenarij, prostorske možnosti in razpoložljiv material ter z izvirnimi zamislimi in rešitvami vtisnila celotni razstavi svoj pečat. V nekdanjem rudniškem gradu, v katerem je nad 400 let gospodovala rudniška uprava, želimo torej čimbolj temeljito, vsestransko in tudi nazorno (privlačno) predstaviti 500-letno idrijsko zgodovino. Pri tej nameri se nismo odločili za enostaven kronološki pristop (po obdobjih), ampak - po tehtnem premisleku, za problemsko-tematski pristop, ki je funkcionalnejši m preglednejši, predvsem pa vsebinsko učinkovitejši. Zato je razstava kom-ponirana iz desetih »poglavij«, ki se postopno dopolnjujejo in motivirajo obiskovalca k ogledu celotne postavitve. Mejniki petih stoletij Uvodni razstavni in večnamenski prireditveni prostor želi seznaniti obiskovalce s tistimi ključnimi mejniki m dosežki 500-letnega razvoja, s katerimi se je najstarejše slovensko rudarsko mesto trajno uvrstilo v zakladnico nacionalne in v znatni meri celo obče-človeške kulturne dediščine. V domiselno preurejeni dvorani, ki združuje oboke, svetlobna telesa in marmorni tlak v skladno prostorsko celoto, je s pomočjo izbranih elementov pohištva Atrium vkomponiranih šest muzejskih sklopov. Le-ti so zamišljeni kot samostojno zaokrožene vsebinske TRIADE, ki vsaka zase posredujejo določeno sporočilo, obenem pa celostno gradijo pripoved o izjemnem idrijskem fenomenu. Triade so razmeščene od vhodnih vrat v smeri urinega kazalca, m sicer po dve na zahodni, severni in dvoriščni strani. Tako je prezentirano skupno osemnajst (6 x 3) eksponatov - muzealije, likovna dela, foto-povečave in maketa. Nad prehodom v geološko zbirko je dodana še kratka kronologija Mejniki petih stoletij, ki opozarja na odločilne prelomnice v zgodovini rudnika in mesta. Prva izhodiščna triada ponazarja izročilo »srebrnega studenca«, ki je pred petimi stoletji vzniknil v idrijski kotlini in nato vse do naših časov neprekinjeno odtekal v širni svet. V tem smislu je zasnovan tudi marmorni tlak, ki se kot tok - meander vije skozi celotni razstavni prostor. Nosilka prve triade je v nišo postavljena znana slika legendarnega »škafarja« - delo pionirja idrijskega muzeja Janka Trošta iz leta 1953. Sliko dopolnjujejo starinski škaf z žitom (simbol kruha - preživetja) in oba tipična »artefakta«, ki sta odpremila v svet pravcato živosrebrno jezero. Majhni leseni sodčki so dobrih tristo let zvesto služili za tisočera tovorjenja, dokler jih niso v prejšnjem stoletju zamenjale litoželezne »jeklenke«. Sledi trojka razsežmh vizualnih ponazoril, posvečenih podzemlju in fragmentu značilnega površinskega rudarskega ambienta. Osrednje mesto pripada precizno izdelanemu geološkemu prerezu zapletenega idrijskega rudišča, ki slovi kot drugo največje živosrebrovo rudišče vseh časov. Večstoletno delo človeških rok simbolizira foto-povečava profila jaškov in obzorij idrijskega rudnika, kot ga je leta 1781 izrisal sloveči naravoslovec in rudniški kirurg Balthasar Hacquet v drugi knjigi znamenitega dela Oryc-tographia Carniolica. Tnado zaokroža pogled na jašek Frančiške, odprt leta 1792 v času največje prosperitete rudnika. Posnetek konstrukcije rudniškega obrata je pomenljivo dopolnjen z obnovljeno tipično rudarsko stanovanjsko hišo v ozadju. Obiskovalce seznanimo, da nastaja v prostorih jaška Frančiške tehniški muzej, ki si ga tudi lahko ogledajo; restavratorska ekipa (upokojeni rudarji) še vedno obnavlja in konservira stare rudniške stroje in naprave, ki so delovali večinoma na parni pogon in so v povprečju stan okrog sto let. Naslednja triada se želi pokloniti spominu vseh generacij rudarjev in njihovemu boju za vsakdanji kruh. Bronasta plastika idrijskega rudarja, delo Nikolaja Pirnata iz leta 1933, nastopa kot vrh kompozicije, ki jo dograjujeta bistvena atributa - ruda in rudarski znak. Zajeten blok cinabaritne rude - rudarjev kruh, je bil svoj čas vzidan v župnijski cerkvi sv. Barbare iz 17. stoletja, znak pa tvorita medeninasti (nekoč pozlačeni) kladivi iz leta 1750. Na izjemne zasluge mnogih znamenitih osebnosti opozarja izbrana trojica, ki jo sestavljajo Jožef Mrak, Joannes Antonius Sco-poli in Marko Vincenc Lipoid. Podoba Jožefa Mraka (1709-1786), slovečega Idnjčana, tehniškega strokovnjaka in graditelja klavž, je prenesena na svileno tkanino (zaveso) po edinem znanem portretu v že omenjenem delu B. Hacqueta. Dr. Joannes Antonius Scopoli (1723-1788), slavni botanik, je kot prvi akademsko šolani idrijski rudniški zdravnik preučeval probleme merkurializma in postavil temelje medicine dela na Slovenskem. Marko Vincenc Lipoid (1816-1883) pa je kot utemeljitelj slovenske geologije in ravnatelj idrijskega rudnika v letih 1867-1883 dvignil raziskovalno delo v rudniku na znanstveno raven. Kulturne zmogljivosti ter težnje k znanju in lepoti, ki so odlikovale rudarski živelj, so nakazane v triadi pred vstopom v geološko zbirko. Svetovno znana idrijska čipka je domiselno prezentirana s pomočjo lične zavese, klekljarskih pripomočkov in izbranih izdelkov. Bogate šolske tradicije ponazarja stavba prve slovenske realke (1901-1926), na soodvisnost telesne in duhovne hrane pa namigne posnetek žitnega skladišča in gledališča, ki sta bila zgrajena tesno drug ob drugem okrog leta 1770. Poslednja triada, ki sklene razstavni prostor znova pri vhodnih vratih, je posvečena evropsko pomembnim tehniškim veščinam in napravam, ki so skozi stoletja zagotavljale nemoteno obrato- Škafar G- Trošt), sodček, jeklenka m škaf z žitom vanje idrijskega rudnika. Le s pomočjo večno neugnane vodne energije, impozantnih koles in radodarnih gozdov je bilo mogoče prodirati v globine in dvigati zaklade na površje. V Idriji so se zato že pred koncem 16. stoletja zavrtela mogočna obakrajna kolesa na vodni pogon, ki so omogočala odvodnjavanje jame in dviganje rude. Bila so pravcata čuda tedanje evropske tehnike, na las podobna tistemu, ki ga je upodobil Georgius Agricola v delu De re metallica leta 1556. Na istem principu je delovala tudi z maketo predstavljena idrijska Kamšt od leta 1790 do leta 1948. In končno so monumentalne zidane klavže, ki stojijo na Idrijci in Belci že nad 220 let, kar poldrugo stoletje oskrbovale rudnik in mesto z vsemi vrstami lesa. Z željo, da bi uvodni prostor vsebinsko obogatil, sem naknadno trem opisanim triadam dodal še nekaj izbranih muzealij, tudi zato, ker so razpoložljive zasteklene omare (police) to omogočale. Tretji triadi (Pirnatov rudar, ruda, kladiva) sem popestril ozadje z rudarskimi predmeti (šlenger, špica, odkopno kladivo, vrtalno kladivo, retorta za žganje rude, jeklenka, ripsovka, karbidovka, varnostna svetilka). Predmeti so seveda opremljeni s podnapisi. Pod četrto triado (Mrak, Scopoli, Lipoid) sem razmestil: direktorsko kapo, geološko kladivo, cinabaritno geodo, lončeni komplet za pakiranje Hg v mehove (skleda s Hg m vrček z menzuro), prenosno jeklenko iz topilnice m možnar s tolkačem za pripravo zdravil iz nekdanje idrijske apoteke. Pod peto triado je kolegica Ivana Leskovec dodala nekaj izbranih čipk m »papircev«, gimnazija pa je odstopila štiri originalna učila iz nekdanje idrijske realke (model strelovoda, induktor, voltmeter m živosrebrovo prekinjalo). Dosedanje izkušnje so pokazale, da naš uvodni razstavni prostor dosega svoj namen v več pogledih. Omogoča ustrezno pripravo obiskovalcev na nadaljnji ogled muzejske razstave, izvedbo predavanj ali učnih ur za šolske in druge skupine ter organizacijo Mejniki petih stoletij - dvorana za uvodno razlago različnih kulturnih prireditev. Zato je v dvorani Mejniki petih stoletij nameščenih tudi 40 udobnih stolov, primernih zlasti za šolske m »starejše« skupine. Rudar (N. Pirnat), simbol iz leta 1750 in ruda Geološka zbirka Zbiranje, urejanje m razstavljanje kamnin, fosilov, rud in mineralov ima v Idriji bogato tradicijo, Številne, predvsem rudniške zbirke, so nastale že kmalu po odprtju rudnika. Zbirali so že J. A. Scopoli, B. Hacguet, M. V. Lipoid, pozneje pa rudniški geologi, realčni profesorji ter prvi idrijski muzealci S. Logar, ]. Trošt in I. Gantar. Sedanja nova zbirka, ki jo je strokovno postavila geologinja Martina Pišljar s sodelavci, je sestavljena iz ohranjenih eksponatov nekdanje muzejske, rudniške in gimnazijske zbirke. Med postavitvijo so razstavo znatno obogatili ljubiteljski zbiratelji z lastnimi primerki. V razstavo je smiselno vključena bogata Lipoldova zbirka iz druge polovice 19. stoletja. Gre za trenutno največjo stalno zbirko te vrste v Sloveniji, ki obsega nad 700 različnih vzorcev. Najzanimivejši so na ogled v zgornjih razsvetljenih vitrinah, ostali pa so deponirani spodaj. Vsi razstavljeni eksponati so opremljeni z ustreznimi informativnimi podatki, mnogi pa še dodatno predstavljeni s črno belimi in barvnimi foto povečavami (mojster fotograije dr. Rafael Podobnik). Dodanih je tudi nekaj geoloških kart in zemljevidov. Zbirka je vsebinsko - sistematsko razdeljena v tri oddelke, ki si logično sledijo v treh, med seboj povezanih prostorih: I. Kamnine in fosili idrijskega in cerkljanskega ozemlja (nekaj primerkov od drugod) II. Živosrebrove rude in Lipoldova zbirka III. Mineraloška m petrografska zbirka. Kamnine in fosili idrijskega in cerkljanskega ozemlja Po zapletenosti geološke zgradbe in pisanosti kamnin prištevamo Idrijsko in Cerkljansko med najzanimivejša območja v Sloveniji. Zato si na razstavi lahko ogledamo celo paleto kamnin, od najstarejših karbonskih, permskih, triasnih in krednih do najmlajših eocenskih. Izredno pisan litološki razvoj kamnin je bil v ladinijski dobi srednjega tnasa. V teh plasteh najdemo številne fosile in lepo ohranjene rastlinske ostanke v skonca plasteh. Vulkanske kamnine - tufi, keratofirji in diabazi pričajo, da so tedaj na našem ozemlju delovali vulkani. Pozornost obiskovalcev, tako strokovnjakov kot ljubiteljev, pritegnejo zlasti nekateri atraktivni primerki. Davni svet »okamenelega življenja« sestavljajo fosili rib, listov, msektov, kobilic, ostrig, morskih zvezd, praproti, polžev (perm, 250 milijonov let!), školjk m koral. Med izjemne eksponate spadajo odluščeni amoniti, vulkanski material iz doline Idrijce m 20 centimetrski amonit z Zago-dovega vrha nad Idrijo. Zbirka kamnin in fosilov omogoča nazorno, pedagoškim zahtevam ustrezajočo razlago in vodstvo po razstavi. V tem smislu je na primer prezentirano vzporejanje rastline (praproti) in njenega fosila. Kamnine, pregnetene v okrogle m jajčaste oblike, poslužijo kot zgovorna ilustracija tektonske prelomnice. Fosili koral z gore Kojce nad Cerknim (1300 metrov) dokazujejo, da je bil nekoč ta svet v toplem morju. Razstavljeni eksponati posredujejo vzgojno sporočilo, ki navaja obiskovalce (zlasti šolske skupine vseh stopenj) na primeren odnos do naravnega okolja m naravne dediščine. Živosrebrove rude in Lipoldova zbirka Največjo vrednost ima osrednja rudna zbirka, ki predstavlja zgradbo idrijskega rudišča, jamske kamnine, živosrebrove rude m minerale. Idrijsko rudišče je (bilo) drugo največje nahajališče živega srebra na svetu (za španskim Almadenom). Po mnenju domačih m tujih strokovnjakov ima izjemno zapleteno geološko zgradbo, saj leži v znameniti tektonski prelomnici, kjer se starejše zemeljske plasti pojavljajo zgoraj in mlajše spodaj. Rudišče je nastajalo v srednjem triasu, pred približno 235 milijoni let. Glede na nastanek so orudene kamnine razdeljene na epige-netske m smgenetske rude. Značilne bogate rude so jeklenka, jetrenka in opekovka. Redki vzorci cmabaritnih rud - karoli ruda, »koralna« ruda m sedimentne rude v skonca plasteh, tufih m tufitih, dajejo rudni zbirki nesporno mednarodni pomen. V idrijskem rudniku je bilo najdenih tudi nekaj redkih m zanimivih mineralov. Živo srebro se pojavlja v dveh oblikah, samorodno in kot cinabarit. Cinabarit spoznamo po kristalih rubmaste barve, samorodno živo srebro pa se leskeče v večjih ali manjših srebrnobelih kapljicah. Od živosrebrovih mineralov najdemo še metacmabarit, ki pa je zelo redek. Po Idriji imenovan mineral organskega nastanka je idrialit Idrija je poslala v svet približno 107 tisoč ton živega srebra (Hg) ah 13% vse dosedanje svetovne proizvodnje. Zato stoji sredi rudne zbirke simbolični »bazen« živega srebra (imitacija originalne železne posode izpod peči) s plavajočo železno kroglo. Tu se obiskovalcem običajno razlaga fizikalne, kemijske m druge (npr. medicinske) lastnosti edine tekoče kovine. Zraven sta na mizi dva kosa rekordno bogate cmabaritne rude (Hgs - 70% Hg), ki ju obiskovalci potežkajo in mukoma dvignejo Obenem spoznajo naravno cmober barvilo, poznano sicer že v antiki (Aristotel, Plmij). Cmabaritne rude (kakih 100 primerkov) so sistematsko razvrščene po osvetljenih vitrinah. Najvažnejši so naslednji vzorci: jeklenka (60-70% Hg), jetrenka (40% Hg), opekovka (30-40% Hg), cmabaritne breče (lesk), plastnate rude (izjemne grafične strukture), karoli rude (HgS m pint) m koralne rude (zanimiva igra narave). Posebej je izpostavljeno samorodno(!) živo srebro, ki se v obliki drobcenih kapljic svetlika v karbonskem skrilavcu. S tem je olajšana ponazoritev znane pripovedi o legendarnem »škafarju«! Podobno mikavna je barvna foto povečava idrijskega cmabarit-nega kristala, saj obstaja na svetu le nekaj tovrstnih primerkov. Posebna vitrina (z zemljevidom) prikazuje vzorce iz drugih živosrebrovih rudnikov (Kalifornija, Španija, Italija, Ukrajina, Alžir, Turčija, Kitajska). Rudno zbirko zaokrožajo še nekateri, sicer jalovmski minerali iz idrijskega rudnika, ki pa so prava paša za oči. Najlepši je epso- mit, zlasti njegove lasaste tvorbe, ki so iz številnih rudarskih anekdot poznane kot »berkmandlcova brada«. Po sedemdesetih letih je ponovno na ogled del pomembne Lipol-dove zbirke iz obdobja 1853-1883. V preteklosti je veljala za eno najstarejših in najbogatejših tovrstnih zbirk na Slovenskem. Danes ima zbirka, ki obsega okoli 400 primerkov, predvsem veliko zgodovinsko vrednost. Vsebuje različne kamnine, fosilne ostanke in rude. Na razstavi je opremljena s tekstom o Lipoldu in z njegovo znamenito geološko karto (kopija) idrijskega ozemlja iz leta 1872, za katero je avtor na Dunaju prejel posebno odlikovanje. dobrodošla pa je tudi številnim osnovnošolskim skupinam, ki jo obiskujejo zlasti v času naravoslovnih dni. Ne glede na starost in strokovnost, obiskovalci vedno odkrijejo kaj novega in so nemalokrat začudeni nad izredno raznolikostjo m barvitostjo kamninskega m rudninskega sveta. Zbirka je koncipirana fleksibilno, saj jo želimo postopno dopolnjevati m širiti z novimi primerki. Ker živosrebrove rude in minerali po zalitju m zaprtju rudišča ne bodo več dostopni, si prizadevamo, da bi v muzeju predstavili še katere od redkih m dragocenih cmabantnih mineralov in rud. Mineraloška in petrografska zbirka Mineraloška zbirka posebej pritegne obiskovalce, saj so tu razstavljeni slikoviti minerali z vseh kontinentov. Urejeni so po siste-matiki (silikati, oksidi, hidroksidi, sulfati, sulfidi itd.) ter primerno prezentirani tako strokovnjakom kot ljubiteljem. Poleg mineralov so prikazane še kamnine (petrografska zbirka), ki so glede na nastanek razdeljene v tri skupine: magmatske, sedimentne in metamorfne. Kot »paša za oči« vzbujajo največ pozornosti naslednji eksponati: puščavska roža (Sahara), turmalm (Pakistan), rubelit (Kalifornija), hrizokola (Mehika), celestin (Madagaskar), ahat (Češka), čada-vec (Švica), citrin (Brazilija), plumozit in pirit (Trepča), fluorit (Kitajska) itd, V sklopu mineraloške zbirke je v posebni vitrini predstavljena še Ravenska jama pri Cerknem, znana po čudovitem aragonitnem okrasju, kapnikih in sigah (snežnobeli »ježki«). Celotna zbirka lahko služi v študijske namene študentom geologije, primerna je za krajše seminarje pri pouku v srednjih šolah, Živosrebrove rude - fragment Kamnine in fosili - fragment redni! trfos sfccvo Samorodno živo srebro v karbonskem skrilavcu Dokumenti pripovedujejo V severnem čelnem grajskem stolpu (rondel) je razstavljen izbor iz bogatega dokumentarnega gradiva za zgodovino rudnika in mesta. Tekstovno m slikovno gradivo je smiselno dopolnjeno s predmeti, kopijami, maketami in rekonstrukcijo. Informativni tekst (pokalon, steklo) ob vhodu pojasnjuje, da se arhivski viri o Idriji nahajajo domala po vsej Evropi (zlasti v Italiji, Avstriji, Nemčiji in Nizozemski), da so med najlepšimi dokumenti ravno izdelki »idrijske kartografske šole« (od 18. stoletja dalje) m da je bilo doslej samo o rudniku natisnjenih že nad 400 strokovnih tekstov v številnih jezikih. Sredinsko (kompozicijsko in pomensko) ureditev rondela poudarja »srebrni« baldahm na stropu, ki spominja na značilne »vetrovnice« z Mrakovih kart. Pod baldahmom stojijo simbolična vrata, ki nakazujejo prehod od priprave na delo k rezultatom dela. Pred vrati je predstavljeno »kljukanje na šmo«, ko nočni čuvaj kliče rudarje k »berilu« v prizivnico - povečava originalne fotografije m točna rekonstrukcija - kipar Boni Čeh iz Radovljice). Za vrati stoji zbirka različnih jeklenk, dopolnjena s povečavo posnetka nekdanjega skladišča živega srebra. Na stenah rondela je na ogled nekaj najzanimivejših izdelkov idrijske rudniške kartografije. Po večkratni selekciji m usklajevanju med kustosom m oblikovalko je bil napravljen naslednji izbor del: karta rudnika in mesta (A. Haubtmann, 1737), severni m južni profil rudnika s panoramo (J. Mrak, sredi 18. stoletja), tovorna pot Idrija-Vrhnika (1806), idrijsko gospostvo (1814), karta rudniških gozdov (1874) m pregledna karta rudnika (konec 19. stoletja). Zahodna m vzhodna stolpna niša sta zastekleni m posebej osvet-89 ljeni. Tako je bilo možno najustrezneje predstaviti idrijske urbarje iz 17. m 18. stoletja ter Valvasorjevo Slavo vojvodme Kranjske (1689) s prvo stranjo teksta o Idriji m najstarejšo znano upodobitvijo naselja. V obeh primerih smo uporabili kopije (makete) knjig, ki jih je zelo kvalitetno izdelal Gorenjski tisk v Kranju. Pri oknih so nameščene tri steklene vitrine z atraktivnimi eksponati. Obiskovalec spozna listino, s katero je cesar Ferdinand I. leta 1836 podelil Idriji pravico do dveh letnih sejmov (kopija listine Gorenjski tisk, kopija pečata Narodni muzej). Zanimivi sta Mrakova sončna ura iz leta 1776 (kopija Narodni muzej) in spominska plošča s klavž na Idrijci iz leta 1772 (kopija Restavratorski center), Na pomen gozdarstva opozorijo stara gozdarska kladiva, žigi m merilne klešče. Pod vitrinami so že zasteklene police z bogatim izborom publikacij o rudniku in Idriji (knjige, periodika, razno). Večja stolpna niša je omogočila improvizacijo pisarjevega kotička, ki namigne na dejstvo, da je bila v gradu štiri stoletja nastanjena rudniška uprava m administracija. Razstavljen je star rudniški pisarniški pribor in nekaj dragocenih žigov. V zastekleni omari so dodane nekdanje spominske, poslovne, službene in druge knjige, kot npr. album direktorjev, vpisna knjiga tujcev, službeni redi, policijski redi, pravila Bratovske skladnice, delavske knjižice, gozdarski redi itd. Tovrstno gradivo je možno menjavati oziroma dopolnjevati. Pred nišo stoji tudi starinski stol s suknjo rudniškega uradnika. Med najbolj prepričljive elemente razstave spadajo nedvomno uokvirjene kopije izbranih dokumentov in naslovnice najvažnejših starejših strokovnih knjig o Idriji, ki so na ogled levo in desno od »pisarja«. Iz njih je razvidno, kako je bil idrijski rudnik skozi stoletja »prisoten« po vsej razviti Evropi. Prikazani so čedajski zapisniki iz leta 1493 (najstarejši vir za idrijsko zgodovino), Maksi- Kljukanje na šino - rekonstrukcija miljanov rudarski red iz leta 1517, obračunska knjiga iz leta 1760 in moštvena knjiga iz leta 1803 (z opisom najhujšega jamskega požara). Sloveči avtorji predstavljenih strokovnih del o rudniku m mestu pa so: G. Agricola (1556), A. Kircher (1665, Amsterdam), Valvasor (1689), J. A. Scopoli (1761, Benetke), J. J. Ferber (1774, Berlin) in B. Hacquet (1781, Leipzig). Razstavni sklop Dokumenti pripovedujejo je logično sklenjen z aktualno Listino o slovesni zavezi, ki pospremi obiskovalca ob izhodu iz rondela. Listina, sprejeta ob praznovanju 500-letnice leta 1990, zavezuje vse odgovorne dejavnike k varovanju in ohranjanju tehniške in kulturne zgodovinske dediščine. Urbarji idrijskega gospostva - kopije Pogledi na mesto in spomeniki prednikov Uvodni tekst pojasnjuje razvoj mesta skozi zgodovino in poudarja činitelje, ki so na ta razvoj odločilno vplivali. Razsežna, razčlenjena in svetla dvorana čelnega grajskega trakta omogoča smiselno razporeditev 70 grafik, risb m fotografij (povečav), ki prikazujejo razvoj Idrije od Valvasorjevih časov do druge svetovne vojne, delno do danes. Panoramski razgledi, trgi m ulice so kombinirani z najznačilnejšimi in najpomembnejšimi stavbnimi spomeniki ter zunanjimi rudniškimi objekti m napravami. Največ gradiva je iz let pred prvo svetovno vojno, iz »zlate« dobe starejše idrijske fotografije. Sprehod po razstavi je nekakšen »miniaturni« sprehod po nekdanjem mestu m ker se skozi grajska okna odpira panorama današnje Idrije, lahko obiskovalec muzeja primerja m vrednoti nekdanje m sedanje stanje. Tematski sklopi upoštevajo historične, urbanistične, kulturno zgodovinske, stavbarske in etnološke kriterije ter specifiko tipičnega »knapovskega« ambienta. Kak ducat upodobitev predstavlja Idrijo v starejših obdobjih, pred letom 1900 (Valvasor, Mrak, Haubtmann, Hacquet, Karl Posti, Das kleine Universum, Goldenstein, J Wagner, Benesch, najstarejša fotografija gradu z okolico iz leta 1870). Na vidnih mestih so izpostavljeni glavni jaški z zunanjimi napravami (Terezija, Barbare, Kajzer, Frančiške m Inzaghi) Nakazan je prevoz rude od jaškov preko Bašerije do topilnice (žgalnice). Poudarjene so značilne idrijske rudarske stanovanjske hiše, soseske in delavski »prhauzi«. Posebne pozornosti so deležne ključne dominante iz časov pred prvo svetovno vojno, ki večinoma še danes Idrijo odločilno opredeljujejo (grad, realka, ljudska šola, žitno skladišče, teater, Šelštev, mestna hiša, stari trg, novi trg, Švica, Pri črnem orlu, stara bolnišnica, hotel Didič, Lapajnetova hiša (čipke), grablje, gozdna uprava, gozdarska šola, viseči most, Kamšt, rojstna hiša Z. Prelovca, Sv. trojica, sv. Barbara, sv. Anton itd.). Na italijansko obdobje med obema vojnama spomnijo posnetki vojašnice (kasarna) nad mestom iz leta 1933 ter originalne tablice ulic m hišnih številk. Vizualno in sporočilno podobo Pogledov na mesto dopolnjuje nekaj izbranih eksponatov m ponazoril. Na začetku dvorane visijo zastave vseh držav, ki so skozi zgodovino gospodovale rudniku in mestu (avstrijska, francoska, italijanska, nemška, jugoslovanska m slovenska). Državnim zastavam sledi plaketa s podobo Merkurja, ki že od Valvasorjevih časov določa idrijski grb. Pod fotografijo cerkve Sv. trojice, kjer so prvič zasledili živo srebro, je nameščen originalni marmorni kropilnik, pod fotografijo realke pa je predvidena kopija plastike Jurija Vege. Ob posnetku jaška Frančiške je pripet avtentični dvoglavi cesarsko-kraljevi orel, ki spominja na večstoletno avstrijsko habsburško vladavino. Razširjeni del dvorane zapolnjuje pregledna zasteklena maketa - točna rekonstrukcija mesta iz obdobja pred drugo svetovno vojno, delo muzejskega sodelavca Jožeta Rupnika. Povezovalno vlogo igra sredinski akcent med nosilcema. Tu je v centru dvorane na tračnicah vagonček - »hund«, postavljen med vzvratnima ogledaloma. Tako je ustvarjena iluzija rudniške železnice, ki vizualno »vozi« po celi dvorani - skozi vse mesto in odhaja v neskončnost. Iz dvorane se odpira tudi najlepši pogled na prenovljeno grajsko dvorišče (arkade, rekonstrukcija fresk iz 18. stoletja, tlakovan prireditveni prostor z vodnjakom). Med obiskovalci in kustosom se pogosto razvije pogovor o nekdanji in današnji funkciji grajskega ambienta. Idrija pred drugo svetovno vojno — maketa Jožeta Rupnika Dvoglavi habsburški orel Živosrebrni stolp V logičnem sosledju razstavnih prostorov (uvodni del, geologija, dokumenti, mesto) je »živosrebrni stolp« zasnovan kot miniaturni sestop v svet idrijskega rudniškega podzemlja. Oblikovan je kot jašek, ki z jeklenimi vrvmi in spiralastimi stopnicami vabi v globino, odpira podzemni svet rovov in obiskovalca popelje v elementarni »knapovski« ambient. Predstavljeno je življenje in delo v jami ter kontrast »sijaj v temi«, ki ga stopnjuje sistem intenzivne osvetlitve. Poudarek je na človeku, ki ga v dramatičnem nasprotju med temo in svetlobo zaznamuje neizprosen boj z robatim in trdim skalovjem. Stolp je prostorsko in vsebinsko poglobljen v treh etažah, ki se dopolnjujejo v enotno pripoved. Zgornja etaža seznanja obiskovalca s tistimi vitalnimi segmenti rudnika, ki so bili dejansko »zgoraj«, torej s površinskimi obrati in napravami. Na ogled so zanimivi posnetki prizivnice, garderobe, rudarjev na dvigalu, izvoza rude in originalna podoba sv. Terezije iz nekdanjega Terezijinega jaška. V niši na levi strani je lociran »Steinbergov kotiček« (prizori iz jame, 1728 in Terezijin jašek, 1738/39) z nazorno maketo jaška in rovov, ki opozarja na izjemno količino m pomen jamskega lesovja. Kronološko in razvojno so prikazane dvigalne (izvozne) in črpalne naprave, ki so bile v idrijskem rudniku vseskozi odlično urejene (vitli na ročni pogon, geplji s konjskimi vpregami, kolesja na vodni pogon, Kamšt iz leta 1790, Kleyeva črpalka in izvozni stroj na parni pogon, električne črpalke). Z galerije zgornje etaže se odpira pogled na več vsebinskih dominant stolpa (svedn-harfa, smrtna ura, živosre-brna kocka), kar omogoča asociacije in meditacije, ki ustrezajo zlasti zahtevnejšim obiskovalcem. Spust na drugo etažo vodi mimo posnetka jamske kapele (Anto-nijev rov, 18. stoletje) in rekonstrukcije »smrtne ure«, ki je sestavljena iz 133 (7 x 19) starih rudarskih evidenčnih številk. Fotografski sklop prikazuje rove, jamsko oporje, jamske vozičke, rudarske pripomočke ter najznačilnejše prizore in delovna opravila, kot so tesarjenje, odkop in prevoz rude, zasipavanje odkopov itd. Muzealije (posamični predmeti in kompleti) so smiselno kombinirane z ustrezajočim slikovnim gradivom. Razstavljena so tesarska orodja, trugce (»ogrski« vozički), stari rudarski pripomočki (pek, rejštnga, šlenger, špice, tngel, krotca itd.), pnevmatska odkopna m vrtalna kladiva, vrtalna garnitura, najrazličnejši svedri m krone, močan vrtalni stroj, zaščitna maska, inhalator-pulmotor itd. Svedri različnih oblik m dolžin (vrtine v trde m mehke kamnine, poskusne vrtine) tvorijo kompozicijo »harfe«, ki nastopa kot prispodoba rudarske »glasbe«. Na dnu stolpa-jaška pričakuje obiskovalca atraktivni simbolični »zaklad«, delo kiparja Jožefa Vrščaja. To je kocka, v kateri se blestijo stotere kaplje in kapljice idrijskega živega srebra. Kocka (pleksi steklo, 70 x 70 cm, 320 kg) je intenzivno osvetljena in žarči izjemen vizualni m sporočilni efekt. Kaplje živega srebra -tisočeri anonimni rudarji, se pomenljivo soočajo z usodnimi številkami na temni »smrtni uri« nad njimi. Ob kocki spomnimo obiskovalce, da bi vsa dragocena plemenita kovina, ki je iz Idrije v 500 letih odtekla v širni svet, napolnila posodo - kocko s stranico 20 metrov ali celotno prostornino grajskega dvorišča, nad katerim bedi Merkur. Pojasnimo tudi, da je kipar po unikatu izdelal več miniaturnih izvedb m da so omenjene male kocke v prodaji kot spominki, opremljeni z ustreznim certifikatom. Okolje »živosrebrne« kocke je premišljeno m dokaj »zgovorno« urejeno. Pod kocko je nameščena izklesana okrogla kamnita posoda, odkopana v gradu. Tlak je oblikovan mozaično, v smislu Rudarski prizori, trugce m vrtalni pripomočki Rudarski svedri sestavljajo simbolično harfo že omenjenih Mrakovih »vetrovmc« (glej baldahm v rondelu Dokumenti pripovedujejo ali naslovnico zbornika Idrijska obzorja). Tako je nakazano odtekanje živosrebrnega bogastva na vse strani sveta, poudarjena pa tudi odprtost Idrije v vsa planetarna obzorja. Fotografske povečave na steni prikazujejo zbirko starega orodja (Scopoli, 1789) ter ročno vrtanje s šlengerjem, kopanje rude s pekom m prevoz rude s trugco. Ker sta na steni tudi dva originalna šlengerja (zakrivljen ročaj), se obrazloži m demonstrira ročno vrtanje z udarci od spodaj. Zbirko svetilk na stenski polici in oknu sestavljajo oljenke (ripsovke, jamšarice, pušce) m karbidovke (acetilenke) različnih oblik, varnostne svetilke in električni komplet z akumulatorjem in svetilom na čeladi. Prehod v stranski kotiček, nad katerim je pripeta jamska tablica, postreže z nenadejanim presenečenjem. Da gre res za presenečenje, ki prijetno popestri marsikateri obisk muzeja, potrjujejo občasni vzkliki, ki se sproščajo v smeh in živahen komentar. Takorekoč »za vogalom« se namreč obiskovalec sreča z rudarjem, s kakršnim bi se spogledal pred kakimi 300 leti. Navdušuje zlasti nenavadna podobnost starodavnega rudarja s pravljičnim ■Ki Živosrebrni stolp s kocko J. Vrščaja škratom. Študijsko rekonstrukcijo je na osnovi