P. b. b
^ svetovnih (H domačih d /b g o d Rov
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt	Izhaja v Celovcu — Erscheimmgsort Klagenfurt
LETO XIV. / ŠTEVILKA 29	CELOVEC, DNE 21. JULIJA 1966	CENA 2.- ŠILINGA
Ob novomašnem oltarju v Bilčovsu
Štirinajst let so bilčovski zvonovi skrivali novomašno pesem in željno čakali trenutka sprostitve. Zdaj pa je iz lin zatrepetala novomašna himna in naznanjala vsemu v Rožu spočetje veselja.
V faro je prispel č. g. Folti Kapus. Farani so se zbrali, da ga sprejmejo kot enega izmed njih. Sinovi se vračajo v domovino, da se naužijejo domačnosti, katere jim tujina ne more nuditi. Tudi sedaj se je vrnil sin, zaznamovan s štolo duhovništva, da se spet poslovi. Zapustiti hoče dom in spremeniti tujino v domovino božjih otrok.
Narodno zedinjenje Nemčije
Da bo deljena Nemčija pomenila nevarnost ne samo za mir v Evropi, ampak tudi po vsem svetu, so mednarodni politični krogi spoznali že leta 1945. Zato so zmeraj iskali načine, kako bi iz dveh Nemčij nastala ena sama. Nekateri politiki so te načine iskali odkritosrčno, drugi pa so jih omenjali le na koncu jezika, ker so mislili, da deljena Nemčija sicer res pomeni nevarnost za mir, toda sama kot taka pa ne bo nikoli dosti močna za novo evropsko vojno, ako bo deljena na dva dela. Različni pogledi na nemško vprašanje in različni interesi so zato stalno ovirali resno debato o zedinjenju. Da se pred javnostjo opravičijo, so stalno ponavljali, da morajo Nemci sami najti pot do zedinjenja.
Nemško politiko do zedinjenja lahko delimo v tri dobe. Prva je bila Adenauerje-va. Je odklanjala vsak sporazum z Moskvo,
ki pri njem ne bi sodelovali zahodni zavezniki. Dokler pa Moskva na to ne pristane, se mora Nemčija naslanjati na Zahod in — čakati. Čas bo okrepil Nemčijo, Rusijo pa omečil, zato ni treba že sedaj misliti na žrtve, ki bi jih kompromis o zedinjenju mogel roditi. Zato je bila nemška politika v Adenauer j evi dobi podobna plesu okoli lastne osi.
Potem je prišla doba dr. Erharda. Dr. Erhard ni bil tako nedostopen za misel, da je treba resno misliti o poti, ki vodi do zedinjenja. Je tudi namigaval in še namiguje, kakšna bi bila ta pot. Bistvo njegovega stališča je v tem, da bi se zedinjenje moglo izvršiti postopoma. Na vsaki stopnji bi se Nemčija in Rusija lahko zbližali na političnem, gospodarskem in kulturnem polju. To bi rodilo medsebojno zaupanje, ki je za zedinjenje neobhodno potrebno. Nemška javnost ni načeloma ugovarjala Erhar-dovemu stališču, toda ni tudi verjela vanj. Na drugi strani pa tudi Rusija ni pokazala nobenega zanimanja zanj.
Medtem so zahodni zavezniki z Ameriko na čelu zmeraj bolj pritiskali na nemško vlado, naj bolj konkretizira svojo idejo o zedinjenju, in dodajali, da bodo vsak nemški poskus za zedinjenje krepko podprli. Tako bi za zedinjenje postali bolj odgovorni Nemci sami kot pa zavezniki, kar je zahteval dr. Adenauer. Dr. Erhard misli, da trenutek za konkreten predlog o zedinjenju še ni prišel, in odlaša z objavo stališča, ki bi za njim stala nemška vlada in seveda tudi parlament.
Tega sina so pozdravili farani pred cerkvijo. Zbor mu je zapel pesem »Novo-mašnik, bod’ pozdravljen«. Večkrat jo ču-jemo in vendar ganeta iskrenost in ljubezen, ki izraževata iz te pesmi. Silva Maier-hofer mu je izročila šopek nageljčkov. Niso bili samo sveže duhteči nageljčki, za temi se je skrivala hvaležnost faranov do du-
hovnika. To je tudi izrazila Anica Gasser v pesmi »Sprejem«. Veselje faranov in kaplja odpovedi domu in svojim sta prepletali misli novomašniku. »Sin duhoven« — pesem, ki izraža veselje staršev, je podala Valentinič Reni. Kot prvi zastopnik in hkrati oče faranov, so ga pozdravili g. župnik. Solze veselja in hvaležnosti so bile očiten dokaz povezanosti faranov z župnikom. V imenu občine je pozdravil novomašnika župan in mu izrazil prisrčno dobrodošlico.
V nedeljo je sonce prepodilo skrb faranov ter privabilo ljudi od blizu in daleč, ki so v velikem številu bile priče novomaš-nega slavja.
Slovo od doma
Čeprav to ni slovo za vedno, se kljub temu skriva v njem kapljica grenkosti. Dom 'je odslužil svojo nalogo. Novomašnika sprejme sedaj tujina, v kateri bo on ustvarjal dom, ki bo dom vsakemu. Med pesmijo »Oj hišica očetova« je stopil novomašnik na domači prag, da sprejme molčeče pozdrave zbrane množice.
»Bog naj korake tvoje vodi«. S to pesmijo je pozdravila novomašnika Jelica Ogris Martič. Usmeriti korake k Bogu je težko in le redkim se posreči. Zato je duhovnik postavljen, da pripravlja pota korakom k Bogu. Izročitev križa je pridržana nevesti, ki zastopa Cerkev. Helgi Reichmann je izročila križ, ki naj bo cilj duhovniškega življenja.
G. kanonik Aleš Zechner so pozdravili novomašnika v imenu dekanijske duhovščine in faranov dekanije ter mu želeli obilo milosti na poti duhovništva.
»Pokropi me z blagoslovljeno vodo, da najdem vsaj konec poti, mati, jaz pojdem duše iskat, mati, tja, kjer jih ni.«
Te Balantičeve besede je podala Lijnči-jeva Micka, preden je mati blagoslovila sina. To je cilj sina novomašnika. Spremlja ga blagoslov matere in očeta. Oče in mati blagoslovita sina, a v tem blagoslovu je skrita blagoslovljena voda molitve, ki spremlja sina duhovnika na poti iz hiše domačnosti in ljubezni v kočo brezbrižnosti in mlačnosti. Za starši sta blagoslovila novomašnika še duhovni oče in duhovna mati. Nato je novomašnik blagoslovil očeta in mater in duhovne starše. Vrnil jim je blagoslov. Duhovno spremstvo staršev vrača on z blagoslovom oltarja. Starši niso izgubili sina, 'temveč ga obogatenega sprejeli.
Potek nove maše
Dolga vrsta vernega ljudstva je spremljala novomašnika k oltarju. Tam ga je pozdravila Brigita Schoffmann in ga prosila, naj ' se spomni domačih in vseh, ki so se zbrali okrog oltarja. Kelih pa mu je izročila Judith Stingler. Ob asistenci domačinov gg. Pavla Zablatnika in Rudija Sa-frana ter g. kanonika Aleša Zechner j a, je novomašnik pristopil k oltarju. Ljudstvo je ob spremljavi godbe prepevalo mašne pesmi in zbrano sodelovalo. Mašne speve je izvrstno pel pevski zbor, pod vodstvom č. g. Mihorja. Novomašni pridigar, č. g. Jože Adamič je podal pomen duhovništva. Nakazal je presenečenja in razočaranja, ljubezen in sovraštvo, odkritosrčnost in hlinjenje. Vse to čaka duhovnika, a z božjo milostjo in molitvijo vernikov bo premagal te težave. Zato je prosil vernike, maj veliko molijo za svoje duhovnike. Duhovniki potrebujejo obilo milosti, da morejo izvrševati svojo dolžnost kot dobri in vneti dušni pastirji. Po pridigi je g. novo-maišnik podelil papeški blagoslov vsem navzočim vernikom.
K darovanju mu je prinesel brat France vino in vodo, sestrična Lojzka in Rina Ogris pa ciborija. Kako so ljudje sodarovali z novomašnikom, je pokazalo število obhajil. Po sv. maši so čakali novomašnega blagoslova in se vračali z veselim srcem: Bog nam je dal spet enega duhovnika.
Družabno popoldne
Gostje so se zbrali v dvorani Miklavževe gostilne. Med obedom so se vrstile deklamacije, ki so jih izvrstno podale družice: Rina Ogris, Hermina Mikula, Brigita Schellander, Žmavcarjeva Pavla, Anica Za-blatnik, Silvia Boštjančič in Marijanka Kropivnik. Kot najmlajši deklamator je stopil na stol Lipej Ogris Martič in bil deležen največje pohvale. — Vmes so spregovorili razni govorniki: v imenu duhovniške sodalitete je voščil novomašniku č. g. France Brumnik in mu želel, da bi se dobro vživel v duhovniško družbo v okviru duhovniške sodalitete. G. Muri je obujal spomine na leta v Bilčovsu, ki jih je preživel kot župnik. — Ganile so nas besede g. kanonika, ki se je zahvalil novomašni-■kovemu očetu za delo v cerkvi, ki ga opravlja kot rnežnar in organist. Orisal je značaj-nost Kapusove družine in izročil križ, ki naj jih vedno spominja na sina-duhovnika. Pevci so iz-ročili g. novomašniku kitaro in mu želeli, da bi se večkrat zatekel k domači pesmi in jo spremljal na strunah kitare. G. Ogris Janko je v lepih besedah orisal življenje novomašnikovega deda, ki je bil veren in pobožen mož in ki s ponosom gleda na vnuka-duhovnika. Zahvalil se je tudi novomašnikovemu očetu, da je dal sina študirat in tako omogočil dosego cilja. — Vmes je prepeval zbor in tudi ostali gostje so se pridružili. Na koncu se je g. novomašnik zahvalil vsem, ki so na katerikoli način sodelovali pri pripravah.
Utrnil se je dan, ki je skrival v sebi biser — novo mašo. Da smo mogli strmeti nad tem biserom, je zasluga mnogih, ki so pomagali pri pripravah. Prav vsem velja prisrčen Bog plačaj!
Utihnila je novomašna pesem in se umaknila v zvonik, da bo še z močnejšim glasom zadonela naslednjemu novomašniku. Ljudje so se vrnili v vsakdanjost. Niso se vrnili sami. Spremljala jih je novomašna misel: Gospod, daj nam še več novomaš-nikov, našega pa vodi na poti k Tebi.
-mi-
Prizor z nove maše v Kazazah v Podjuni^ dne 10. julija 1966. Od leve proti desni: č. g. Kopeinig, bilčovski novomašnik Kapus, kazaški novomašnik Komar ter kanonik Zechner.	Foto Domanjko
Velika množica ljudi je prisostvovala preteklo nedeljo, dne 17. julija 1966, novi maši Foltija Kapusa v Bilčovsu. Slika odkriva pogled na prostor, kjer je bil postavljen novomašni oltar. Foto Zaletel
Politični teden
tudi Severni Vietnam in po kateri je imeti ameriške pilote za vojne ujetnike, ne pa za vojne zločince.
Po svetu...
KOČA POPOVIČ IZVOLJEN ZA
PODPREDSEDNIKA JUGOSLAVIJE
Pretekli teden je Jbil na skupni seji vseh petih svetov zvezne skupščine Jugoslavije izvoljen zvezni poslanec Koča Popovič soglasno za novega jugoslovanskega državnega podpredsedmika, ki je stopil na mesto Aleksandra Rankoviča. Poslanci zveznega sveta so tudi odobrili predlog, da se na izpraznjeno mesto člana izvršnega sveta izvoli Rista Antunovič
Koča Popovič se je rodil 14. marca 1908 v Beogradu, kjer je končal srednjo šolo. Leta 1932 je diplomiral na filozofski fakulteti na pariški Sorbonni. Po povratku v domovino je leta 1933 postal član Komunistične stranke Jugoslavije. Sodeloval je v Španski vojni od leta 1937 do 1939. Leta 1944 je postal poveljnik narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Srbije. Od leta 1945 do 1953 je bil načelnik glavnega štaba Jugoslovanske ljudske armade. Nato je bil sedem let državni tajnik za zunanje zadeve Jugoslavije. Na skoraj vseh parlamentarnih volitvah je bil izvoljen za zveznega poslanca.
Rista Antunovič, novi član zveznega izvršnega sveta, je prav tako zvezni poslanec. Rodil se je leta 1917 v Golem Ridu v okraju Leskovac v Srbiji, kjer je končal tudi gimnazijo. Pravo je študiral v Beogradu. Na vseh volitvah je bil izvoljen v skupščino Srbije in v zvezno skupščino. Od leta 1946 je bil član vlade kot trgovinski minister, pozneje pa je bil kot član izvršnega sveta Srbije predsednik sveta za kmetijstvo.
WILSON SE BORI Z
GOSPODARSKIMI TEŽAVAMI
V Veliki Britaniji so zvišali obrestno mero od 6 na 7 odstotkov. Dosedanja obrestna mera je bila določena junija lani in je to že 120. sprememba obrestne mere po drugi svetovni vojni.
Obrestna mera je merilo za vse obresti na bančna posojila, prodajo na obroke, hipoteke itd. Najvišja obrestna mera je bila leta 1844, ko so jo prvikrat uvedli in je znašala 10 odstotkov.
Predsednik vlade Wilson je v spodnji zbornici izjavil, da je bil šterling nedavno podvržen močnemu pritisku zaradi vrste nenormalnih pogojev, med katerimi je bila tudi stavka pomorščakov. Stavka je drago stala državo in je negativno vplivala na zunanje trge. Za rešitev številnih kratkoročnih vprašanj so morali Angleži plačati visoke cene, ker so delali zgrešeni zaključek o gospodarskem stanju za daljši rok.
Skupina laburističnih poslancev je predložila spodnji zbornici resolucijo, ki zahteva zavrnitfev vladnega načrta zakona o nadzorstvu nad cenami in dohodki. Ta resolucija je prvi parlamentarni upor laburistične skupine, ki nasprotuje gospodarski politiki vlade. »Upornike« vodi Frank Cousins, ki je nedavno zapustil svoje ministrsko mesto iz protesta proti načrtu zakona.
INDIRA GANDHI JE Z MEŠANIMI
OBČUTKI ODPOTOVALA IZ
MOSKVE
Predsednica indijske vlade Indira Gan-dhi je preteklo nedeljo odpotovala iz Moskve. Na vnukovskem letališču so ji priredili slovesno slovo. Ob odhodu so jo pozdravili ministrski predsednik Kosigin, zunanji minister Gromiko in druge sovjetske osebnosti in diplomatski predstavniki. Ob koncu štiridnevnega obiska v Moskvi je imela Indira Gandhi tiskovno konferenco, dopoldne pa jo je sprejel Leonid Brežnjev.
Indira Gandhi je govorila o značaju svojega obiska v Moskvi in poudarila, da ni prišla sklepat kakšnih posebnih sporazumov, ampak da je prišla na odkrito in prijateljsko izmenjavo mnenj s sovjetskimi voditelji. Na končuje izjavila, da se gospodarski odnosi s Sovjetsko zvezo ugodno razvijajo in da je Sovjetska vlada pripravljena dati Indiji kredit v okviru njenega petletnega načrta.
Kar tiče Vietnama, sta oba partnerja pojasnila svoje stališče in ugotovila, da je treba nujno ustaviti napade, tuje čete pa se morajo umakniti iz dežele. Njenemu predlogu, naj bi sovjetski voditelji sklicali konferenco o Vietnamu, se je sovjetska vlada ognila. Indira Gandhi je sicer poudarila, da vsi cenijo indijske težnje in namere, da pa so tudi mnenja, da mora vsak predlog
v tej smeri sloneti na soglasju Vietnama, ki je neposredno prizadet v tem spopadu. Voditelji Vietnama se doslej niso izrekli o predlogu njene vlade.
Ko je Indira Gandhi odpotovala iz Moskve, je prispel tja britanski ministrski predsednik Harold Wilson. Britanski gost si je ogledal med drugim industrijsko razstavo Velike Britanije. Namen njegovega prihoda pa so bili važni pogovori s sovjetskimi voditelji.
WILSONOV OBISK V MOSKVI SE JE
IZJALOVIL
Wilson je potoval v Moskvo z namenom pridobiti sovjetsko vlado, da bi sklicala konferenco za rešitev vietnamskega spora. Samo ob robu sta s Kosiginom razpravljala tudi o drugih vprašanjih. Ta poraz je tem usodnejši, ker oba partnerja niti v eni točki nista mogla zbližati stališči.
AMERIŠKI BOMBNIKI NADALJUJEJO Z NAPADI NA SEVERNI
VIETNAM
Ameriška letala so zadnje dni nadaljevala bombardiranje severnovietnamskega ozemlja. Napadala so rampe za izstreljevanje raket, ceste, ladje in mostove ter petrolejska skladišča. Boji so se odvijali na celini, na morju in v zraku. Po poročilih je pri tem padlo 140 Vietnamcev.
Ameriški predsednik Johnson je napovedal, da nameravajo ZDA posvetiti večjo pozornost Aziji, kar pa ne bo v škodo drugim področjem na svetu, kakor je poudaril predsednik. Podpredsednik ZDA Herbert Humphrey se je močno uprl ravnanju Vietnamcev, ki hočejo v Vietnamu ujete ameriške pilote obsoditi in kaznovati kot vojne zločince. Amerika zahteva, da je treba njene pilote obravnavati na podlagi ženevske konference iz leta 1949, ki jo je podpisal
SEVERNI VIETNAM SE HOČE
BORITI DO ZADNJEGA
76 star državni predsednik in predsednik komunistične partije severnega Vietnama Ho Či Minh, je izjavil ob praznovanju dvanajste obletnice ženevskih pogodb iz leta 1954, da bodo zaradi poostrenih ameriških napadov mobilizirali nove vojaške sile od oficirjev pa do navadnih vojakov. To vest so prinesli vsi vietnamski listi na prvih straneh.
Ho Či Minh je poudaril odločnost severnega Vietnama, ki se hoče bojevati do popolne zmage, čeprav bi bile žrtve in napori še tako veliki in čeprav bi trajala vojna nadaljnjih dvajset let. »Četudi bodo porušeni Hanoi, Haiphong in druga mesta«, je dejal državni predsednik dobesedno, »vietnamsko ljudstvo se s tem ne bo dalo ustrašiti. Z letalskimi napadi na Severni Vietnam nam hoče ,ameriški, napadalec’ vsiliti pogajanja po njegovih pogojih. Severni Vietnam pa se nikdar ne bo uklonil.«
Kot poročajo uradni japonski vladni krogi, temu govoru Ho Či Minha ni posvečati popolne resnosti. Združenim državam Amerike pa je ob tem jasno, da se severni Vietnam ne bo hotel pogajati za konferenčno mizo.
Ameriški zunanji minister Rusk je v svojem nedeljskem radijskem govoru izjavil tudi, da bi bilo za vzhodne države zelo usodno, ako bi se mešale v ta spor. Dejal je: »Ukrenili bomo potrebne korake, da za-branimo drugi strani, si osvojiti južni Vietnam«.
KITAJSKA OBLJUBI VIETNAMU
OPORIŠČA NA SVOJEM OZEMLJU
V ponedeljek je Kitajska dovolila, da sme Severni Vietnam v boju proti Amerikan-cem postaviti postojanke na kitajskem ozemlju. To položaj seveda le še zaostruje.
in pri nas v Avstriji
PRVI KLAUSOV OBRAČUN:
NE BREZ PROBLEMOV, TODA Z USPEHOM
V svojem radijskem nagovoru, ki je bil zadnji pred počitnicami, je zvezni kancler dr. Josef Klaus podal obračutt o prvem polletju 1966 in o vladni dobi svojega kabineta. Izmed vseh dogodkov je poudaril Klaus predvsem volilni boj, sumničenja okoli radikalne spremembe notranjepolitičnega življenja in uspehe svoje vlade. Dejal je: čas ni bil brez problemov, toda delo vlade je bilo uspešno.
Poudaril je tudi, da so bila nagla dejanja potrebna, ker je v dobi nevladanja zastalo delo. Nova vlada se je izkazala sposobna dejanj povsod, kjer so se stvari v državi razvijale v napačno smer, kjer se je prejšnji koalicijski partner bal odločitev, kjer se je bilo treba lotiti kočljivih zadev. Tudi tam, kjer izgledi za pridobivanje glasov niso vabili k dejanjem, pač pa je dejanja zahteval državni red.
Po počitnicah pa čaka vlado novo delo. Kancler Klaus je v svojem govoru navedel sledeče naloge: državni proračun 1967, stanovanjski zakoni, nova uredba podržavljene industrije, tiskovni zakon in še vrsto drugih. Končno je zagotovil, da si bo njegova vlada tudi v prihodnjih mesecih prizadevala, da bo napredovala in našla uspešne zaključke. »Vlada pa noče biti samo podjetnejša, temveč si bo prizadevala posebno še za boljšo politiko,« je dejal zvezni kancler.