starih zapisov in risb (Brown, Steinberg, Mrak) pripravila kolegica Ivana Lesko-vec, izdelal pa kipar Boni Čeh. Rekonstrukcijo in njeno prepričljivost podpirata risbi E. Browna (rudarja, 1669) in J. Mraka (jamski prizori, 1770). V nevsakdanje okolje se vklaplja tudi »telefonska celica« s Siemensovim rudniškim telefonom iz prejšnjega stoletja. Preskok v sodobnost se izvrši z veliko barvno fotografijo rudarja na odkopu, na prihodnost pa namigne posnetek »zakriž-anega« rova, ki naznanja opuščanje in zapiranje rudnika. Živosrebrni stolp zavzema v celotnem scenariju, oblikovanju in postavitvi razstave v mnogih pogledih osrednje mesto, obiskovalcem muzeja pa nakloni posebno doživetje. Znamenite osebnosti Manjši, intimno delujoč obokan prostor - nekakšen kabinet, se je zdel primeren za ureditev »galerije« znamenitih osebnosti in priročne študijske sobe. Upodobitve in fotografije pomembnih ljudi, ki so tako ali drugače ustvarjali idrijsko zgodovino, bodo v prihodnje še dopolnjene z njihovimi stvaritvami in dokumenti njihovega obdobja. Elementa študijske sobe bosta tudi računalniška oprema in izbor publikacij, ki bosta omogočala priložnostno dodatno zbiranje informacij. Izbor osebnosti je bil zelo težak, saj je znano, da je z Idrijo povezanih mnogo slavnih imen. V zborniku (katalogu) razstave je navedenih okrog 250 idrijskih rojakov in zaslužnih prišlekov, ki so se v preteklosti uveljavljali in odlikovali na raznih področjih javnega življenja, posegali v nacionalno in celo evropsko zgodovino ter od blizu in daleč prihajali na službena mesta v Idrijo. V razvoj rudnika in mesta je bilo vtkano življenje in delo številnih priznanih strokovnjakov, znanstvenikov, umetnikov, kulturnih delavcev, cerkvenih dostojanstvenikov in politikov. Lastniki in upravljala rudnika, zlasti cesarski Dunaj, so pošiljali v Idrijo odlične kadre različnih profilov, ki so skrbeli za moderno tehnično opremljenost rudniških obratov. V Idriji so zato prednjačile zlasti rudarska tehnika in metalurgija, tehnika nasploh, geologija in njej sorodne vede, botanika in medicina. Izkazali so se domači in tuji politehniki, inovatorji, kartografi, jamomerci, žgalniški mojstri, gradbeniki, gozdarski strokovnjaki, kirurgi in zdravniki. Mimo Idrije niso mogli in tudi danes ne morejo svetovljanski potopisci, zgodovinarji, ekonomisti, etnologi, jezikoslovci, ugledni prosvetni delavci, uveljavljeni književniki in umetniki, glasbeniki, gledališčmki in politiki. V krajevno in slovensko kulturno zgodovino so se trajno zapisali še nekateri idrijski društveni in športni delavci, pobudniki narodnoobrambmh in delavskih gibanj, fotografi, tiskarji, pevovodje, organisti ter seveda organizatorji in mojstrice čipkarstva. Z nadpovprečnimi sposobnostmi in presenetljivimi ustvarjalnimi dosežki pa so neredko opozarjali nase celo nešolani rudarji in samouki, ki sta jih iz anonimnosti dvignili prirojena nadarjenost in težnja po lastni izobrazbi in napredku skupnosti. Za razstavo sem po večkratni selekciji izbral 23 oseb, saj prostor širšega izbora ni dopuščal, razen tega pa so nekateri pomembni posamezniki predstavljeni v drugih prostorih našega muzeja (npr. Agricola, Brown, Valvasor, Lipoid, Billek, Jakac, Bebler, ugledni realčni profesorji, rudniški geologi itd.). Pazil sem predvsem na to, da so zastopana različna obdobja, da so izbrane res najzaslužnejše osebnosti in da so upoštevana razna področja javnega udejstvovanja. Tako so (s sliko in podatki) prezentirane naslednje osebe: Wiljem Neumann, Franc Anton Steinberg, Joannes Antonius Scopoli, Balthasar Hacquet, Jožef Mrak, Josef Leithner, Eva Lucija Cecilija Viktorija Kraus, Ivanka Ferjančič, Karel Dežman, Henrik Freyer (spominska plošča), Anton Alojzij Wolf, Josef Čer-mak, Vmcenc Špirek, Jaroslav Šotola, Dragotin Lapajne, Ivan Štravs, Milan Papež, Stanislav Bevk, Engelbert Gangl, Mihael Arko, Stanko Bloudek, Zorko Prelovec m Nikolaj Pirnat. Poleg primernih vitrin za dokumentarno gradivo, s katerim bi dodatno ilustrirali dejavnost znamenitih osebnosti, nameravamo poskrbeti še za računalniško opremo »študijskega kabineta«. V sodelovanju s strokovnjakom bi lahko pripravili kakih deset programov, ki bi omogočali uporabniku iskanje podrobnejših informacij iz nekaterih ključnih tematskih sklopov. Obstoječe programe bi postopno dopolnjevali m vnašali nove. Osnovni »paketi« podatkov bi bili naslednji: viri za zgodovino rudnika in mesta, izbor iz bibliografije (cca 500 enot), kronologija 1490-1995 (glej Idrijska obzorja), osebnosti (cca 300 imen), produkcija m prodaja živega srebra (statistike skozi obdobja), šolstvo (vrste šol m statistike), zdravstvo (zdravniki m merkurializem), društveno m kulturno življenje, urbanistični razvoj (stavbe m prebivalstvo) itd. Ob računalniški opremi bi namestili tudi nekaj zasteklenih polic z literaturo o rudniku m mestu, vključno z vsemi važnejšimi publikacijami (periodika, katalogi in zgibanke). Galerija znamenitih osebnosti Pridobivanje živega srebra in cinobra V tem prostoru je predstavljen zanimiv razvoj metalurgije v Idriji od 16. do 20. stoletja. Razstavni oddelek želi pokazati, kako so pri idrijskem rudniku v vseh obdobjih skrbeli za celovit m zaključen tehnološki m proizvodni proces, ki je poleg izkopa in transporta rude zagotavljal tudi nadaljnjo predelavo, zlasti separacijo in metalurgijo. Iz razstave je razvidno, da so postopkom pridobivanja živega srebra m cmobra ter napravam za žganje rude vseskozi posvečali posebno pozornost. Želeli so namreč povečati izkoristek, zmanjšati uhajanje strupenih snovi v ozračje m omejiti nevarna merkunalna obolenja. Slikovno gradivo (risbe, načrti, foto-povečave) prikazuje prevoz, deponiranje in separacijo rude, topilnico m delo v njej, žgalmške postopke, naprave m peči, tehtanje in skladiščenje živega srebra ter pridobivanje rdečih cinober barvil v tovarni cinobra. Motivi, ki tvorijo osnovno pripoved, so naslednji: prevoz rude s konjsko vprego, deponija Port Arthur, Bašerija, delavci v Bašeriji in topilnici, žgalnica v Lipoldovi dobi (risba), posnetki topilnice (pomen drv m Idrijce), žganje rude v glinastih vrčih v 16. stoletju (Agricola), retortne peči v 17. m 18. stoletju (Stampffer, Mrak), Španske (aludelske) peči sredi 18. stoletja in pakiranje živega srebra (Fer-ber, Zasch), skrivno žganje rude (Mrak), načrti peči od 17. do konca 19. stoletja (Mitter), fotografije peči od konca 19. stoletja do danes (odgrebalna peč, jaškasta peč, Čermak-Špirekova peč, rotacijske peči), tehtanje živega srebra, skladišče jeklenk, načrt tovarne cinobra (1803), tovarna cinobra sredi 19. stoletja (Goldenstem) m več posnetkov proizvodnje cinobra. Razstavni prostor je domiselno obogaten z originalnimi predmeti, ki vzbujajo največ pozornosti širšega kroga obiskovalcev. V osi štirih oddelkov južnega grajskega trakta je položen masiven mlinski kamen iz nekdanje tovarne cmobra, ki je še danes prepojen z značilnim rdečim barvilom. Pod slikami žgalnice stojita robustni »kapeli« - okrogli železni skodeli, v kakršne se je izpod peči natekalo živo srebro. Na steni je pod zaščitnim steklom nameščena zbirka dragocenih glinastih retort, ki so bile odko-pane ob prenovitvenih delih v gradu. Obiskovalci, zlasti mlajši, pa se najraje pomudijo ob veliki tehtnici iz leta 1830, ki je opremljena z utežmi po 10 m 20 kg ter s posodami za živo srebro. Pri tehtnici stoji še starinski čok, ki je služil za fiksiranje jeklenk, kadar so jim zatiskali vijačne čepe. Manjši muzejski predmeti so razporejeni ob južni steni, na stojalih m v steklenih vitrinah pod okni. Na ogled so »fajfe« za sublimi-ranje cinobra, različni vzorci cmober barvil (10 mans), sodčki iz tresilne naprave, železni lonci, glinaste sklede in vrči. V kompletnem priboru za pakiranje vidimo skledo m vrče, vrček z men-zuro, usnjene mehove, lesen sodček m svetlo stekleničko rafi-niranega živega srebra. Gozdarstvo in transport lesa Čeprav sta vloga in pomen lesa razvidna v precejšnji meri že v drugih delih razstave, si je spričo izjemnega pomena gozdarstva in transporta lesa v idrijski zgodovini zaslužil samostojno mesto tudi poseben »gozdarski« oddelek. Informativni tekst ob prehodu v sosednjo »čitalnico« navaja osnovna dejstva o preskrbi rudnika in mesta z lesom, pri čemer najbolj imponirajo podatki o prostranih gozdnih površinah, o številu gozdnih delavcev in skorajda neverjetnih količinah porabljenega lesa vseh vrst. Tekst še posebej poudarja vlogo izpopolnjenega sistema plavljenja lesa po Idrijci in njenih pritokih - od klavž do grabelj, saj gre v tem primeru za idrijsko posebnost, enkratno celo v mednarodnih primerjavah. Retorte za žganje rude in »kapeli« za živo srebro Mlinsko kolo, pribor iz tovarne cmobra in tehtnica za živo srebro Scenarij in oblikovanje postavitve nakazujeta (v smeri gibanja urinega kazalca) logično vsebinsko celoto - pripoved, ki se začenja globoko v osrčju idrijskih gozdov in konča na Lenštatu (nekdanje lesno skladišče) sredi mesta, tik ob rudniku. Razstavo enakovredno in v smiselni povezavi soustvarjajo fotografske povečave velike dokumentarne vrednosti, kopije arhivskih dokumentov (načrti), gozdarska orodja in pripomočki, makete, materialne »priče« (ostaline) preteklosti in navsezadnje še bistvena »substanca« (les), kot fatalna vez med nekdanjimi in sedanjimi časi. V nekakšnem prologu »nastopi« najprej nekdanje osebje gozdne uprave, domiselno uokvirjeno z gozdarskimi merilnimi kleščami. Sledijo posnetki znane gozdarske postojanke na Krekovšah nad dolino Belce, ob njih pa je na ogled »klina« za krojenje lesenih strešnih skodelj (šinklji). Zanimivi so tudi prizori ob ogljarskih kopah, saj je bilo kuhanje oglja nekoč nadvse razširjeno in pomembno opravilo. Dogajanje in vzdušje v širnih gozdovih med predalpskim hribovjem in Trnovsko planoto predstavijo zlasti naslednji motivi: pragozd pod Bukovim vrhom, panorama gozdov v Kanomlji, kontrast med kamnitim rastiščem in 40-metrskim drevesom, podmladek v gozdu, ledene ujme (žled), negovanje gozda in prizor s »francoske« ceste na Pevcu. Zgodbo o potovanju lesa napoveduje orodje na sosednji steni, to je nerazdružna trojka - žaga, sekira in cepin. Transport po suhem vključuje drče, riže, gozdno železnico (Lauf, Rollbahn), tovorjenje s konji in žičnico. Največje pozornosti je seveda deležno plavljenje lesa, ki so ga omogočale »slovenske piramide« - klavže na Idrijci, Belci, Zali in Kanomljici. Mogočne vodne zapornice so prikazane s historičnimi upodobitvami (Mrak, Goldenstein, stare fotografije) in sodobnimi posnetki ter z raz-sežno maketo klavž na Idrijci, ki jo je izdelal Janko Trošt. Zaključna etapa v sistemu plavljenja je prepričljivo ilustrirana z impozantnimi prizori z nekdanjega Lenštata, ki je zavzemal dober hektar površine pod jaškom Inzaghi in nad sotočjem Idrijce in Nikove. Serija izbranih posnetkov pokaže stare idrijske »grablje« od blizu in od daleč, kot mojstrsko leseno konstrukcijo in kot nekdaj tipično prostorsko dominanto. Obiskovalci se lahko prepričajo, da se je za grabljami naenkrat nagrmadilo tudi neverjetnih 10.000 m3 lesa. Nazorno predstavo o legi in funkcioniranju grabelj podkrepi še verodostojna Troštova maketa, nadih starinske patine pa je čutiti ob srečanju s tremi originalnimi, ošilje-nimi in okovanimi hrastovimi »piloti«. Le-ti so pač sami doživeli zgodbo, ki jo želi obiskovalcu danes posredovati muzej. Priče življenjskega utripa Zadnja in največja razstavna dvorana v južnem grajskem traktu je prostorsko najkvalitetnejša, saj ohranja členitev sten z nekdanjimi pilastri. Prostor lahko služi (razen v razstavne namene) tudi kot dvorana - salon za priložnostne kulturne prireditve, predavanja ter družabna in protokolarna srečanja. To seveda pomeni, da ostaja prostor »prazen«, razstavno gradivo (steklene vitrine, muzejski predmeti, uokvirjene fotografske povečave) pa je razmeščeno samo pri oknih in na stenah. Obiskovalec se tako znajde v ambientu klasične »čitalnice«, v katerem mu je olajšano podo-življanje vsebine, vzdušja in utripa »družbene nadgradnje« včerajšnjega rudarskega mesta. Tako z vidika koncepta celotne razstave kot tudi skladno s funkcijo prostora, se mi je zdelo najprimerneje, da se v zaključnem segmentu razstave predstavi vsebinski sklop, ki je naslovljen kot »Priče življenjskega utripa«. Gre za prezentacijo razgibanega in bogatega javnega življenja, ki je bilo značilno za nekdanjo Idrijo, Pogled v gozdarski oddelek Maketa klavž na Idrijci (J. Trošt) zlasti v času, ko je bila še drugo največje mesto na tedanjem Kranjskem. Poudarjeno je socialno grupiranje (rudniška gosposka, meščanski sloj, knapovske družine), politično življenje (stranke), delavsko gibanje, dejavnosti društev, kulturno udejst-vovanje, šolstvo, šport ter množične manifestacije m prireditve. Zajeto je predvsem obdobje od 60. let prejšnjega stoletja (ustanovitev čitalnice v Idriji) do začetka prve svetovne vojne, to je čas, ko je rudarska Idrija najbolj prosperirala na vseh področjih, ko je na primer delovalo kar 27(!) najrazličnejših ustanov, organizacij in društev. Na razpolago je bilo izredno veliko zanimivega m kvalitetnega fotografskega gradiva, zato je bilo dokaj težko opraviti ustrezno selekcijo. V končni izbor in za izdelavo povečav sem odbral 90 fotografij, ki v smiselni razporeditvi zapolnjujejo vse razpoložljive stene. Tematski sklopi so naslednji: čipkarstvo m razvoj čipkarske šole, ljudska šola, prva slovenska realka, narodna čitalnica, rudniško gledališče, rudniška gospoda - vodstveno osebje, življenje rudarskih družin, prva svetovna vojna in prihod Italijanov, organizacije m društva (vojni veterani, bralna in kulturna društva, rudarska godba m instrumentalne zasedbe, pevski zbori, gasilci, kolesarji, lovci itd.), Sokoli in Orli, manifestacije m zborovanja ob rudarskih praznikih. Fotografije, opremljene z ustreznimi podnapisi, omogočajo slikovito in duhovito razlago, prilagojeno različnim ravnem zahtevnosti obiskovalcev (npr. učenke čipkarske šole v treh »režimih« - pod slikami Franca Jožefa, Mus-solmija ter Tita in Stalina). V treh steklenih vitrinah pri oknih je na ogled nekaj predmetov in dokumentov, ki jih je možno (po potrebi) občasno menjavati in nadomeščati. V prvotni postavitvi je bilo izbrano naslednje gradivo: katalog klekljanih vzorcev, šolska poročila, realčna Izvestja, kovnica in »denar« Konsumnega društva, različni tiski (vabila, plakati, izkaznice, pravilniki, brošure) itd. Atraktivni muzejski predmeti so razstavljeni po stenah kot »podpora« sorodnim slikovnim motivom. Lično klekljan ovratnik spada seveda k čipkaricam, sprehajalne palice (špancirštoki) in sablja k rudniškim veljakom, leseni rezljani okvirčki za slike in ogledala k rudarjem, veliki paradni emblem iz leta 1910 pripada liberalnim Sokolom in dragocena mašna plašča (dar Marije Terezije in škofa Wolfa) katoliškim Orlom. Kot dominanta (akcent) prostora nastopa središčno okno, nad katerim sta z originalne stare stružene lesene karnise razobešem zastavi rudnika in mesta. Rudarska zastava je tradicionalno črno-zelena z rumenimi kladivi, idrijska mestna zastava pa je tridelna, razdeljena na srebrno sivo, zlato rumeno in cinober rdeče polje. Razstavni oddelek Priče življenjskega utripa dokazuje, da je bila Idrija v preteklosti razgibano in duhovno bogato mesto ter pomemben soustvarjalec slovenske zgodovine. Zgodovinske slike Janka Trošta Zaključni del razstave je navidez »nezahteven«, vendar ima v kontekstu celote zelo pomembno funkcijo. Arkadni hodnik je namreč odprta komunikacija med vsemi razstavnimi prostori južnega grajskega trakta, kar je pomembno zlasti pri obisku številčno močnih skupin. Prav tako je dobrodošlo »sprehajališče« za vse obiskovalce, omogoča pogovor, sprostitev in počitek. V ta namen so ob zasteklenih arkadah nameščeni »kanapeji« (idrijska posebnost), vabljivi zlasti za starejše obiskovalce. Kanapeji vnašajo nekaj topline in domačnosti, saj želi biti tudi naš muzej »prijazen« do svojih gostov. Poleg tega se s hodnika sprošča pogled na večino grajskega kompleksa. Notranje stene arkadnega hodnika zaživijo kot »galerija« slik Janka Trošta, pionirja našega muzeja. Janko Trošt (1894-1975) se je udejstvoval kot pedagog, narodopisec, topograf, lutkar, slikar in muzealec. V letih 1948-1955 je služboval v Idriji, bil med Priče življenjskega utripa — fragment Idrijski sokolski emblem iz leta 1910 pobudniki ustanovitve Mestnega muzeja, si zelo prizadeval za njegov razvoj in ga kot prvi ravnatelj vodil do 1955. Za muzejsko zbirko je izdelal serijo nazornih maket, ki prikazujejo nekdanje rudarske in gozdarske naprave. Okrog leta 1953 je naslikal vrsto velikih podob z zgodovinsko tematiko (olja), ki s svojimi formati (od 1 m2 do 4 m2) in zlasti z nazorno - ilustrativno pripovedjo zelo pritegujejo gledalce. Odlika podob je v tem, da dokaj verodostojno prikazujejo historično tematiko. Razstavljenih je osem slik, ki so razmeščene tako, da v celoti tvorijo povezano »zgodbo«. Motivi so naslednji: kuhanje oglja v idrijskih gozdovih, žganje rude v kopah v začetku 16. stoletja, delo rudarjev sredi 17. stoletja, zemeljska drča za spravilo lesa, starejše klavže iz lesa in kamenja, Mrakove klavže na Idrijci iz leta 1772, naplavljen les za grabljami na Lenštatu, tovorniki živega srebra sredi 18. stoletja. S prizorom tovornikov, ki odnašajo idrijsko živo srebro v širni svet, se razstava vsebinsko in simbolično zaključi. Obiskovalci tudi »odnašajo« z razstave nova spoznanja in doživetja, predvsem pa vrednotenje dediščine petih idrijskih stoletij. Ko pridejo iz razstavnih prostorov, si na stenah grajskih hodnikov ogledajo še monumentalne »kmečke« freske z idrijske okolice (18. stoletje) in Arkadni hodnik s slikami J. Trošta Pogled z razstave na grajsko dvorišče pod njimi prostrano maketo z reliefom idrijskega hribovja. Kako razsežno je to razgibano hribovje med Alpami in Krasom m kako presenetljivo majhna in skrita je Idrija - pa vendar poznana po vsem civiliziranem svetu! OPOMBA: Pričujoči članek je bil predstavljen na 3. zborovanju slovenskih muzealcev v Idriji od 11. do 13. oktobra 1995 in že objavljen v Zborniku referatov. Vse fotografije so delo Darja Tavčarja. MARTINA PIŠLJAR, TOMAŽ KLEMENČIČ PRIKAZ RAZVOJA RUDARJENJA SKOZI STOLETJA V RUDNIKU ŽIVEGA SREBRA IDRIJA POSTAVITEV STALNE RAZSTAVE »IN SITU« Živo srebro, edino tekočo kovino, so v preteklosti izredno cenili. Uporabljali so ga v znanosti, medicini, tehniki in industriji. Danes pa se zaradi strupenosti živosrebrnih hlapov postopno opušča. Idrijski rudnik je drugi najstarejši in največji rudnik na svetu. Samo Almaden v Španiji je večji in starejši, saj so ga izkoriščali že stari Grki in Rimljani. V posameznih obdobjih je slovel kot tehnično najbolje opremljen rudnik. Zaradi svoje izjemnosti je ves čas privabljal strokovnjake iz vse Evrope. Idrija postane žarišče napredne znanstvene, tehnične in humane miselnosti. Nekoč drugo mesto Kranjske ter žarišče naravoslovnih znanosti si danes utira nove poti, ohranja pa bogato kulturno in tehnično dediščino. Idejo o ohranitvi in oživitvi ter odprtju dela rudnika za obiskovalce so v Idriji gojili vrsto let. Prikazati težko in neizprosno življenje rudarja v temnem podzemlju, uporabo rudarskega orodja in načine odkopavanja skozi stoletja, tipične elemente jame -jaške, rove z različno podgradnjo, ponovno odpreti že zasute stopnice t. i. Attemsove rollne, ki so vodile v globino rudnika, obnoviti zasuto in močno poškodovano podzemno kapelo Sv. trojice, razložiti in prikazati obiskovalcem geološki fenomen zgradbe enega najzapletenejših rudišč na svetu, je pomenil izreden izziv in težko nalogo. Za muzejsko-turistično predstavitev smo uredili najstarejši del rudnika - Antonijev rov s spodnjimi mlajšimi etažami. Po izdelanem idejnem načrtu so se v avgustu 1993 pričela dela v jami in obnova vhodne zgradbe. Vhod v Antonijev rov Vhodna zgradba v rudnik Vhod v Antonijev rov iz leta 1500 je skozi mogočno stavbo, imenovano Šelštev, zgrajeno v sredini 18. stoletja. Zgradba stoji v središču starega mestnega jedra, kjer se je tudi pričelo rudarjenje. O njej se že tedaj piše, da je eden najlepših vhodov v kak rudnik v Evropi. Skozi zgodovino pa je služila raznim namenom: v njej so se zbirali rudarji pred odhodom v jamo, nekaj časa so bili prostori namenjeni zasilni bolnišnici, kasneje pa je služila kot stanovanjska zgradba. V Šelštvi se je rodil tudi Stanko Bloudek, znani graditelj skakalnic v Planici. Zgradbo smo morali zaradi slabega vzdrževanja in starosti v celoti obnoviti. Prostori so bili po večkratnem prezidavanju nefunkcionalno razporejeni, nestrokovni posegi pa so omajali njeno trdnost. Pod nadzorom Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Nove Gorice smo izvedli statično sanacijo zgradbe, zamenjavo ostrešja in kritine, drenažo in hidroizolacijo, obnovo fasade ter rekonstrukcijo pritličja. Tako danes vstopamo skozi baročni portal, opremljen s kovanimi vrati, v avtentično obnovljene prostore. Prizivnico, kjer so se zbirali rudarji pred odhodom v rudnik, smo rekonstruirali po fotogra- Sklepm kamen na portalu Šelštve Prizivnica - včasih zbirališče rudarjev, danes obiskovalcev fiji iz konca 19. stoletja. Tu dobijo obiskovalci, s pomočjo multivi-zijske diaprojekcije, prvo slikovito informacijo o živem srebru, nastanku rudišča, razvoju rudnika in mesta skozi stoletja ter skritem življenju rudarja in njegove družine. Pred odhodom v jamo si obiskovalci oblečejo zaščitne površnike in nadenejo čelade. Da bi imeli vsaj delno predstavo o razsežnosti rudnika, smo v tla vgradili model, ki nam nazorno predstavi lego in razprostranjenost rudnika pod mestom, med reko Idrijco m njenim pritokom Nikovo. Da bi pridobili 150.000 ton živega srebra, so rudarji v petsto letih izkopali preko tri milijone kubičnih SREČNO Baročni portal opremljen s kovanimi vrati metrov rude in jalovine. Za to je bilo potrebno izkopati preko 700 kilometrov rovov in jaškov. Najgloblji med njimi so segali do globine 400 metrov. Antonij ev rov Antomjev rov so izkopali leta 1500. Prvotno je bil podprt z lesom, leta 1766 pa so ga obzidali z debelimi apnenčevimi bloki v rov ovalne oblike. Tako podprt je več kot 200 let služil kot vhodni rov v zgornji del jame. Izredno natančnost m lepoto obzidave občudujemo še danes. Z lutkami je prikazano delo v jami ob koncu 19. stoletja Dela pri ponovnem odprtju Antonijevega rova so bila naporna in so zahtevala veliko časa. Prvih petdeset metrov rova je bilo zasutih z grobim materialom, ki ga je bilo potrebno ročno odstraniti. Na mestih, kjer je bila kamnita pozidava močno poškodovana, so rudarji kot nadomestno podgradnjo uporabili jekleno TH pod-porje. Le-to so ustrezno ukrivili, da so dobili profil, podoben staremu. Na ostalih odsekih so bila potrebna le manjša zidarska popravila. Ker je Antonijev rov iz leta 1500 eden najstarejših ohranjenih vhodov v rudnik v Evropi pa tudi najstarejši del idrijskega rudnika, smo tukaj pričeli s prikazom starih načinov rudarjenja; ročnega odkopavanja, nakladanja m prevažanja rude v vozičkih. Vsa dela so prikazana z uporabo originalnih orodij, kopij starih orodij m lutkami. Skupna dolžina odprtih rovov na tem nivoju je okoli 300 metrov. Podzemna kapela Sv. trojice iz sredine 18. stoletja Podzemna kapela Sv. trojice Pravi biser na koncu prvega dela poti je obnovljena jamska kapela z oltarjem Sv. trojice iz sredine 18. stoletja. Arhivskih podatkov o njeni gradnji je malo, zapisano pa je, da je še nedokončano kapelo 17. avgusta 1752 blagoslovil nadškof Carl Michael von Attems. Nekaj let kasneje postavijo še oltar, ki ga krasi reliefno izdelana upodobitev Sv. trojice, ob kateri sta kipa sv. Barbare m sv. Ahaca, priprošnjika idrijskih rudarjev. Sv. Barbara je zavetnica rudarjev m zaščitnica pred nesrečami, na dan sv. Ahaca - 22. junija pa je bila leta 1508 odkrita bogata živosre-brova ruda. V zahvalo so idrijski rudarji za svojega patrona izbrali prav sv. Ahaca. Kapela je edinstven primer sakralne arhitekture, saj je bila namenjena izključno rudarjem. Rudarji, ki so prišli na delo v rudnik, so se za krajši čas pomudili v kapeli ter zaprosili za srečno vrnitev iz jame. Od tod so se namreč po stopnicah -Attemsovem vpadniku spustili v globlje dele jame, kjer so preživeli večino svojega življenja. Kapelo so v šestdesetih letih zaradi posedanja m nevarnosti porušitve zasuli z grobim materialom, kipe m relief Sv. trojice pa shranili. Istočasno z obnovo jamskih poti so rudarji pričeli tudi s praz-nitvijo kapele m njeno statično obnovo. Pod nadzorom RC iz Ljubljane m po navodilih Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Nove Gorice so rudarji kapelo statično sanirali -mjicirali razpoke, položili tlak, obnovili poškodovane reliefne dele stebrov in sklepnega venca ter ponovno pozidali oltar m oltarno mizo. Zaradi specifičnih klimatskih pogojev smo v kapelo postavili kopije reliefa in obeh kipov, izdelanih v delavnicah Restavratorskega centra iz Ljubljane. Rovi na nivoju Antonijevega rova se končujejo s slepim jaškom št. 20. To je jašek, ki povezuje Antonijev rov s spodnjima nivojema. Danes je opremljen s stopnicami, ki obiskovalcem omogočajo varno pot navzdol, rudarji pa so to pot premagovali po lestvah. Mojster Janez Lapajne pri obnovi oltarja O. P. Kropač - etaža 1/20 Etaža 1/20 je del odkopnega polja Kropač, sestavljajo jo priprava (glavni rov) in trije odkopi (stranski rovi) iz začetka sedemdesetih let. Trije odprti odkopi na etaži narn nudijo podobo različnih faz odkopavanja; vrtanje, miniranje in nakladanje z odvozom iz obdobja po uvedbi stisnjenega zraka za pogon strojev. Zaradi stalnih in močnih pritiskov, ki jim je bila etaža izpostavljena vrsto let, leseno podporje pogosto poka. Pogled na staro zlomljeno podporje obiskovalcem vlije nemalo strahu. Etaža 1/20 - prikaz načina rudarjenja v sedemdesetih letih Odkopno polje Kropač je povezano z nižje ležečim Ahacijevim obzorjem z vpadnikom - poševnim rovom, ki je v zgornjem delu opremljen s stopnicami, v spodnjem delu pa nam prehod skozi tri etaže omogoča razlago in ponazoritev stare metode odkopavanja - od spodaj navzgor. Ahacijevo obzorje Celotna jama je razdeljena na petnajst nivojev - obzorij. Glavni rovi na obzorjih so namenjeni transportu rude, zračenju in dostopu do delovišč. Obzorja so z glavnimi jaški povezana s površjem, slepi jaški pa so služili za povezavo med obzorji, pre-sipu materiala ali pretoku zraka. Ahacijevo obzorje leži 22 metrov pod nivojem Antonijevega rova, povezuje pa med seboj več slepih jaškov. Obzorje se na zahodnem delu navezuje na Attemsov vpadnik, kar omogoča krožni ogled muzejskega dela rudnika. Ker so rovi izkopani v geomehansko različno trdnih kamninah, so tukaj uporabljene različne vrste tesarb (pravokotna, trapezna), kjer so pritiski najmočnejši, pa se uporablja zahtevna poligonska tesarba. V trdnejših kamninah so rovi nepodprti. Ker so rudarji v rudniku opravljali še mnoga spremljevalna dela m opravila, se obiskovalec med potjo po Ahacijevem obzorju seznani z načinom transporta lesa po jami, transportom in presi-pavanjem rude ter sledenjem rude. Tukaj je še prostor za malico in počitek, kraj, kjer se je med rudarji porodila marsikatera šala in nagajiva prigoda. Orudenje se v idrijski jami pojavlja v dveh oblikah. Najpogosteje kot živosrebrova ruda, imenovana cinabarit, redkeje pa kot samorodno živo srebro. Na območju Ahacijevega obzorja najdemo oboje, cinabaritne oprhe in kapljice samorodnega živega srebra. Te so za obiskovalce še posebej zanimive, saj s svojim leskom privabljajo radovedne poglede. Delček izredno pestre geološke zgradbe idrijskega rudišča lahko opazujemo med potjo, posebej so označeni različki kamnin, njihova starost, tektonske in druge zanimivosti. V opuščenih delih jame pa pogosto raste epsomit v obliki laskov ali kapnikov. Bergmandelc - jamski škrat Med ogledom v Antonijevem rovu obiskovalce včasih preseneti tudi jamski škrat - bergmandelc. Rudarjem je rad ponagajal, jim pokazal pot do bogate rude, največkrat pa so slišali, kako v oddaljenih rovih koplje rudo. Attemsov vpadnik Po Attemsovem vpadniku, opremljenem s stopnicami, so se spuščali rudarji na delo v jamo. Vodil je do globine 200 metrov, do koder so morali prehoditi preko tisoč stopnic. Vpadnik se izredno strmo spušča navzdol, 35-40 stopinj, in nam nudi prav zastrašujoč pogled v globino. V šestdesetih letih je bil prav tako kot kapela zasut. V letu 1994 so rudarji ročno izpraznili zasipni material ter postopno tudi sanirali pozidavo. Obnovljena sta dva dela vpadnika (116 stopnic), po katerih se obiskovalci vračajo iz spodnjih obzorij v kapelo. 