PARLAMENTARNO ZASEDANJE JE KONČALO Z VISOKOŠOLSKIMI ZAKONI
Pretekli petek je zasedal državni zbor zadnjikrat v tej sezoni. Na sporedu je bilo pet visokošolskih zakonov, ki so bili sprejeti vsi enoglasno. Kot prvi zakon je državni zbor sklenil splošni visokošolski zakon, ki med drugim predvideva delitev študija v poklicni študij, ki ga je mogoče zaključiti z diplomo, in pa v znanstveni študij, ki ga je mogoče končati z doktorskim naslovom. Tudi ob teh zakonih se je razvila še živahna diskusija, ob koncu pa se je prosvetni minister Piffl-Perčevič zahvalil vsem, ki so doprinašali k tem važnim šolskim zakonom. Celotno avstrijsko prebivalstvo pa je pozval, naj sodeluje in pomaga, »da ne bomo na duhovnem in znanstvenem področju utrpeli škode in s tem zgubili visoki avstrijski znanstveni položaj«.
Ob zaključku prve sezone je spregovoril
tudi predsednik državnega zbora Maleta in dejal, da je načelna preizkusna doba svobodnih demokratičnih silnic v vodstvu države uspela in se obnesla. Tako je razveseljiv pojav, je dejal Maleta, da so bili sklenjeni nekateri bistveni zakoni po skupnih naporih. Vsi pa bi si naj dobro zapomnili tole načelo: »Vlada ima pravico do dejavnosti, opozicija popolno pravico do kritike in sooblikovanja javnega življenja. Vlada pa mora opozicijo tudi poslušati.«
SKORAJ VSI MINISTRI NA
POČITNICE
Včeraj je zadnjikrat pred počitnicami zasedalo vodstvo Avstrijske ljudske stranke in s tem se je končala politična sezona. Skoraj vsi politiki si bodo kmalu nato privoščili dopust, ki so si ga letos po napornem volilnem boju in zahtevnih parlamentarnih zasedanjih pošteno zaslužili. Tudi letos bodo politiki v pretežnem številu preživeli dopust v Avstriji. Zvezni kancler Klaus se bo peljal v Beljaške Toplice, podkancler Bock pa na Osojsko jezero. Predsednik socialistične partije Pittermann si je izbral Št. Jakob v Defreggentalu za kraj oddiha, ki ga bo opravil kot hribolazec in s potovanjem, njegov zastopnik Kreisky pa se je odločil za Bad W6rishofen. Tretji strankarski predsednik, odposlanec FPOe Peter, se bo podal na Attersee, kjer ga čaka njegov postrvnjak. Generalni tajnik OeVP Withakn bo bival v Gosingu pri Maria Zeli, prvi tajnik socialistične partije Gratz pa hoče s svojo družino spoznati južno Štajersko. Minister Schleinzer bo ostal do konca septembra na Koroškem.
Tudi prosvetni minister Piffl-Perčevič je ostal -zvest svojemu nekdanjemu kraju oddiha: peljal se bo v St. Michael v Lun-gau. Minister za gradnjo Kotzina bo ostal v svoji domovini Zgornji Avstriji, v Gutau v Miihlviertelnu, kjer poseduje kmetijo, obrambni minister bo ostal na Nižjem Avstrijskem. Notranji minister Hetzenauer se bo peljal v Kufstein, gospa socialni minister si bo odpočila v Kirchbergu na Tirolskem.
Prometnega ministra WeiBa je povabil njegov ministrski kolega na Portugalsko. Poslanec FPOe van Tongel bo prebil dopust v zdravilišču v Schrunsu, poslanec Zei-linger iste partije se bo peljal v Italijo.
Samo Taus, državni tajnik za podržavljeno industrijo, ni navedel nobenega cilja za oddih. Domnevajo, da sploh ne bo šel na dopust.
SLOVENCI
domu in po svetu
Pesnik Matej Bor v francoščini Pri znanem pariškem založniku Seghersu, ki je izdal v zadnjih letih tudi antologijo slovenske poezije, večji izbor Kosovela, je pravkar izšla knjiga: „Matej Bor, la trače de nos ombres”. Pod naslovom, ki ga je dal Matej Bor svoji pesniški zbirki iz leta 1958 („Sled naših senc”), je francoski pesnik in prijatelj slovenske literature Marc Alyn strnil v dva cikla več kot trideset izbranih pesmi Mateja Bora, ki jih je prevedel Viktor Jesenik, Alyn pa je kot pesnik te prevode izpopolnil in spisal štiri strani obsegajočo uvodno besedo. Založnik Seghers je uvrstil to knjigo v svojo zbirko „Autour du Monde” kot njen 90. zvezek. Tako je bil Matej Bor uvrščen v družbo znanih evropskih in ameriških sodobnih pesnikov in slovenska književnost lahko vpiše v svojo kroniko nov mednarodni uspeh.
Tinca Stegovec razstavlja v Gradcu
V	galeriji Moser v Gradcu, Hans Sachs Gasse, razstavlja ta dni slovenska slikarka Tinca Stegovec štirinajst čmo-belih akvatint. Ocene razstavljenih grafičnih listov so prinesli časopisi „Kleine Zei-tung”, „Tagespost” in „Neue Zeit”. Med drugim govore o temeljiti grafični izobrazbi slovenske avtorice ter o bogati kompoziciji razstavljenih del.
Srebmomašnik Karel Wolbang Pred kratkim je v Torontu v Kanadi opravil srebrno mašo lazarist g. Karel Wolbang. Jubilant je po vojni vstopil v red lazaristov in šel v slovenski lazaristovski misijon na Kitajskem. Sredi najlepših načrtov je moral zaradi nemirnih razmer z drugimi sobrati zapustiti Kitajsko. Za nekaj mesecev se je tedaj mudil v Evropi, pozneje je odšel v Združene države Amerike, kjer deluje še danes. Zvest misijonski misli je pomagal Ladislavu Lenčku obnoviti revijo „Katoliški misijoni” in je njen trajen sodelavec. On vzdržuje tudi osebne stike s slovenskimi misijonarji po svetu in drugimi misijonom naklonjenimi osebami.
Nova maša na mirenskem gradu
V	začetku tega meseca je obhajal mirenski rojak, lazarist Jurij Devetak svojo novo mašo na Gradcu pri‘Mirnu. Poleg velike množice vernikov se je v cerkvi na griču zbralo tudi veliko število duhovnih sobratov, ki so spremljali novega mašnika pred oltar. Mirenski cerkveni zbor je pri tem izvajal Ma-vovo slovensko mašo, ki jo je skladatelj priredil po svoji latinski maši. Novomašniku je govoril domači župnik g. Rudolf Gašper.
Slovensko planinsko društvo v Trstu razpisalo natečaj
Slovensko planinsko društvo Trst priredi ob dvajsetletnici obnovitve društva natečaj „Planine v sliki in besedi”, s katerim se v treh odsekih — literarnem, fotografskem in filmskem — ponovno poudari nujnost in življenjskost planinske misli. V ta namen namerava na slavnostni akademiji prikazati dela nagrajenih avtorjev.
Motivika predloženih del je popolnoma svobodna z edinim pogojem, da je v kakršni koli zvezi s planinstvom ali alpinistiko. Predložena dela bodo ocenjevale komisije, ki jih bo imenoval prireditelj. Poslana dela morajo biti opremljena z geslom. Priložena mora biti zaprta ovojnica, na kateri je ponovljeno geslo, v ovojnici pa ime avtorja. Vsa dela je treba poslati v Tržaško knjigarno najkasneje do 30. septembra 1966.
Literarna dela morajo biti tipkana na stroj v štirih izvodih, morajo imeti vsebinski naslov dela in geslo. Lotografije v čmo-beli tehniki morajo biti vsaj formata 24X30. Filmi se lahko snemajo le v formatu 8 mm v črno-beli ali barvni tehniki, ker bo komisija ocenjevala poleg barvne tehnike vsebinsko vrednost filma.
Slikar Andrej Kosič razstavljal v Padovi Nadarjeni goriški slikar Andrej Kosič je razstavljal svoja dela v galeriji „Pro Padova” v Padovi. To je prva njegova razstava v tujini. V Gorici, v Trstu in v Sloveniji je umetnik znan po svojih uspelih razstavah. V Padovi je razstavil 40 oljnatih slik, ki jih je vse izdelal v zadnjem času.
Občinska knjižnica v Doberdobu za zgled Koroški
V Doberdobu so odprli novo občinsko knjižnico. Otvoritveni govor je imel župan Andrej Jarc. Spregovoril je tudi kustos državne knjižnice v Gorici dr. Manzini. Ta je poudaril važnost knjižnic za ljudsko izobrazbo in posebno še doberdobske, ki ima slovenske in italijanske knjige in ki je zanjo država prispevala večji del denarja. Knjižnica je name-ščana v prostorih nekdanjega otroškega vrtca in napis na poslopju se blesti v italijanskem - in slovenskem jeziku.
Ljudje smo kakor rastline
(Ob sedemdesetletnici Jakoba Šolarja)
V Ljubljani je obhajal svojo sedemdesetletnico znani profesor Jakob Šolar, ki ga poznamo tudi na Koroškem. Jubilant se je rodil leta 1896 na Rudnem nad Škofjo Loko. 'Klasično gimnazijo je študiral v Ljubljani in tam maturiral leta 1915. Nato je študiral bogoslovje v Ljubljani, že kot duhovnik je bil prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano in hkrati na ljubljanski univerzi, kjer je študiral slavistiko in romanistiko — slovenščino in francoščino. Dve leti je preživel v Parizu, leta 1927 je postal profesor na škofijski gimnaziji, pozneje profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani. L. 1944 je bil zaprt v Ljubljani, dece-cembra istega 1. pa so ga gnali v koncentracijsko taborišče v Dachau. Po vrnitvi leta 1945 pa do leta 1952 je delal kot višji znanstveni sodelavec v Institutu za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in u-metnosti v Ljubljani. Danes živi v Ljubljani kot dekan stolnega kapitlja.
Takšna je šolarjeva preprosta življenjska pot. Ko bi jo bil prehodil sam zase, bi nam bila malo znana. Ker pa je razpeta skozi življenje kakor nebo od Karavank do bohinjskih sotesk, od Jelovice do šmarne gore in je polna odcepov na vse strani, bi jo bilo morda njemu samemu danes v mislih težko vso premeriti. Njegovo življenje je bilo v mnogoterem pomenu posvečeno narodu, ki je delal zanj kot duhovnik, kot učitelj, kot vzgojitelj, kot kulturni in znanstveni delavec. Kljub temu, da ga je pedagoško, strokovno in znanstveno delo vsega terjalo zase, ni zanemarjal dušnopastirskega dela. še kot zavodski profesor je redno hodil pomagat na fare v Selca, v Dražgoše, pred vojno in po njej pa je vsako soboto hodil na Brezje.
V številnih člankih je opozarjal na probleme časa. Značilno zanj je, da se je zmeraj bojeval proti ožini. To potrjuje tudi njegovo stališče ob toliko priložnostih, ko se je bilo treba odločiti proti ozkim pojmovanjem, nesmiselnosti in nerazsodnosti. Bil je zmerom človek in svobodoljuben, ki ni nikdar nikomur odrekel razgovora.
V svojem znanem članku »Pri koreninah našega zdravja« (Dejanje 1938) je opozoril na tiste etične in naravne sile, ki edine zagotavljajo zdravo jedro slovenskega naroda. Opozoril je na tiste lastnosti našega ljudstva, ki so nas reševale iz preteklosti: v prvi vrsti moralna moč ljudi, koliko je v njih volje do dela, žrtve, odpovedi.
»Pride žetev in za njo obiranje sadov,« pravi dobesedno. »Mrzli vetrovi zaplešejo preko polja, da usiha sleherno znamenje življenja: bohotna stebla so strta in ovela; košato drevo, prelepo v cvetju in sadu, štrli z golimi vejami v ledeni mraz. Zemlja zmrzuje in ledeni globoko. Človek bi mislil, da je zamrla sleherna živa kal, da se tod življenje ne prebudi nikoli več. Tedaj se kmet s skrbjo vprašuje, kakšne so koreni-
ne. Vse leto ni mislil nanje, niso lepe kakor cvetovi in užitne kakor sadovi, zato se zanje ni zmenil. V najhujši stiski, ko ni ne cvetu ne sadu, pa misli nanje, ker predobro ve, da je v njih skrita čudežna moč življenja.«
V članku »Kriza duha« (Dom in svet 1933) je pokazal na usodne posledice nasilnega uniformiranja duha, s katerim uničujejo v poedincu tisto svobodo mišljenja, ki je prvi pogoj vsakemu duhovnemu razvoju, pogoj zlasti vsake umetnosti, znanosti in svetovnega nazora. Taka nasilna uniformiranost duha »premnogim onemogoča izražanje osebnega prepričanja, spodrezuje žile vsemu kulturnemu razvoju, ki se mora vršiti uspešno šele ob dopolnjevanju različnih mnenj in nazorov, ker se le v taki borbi sproščajo in zraščajo vse narodove stvarilne sile v celoto«. V članku »Misel daje človeku veličino« (Dom in svet 1935) je z modrostjo Pascala nastopil proti tistim izkrivljenim duhom, ki so ustvarili na sovražnost meječe nerazumevanje med ljudi, ki skušajo služiti istipi namenom.
Profesor Šolar pa je sodeloval tudi pri slovenskem pravopisu, pri slovnici in slovarju. Njegov delež pri vsakem od teh bi terjal izčrpno študijo. Treba bi bilo pregledati njegovo organizacijsko delo, ki ga je opravil za slavistično znanost v najširšem smislu. Bil je organizator Slavističnega dru-in pobudnik vseh tistih velikih načr-ki si jih je društvo postavilo za svojo
štva
tov,
nalogo pri raziskovanju slovenskega jezika in literature (pravopis; popoln znanstveni, zgodovinski in sodobni slovar; znanstvena pomagala, zbirke, knjižnice, instituti in podobno). Uredil je štiri letnike »Slovenskega jezika«. Slavistično društvo mu je to obsežno delo priznalo tudi z diplomo in ga ob svoji tridesetletnici izvolilo za svojega častnega člana. Za nekaj knjig bi bilo njegovih člankov, ocen in razprav, ki so bile objavljene v »Slavistični reviji«, v »Slovenskem jeziku«, v reviji »Jezik in slovstvo«, v »Domu in svetu«, »Dejanju« in drugod. Pri tem nihče ne bo mogel oceniti njegovega anonimnega dela, ki ga je opravil pri raznih uredništvih, pri prevodih, uvodnikih, opombah, raznih slovarjih kot »svetovalec«, »korektor« ali neimenovani »sodelavec«. Z vsem tem obsežnim delom, ki je raztreseno po knjigah, revijah in časopisih, je profesor Šolar prispeval h kvaliteti našega literarnozgodovinskega dela, našega jezikoslovja, slovarskega dela in ga še danes z vztrajno vnemo širi, bogati in poglablja. Posebej mu moramo šteti v zaslugo poglobitev metodološke poti v proučevanju slovenskega jezika.
Sedemdesetletni jubilant pa je danes poln novih načrtov. Za Mohorjevo družbo pripravlja poleg zadnjih dveh zvezkov Detelovega zbranega dela še knjigo o jeziku, Slovensko slovnico in izbor del Izidorja Cankarja. Zato je bilo primerno, da mu je Celjska Mohorjeva družba posvetila za njegov velik praznik obširnejši članek, v katerem je prikazana njegova veličina na njegovih delih. Tudi Korošci mu želimo, da bi še dolgo bogatil našo skupno slovensko narodno in jezikovno kulturo.
Pesniška zbirka Kajetana Koviča „Ogenjvoda"
Kovičevo zbirko »Ogenjvoda«, pesniški prispevek sodobne pesniške besede, je izdala Cankarjeva založba v Ljubljani. Knjižno opremo pa je zasnoval Jože Brumen.
Prav pričujoče pesniško delo »Ogenjvo-da« je dokaz, da se tudi za moderno obliko današnje besedne umetnosti lahko skrivajo zrele umetniške stvaritve. Tudi neprijatelj moderne poezije bo moral priznati pristno umetniško dovršenost Kovičeve poezije. Kovič je svojo novo knjigo izdal šele po petih letih — vmes je sicer izšel še roman »Ne bog ne žival«, od njegove zadnje pesniške zbirke. Bralec te knjige bo ugotovil tudi, da ima zbirka »Ogenjvoda« vsega skupaj samo 30 pesmi, kar kaže ne samo na pesniško samokritičnost, temveč tudi na avtorjevo pesniško zrelost in pravo mero. Omenjena zbirka je šele tretja knjižna izdaja pesnikove poezije.
»Ogenjvoda« stoji na koncu nekajletnega ustvarjanja. Precej različna je po tematiki in po pesniškem slogu. Jedro knjige so prav gotovo pesmi Sonet, Ogenjvoda, Črna krogla. V njih izraža pesnik svoje poglede in svoja notranja doživetja sveta. Ob teh najdemo pesmi, ki so v njih upodob-
Eliof zdaj fudi v slovenščini
Državna založba Slovenije v Ljubljani izdaja v slovenskem prevodu izbore tujih pesnikov in sicer v zbirki »Pesniki«. To pobudo je dal založbi njen urednik in slovenski pesnik Kajetan Kovič. Kot zgleda, se bo tudi v tej smeri očitno razcvetel ozki slovenski kulturni krog, če bodo vsi dovolj zainteresirani in bodo vztrajali na načrtani poti. Potem bo ljubljanska založba mogla v doglednem času predstaviti slovenski javnosti najpomembnejše svetovne pesnike. Najbolje je seveda, če kdo more brati pesniško delo v izvirnem jeziku. Vemo pa tudi, da je veliko ljudi, ki tega ne zmorejo in temu pomankljaju moramo pomagati pač s prevodi.
Doslej so v zbirki »Pesniki« izšli trije zvezki. četrti zvezek zbirke prinaša izbor poezije angleškega pesnika Thomasa Stearnsa Eliota (1888 - 1965).
O Thomasu Stearnsu Eliotu so zadnji dve desetletji neštetokrat zapisali, da je največji sodobni pesnik. Z izjemo nekaj malega pesmi, objavljenih po revijah, pa je Eliot slovenskim prijateljem vezane besede skorajda neznan. In dejansko je to umetniška osebnost, ki sodi med tiste tri, štiri evropske pesnike, katerih dela so izredno učinkovito in izjemno vplivala in še odmevajo v najrazličnejših tokovih sodobne liri-Ee. Eliot je predvsem pričevalec o duševnih stiskah sodobnosti, kakršne se skrivajo pod
bleskom navidezne urejenosti sodobne družbe in njene civilizacije. Problemi in forme Eliotove poezije so izraz kriz in pojavnosti modernega sveta in v tem je umetniška skrivnost njegove prepričljivosti in u-speha. Pri tem je moč njegove poezije v smiselni ostrini, ki pa pušča bralcu, da bi v dramatični situaciji, kakršno mu ponuja pesem, sam in neodvisno od avtorjeve težnje išče svojo možnost odgovora.
Slovenska izdaja Elota ima seveda uvod, ki je nujna sestavina knjige in katerega je pripravil prevajalec pesmi Veno Taufer. Uvod je obširen in temeljit in poleg kratkih podatkov o pesnikovem življenju podaja predvsem analizo Eliotove umetnosti in njegovega pomena za današnjo poezijo. Uvod sam je sicer pisan tehtno, vendar pa tako, da bo manj izobraženemu bralcu teže umljiv. Res pa je, da izbor ni namenjen preprostim temveč bolj izobraženim bralcem, kajti Eliotove poezije zahtevajo za razumevanje dobršen miselni napor in precejšnjo mero bralčevega sodelovanja.
Tudi po obsegu je knjiga dokaj zajetna. Tako je Veno Taufer opravil gotovo pomembno in mestoma tudi pionirsko delo. Prijatelji poezije bodo tako imeli novega pesniškega velikana v slovenščini. Pa tudi okusno opremljeni knjigi, ki jo je moderno opremil Jože Brumen.
Ijeni značilni simboli Kovičevega pesniškega izražanja, kakor pes, bivoli, čreda, bik. Ob teh pa so nanizane še nekatere druge pesmi; tako impresionistično pobarvane razglednice, ki so nastale ob pesnikovem potovanju po svetu, kot tudi programske pesmi, ki naletimo nanje ob koncu zbirke. Kovičeva zbirka zato ni razdeljena na bolj ali manj običajne cikle in se tako različne pesmi med seboj prelivajo, skladajo in prepletajo. Na koncu pa bralcu, čeprav kake pesmi morda ne razume docela, vendarle ostane pristno doživetje Kovičeve umetnosti. Celotna zbirka ostaja v mejah komunikativnosti in je vsaj pretežno razumljiva vsakemu prijatelju poezije. Vsak bo mogel najti nekaj za sebe.