22. junij 1995 — Attemsov vpadnik je po tridesetih letih obnovljen in ponovno prehoden. Projekt Antonijev rov Projekt še ni dokončan. Prvi del poti smo odprli na dan sv. Ahaca, 22. junija 1994, v letu 1995 pa smo odprli celotno pot in dokončali obnovo podzemne kapele. Zaradi izjemno zahtevne obnove in ureditve muzeja »in situ« je naš cilj, da vsako leto uredimo in dopolnimo razstavo. Način postavitve razstave v avtentičnem okolju je izredno zanimiva, hkrati pa tudi izjemno težavna naloga. Neugodne in spremenljive klimatske razmere v rudniških 104 Po Attemsovem vpadniku so se rudarji spustili do devetega obzorja. Prehoditi so morali preko tisoč stopnic. Jožef Mrak, 1770 rovih narekujejo izbiro posebnih materialov in zaščito razstavljenega orodja in strojev. Vzdrževanje razstavljenih eksponatov mora biti pogosto in stalno. Istočasno z odpiranjem jame in obnavljanjem vhodne zgradbe smo pripravljali ter izdelali še prospekt, komplet razglednic, zgibanko o podzemni kapeli ter fotomonografijo o idrijskem rudniku. Pobudnik in nosilec projekta pa tudi izvajalec del obnove je Rudnik živega srebra Idrija. Ker sta objekt Šelštev in zgornji del jame zaščitena kot spomenika tehnične m kulturne dediščine, obnovitev deloma sofinancira Ministrstvo za kulturo. Zaradi izjemno zapletene in zanimive geološke zgradbe rudišča imajo študentje geologije ljubljanske univerze, pogosto pa tudi tujih univerz, vsako leto praktični del predmeta jamskega karti-ranja v idrijskem rudniku. Muzejsko urejen del rudnika je zanimiv tako za srednješolske kot osnovnošolske skupine. Učna ura v avtentičnem okolju rudnika pomeni posebno doživetje m učenje, drugačno od tistega v šolskih klopeh. Srečno! OPOMBA: Pričujoči članek je bil kot referat predstavljen na 3. zborovanju slovenskih muze-lUO alcev v Idriji od 11. do 13. oktobra 1995 in objavljen v Zborniku referatov. MIRA HODNIK KAPELA SV. TROJICE V ANTONIJEVEM ROVU Težko je pisati dejstva, kadar dobi raziskovalec v arhivskih dokumentih le drobce podatkov. Pri raziskovanju starejšega gradiva so še drugi problemi. Najprej pisava, saj so dokumenti izključno v gotici in tudi sama interpretacija dokumenta, kajti pomen stavkov je večkrat dvomljiv, kar lahko raziskovalca kaj hitro zavede. Na tak problem sem naletela prav pri opisu kapele Sv. trojice in bom nanj opozorila kasneje. Arhivsko gradivo RŽS Idrija, ki ga hranimo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Oddelek v Idriji, je zelo skopo s podatki o nastajanju oz. gradnji kapele Sv. trojice v Antonijevem rovu. Na tem mestu naj povem, da sem se osredotočila le na obdobje nastajanja kapele in ne na kasnejšo »usodo« kapele. Vendar tudi dokumentov iz kasnejšega obdobja m veliko. Dokumenti, ki sem jih dobila v župnijskem arhivu v Idriji, so ravno tako skopi. Poudariti moram, da kapela ni bila v pristojnosti idrijske župnije, ampak je bila v lasti Rudnika živega srebra, namenjena izključno rudarjem, da so se priporočili za srečno vrnitev iz jame. Iz tega sledi, da vse poti vodijo na Dunaj, v dunajske arhive, kjer hranijo veliko arhivskega gradiva za razvozlavanje idrijske in rudniške zgodovine. Dokument, ki sem ga dobila v župnijskem arhivu, je iz leta 1752 (17. avgust).1 Pod dokumentom je podpisan Anton Haubtmann, rudniški oskrbnik. To je sploh prvi dokument, ki omenja kapelo v jami. Zapisano je, da je tega dne goriški nadškof Karel Mihael pl. Attems blagoslovil kapelo pri vhodu v rov sv. Antona v imenu sv. Antona in sv. Florjana. V njej naj bi se vsako leto na dan sv. Florjana, 4. maja, opravilo slovesno bogoslužje v čast sv. Florjana m sv. Antona. Oba svetnika sta namreč zavetnika rudarjev. Sv. Florjan naj bi jih varoval pred požarom, sv. Anton pa pred vsemi ostalimi nesrečami, ki so pretile rudarjem v jami. Tu pa že nastane prvi problem. Ali je to kapela, ki se v kasnejših virih omenja kot kapela Sv. trojice, ali gre tu še za eno kapelo v Antonijevem rovu. Podatek iz leta 1758 kaže na to, saj je bila na koncu Attemsovih stopnic očitno še kapela sv. Florjana.2 A o tem kasneje. Obstaja možnost, da so po dograditvi kapele Sv. trojice (oltar m obok) prestavili kip sv. Florjana tja, kjer je še danes videti obok na koncu Attemsovih stopnic. Obstaja pa tudi možnost, da je nadškof Attems blagoslovil sam prostor, ki so ga namenili kapeli, m so samo začasno tja postavili dva svetnika, zavetnika rudarjev. Pa ostanimo pri tezi, da gre tu za kapelo Sv. trojice. Dokument, ki sem ga dobila v fasciklu rudniških konsultacij to delno potrjuje.3 Na rudniških konzultacijah so pri jamskih zadevah obrav- ^W.iÄ/WU Ü rU - i j t Q «V"*« '«y'f.'WtiA, W ,/.. „ S,.,* Ci^ ■ I >t. ^MtNAftl^K» ".I.;. V,/t lit nVcrf* / r JV?niuq* mmA^k m*lent> J > , J ' 7 fe , / /iyf««i.»i ic,_ iti-M/MIt ! IMK .4«« /«»»«tin ,//.,. ■ mr ,C7. P J t/ A , , » » ■ i t)«/"- '7, 7 tJPlwi- CtcìMÌj' &ttéuc.m /m,-v " ö/.t '-o t "r inyt ^«fc^^fiz/> [ÄmZ&A pn ^yyiMv. un* Jk Irto* Zapisnik rudniške konzultacije iz leta 1755 v katerem je dokumentirano, da je 1. 1752 nadškof Carl Mihael grof pl. Attems blagoslovil jamsko kapelo v Antomjevem rovu. Na tej konsultaciji je bilo povedano, da so v kapeli postavili kamnit oltar. (Zgodovinski arhiv Ljubljana Oddelek v Idriji RŽS CP 1755-1759; 1755, 6. oktober; fase. 40; tekst podčrtala M. H.) navali rov sv. Antona. Citiram: »Ker je tako imenovani rov sv. Antona zdaj popolnoma obzidan in postavljen v dobro in trdno stanje, se bo tega meseca kapela v rovu sv. Antona, ki jo je 17. avgusta 1752 blagoslovila njegova ekscelenca nadškof Carl Mihael grof pl. Attems, obložila s kamnitimi ploščami in ometala ter v njej postavil podstavek za oltar.« Ker sta datuma identična, gre nesporno za isto kapelo. Nadškof Attems je blagoslovitev opravil v času svojih vizitacij po tolminskem arhidiakonatu. V Idrijo je prišel 15. avgusta 1752, kjer se je mudil do 23. avgusta 1752, med drugim je Idrijo 17. avgusta proglasil za samostojno župnijo.4 V naslednjem letu, 7. februarja 1756, so ravno tako na rudniških konzultacijah podali poročilo o delih v Antomjevem rovu.5 Zapisali so, da so v kapeli popolnoma uredili kamnit oltar v čast Sv. trojice in da bodo nazaj postavili tudi izginule kipe rudarskih patronov (to sta verjetno sv. Florjan in sv. Anton), ki so bili postavljeni za rudarje, da so se jima priporočili ob odhodu v jamo in prihodu iz nje. Torej so šele v tem času postavili oltar, ki ga je krasil relief Sv. trojice. Dela v tem območju rova še niso bila zaključena. V tem času so na novo sezidali prizivnico (Gesellstu-ben) ob vhodu v rov in zidarji so nato ves del rova do kapele obzidali v obliki ovala, tako da ni bilo več potrebno podpiranje z lesom. Da pa so zaščitili oltar pred poškodbami, so ga ogradili z železno ograjo.6 Poročilo rudniških konzultacij januarja 1757 navaja, da je oltar v jamski kapeli popolnoma končan.7 Od kapele navzdol se spustijo stopnice, ki so jih poimenovali po nadškofu Attemsu. Po podatkih iz leta 1758 so dolge 60 klafter (1 klaftra - 1,896 metra). To je 282 kamnitih stopnic, ki so do Aha-cijevega polja postavljene s štirimi presledki in šestimi kapelicami, v katere se lahko postavi en kip.8 Kot sem že prej omenila, je bila na koncu Attemsovih stopnic kapela sv. Florjana in od tu je vodila pot do ditrihštajnovega preloma. Ko sem poizvedovala pri starejših rudniških uslužbencih o tej kapeli, se nihče ne spomni, da bi bila kdajkoli na tem mestu. Arko je v svoji knjigi zapisal, da se je vsako leto ob praznikih brala sveta maša v kape- lici sv. Florjana. Leta 1784 (čas jožefinskih reform) so bile te prepovedane.9 Ko sem v virih iskala ta dokument, ga nisem našla, ker je ta del arhiva neurejen. Da nam bodo stvari jasnejše, bo potrebno pregledati še več arhivskega gradiva (verjetno tudi natančnejše). Ugotoviti bo potrebno, pod kakšnim »geslom« se skriva kapela Sv. trojice v repertorijih, ki jih hranimo v našem arhivu. Kdor pozna današnjo podobo jamske kapele Sv. trojice, se morda sprašuje, kako da sta danes ob reliefu Sv. trojice postavljena kipa sv. Ahaca in sv. Barbare. Pa naj bo to tema za naslednjič, ko se bo našel kakšen nov vir podatkov. OPOMBE: 1 Župmjski-dekamjski arhiv Idrija, Gospodarstvo G-132 2. ZAL, Oddelek v Idriji, Consultata Protokoll (CP) 1758, 4. februar; CP 1755—1759 3. ZAL, Oddelek v Idriji, Consultata Protokoll (CP) 1755; CP 1755, 6 oktober; CP 1755-1759, fase. 40 4 Mihael Arko: Zgodovina Idrije, Gorica 1931, str. 146 5. ZAL, Oddelek v Idriji, CP 1756, 7, februar, CP 1755-1759, fase, 40 6. Ibidem, 2. maj 1756 7. Ibidem, 8. januar 1757 8. Kot opomba 9. Mihael Arko: Zgodovina Idrije, Gorica 1931, str. 201 evAc\r Prav tako kot življenje posameznikov, se je zaokroževala iz nasprotij vsa poltisočletna zgodovina tega kraja, ki ga nepoučeni še slutil ne bi na dnu divje globeli, pa je bil po delu in ustvarjalnosti znan širom Evrope in zunaj nje. Iz vsakega kriznega obdobja se je pognal v nov razvoj. To je vzbujalo optimizem, ki je doma pomagal preživeti skrajno težke razmere, v svetu pa je postala Idrija zgled nepremagljive volje do življenja. Čuvar takšne tradicije ostaja tudi v času, ko se v opuščene rove vračata voda in tema. Sandi Sitar RUDNIK ŽIVEGA SREBRA IDRIJA MOŠKI AKT KROKI, OGLJE 1993 MIRJAM GORKIČ, ANICA CERNATIČ GREGORIČ KRAJINSKI PARK ZGORNJA IDRIJCA Krajinski park Zgornja Idrijca je najmlajši krajinski park v Sloveniji. Občina Idrija ga je z Odlokom o razglasitvi krajinskega parka Zgornja Idrijca razglasila leta 1993. Ob številnih naravnih znamenitostih, v na prvi pogled nedotaknjeni naravi, srečamo izjemne človekove stvaritve iz preteklosti - klavže na reki Idrijci in pritoku Belci, ki jih strokovnjaki uvrščajo v sam vrh naše tehnične dediščine. Park, ki obsega 4230 ha površin v porečju zgornje Idrijce, je namenjen varovanju značilne krajine z vsemi sestavinami naravne in kulturne dediščine ter izobraževanju in rekreaciji. 1 Ki 500 i ' IDRIJA Naravnogeografske značilnosti Park zajema predvsem reliefno razgibano Idrijsko hribovje in manjši, severozahodni robni del Trnovskega gozda. Geološka zgradba ozemlja je zelo zapletena, tako v stratigraf-skem kot v litološkem pogledu. Menjavajo se prepustne m neprepustne kamnine iz različnih geoloških dob. Na območju parka najdemo skrilavce karbonske starosti, vse tnasne člene, kredne apnence ter eocenske plasti. V bližini Idrijskih klavž se nahajajo celo magmatske kamnine. Prevladujejo triasne dolomitne kamnine z vložki kamnin različne starosti. Marsikje so razgaljeni lepo razviti stratigrafsko popolni in kamninsko bogati preseki plasti iz različnih geoloških dob in bogata najdišča fosilov. Na robnem delu Trnovskega gozda naletimo tudi na sledove pleistocenske poledemtve. Najizrazitejši morenski nasipi so na Hudem polju, morenski material pa zasledimo tudi drugje. Izjemno zapletena tektonska zgradba - gre za sistem narivnih pokrovov, ki je značilna za idrijsko-žirovsko ozemlje - je izpričana tudi na območju parka. Preverjena je z rudarskimi deli in številnimi globokimi vrtinami, V nekdaj planotast svet so se zarezale globoke doline Idrijce m njenih pritokov. Doline m grape so obdane s strmimi m marsikje prepadnimi pobočji. Vmesne planote so ozke, dolge in dokaj ravne, kot potoki m doline so razporejene večinoma v dinarski smeri. Nad dolinami m planotami se dviga nekaj večjih m manjših zaobljenih vrhov - Bukov vrh nad Hudim poljem, Orlovski vrh, ... Dno dolin je povsod zelo ozko; najtesnejše debn so tam, kjer potoki še niso prerezali apniške plošče m se njihova struga Pogled na park s severnega roba Trnovskega gozda (Foto: Matjaž Prešeren) Idrijca v Kramaršci (Foto: Rafael Podobnik) nahaja še v apniških tleh. Ploskega dna je skrajno malo, malenkost več ga je le na vododržmh odsekih ob večjih potokih m na sotočjih, npr. na sotočju Idrijce m Belce. Območje krajinskega parka je delno kraško. Severovzhodni rob Trnovskega gozda, severno obrobje Zadloške planote, Idrijskega loga, okolica Divjega jezera, območje pred Strugom m Gladkimi skalami nad Idrijo uvrščamo med globoki kras, na katerem so kraški pojavi klasično razviti (značilnosti: pretakanje vode globoko pod površino, tipična kraška morfologija, vse možne kombinacije podzemeljskih prostorov). Od objektov globokega krasa je izjemno Divje jezero, ki spada med najmočnejše in najmarkant-nejše kraške izvire v Sloveniji, saj bruha ob visokih vodah tudi čez 60 m3/s (kar presega istočasen pretok Idrijce). V ostalem delu parka je razvit t.i. osamljeni kras. Kraški pojavi so tu redko posejani, vendar so vsak zase posebnost. Vodotoki so vezani na prelomne črte m ozke vododržne proge. Smeri dolin se večkrat menjavajo pod pravim kotom. Vzroke za to lahko iščemo tudi v pretočitvah. Glavni vodotoki imajo prav kratke pritoke, ki so se ohranili v ozkem vododržnem pasu, medtem ko so na apmškem ozemlju povečini izginili v zakraselo podlago. Glavna odvodnica območja parka je Idrijca z desnim pritokom Belco. Skrajni severozahodni del parka zajema tudi povirne krake Trebušice. Idrijca, po kateri nosi ime krajinski park, izvira na robu Vojskarske planote pod Mrzlo Rupo v nadmorski višini 820-840 m. Najizdatnejši izmed izvirov Idrijce je po izgledu tipično kraški. Zaradi specifičnega geomorfološkega razvoja porečja zgornje Idrijce je strmec Idrijce velik m neuravnotežen. Na celotni razdalji od izvira do mesta Idrija se pojavljajo številni Idrijca v Kramaršci (Foto: Rafael Podobnik) manjši slapovi, brzice in tolmuni ter geomorfološke oblike, nastale z delom tekoče vode. Zlasti so slikoviti: slap na Logu, številne kotlice in preskoki med izvirom Divjega potoka in Logom, slapovi pod Idrijskimi klavžami, trije večji slapovi m tolmuni v Kramaršci, kotlice v strugi Idrijce nad Lajštom in tolmuni v Strugu. Kljub pretežno apniškemu zaledju in zato maloštevilnim m kratkim pritokom je Idrijca precej vodnata, kar je v veliki meri posledica namočenosti območja; v okolici Krekovš pade preko 3000 mm/m2 padavin na leto (eden izmed štirih najbolj namočenih krajev v Sloveniji). Vegetacija in flora Večji del parka (4105 ha) pokriva gozd. Velika gozdnatost je značilna za vse Idrijsko hribovje, ki skupaj s Trnovskim gozdom m Hrušico sodijo med največje homogene gozdne površine v Sloveniji. Vzrok gre iskati v geomorfoloških razmerah zemljišč, ki zaradi kraške narave m težke dostopnosti niso primerna za kmetijsko obdelavo. Težka dostopnost pa ni preprečevala izkoriščanja gozdov. Dobro znan rudnik živega srebra v Idriji je bil namreč življenjsko odvisen od lesa m tega je bilo v bližnjih gozdovih dovolj. Kar nekaj stoletij je bil rudnik lastnik velikega dela idrijskih gozdov, ki jih je zaradi stalnih potreb po lesu vseskozi izkoriščal. V začetku so večinoma sekali na golo. Na tak način so ob povečanih potrebah rudnika v 18. m začetku 19. stoletja precej osiromašili gozdove, ne le v bližini Idrije, temveč tudi v bolj oddaljenih predelih dolin Idrijce in Belce. Kasneje so tak način sečnje opustili m začeli uvajati gospodarjenje z oplodnimi sečnjami, vse bolj so skrbeli tudi za nego gozdov. Kljub skoraj pol tisočletnemu izkoriščanju so idrijski gozdovi preživeli. Danes so, tudi zaradi smotrnejšega gospodarjenja z njimi, razmeroma stabilen gozdni ekosistem z visoko kakovostjo dreves. Poglejmo, katera so najpogostejša. Bukev (Fagus sylvatica) prevladuje od najnižjih do najvišjih leg na različnih rastiščih m tvori skoraj vse dominantne klimatogene gozdne združbe. Precej manj razširjena je ekološko zahtevnejša jelka (Abies alba), ki je v glavnem primešana bukvi in z njo gradi mešane sestoje. K razširjenosti smreke (Picea abies) je zaradi njene biološke prilagodljivosti precej pripomogel človek, naravno nastopa le v mraziščnih vrtačah in podobnih rastiščih. Od plemenitih listavcev sta najbolj razširjena gorski javor (Acer pseudoplatanus), ki ga najdemo skoraj v vsaki združbi ter veliki jesen (Fraxmus excelsior). Na dnu dolin ob rekah Idrijce m Belce ter nekaterih njunih pritokov je pogostna siva jelša (Alnus incana). Naštete drevesne vrste tvorijo odvisno od mikroklimatskih ter rastiščnih razmer različne gozdne združbe. V najnižjih predelih (v okolici idrijskih rak) nastopa na manjših površinah nižinski gozd gradna in belega gabra. V višjih legah (grebeni nad Idrijco in predeli, vzhodno od Krekovš) uspeva predalpski m dinarski gorski bukov gozd. Najbolj razširjen je dinarski gozd bukve m jelke, ki ima široko ekološko ampli-tudo, zato ga dobimo povsod po parku, zlasti pa na Tisovcu, Gne-licah, Poslušanju, Hudem polju, Razorih, okolici Krekovš m Kore-novš ter v Strugu. V višjih legah od Tisovca do Poslušanja uspeva dinarski visokogorski bukov gozd. Poleg naštetih klimatogenih gozdnih združb, ki nastopajo v številnih različicah, se v parku srečamo še s paraklimaksnimi gozdnimi združbami, katerih obstoj je odvisen od specifičnih orografskih in edafskih razmer, ki na nekem območju pogojujejo mikroklimo. Od teh omenjamo združbi v mraziščnih vrtačah, kjer zaradi temperaturnega obrata nastaja obrat vegetacijskih pasov. Pobočja takih vrtač na Poslušanju porašča mraziščni smrekov gozd, na dnu pa uspeva rušje. Obe združbi sta značilni za visokogorski vegetacijski pas. Po- sebnost predstavlja tudi avtohtoni gozd črnega bora na Malih Govcih. V parku raste pestra in svojevrstna flora s prisotnostjo dinarskih, alpskih in submediteranskih vrst. Uspevanje tako pisane druščine flornih elementov pogojujejo specifične talne in podnebne razmere ter pestra geološka zgradba. Strma pobočja doline Idrijce in Belce ter stranskih hudourniških grap so rastišča številnih rastlinskih vrst, med katerimi so tudi prave botanične redkosti. Od teh velja zlasti omeniti tri vrste jegličev: kranjski jeglič (Primula carniolica), ki je slovenski endemit in od vseh treh v parku najbolj razširjen, avrikelj (P.avricula), ki zaradi njegove alpske narave raste le na določenih rastiščih, in njun križanec idrijski jeglič (P.x venusta), botanični posebnež, ki se redkeje pojavlja m vedno le v prisotnosti obeh staršev. Raznolike rastiščne razmere omogočajo uspevanje tako tipično alpskim kot tudi bolj toploljub-nim rastlinam. Prve so se po vsej verjetnosti ohranile še iz ledene dobe. Od teh rastejo v parku poleg že omenjenega avriklja še klusijev svišč (Gentiana clusii), dlakavi sleč (Rhododendron hir-sutum), navadni slečnik (Rhodothamnus chamaecistus), alpska mastnica (Pinguicula alpina) in druge. Na toplih, osončenih pobočjih pa najdemo predstavnike toploljubnega rastlinja, kot npr. jesenček (Dictamnus albus), ruj (Cottinus coggygria), pirami-dasto zvončnico (Camapnula pyramidalis) m druge. V parku uspevajo tudi številne zavarovane vrste: poleg kranjskega jegliča m avriklja še lepi čeveljc (Cypripedium calceolus), klusijev svišč (gentiana clusn), kranjska in brstična lilija (Lilium carniolicum m L.bulbiferum), bodika (Ilex aquifolium), širokolistna lobodika (Ruscus hypoglossum) in tisa (Taxus baccata). Ni torej naključje, da »botanično spoznavanje Kranjske izhaja iz Idrije« (Voss 1884), saj sta bili dolini Idrijce in Belce, zlasti pa Idrijski jeglič (Primula x venusta) - križanec avriklja in kranjskega jegliča (Foto: Rafael Podobnik). Putrihove klavže na Belci (Foto: Rafael Podobnik) okolica Divjega jezera, cilj številnih prirodoslovnih raziskav že v preteklosti. Tu so raziskovali znani naravoslovci, ki so živeli m delali v Idriji: Anton Scopoli (1723-1788), avtor znane Flore Car-niolice, je v Idriji kar 15 let služboval kot zdravnik in lekarnar, Baltazar Hacquet (1739-1815), rudniški kirurg, sicer pa znan pn-rodolovec, Franc Hladnik (1773-1844), domačin iz Idrije, znan botanik in ustanovitelj botaničnega vrta v Ljubljani, Ernest, Karel m Henrik Freyer, Jurij Dolinar, Karel Dežman, Julij Glowacki in še nekateri. Favna Dolini Idrijce in Belce ter njune stranske grape s svojimi gozdnatimi pobočji ter grebeni s skalnimi stenami in vodotoki s čisto vodo predstavljajo raznolik življenjski prostor za živali. Te pestrost habitatov pogojuje veliko številčnost živalskih vrst na razmeroma majhni površini. Prevladujejo vrste dinarskega zoogeo-grafskega območja. Podatki o vrstah, za razliko od rastlinskih, so skromni, saj je favna skoraj povsem neraziskana. Izjema je ptičja favna, ki je po zaslugi tamkajšnjih ornitologov bolj poznana. Kar 21 od registriranih 73 vrst ptičev (podatke je posredoval Peter Grošelj iz Godoviča) Brusove klavže na Belci (Foto: Rafael Podobnik) sodi v Rdeči seznam ogroženih ptičev v Sloveniji (Varstvo narave 17, Ljubljana 1992). Tudi podzemeljska favna je slabo raziskana, več podatkov je le o podzemlju Divjega jezera, kjer živi tudi človeška ribica (Proteus angumus). Naravne znamenitosti Znotraj parka so registrirane številne geološko paleontološke, geomorfološke, hidrološke, botanične, dendrološke in biotopske zanimivosti, ki jih po uveljavljenih merilih naravovarstvenega vrednotenja uvrščamo med pomembnejšo naravno dediščino. Od teh je nekaj izjemnih m zato posebej zavarovanih. To so: Pragozd Bukov vrh (naravni rezervat), ki ga uvrščamo med maloštevilne naravno ohranjene predele v Sloveniji. Tu zasledimo vse razvojne faze, značilne za življenje pragozda; Divje jezero (naravni spomenik) je najmočnejši kraški izvir na severnem robu Črnovrške planote. Hidrogeomorfološko izjemno zanimiv objekt, urejen kot muzej v naravi in zato še posebej privlačen za obisk. Strme stene v okolici so nahajališča tako alpske kot toploljubne flore. Tu je tudi eno najstarejših znanih nahajališč endemičnega kranjskega jegliča; Bedrova grapa (naravni spomenik), kjer so lepo razvili strati-grafsko popolni m kamninsko bogati preseki zgornjetriasnih plasti z bogatimi nahajališči fosilov. Težko dostopna m naravno ohranjena grapa je tudi botanično zanimiva; Kramaršca (naravni spomenik) je izjemno slikovita soteska Idrijce nad stičiščem Bedrove m Pšenkove grape ter Črnega potoka m Idrijce. Na obrobju soteske se nahaja najzahodnejši izdanek magmatskih kamnin v Sloveniji; Suha Idrijca (naravni spomenik) je soteska spodnjega dela Črnega potoka, ki se v slapovih in brzicah spušča v Idrijco; Vrtači pod Petelinovim vrhom (naravni spomenik) sta globoki z izrazitim temperaturnim m vegetacijskim obratom; Jama nad Kobilo (naravni spomenik) je aktiven bruhalnik ob razširjeni leziki. Znana je po bogatem biološkem materialu. V vzhodnem delu jame se zadržujejo netopirji. Kulturna dediščina Bogastvo kulturne dediščine odmaknjenega, hribovitega, razdra-panega m gozdnatega sveta je že iz časov pozne antike. Nekje v območju Drviša pri kmetiji Habe in na sedlu vzdolž ceste nad izvin Idrijce ležijo ostaline poznoantičnega zapornega zidu iz konca 3. m 4. stol. n. št. Neizbrisen pečat pa je območju idrijskih gozdov vtisnilo delovanje rudnika živega srebra v Idriji. Rudnik je bil s svojimi jamami m napravami za taljenje živega srebra velik potrošnik vseh vrst gradbenega lesa in drv. Obsežni gozdovi v porečju zgornje Idrijce pa so omogočili razvoj in rast rudnika in vzporedno s tem gozdarske stroke. Naraščajoča potreba po lesu in reliefno izredno zahteven teren sta narekovala izvirne tehnične rešitve za spravilo lesa. V mislih imamo v prvi vrsti klavže na Idrijci in Belci. Klavže so velika zidana pregrada, zgrajena kot vodna zapora za plavljenje lesa predvsem za potrebe rudnika. Prvotno so bile klavže lesene. Ker so jih poplave nekajkrat porušile in zaradi stalnih popravil, so pričeli z gradnjo zidanih klavž iz klesanega kamna. Najlepše po obliki in po kapaciteti najmočnejše so bile klavže na Idrijci. Zgrajene so bile do leta 1772 po načrtih domačina Jožefa Mraka. Zidana pregrada je pri temelju debela 18 m, pri vrhu 10 m in široka okoli 41 m. Polkrožni odprtini sta se zapirali z lesenimi vrati. Objekt je prekrit z dvokapno s skodlami krito streho. Zidane klavže na Belci, gre za dva objekta - Putrihove klavže in nižje ležeče Brusove klavže - so nastale v letih 1767-1769. Po vsej verjetnosti je tudi te skonstruiral Jožef Mrak. Klavže veljajo po svoji originalnosti in masivnosti gradnje za izjemnost pri nas in v svetu. Vsi trije objekti so razglašeni za kulturne spomenike in tudi sanirani. Na obrobju parka, tik pred mestom Idrija se nahaja kamšt -vodna črpalka, ki jo je poganjala vodna moč. Vodo so zajeli na Idrijci (jez pri Kobili) in jo po rakah napeljali do kamšti. Tu je poganjala veliko vodno kolo in omogočila delovanje črpalke. Kamšt je bila v sedanji obliki zgrajena leta 1790. Zaradi ambien-talnih in zlasti tehničnih karakteristik je kamšt razglašena za kulturni spomenik, ki ima izjemno vrednost tudi v evropskem merilu. Za spravilo lesa iz idrijskih gozdov je bila leta 1820 zgrajena gozdna železnica, dolgo časa edina v Avstroogrski. Po letu 1880 so uvedli škripce, v zač. 20. stol. pa zgradili prvo žičnico za spravilo lesa. V parku naletimo tudi na sledove 1. svetovne vojne. Vidni so nasipi in oporišča dela feldbana (poljske železnice) nad sotesko Strug, ki je potekala od Logatca čez Hotedršico in Godovič. Namenjena je bila za preskrbo avstroogrskega bojišča na soški fronti. Obsežni in odmaknjeni idrijski gozdovi so bili med 2. svetovno vojno zatočišče osvobodilnega odpora. Tu je od leta 1944 delovala skrbno varovana bolnišnica Pavla - Slovenska vojna partizanska bolnica Pavla (SVPB Pavla) z vsemi svojimi javkami. Območje delovanja SVPB Pavla pod Gnelicami in Pavla na Hudem polju sta razglašena za kulturni spomenik. Varovanje in možnosti za razvoj Z namenom ohranjanja narave in značilne krajine so v parku prepovedana obsežna zemeljska dela in regulacije vodotokov ter novogradnje, razen v plansko določenih območjih. Vsi posegi so podrejeni naravovarstvenim zahtevam. Prepovedano je tudi komercialno nabiranje rastlin ter lov in nabiranje živali, razen ribolova in lova divjadi v okviru načrtov gospodarjenja. Strožji varstveni režim velja v območjih pomembnejše naravne dediščine, najstrožji pa v območjih naravnih spomenikov in v naravnem rezervatu, ki je namenjen varovanju prvobitne narave. Poseben režim varovanja velja tudi v območjih kulturne dediščine in spomenikov. Določeni in pravno sprejeti varstveni režimi so osnova obnašanja v parku, učinkovito varstvo pa je v prvi vrsti odvisno od nadzora. Ta pa, žal, še ni organiziran, po vsej verjetnosti pa bo poverjen strokovni gozdarski službi, kar je zaradi velike gozdnatosti parka smiselno. K varovanju parka še največ lahko prispevajo sami obiskovalci z ustreznim obnašanjem. Možnosti za razvoj parka so velike. Območje parka z obstoječo infrastrukturo, naravnimi danostmi, naravnimi in kulturnimi spomeniki, od katerih so nekateri že urejeni za ogled, nudi odlične možnosti razvoja različnim oblikam rekreacije in turizma. S premišljeno ponudbo in ustrezno promocijo v povezavi s sosednjimi območji (Vojskarska in Črnovrška planota, Trebuša, Trnovski gozd) bi park lahko kvalitetno dopolnjeval celovito ponudbo tega dela Slovenije. LITERATURA: Bavcon J.: Idrijski jeglič, Idrijski razgledi XXXIII, 1988/2 Bavcon J., Terpin R: Kranjski jeglič, Idrijski razgledi XXXV, 1990/1-2 Brate T.: Idrijske klavže, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov št. 136, Lj. 1985 Habič P.: Kraški svet med Idrijco in Vipavo, Prispevek k poznavanju razvoja kraškega reliefa, Inštitut za geografijo, Ljubljana 1980 Kordiš F.: Idrijski gozdovi skozi stoletja, Idrija 1986 Mohorič L: Rudnik živega srebra v Idriji, Zgodovinski prikaz nastanka, razvoja m dela 1490-1960, Mestni muzej Idrija, 1960 Strokovne osnove za razglasitev kulturnih spomenikov, ZVNKD-Gorica, 1985 Strokovne osnove za razglasitev krajinskega parka Zgornja Idrijca, ZVNKD-Gorica, 1992 Verbič M.: O lesu za idrijski rudnik, prvih idrijskih grabljah in klavžah, Idrijski razgledi XV, 1970/2 Wraber T., Skoberne P.: Rdeči seznam ogroženih praprotnic m semenk v Sloveniji, Varstvo narave 14-15, Ljubljana 1991 Zbornik-Idrijski razgledi: XXXIII, 1988/1, XXIX-XXXI, 1984, 1985, 1986 ŽENSKI AKT OGLJE 1993 SPOMINI MARIJAN BERIČIČ KAKO SEM DOŽIVEL SVOBODO Večkrat sem razmišljal, da bi nekatera doživetja iz težkih dni okupacije spravil na papir, pa se mi je zdela naša usoda tako obrobna, da sem vedno odložil ta razmišljanja na kasnejši čas. Danes, ko se s tako lahkoto telovadi z zgodovinskimi dejstvi, pa si ne morem kaj, da ne bi opisal dogodkov, tako kot jih je doživljal enajstletni fant in družinska skupnost, v kateri so bili še oče Lovrenc, mati Marija, 12-letm invalidni brat Drago, 4-letni brat Srečko m 80-letni stari oče Jože. Bili smo verna družina, ki pa razen spoštovanja do tradicije m verskih obredov m nikoli zapadla političnemu vplivu uradne Cerkve. Mati se je že leta 1942 opredelila za OF, saj je večkrat pripovedovala o usodi pod Italijo, ko je fašizem pregnal del družine Moravec, tako kot mnogo drugih, po svetu s trebuhom za kruhom. Da je oče lahko obdržal delo, smo se morali preimenovati v »Bericci«, kar je zlasti očeta zelo peklilo. Mamo so preganjali zaradi bratov, tako da smo se le s težavo rešili »otokov«. Tudi sam imam ob spominu na tiste čase slab priokus, saj sem doživel »vzgojne prijeme« v šoli ob slučajno izgovorjeni slovenski besedi m krivično obsodbo za baje ukradeno zobno pasto in krtačko »Lenottiju« (v koloniji v Mejci). Ob razpadu Italije se je oče s sosedi takoj odločil za partizane. V Zali so podirali drevje, da bi onemogočili