Bistvo Kovičeve poezije je v izražanju pesnikove notranje razdvojenosti. Že naslov zbirke označuje to dejstvo, saj sta si ogenj in voda dva nasprotna elementa. Zato naj bi izrazila tudi pesnikovo občutje o nasprotjih današnjega človeka. Kovič jih je zelo močno poudaril s pesmimi.
Ne gre pri tem samo za dualizem, za v dialektično protislovje ujet dualizem. Kajti za izpoved dvojnosti bi zadostovala že o-blika ,Ogenj in voda’. Toda pesnik je zavestno izpustil veznik in združil besedi v novo umetno tvorbo in s tem skušal pokazati na novo vrednoto; na sintezo, na celoto, ki jo človek imenuje cilj, to, kar bi rad dosegel. Seveda dvojnost samo s tem še ni premagana. Zbirka »Ogenjvoda« ni celota v smislu sinteze, ampak je še zmeraj zgolj celota delov, kakor pravi pesnik sam. »Če bom te dele kdaj v celoti združil, ne vem. Vidim pe zase v prizadevanju po sintezi edino možnost...
Kovič ponazarja torej s svojimi izpovednimi pesmimi nasprotja v življenju in izpoveduje protislovja v sebi. Pri tem se ne boji priznavati tudi porazov, saj poje o krogli: plezaj, padaj, mala krogla, slava tvojemu spominu. — In vendar tudi tu izraža vero v sonce in lepše dneve, vedno takrat, ko se zde nasprotja nepremagljiva.
Tudi oblikovno so Kovičeve pesmi raznovrstne, kot so tudi motivno in stilno različne. Nekatere so pisane docela moderno, v nekaterih kljub izrazito moderni obliki zasledimo močan notranji ritem, nekatere pa so zapisane v klasičnih rimah. Toda ne glede na pesniško obleko je Kovičeva pesniška govorica vendarle vseskozi pretehtna, skrbno obdelana in originalna, ki jo odlikuje še izvirna metaforika in klen jezik.
DARUJTE za visokošolski dom Korotan!
Ljubljanski seminar za Slovence iz tujine
Drugi seminar slovenskega jezika, literature in kulture za tuje slaviste se je pričel 18. 6. t. 1. v priredbi slavističnega oddelka filozofske fakultete na ljublj. univerzi in bo trajal do konca meseca. Udeležuje se ga 29 slovenistov — jezikoslovcev, predavateljev slovenščine na tujih univerzah, prevajalcev in deloma študentov višjih letnikov iz Arcachona, Berlin-Pankowa, Bratislave, Budimpešte, Budyšina, Cambridgea, Cluja, z Dunaja, iz Frankfurta, Kolna, Lilla, Miin-chna, Padove, Prage, Rima, Saarbriickna, Sofije in Verone.
Seminar bo služil ciljem, da naj bi udeleženci uvodoma in sporedno izpopolnjevali svoje znanje slovenskega jezika, hkrati pa jim bodo ugledni slovenski strokovnjaki predavali o našem jeziku, oziroma jezikoslovju, književnosti in njeni zgodovini, gledališču, glasbi, slikarstvu in slovenski ljudski kulturi. Osrednja tematika bo posvečena slovenski poeziji in njenim osrednjim ustvarjalcem. Predavanja bodo ciklo-stilno razmnožena, s povzetki v ruščini in angleščini, tako da bodo udeležencem s pridom služila tudi pri njihovem nadaljnjem delu: predvsem s svojimi problemskimi in bibliografskimi opozorili.
Prvič so priredili tak seminar lansko leto. Skupna tovrstna jugoslovanska prireditev (seminar v Zadru in Zagrebu) je slovenski kulturni problematiki posvečala razmeroma malo pozornosti. Med udeleženci pa je bilo zmeraj tudi nekaj takih, ki so se podrobneje in razsežneje zanimali za slovenski jezik, njegovo književnost in kulturo sploh.
Zato prireja slavistični oddelek filozofske fakultete na ljubljanski univerzi poseben seminar. Odziv je bil že lansko leto pomemben, število letošnjih prijav pa dovolj jasno potrjuje upravičenost njegovega obstoja. Posebno še, ker daje možnosti za dejavno eksistenco slovenske kulture v evropskem kulturnem prostoru. Pokrovitelj seminarja je rektor ljubljanske univerze.
Koncilski sklepi stopajo v veljavo
V nekaj mesecih bodo postopoma stopili v veljavo sklepi, ki so jih na zadnjem zasedanju vesoljnega cerkvenega zbora sklenili škofje in papež. Stara navada je, da zakoni navadno ne začno brž veljati, ker je 'treba prej še marsikaj urediti in uradnike seznaniti z •vsebino zakona in novimi pravili. Tako so sklenili tudi na koncilu: več mesecev naj bo nekaka vmesna doba, da se verniki pripravijo in da v Rimu razne pokoncilske komisije pripravijo vse potrebno.
Zaenkrat vidimo pri nas bolj malo sprememb. Opazili smo, da so nastopile spremembe v bogoslužju. Veliko vprašanje je, koliko so naši ljudje razumeli smisel teh sprememb. Gre namreč predvsem za spremembo mišljenja in delovanja, ne pa za kakšne revolucionarne reči. Nadalje smo slišali, da so začeli spreminjati delo po raznih rimskih papeških uradih. Zvedeli smo, da bo prihodnje leto nekak koncil v malem: zastopniki škofov se bodo zbrali s papežem k posvetovanju. Taka prireditev se bo 'ponavljala od časa do časa. Postala bo stalna ustanova v Cerkvi.
Sedaj, ko bo konec vmesne dobe, bodo verjetno izšla nekatera nova navodila v luči koncilskih škofov. N e smemo pa pričako vati hitrih zunanjih sprememb, ker senzacije — čeprav pritegnejo množice ljudi — ne rodijo notranje spremembe.
Naloga laikov ni le biti za »mežnarja« ali za »kajfež«. Laiki morajo začeti sodelovati pri vodstvu župnije. Mnogo pisarniških reči bi lahko v župniji ali dekaniji naredila kako dekle, ki je izučena za delo v pisarni. Laiki bi lahko vodili gospodarske in finančne zadeve župnije. Cerkev je poudarila pomen in veljavo domačega jezika in starih navad slehernega naroda. V koliko smo se že zavzeli, da uveljavimo domačo govorico pri službi božji? Koncil to hoče in za to se moramo zavzemati. Duh hlapčevstva, ozir na druge, češ, kaj bodo rekli drugi, napačen strah pred ljudmi, ni pravi duh in koncil je odločno nastopil proti njemu. Koncil zahteva binkoštnega duha, ta pa pomeni spoštovanje jezika staršev in prednikov.
Velike naloge nas čakajo. Koncilsko delo na Koroškem je treba šele začeti. Kakor so mnogi pokazali veliko pripravljenost ob priliki romanja v stolnico in druge cerkve po jubilejni odpustek, tako je treba sedaj požrtvovalno začeti veliko koncilsko delo med nami, v naši deželi. Naj, nas Bog vse razsvetli, da bomo spoznali, kaj nam je storiti!
Podjuna v znamenju veselja ob svojem novomašniku
Novomašna slovesnost č. g. Janeza Komarja na Metlovi
'	P O R OK A
V Gradcu sta se preteklo soboto poročila gospod Erich Pranč, asistent v slavističnem inštitutu na graški univerzi, ter Grete Grob.
Novoporočencema želimo vse dobro na novi življenjski poti.
LOČE OB BAŠKEM JEZERU (Jubilej gospoda župnika)
Naš gospod župnik Jakob Škofič je ob bajal letos na dan sv. Petra in Pavla čisto na tihem svojo 25-letnico mašniškega posvečenja. 25 let delovanja po farah za narod, 25 let udejstvovanja na duhovnem polju ni malenkost, če upoštevamo dejstvo, da življenjska pot duhovnika po naših farah ni ravno posuta z rožami. Mnogi ne razumejo ali nočejo razumeti njegovega nenehnega vabljenja, njegovih, včasih malce pregromkih klicev iz puščave: »Pridite!« in »Pustite male k meni priti.. .« Ob tem njegovem jubileju se nam pač vsiljuje kesanje »mea culpa« — potrpite z nami, gospod župnik, in odpuščajte nam tudi vnaprej, posebno tistim upornim ovčkam, katere z vso vztrajnostjo držimo stare in ukoreninjene navade in načela. Gospodu župniku želimo iz vsega srca, da bi obhajali še prav mnogo jubilejev v miru, zdravju, potrpljenju in razmahu!
(Sezona)
Sezona je v polnem razmahu. Avtomobili dirkajo po naših cestah, poteh in stezah, kjer nisi več varen. Letoviščarjev, starih in mladih, kar mrgoli; gostilne, penzijoni in razna okrepoališča so polna, nove hiše in tujske sobe so zrastle kot gobe po dežju in z njimi vred cene in draginja, ki najbolj prizadenejo človeka. — Tako »odiramo« eden drugega; kako dolgo, pa ne vemo, vendar upamo, da ne bodo nekega dne po tujskih sobah gnezdile miši in podgane.
ŠT. JAKOB - SVATNE (Peščičeva mati so stopili v stoto leto)
Kraj Miklove Zale doživlja na tihem novo slovesnost — Peščičeva mati — Jožefa Kovačič — so stopili 7. julija 1966 v stoto leto. Rojeni so bili v Kotu v šentjakobski fari, dne 7. julija leta 1867 kot hčerka Flo-
rijana Rassinger in Marije Valentinič. Krstil jih je še isti dan tedanji šentjakobski kaplan Janez Lederer. V štiriindvajsetem letu svoje starosti so z Johanom Kovačič-'Peščičem stopili pred poročni oltar. V zakonu je bilo rojenih deset otrok in sicer trije fantje in sedem deklet. Fanta sta že umrla, le eden, Jožef, je še živ. Dolga leta potem, ko je sin Flanjžek pozidal lepo hišo, so mama ostali še v stari »kajži« in se kar niso mogli ločiti od nje. Šele pred kratkim so se vdali in se preselili v sinovo hišo, kjer lepo skrbijo zanje. Mama so še čili in za svoja leta še močni. Sveži v spominu vedo povedati še marsikatero zgodbo iz davnih dni. ;So živa knjiga šentjakobske preteklosti.
iiiiiiiiiiiiiiiiitniiiniiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiitiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiii
Skite naš tisi!