Nemcem dostop do Idrije. Po vdoru Nemcev se je vrnil domov in ostal do dne, ko je dobil obvestilo o mobilizaciji. Zanimivo je, da so Nemci tudi Idrijo obdali z bodečo žico, izza katere so bila opozorila, da je to »banditu teritori«. Dokler je oče delal v rudniku, smo se še nekako preživljali, po odhodu v par- tizane pa je nastalo pomanjkanje. Nemci so na odhode vplivali s propagando prav pri zagotavljanju hrane, saj so tistim, ki so delali v rudniku, namenili kar velike obroke. Tako kot mnogo drugih sem večkrat tudi sam oprtal nahrbtnik m se odpravil na bližnje in daljne kmetije na »brnau«, od koder sem včasih prišel prazen. Samo takrat, ko smo se z mamo m njeno prijateljico Pepco Tušar-jevo odpravili na to pot z zamenjavo blaga za blago, smo vedno kaj prinesli domov. Kljub vsemu pomanjkanju pa so se pripravljali paketi za partizane, ki jih je bilo treba dostaviti na zbirna mesta. Ko je oče dobil poziv, so se začele priprave na odhod. Obenem se je odpravil tudi sosed Franc Kosmač. Odšla sta z žago in sekiro, kot da gresta napravljat drva. Mama m soseda sta jima kasneje nesli malici, jaz pa sem čez žico pretihotapil nahrbtnika in skupaj z njima odšel proti Gladkim skalam. Dobili smo se pri »Bogu« (znamenje) m tu je bilo slovo. Tiščal sem v očeta, da grem z njim, da bom že dober za kurirja. Grobo me je zavrnil m spodil domov. Po isti poti sem pretihotapil nazaj žago m sekiro. Mama in soseda pa sta se vrnili po drugi poti mimo Smuka, da Nemci ne bi kaj posumili. Da bi lahko obiskali očeta, ki je delal na kmetih, ker ni bil sposoben za operativne enote, si je mati preskrbela posebno dovolilnico za obiske pri stari mami v Sp. Idriji. Očetu smo tako prinesli najnujnejše, posebno pa tobak. Na eni taki poti sem spremljal mamo mimo kmeta Kobala proti Konomlji. Ko sva počivala na Razpotju, sva prvič srečala partizansko patruljo. Najprej sva se prestrašila, saj sem kot prvega zagledal Adija Goloba, ki je bil oblečen v domobransko uniformo. Po razgovoru so nam povedali, kje dobimo očeta m da je Adi z vso opremo ušel domobrancem in prišel k partizanom. V Idriji so ga kot mladega domobranca razkazovali kot deveto čudo. Tako sva še dvakrat obiskala očeta, dokler ga niso ujeli pri kmetu v »Repit«, tik pod Humom v Kanomlji. Takrat nas je mama kar naprej učila, kaj moramo govoriti, če nas kdorkoli kaj sprašuje o očetu. Očeta so ob pomoči nemških enot ujeli domobranci, ki so večkrat vdirali na osvobojeno ozemlje. Zraven je bil tudi očetov nečak m več domobrancev iz Spodnje Idrije, ki so očeta dobro poznali. Domača hčer, ki je prva opazila Nemce, je takoj odhitela javit MESTNO ŽUPANSTVO V IDRIJI POTRJUJE SE da ima gospa Murovec'in Bericci Karija, stanujoča v Idriji, ulica Sabotino št. 10, taščo Sl;ok vdova BeriSiS Ivana v Sp. Idriji št.45 katera je v 7^T_ljtu._________________ V Idriji,dne 2T oktobra i 1944 ZA PREFEKTURIIEGA KOMISARJA: naskrivaj obiskovala moža v partizanih. njihov prihod na Vojsko. Oče in gospodar pa sta se odpravila na njivo obirat peso, da ne bi bilo sumljivo. Tam so ga odkrili domobranci in o tem obvestili Nemce, ki so ga takoj uklenili. Zahtevali so, da jim kaže pot na Vojsko. Nemški komandant je vprašal gospodarja, zakaj ni v partizanih. Ko mu je odgovoril, da je bolan na želodcu, je od njega zahteval odpustnico, češ, da bo sam že dobil drugo. Po prerekanjih, ali naj gredo naprej proti Vojskemu, je prevladala zahteva Nemcev, da se vrnejo. Ivo Prelovec je po vojni povedal, da so jih po zaslugi domače hčere, že videli prihajati in da so nanje pravočasno čakali v zasedi. Očeta niso zaprli v palacino Nemci, ampak domobranci. Po pripovedovanju očeta se je zanj sicer postavil nečak, kar pa ni veliko pomenilo. Mama je vedela, da je oče premajhna riba, da pa je njegov brat »Anže« bolj pomemben in se lahko njemu maščujejo. Odšla je na nemško komandaturo in zahtevala od komandanta, da prevzamejo očeta, ker je bil mobiliziran v partizane, ko je napravljal drva in se je bati osebnega maščevanja domačinov. Nekako ji je s svojim nastopom in dobro nemščino le uspelo, da so ga prevzeli in ga zaprli v grad. Nosili smo mu hrano in se sporazumevali preko lističev pod zamaškom termovke, tako, da je bila mama na tekočem, kaj se dogaja. Dokazovala je njegovo nedolžnost in omejenost, češ da je nekoč padel na glavo in je od takrat malo moten. Nemci temu niso povsem nasedli in so ga poslali v stroge politične zapore v Ljubljano kot osumljenega kurirja. Kasneje sem se večkrat spraševal, kako je bilo mogoče, da gospodarja niso zaprli ali požgali domačijo kot v toliko drugih primerih. Vedno sem prihajal do zaključka, da je imela mama prav, ko je trdila, da je bila to ena od oblik maščevanja, ker je bil brat Ivana, poznanega borca, ki je vodil minersko diverzantsko skupino v rudnik minirat črpalke. Doma smo dali zaklati kravo in okadili meso, da smo ga lahko pošiljali očetu v zapor v Ljubljano. Poleg vsega tega mesa pa smo bili doma večkrat lačni kot siti. Kljub odporu do pobijanja živali sem redno odhajal navsezgodaj v klavnico po svežo kri, ki sem jo moral stalno mešati v veliki ponvi, da se ni strdila. Včasih mi je kakšen mesar le vrgel v kanglico košček mesa za priboljšek. Doma smo iz te krvi kuhali mmeštrce, zasukanco in polento, da smo jo lahko jedli v kosih. Zanimivo je, kako je mati oddajala pakete za očeta v garažah na »Aliji«. Ker je ugotovila, da izredno spoštljivo govorijo o svojem šefu, se je predstavila vodji avtokolone m mu rekla, da jo pošilja njihov šef, da naj oddajo ta paket v stroge politične zapore v Ljubljano. Nastop je uspel m to se je ponavljalo vse do takrat, ko so očeta premestili neznano kam. Kljub poizvedovanju nismo izvedeli, kam so ga premestili. Bližal se je konec vojne. Otroci smo ta čas živeli po svoje, kljub pomanjkanju smo se veliko igrali, predvsem vojsko. Zakuhali smo tudi nekaj pikantnih, ko smo spraznili nemška skladišča na »Lenštatu«, pa so nas zato hudo pretepli. Veliko orožja in municije smo imeli skritega pod uto, neposredno pred nemškim bunkerjem. Zelo radi smo zažigali rakete in lovili majhna svilena padala. Občasno smo morali hoditi v slovensko šolo, ki pa ni redno delovala. Konec vojne se je nakazoval tudi z vse množičnejšimi preleti zavezniških avionov štirimotornikov (leteče trdnjave), ki so odhajali bombardirat Nemčijo. Mahali smo jim in lovili staniol papir, ki so ga spuščali za motnje. Večkrat so odmetavali tudi časopise in letake, ki pa jih nismo znali brati. Pomladi se je začelo zavezniško bombardiranje Idrije. Mislim, da jih je bilo ravno deset. Nekateri otroci sploh nismo hoteli v zaklonišče, saj smo bili v takem primeru ob plen. Nabirali smo namreč odvržene tulce lahkih topov in avionskih mitraljezov, ki so se do vratu zarili v zemljo. Radovedno smo hodili gledat posledice bombardiranj. Kljub težkemu položaju so še kar dobro zadevali rudniške obrate, topilnico in grad. Seveda pa so zadevali tudi druge objekte. Ob enem takih napadov sem bil doma v »kamri«. Skozi okno sem zagledal avion, ki je hušknil mimo hiše tik nad koritom Idrijce. Prav razločno sem za trenutek zagledal pilota v kabini. Po napadu na jašek »Kajzer« sem videl, da so iz prizidka hiše pri Albinu Kumerju na Rakah odnesli mrtvo žensko, zavito kar v rjuho. Po nekem bombardiranju smo otroci modrovali, da je to gotovo maščevanje za ubitega četniškega oficirja, ki so ga njegovi sobojevniki ujeli v grapi in ga ustrelili pred palacino ter pustili v kanalu, kamor smo si ga hodili ogledovat (govorilo se je, da je delal za partizane). Posebno grozljiv je bil tisti dan, ko je gorela zadeta cerkev sv. Barbare in hiše okrog nje. Nemci so nekajkrat poskušali streljati s »flaki« na avione, pa so jih hitro utišali. Skupina Nemcev je pridrvela tudi na naše dvorišče in namerila strojnice čez rogovilo drevesa proti avionom. Stari oče jih je skozi okno po nemško nadrl, da bodo priklicali nesrečo nad hišo in naj gredo streljat drugam. Poveljnik je že vzel puško, pa ga je mama zaustavila, češ da ima oče 80 let in je živčno razrvan. Ena bomba je zgrešila rudnik in padla prav pred Škvarčevo hišo. Povzročila je pravo razdejanje, pa še po vsem »Kalvmu« je pustila sledi. Pri vračanju avionov v baze v Italijo je eden zadet padel med »Jeličnim Vrhom in Mravlišem«. Otroci smo se namenili tudi tja na ogled, pa nas je zadržal sneg. Kasneje sem zvedel, da so imeli člani posadke smolo, saj so jih zajeli domobranci in predali Nemcem. Tako so minevali dnevi in vse bolj se je približevala svoboda. Mama je skrivoma hodila poslušat radijska poročila in prihajala domov razpoložena. Otroci smo se skrivaj učili partizanske pesmi in jih tu pa tam tudi na glas prepevali. Tudi Nemci in domobranci niso bili več tako samozavestni kot pred meseci. Vse več je bilo padlih med njimi, kar smo otroci ugotavljali po izrezljanih križih poleg imen, ki so jih vrezovali na stražarskem mestu. Večkrat smo iz vrbovja na produ pred Didičem, ko smo se tam pozno zvečer zadrževali, opazovali, ko so Nemci s kamionom pripeljali mrtve iz »hajk«. Naslednji dan pa so na pogrebu peljali le eno krsto na lafeti. Korakala je častna četa, za slovo so zapeli pesem »Kameradu« ter izstrelili častno salvo. Končno so se 29. aprila Nemci m domobranci skoraj neopazno umaknili iz Idrije proti Logatcu. Naslednji dan smo previdno preiskovali zapuščena mesta. Na naše presenečenje ni bilo tako kot po razsulu Italije. Nemci so vso svojo oborožitev in opremo odnesli. Dobili smo le nekaj manjšega. V Idrijo so začele prihajati partizanske enote. V glavnem le starejši borci in zaledne enote, saj so bili borci v bojih za Primorsko in Trst. Zavladalo je nepopisno veselje. Na obrazih ljudi je odsevala sreča in zadovoljstvo. Razpoloženje je bilo enkratno, čeravno nam je krulilo po trebuhih. Otroci smo bili povsod m sitni kot muhe. Vse smo hoteli videti in doživeti. V to razpoloženje pa je nenadoma udarilo nekaj eksplozij. Ne vem, ali je bilo to 30. aprila ali že 1. maja 1945. Potem sem slišal, da so streljali domobranci iz Gor m da so jih že šli pregnat. Prvi maj je bil zares prazničen. Sonce je sijalo kot za stavo. Plapolale so partizanske zastave. Odmevalo je petje partizanskih pesmi. Med to množico ljudi in borcev sem hodil kot v transu. Čisto slučajno sem se tako znašel v telovadnici osnovne šole, kjer sem zlezel na polico okna in Poškodovano pročelje idrijskega gradu fotografirano po vojni. spremljal miting v počastitev osvoboditve. Najbolj mi je ostal v spominu nastop ženskega oz. dekliškega partizanskega zbora iz Vojskega, ki ga je vodil Završnik s svojo violino. Dekleta so bile izredno lepe, saj so vse imele bluze iz padal, ki so še bolj poudarjale njihovo ženskost. Pele so partizanske pesmi tako ubrano in zanosno, da je prepolna dvorana vzhičeno vzklikala. Na dan je privrela zatajevana slovenska beseda in slovenska pesem, pa še partizanska povrhu. Ljudje so si dali duška. To vzdušje se ne da opisati, treba ga je doživeti; m če si ga doživel, ga ne boš pozabil do smrti. Iz niča, iz »ščavov« smo naposled postali ljudje. Prvi dnevi svobode so bili tako polni življenja in doživetij, da bi kmalu pozabili na očeta. Vsak dan smo s strahom pričakovali večer. Vse več borcev, ljudi Junij 1945 Zadnje pevske vaje na Vojskem, pred turnejo po Gorenjski. (Fotografija je last Evlalije Mlinar iz Idrije.) in pregnancev se je vračalo domov, očeta pa od nikoder. Vrnili so se sosedje, obiskali so nas očetovi prijatelji, njega pa ni bilo. Kako veseli so bili pri Velikajnetovih, ko se je po nekaj letih vrnil Nace kot borec Prekomorskih brigad. Velik in postaven v angleški uniformi in z velikim revolverjem ob pasu. Obiskal nas je tudi stric Ivan v novi partizanski uniformi oficirja. Pokazal mi je, kje je imel prestreljeno titovko in plašč. Pokazal mi je tudi rusko pištolo TT in enkrat ustrelil v zrak. Ker očeta le ni bilo domov, sva se z mamo odpravila v Furlanijo zamenjat še zadnje zaloge prtov in posteljnine za moko. Nikoli ne bom pozabil, kako dolga je bila ta pot. Vlekla se je v nedogled in že skoraj onemogel sem bil, ko sva se končno pozno ponoči znašla v nekem furlanskem zaselku. Potrkala sva v eni od hiš. Odprla nam je gospodinja srednjih let. Zabarantali smo vse za moko in se namenili prespati, ko jo mama radostno vpraša, če je vesela sedaj, ko so jih osvobodili partizani. Kot bi razdražil gada, tako je izbruhnilo iz gospodinje, da njih niso osvobodili nobeni partizani, ampak le Amerikanci. Molče sva se poslovila in odšla v sosednjo hišo, kjer naju je lepo sprejela vsa solzna ženica, oblečena v črnino. Ko ji je mama razložila, zakaj sva prišla, je vsa nesrečna potarnala, kaj bo sedaj z njo, ko se bodo fašisti ponovno ojunačili. Edini sin ji je padel pri partizanih. Ko sva se naslednji dan vračala, sva srečala veliko zavezniških kolon in vozil, pa naju nihče ni hotel pobrati. Tistih nekaj kilogramov moke me je vse bolj tiščalo k tlom. Ko sva se zvečer končno znašla nad Ajdovščino, sva prespala v stari gostilni kar na senu. Prihod domov je pomenil spet za nekaj dni življenja, ki sta ga bila zlasti vesela brata in stari oče. V Furlaniji sem pri tisti ženici prvič jedel bel kruh, ki sicer ni bil svež, meni pa se je dozdeval kot potica. Tudi teta iz Trsta nam je kdaj pa kdaj poslala ali prinesla kaj za pod zob. Posebno smo bili veseli posušenega 125 kruha, ki je, namočen v kavi, predstavljal pravo razkošje. Nekega sončnega dne popoldne pa je nekdo pritekel pod balkon in zakričal: »Mmka! Lovre gre Podgorami«. Otroci smo pohiteli kot strela. Pri klopci smo pogledali proti Podgoram in tik pred »ta debelo skalo« zagledali očeta, kako jo peš maha proti domu. Dirjali smo mu naproti in ga prestregli v Mejci. Bil je ves prašen od nog do glave, pa nas to ni prav nič motilo. Vsi veseli smo skupaj odšli proti domu. Na klancu nas je že čakala mama vsa srečna, nasmejana in solznih oči. Doma očetu nismo dali miru in le stežka je našel toliko časa, da se je umil in za silo preoblekel. Bil je suh kot trska. Vsem skupaj je pripovedoval svoja doživetja. V strogih zaporih je dobil del paketov, pa je še te v glavnem zamenjal za tobak. Znašel se je, kot je vedel in znal. Večkrat je čistil prostore in tako prišel do kakšnega čika. Tam se je znašel skupaj s Tonetom Jurmanom iz Idrije, ki je prav tako kot on imel izredno srečo, da so takrat koncem vojne le redko pošiljali zapornike v nemška taborišča. Odbran je bil v skupino, ki je odšla na Dolenjsko v Ribnico v posebno taborišče. Njihovo delo je bilo kopanje obrambnih utrdb proti prodoru partizanov. Proti koncu so zaznali razsulo. Bali so se, da jih bodo pred umikom postrelili, zato so tik pred boji za Ljubljano ušli in peš posamično tavali proti domu. Povedal je, da si ni upal na plan, da ga ne bi odkrili. Tako skrit je preživel osvoboditev Ljubljane, ne da bi zato vedel. To skrivanje ga je zadrževalo, da ni mogel hitreje napredovati proti domu. Šele pozno je nekako zvedel, da je vojne konec in da se lahko odpravi po cesti proti domu. Nekaj dni je ostal doma, potem pa se je odpravil v rudnik iskat delo. Dela ni dobil, češ, da je treba obnoviti porušene objekte. Končno je dobil mesto stražarja pri ujetnikih. En dan pa mama izve, da dela oče skupaj z ujetniki. Takoj je odšla do komandanta, pa se je ta zgovarjal, da je oče kar sam od sebe delal z ujetniki. Šele nato so mu dali orožje kot pravemu stražarju. Več mesecev ni mogel dobiti dela pri rudniku, čeprav je bil rudar od svojega 15. leta starosti. Tudi v novi državi so le ljudje urejali odnose in od njihove volje je bila odvisna rešitev. Končno je oče dobil delo pri rudniku, kjer se je edino počutil doma. Prehodno je takoj po vojni prišla v Idrijo tudi tankovska enota 4. armije m se po dnevu počitka odpravila naprej proti Gorici ali Avstriji. Otroci smo si jih radovedno ogledovali in lezli k tanki-stom. Ob tej priliki sem pobral strgane lire, ki jih je tankist odvrgel, pa so še veljale. Mesto se je organiziralo po rajonih in takoj pristopilo k udarniškemu delu. Čistili so ruševine hiš, popravljali ceste m prizadete hiše. Skupno smo hodili napravljat pesek tja, kjer je sedaj cestna baza. Po ustanovitvi obnovitvene zadruge se je začela organizirano obnova hiš. Na »Kalvinu« najprej pri Bajtu, Bogataju, Škvarču, Velikajnetu m drugod. Mama ni dobila pravice do obnove, češ da je hiša sama na sebi slaba, ker jo je stari oče slabo naredil. Stare zamere m razprtije so prihajale na dan tudi na sestankih, kjer je bilo kar nekaj burnih debat. Kljub vsemu pa je bilo to edino mesto za uskladitev skupnih akcij. Mama je bila nekaj časa tajnica rajona, pa se je kljub požrtvovalnemu delu jezila na slab odnos, ko je iskala pomoč. Pri rdečem križu ni in ni mogla dobiti nobene obleke za nas otroke. Isto se je ponavljalo pri podplatih. Nekoč so ji na sestanku hoteli dati priznanje, češ da se ne bo okrog govorilo, pa ga je zato odklonila. Skozi vsa ta dogajanja sem prihajal do spoznanja, da je vse odvisno od značajev ljudi in ne toliko od sistema. Kljub vsemu pa sem z radostjo sodeloval pri vseh akcijah in delu. Kot tajnica rajona je mama zelo vestno opravljala svojo funkcijo. Še danes se dobi kakšna njena zabeležka ali opazka. Posebno domiselni pa so bili takrat stenčasi, ki so jih po rajonih urejali tajniki. Mama je nekaj takih stenčasov ohranila vse do danes. To so pričevanja nekega časa in moram reči, da so zelo izvirna. Motivirala je staro in mlado, da pripravijo prispevke za stenčas. Bivši župan Treven je bil izvrsten risar. Za Prešernov dan je s peres-nikom narisal čudovitega Prešerna, prav tako je za novo leto narisal številke s simboličnimi podobamio kuhinjskih pripomočkov. Verjetno ni nikjer ohranjena ta dediščina umetniškega in kulturnega ustvarjanja takoj po osvoboditvi. Doma pa nas je prizadela še druga nesreča, ko se je udri strop v hlevu in bil skoraj pokopal kravo, če je ne bi rešilo naključje. Mama je zahtevala vključitev v obnovo, vendar s tem ni bilo nič. Vsa dela smo morali financirati sami, le dva nemška ujetnika smo dobili v pomoč. Zlasti eden je bil zelo zlovoljen in je kar naprej ugovarjal. Zaradi mamine nemščine je postal kar malo predrzen in je ob neki priliki zabrusil, da bodo to, kar danes popravljajo, spet prišli podret. Mama ga je nadrla, vendar ga ni prijavila. Da je bilo težko, je razvidno že iz tega, da je rudnik za rudarje uvedel topel obrok, ki so ga najprej delili zunaj, potem pa v jami, ker smo otroci pritekli k očetom pomagat pospraviti še tisto malo mineštre. Rudnik je uvedel tudi svojo ekonomijo in tako so rudarji in mi udarniško kosili in obdelovali vrtove. Položaj v mestu se je počasi normaliziral. Obnova je potekala normalno, le prehrana je bila pičla. Navdušenje ljudi se ni poleglo. Množična zborovanja in sestanki so privabili zmeraj množico ljudi. V mesto je prišla 7. divizija, ki je zlasti za športnike pomenila novo oživitev. Spominjam se, kako vesel je bil stari oče, ko je dobil prvo pokojnino po novem. Razkazoval je tistih 1000 lir kot čudež, saj se je pod Italijo celo pelo: »Če bi lahko imel 1000 lir na mesec...« Prispevek očeta k zmagi je bil majhen in večkrat sem mu oponesel v mladostni zagnanosti, da je bil borec brez puške in le v delovnem bataljonu. Z leti pa sem vse bolj trezno presojal in priznal njegovi odločitvi izredno dejanje. Koliko srčnosti in osebne morale so imeli on in njemu podobni, da so pustili doma družino in majhne otroke ter šli v neznano z eno samo željo, da se povrne dostojanstvo slovenskega človeka in pravica do boljšega življenja. Poleg očeta je ta zgodovinski dolg opravilo veliko Idrijčanov. Stric Ivan je šel še pred razpadom Italije z vso družino v partizane in tam izgubil še ne štirinajstletnega sina. Sosed Filip Kastrin je pustil doma družino s petimi otroki. Anton Jež iz Prejnute je odšel v partizane s celo družino. Sosed Nace je bil mobiliziran v »bataljone specialce« in je pustil doma družino z dvema otrokoma. To je le nekaj primerov takih odločitev. Ponosen sem na to, da so izbrali pravo pot in ne lagodno čakanje doma ali celo v sovražnem taboru. Domobranstvo nam je bilo vsiljeno iz Ljubljane in je le stežka pridobivalo domače ljudi. Z leti sem prišel do spoznanja, da je bilo zelo pomembno, kako so se do tega opredelili dušni pastirji. Na koncu bi se zadržal še pri spravi, o kateri je danes toliko zlorab m politikanstva, ki bo ponovno zastrupilo ozračje in potegnilo v to še tiste generacije, ki gorja vojne sploh niso doživele. Sprava je bila že zdavnaj dosežena, saj jo je oblikovalo skupno življenje po vojni. Sprava je lahko le intimna odločitev posameznika, ki je nobena oblast ne more vsiliti. Ljudje so se poročili in ustvarili družine, ki so odraščale skupaj. Otroci so si ustvarili svoj svet brez očitanj in maščevanja. Toliko razvpite zahteve po spravi pa danes nima poštene osnove, ampak izvira iz želje po rehabilitaciji kolaboracionizma in razvrednotenja NOB. To povzroča konflikte in to zastruplja ozračje. Če smo odpustili in sprejeli življenjsko zakonitost sobivanja, pa ne morete od nas zahtevati, da pozabimo na preteklost in pričnemo družno pljuvati po lastni zgodovini, čeprav je treba tudi javno priznati in obžalovati napake. Tudi tu moramo izhajati iz osebnega doživljanja med vojno in po osvoboditvi. Bratranec Ivi iz Spodnje Idrije se je zelo rad zadrževal pri nas. Mama ga je spodbujala, naj gre v partizane, ker je bil v dilemi kaj narediti. Uvidel je, da srednje poti ni in se je končno odločil za partizane. Ko pa je prišel domov, je popustil pri stiku in se še naprej skrival, dokler ga niso mobilizirali domobranci. Počasi so se odnosi spremenili. Vse več je bilo napadov na nas. Skozi Spodnjo Idrijo sem se kot otrok bal hoditi. Opazke in jezni pogledi so naju z mamo zmeraj spremljali, ko sva vsaj po eni poti morala skozi vas, Dejstvo je, da je bil župnik v Spodnji Idriji naklonjen domobrancem in zastrupljal s svojim pogledom dotlej prijateljske odnose med ljudmi in družinami. Mami so očitali, da se je hotela znebiti moža, zato da ga je spravila v hosto, in še drugo. Tudi v Idriji smo imeli zagrizenega duhovnika Brgleza, ki je odkrito nosil brzostrelko in grozil vsem, ki so drugače mislili. Nekateri domobranci so se tudi v Idriji obnašali izzivalno m vsevprek grozili, drugi pa so bili tako ali drugače mobilizirani. Pala-cma je bila simbol strahu m groze. Kanomlja je dala v naši občini sorazmerno največ žrtev m vendar jih je le neznatno število padlo pod nemško kroglo. V ogenj se je metalo tudi žive ljudi. Koliko ljudi je trpelo zaradi domačega izdajstva. Celo Nemci so kleli domobrance, ko so se vračali iz hajk, kamor so morali zaradi ovaduhov. Ali naj zato ponovno odpremo že zaceljene rane in obremenjujemo mlade generacije s preteklostjo, na katero bi kljub vsemu morali biti ponosni. Po končani vojni je mama sprejela odločitev, ki jo spoštujem še danes. Odšla je v Spodnjo Idrijo k sorodnikom in opravila spravo. Dejala je: »Vojne je konec, mi se ne bomo maščevali, ker vemo, da ste bili zapeljani. Tu je roka in pozabimo na vse, kar nas je razdvojilo.« Počasi smo postali ponovno dobri prijatelji in tudi nas je prizadelo, ko so izgubili edinega sina, ki ni znal najti prave poti v življenju in je v Trstu kot emigrant nesrečno izgubil življenje. Nikdar v vseh 50 letih nismo niti enkrat očitali tistim, ki so sodelovali pri aretaciji očeta. Upam, da mi nikoli ne bo treba spremeniti tega stališča. STANE MUROVEC DROBTINICE Učili smo se italijanščine Ko so Italijani po I. svetovni vojni zasedli Primorsko, so jo začeli poitalijančevati in po zmagi fašizma so genocidno dejavnost še pospešili. Z zakonom so poitalijančili vsa slovenska osebna in krajevna imena, prepovedali so vsa slovenska društva, slovenščina je bila v javnosti prepovedana. Z Gentilijevo reformo so odpravili slovenske šole. Postopoma so nameščali italijanske škofe, dekane, katehete in nune, ki so v vrtcih vzgajale slovenske otroke po italijansko. Ko sem začel hoditi v osnovno šolo, nas je še učil slovenski učitelj. Moral nas je učiti tudi italijanščine. Ker tega jezika ni obvladal, si je pomagal s slovarjem. Nekoč me je vprašal: Kako Italijani imenujejo hišo? Ker sem se naučil od italijanskih otrok, sem odgovoril kot bi iz topa ustrelil: »Kaza«. Učitelj je poškilil v slovar, prebral italijansko besedo po naše in me popravil: »Časa se imenuje.« Doma sem podvomil, da bi naš učitelj dobro obvladal italijanski jezik. Oče se je razhudil in odločno pribil: »Tiho mule, učitelj zna vse!« Kasneje me je umirjeno vprašal: »Kaj je bilo v šoli?« Povedal sem, da učitelj imenuje hišo z imenom »časa«. Oče se je zamislil, potem pa zamrmral: »Čaža se imenuje.« Bil je namreč avstrijski vojak pri 97. polku v Trstu in naučil se je nekaj besed tržaškega dialekta. To anekdoto sem nekoč pripovedoval v navzočnosti učitelja Albina Vončine, ki sem ga vedno cenil in visoko spoštoval. Ko sem pripoved končal, je Vončina, ki se je rad ponorčeval iz sebe, dejal: »Ti, sedaj pa še povej, da sem bil tisti učitelj jaz.« Zanikal sem in zatrdil, da sem si anekdoto izmislil. Druščina se je smejala. Midva z učiteljem pa sva vedela, da to ni bila šala, ampak utrinek iz tragedije po italijanski zasedbi Primorske. Ni imel grehov V italijanski vojski so nam večkrat priredili poljsko mašo. Ob pridigah je kurat govoril o sveti italijanski vojni in nas hrabril za vojne pohode. Slovenci smo bili ogorčeni nad početjem kurata, ker smo nasprotovali fašističnim osvajalnim pohodom. Ko so nas za veliko noč peljali k spovedi, mi je prijatelj Henrik Poljanškov s Prejnute šepnil: »Danes si bom privoščil kurata!« Potrudil se je, da se je spovedal prav pri njem. Ko ga je kurat nagovoril, naj zmoli predspovedno molitev, je Henrik dejal: »Nisem Italijan, pa ne znam italijanskih molitev.« Kurat: »Moli po vaše!« Ko je zmrmral molitev in utihnil, je kurat nadaljeval: Kdaj si bil zadnjič pri spovedi? Henrik: »Ko sem hodil v osnovno šolo.« Kurat: »Povej grehe!« Henrik: »Nimam nobenega. Nič slabega nisem storil, še nasprotnikov ne sovražim.« »Mislim, da sva se razumela, ker sva končala,« je pripovedoval Poljanšek. Po spovedi je takoj odšel iz cerkve in nekdo ga je vprašal: »Ali ti kurat ni naložil pokore?« Ne, je dejal Henrik, »nisem imel grehov.« Brišar ni razumel italijanščine Brišar iz Zakojške grape, imena se ne spominjam, je bil eden od 60 Slovencev, ki smo na začetku 1941. leta služili italijansko vojsko v Folignu. Italijanščine ni razumel in ker se ni mogel ničesar naučiti, mu niso dajali nalog. Še na fronto ga niso poslali, ker bi jim bil le v nadlego. Nekoč sva s prijateljem Henrikom Poljanškom prišla v nek zakoten barček, da bi se odžejala. V sosednji sobi sva zaslišala znan glas, pa sva pogledala, kdo neki bi bil. Zagledala sva Bri-šarja. Sedel je za mizo in se pogovarjal z dvema civilistoma. Ko naju je zagledal, je dejal: »Pa ja ne bosta kurbi!« in nadaljeval pogovor z Italijanoma. S Henrikom sva sklenila, da tega ne bova povedala niti prijateljem, da se komu ne bi zareklo. Na Brišarja, preprostega slovenskega fanta, ki je tako prebrisano vlekel Italijane za nos, pa sva bila nadvse ponosna. V »Compagnio speciale« Naš regiment se je vojskoval po Albaniji, Grčiji in Jugoslaviji. Ko so ga popolnili z rekruti, med katerimi je bilo veliko Slovencev-Primorcev, je 19 naših fantov dezertiralo. Med njimi tudi Franc Križič-Dimun iz Idrije. Pridružili so se albanskim partizanom. Ostale Slovence, ki jim pobeg še ni uspel, so odpoklicali iz operativne cone, jim priključili še Slovence, ki smo bili v Folignu, in vse internirali v compagnio speciale. Namenili so nas na rusko fronto, da bi delali barake za prezimovanje, pa so se premislili, ker so se bali, da bi tudi tam bežali k partizanom. Poslali so nas drvant v Massa Martano, 100 km bližnje domu, Mi smo bili tega veseli in ko smo odhajali iz Frozmona, smo veselo peli »Regiment po cesti gre«. Ob cesti je bila zbrana množica. Prišli so nas pozdravit, ker so mislili, da odhajamo v Rusijo. Za kolono se je špalir razdiral in ljudje so nas, ki smo hodili na začelju kolone za vojaško careto (za vozom), spraševali: »Kako, da ste tako korajžni in veseli, zakaj pojete? Pred vami so bili vsi, ki so odhajali v Rusijo, žalostni in zaskrbljeni. Mnogi so jokali.« Tedaj sem zaslišal glas nekoga izmed nas: Mi nismo Italijani, mi smo Slovenci! Montevarchi Ko se je 1942/43 leta tudi na Primorskem začelo hitro razvijati narodnoosvobodilno gibanje, so Italijani mobilizirali vse moške, ki so dopolnili 16 let, in starejše vojaške obveznike, da bi preprečili naraščanje partizanske vojske. Mobilizirance so internirali v com-panie speciali. Ena takih enot je bila v Montevarchi v bližini mesta Arezzo. Tu je bilo vsaj 20 Idrijčanov. Med njimi moj prijatelj Janko Eržen, ki je kasneje padel v partizanih. Nekoč sem omenil Alojziju Kendl, da nameravam v Montevarchi obiskat prijatelja. Lojze bi se mi rad pridružil, ker je imel tam brata Rafaela. Najm someščan Franc Likar-Cici, velik in prijeten možak, ki je imel le slabo lastnost, da ga je rad pil, je vskočil z besedo: »Gremo,« je dejal, se nato obrnil k meni in nadaljeval: »Ti, ki imaš večje možnosti, poskrbi za dovoljenja.