»Tvoj prihod in vsa novomašna slovesnost stoji v znamenju veselja in ljubezni«. Te pozdravne besede domačega dušnega pastirja so se ob praznovanju naše nove sv. maše uresničile na edinstven način. Niti največji optimisti niso pričakovali tako lepega slavja. Saj je bila vsa slovesnost od začetka do konca eno samo jubiliranje, en sam slavospev veselja, ljubezni in hvaležnosti dobremu Bogu, da si je iz naše srede izbral svojega duhovnika. Ker hoče biti naše ljudstvo, kakor naroča Bog po koncilskih očetih, vedno bolj, božje ljudstvo, se veseli vsakega novega duhovnika — novo-mašnika. V globoki hvaležnosti spremlja novoposvečenega v molitvi k novomašnemu oltarju in ob novi sv. maši, ker se zaveda, da spet nastopa službo za reševanje ljudi božji namestnik, ki bo z božjo močjo in oblastjo ter s svojim prizadevanjem utrjeval s kruhom božje besede in milosti vse voljne v ljubezni in jim tako prinašal pravo veselje.
V	tej vernosti je prihitelo blizu 2500 vernikov iz skoro vseh krajev širne Podjune, da sodarujejo z novomašnikom prvo sv. daritev. Ni mogoče, dopovedati z besedami globokega notranjega doživetja, vse lepote, veselja in čudovite harmonije.
Notranja in zunanja priprava
Da bi čim globlje doživeli lepoto in bogastvo božje besede in milosti, ki nam jo posredujejo posvečeni duhovniki, smo se po želji sv. očeta za pokoncilsko jubilejno jeto in v pripravo na novo sv. mašo v postu prenavljali v misijonski obnovi. Na tem mestu se č. g. Brumniku kot voditelju misijonske obnove prisrčno zahvaljujemo za njegovo izredno požrtvovalnost in skrbnost, s katero je bogatil naše duše. Najlepše plačilo naj mu bo, da je njegova setev obrodila za naše razmere zelo bogate sadove. V neposredno pripravo pa je služila tri-dnevnica, v kateri so se vrstili gg. Simon IVutte, Matej Nagele in Martin Hotimitz. Navdušeno in prepričevalno so nam govorili o veličini posvečenega duhovnika in sv. daritve ter o velikem apostolskem poslanstvu nas vseh kot laičnih duhovnikov.
Poleg duhovne priprave pa so bile po vseh farah na delu pridne roke deklet in žena, ki so pletle vence, in moški, posebno Metlovci, ki so se lepo izkazali in v skupnem napornem delu postavili 13 visokih mlajev, devet slavolokov in zelo lep, prostoren in pripraven oder z oltarno mizo, lepim belim križem in papeškimi zastavami v ozadju.
Zelo veliko zaslug, da je novomašno slavje potekalo tako harmonično, ima naš »camar«, gospod Polde Zunder, ki je bil zelo skrben in delaven noč in dan in je mislih na vse in na vsakega.
Sprejem pri farni cerkvi
Že popoldne je v soboto slovesno pritrkavanje zvonov in streljanje naznanjalo bližnji in daljnji okolici, da se naša župnija pripravlja na izredno slovesnost. Ob sedmih zvečer smo se v veselem pričakovanju zbrali v središču vasi, da slovesno sprejmemo našega Hanzeja prvič kot duhovnika. Kmalu je zagrmelo, lepo okrašen avto duhovnega očeta, se je ustavil in veselo ubrano je zadonela pomenljiva lepa novomašna himna »Novi mašnik, bod’ pozdravljen!« Duhovna nevesta, novomašni-kova nečakinja Zalka Komar, je pozdravila z deklamacijo »Pozdravljen, novomaš-nik dragi!«
V	pozdravni besedi je č. g. župni upravitelj Florijan Zergoj poudaril, da hočejo biti slavoloki in venci, vse cvetje in petje, vsa lepota le simbol, vidni zunanji izraz notranje nevidne lepote in veselja, ki vlada v obnovljenih dušah. Novo mašo hočemo obhajati kot obnovljeni farani. Prosil je novomašnika, da izprosi vsem v fari vesele pripravljenosti, prejemati ponujeno božje veselje in ljubezen. Njemu pa je želel na duhovniško pot, da bi mogel razdajati v svojem lepem poslanstvu čimveč božjega veselja in ljubezni.
V	imenu dekanije je spregovoril namestnik dekana, č. g. mestni župnik Alojzij Kulmež, ki je želel novomašniku, da bi postal kot duhovnik vsem vedno bolj oče. Nemško sta z deklamacijo pozdravila Paul in Arnold iz otroškega doma Schweizer-heim na Metlovi.
V	imenu naše ljudske šole in občine Do-brla ves je pozdravil novomašnika direktor šole in župan g. Adolf Hafner.
»Veselja pesem pojejo zvonovi«, so povedale družice Rozika Božič, Brigita Komar, Krista Komar, Pavla Karner, Ančka in Rozika Kovač. Pozdravili pa so novomašnika tudi pevčki našega Mladinskega zbora s pozdravno »Živeli!«
V	imenu vseh faranov, posebno v imenu družinskih očetov in mater, je pozdravil gospod Pavel Kovač, gospodar Rutnikove hiše, ki je dala Cerkvi tri redovne sestre — elizabetinke. Prosil je novomašnika za duhovno pomoč pri prizadevanju v moškem in ženskem gibanju Katoliške Akcije v fari, in mu želel, da bi mogel osrečiti čimveč ljudi naše lepe koroške domovine. V istem duhu je pozdravila novomašnika v imenu Katoliške mladine gdč. Ida Hobel in mu želela obilo prijetnih ur pri mladinskem delu.
V	imenu mož požarne hrambe pa je pozdravil komandantov namestnik g Alojz Krainz.
V	procesiji smo se nato podali v farno cerkev, kjer nam je bila večerna maša domačega dušnega pastirja ob lepem sodelovanju navzočih duhovnikov, 'bogoslovcev
in vseh zbranih vernikov lepo doživetje. Med sv. mašo nas je z izbranimi besedami v pridigi ognjevito bodril č. g. Martin Hotimitz, naj bomo vsi kot kraljevsko du-hovstvo' duhovniki vedno in povsod — pri sv. maši in v življenju. Povsod naj bo naša prižnica, kjer delamo in kjer se zabavamo. Po sv. maši je poslal novomašnik v molitvah za rajne svoj blagoslov vsem pokojnim faranom, posebno svojemu rajnemu očetu, ki je odšel v večnost že leta 1948, ko je naš novomašnik začel hoditi v ljudsko šolo. S pesmijo »Jaz sem vstajenje in življenje« je izzvenela večerna slovesnost.
Slovo od doma na Metlovi
Novomašni dan je bil tako lep, da bi si lepšega ne mogli misliti in želeti. K temu je prispevalo svoj del tudi izredno prijazno sončno vreme. Slavnostno razpoloženje je vladalo ob novomašnikovem domu na Metlovi, kamor so prihajali v veselem nedeljskem jutru ljudje od vseh strani. Idilično leži vas Metlova, ki jo deli grapa na dva robova. V tej nižini leži novomašnikov dom, ki ga obdaja od obeh strani breg. Krasen je bil pogled na pisano številno množico ljudi, ki so kakor v gledališču — vsak malo više — lahko zasledovali ganljivo slovo od doma. To sliko pa so še poživili dečki Katholische Jungschar iz dunajske župnije Hietzing v svoji lepi enotni obleki. Domača hiša, ki so jo domači zgradili s svojo pridnostjo, si je nadela prazniško obleko. Vsa njena zunanjost se je v soncu lesketala, kakor bi bila povsem nova. Poleg tega pa so jo seveda krasili venci in slavolok z napisom »Izkazala si mi milosti.«
Spet so najprej zapeli novomašniku pevci vsebinsko in melodično bogato novomašno pesem. Helga Samitsch pa mu je korajžno živahno povedala »Kito cvetja ti podajam.« Nato mu je nečakinja Silvia iSchaus deklamirala nemško pesem. Razigrano veselo so zadoneli glasovi Mladinskega zbora v pesmi »Hej, danes vsem od kraja v veselju duša raja.« V slovo je lepo spregovoril kanonik Aleš Zechner, ki je asistiral novomašniku. Komarjeva družina je darovala Cerkvi že pred novo mašo hčerko Roziko, ki deluje kot sestra Magdalena v redu uršulink. Novomašnikova nečakinja Elfrida Komar je povedala: »Vsa vas se z Vami veseli«. Sledil je lep pretresljiv prizor: Mati je blagoslovila svojega sina novomašnika, ki mu je s svojo globoko vernostjo in zglednostjo pripravljala pot k oltarju. Nato sta pokrižala novomašnika še
OBJAVE
NA SVETE VIŠARJE so vsi koroški Slovenci lepo vabljeni v nedeljo, dne 24. julija 1966. Tedaj pridejo tja tudi goriški Slovenci in pa skupina ameriških Slovencev.
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA vabi na
PEVSKI KONCERT ki bo v nedeljo, dne 31. julija 1966, ob pol treh popoldne pri Antoniču na Reki v Št. Jakobu v Rožu.
Izvajajo ga mešani in moški zbor Katoliškega prosvetnega društva v Globasnici in moški oktet Katoliškega prosvetnega društva »Edinost« v Štebnu. Dekleta bodo nastopile v podjunskih narodnih nošah.
Vsi prisrčno vabljeni!
Katoliško prosvetno dlmštvo v Globasnici in Katoliško prosvetno društvo »Edinost« v Štebnu vabita na
PEVSKI KONCERT ki bo v nedeljo, dne 31. julija 1966, ob osmi uri zvečer pri Miklavžu v Bilčovsu.
Nastopijo mešani in moški zbor KPD v Globasnici ter moški oktet KPD »Edinost« v Štebnu.
Vsi ljubitelji slovenske pesmi prisrčno vabljeni!
njegov duhovni oče, gospod Jože Kovač, ki je kot predsednik Katoliške akcije v fari in kot duhovni oče veliko žrtvoval za lep potek novomašne slovesnosti, in njegova duhovna mati Margareta Mtiller. Nevesta pa je izročila novomašniku križ s pesmijo »Sprejmi križ«. Občuteno so nato pevci zapeli »Zbor sužnjev« iz Verdijeve opere Na-'buko. Micka Komar in Gerti Werkl sta v pesmi »Duhovnik božji« nakazali novomašniku, da bo postal vsem oče in brat. Otožno mehko je mladinski zbor zapel »Zbogom, zbogom, ti vasica«. S pesmijo »Oj hišica očetova« smo se poslovili od domačije in se uvrstili v dolgo procesijo k novomašnemu oltarju pred podružno cerkvi-
j°-
Ko sta pozdravila ob oltarju novomašnika ministranta Peter in Tonej Božič z deklamacijo »Pozdravljen, maziljenec Gospodov«, so pevci mogočno in slovesno zapeli po novi melodiji »Ti si Peter, skala«.