« Naslednji dan sem previdno nagovoril kapetana: »Rad bi šel v Montevarchi obiskat prijatelja!« Kapetan: »Napiši si dovoljenje!« Jaz: »Z mano bi šla tudi Kenda in Likar.« Kapetan: »Lahko, če jamčiš, da se ne boste vlačili pijani po Umbriji.« V nedeljo zgodaj zjutraj smo odpotovali. V Montevarchi smo prišli sredi dopoldneva. Kot navadno v kasarnah sta bila tudi v tej zasilni vojašnici pri vhodu na eni strani stražarska soba, na drugi pa zapor. V njem so zaporniki peli »Delaj, delaj dekle pušelc«. Ko smo prišli skozi vhod, se je Likar napotil naravnost k zaporu, potrkal na vrata in ker je vedel, da zapornikom odvzamejo tobak, je vprašal: »Fantje, ali imate kaj za kaditi?« Skozi špranjo pod vrati pa je porinil škatlo cigaret in vžigalice. Takrat je prišel iz stražarske sobe pritlikav dežurni oficir, se približal Likarju in ga potrepljal po ramenu. Likar se je zravnal in laški oficir je obstal, ko je zagledal pred seboj moža, ki je bil več kot za glavo višji od njega. V hipu je izgubil ves oficirski pogum. Popoldne smo bili v neki zakotni gostilni. Rojak Nini Bončma je skuhal golaž in polento. Ko smo se vračali proti kasarni po glavni mestni ulici, je pred nami hodil Likar z razpetim suknjičem. Zapazil ga je dežurni oficir, ki je opravljal službo v mestu, se mu približal in ga vprašal: »Kakšen vojak si ti?« Likar je zafrkljivo m nekoliko vinjen stopil mirno in dejal: »Jaz sem vojak Viktorja Emanuela III., kralja Italije m cesarja Etiopije.« »Kako se pišeš,« ga je vprašal oficir? »Pehar hrušk,« je dejal Likar. Oficir tega imena ni znal zapisati m je zahteval razpoznavno ploščico. Likar je povedal, da je nima več, da jo je že davno izgubil, ker je že 10 let vojak. Oficir je začel pisati v beležnico m Likar mu je črkoval: P-e-h-a-r - H-r-u-š-k. Ne vem, kaj se je zgodilo naslednjega dne, ko v Montevarchi niso našli vojaka s tako čudnim imenom. Pozno zvečer sem prišel na železniško postajo. Kenda m Likar sta spala na klopeh. Preden je pripeljal vlak, sem ju zbudil. Vstopili smo na vlak m se odpeljali v temno noč. Med vožnjo sem utrujen zadremal m ko sem se predramil, je vlak ravno odpeljal s postaje Cortona Torontola, kjer bi morali prestopiti. »Tudi meni se je zdelo, da bi morali tu izstopiti,« je dejal Likar, »pa sta tako sladko spala, da vaju nisem hotel buditi.« Na srečo je takrat prišel sprevodnik m nam povedal, da bo prvi potniški vlak pripeljal z nasprotne smeri šele zjutraj in bi tako zamudili zvezo za pravočasni prihod v našo enoto. Ponoči bo pripeljal brzovlak, ki je za vojake prepovedan, vendar bi se v Costilione del lago v temi lahko vtihotapili vanj, je menil sprevodnik. Zato smo se odpeljali do omenjene postaje, kjer nam je železniški delavec pokazal dva vagona, ki ju bodo priklopih brzovlaku. Vstopili smo, legli na oblazinjene sedeže in zaspali. Ko me je zjutraj obsijalo sonce, sem se zbudil, pogledal skozi okno m videl visoke tovarniške dimnike m velike mestne hiše. Kje smo? »Arezzo!« je vpil sprevodnik ob vlaku, ki se je ustavil. Peljali smo se 60 km predaleč. Bili smo znova na začetku povratne poti in s pretečenim dovoljenjem. Nič posebnega se ni dogodilo na povratni vožnji do Massa Martane. Ko smo se približevali tej postaji, sem opozoril sopotnika, da vozi z železniške postaje v 6 km oddaljeno vas zelo majhen avtobus, ki je vedno nabito poln. »Bodita hitra, da ne bomo pešačili«, sem ju opozoril. »Ne skrbi,« sta mi zagotovila. In res, ko je vlak zapeljal na postajo, sta moja prijatelja že stala na stopnicah vagona in odskočila, še preden se je ustavil. Jaz sem jima sledil in ko sem pritekel do avtobusa, ju ni bilo nikjer. Našel sem ju v bifeju. Da bi čimprej spili naročeno pijačo, sem jima pomagal in ko smo prišli pred avtobus, je bil tako napolnjen, da se ne bi mogli več skobacati vanj. Sedaj bomo pešačili, sem dejal. »Ne!« je rekel Likar in pokazal na avtobus. Splezali smo na streho in se udobno namestili. Šofer je zahteval, da moramo sestopiti, pa se je Likar uprl in začel se je prepir. Šofer: »Vsi trije dol!« Likar: »Nikamor!« Šofer: »Ne bom odpeljal!« Likar: »Bomo pa tu« V avtobusu je zavreščalo. Potniki, ki so se v prenapolnjenem avtobusu sredi vročega poletja potili, so ogorčeno zahtevali, da se napravi red. Šofer je vztrajal: »Vsi trije dol!« Likar: »Nikamor!« Šofer: »Bomo ostali tu!« Likar: »Bomo pa tu.« V avtobusu je znova zavreščalo. Potniki so še odločneje zahtevali odhod in šofer se je uklonil. Pa vseeno ni mogel odpeljati, saj je Kenda sedel tako, da sta mu nogi viseli po sprednjem steklu na šoferski strani. Možaku je prekipelo in je zavpil: »Pa vsaj ti odmakni nogi.« Pripeljali smo se v Massa Martano. Na avtobusni postaji je stal kapetan. Pričakoval je zaročenko. Ko je izstopila, sta odšla in mi trije tudi. Naslednji dan me je Likar vprašal: »Ali je kapetan kaj naročil za naju?« »Nič,« sem dejal, »le nad menoj je zavpil „porco" (prašič).« »Le kaj si upa!« se je začudil Likar. Ni izgubljal dragocenega časa Ko sem po razpadu italijanske vojske v septembru 1943. leta prišel med partizane, smo se spopadli z Nemci, ki so zasedali Primorsko. Takrat se je partizansko gibanje močno okrepilo. Nastale so nove brigade in divizije. Severna Primorska in del Gorenjske sta postali operativno območje Triglavske divizije. Zato smo tudi mi odhajali na gorenjsko stran. Ko smo v oktobru prišli v Žirovski Vrh, je komandant bataljona Damijan Brus iz Idrije poslal našo četo zaminirat cesto med Gorenjo vasjo in Lučnami. Po tej poti so Nemci oskrbovali postojanko v Lučnah in po njej so redno patruljirale domobranske in nemške patrulje. Komandant nas je opozoril: »Bodite previdni, tu nismo več na Primorskem. Lahko naletite na domobrance. Ne bo vam lahko, če vas bodo počakali v zasedi. Bolje bo, če jih vi napadete iz zasede.« »Kako?« sem vprašal komandanta, »ali niso domobranci Slovenci? Čemu bi jih napadali?« »Nimam časa, da bi ti pojasnjeval,« je dejal Brus. »Vse ti bom pojasnil kdaj drugič.« Naslednji dan je nemški pratež zapeljal na nastavljene mine in kmalu se je začela hajka (ofenziva). Med bojem sem na nemških položajih slišal slovenske klice: »Kurbe ušive, vam bomo že pokazali!« Ko sem po borbi srečal Brusa, sem mu dejal: »Tisto o domobrancih mi ni treba več pojasnjevati.« »Prav,« je dejal Brus, »se mi je zdelo, da boš sam spoznal, pa nisem izgubljal dragocenega časa. « Kroglelovec Ko smo se v novembrski ofenzivi 1943. leta prebijali iz obroča nekje nad Selško dolino, sem po neuspelem napadu obležal med našimi in nemškimi položaji. Ker se nisem zavedal nevarnosti, sem odgovoril na klice Toneta Jurmana iz Gase (Rožna ulica) in si prislužil nekaj rafalov. Obvaroval me je globok sneg in nisem utrpel niti praske. V odeji, ki sem jo imel v nahrbtniku, pa se je nabralo prgišče krogel. Ponoči smo se prebili in ko smo naslednji dan počivali na varnem, sem odprl prestreljeni nahrbtnik in začel praskati krogle iz odeje. Šele takrat sem se zavedel nevarnosti in lotila se me je trema. Tovariši so se mi dobrohotno smejali, komandir pa je resno pripomnil: »Tebe se krogla izogiba. Če bo šlo tako naprej, te bomo uporabili za kroglelovca, da ne bo letelo po četi.« Ni ga poznal Ko sem se vračal iz bolnišnice v enoto, sem v Cerknem čakal na kamion, ki je prevažal potnike do Dolenje Trebuše. Na postaji je služboval Pavle Reparjev iz Pronta. Nadziral je, da so stopali na kamion le tisti, ki so imeli potrdilo sanitetne službe, da so se oko-pali m oparili obleko. Na kamion je hotel tudi visok partizan v angleškem dežnem plašču in ker ni imel sanitetnega potrdila, mu Pavle ni dovolil vstopiti. Pnšlec je zagotavljal, da nima uši, pa mu Pavle vseeno ni dovolil na kamion. Zadeva je bila urejena, ko je prišel komandir straže m Pavletu ukazal, da mora pustiti na kamion komandanta IX. Korpusa - generala Novljana. Pavle je ubogal in bil pohvaljen za vestno službo. Niso bili preoblečeni Skupina domobrancev iz idrijske postojanke se je preoblečena v partizane pritihotapila v Belo, da bi ulovila kakega kurirja, terenca ali civilista, ki bi bil preveč zaupljiv do lažnih partizanov. O novi domobranski taktiki je partizanska obveščevalna služba obvestila vse terenske organizacije in civilno prebivalstvo. Nekaj dni kasneje je prišla na Vojsko Gradnikova brigada. Zaradi varnosti so razposlali patrole po okolici. Ena je prišla do Miklajča nad Kočevšem in tam našla Franca Medvediča, starejšega aktivista, ki je moral zbežati pred Nemci iz Idrije v ilegalo. Medvedič, pod vtisom dogodka v Beli, partizanski patroli ni zaupal in se je obnašal precej osorno. Zato je bil partizanom sumljiv m so ga odpeljali v štab brigade. Tam je Medvedič srečal Silvija Kavčiča (kasnejšega okulista iz Idrije). Misleč, da je na domobranski komandi, ga je začudeno ogovoril: »Silvi, kaj pa ti tukaj? Ali si pri teh?« Nesporazum so hitro rešili in ko se je stemnilo, je patrola pospremila Medvediča nazaj. Opravičil se mu je Adi Golob s Stana nad Idrijo je bil kurir za zvezo med našim obveščevalnim centrom in mestno ilegalno organizacijo v Idriji. Adi, komaj 14-letni deček sovražniku m bil sumljiv m je nalogo varno opravljal. Zakompliciralo se je, ko so domobranci našli pri njem ročno granato. Adi se je zgovarjal, da obožuje orožje, pa so ga mobilizirali in oborožili. Ko je bil nekega večera na straži, je zbežal, da bi se vrnil k nam. Toda ni imel sreče. Naletel je na patrolo Komande mesta Idrija. Partizani so domobranca ujeli, ga zasmehovali, odpeljali na komando m zaprli v klet. Zjutraj so ga peljali v štab na zaslišanje. Adi je povedal, kako so ga domobranci mobilizirali m kako je pobegnil, pa mu niso verjeli. Slučajno sem prišel v štab m Adi se mi je približal, da bi ga zaščitil. »Ali ga poznaš?« me je vprašal komandant. »Kako ne bi poznal našega kurirja,« sem odvrnil. Adija so izpustili in ko sva odhajala, je prihitel za nama vodja patrole m se Adiju opravičil zaradi zasmehovanja. Žlikrofi za 1. maj Zavezniki so se že izkrcali v Normandiji, Rusi so zasedli Poljsko m bližal se je konec vojne. NOO so se pripravljali za prevzem oblasti tudi na okupiranem območju Slovenije. Okrožni odbor idrijskega okrožja se je bal, da bi Nemci pred odhodom iz Idrije onesposobili RŽS. Zato so sklicali posvetovanje rudarjev-aktivi-stov. Sestanek naj bi bil nekje ob stezi, ki vodi od Babe čez Veliki vrh na Pšenk. Vodil naj bi ga ing. Peter Aljančič, kasnejši delegat RŽS. Pred sestankom se je oglasil na našem obveščevalnem centru Stane Logar iz Idrije in me prosil, da bi pospremil ing. Aljančiča na mesto sestanka. Naloga m bila zahtevna m sem jo zlahka opravil. Med sejo sva šla z Logarjem na Gladke skale, da bi prihod na kraj sestanka preprečila nepovabljenim, ki so se zatekali pred bombardiranjem na Tičnico in v Poljančev gozd. Sedela sva pri Bogu za znamenjem, ko sta prišli dve ženički m naju zagledali. Nekoliko sta bili presenečeni in Franca Kosmač naju je spraševala: »Kdaj bo konec vojne?« Stane, ki se je rad ponorčeval, je začudeno vprašal: »Ali vam terenci še niso naročili, da morate vse gospodinje skuhati žlikrofe za 1. maj. Takrat bomo prišli v Idrijo. Pazite, da bo žlikrofov dovolj za vse.« Stane si niti sanjati ni upal, da bo Idrija osvobojena pred 1. majem 1945. leta. Gospa Franca pa me je nekaj mesecev kasneje vprašala: »Kako ste mogli vedeti, da bo vojne konec do 1. maja?« 500 J IDRIJA ZVONKO PERAT "DRŽAVLJANSKA" POBUDA DRŽAVNEMU ZBORU ZA POIMENOVANJE UČITELJSKE DRŽAVNE NAGRADE PO FRANCU MOČNIKU PREDLOG ZA POIMENOVANJE 7. septembra 1994 je časnik Delo objavil notico z naslovom Državna šolska nagrada je ostala brez imena, iz katere je bilo mogoče ugotoviti, da je Državni zbor sprejel zakon o državni nagradi za področje šolstva, ni pa je poimenoval po nekem nosilcu. To po eni strani kaže, da v zgodovini slovenskega šolstva ni nobenega zaslužnega človeka, ki bi na podlagi svojega dela in zaslug za razvoj šolstva lahko dobil to čast, ali pa kaže, če taki ljudje resnično obstajajo, da so ostali pozabljeni zaradi nizke stopnje razgledanosti tistih, ki so nagrado predlagali, obravnavali in jo na koncu tudi uzakonili. Ker se poznavalci zgodovine slovenskega šolstva s tako rešitvijo nikakor ne moremo strinjati, saj je glede na civiliziranost slovenskega naroda nedopustna ali celo sramotna, predlagamo, da se nagrada za učitelje na področju šolstva poimenuje po dr. Francu Močniku, matematiku, metodiku in zavednemu Slovencu, ki je zaslužen za razvoj šolstva, posebno pa za uspešno poučevanje matematike na Slovenskem, v Avstro-ogrski monarhiji ter še v številnih deželah Evrope. Po delu in slovesu, ki ga je užival, ga je mogoče primerjati edino z Jernejem Kopitarjem, znamenitim jezikoslovcem 131 evropskega slovesa. ZAPISI Življenje: Rodil se je 1. oktobra 1814 v Cerknem kot sin kmeta in gostilničarja. Ljudsko šolo je obiskoval v Idriji, gimnazijo in licej pa v Ljubljani. Po končanem liceju je vstopil v goriško bogoslovje, vendar po končanem študiju ni postal duhovnik, marveč učitelj v 4. razredu goriške normalke. V Gorici je služboval deset let in v tem času opravljal na graškem vseučilišču rigoroze iz elementarne matematike, fizike, teoretične in praktične filozofije, trgovskega računstva ter zgodovine. Leta 1840 je promoviral za doktorja filozofije. Šest let zatem je bil imenovan za profesorja elementarne matematike in trgovskega računstva na tehniški akademiji v Lvovu, leta 1849 pa za profesorja matematike na vseučilišču v Olomucu. Leta 1851 je postal svetnik in šolski nadzornik ljudskih šol v Ljubljani in tudi tu uspešno deloval deset let, dokler ni bil leta 1860 premeščen v Gradec; tam so mu zaupali nadzorstvo ljudskih šol in realk na Štajerskem in Koroškem. Po preureditvi šolske uprave je postal deželni šolski nadzornik prve stopnje za Štajersko. To službo je opravljal vse do upokojitve leta 1871. Umrl je v Gradcu, 30. novembra 1892. Delo: Močnikovo življenjsko delo zajema več sestavin. Mogoče ga je opredeliti kot znanstvenika, izjemno dobrega metodika in pisca učbenikov za matematiko in šolskega nadzornika, ki je v slovenskih deželah vpeljeval v različne šole slovenski jezik in z njim pouk matematike v materinščini. Kot znanstvenik se je Močnik izkazal predvsem pri nekaterih praktičnih rešitvah Chau-cheyevih enačb, nadalje kot sestavljalec logaritemskih tablic, kot pisec različnih razprav iz poučevanja matematike in kot vpeljeva-lec novega francoskega merskega sistema. Kljub temu pa je večina njegovega dela usmerjena na pisanje učbenikov in navodil za poučevanje matematike v ljudskih šolah, realkah, normal-kah in gimnazijah. Močnik je znal svoje praktične učiteljske izkušnje izredno dobro povezati z znanjem matematike. Zavračal je tedanji splošno razširjeni način pouka, ki je obremenjeval učenčev spomin z guljenjem raznih splošnih pravil in obrazcev, ter zahteval, da si mladina temelje računstva pridobi s samostojnim razmišljanjem in sodelovanjem. Spomin naj pridobi trdno oporo v razumu, pridobljeno znanje se mora utrditi s ponavljanjem in vajami. Močnik se zelo dobro zaveda pomena razvojne stopnje učencev in zato opozarja, da je treba poučevati v ljudskih šolah drugače kot v realkah in gimnazijah. Na tej podlagi so napisani vsi njegovi učbeniki iz matematike in navodila za poučevanje. Močnik zahteva od učitelja, da je dober matematik, pa tudi to, da mora biti učbenik pravilno metodično sestavljen, da se učenec iz njega lahko uči. Močnik je izredno dober metodik in večina njegovega življenjskega dela je usmerjena prav na to področje. Tretja sestavina Močnikovega dela je nadzor nad šolami, pisanje učnih načrtov za matematiko in vpeljevanje le-teh v takratne šole. Gledano s stališča tedanjih političnih razmer ga ni mogoče šteti za revolucionarja v klasičnem pomenu. Močnik je bil fanatično privržen stroki in izboljšanju šolstva in se ni udinjal politiki. Pri tem je kazal visoko narodno zavest in je celo s pritiski pripravil nemškutarsko usmerjene učitelje, da so začeli poučevati v slovenskem jeziku. Njegov cilj je bil dati učencem dobro znanje, in to v maternem jeziku. Za zasluge pri izboljšanju pouka matematike, predvsem pa za izdelavo učbenikov s tega področja in navodil za poučevanje v celotni Avstro-ogrski monarhiji je bil odlikovan leta 1862 z viteškim križcem reda Franca Jožefa, ob upokojitvi pa z redom železne krone, s katerim je dobil naziv vitez. Zveza slovenskih učiteljskih društev mu je 18. avgusta 1894 odkrila spominsko ploščo na rojstni hiši v Cerknem. Ob 150-letnici njegovega rojstva mu je Društvo matematikov, fizikov in astronomov SR Slovenije priredilo v Cerknem 24. oktobra 1964 spominsko proslavo, Slovenska akademija znanosti in umetnosti pa je 1966 izdala publikacijo Bibliografija Franca Močnika. Vpliv: Močnika kot šolnika in matematika označuje izredno obsežen opus, ki ga sestavljajo razprave, učbeniki, navodila za poučevanje in učni načrti. Večina teh del je napisana v nemškem jeziku, in to je tudi razumljivo, saj je bil občevalni jezik v Avstro-Ogrski nemški. Le učbeniki in navodila za poučevanje so napisana v slovenskem jeziku oziroma jeziku tiste dežele, v kateri so uporabljali ta njegova dela. Ta dela so bila prevedena v jezike mnogih evropskih narodov, uporabljali so jih 60 do 80 let. Močnikov opus zajema 145 del v nemškem jeziku in 29 v slovenskem; 29 njegovih del je bilo prevedenih v hrvaščino, 32 v srbščino, 4 dela so izšla v Bosni in Hercegovini; 9 je prevedenih v albanščino, prav toliko v bolgarščino, 38 v češki jezik, 46 v italijanski, 38 v madžarski, 4 v novogrški, 39 v poljski, 21 v romunski, 2 v slovaški m 40 v ukrajinski; skupaj torej 485 del. Število objavljenih Močnikovih del realno pokaže razširjenost njegovega vpliva v takratni Evropi. Dr. F. Močnik ni bil le ozek strokovnjak svoje stroke, temveč posega tudi na druga področja. V njegovih učbenikih zasledimo tudi podroben opis začetnega opismenjevanja učencev v prvem razredu ljudske šole. Kot nadzornik je sestavljal učne načrte za matematiko posameznih vrst šol, vpeljeval učitelje v boljši pouk in navsezadnje kot narodno zaveden Slovenec izrabljal svoj položaj šolskega nadzornika za vpeljevanje slovenskega jezika v takratne šole. UTEMELJITEV imenovanja nagrade za učitelje po dr. Francu Močniku Slovenskemu šolstvu so opredelili temelje in razvoj po letu 1945 znani m neznani učitelji, ki so se odlikovali v metodiki pouka. Ta usmeritev se potem bistveno ni več spreminjala, kajti razne šolske reforme so vplivale le na zunanje oblike slovenskega šolstva, niso pa posegle v njegovo bistvo. Ni mogoče zanikati, da niso prinašale nič novega, vendar temeljnega koncepta niso dodelovale. Tu gre namreč za vprašanje načina poučevanja, to je za metodiko pouka. Ta je bila zelo dobro razvita na slovenskih učiteljiščih, ne pa tudi na višjih in visokih šolah. Z odpravo učiteljišč in zato, ker visoke šole, ki vzgajajo učitelje, niso razvile ustreznega pouka metodike, je danes kritična točka slovenskega šolstva vse tja od osnovne šole do univerze način prenašanja znanja učencem, posebno še s stališča njihove razvojne stopnje. Treba je vedeti, da slovenskih staršev ne zanimajo šolske reforme, temveč jih skrbi predvsem to, ali bo njihovim otrokom podeljeno tisto znanje, ki ga razglaša posamezna šola v okviru svojih učnih programov. S tega stališča je mogoče trditi, da bi bil zgled dr. Franca Močnika, matematika, metodika in naprednega šolnika, primerna spodbuda za učitelje, ki bi želeli dosegati ravno v tej smeri boljše uspehe. Njihove izsledke bi bilo potem mogoče podajati tudi širšemu slovenskemu prostoru. Nagrada za učitelje naj bi se podeljevala za uspešnost prenašanja znanja učencem in naj bi zato nosila Močnikov priimek. V bližnji preteklosti je ta nagrada za učitelje nosila pečat osebnosti učitelja in narodnega heroja Staneta Žagarja. Postopek je potekal tako, da so pred komisijo najprej prebrali njegov življenjepis, m to še preden so pregledali dela kandidatov. Mislimo, da bi bilo ta postopek treba ohraniti tudi v prihodnje. Lik nagrajenca bi moral biti kompatibilen z likom nosilca imena učiteljske nagrade. S tem bi bilo po eni strani določeno področje šolstva, s katerega bi se podeljevale te nagrade, po drugi strani pa bi zdaj dokaj resigmrano učiteljstvo obrnili nazaj k stroki m njegovemu poklicnemu poslanstvu. Benjamin Jurman, raziskovalec, dr. Janez Justin, raziskovalec in dr Angelca Žerovnik, raziskovalka iz Pedagoškega inštituta pri Univerzi v Ljubljani ter mag. Zvonko Perat, I. svetovalec na Zavodu RS za šolstvo in šport OPOMBA: Pobudo je podprl tudi občni zbor Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije v Cankarjevem domu 22. oktobra 1994, ki je bil ob zaključku 1. kongresa matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (20.-22. okt. 1994). BOJAN REŽUN PRVO SLOVENSKO POSVETOVANJE O ZEMELJSKIH PLAZOVIH Idrija, 17. in 18. november 1994 V Republiki Sloveniji je po nepopolnih podatkih preko 600 velikih in 6000 malih zemeljskih plazov. Pojavljajo se skoraj na celotnem ozemlju naše države, ki je po površini majhna, a zelo obremenjena s temi pojavi, ki nam povzročajo veliko materialne škode in so zahtevali tudi človeške žrtve. S plazovi in usadi se človek srečuje praktično vsak dan, pa najsi bodo posledica vodnih ujm, izgradnje novih cest, kmetijskih in gozdarskih posegov v okolje in v gradbeništvu. Tudi idrijsko-cerkljansko ozemlje ni bilo izvzeto glede teh pojavov, lahko bi trdili, da spada v vrh ogroženih. V mandatu zadnjega IS skupščine občine Idrija so se njihovi člani večkrat srečevali s to problematiko, zato ni čudno, da je prišlo do pobude o organiziranju posveta, na katerem bi sodelovali strokovnjaki s tega področja ter vsi prizadeti skupaj z vladnimi organi, ki se ukvarjajo s to problematiko. Glede na to, da je ideja o posvetu zrasla v Idriji, se je Rudnik živega srebra odločil, da organizira to posvetovanje pod pokroviteljstvom štirih ministrstev (Ministrstvo za okolje in prostor RS, Ministrstvo za obrambo RS, Ministrstvo za promet in zveze RS in Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo RS) ter številnih sponzorjev, ki so podprli to posvetovanje. POROČILA Doc. dr. Mihael Ribičič je bil tudi predsednik organizacijskega odbora posvetovanja. (Foto: J. Prelovec). Organizacijski odbor posvetovanja doc. dr. Mihael Ribičič, IGGG Ljubljana - predsednik Anton Kovač, MOP, RS Ljubljana Janez Čepljak, MKG RS Ljubljana mag. Primož Marolt, MO, RUZR Ljubljana Brammir Vlaj, MPZ RUC Ljubljana Albin Krapež, MOP, Izpostava Nova Gorica prof. dr. Jože Čar, FNT Ljubljana prof. dr. Silvan Vidmar, FAGG Ljubljana doc. dr. Geza Vogrinčič, FNT Ljubljana prof. dr. Ludvik Trauner, TF Maribor prof. dr. Ivan Sovine, SLOGeD Ljubljana dr. Jakob Likar, IRGO Ljubljana mag. Aleš Horvat, PUH Ljubljana mag. Renato Vidrih, Seizmološki zavod RS Ljubljana Igor Špacapan, ZRMK Ljubljana mag. Marko Cigale, RŽS Idrija Jože Janež, Geologija d.o.o., Idrija Bojan Režun, RŽS Idrija Pripravljalni odbor Bojan Režun, RŽS Idrija Jože Janež, Geologija d.o.o., Idrija Nande Rupmk, PB Idrija mag. Marko Cigale, RŽS Idrija Pavla Pavšič, RŽS Idrija Uroš Eržen, RŽS Idrija Klavdija Miklavčič, RŽS Idrija Andrej Albreht, Geologija d.o.o., Idrija Metka Petrič, ZRC SAZU Postojna Darja Vihtelič, RŽS Idrija Pripravljalni odbor je že v mesecu marcu 1994 sklical prvi sestanek Organizacijskega odbora, v katerem smo poizkušali zbrati čimbolj kompetentne predstavnike ministrstev, inštitutov, obeh univerz ter gospodarstva, ki se ukvarjajo s sanacijo plazov. Definirali smo najbolj pereče teme m jih razdelili v štiri sklope: I. Pravna problematika II. Preventiva pred zemeljskimi plazovi III. Terminologija, standardi in priporočila za raziskave plazov IV. Plazovi m njihova sanacija 26 referatov, predstavljenih v zborniku s preko 300 stranmi, zagotavlja, da je zbrano obsežno gradivo, ki osvetljuje problematiko plazov z različnih strani. Kljub kratkemu času za tako zahtevno in odgovorno delo nam je uspelo pripraviti posvetovanje v enkratnem okolju idrijske Galerije. V dveh dneh se je zbralo preko 170 udeležencev posvetovanja. Posvet je o tvoril državni sekretar mag. Radovan Tauses z Ministrstva za okolje in prostor. Vsaka sekcija je po predstavitvi referatov nadaljevala z živahno debato prisotnih udeležencev, iz katere izhajajo tudi zaključki Udeleženci ekskurzije na Cerkljansko so si ogledali nekatere uspešne sanacije plazovitih območij. (Foto: S. Jesenovec). posvetovanja. Za popestritev pa je poskrbel tudi g. Harald Kittel, predstavnik Štajerske deželne vlade iz Gradca, ki je predstavil avstrijski sistem reševanja problematike plazov. Okrogla miza zadnji dan posveta je zajela celovito problematiko s področja sanacije plazov m odprla nemalo nerešenih vprašanj, ki nas obremenjujejo tako rekoč vsak dan. Sklepi, ki so bili izoblikovani na zaključni seji, so prav gotovo izraz trenutnega stanja, saj reševanje pereče problematike plazov ni sistemsko rešeno. Udeleženci so bili soglasni, da je potrebno to področje čim prej urediti, tako s stališča stroke kot s strani zakonske regulative. Na ta načm bi se tudi naša država vključila v aktivnosti, ki potekajo po vsem svetu, saj je desetletje 1990-2000 izbrano kot »Mednarodno desetletje za zmanjšanje naravnih katastrof«. Posvet o plazovih so udeleženci zaključili z ekskurzijo na Cerkljansko, kjer so si ogledali uspešne sanacije nekaterih plazovitih območij. Tudi na tem mestu bi se še enkrat rad zahvalil vsem sodelujočim pri organizaciji posveta, ki bo po zagotovilu udeležencev ostal vsem v lepem spominu, tako kot tudi Idrija in Cerkno, ki sta se še enkrat pokazala kot dobra gostitelja. Sklepi okrogle mize o pravni problematiki in zakonodaji Pravno problematiko in zakonodajo, ki ureja problematiko plazov je treba reševati sistemsko v več zakonih. K zakonom, ki delno urejajo pravno problematiko in zakonodajo (Zakon o varstvu pred naravnimi m drugimi nesrečami in Zakon o varstvu okolja), je treba sprejeti še Zakon o tleh in Zakon o sanaciji, poleg tega pa je potrebno obravnavano problematiko tudi opredeliti v področnih zakonih, ki večinoma še niso sprejeti (Zakon o vodah, gozdovih, cestah itd.). Zaradi kompleksnosti problematike reševanja m zaščite pred zemeljskimi plazovi predlagamo ustanovitev posebnega vladnega organa, ki bo usklajeval delo na tem področju. Za odpravo posledic plazov je potrebno zagotoviti stalen proračunski vir in določiti pogoje participacije lastnika pri sanaciji, kar je potrebno tudi zakonsko urediti. Opredeliti je treba, da naj bi bili do pomoči države upravičeni vsi oškodovanci, ki niso predmet drugih predpisov, kot je npr. zavarovalnina. Potrebno je tudi zagotoviti poseben finančni vir za škodo, ki do sedaj ni bila sanirana, m določiti postopke za njegovo uporabo. Sklepi sekcij V slovenskem prostoru je potrebno organizirati enoten informacijski sistem na področju problematike plazenja, ki bó po enotni metodologiji zajel podatke popisa plazišč. Informacijski sistem mora biti razširjen tudi na celotno področje zajema geotehmčmh in inženirsko-geoloških podatkov. Dostop, upravljanje in zbiranje podatkov mora biti opredeljeno v predpisih. Poseben poudarek je potrebno dati preventivi za preprečevanje nastanka zemeljskih plazov pri človeških posegih v prostor. Potrebno je pristopiti k uskladitvi terminologije, to je k izdelavi terminološkega slovarčka. Delovna skupina se ustanovi pri Geo-tehničnem društvu Slovenije. V predpise je potrebno zajeti postopke in popis, ki naj se izvajajo pri preprečevanjih posledic nestabilnih pojavov, pa tudi pri preventivnih ukrepih. V Sloveniji se odpira problematika posledic rudarjenja, posebno v povezavi z zapiranjem rudnikov. Podobno kot je potrebno urediti zakonsko problematiko plazenja, je potrebno tudi urediti sanacijo posledic rudarjenja, ki se najpogosteje izraža v nestabilnosti terena nad odkopnimi območji. Še naprej je potrebno vpeljevati nove metode sanacij, kot so mikropiloti, »jet grouting« in kemično vezanje plazine. Potrebno je usklajevati delo med različnimi strokami, ki se ukvarjajo s plazenjem in izmenjevati izkušnje. Za večja plazovita območja je potrebno zagotoviti stalno spremljavo. Splošni zaključki posvetovanja Posvetovanje o zemeljskih plazovih bo postalo tradicionalno s srečanji vsako drugo leto. Posvetovanje bo imelo mednarodni značaj. Organizacijski odbor posreduje te sklepe strokovnim in znanstvenim institucijam, javnosti in vladi. DARKO VILER ZBOROVANJE SLOVENSKEGA MUZEJSKEGA DRUŠTVA Idrija, 11.