Prva sveta daritev na Metlovi
Vso lepoto in harmonijo liturgije smo doživljali pri novi maši. K temu so prispevali vsi z doživetim sodelovanjem, vsak na svoj način. Predvsem lepo so se vživeli v svojo vlogo tako zvane schole; pevci, ki so slovesno prepevali mašne speve ter druge napeve in pesmi. Vodil jih je naš organist in pevovodja gospod Florijan Becelj, ki se je za novo mašo še posebno skrbno pripravil. K doživetju je prispeval svoj delež tudi novi instrument, 'ki doni kakor orgle. S tem je naš organist, ki je mojster na orglah, spremljal zborno in ljudsko petje, pri katerem so* vsi sodelovali. Imeli smo orgle pod milim nebom, ki so zelo dvigale slovesnost.
Za povezavo med pevci in ljudstvom in za enotnost ljudskega petja je skrbel domači gospod, ki je pričujočim v kratkih komentarjih približeval veličino posameznih delov maše. K dosegi tega cilja pa največ pomaga dejstvo, da smemo darovati mašo v našem domačem jeziku. Kakor nam je znano, je bila naša nova maša prva, ki smo jo obhajali po niavodilih konstitucije o svetem bogoslužju v domačem jeziku.
Po evangeliju je stopil pred nas kot novomašni pridigar naš domačin, č. g. Jože Ropitz, ki je pred šestimi leti isti dan in na istem prostoru pel novo mašo in ki je zanjo skomponiral tudi spremenljive speve. V globoko zajetih mislih nam je naslikal duhovnika kot srednika v njegovi trojni službi.
Za pripravo darov so prinesli duhovni starši v imenu vseh darove na oltar, da bi jih spremenjene vsi prejemali kot božji kruh. Nismo še doživeli takega navala k božjemu obedu, saj so gospod novomašnik, č. g. novomašnik Folti Kapus kot diakon in č. g. Jože Kopeinig kot subdiakon dolgo obhajali in je pristopilo blizu 700 vernikov. Medtem smo prepevali med drugim ■antifono k psalmu o dobrem Pastirju.
Po maši smo sprejeli skupno papeški in novomašni blagoslov in se z zahvalno pesmi poslovili. Oba novomašnika sta še dolgo delila novomašni blagoslov.
Pri nas na
(Nadaljevanje s 4. strani) Prijeten zaključek
Popoldne je bilo za povabljene goste pri Ilgu v veliki dvorani vse skrbno pripravljeno. Gospodinja Neža Krainz je s pomočjo domačih deklet skrbela, da so se vsi dobro počutili. Družice in domači študenti pa so poskrbeli z lepo podanimi deklamacijami za dobro duhovno hrano. Deklamirali so: Pepej Božič, Pepej Komar, no-vomašna nevesta Zalka, Nežika Božič, Lizika Kroinik, Katica Lipnik, Helga Sa-mitsch in nemško Silvia Schaus. Za veselo razpoloženje so poskrbeli naši veliki in mali pevci ter študentje, s svojimi govori pa duhovniki.
Vse prehitro je minil ta lepi dan — in to je dobro znamenje. Hvaležnega srca in z bogastvom v srcu smo se vračali domov. V duhu pa se še vedno vračamo k prizorom nove maše. Gospodu novomašniku pa želimo vse dobro za novo življenjsko pot.
ŠKOFIČE
(Za konec šolskega leta)
Najraje bi ne pisal, ker moramo v tej »papirni vojni« toliko, stalno kar pisati. Toda, ker tako radi berete poročila o nas, pa naj bo. Najprej moramo povedati, da je naša občina precej naklonjena šoli in šolskemu pouku. Cesto in prostor pred šolo je zboljšala. Dve poti od ceste do šole je razširila in je deloma dala črno odejo. Morda nam bo vlada sedaj bolj milostljiva, da bo dala dovoljenje in sredstva na razpolago za 'pozidavo občinskega poslopja. Mi verniki pa upamo, da se nas bo občina potem usmilila in nam vrnila nekdaj odvzeto mež-narijo. Naš župnik je mladenič 70 let. Kaj potem? Ali naj se župnija potem sama oskrbuje, če je brez dušnega pastirja? Po toči zvoniti je prepozno. Takšno ravnanje bi bilo zelo podobno šolarjem, ki se celo leto niso nič učili, samo nagajali, pa hočejo imeti lepo izpričevalo. Upamo, da ne bomo zastonj upali.
Upamo pa tudi, da bo sedaj večja varnost za otroke ob šolskem prostoru, da ne bo postala še večja nevarnost, ker bodo mogli ti moderni gafovci še hitreje voziti mimo šole. Si morete sami misliti, kakšen je bil končni pouk v šoli. Zunaj te — ne moremo drugače reči — zverine modernih strojev, ta ropot, šunder in bunder, vročina ali dežni zalivi, bliski in grom in v razredih bliska, grmi, dežuje redov. Se ne čudimo, da je učiteljica 4. razreda dobila srčni napad zaradi praznote v glavah otrok. Slišali smo, da je v 5. razredu skoraj nastala revolucija osmerih, ki so po zgoraj omenjenem načinu hoteli preprečiti trojke v spričevalih. Toda zagrmel je glas vero-učitelja, zabliskalo je in bliskalo celo uro in otroci so se lahko prepričali, zakaj mu je Bog dal zopet moči za delo v gozdu. Neuspeh naj si ti osmeri pripišejo kar sami sebi. Kar človek zasluži, se mu mora izplačati. Z glavo v zid ne donaša uspeha, razen rdečih sledov. Omeniti moramo, da je letos bolezen z raznimi obrazi grabila po učiteljicah in šolarjih. Hvala Bogu, je grabila škrlatinka samo po edincih. Najbolj prizadeti družini Gallob se je ravno ob koncu šolskega pouka vrnila Rezika iz bolnišnice.
V splošno moramo, čeravno ni vse v redu, pohvaliti naše šolarje, posebno one, ki so vestno vse leto raznašali liste.
MEDGORJE
(Uršuli Dominikus v spomin)
'Knapičeve Šelije ni več med nami, 25. junija 1966 smo jo spremili k večnemu počitku.
30. marca 1966 je peljala z avtom svojo mamo in ženo svojega brata v Celovec. V 'Celovcu pa je prišlo do avtomobilske nesreče, pri kateri so bile vse tri poškodovane, notranje poškodbe pa je dobila rajna Seli. Najprej; so ji nudili prvo zdravniško Pomoč v celovški bolnici, nekaj dni pozneje pa so jo prepeljali na Dunaj v splošno dunajsko bolnico. Zdravniki specialisti so upali, da ji bodo rešili njeno mlado življenje, toda po 70 dneh trpljenja je 8. junija 1966 umrla na Dunaju v 21. letu mladega življenja. 29. junija 1966 bi bila dopolnila 21. leto. šele 23. junija 1966 je bil prevoz z Dunaja domov. S težko prizadeto Kna-pičevo družino je žalovala vsa župnija. V soboto, 25. junija 1966, se je zbrala pri Kna-piču velika množica iz okolice, iz Podjune, Roža in Celovca.
Koroškem __
Pogreb rajne Šelije je bil dokaz, kako še danes ljudje znajo ceniti poštenost. Preden so rajno odnesli iz hiše žalosti, so ji dekleta ob njenem mrtvaškem odru zapele vseh sedem kitic pesmi »Rasti, rasti rožmarin ...« Ob tej pesmi v slovo, ki je donela iz hiše žalosti, je vsa čakajoča množica ljudstva pred hišo jokala. Nato se je razvil žalni sprevod med molitvijo, petjem in igranjem žalostink. Vse pogrebne obrede so opravili g. dekan in prošt Trabesinger iz Tinj, prijatelj Knapičeve družine, ob slovesni asistenci gg. Janka in Cvetka. V cerkvi pa je med sv. mašo v slovo spregovoril domači gospod. Zahvalil se je v imenu žalujočih vsem, ki so v tako izrednem številu prišli k žalostnemu pogrebu in s tem dokazali, da vsi čutijo, vsi tolažijo Knapičevo družino v težki nesreči. Dva dni pred smrt-
jo je želela rajna Seli na Dunaju, da pride k njej mama. In res, že drugi dan sta pohiteli mama in krstna botra rajne, mamina sestra Nani, na Dunaj. Ko sta prišle k njej, je rajna tako veselo in ljubeznivo pogledala mamo in teto in nato zaprla svoje trudni oči. Bil je to zadnji pogled hvaležnosti materi, družini in domu pred smrtjo. Zdravniki sami so se čudili, da je vse trpljenje prenašala tako mirno in vdano. Smrt je pričakovala, kot pričakuje nevesta svojega ženina, vsa mirna, potolažena, srečna, da se ji je spolnila daleč na Dunaju tik pred smrtjo zadnja želja, slovo od maime.
Po končani sv. maši so ji dekleta ob oltarju zapele še eno pesem v slovo, nato so sledili pogrebni obredi. V slovo ji je spregovoril ob odprtem grobu prošt in dekan iz Tinj. Dekleta in fantje domače fare pa so njeno belo krsto zasuli z nageljni in rožmarinom.
Po lepem vzglednem življenju mladosti, po vdanem trpljenju in vzgledu, ki si ga dajala, rajna Šeli, na Dunaju, da so te občudovali zdravniki in sestre, počivaj v družinskem grobu! Vsem pa, ki ste se v tako velikem številu udeležili tega žalostnega pogreba, se Knapičeva družina javno zahvaljuje. Bog plačaj vsem!
ŠMIKLAVŽ OB DRAVI
Vemo, da večina bralcev »Našega tednika« zaradi hude zaposlitve nima veliko časa za branje. Pa si bodo morali že iz radovednosti, kaj se godi po naših farah, vzeti malo časa in prebrati novice iz naše šmi-klavške fare.
(Letošnja tujska sezona)
Zaradi mrzlega vremena od marca pa do konca junija so naši letni gosti, povečini iz Nemčije, odšli rajši ali v Jugoslavijo ali pa v Italijo. Ker je bila tujska predsezona bolj slaba, pa kaže, da bo glavna sezona v juliju in avgustu bolj zadovoljiva. Domačini se trudijo na vse mogoče načine, da bi obdržali vse svoje dosedanje goste in da bi še druge privabili. Zato nudijo gostom zmeraj več komforta in udobnosti ne samo po privatnih hišah, ampak še veliko bolj v hotelih in penzijonih ob Baškem jezeru. Tudi cene na splošno niso pretirane, čeprav se je tudi pri nas v Avstriji vse močno podražilo.