-13. oktober 1995 Slovensko muzejsko društvo je v dneh od 11. do 13. oktobra pripravilo tretje zborovanje slovenskih muzealcev. Po prvem, ki je potekalo v Šmarjeških Toplicah, in drugem, ki je bilo v Dobrni, smo se dogovorili, da bo tretje srečanje organiziral Mestni muzej Idrija, kar verjetno ni bilo naključje, saj Idrija iz leta v leto vse bolj pridobiva podobo mesta muzeja. S svojo atraktivno muzejsko ponudbo privablja množice obiskovalcev od blizu in daleč, ki z zanimanjem in neprikritim navdušenjem spoznavajo 500-letni razvoj najstarejšega rudarskega mesta v Sloveniji, kjer je deloval drugi največji rudnik živega srebra na svetu. Strokovni del zborovanja je potekal po delovnih skupinah. Strokovnega srečanja se je udeležilo približno 150 muzealcev iz 42 slovenskih muzejev. Prisotni so bili tudi predstavniki vseh nacionalnih muzejskih ustanov, in sicer Slovenskega etnografskega muzeja, Prirodoslovnega, Narodnega, Tehniškega muzeja in Narodne galerije. Od Murske Sobote do Pirana, od Jesenic do Novega mesta. Vsi referati na zborovanju so bili objavljeni v posebnem zborniku, ki ga je Slovensko muzejsko društvo izdalo prav za to posvetovanje. Zbornik vsebuje devetnajst razmišljanj kolegov muzealcev, ki so razvrščeni po temah delovnih skupin. Največ referatov, osem, je bilo na temo »Nove stalne postavitve v slovenskih muzejih«. Janez Kavčič je predstavil »Pet stoletij Rudnika živega srebra in mesta Idrije« - novo razstavo v gradu Gewerkenegg. Martina Pišljar in Tomaž Klemenčič sta ob Antonijevem rovu predstavila razvoj rudarjenja skozi stoletja v rudniku živega srebra v Idriji. Pridobivanje gradiva in vprašanja tehniške dediščine v slovenskih muzejih sta bili temi osmih referatov. Kolegica Ivana Leskovec je opozorila na staro rudarsko terminologijo. Izrazi, včasih tako tipični v vsakdanji rudarski govorici, sedaj počasi izginjajo v pozabo. Trije prispevki v zborniku pa so na temo »Interakcija v muzejski oedagoški praksi«. V Filmskem gledališču se je v sredo 11. oktobra pričelo zborovanje, ki ga je odprl Stane Mrvič, dosedanji predsednik društva in direktor Uprave za kulturno dediščino pri vladi Republike Slovenije. Župan mesta Idrije Samo Bevk je nadrobno orisal trenutno podobo mesta in njegove perspektive. Slavnostni govornik, minister za kulturo in naš rojak Sergij Pelhan pa je poudaril vpetost muzejske dejavnosti v kulturno podobo naroda ter napovedal nekatere spremembe v kulturni politiki. Poudaril je, da bodo pri ohranjanju kulturnega bogastva morale prevzeti večjo vlogo občine, ki vse prevečkrat le čakajo na državni denar. Med redke izjeme je poleg Ptuja in Novega mesta minister Pelhan uvrstil tudi idrijsko občino, ki iz občinskega proračuna za kulturo namenja kar sedem odstotkov. Med gosti je bil tudi poslanec državnega zbora Zmago Jelinčič, ki je obljubil svojo pomoč in podporo pri sprejemanju nove kulturne zakonodaje v parlamentu. Muzejski kolega prof. Janez Kavčič se je v predavanju Idrija skozi čas sprehodil skozi najpomembnejša obdobja našega mesta ter posvetil zborovanje Francu Hladniku, Karlu Dežmanu in Henriku Freyerju - trem idrijskim rojakom, ki so postavljali temelje slovenski muzejski stroki. V popoldanskem času smo se, v prostorih našega muzeja na gradu Gewerkenegg, muzealci razdelili v štiri delovne skupine. Prva je obravnavala nove stalne postavitve v slovenskih muzejih in se ni strinjala z obravnavo muzejev kot »mrtve kulture«. Udeleženci so poudarili, da je treba po prezentacijski strani muzeje primerjati z razvito kreativnostjo drugih kulturnih zvrsti. Druga skupina je razpravljala o pridobivanju gradiva v slovenskih muzejih. Če bi želeli vzpostaviti tržne razmere, bi morali ustanoviti avkcijsko hišo, enovit cenovni sistem ter iskati dodatne vire za financiranje (razne fondacije, donatorje,...). Muzealci, ki so se ukvarjali z vprašanji tehniške dediščine, smatrajo, da bi v nov zakon o varstvu naravne in kulturne dediščine morali vnesti člene, ki bi zagotovili varstvo tehniške dediščine. Okrepiti pa bi morali tudi sodelovanje muzejev in regionalnih zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine. Ustanoviti bi se morala tudi interventna skupina za dokumentiranje najbolj ogrožene tehniške dediščine. Nujno pa bi morali zaposliti tudi več kustosov s »tehniško« izobrazbo. Morali bi tudi raziskovati in dokumentirati vso staro terminologijo. Četrta delovna skupina je obravnavala interaktivnost v muzejski pedagoški praksi in ugotovila, da je interaktivna metoda v slovenskih muzejih vse pomembnejša, saj omogoča emocionalno in racionalno spoznavanje muzejske vsebine. V četrtek dopoldne je tekel pogovor o pridobivanju dodatnih finančnih virov v slovenskih muzejih. Ti viri so lahko: dohodek od prodaje vstopnic, razne fondacije, sponzorji, partnerji, prijatelji muzejev, donatorji, dohodki od najemnin, ... Vzporedno je potekal tudi odprti forum, kjer smo se pogovarjali o uporabi trajnega papirja v slovenskih muzejih, računalniških komunikaciji, razstavi Ljubljanski potres 1895-1995, prenovi stalne razstave v Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti ter se seznanili z delovnimi listi za učne ure v muzeju. Popoldne je v Filmskem gledališču potekalo skupno zasedanje, kjer smo izvolili novo vodstvo Slovenskega muzejskega društva, ki ga bo poslej vodila Taja Čepič iz Mestnega muzeja iz Ljubljane. Metka Simončič je predstavila projekt ustanovitve Slovenske zveze prijateljev muzejev, Gregor Moder našo udeležbo na letošnjem zasedanju ICOM na Norveškem, Ralf Čeplak pa delo Zveze muzejev Slovenije. Slavnostne podelitve najvišjega priznanja muzejske stroke, Valvasorjeve nagrade in priznanj, se je poleg županov občin Idrije in Cerkno udeležil tudi predsednik državnega zbora Republike Slo- Dobitmk Valvasorjeve nagrade dr. Gorazd Makarovič. venije Jožef Školjč. Podelitev nagrade in priznanj je potekala v hotelu Cerkno. Valvasorjevo nagrado je letos za življenjsko delo prejel dr. Gorazd Makarovič, ki vsa leta deluje v Slovenskem etnografskem muzeju. Bogate zbirke so tudi po njegovi zaslugi primerljive z gradivom v vodilnih evropskih etnografskih muzejih. V svojem delu je na novo definiral pojem in pomen ljudske umetnosti. Pokazal je tudi posluh za pričevalnost na videz obrobnih pojavov v slovenski zgodovini m kulturi, kot so problem kiča, stanovanjska kultura višjih plasti prebivalstva v srednjem veku, problematika ljudske prehrane itd. Mag. Darja Koter je dobila priznanje za razstavo glasbil v ptujskem Pokrajinskem muzeju. Gre za edmo tako zbirko v Sloveniji, ki po mnenju stroke v ničemer ne zaostaja za tovrstnimi m bolj znanimi zbirkami v sosednjih državah. Delovna skupina ljubljanskega Mestnega muzeja v sestavi Taja Čepič, Irena Žmuc m mag. Borut Rovšnik ter skupina Novi kolektivizem so dobili priznanje za razstavo Potres v Ljubljani 1895-1995. Prosimo, dotikajte se predmetov je bil naslov razstave v Pokrajinskem muzeju v Celju. Pripravili so jo Rolanda Fugger Ger-madnik, Irena Lazar in Nande Koprivnik m zanjo prejeli Valvasorjevo priznanje. Namenjena je bila slepim m slabovidnim obiskovalcem, ki so se po otipu lahko seznanili z življenjem v antični Celei. Petek, 13. oktober je bil zadnji dan druženja slovenskih muzealcev. Izkoristili smo ga za ogled prelepe Cerkljanske. Bili smo v Partizanski bolnici Franja, spustili smo se v aragonitno Ravensko jamo ter si ogledali Bevkovo domačijo v Zakojci. Zborovanje so finančno omogočili Ministrstvo za kulturo republike Slovenije, občina Idrija in občina Cerkno ter Hit Nova Gorica. Vsa izvedba in priprava zborovanja pa je bila na plečih Mestnega muzeja Idrija m posameznih članov Slovenskega muzejskega društva, ki so bili vključeni v organizacijski odbor. Enotno mnenje vseh udeležencev zborovanja je bilo, da se bodo v Idrijo m Cerkno še vrnili. MOŠKI AKT OGLJE 1993 RAZISKAVE ZELENI SISTEM IDRIJE Predstavitev naloge Naloga je nastajala kot enotedenska delavnica 3. letnika študija krajinske arhitekture pri predmetu Načrtovalska analiza in vrednotenje krajine pod mentorstvom prof. dr. Janeza Marušiča in mag. Ane Kučan. Cilj te delavnice je bil prepoznati zelene sestavine mesta Idrije, ugotoviti možnosti njihovih povezav v zeleni sistem in opredeliti pomen zelenega sistema. V prvi vrsti so bile odločilne za odprti prostor mesta Idrije opredeljujoče naravne danosti in zgodovinske plasti odprtega prostora. Predlog ureditve odprtega prostora Izhodišča za zasnovo zelenega sistema Zeleni sistem gradijo vse odprte površine v mestu in njegovem obrobju, ki jih označuje njihovo bolj naravno stanje. Te površine so javne zelenice, parki in igrišča, drevoredi in prometno zelenje, vodotoki in njihovi bregovi, vrtički, zasebni vrtovi in zelenice ob različnih gospodarskih objektih, kmetijska zemljišča in gozd na mestnem obrobju. Posamezne sestavine mestnega zelenega sistema se razlikujejo po podobi, po položaju v odnosu do drugih površin, po namembnosti in po možnostih dostopa ter rabe. Zato jih v sistemu zelenih površin mesta tudi različno obravnavamo. Mestno zelenje ima številne funkcije. Poglavitne so naslednje: 1. Socialna funkcija zelenega sistema Odprti prostor mesta je javni prostor - služi meščanom za sprostitev in oddih, za športno udejstvovanje, za srečavanje in druženje. 2. Mestotvoma funkcija Odprti prostor je negativ grajenemu mestnemu tkivu, deluje čle- nitveno in povezovalno, daje prostorski okvir, nakazuje smeri, prispeva k splošni podobi mesta. 3. Ekološka funkcija Mesto je sistem, v katerem je tudi veliko habitatov - življenjskih prostorov, ki so sicer močno spremenjeni, vendar še vedno naravni. Take prvine so v mestih predvsem površinske vode, reliefne posebnosti kot so strma pobočja, stene, obrežja potokov in rek ipd. Naloga zelenega sistema je, da taka življenjska okolja ohrani, varuje in jih, če je le mogoče, tudi na novo vzpostavlja. Pomembne so pri tem tudi povezave med njimi, predvsem za prehod in pretok življenjskih oblik, za ohranjanje in povečanje naravne pestrosti, za stabilnost naravnega življenja. 4. Funkcija izravnave zaradi neugodnih vplivov v okolju Predvsem vegetacijske sestavine mestnega odprtega prostora imajo pomembno izravnalno vlogo: uravnavajo temperaturo in vlažnost zraka, regenerirajo različne vplive in onesnaževanja, osamijo neugodne rabe in objekte pred pogledi ali nasploh lahko izboljšajo videz sicer neuglednim objektom. Idrija in njene zelene površine Seminarsko delo smo začeli z inventarizacijo obstoječih zelenih površin - s terenskim ogledom in skiciranjem ter popisovanjem. Analizirali smo prostor Idrije in njegove naravne ter ustvarjene danosti. Sledilo je spoznavanje in razumevanje problemov in potreb, oziroma konfliktov, degradacij in neskladij, ki bi jih lahko razrešili z zasnovo zelenega sistema. Zatem smo iskali in preverjali različne možnosti ureditev in izoblikovali ureditvene predloge. Odprti prostor mesta Idrija opredeljujejo naravne danosti: zgradba prostora - dolina Idrijce - kotel Nikove s stranskimi dolinami - visoki grebeni, ki obdajajo celoten prostor mesta površinska vodotoka Reka Idrijca, ki poteka »na robu« mesta ter hudournik Nikova, ob kateri se je razvilo jedro mesta relief Strma pobočja, ki so narekovala posebnosti mestne pozidave gozd in gozdni rob Gozdovi, ki dajejo okvir mestnemu obrobju in zaraščajo najbolj strme grape Najpomembnejše današnje sestavine odprtega prostora mesta Idrija so: Idrijca z bregovi. Nikova, ki je po nepotrebnem preveč »anorganska«. Sotočje Nikove in Idrijce. Grič s cerkvijo sv. Antona -najpomembnejša dominanta v prostoru. Idrijski grad - historično in prostorsko pomembna točka mestne podobe. Park v centru mesta - na mestu nekdanje idrijske cerkve. Mejca - nekdanji najpomembnejši socialni prostor Idrije. Sprehajališče - Rake z izjemnimi primerki dreves. Drevored - zelo značilni so divji kostanji. Vrtički - najbolj opazna sestavina oprtega prostora Idrije. Zasebni vrtovi. Kmetijska zemljišča in gozdovi na obrobju mesta. Naloge zelenega sistema, ki izhajajo iz problemov mestne ureditve: Urediti podobo odprtih prostorov mesta. Povezati pomembnejše sestavine mestnega prostora - s potmi, stopnišči. Poudariti in povečati naravnost posameznih sestavin odprtega prostora -vodotokov, njihovih bregov in grap. Povezati s peš potmi rudniške objekte, ki se obnovijo za turistični obisk. Obnoviti drevorede ob glavnih idrijskih cestah. Z drobnimi ureditvami z rastlinjem izboljšati mestno podobo. Prispevati k ustrezni ureditvi zapuščenih rudniških objektov. Bolj »organska« ureditev Nikove. Dati ustrezno namembnost zemljiščem, ki se posedajo. Urediti območje Mejce - sanacija območja. Sanacija drugih degradiranih zemljišč - kamnolomov, peskokopov ter jalovišč. Urediti peš povezave do najpomembnejših obiskovalnih točk v okolici. Urediti poti za gorsko kolesarjenje. OPOMBA: Karte so izdelali študentje 3. letnika študija KA v študijskem letu 1994/95. V okviru predmeta Risanje, ki ga vodi prof. Lojze Drašler, so sodelovali tudi študentje 1. letnika KA. Za objavo pripravila Tanja Simončič. f/ii. gozd v//h//h zaraSCajoCf. povrSinf ESS23 obvodno rast if nnnnni TRAVNIK. vrtOW uh SAOOVN.1AKI VRTIČKI V//////A javno zelenjf otroška in športna igrišča fs'f drevored • posamezno drevo [v ooncoon' zmov '".k m mi onnnv" - Karta 1: Inventanzacija zelenih površin RABA IN NAČINI POZIDAVE V////k INDIVIDUALNA STANOVANJSKA GRADNJA <1 bloki i - 1 industrijski objekti ežs5s3 ustanove CERKVENI OBJEKTI ffiSHI RUDNIŠKI OBJEKTI [yVÄV^ javne zgradbe t- "' i poslovno-stanovanjske zgradbe i i Karta 2: Raba in načini pozidave WIMI& GOZDNI ROB ìfR'ffl OBVODNE POVRŠINE WIM GOZD RELIEFNE POSEBNOSTI ■■ VODE Karta 3: Ekološko vredna območja P>-: Z>-1 OBMOČJA POSEDANJA i/V/M VIZUALNA MOTNJA I I JALOVlSČA. KAMNOLOMI. INDUSTRIJA H—^ OBCESTNI PROSTOR MMfl NEPRIMERNO UREJENA OBREŽJA Ekviditlanca piatirne 10m Karta 4: Motnje in degradacije v prostoru Merilo t ; OOUU Ekvidislanca pl.islmc 10 m Karta 5: Strukturna karta - predlog fsa. gozd nnrnnn travniki '//I/H/tl ZARAŠČAJOČE POVRŠINE U&>°aD SADOVNJAKI E2E9 ODVODNO RASTJE W//Hh JAVNO ZELENJE Karta 6: Predlog zelenih površin VRTOVI WM4A OTROŠKA IN ŠPORTNA IGRIŠČA ESSŠ3 VRTIČKI X^il'A DREVORED i*"««»"! POSAMEZNO DREVO ! • 1 EkvHlislanca platin,c 10m POOPORNI ZIOOVI, SKALNI ROBOVI 144 PREDLOG UREDITVE BREGOV IDRIJCE OB TRANSFORMATORJU izboljšan vizualni vtif ob »«topni cesti v Iddio nova pes pot. speljana po terasah na desnem bregu - loCilev od avtomobilskega promela 145 Možnosti in predlogi Možnosti in predlogi JOŽICA DOLENC ŽIVO SREBRO V EPIFITSKIH LIŠAJIH Kako močno je življenje na Zemlji odvisno od sestave zraka, ki nas obdaja, kažejo številne spremembe biotopov, bolezni in zastrupitve, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih, pa tudi spoznanje, da poleg Zemlje še ne poznamo planeta, kjer bi lahko preživeli. Čeprav v vsakem od nas tli vsaj kanček zavesti o ranljivosti našega planeta, z industrializacijo, prometom in drugimi nedomišljenimi posegi iz dneva v dan onesnažujemo naravo, zlasti ozračje. Vedno večja prisotnost strupenih snovi v zraku je postala eden najresnejših problemov sodobne družbe. Z namenom spremljanja in nenazadnje izboljšanja kakovosti zraka je danes vedno več raziskav usmerjenih k iskanju enostavnih in zanesljivih analiznih postopkov za določanje nizkih koncentracij različnih strupenih elementov in njihovih spojin v bioloških vzorcih in vzorcih iz okolja. Raziskave znanstvenikov, še bolj pa primeri zastrupitev so pokazali, da mednje sodi tudi živo srebro. Viri živega srebra v zraku so lahko naravni in antropogeni. Najpomembnejši naravni vir je izhlapevanje iz zemeljske in oceanske površine. Antropogeno onesnaževanje je predvsem posledica predelave živosrebrove rude in uporabe fosilnih goriv v industrijske in individualne namene. Ker Idrija s svojo ožjo okolico zaradi prisotnosti tako naravnih kot tudi antropogenih virov kontaminacije predstavlja pravzaprav idealno mesto za raziskave onesnaženosti z živim srebrom, smo se v letu 1994 odločili za raziskavo onesnaženosti idrijskega zraka. Za spremljanje vsebnosti živega srebra v zraku smo poskušali uporabiti metodo, ki bi bila enostavna in zanesljiva. Raziskovalno nalogo smo razdelili na dva dela. Naravni vir živega srebra v Idriji predstavlja zlasti samorodno živo srebro, antropogene vire pa rudniški prezračevalni jaški, dimnik topilnice in individualna kurišča, kjer se uporabljajo fosilna goriva. Čeprav je Rudnik živega srebra z obratovanjem že prenehal in je onesnaževanje zraka z živim srebrom iz dimnih plinov omejeno le še na nekaj dni v letu, smo domnevali, da je idrijsko ozračje z živim srebrom še vedno močno obremenjeno. V ta namen smo se odločili za določitev vsebnosti živega srebra v epifitskih lišajih, ki so že dolgo znam kot bioindikatorji onesnaženosti zraka s težkimi kovinami. (Slika 1) Mineralna prehrana lišajev je zaradi njihove izredno preproste zgradbe odvisna predvsem od mokre in suhe depozicije. Lišaji z vso površino vsrkavajo vodo in v njej raztopljene hranilne in z njimi tudi strupene snovi, ki jih tako kopičijo v sebi. Ker so traj- Slika 1: Epifitski lišaj v naravi Slika 2: Karta z označenimi vzorčevalnimi področji in področji transplan- . _ tacije 14 D niče, lahko akumulirajo strupene snovi skozi daljše časovno obdobje in tudi pozimi, ko je zrak najbolj onesnažen. Uporaba lišajev kot bioindikatorjev nam tako v nasprotju z drugimi metodami, ki nam dajejo podatke o trenutnih koncentracijah težkih kovin v zraku, daje podatke o njihovi daljši časovni prisotnosti. (Slika 2) V prvem delu raziskovalne naloge smo v Idriji glede na oddaljenost od virov kontaminacije m glede na domnevno gibanje zraka izbrali pet vzorčevalnih področij, na katerih smo pobrali po starosti m po vrsti povprečne vzorce lišajev. Primerjalno področje so bile Trebenče, vas severno od Cerknega, kjer je bila možnost neposredne kontaminacije okolja z živim srebrom izključena. Analiza vzorcev je pokazala, da so vsebnosti živega srebra najvišje v lišajih, nabranih v bližini rudniških zračnikov in topilni-škega dimnika. Rezultati meritev so podani v Tabeli 1. Zlasti so izmerjene koncentracije visoke v primerjavi z referenčnim mestom v Trebenčah, kjer je bila vsebnost živega srebra v lišaju le 0,23 /xg/g suhega vzorca. Najvišja je bila vsebnost živega Vzorčevalno Meritev x ± s.d. mesto (fig Hg/g s.v.) (fig Hg/g s.vzorca) 1 - Trebenče 0.25 0.22 0.21 0.23 ± 0.02 0.22 0.26 2 - Marof 22.7 24.8 18.1 22.8 ± 2.3 22.7 22.3 26.1 3-Cegovnica 5.2 5.9 ± 0.4 6.0 6.6 4 - cerkev 18.2 18.5 ± 0.2 $v.Rntona 18.5 18.7 5 - Skirca 2.9 3.1 2.8 ± 0.2 2.5 2.8 6 - Pront 3.5 3.6 3.6 ± 0.1 3.7 7 - Olimp 20.5 20.2 20.8 ± 0.5 21.6 * - rezultat vsake meritve je podan kot srednja vrednost vsaj dveh ponovitev Tabela 1: Vsebnost živega srebra v poskusnih lišajih srebra v lišajih, pobranih severno od mesta Idrija, kjer se kotlina zapre. Znašala je kar 22,8 /j.g/g suhega vzorca. Referenčno področje v Trebenčah je na Sliki 2 prikazano kot vzorčevalno mesto 1. Razvidno je, da so bile koncentracije živega srebra v lišajih, nabranih v Idriji, vsaj 10 krat ponekod pa tudi 100 krat višje od koncentracije živega srebra v lišajih, nabranih na Cerkljanskem. (Tabela 1; Slika 3) 25 1- O) CT) 3L I 15 10 5 0 i ' —i— —i— —i— —i— —i— —i— 1 2 3 4 5 6 7 (vzorčevalno mesto) Slika 3: Grafični prikaz vsebnosti živega srebra v poskusnih lišajih na različnih vzorčevalnih mestih Visoke vsebnosti potrjujejo izredno obremenjenost idrijskega zraka in okolja z živim srebrom, zato smo domnevali, da bi nekaj mesečna izpostavitev lišajev z referenčnega področja na področja v Idriji povzročila bistveno povišanje koncentracij živega srebra v teh lišajih. Ker bi to omogočalo uporabo lišajev kot bioindikatorjev onesnaženosti zraka z živim srebrom, smo se odločili za poskus transplantacije, ki je predstavljal drugi del naše naloge. Veje, bogate z lišaji, smo iz Cerkljanske prenesli na Idrijsko in jih za obdobje petih mesecev izpostavili na treh področjih, prika- zanih na Sliki 2. Področje A je bilo izbrano severno od mesta Idrija, v grapi prečno na dolino reke Idrijce, področje B je bilo izbrano nad centrom mesta v bližini rudniškega zračnika, področje C pa je bilo izbrano na šolskem vrtu gimnazije, ki je od močnejših virov kontaminacije razmeroma oddaljen. Do največjega povišanja koncentracij živega srebra je prišlo v lišajih, ki so bili izpostavljeni na šolskem vrtu, to je na področju C. Koncentracije so bile v primerjavi z začetnimi višje približno 10 krat. Visoka vsebnost, ki nas je sicer presenetila, je verjetno posledica kurjenja s fosilnimi gorivi, saj so bili lišaji izpostavljeni od novembra do marca, torej v času kurilne sezone. Za dokončno potrditev hipoteze bi bilo potrebno izpostavitev ponoviti še v poletnem času. Obstaja možnost, da se v tem predelu Idrije zaradi slabše prevetrenosti zadržuje onesnažen zrak. Natančneje bi bilo vpliv vetra na koncentracijo okolja z živim srebrom smiselno preveriti s podobnimi raziskavami vzdolž toka reke Idrijce, pa tudi v zgornjem toku, ki ga z našim delom nismo zaobsegli. Do velikega povišanja koncentracij živega srebra je prišlo tudi v lišajih, izpostavljenih severno od mesta Idrija, na področju A, kjer se kotlina zapre, kar se ujema z meritvami prvega dela raziskovalne naloge. Za področje B smo z natančnejšim proučevanjem mesta izpostavitve ugotoviti, da smo lišaje transplantirali na neustreznem mestu. Do nepričakovanih rezultatov je prišlo zaradi izpostavitve lišajev v gozdu, saj je dokazano, da se zrak in padavine deloma očistijo ob prehodu skozi veje. Druga napaka je bila, da smo lišaje izpostavili le dvajset metrov od zračnika, ki namreč deluje s pomočjo ventilatorja. Le-ta dimne pline potiska navzgor m v kolikor se niso širili z vetrom, so zagotovo padli na tla v večji oddaljenosti od izpusta. (Tabela 2; Slika 4) Področje transplantacije Meritve (M9 Hg/g s.v.) x ± s.d (fig Hg/g s.v.) 1 - Referenčno mesto 0.25 0.22 0.21 0.22 0.26 0.23 ± 0.02 A 3.0 3.1 3.0 3.0 ± 0.1 B 1.3 1.3 * 1.3 ± 0.1 C 5.3 5.4 4.4*" 5.4 ± 0.1 * - ampulo z vzorcem je med razkrojem razneslo **- vzorec je med razkrojem uhajal iz ampule - Rezultati meritev so podani kot srednja vrednost vsaj dveh ponovitev Tabela 2: Vsebnost živega srebra v vzorcih transplantiranih lišajev ó - pred transplantacijo - po transplantaciji /// 1 A B C (področja transplantacije) Slika 4: Grafični prikaz vsebnosti živega srebra v vzorcih lišajev po transplantaciji na različnih področjih Idrije Dobljeni rezultati, ki so nazorneje prikazani na Sliki 3, dokončno potrjujejo, da je živo srebro še vedno prisotno v idrijskem okolju oziroma v zraku. Menimo, da se je transplantacija lišajev izkazala kot ugodna metoda za spremljanje daljše časovne obremenjenosti zraka z živim srebrom. Pri tem je potrebno poudariti, da so za smiselno izbiro permanentnih mest izpostavitve, na katerih bi bilo onesnaženje zraka mogoče objektivno spremljati, nujne predhodne študije mikroklime, zlasti prevetrenosti Idrije. OPOMBA: Raziskovalno nalogo sem pod mentorstvom mag. Vesne Miklavčič izdelala skupaj s sošolko Tino Bogataj v šolskem letu 1993/94. Ves eksperimentalni del naloge je bil izveden v Ekološkem laboratoriju Rudnika živega srebra Idrija. Na državnem tekmovanju mladih raziskovalcev je naloga prejela Srebrno Preglovo priznanje. MILANKA TRUŠNOVEC ANALIZA FELČEVEGA ROMANA RADOST POSLEDNJIH UR V raziskovalni nalogi obravnavam družbeno-realistični roman Jožeta Felca z naslovom Radost poslednjih ur, roman o vojni v Bosni in Hercegovini, o usodah razdvojenih družin, krutosti življenja med vojno in v pregnanstvu, o ljudeh, ki umirajo, pa niso junaki, so žrtve sovraštva in nesporazumov. Zgodba o iskanju doma, pa tudi o iskanju samega sebe, o igri telesa in duše, o bližini in tujosti, o ljubezni in sovraštvu. Osrednja je Mirsadma usoda, ob njej pa se zapletajo in razpletajo vse ostale, nekatere bolj, druge manj učinkovito. Mirsada je os sive kasarne, begunskega zatočišča in hkrati vsega širokega prostora, ki ga roman obsega. Je tarča dveh ljubezni: Amirjeve in Janezove, a zna za razliko od svojih soigralcev in nasprotnikov svoj delež človeške majhnosti spremeniti v učinkovito orožje. Ljubezen z Amirjem je preteklost, zajeta v retrospektivni zgodbi, ki se prepleta s tekočo; ljubezen z Janezom, prijateljem iz študijskih let, pa sedanjost, ki se veliki limuzini in vzdevku navkljub s precejšnjo hitrostjo odteka v preteklost, saj je Veliki Gatsby neozdravljivo bolan. Glavni motiv je: z ljubeznijo premagati vojno oziroma premagati vse tiste za človeštvo nepomembne, za posameznika pa usodne ovire, ki jih le-ta postavlja predenj. Premagati jih kolikor mogoče dostojanstveno in se ob vsakem padcu dvigniti vsaj tako visoko ali še više kot prej. Zmagovati zase, za svoj narod in predvsem za življenje. Nadomestiti izgubljeno domovino z drugim prostorom ali vsaj ne ostati brez svojega kotička. Pripovedovalec je auktorialni, obvladuje prostor in čas. Za njegovo pripoved je zančilna raba tretje slovnične osebe, preteklega časa ter časovna in krajevna odmaknjenost. Zasebnim, v glavnem ljubezenskim zgodbam ne dovoljuje melodramatičnih preobratov. Govori o negativnem odnosu, izraženem do Slovencev in Slovenije, vendar pa tudi o enakem odnosu Slovencev do ljudi z juga. Norčuje se iz sle po moči in ugledu, iz pohlepa in povzpetmštva, nestrpnosti do drugih in drugačnejših. Podrobneje sem razčlenila jezikovna sredstva, retorične figure, ki nas uvajajo v najgloblje, celo najtemnejše sfere človekove duše. Metafore, simboli, metonimije, poosebitve,... V ozadju okvirne zgodbe odkrivajo dogajanja v notranjosti (ne)junakov, njihovega čutenja, zaznavanja in nas nazadnje v podpalubju smrdljive prekooceanke prepeljejo preko. Roman se začne z močno metaforo, ki ji sledimo skozi celotno zgodbo oziroma jo močno zaznamuje: podpalubje prekooceanke - metafora za celotno ladjo - določitev kraja, kjer se Mirsada tisti hip nahaja, edini ostanek »prejšnje« domovine, prepelje jo med dvema različnima svetovoma, a se ne ve, kateri je bolj umazan. Med vso šaro pa Mirsada in Enes vsemu navkljub, kot nasprotje umazaniji. Mala človeka v velikem svetu, popolnoma na dnu. Zdi se, da vse besedne zveze s svojim drugotnim pomenom izražajo dogajanje v človekovi notranjosti, njegovo čutenje, zaznavanje pa tudi zunanje bivanje. Enes se je bridko razjokal, ko je zagledal velikanske kvadraste palače, nikjer pa nobene hišice, kakršnih je v Srebrenici od trga po hribu navzdol toliko, da se jih ne da prešteti. Hiše so prispodobe za ljudi; male hišice - pomanjševalnica zveni ljubko in prijazno in taki so zanje ljudje v Bosni. Na drugi strani kot nasprotje so kvadrataste palače - kvadratna oblika je trda, nevoljna, palače pa pomenijo nadutost, zagledanost vase, nedružabnost. Taki so ljudje v Sloveniji, ki beguncev ne sprejemajo, jih odklanjajo. Odnosov med ljudmi ne zaznamujejo samo nasprotja med oblikami, pač pa zelo močno tudi barvna in na nek način pojmovna nasprotja: V prešernosti tistega večera se je vsem zablodam zgodovine navkljub zgodil ta obred. Vestalka, bela m črna hkrati, blaga in stroga, za svoje ljudstvo devica in mati hkrati, je tiho pristala na besede oči, na smeh stark in na zasanjane poglede otrok. Poleg kontrastov so vključene še metonimije: besede oči — pogledi (sedanjost), smeh stark (preteklost) in zasanjani pogledi otrok (prihodnost). To je življenje v sivi kasarni, ki si je za svojega vodjo izbralo Mirsado. Ona, vestalka, je poslanstvo sprejela. Pisanost in večplastnost dopolnjujejo simboli: Stopil je k umivalniku in si, ne da bi prav vedel zakaj, dolgo umival roke. Kot da se pripravlja na operacijo. Amirijev lik v sarajevski bolnišnici, v temni kleti te stavbe, ki slej ko prej samo še jemlje življenja. Umivanje rok je obredno čiščenje. V vseh religijah si je pred darovanjem (žrtvovanjem) treba umiti roke. Ko si Pilat v evangelijih umiva roke, se po lastnih mislih razglasi za čistega, torej umije s sebe umazanijo in odgovornost v dvomljivi pravni odločitvi s strahotnimi posledicami. Z umivanjem pa se nikakor ne sperejo notranji grehi z vesti; duševna čistost je nekaj čisto drugega kot snažna koža. Stopnjevanje: Enes, kot vojak, kot bodočnost, kot Bosna,... Vojak - bodočnost - Bosna; le-ta pomeni največ, sicer je lahko ona sama bodočnost, vendar jo presega, begunci verujejo vanjo in mogoče kdaj za tem v bodočnost. Še nekaj simbolov: Brez natolcevanja in sumničavih pogledov tega ali onega. Stvanteljstvo. Moč. Voda. (Simbol za vir življenja, sredstvo prečiščevanja, središče preporoda in obnavljanje. Čista voda je simbol življenja, je ustvarjalna in očiščevalna, grenka voda prinaša prekletstvo.) Bršljan nad nama. (Bršljan je zelen v vseh letnih časih in simbolizira silo rasti in vztrajno poželenje. Lahko predstavlja večni ciklus smrti in vstajenja, mit večne vrnitve.) Nebo. (Simbol sil ali moči, ki prekašajo človeka, so pa lahko dobrohotne ali strašne...) Rože, ki sive. (Siva je barva pepela in megle, daje vtis žalosti, otožnosti, dolgočasja. Človek je siv sredi barvnega sveta.) Značilna je čustvena sintaksa: stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, kar daje stilu enakomerno razpoloženjski, čustveni prizvok ali pa ga obarva izrazito sunkovito, afektivno. Sem spadajo tudi vsa ponavljanja besed, besednih zvez ali pa podobno zgrajenih stavkov: Priti hočem. Tja. Tukaj me ni. Razpadel sem v enost, k svetlobi hrepeneče biti. nasprotje (v enost se lahko samo združimo) Razpadel v enost. To je življenje smrti. Ne niča,- tudi ne svetega. Ponovitev- poudarek nasprotje: smrt živi izpust osebne glagolske oblike (izpust osebne glagolske oblike) To je omadeževanost. Je noč duha. Kje so ostali. Ali je sploh še kdo. Zatemnitev, duh hipno zavedanje osamljenosti; ni več prisoten. iskanje življenja (drugih ljudi) izguba V eseju, naslovljenem Namesto zaključka, pa sem strnila vtise z obiskov pri pisatelju: Ob vsakem obisku je sijalo sonce. In ko sem prestopila od ljudi namišljeno mejo med soncem in senco, je še vedno sijalo. Ostalo je toplo kot prej, malo tesnobno, vendar samo v moji glavi in le za trenutek. Svet katakomb, »To so taki prostori - že grajeni so tako - da naj bi v njih ljudej, vojaki, stanovali začasno. V njih naj bi se pripravljali za kaj velikega - za zmago ali za smrt. Ti prostori silijo človeka k razmišljanju, vase, v prijaznejše celice svojega srca.« Prvi in najbrž za nekaj udarcev srca edini zvok, ki sem ga slišala, je bila večplastna tišina. Moreča, malo strašljiva in nazadnje pomirjujoča, taka je ostala ves čas. Potem še strah pred človekom (Kdo ve, od kod ta strah. Najbrž so mi ga vcepili tisti v dolini, ki so navajeni basti se sebe in drugih.) in hkrati spoštovanje do tega bitja, in spet tiho. Kaj se je po vsem izkristaliziralo iz pogovorov s pisateljem? Poleg štirih dimenzij, ki so mi postale bolj jasne, še peta razsežnost radosti in Radosti poslednjih ur, zgodbe, njenih akterjev, še nekaj odtenkov (tudi posebenih) človekove notranjosti, za nekaj stopničk globlji spust v vsebino bitja in slej ko prej par prikritih, prijaznih celic srca. Serija tragičnih likov. Zgodba o nekem, o kateremkoli in obenem o natančno določenem taborišču z življenjem, ki je komaj vredno treh črk te besede, napisana iz pisateljeve osebne prizadetosti: medtem ko se bitka še ni končala, da bi lahko vsi postali generali. Dogajanje se je odkrilo bolj razločno in celo neutemeljena dejanja nastopajočih so na nek način bolj utemeljena, ne brez povodov. Sporočanje resnice skozi življenje in gibanje, pa ne samo resnice, ampak kar življenja samega, ki je mogoče večno, vsekakor pa občudovanja vredno dogajanje. So temne in na trenutke dalj časa trajajoče praznine, vendar verjetno samo zato, da potem laže zaznamo in sprejmemo svetle. Po prostoru se je prelivalo tisto spoštovanje življenja in vsega, kar prinaša s sabo, in vstopalo v odprto notranjost. Za življenje iti preko. Tak cilj ima Mirsada. Kdo ve, preko česa, če ne ravno preko samega sebe in nato sebe dati za isti cilj, za njegovo nadaljevanja, mogoče nehanje. Pa ne da ob tem ne bi mislili na konec ali ga ne omenjali, ampak smrt se omenja sama znotraj življenja in je ni treba izpostavljati. Za življenje tudi presegati omejeno miselnost o neki končnosti, ustvariti si upanje in ne čakati, da bodo to namesto nas storili drugi, sicer pa pomagati ustvarjati hrepenenje, nadaljevanje v ljubezni, in vračati se na pot, ki pelje preko; kolovoz z najmanj dvema, a še raje z mnogimi kolesnicami. Vsaka s svojim vzorcem, morda dve podobni, s svojo smerjo in še marsičem, kar je lastno edino njej. Ustvarjati cilje, samo iti dalje, ne obstati m izgubljati časa. To so tiste sive katakombe, res sive, a ne prazne. Ustvarjene za vse. V oceni raziskovalne naloge Analiza Felčevega romana Radost poslednjih ur, ki jo je za področno srečanje mladih raziskovalcev pripravila literarna zgodovinarka dr. Helga Glušič pa je zapisano: Avtorica je v svoji analizi pokazala veliko občutljivost za moralna in bivanjska vprašanja, ki nastajajo ob osrednjih literarnih dogodkih v romanu, m tako presenetljivo dobro m izostreno predstavlja osrednje literarne osebe, ki imajo razgiban razvoj in so psihološko zelo komplicirana človeška bitja. V analizo ideje romana je vložila veliko svoje miselne moči, kar kaže ponekod tudi precej krčevito izražanje, ko je svojim mislim iskala ustrezen izraz. Pn tem je nehote privzela pisateljevo sintakso sunkovitega, dinamičnega sloga. Avtorica je predvsem dobro opisala in sintetizirala družbeno situacijo m čustvene odnose med literarnimi osebami ter pn tem izoblikovala in zabeležila svoje osebno vrednotenje romana m njegove ideje. Dobro je zaslutila tudi tisto razsežnost pisateljeve težnje, ki sega v iracionalne plasti njegovega pripovedovanja, kar je na esejističen, bolj literaren način opisala v zaključnem poglavju. Mladi raziskovalki Milanki Trušnovec čestitam za odlično opravljeno delo pn analizi zahtevnega literarnega besedila. Iz izsledkov avtoričinega raziskovanja je mogoče prepoznati marsikaj, česar ocenjevalna anketa ne vključuje - ker je pač prirejena za tehnološke raziskave, humanistika ji pa ni preveč mar -namreč, da njena spoznanja niso zgolj spoznanja o ozkih strokovnih vprašanjih, temveč o zakonitostih umetnosti m človekovega življenja. PREDSTAVITVE JANEZ KAVČIČ CIRCULUS VITAE V PSIHIATRIČNI BOLNIŠNICI IDRIJA Z veseljem sem se odzval povabilu, da k današnji slovesnosti prispevam komentar zgrafita, ki bo odslej krasil prenovljeni trakt bolnišnice (S). Delo z naslovom Circulus vitae - življenjski krog je zasnoval in izpeljal g. Nande Rupmk, delavec te ustanove, vodja oddelka delovne terapije, sicer pa v širši javnosti poznan predvsem kot slikar, oblikovalec in kulturni delavec. Naj takoj poudarim, da je pričujoči zgrafit že šesta tovrstna Rupnikova stvaritev, saj je doslej realiziral kar pet stenskih kompozicij, in sicer na pokopališču v Godoviču, v avli idrijske gimnazije, ob vhodu v idrijsko mestno hišo, v sejni dvorani idrijske občine in ob leto- Nande Rupmk: Življenjski krog šnjem Velikem Šmarnu še motiv sv. Flonjana v Sp. Idriji. Tokrat je, z ozirom na prostorske možnosti, izdelal zgrafit v dveh delih -na nasprotnih stenah, m sicer v plasti modrega, rumenega in belega ometa, v skupni izmeri kakih 18 m2. Poglejmo si zgodbo življenjskega kroga. Kot kompozicijsko izhodišče in vsebinski prolog nastopa v levem zgornjem kotu HEKSAGRAM ali HEKSAGON, to je lik, sestavljen iz dveh enakostraničnih trikotnikov, spojenih v šesterokrako zvezdo. Gre za enega najbolj univerzalnih simbolov, poznanih npr. kot indijska jantra, kot Davidova zvezda ali kot Salomonov pečat. V simbolu so navzoči štirje elementi: ogenj zgoraj, voda spodaj, ob straneh pa zrak in zemlja - vsi združeni v umverzumu. Prav tako je v heksagramu prisotnih sedem temeljnih kovin in sedem nebesnih teles nad nami: šesterokotnik v središču sta zlato in Sonce, po krakih pa so razporejeni srebro - Luna, baker -Venera, živo srebro - Merkur, svinec - Saturn, kositer - Jupiter m železo - Mars. Heksagram lahko predstavlja tudi sintezo evo-lutivmh in involutivnih sil ali v jungovski psihološki šoli združitev osebnega in minljivega sveta Jaza z neosebnim in neminljivim svetom. V ikonografiji antropološke simbolike je sestav dveh trikotnikov pojmovan tudi kot združitev moškega in ženskega principa v človeški fenomen, lahko pa ga razumemo preprosto kot simbol Sonca - torej kot počelo vitalnosti, kot vir energije, svetlobe in toplote. V tem pogledu se znak Sonca ujema tudi z novim poimenovanjem trakta (trakt S), ko novo ime nakazuje spremenjeni značaj in drugačno funkcijo od dosedanje. Od heksagrama, ki učinkuje kot makrokozmični namig, se naša pozornost preusmeri v svet Mikrokozmosa, v svet, ki obče determinira človeške miselne horizonte, še posebej pa zaznamuje našo 500-letno idrijsko epoho. Sestav krožnic in elips ponazarja ontološki dualizem materije m duha, tezo in antitezo kovine in človeške misli, sintezo Merkurja in umske kreativnosti. Znani raziskovalec zgodovine slovenske znanosti Sandi Sitar npr. predlaga, da bi splet krožnic in elips, ta skupni simbol enega med planeti in kemijske prvine - simbol Merkurja in živega srebra, uporabili kot osnutek trajnega idrijskega spomenika. Krogi in elipse so namreč atomski krogi in elipse v Bohrovem modelu atoma živega srebra, torej bi bil kozmični spomenik Idrije sestavljen iz 280 krogel, iz 80 protonov, 120 nevtronov in 80 elektronov. V ta - zaenkrat še nerealiziran »idrijski spomenik«, je Rupnik domiselno vkomponiral kroge z drugačno konotacijo, kroge, ki nakažejo sestop v globine človeške psihe. Skiciral je razmišljanja Roberta Flooda, zdravnika in izumitelja iz 17. stoletja, ki je zapisal, da so človekovi možgani mikrokozmos, torej vesolje v majhnem. Poglavitne sestavine možganov pa naj bi bili Razum (Mundus Intellec-tualis), Občutenje (Mundus sensibilis), Domiselnost (Mundus ìma-ginabilis) in kot četrta sestavina še nekakšen varuh (Custos). Zdaj prehaja zgrafit k človeški drami, h Kalvariji zgodovine, ki je žal še kako aktualna tudi danes. Razvijati se začne pod fatalnim znamenjem TAO, ki z večplastnostjo sporočila slehernega simbola nastopa kot vseobsegajoči (univerzalni) ključ. V trikotniku vidimo element mističnega križa v obliki črke T ter alfo m omego, ki pomenita začetek in konec, nedoumljeni skrajnosti prostora in časa, torej simbolizirata ves prostor in čas, vse bitje in vse znanje, skratka Absolut. Tu je biblijski Die sexto, šesti dan, geneza človeka, misterij moža in žene. Človeški figuri, med katerima cvetejo rože, je nedvomno mogoče razumeti na več načinov. Lahko pomislimo na prvi biblijski par moža in žene, ki živita srečno v raju, zdi pa se, da gre predvsem za upodobitev notranje harmonije v človeku samem, za stanje, ko človek še m odtujen samemu sebi. Zato ni naključje, da je na obeh človeških likih posebej izrisan en sam detajl - srce, kot asociacija na humanost, dobroto in ljubezen, skratka kot namig na vse tisto, kar poimenujemo kot »srčna kultura«. Mimogrede pomislimo morda še na rousseaujevskega človeka« ali »dobrega divjaka«, ki ga dvorezni mik - blišč in beda civilizacije še nista pokvarila. V tem smislu je Rupnik stilizacijo obeh figur, njune linije in proporce, posnel po prazgodovinskih (arhaičnih) konturah jamskih risb. Kakorkoli že, usodni preobrat sproži prerezano jabolko, prepovedani in utrgani sad z drevesa spoznanja, ki mu sledi biblijski izgon iz raja, pričetek vsakodnevne borbe za preživetje ter bolezni, sovraštva in vojne. Na zgrafitu vidimo tako človeka, ki si v potu svojega obraza, rekli bi »med trnjem in osatom«, pridobiva hrano (žito) m pijačo (vrči), na desni pa vojščak, katerega srce je spremenjeno v krog, neusmiljeno napada in prebada nemočno žrtev. Trpljenje in zlo žal obvladujeta človeški rod, odkar si človek domišlja, da nadkriljuje naravo in da lahko tekmuje z Resnico; od kamene do atomske dobe je bil storjen tako veličasten tehnološki razvoj, pa žalibog tako skromen premik od zla k dobroti v medčloveških odnosih. In vendar so že tisočletja prisotne in dejavne tudi humane silnice, stremljenja k lepoti in plemenita dejanja. Med njimi zavzema ravno medicina nenadomestljivo in častno mesto. To je sporočilo nadaljevanja zgrafita na sosednji steni, kjer pripoved, potekajočo z leve proti desni, usmerja mogočna figura vzpenjajočega se konja. Naj mi bo dovoljeno spomniti na Felčevo »Znamenje Lipicanca« m na - citiram - »metaforični pomen, ko je konj vgrajen v pripoved kot simbol lepote, po kateri človek hrepeni, dasi je v svoji fizični m izpovedni popolnosti nedosežna. Pot do nje pa je povezana z neznansko potrpežljivostjo in odpovedjo.« Preko konja se pomenljivo nizajo besede očeta medicine Hipokrata, začetek in konec znamenite prisege, ki je danes prav tako aktualna in zavezujoča kot ob svojem nastanku pred 2500 leti. Energija, volja, hotenje in moč naj pomagajo zdravstvenim delavcem uresničevati svečane zapovedi, ki jih je v njihov kodeks uklesal že antični etos: 1.) »Nikomur ne bom dal ali svetoval smrtonosnega strupa, tudi če bi ga sam zahteval od mene. 2.) V katerokoli hišo bom stopil, bom prišel zato, da olajšam bolečine trpečim, brez sleherne krivične misli ali zlega namena. 3.) Karkoli bom pri zdravljenju videl ali slišal, ali tudi če bom sicer slišal o bolnikovem življenju kaj takega, kar ni za javnost, o tem bom molčal.« V zavetju konja m prisege je upodobljeno nudenje zdravniške pomoči, obvezovanje rane poškodovanemu, pri čemer sta figuri zbližani v zaupljivem kontaktu, v njunih prsih pa znova prebiva »srce človeško - sveta stvar«, kot bi dejal Simon Gregorčič. Od utemeljitve splošnega pomena in poslanstva medicine se sedaj pripoved zgrafita nadaljuje s konkretnimi in specifičnimi elementi, ki delno nazorno delno prikrito pripovedujejo o tukajšnji ustanovi, njenemu značaju m delovanju. Ikonografija Psihiatrične bolnišnice Idrija tako zavzema osrednje mesto v kompoziciji, sestavlja pa jo pet fabulativnih enot. Desno zgoraj so elementi psihometričnih testov kot ena od možnih poti pri sestopanju za kulise človeške osebnosti, levo pa vidimo zagonetni TRIGONOM, predmet, ki se da samo narisati, ne more pa obstajati, Trigonom skuša biti istočasno tristrani lik in predmet, kar seveda ni mogoče, zato ni niti eno niti drugo. Gre namreč za »sporazum« - v bistvu pa nesporazum med risanjem tridimenzionalnih predmetov na slikah, ki so samo v dveh dimenzijah. Tako je trigonom prispodoba drugačnosti, znak neskladja med videzom in resničnostjo, razkorak med teorijo in prakso, simbol dilem, ki bremenijo vsa področja dejavnosti - tudi medicino in psihiatrijo, obenem pa je trigonom vendarle celota, ki v »svetu drugačnosti« deluje samozadostno in logično. Pod obema omenjenima simboloma je v pravilni tlorisni razporeditvi izrisanih vseh pet traktov bolnišnice - A, B, C, D in E, pri čemer se prenovljeni trakt B (S) barvno razlikuje od ostalih. V traktih A in B so vnešena števila 132, 82 in 202, izhajajoča iz masonske gematrije, ki se poslužuje numenčnih vrednosti hebrejskih, grških in latinskih črk. Rupnik je uporabil številčne vrednosti latinskih črk ter vnesel imena in priimke treh doslej najzaslužnejših direktorjev bolnišnice. Njihovih imen ta hip ni potrebno omenjati, saj jih dobro poznajo(mo) vsi, ki tako ali drugače spremljajo(mo) dejavnost ustanove od konca 50. let do danes. Ta imena ostajajo trajno zapisana v tisočerih življenjskih zgodbah in usodah, v dosežkih bolnišnice, v njeni opremi, tu na zgrafitu pa jih bodo vedno znova odkrivali vedoželjni iskalci zvez med sedanjostjo in preteklostjo. Mislim, da je najbolj večplastno sporočilo skrito v kemični formuli med poslopji. To je SKOPOLAMIN, alkaloid, ki so ga leta 1871 izolirali iz volčiča, kranjske bunike, ali Scopolie carniolice, ki nosi ime po slavnem Scopoliju. Janez Anton Scopoli, botanik m prvi idrijski zdravnik, je sredi 18. stoletja med našimi rudarji zaoral ledino medicine dela na Slovenskem, sledili pa so mu premnogi zaslužni zdravstveni delavci, kot npr. Hacquet, Fanton, Makovic, Hafner, Kern, Dolinar, Gerbec, Štverak, Papež, Hnbernik, sestra Efrema in drugi. V galeriji idrijskih zdravnikov, ki jo je pred 240. leti začel postavljati znameniti Scopoli, zaslužita častno mesto še dr. Miklavčič, ustanovitelj te bolnišnice, in dr. Pfeifer, ki nam je zapustil dragoceno Zgodovino idrijskega zdravstva. Namenoma naj bodo omenjeni samo pokojni zdravniki, saj bo živečim zgodovina že še odmerila mesta, ki jim pripadajo. Skopolamin na tem zgrafitu pa ne spominja samo na idrijske zdravstvene tradicije, ampak obenem tudi opominja na Hipokratovo prisego. Znano je namreč, da je skopolamin v medicini eno najstarejših blažil za bolečine, v sodobni vedi pa še vedno kot sestavina več oblik kirurške anestezije. Skopolamin so kot skrivnostni sok nekaterih razhudnikov, npr. mandragore, že tisočletja uporabljali v človekovo korist, pa tudi škodo. Na možganskih kretnicah povzroča zmedo, ki usmerja misli po čudnih stranpoteh, pojavijo se divje blodnje in halucinacije, podvržene lastni in tuji sugestiji, ki se nalagajo v spomin kot resnična dogajanja. Zato so skopolamin pred stoletji zlorabljali za sugestivno zasliševanje tako imenovanih »čarovnic«, žal pa še vedno tudi ob montiranih »lagerskih« procesih okrog leta 1950. Torej svarilo pred kakršnokoli zlorabo medikamentov! In tako smo prišli do zaključnega prizora, lahko bi rekli do finala zgodbe, ki izzveni kot »oda radosti«. Razigran mladostni par, poln življenjskih sil, v sproščenem teku zapušča bolnišnico. Dekle se še enkrat ozre na prehojeno pot, fant pa z levico stopnjuje dinamiko gibanja. Pred njima so SPES, LIBERTAS in AMOR - upanje, svoboda m ljubezen, izpisani v prastarem in znamenitem HER-MESOVEM PEČATU, ki je posrečeno uporabljen tudi na vabilu k današnji slovesnosti. Kompozicija kroga, trikotnika ali heksa-gona in kvadrata je poznana kot »Vesoljni Hermesov pečat« ali »Vesoljni magijski znak Svetlobe« ali »Načrt masonskega templja«. Shemo treh arhetipskih likov je kot proporcijski ključ in idealno paradigmo uporabljal že Hiram Abif, veliki mojster, začetnik prostozidarjev (masonov) in graditelj Salomonovega templja, ki je živel v 10. stoletju pred Kristusom. Kanom, uporabljeni pri omenjenem templju, so vplivali na mnoge arhitektonske in umetniške stvaritve; tako se npr. po Hermesovem pečatu zgleduje tloris znanega Robbovega vodnjaka v Ljubljani, prav tako pa načrti nekaterih cerkva mojstra Jožefa Plečnika. Kot »Vesoljni znak luči«, torej kot kažipot iz teme, je Hermesov pečat na zgrafitu osmišljena in optimistična sklenitev življenjskega kroga. Ta krog se je začel z Merkurjem (njegovo atomsko strukturo) in se vrača na izhodišče k Hermesu. Rimski Merkur ali grški Hermes - isti princip, le v drugačnih civilizacijskih okvirjih. Hermes (Merkur) je eden od simbolov prizadevne in ustvarjalne pameti, ponazarja moč dviganja (sandale, peruti), je Zevsov (Jupitrov) glasnik - sel pri bogovih in posrednik med bogovi in ljudmi. Zagotavlja potovanje, prehod med peklenskim, zemeljskim in nebeškim svetom. Hermes - Merkur je hkrati bog hermetike ir hermenevtike, torej skrivnosti m umetnosti dešifriranja skrivnosti Vseskozi dovolj razlogov, da je Circulus vitae (življenjski krog) pričujoča zgrafita komponiran v njegovem znamenju. Še nekaj besed o likovnih vidikih zgrafita. Vsekakor se pričujoče delo v marsičem razlikuje od dosedanjih. Medtem ko so za prejšnje Rupnikove zgrafite značilne toplejše zemeljske barve, ki asocirajo na tone starožitmh kmečkih fresk ali na idrijsko zastavo, se je avtor tokrat poslužil barvne svežine, ki deluje skladno s svetlobo in belino prenovljenega ambienta, obenem pa ustreza tudi koloritu okolja zdravstvene dejavnosti (belo, modro, rumeno) Druga značilnost je mehkoba kontur, saj so samo nekateri elementi simbolike izrisani (izrezani) z geometrijsko ostrino, medtem ko je vsa figuralika podana z mehko, tekočo, dejal bi kar boža-jočo linijo. Bolj kot kdajkoli se je Rupnik pogumno odločil za sti-lizacijo, ki ustreza težnji k poduhovljeni in univerzalni naravi posredovanih sporočil. V tem smislu je domiselno izkoristil govorico simbolike, ki seveda dopušča vabljive zanke in izzive različnih interpretacij. Tako je znova izpričal veljavnost dveh postula-tov estetike - zlasti slikarske: 1.) Da je marsikdaj in mnogo več mogoče in lažje narisati, kot pa povedati z besedami. 2.) Da se pod zunanjim videzom umetnine skriva še njena duhovna vsebina. Prepričan sem, da bo to s humanizmom prežeto likovno delo blagodejno vplivalo na vse, ki jih bo njihov življenjski krog zanesel v te prostore. Čestitam avtorju in želim uspešno delo ustanovi! In še misel za post scriptum: Ali ni ravno circulus (krog) kot najpomembnejši aksiom, kot temeljni princip makro in mikro kozmosa, kot zakonitost narave in človeškega življenja - obenem tudi prispodoba za skupino in skupinsko terapijo, ki je ena od najbolj uveljavljenih oblik dela in zdravljenja v psihiatriji po svetu in pri nas! (govor ob slovesni otvoritvi 1. oktobra 1994) Janez Kavčič in Nande Rupnik ob predstavitvi zgrafita 1 oktobra 1994 Minister za zdravstvo Republike Slovenije dr. Božidar Voljč je slavnostno odprl prenovljen del bolnišnice v Idriji IGOR SEBENIK NOVI KRAJEVNI LEKSIKON SLOVENIJE Krajevni leksikon Slovenije s 638 stranmi, ki je junija 1995 izšel pri Državni založbi Slovenije d.d., bi pravzaprav lahko poimenovali tudi leksikon slovenskih naselij, saj opisuje prav vsa samostojna naselja v Republiki Sloveniji. Naslov se je obdržal več kot četrt stoletja, natančneje iz leta 1968, ko je izšel prvi zvezek takratnega Krajevnega leksikona, ki je opisoval občine in naselja zahodne Slovenije. Sledili so še trije zvezki, drugi leta 1971 (osrednja Slovenija), tretji leta 1976 (svet med Savinjskimi Alpami m Sotlo) in četrti, zadnji, leta 1980 (Podravje m Pomurje). S pomočjo Franceta Planine m Živka Šifrerja je takratni krajevni leksikon uredil Roman Savnik. Sodelovalo je še okoli petdeset geografov, delo je trajalo več kot petnajst let. Osnova je bil Krajevni leksikon Dravske banovine iz leta 1937. Načrtovala se je še izdaja petega zvezka, ki naj bi bil posvečen zamejskim Slovencem. Do te izdaje v tem nizu ni prišlo, sodelavci Slovenskega raziskovalnega inštituta m Narodne študijske knjižnice v Trstu so do leta 1990 pripravili prvo knjigo Krajevnega leksikona Slovencev v Italiji o naseljih v Tržaški pokrajini. Knjigo je izdalo Založništvo tržaškega tiska d.d. v Trstu. Tej knjigi je leta 1995 sledila še druga, ki govori o naseljih v Goriški pokrajini. Potreba po novem Krajevnem leksikonu Slovenije se je pojavila v začetku devetdesetih let m je bila pravzaprav že večplastna: mnoga naselja so se v zadnjih desetletjih precej spremenila, aktualnost starega leksikona je počasi splahnela, z novim časom je prišlo tudi do »popravkov« zgodovine in nenazadnje tudi današnje tehnične možnosti omogočajo izdelavo vedno bogatejših .knjig, tako glede opreme kot količine obravnavanih podatkov. Snovanje novega Krajevnega leksikona Slovenije je trajalo dobra tri leta, kar je pravzaprav presenetljivo malo. Sodelovalo je okoli šestdeset večinoma mlajših sodelavcev, v glavnem geografov, uredili pa so ga dr. Milan Orožen-Adamič, dr. Drago Perko m Drago Kladnik. Kolikor je bilo le mogoče, se je uporabljala računalniška tehnologija: za urejanje besedil, tabel, za izdelavo kart in nazadnje še izdaja na računalniškem mediju, na CD-ROM-u. Format (36 x 28 cm) se je za take, enciklopedične izdaje izkazal za zelo primernega. Krajevni leksikon Slovenije je razdeljen na več poglavij. V prvem, uvodnem poglavju so oris poselitve, opis bistvenih značilnosti naselilj in poglavitne značilnosti mestnih ter podeželskih naselij v Sloveniji. Avtorja sta dr. Drago Perko in dr. Vladimir Drozg. V naslednjem poglavju so zbrani zemljevidi Slovenije, izdelani z digitalno tehniko na Geografskem inštitutu Znanstvenega raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Osnova tem kartam sta bila predvsem stometrski digitalni model reliefa in register centroidov naselij Geodetske uprave Republike Slovenije. Ti podatkovni bazi sta se pred objavo pregledali in tako se je pri digitalnem modelu reliefa ročno popravilo še okoli 4000 nepravilnih podatkov. Prvi tematski zemljevid avtorjev akademika dr. Ivana Gamsa, dr. Milana Orožna-Adamiča in Draga Kladnika pa prikazuje naravnogeografske regije Slovenije. Sledi skupina devetintridesetih tematskih zemljevidov Slovenije z lokacijami naselij, označbami njihove velikosti in lokacij v leksikonu objavljenih fotografij. Osrednji del leksikona predstavljajo po abecednem redu urejeni opisi naselij s fotografijami. Pokazalo se je, da imamo v Sloveniji 5981 naselij, še leta 1971 pa jih je bilo okroglo 6000. Manjša naselja na robu mest se namreč s časom priključijo samemu mestu (npr. Podutik, Stožice, Ježica,... k Ljubljani,...). Število naselij je v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami veliko. To kaže na, za Slovenijo zelo značilno, razpršeno poselitev. Tako tudi trditev, da je tak krajevni leksikon zaradi majhnosti države Slovenije lahka naloga, prav gotovo ne zdrži poznavalske kritike. Iz pregleda naselij je npr. še razvidno, da je v Sloveniji 8% ali 464 naselij, ki imajo enako ime. Kar osem je Pristav in Potokov, po sedem pa Dolenjih vasi, Brezij, Raven in Trnovcev. V knjigi so uporabljena imena naselij iz Registra teritorialnih enot Republike Slovenije. Čeprav je ta imena že pregledala Komisija za slovarski del slovenskega pravopisa pri Inštitutu za slovenski jezik Znanstvenega raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je zaradi reforme lokalne uprave v zadnjem času prišlo do sprememb, zato bo potrebnih še veliko uskladitev. To bo prav gotovo ena od prvih in najnujnejših nalog komisije za geografska imena Vlade Republike Slovenije. Naselja v Krajevnem leksikonu Slovenije so urejena po abecednem redu. Opis naselja se začenja z identifikacijskimi znaki za iskanje na kartah in preglednicah ter nekaj osnovnimi podatki (nadmorska višina, število prebivalcev ob popisu leta 1991, poimenovanje prebivalcev,...). Nadalje je opisana lega naselja, njegove poglavitne značilnosti, besedilo pa sklenejo zgodovinski in drugi zanimivi podatki ter navedba najbolj znanih oseb, ki so se v naselju rodili, v njem živeli ali tam umrli. Zaradi odločitve, da bo knjiga natisnjena v enem zvezku, je razumljivo, da so v besedilu zajeta le najpomembnejša dejstva, kakor je za leksikone navsezadnje tudi v navadi. Tako so teksti za posamezna naselja dolgi od nekaj vrstic do npr. preko šest srani za Ljubljano. Barvna fotografija je praviloma pri naseljih z več kot tisoč prebivalci, vendar je precej izjem v smislu največje možne geografske sporočilnosti samih fotografij. Pri oblikovanju, predvsem pri redakciji so bili oblikovalcem v pomoč najrazličnejši viri in literatura, ki so navedeni na koncu knjige, ter seveda stari Krajevni leksikon Slovenije. Zgodovinske podatke je pregledal dr. Božo Otorepec, upokojeni dolgoletni sodelavec Zgodovinskega inštituta Milka Kosa Znanstvenega raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pri izbiri podatkov o znanih osebnostih sta svetovala Drago Bajt in mag. Franca Buttalo, slednja iz Inštituta za literaturo in literarne vede Znanstvenega raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V zadnjem delu knjige so preglednice, kjer je prav za vsako naselje navedeno do 45 podatkov, torej skupno preko 260.000 podatkov. Poleg vrste podatkov o pokrajinski enoti, opremljenosti naselja, gibanju prebivalstva in drugih prebivalstvenih strukturah (deleži zaposlenih, po posameznih gospodarskih sektorjih, deleži dnevnih migrantov,...) je navedena tudi stara in nova občina. Kriteriji za posamezne opredelitve teh podatkov so opisani v uvodnem poglavju leksikona. Naselja so, tako kot pri opisu, urejena po abecednem redu. Polega Krajevnega leksikona Slovenije je v isti obliki in stilu pri Državni založbi Slovenije d.d. istočasno izšel še Mali atlas Slovenije. Gre za kartografski in tabelarični pregled Slovenije na 32 straneh. V njem najdemo naravnogeografsko in najnovejšo politično karto Evrope, izjemen, računalniško obdelan naravnogeo-grafski zemljevid Slovenije v merilu 1:500.000 ter podrobnejše karte Slovenije v merilu 1:300.000. Poleg kart je tu še opis slovenskih pokrajin dr. Draga Perka, seznami najvišjih vrhov, najdaljših jam in rek, najglobljih brezen, največjih slapov in jezer, povprečne temperature in padavine na izbranih meteoroloških postajah za obdobje 1961-1990, dolžine slovenskih meja, koordinate skrajnih točk Slovenije, prebivalstvo po novih občinah (občina po 1. 1. 1995) in stopetdesetih največjih naseljih od leta 1869 do leta 1991. Zanimiv je tudi pregled grbov slovenskih mest. Na koncu je seveda imensko kazalo zemjevidov. Nedvomno gre pri Krajevnem leksikonu Slovenije za velik založniški podvig. To je razvidno že ob pogledu na obseg in zunanjo kakovost izdelave knjige. Množica nadvse uporabnih podatkov pravzaprav bralca presune in težko je dojeti, da je vse to objavljeno na enem mestu, v eni knjigi. Tako je npr. v preglednicah sploh prvi tako celovit pregled podatkov o slovenskih naseljih. Bolj ali manj razumljivo je, da se pri tako obsežnem delu vrinejo nezaželene napake. Najbolj očitne bodo popravljene v novi izdaji z naslovom Slovenija - krajevni leksikon. Gre za mehko vezan povzetek Krajevnega leksikona Slovenije, brez uvodnih poglavij, brez fotografij in brez preglednic (nekaj podatkov iz preglednic bo v tekstu), zemljevidi pa bodo ostali v istem obsegu. Taka izdaja bo seveda tudi nekaj cenejša. Izid se predvideva v letu 1996. Žal je prišlo prav pri opisu mesta Idrija do neljube napake. Zgodovinsko pričevanje o mestu Idrija se začne s tekstom: »Kot vas se omenja že okrog leta 1281, hitrejši razvoj pa se začne šele leta 1490...« To seveda ne drži, saj vsi vemo, da smo leta 1990 praznovali 500-letnico mesta in rudnika. Do napake je prišlo pri zadnji, zgodovinarjevi korekturi teksta, ko se je iz gradiva za Historično zgodovino Primorske pokojnega dr. Milka Kosa po pomoti povzel zapis o krajevnem imenu Idrija s pobočij zahodno od Kanala ob Soči, kjer je res bila že okoli leta 1281 cerkev sv. Marije (kot vir podatka se navaja Arheografo Triestino 20, 1894). Kot avtor teksta za naselja bivše idrijske občine v tej zaključni fazi priprave teksta na žalost nisem več imel možnosti pregleda teksta in sem napako opazil, ko je leksikon že izšel. Ta napaka in še nekatere manjše bodo v knjigi Slovenija - krajevni leksikon odpravljene. Ob novem Krajevnem leksikonu Slovenije pa je potrebno omeniti še eno zgodovinsko dejstvo. To je namreč prva knjiga v Sloveniji, ki je bila izdana na CD ROM-u. Knjigo torej lahko kupite v obliki računalniškega diska in jo v celoti preberete in si ogledate vse fotografije, zemljevide in preglednice z računalniškega ekrana -torej povsem brez papirja, brez običajne knjižne otipljivosti, z drugačnimi policami... S tem dogodkom se v slovenskem založništvu odpira povsem novo poglavje, ki bo močno zaznamovalo prihodnje generacije. Vsekakor gre za izjemno pomembno etično spremembo, da bo v prihodnje prav gotovo vzbujala globoke polemike med pisci, bralci in založniki. MILAN KOŽELJ MODROSTI DOBRE STARE MAME ali soočenje z duhovnimi zakladi svojih prednikov Kdo je pravzaprav Štejngarjev Gašper? Tako drugačen kot so vsi dosedanji liki v prvih treh knjigah naše pisateljice Ivanke Čadež. Je mar res tako zelo drugačen? Mar ni to le notranji odsev vsakega izmed nas, kadar se hočeš nočeš pogovarjamo s svojo notranjo, prikrito vestjo? Ali, kot sama pravi Ivanka Čadež, kadar prodiramo v trdno zaklenjene modrosti in vedenja naših prednikov. To so stokrat in tisočkrat preizkušene modrosti, ki so nam jih vseskozi tako nesebično polagali v naša srca. Zato je Štejngarjev Gašper lahko vsakdo izmed nas, le predstavljen je nekoliko drugače, kot smo bili doslej navajeni spremljati Ivankine junake. Doslej so se nam odkrivali v zanimivih zgodbah o beraškem življenju, skozi mladotstne oči Ajerjevega Petra, skozi tršate like Martina, Boža in Štefuca v Kontrabantu. Štejngarjev Gašper pa se nam odkriva kot mlada, doraščajoča osebnost skozi notranji dialog, s katerim je bogato prežeta celotna knjiga o modrostih dobre stare mame. Njegovi starši, prijatelji in znanci posegajo vanj le toliko, kolikor so sestavni del tega notranjega dialoga, ki ga glavni junak vodi s podzavestjo svojih prednikov, s svojo že pokojno staro mamo. Pokojno pravim, pa ta beseda nima v Ivankinem najnovejšem prvencu prav nobene teže. Kot nas je sredi devetnajstega stoletja že Aškerc poučil o nesmrtnosti dobrih del, tako nam tudi Ivanka Čadež skozi svojega Gašperja utemeljuje, da so vse dobre stvari na svetu vsakomur enako dostopno bogastvo, vsakdo pa se mora naučiti na svoj način poseči po njih. Pri tem ni pomembno; nas uči dobra stara mama; kje, kdaj in kako živiš. Pomembno je, da si znaš v danem trenutku zastaviti pravo vprašanje, da znaš v vsaki situaciji utrditi svojo vest k dobremu in pravičnemu dejanju, ki te vodi k osebni sreči in hkrati osrečuje tvojo okolico. Pot k tako utrjeni osebni vesti pa, kot je razvidno iz notranjih bojev Štejngarjevega Gašperja, ni niti malo enostavna. Na eni strani stojijo številne življenjske skušnjave, ki človeka silijo v negotovost in osebni propad, na drugi strani so ti v vsakem trenutku pripravljeni priskočiti na pomoč ljubeči starši in bližnji sorodniki ter iskreni prijatelji. In ob tem, opozarja Ivanka Čadež, ne smemo pozabiti na svojega notranjega zaveznika, na pozitivne izkušnje naših dobrih starih mam in drugih prednikov, ki jih vsak človek nosi v svoji podzavesti. Bolj ko jih bo znal v življenju ceniti in priklicati v svoje lastno notranje življenje, lažje bo našel sozvočje z zunanjim svetom, v katerem živi, ne glede na to, kakšen je ta zunanji svet. Številna dejstva in biografije znanih osebnosti, velikih človekoljubov in slavnih junakov govorijo Ivankinim tezam v prid. Trdni, razumevajoči značaji so se oblikovali le v brezkompromisnem boju s težkim življenjem, z različnimi krizami. Osebnosti, ki so znale v takih razmerah ohraniti svoje notranje, etično dostojanstvo, so dozorele v najbolj plemenite človekoljube. Modrosti dobre stare mame so zato modrosti, ki niso univerzalne, enako dostopne vsakomur. Njihovo bogastvo je v njihovi različnosti. Vsak posameznik jih mora odkriti na svoj osebni način! Kako velika in zapletena stvaritev je naš svet, na katerem tudi dva človeka nista popolnoma enaka, verjetno tudi nikoli nista bila in nikoli ne bosta! Kako pomembno je v tem svetu posameznikov poiskati svojo specifično oporo, svoje mesto in svoj cilj! Ivanka Čadež nam z najnovejšo knjigo nakazuje pot te abstraktne harmonije, ki vodi bralca k mirnemu in kvalitete polnemu življenju. Če bo znal prisluhniti notranjim dialogom Štejngarjevega Gašperja, bo tudi sam v kriznih trenutkih bolje pripravljen na ustrezen odziv. Odziv, ki mu bo pomagal iz osebnih težav. Ali kakor bi napisala Ivanka Čadež, naučil se bo prisluhniti svoji dobri stari mami. Knjižnih del, ki tako globoko posegajo v bistvo naših življenj, na žalost ni veliko. Zato ga sprejmimo iz rok naše cerkljanske pisateljice kot dragocen biser, ki se je v letih njenega življenja in pisateljskega dozorevanja oblikoval v bogati biserni matici. V njej je odslikano Ivankino odraščanje v kmečkem okolju, v njej se skrivajo ure in ure nezdravega dela v proizvodnih obratih, kjer je Ivanka kamen na kamen bogatila gospodarski razvoj svojega kraja. Z mnogo posluha za sočloveka, z zdravim odnosom do skupne lastnine in plemenitega zaslužka. V tej biserni matici se odslikuje tudi Ivankin osebni intelektualni razvoj, ki se mu, četudi v poznih letih, ni odrekla. In v njej se ne nazadnje odslikuje njena velika, dolgo časa zaradi osebne skromnosti zatrta želja po pisateljevanju, ki jo je Ivanka Čadež gojila z veliko ljubeznijo od prvih občutljivih brstičev do bogatih sadežev, kakršne so Modrosti dobre stare mame. Naj se ta plemenita rastlina bohoti še naprej in naj rodi nove plodove iz leta v leto. ZVONKO PERAT PO STO LETIH IZŠLA FAKSIMILIRANA IZDAJA RAČUNIC DR, FRANCA VITEZA MOČNIKA Skoraj natanko po sto letih od prvega slovenskega natisa tridelnih »Računic za obče ljudske šole« dr. Franca viteza Močnika, ki so izšle pri Cesarsko kraljevi zalogi šolskih bukev 1894, je bila v Cerknem 5. 5. 1995 prva predstavitev faksimilirane izdaje Moč-nikovih tridelnih računic, ki jih je v Cerknem izdalo založništvo Jutro v sodelovanju z občino Cerkno. Faksimilirana izdaja računic v eni knjigi je izšla v počastitev 180. obletnice rojstva dr. Franca viteza Močnika. Druga predstavitev računic pa je bila 6. 6. 1995 v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani. Dr. Franc Močnik je bil rojen 1. 10. 1814 v Cerknem in je sklenil svojo življenjsko pot 30. 11. 1892 v Gradcu (Graz). Bil je predvsem šolnik evropskega formata. Njegova razdelitev učne snovi po razredih »obče ljudske šole« velja skoraj nespremenjena še danes v vseh deželah, v katerih so spoznali njegove petdelne (1870-1873) računice ali kasnejšo predelavo le teh v tridelne računice. Zadnje izdaje tridelnih računic pa je sedaj izdala tudi založba Jutro. Zadnje in ne prve izdaje izpred sto let, pa samo zato, ker so se šele na prelomu stoletja popolnoma uveljavile »francoske mere«, čeprav je komplet tridelnih računic v slovenščini izšel že leta 1894. Računice so zlasti pomembne, ker uvajajo pot v osnove matematike s posebno monografsko metodo. To je metoda, ki zagovarja učenje vseh štirih računskih operacij na- enkrat. Osnova za vse te dejavnosti pa je merjenje s števili. Ker pa je merjenje in umevanje mer na naših šolah že skoraj izumrlo in to potrjujejo rezultati mednarodnih raziskav, bi se morali iti učit metodiko razredne stopnje nazaj k Močniku. Močnik ima sicer največ zaslug za Evropo prav na področju osnovnošolskega računstva. Za Slovence pa je pomemben tudi kot borec za uvajanje slovenščine v takrat še nemške (glavne) šole na Kranjskem, Po drugi strani pa se je kot šolski svetnik za Kranjsko deželo prizadeval za izboljšanje materialnega položaja učiteljskega stanu. Ta je bil v vseh časih približno »enako« dober, saj so bili prvi »poklicni« učitelji menda sužnji in razvoj ne more naenkrat premagati zakoreninjenih predsodkov m mnenj o tem, kaj je državi in narodu koristno m zato tudi ustrezno nagrajeno delo. Trajen spomenik pa si je Močnik postavil s svojimi Računicami in matematičnimi učbeniki za ljudske in srednje šole. Ti učbeniki bodo ostali trajen spomenik svojemu avtorju tudi tedaj, ko bodo minile vse šolske reforme in reforme reform. Sedaj bi se morali vprašati, zakaj je založba Jutro ponatisnila prav njegov »ljudskošolski« ciklus. Že leta 1844 je Močnik predlagal cesarsko - kraljevi »šolski komisiji« na Dunaju reformo pouka matematike v osnovni šoli. Ta predlog je bil sprejet in Močnik je pričel pisati učbenike m metodike za pouk računstva. Kot že uveljavljen pisec in praktik je dočakal reformo avstrijskega šolstva 1869. leta. Takrat so uvedli v avstrijskih kronskih deželah osemletno šolsko obvezo od šestega do štirinajstega leta starosti. Pripomnimo naj, da je bila v deželah ogrske krone šolska obveznost celo devetletna - od šestega do petnajstega leta starosti. Tako je Močnik pričel pisati Računice za obče ljudske šole. Najprej je napisal petdelne računice, kasneje izidejo v letih 1891-1892 predelane petletne računice v treh delih, in sicer v nemškem izvirniku. Zadnje izdaje so ponatisnjene zato, ker so se šele takrat pri nas že popolnoma uveljvile »francoske mere« in so vsi potrebni popravki že našli pot tudi v učbenike. Tako je dan našim učiteljem v roke še vedno »uporaben« učbenik v treh stopnjah. Tri stopnje so ponatisnjene sedaj v eni knjigi. Vsaka stopnja obsega snov dveh takratnih razredov: Prva stopnja - prvi in drugi razred. Druga stopnja - snov tretjega in četrtega razreda. Tretja stopnja - snov petega razreda in nadaljnjih šolskih let. Računice so avstroogrsko skope in obsegajo res samo temeljno znanje, ki bi ga danes lahko označili kot osnove funkcionalne pismenosti. To je prav tisto znanje, ki bi šlo po zlu kmalu za tem, ko bi ga šole prenehale učiti. V primerjavi z današnjimi osnovnošolskimi matematičnimi učbeniki bi te računice delovale strogo, v njih ni nobenega računa odveč, vse je premišljeno in vse je računstvo, ki ga je šola morala naučiti, pa naj bo snov »težka ali lahka«. Prava in bistvena razlika od poplave današnjh gradiv za učenje matematike, ki obljubljajo »lije« za vlivanje pameti. Ta obljuba izgleda približno tako: 5 minut računanja in 55 minut brezplodnega in neustvarjalnega dela. Natančnega barvanja likov ali vlečenja črt, delo zaradi zaposlitve učencev, da dajo mir. Metoda prezaposlenih mater iz naših vinorodnih krajev. Dojenčku daj krpico (dudo), namočeno v vino, če joče, ker ga muči rast zob. Več kot je vina, bolj bodo brez bolečin zobje rasli in bolj bodo matere imele mir. »Prijazne« metode v šoli imajo pogosto v ozadju isto logiko. In če nam danes, glede na mednarodno primerljive raziskave matematika ne gre, smo gotovo zanemarili nekatere pristope ali pa nekatera vedenja, ki so nekoč spadala v tisti kompleks osnovnih znanj, ki jih je šola morala posredovati. Poleg tega pa so to zadnje računice, ki so bile namenjene šestletnim otrokom, saj je všolanje s sedmim letom starosti izum Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vpliv Močnikovih računic za razredno stopnjo osnovne šole se je obdržal v naši šoli vse do leta 1970 ali do uvedbe projekta MOM (modernizacija osnov matematike). Kljub temu da je bil projekt MOM vsestransko pripravljen in podprt z novimi učbeniki in obučbeniškimi gradivi, se ni »prijel«, ker je hotel imeti šolsko matematično revolucijo, namesto pospešene in premišljene evolucije. Šolstvo zahteva gladke prehode in ne trpi spreminjanja čez noč. Poleg vsega pa iz Močnikovih učbenikov izvirajo vsi učbeniki Srednje Evrope, saj so bili ti učbeniki ob svojem času osnovni učbeniki celotne črnožolte monarhije in ne samo nje. Tako smo z Močnikom zasidrani v Evropi in na Balkanu. Močnikove računice so bile prevedene iz nemščine v slovenščino, hrvaščino, srbščino, albanščino, bolgarščino, češčino, italijanščino, madžarščino, novogrščino, poljščino, romunščino, slovašči-no, ukrajinščino in izdane so bile posebne izdaje za Bosno in Hercegovino. Močnikova razdelitev snovi po razredih velja v večini držav še danes in to tudi tam, kjer se še vedno všolajo šestletni otroci. Osnovne temelje računskemu pouku v Evropi je postavil Slovenec in tudi s tem smo del znanstvene in pedagoške zgodovine človeštva. Prav zato bi te računice moral imeti vsak učitelj in vsak matematik, da bi se lahko naučili načina poučevanja osnovne matematične pismenosti pri mojstru in ne pri njegovih prepisovalcih. IVANA LESKOVEC SLAVKO SVETIČIČ Slavko Svetičič, alpinist, vrhunski športnik, rojen 31. 1. 1958 na Vojskem. Oče Gregor, gozdar, mati Matilda Vojska, gospodinja. Osnovno šolo obiskoval na Vojskem m v Šebreljah. Šolanje nadaljeval na poklicni kovinarski šoli v Teznem pri Mariboru. Leta 1977 šolo uspešno zaključi in se kot orodjar zaposli v tovarni ETA v Cerknem. Istočasno se vpiše v dveletni tečaj za alpiniste m 1. 1978 je predčasno sprejet med alpiniste. Leta 1984 opusti službo v tovarni in se posveti samo alpinizmu. S tem se ukvarja profesionalno. Sistematično trenira, vzpostavlja kontakte z največjimi alpinisti sodobnega časa, se z njimi posvetuje in postane specialist za najtežje vzpone v največjih stenah sveta. V dnevniku Slavka Svetičiča je preko 1200 alpinističnih vzponov, med temi ogromno prvenstvenih smeri. Njegova posebnost so izjemno zahtevni solo vzponi. Med najtežje vsekakor sodijo: južna stena Aconcague, smer Sončna linija; Grand Jorasses, vzpon v smeri Manitua; zahodna stena Anapurne. Poleg vrhunskih vzponov v slovenskem prostoru je preplezal vse najpomembnejše smeri v Alpah, med njimi mnoge prvenstveno. Plezal je v El Capitanu, Cerro Torreju, Aconcagui, perujskih m bolivij-skih Andih, v Novi Zelandiji. Sodeloval je na odpravah na osem-tisočake: Yalung Kang, K 2, Mont Everest in Anapurna. Sicer pa so pomembnejši Svetičičevi dosežki: 1981 - Aconcagua 6964 m, Francoska smer 1983 - Peru, pet kvalitetnih vzponov v šesttisočakih, tri prvenst- vene smeri 1984 - V šestih dneh prepleza tri zadnje probleme Alp: Gran- des Jorasses, Materhorn in Eiger; v Severni Ameriki spleza v El Capitanu 1000 m visoko steno z oceno A4 1985 - udeleži se odprave na Yalung Kang (8505 m), in sicer prvi pristop s severa; v Grandes Jorasses opravi dva solo vzpona IN MEMORIAM 1986 - Cerro Torre (Argentina) - spleza novo smer v vzhodni steni; v Peruju opravi šest kvalitetnih vzponov v šesttisočakih 1988 - Aconcagua - spleza dve novi smeri v 3000 m visoki južni steni; udeleži se odprave na K 2 (Pakistan) 8611 m 1989 - Udeleži se odprave na Mt. Everest 1990 - V Eigerju opravi ponovitev Harlinove smeri pozimi; spleza trinajst smeri v pogorju Mt. Cook (Nova Zelandija) in tri prvenstveno; opravi dve ponovitvi v severni steni Grandes Jorasses; konec leta je član prve zimske odprave na Anapurno (8091 m) 1991 - Solo spleza novo smer v severni steni Grandes Jorasses. Svetičič šteje ta vzpon med svoje največje uspehe. Premagal je 1200 m visoko granitno steno na 4200 m visoki gori, ki je bila dolga leta trd oreh svetovnim plezalcem. Jeseni se popolnoma sam, brez spremstva, odpravi na Anapurno m spleza novo smer v njeni zahodni steni 1993 - Pleza v južni steni Anapurne. Zasuje ga snežno-kamniti plaz, a se reši s poškodovanim vratnim vretencem 1994 - Ponovi najtežjo ledeno smer v severni steni Grandes Jorasses in se pripravlja na nov vzpon v Anapurni 1995 - Odpravi se na Gascherbrum IV, od koder se ne vrne več Ukvarjal se je tudi s plezanjem na zaledenelih slapovih, poizkusil pa se je tudi v pisanju; leta 1984 je izšel plezalni vodnik »Zadnja Trenta« izpod peresa Slavka Svetičiča m Milana Černilogarja. Svetičič je bil od 1. 1983 v vrhunskem športnem razredu pri Športni zvezi Slovenije. Leta 1986 je za vzpon v Cerro Torreju prejel Bloudkovo nagrado; leta 1992 je bil proglašen za najboljšega slovenskega alpinista, leta 1993 je prejel Bloudkovo plaketo in bil vključen v akciji Podarim-dobim. Leta 1995 je bil posmrtno nagrajen z najvišjim priznanjem občine Cerkno - Bevkovo nagrado. O Svetičiču in njegovih uspehih pišejo znam evropski športni časopisi. Slavcu v spomin Pred desetimi leti sem bil s Slavcem v Himalaji. Težave transporta so nas razdelile v dve skupini. Slave je bil v drugi, ki je prišla v bazo 10 dni za nami. Zavzeto je plezal in delal za skupni uspeh, obenem pa ni skrival, da mora zato zatajevati svojo naravo, ki mu je narekovala živeti drugače, ne po vnaprej sprejetem načrtu. Lepoto in tragiko razpetosti med totalno svobodo in med nujnostjo civilizacije občuti vsak človek, v gorah pa jo je mogoče celo živeti. A dotikati se nebes je dano redkim in redkokdaj. Bližje letiš soncu, več je možnosti, da se ti odlepijo krila. Človek je bitje transcendence in za slutnjo presežka je zavestno pripravljen tvegati ogromno. S tega stališča ni kaj obžalovati: Kogar bogovi ljubijo, umrje mlad. Nihče pa ne umrje sam, niti solist ne. Zato so te besede namenjene, kot so bile namenjene tudi v tisti naši skupni zgodbi, izpred desetih let: »njim, ki brez krivde krivi trpijo«. Ne alpinistom - ti vedo za ceno, ki jo bo morda treba plačati. Namenjene so njim, ki jih puščamo doma v negotovosti in morajo kazati pogumen obraz, ko jih razžirata negotovost in strah. Njim, ki morajo včasih plačati najvišjo ceno, pa si težko odgovorijo, za kaj. Njim, ki jih »bojevniki za neke svetle cilje« - ali za dotike nebes - puščamo zlomljene, ranjene in trpeče ob robu svoje poti. Slave je bil uspešen alpinist, eden zadnjih velikih romantikov, ki mu je zanos pomenil več kot racionalen pristop, ki je skušal sanje tudi v celoti zares živeti. Njegovi vzponi v francoskih Alpah so legendarni, njegova smer v Grandes Jorasses mu je prinesla sploh najvišje mednarodno priznanje. Bil je med tistimi, ki so vklesali ime Slovenije v Andih, tudi v južni steni Aconcague in v Anapurni. To so bila njegova dejanja, a so tudi naša, slovenska. Bil je velik slovenski alpinist. Koliko mu je dala Slovenija? Toliko, kot vsem, kjer vladajoča oligarhija ne vidi svojih trenutnih interesov. Domovina, bleda mati, je rekel nek pisatelj - slovenski, seveda. Gašerbrum IV je Slavca začaral, skoraj obsedel. Morda zaradi idealne oblike, ki kot pravilen trapez zapira Baltoro, morda zato, ker je bila njegova stena tako odkrita in razprta, a polna majhnih ostrih ugank. Vsekakor je bila to njegova gora; trikrat se je že odpravljal v njeno zahodno steno; dvakrat se je tik pred odhodom premislil; letos je šel. Človek, razpet med upanjem, pravzaprav željo, in resničnostjo, ne vidi vsega, ne more videti vsega. Gre zavezan svojemu cilju - svoji usodi naproti. Pri starih Grkih so junakom, kadar so jih hoteli pogubiti, bogovi zastirali oči. Tako so bili ljudje odrešeni krivde za to, kar se jim je zgodilo. Kogar bogovi ljubijo, umre mlad, kogar potrebujejo, umre star. Žal mi je za Slavcem, ker ne bo mogel ničesar več doživeti. Ko ne bo doživel razgleda iz zrelih časov nazaj na svojo mladost. Ko bi vedno znova, kadar bi se ozrl, odkril novo dragocenost v preteklih doživetjih, ki jo je takrat prezrl. Naše življenje je le prehod, je le priložnost, dana nam, da nekaj storimo, kar bo preseglo naš čas, da pustimo svojo sled v dejanjih, a tudi v srcih m mislih. Slave je zapustil veliko. Šebrelje, 16. 9. 1995 Tone Škarja Spoštovani svojci, Šebreljčani, prijatelji Slavka Svetičiča! Pevci so v cerkvi zapeli presunljivo pesem: Gore krasne, gore strašne varujte zdaj dom njegov in višave večne, daljne ga sprejmite spet domov. Ko vdihnil je lepoto, mu usahnil je pogled. Ko pa je zaslutil srečo, mu zamrl je nasmeh. Slavko Svetičič mi je pred odhodom odprave na Gasherbrum IV na bežnem srečanju dejal: »Ko se vrnem, se oglasim na občim, da se bova pogovorila, kako bi tudi občino Cerkno vključili v moje naslednje alpinistične načrte. Rad bi, da bi občina, v okviru možnosti, ki jih ima, postala eden od stalnih pokroviteljev mojega alpinističnega delovanja«. Slavko ni veliko govoril, tudi administrativne ovire pri iskanju vseh potrebnih in nepotrebnih papirjev in denarja je z njemu lastno mirnostjo in samoumevnostjo prešel. Vedno je videl pred sabo določen cilj - nova smer, nov izziv. Veliko je plezal sam. Toda potreboval je skupnost, tovanšijo. In mnogi med vami, predvsem prijatelji in alpinisti ste bili in boste ostali »njegova tovanšija«. In bil je povezan tudi z rodno Cerkljansko; tudi zato je bila njegova želja, da bi s svojimi svetovnimi alpinističnimi dosežki na nek način povzdigoval tako svoje Šebrelje kot Cerkljansko, Idrijsko m seveda Slovenijo. Občma Idrija, še v svojih prejšnjih mejah, se mu je za izjemne dosežke oddolžila z občinskim priznanjem; za vzpon v Cerro Torreju leta 1986 je bil nagrajen z Bloudkovo nagrado, leta 1993 pa je prejel Bloudkovo plaketo. Slavko Svetičič je s svojimi športnimi dosežki ponesel slavo slovenskega alpinizma v svet, s tem pa tudi postal ambasador slovenske države. Bila sva tudi sošolca v osnovni šoli v Cerknem. Že takrat je izstopal z lastnostjo, ki je napovedovala njegov kasnejši vrhunski alpinistični razvoj - imel je izredne fizične sposobnosti, predvsem izredno moč v mišicah rok. To je vedno znova dokazoval, ko smo pri pouku telesne vzgoje opravljali različne teste vzdržljivosti. Kasneje sva se srečevala tako rekoč bežno, si izmenjala pozdrav m odhitela vsak po svoje. Srečala sva se tudi v Stržišču, čudoviti vasici pod Črno prstjo - Slavko je bil tudi duhovno globok človek. Ob bolečini njegove nevrnitve pa danes smemo reči: ponosni smo, da je med nami živel Slavko Svetičič. Šebrelje, 16. 9. 1995 Janez Podobnik INFORMACIJE MUZEJSKI VEČERI 1994-1995 ISTRA NA PREPIHU Milan Gregorič, dipl. ekonomist v pokoju s Škofij BITKA PRI FRIGIDU Drago Svoljšak, dipl. arheolog, Narodni muzej, Ljubljana KAKO RAZUMETI KULTURNO DEDIŠČINO V SODOBNEM SVETU IN KAKO ŽIVETI Z NJO? prof. dr. Janez Bogataj, profesor na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ROVTARSTVO IN SVETOVLJANSTVO Miha Naglic, prof. filozofije iz Žirov, urednik Žirovskega občasnika HUDOURNIKI NA SLOVENSKEM IN IDRIJSKEM Valter Paulič, dipl. ing. gozdarstva, Podjetje za urejanje hudournikov, Ljubljana OKROGLA MIZA O ČIPKARSTVU Pogovor za okroglo mizo GRAJSKI VEČERI 1995 SLOVENSKA FOLKLORNA SKUPINA »PLANIKA« Iz Kanade - 9. julij 1995 VEČER KANCON, OPERNIH ARIJ IN JAPONSKIH PESMI Dušan Kobal - tenor, Rijeko Katsumata - sopran, Aleksander Vodopivec - klavir 21. julij 1995 GREENTOWN JAZZ BAND 18. avgust 1995 KONCERT TRIA HROVAT-SAJE-PRINČIČ Vladimir Hrovat - ustna harmonika, Igor Saje — kitara, Bronislava Prinčič - harfa 8. september 1995 SLOVENSKI OKTET 22. september 1995 V TEJ ŠTEVILKI SODELUJEJO: Marijan Beričič, upokojenec iz Idrije Samo Bevk, zgodovinar, ravnatelj Mestnega muzeja Idrija in župan občine Idrija Anica Cernatič Gregorič, geografinja, konservator za naravno dediščino pri ZVNKD Nova Gorica dr. Jože Čar, geolog, predavatelj na Oddelku za geologijo NTF v Ljubljani Jožica Dolenc, v šolskem letu 1994/95 dijakinja 4. letnika Gimnazije Jurija Vege Idrija Mirjam Gorkič, biologinja, konservator za naravno dediščino pri ZVNKD Nova Gorica Milan Gregorič, ekonomist v pokoju iz Kolombarja (Škofije) Mira Hodnik, zgodovinarka, arhivistka v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Oddelek v Idriji Janez Kavčič, zgodovinar, kustos v Mestnem muzeju v Idriji Tomaž Klemenčič, organizacijski vodja enote Antonijev rov pri RŽS Idrija primarij dr. Alfred Bogomir Kobal, zdravnik, specialist medicine dela, zaposlen v Zdravstvenem domu Idrija in na SPIZ v Ljubljani Milan Koželj, slavist, učitelj slovenščine na Osnovni šoli Cerkno Ivana Leskovec, etnologinja, kustosinja Mestnega muzeja Idrija Stane Murovec, upokojenec iz Idrije mag. Zvonko Perat, I. svetovalec na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo in šport, Ljubljana Tadeja Primožič, v šol. letu 1994/95 študentka 4. letnika etnologije v Ljubljani dr. Janez Podobnik, poslanec in župan občine Cerkno Martina Pišljar, geologinja, vodja enote Antonijev rov pri RŽS Idrija Bojan Režun, geolog, Rudnik živega srebra Idrija Karmen Simonič Mervic, zgodovinarka, učiteljica zgodovine na OŠ Črni Vrh nad Idrijo Tanja Simonič, biologinja, Inštitut za krajinsko arhitekturo na NTF Ljubljana mag. Igor Šebenik, geograf, Inštitut za geografijo v Ljubljani Tone Škarja, podpredsednik Planinske zveze Slovenije in načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva, Mengeš Rafko Terpin, akademski slikar, učitelj likovnega pouka na OŠ Cerkno Dorica Tominec, administratorka in ljubiteljska pesnica iz Črnega Vrha Milanka Trušnovec, v šolskem letu 1994/95 dijakinja 3. letnika Gimnazije Jurija Vege Idrija Darko Viler, zgodovinar, kustos v Mestnem muzeju Idrija IZ PRIHODNJIH ŠTEVILK: O NAŠIH POMEMBNIH LJUDEH Idrijski fotograf Feliks Bajt Ivan Kacin, izdelovalec orgel Rafko Terpin: Anton Kos RAZLIČNI PRISPEVKI Tatjana Cankar, Ivana Leskovec: Rekonstrukcija rudarske delovne noše iz srede 18. stoletja Marija Stanonik: Medkrajevni odnošaji Anica Štucin: O starih občinah in vaški samoupravi Gorazd Makarovič: Slovenci in prosti čas Novosti pri zapiranju rudnika Irena Mele: Radioaktivni odpadki v Zavratcu Marija Rijavec: 50 let Glasbene šole Idrija KULTURNI SPOMENIKI Obnova gradu Gewerkenegg Rudniški stroji Bevkova domačija v Zakojci ŠPORT Milan Cvelbar: Orientacija kot šport Opomba: Naslovi so delovni. KAZALO Zrcalo časa Štirideset let Idrijskih razgledov .................................. 4 * * * Alfred Bogomir Kobal Vplivi rudnika živega srebra na okolje in prebivalce Idrije.................. 13 Mira Hodnik Tihotapci živosrebrove rude v 18. stoletju............................. 22 Karmen Simonič Mervic Planinstvo na Idrijskem ob prehodu 19. v 20. stoletje...................... 28 Rafko Terpin Nikova.................................................. 37 Milan Gregorič Istra na prepihu............................................ 46 * * * Znamenite osebnosti Tadeja Primožič Anton Primožič, podjetje »A. Primožič« in klekljana čipka................ 56 * * * Literatura Dorica Tominec Poezija.................................................. 68 * * * Kulturne znamenitosti Janez Kavčič Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije. Nova muzejska razstava v gradu Gewerkenegg...................... 84 Martina Pišljar, Tomaž Klemenčič Prikaz razvoja rudarjenja skozi stoletja v rudniku živega srebra Idrija. Postavitev stalne razstave in situ................................ 99 Mira Hodnik 165 Kapela Sv. trojice v Antonijevem rovu............................105 Naravne znamenitosti Miljam Gorkič, Anica Cematič Gregorič Krajinski park Zgornja Idrijca.................................112 * * * Spomini Marijan Beričič Kako sem doživel svobodo...................................122 Stane Murovec Drobtinice........................................... 127 * * * Zapisi Zvonko Perat »Državljanska« pobuda Državnemu zboru za poimenovanje učiteljske državne nagrade po Francu Močniku..................................131 * * * Poročila Bojan Režun Prvo slovensko posvetovanje o zemeljskih plazovih. Idrija, 17. in 18. november 1994 ................................ 133 Darko Viler Zborovanje slovenskega muzejskega društva. Idrija, 11.-13. oktober 1995 .................................. 135 * * * Raziskave Zeleni sistem Idrije. Predlog ureditve odprtega prostora.................140 Jožica Dolenc Živo srebro v epifitskih lišajih.................................146 Milanka Trušnovec Analiza Felčevega romana Radost poslednjih ur......................149 * * * Predstavitve Janez Kavčič Circulus vitae v Psihiatrični bolnišnici v Idriji........................151 Igor Šebenik Novi Krajevni leksikon Slovenije................................154 Milan Koželj Modrosti dobre stare mame..................................156 Zvonko Perat Po sto letih izšla faksimilirana izdaja Računic dr. Franca viteza Močnika.......157 In memoriam Ivana Leskovec: Slavko Svetičič................................159 Tone Škarja............................................160 Janez Podobnik..........................................161 * * * Informacije Muzejski večeri 1994-1995 ......................................................................162 Grajski večeri 1995................................................................................162 V tej številki sodelujejo.....................................163 Iz prihodnjih številk.......................................164 Kazalo ...............................................165 Likovna priloga je delo Tanje Simonič.