(Škoda v gozdovih)
Pomladanski sneg in neurje sta napravila po gozdovih, pa tudi vrtovih, veliko škode. Veliko polomljenega in podrtega drevja leži vsevprek po naših gozdovih. Veliko te podrtije so ljudje že pospravili in poprodali, veliko je pa še leži na tleh. Zato je tudi zaradi obilice lesa cena lesa zelo padla. Tudi drva ne gredo v prodajo.
(Volitev novega župana)
Tudi novega župana smo izvolili in to v osebi Pucherja Jožefa, mizarskega mojstra iz Krošič v šmiklavški fari. Morda ne bodo hudi občani iz fare Marija na Zilji, ker smo jim Šmiklavčani spet enkrat vzeli župana. Novemu g. županu prisrčno čestitamo k njegovi izvolitvi, ga prisrčno pozdravljamo v njegovi novi dolžnosti in mu želimo, da bi svoje bogate zmožnosti in izkušnje razvijal v občni, gospodarski, socialni in kulturni napredek vse občine. Novega g. župana poznamo že po njegovi delavnosti, požrtvovalnosti, splošni socialni pravičnosti in ljubezni do vseh občanov, posebno še na polju prostovoljnega gasilstva v svoji domači fari.
Dosedanji župan, g. Jobst Pavel iz fare Marija na Zilji, se je zaradi starosti in bolehnosti odpovedal županskim poslom. G. župan Jobst je županoval dolgo vrsto let v splošno zadovoljstvo vseh občanov. Zato se mu za njegovo dolgo, težko in odgovorno županovanje prisrčno zahvaljujemo in mu iskreno želimo, da bi večer svojega življenja preživel v miru, sreči in zadovoljstvu na svojem domu v krogu svoje drage družine.
DJEKŠE
(Koliko je stara cerkev na Djekšah)
Djekše imajo nadmorsko višino 1159 metrov. Kneža ima isto nadmorsko višino, samo dva metra leži višje. Cerkev na Djekšah se imenuje že leta 1379. Ker pa se cerkev na Kneži imenuje že leta 1309, ni dvoma, da je tudi cerkev na Djekšah najmanj toliko stara, saj se leta 1387 imenuje Kneža dješka podružnica.
Cerkev na Djekšah je 23 metrov dolga
■v
Župnik Anion Demšar — 60 let duhovnik
Pred kratkim je v Št. Vidu ob Glini obhajal svojo biserno mašo slovenski rojak g. Anton Demšar. V prenovljeni samostanski cerkvi v Št. Vidu se je zbraia velika množica, da bi prisostvovala izrednemu jubileju. Biseromašnik je kljub svoji visoki starosti še čvrst in podjeten in se je ohranil svežega duha do šestdesete obletnice svoje nove maše. Verniki v Št. Vidu vidijo v njem pridnega in skrbnega dušnega pastirja in ga kot takega spoštujejo. Gospod Anton Demšar pa je tudi zaveden Slovenec in stalni bralec slovenskih listov. Na stanovanjskih vratih je napis »Demšar«, ki tudi priča o značajnosti tega moža; marsikdo, ki stanuje v popolnoma nemškem mestu, bi mislil, da sme pisati le »Demscher«.
Župnik Demšar se je rodil 14. januarja 1882,na Kranjskem. Leta 1901 in 1902 je služil vojake pri starem avstrijskem infan-terijskem regimentu štev. 27 kot prostovoljec, nakar se je posvetil študiju bogoslovnih ved v Ljubljani. Leta 1906 je sprejel mašniško posvečenje, nakar je kaplano-val in župnikoval v raznih župnijah po Sloveniji, kakor na primer v Toplicah, Moravčah in Kranju. Ko so Jugoslavijo zasedla, je župnik Demšar deloval pri Caritas v Ljubljani. Leta 1945 je moral zapustiti domo-
vino. Tako je prišel na Koroško, kjer ga je sprejel pod streho takratni dekan v Št. Vidu ob Glini, g. Felix Fiebinger. Ko so po končani vojni vrnili šentvidsko bolnico njenemu lastniku, Redu usmiljenih bratov, je župnik Demšar prevzel dušnopastirstvo v bolnici, kjer deluje še danes. Zaradi svoje dejavnosti pri oskrbovanju bolnikov, njegovega dela v župniji in šoli je priljubljen daleč naokoli; poznajo ga daleč izven mesta.
Šestdesetletnice mašništva so redke. Tega se je zavedala tudi njegova fara in zato tem slovesneje obhajala njegov velik praznik. Sprevod z jubilantom se je pomikal od glavne cerkve do kloštrske cerkve, kjer so jubilanta pozdravili cerkveni in civilni predstojniki. Nato je v cerkvi opravil jubilejno daritev. Slavnostni govornik je bil Dr. Simon FoBl. Kako je jubilant vsepovsod priljubljen, je pokazala številna udeležba.
Njegovi farani so mu želeli ob tem prazniku vse dobro, še mnogo življenjskih moči in zdravih let. Tem željam se pridružujemo tudi koroški Slovenci, čeprav pozno, pa zato bolj iskreno. Naj bi prinesle gospodu jubilantu za njegov izreden praznik mero veselja in pozdravov. Na mnoga leta!
in 10 metrov široka. Sedanja cerkev namreč; kajti prva cerkev je bila mnogo manjša. Prvotna cerkev je bila gotska cerkev s sedanjim vzhodnim stolpom ali zvonikom. Cerkev je bila obrnjena, kakor vse cerkve, proti vzhodu. Okrog te cerkve so leta 1535 pozidali mogočni obrambni zid. Turki so bili v oni dobi želo nevarni in vse se jih je balo. Ta obrambni zid, ki še zdaj stoji, je bil trdnjava proti Turkom. Na zidu so še ohranjene strelne izdolbine (line). Ali so kdaj prišle do veljave, to je, ali so kdaj iz njih streljali na Turke, ni znano. Verjetno je, da ne, ker drugače bi zgodovina kaj poročala o tem.
Drugi, zapadni stolp so zgradili med 30-letno vojno, kar priča, da v naših krajih ta vojna ni mogla biti huda. Stolp ima letnico 1645.
Stara cerkev je bila posvečena sv. križu. Zgrajena je bila v gotskem slogu. Gotski okni (2) rebra na stropu, stebri — oporniki in gotski portal (vhod) pričajo o tem. Leta 1778 so začeli cerkev prezidavati. Kar je bila prej dolžina, je zdaj širina. Cerkev so obrnili proti severu. Na starem, vzhodnem stolpu, pod mogočnim križem s Kristusom, na zunanji strani, je kamnita tabla z napisom:
»Ecclesia ex suo fundamento erigitur«. Kar pomeni: cerkev iz temelja pozidana. V teh 'besedah je zapopadena letnica: 1778. Deset let so jo zidali. Leta 1788 je bila sedanja cerkev posvečena. Škof je prišel iz Št. Andraža v Labotski dolini. Tudi dješka župnija je spadala v delokrog škofa Slomška do tedaj, ko se je preselil v Maribor. To je bilo pred dobrimi sto leti. V Mariboru je Slomšek kmalu nato umrl.
Sedanja cerkev je posvečena sv. Martinu. Oltar sv. križa, prej glavni oltar, je ostal, kakor je bil. Cerkev ima zdaj, štiri oltarje. Oltar na evangeljski strani je posvečen Mariji. Oltar na epistelski strani pa sv. Ani.
Na pročelni strani cerkve, na starem zvoniku je slikar Jerina naslikal sv. Krištofa. Že nekaj let je preteklo od tedaj, a slika je še popolnoma nepoškodovana, kakor je bila tedaj, ko je bila naslikana.
V mlajšem zvoniku — »novem« ne moremo reči, ker je že tudi nad 300 let star — visi mogočni, 21-metrskih centov težak jeklen zvon. Prej je visel tam bronast zvon, ki pa ga je vzela prva svetovna vojna.
Na vaškem trgu stoji zidan križ iz leta 1778. Torej iz leta, ko so začeli cerkev prezidavati. Župnišče je iz leta 1733.
Za »Korotan" na Dunaju so darovali:
Novi prispevki za visokošolski dom „Korotan”:
Rev. Leo Kristanc, Kalifornia, 10 dol.; rev. Slap-šak Julij, 10 dol.; rev. John Šuštaršič, 4 dol.; rev. Francis A. Sedey, 50 dol.; rev. P. Bertrand Kotnik 20 dol.; rev. Emil Hodnik, 35 dol.; rev. Milan Ko-pušar, 10 dol.; Holy Cross Abbey, 5 dol.; prof. Jo-sef Felicijan, 20 dol. — vsi USA. — Msgr. dr. Jakob Ukmar, 5000 lir.
Vsem velja topla zahvala. Bog plačaj!
Vodstvo Doma
Kako se širi koloradski hrošč?
V nedeljo, 22. maja letos, so na južni obali danskega otoka Lolland našli ogromne količine koloradskih hroščev. Kaže, da jih je zanesel veter celo z velikih krompirjevih polj; na Pomeranskem (Poljska). Toplo vreme jih jie gotovo zvabilo v veliko višino, nakar jih je zajel veter in nesel naprej. Nad omenjenim otokom so naleteli na hladnejše zračne plasti, kar je roj potlačilo deloma v morje, deloma pa na obalo. V Danski za sedaj še ni koloradslkega hrošča. Le včasih zaidejo tja posamezni hrošlčki ali manjši roji iz Poljske in Vzhodne Nemčije. Leta 1964 so našli vsega 100 hroščev, dočim cenijo, da jih je sedaj »pristalo« vsaj 50.000. Za sedaj jih uničujejo s plamenom, poleg tega bodo vse leto nadzirali krompirjeva polja.
KMETJE POZOR!
NAJNOVEJŠE KMETIJSKE STROJE, MLATILNICE, TRAKTORJE, KOSILNICE, MOPEDE, KOLESA, HLADILNIKE, PRALNE STROJE, ELEKTRIČNE MOTORJE
vam nudi ugodno domača tvrdka
Johan Lomšek
Št. Lipš, Tihoja 2, P. Dobrla ves — Ebemdorf, Telefon 04237 246
Še vedno to berete?
Nedelja
Sam gradim svoje življenje. V mojih rokah je moja hodočnost. Nihče me ne more v tem nadomestiti, česar ne bom sejal, tistega tudi kasneje ne bom žel. Kakšna perspektiva! Pa kakšna odgovornost!
Ponedeljek
Z istimi mislimi se še vedno ukvarjam. Veselim se življenja in borb, pa me je obenem strah: ali bom zmogel napore, ki se že rišejo v bodočnosti?
Sreda
Postaviti bo treba v življenju moža. Kaj nisem preveč tjavdan živel do sedaj? In ali nisem preveč časa izgubljal za stvari, ki niso vredne energij mladega človeka?
Začenjam spoznavati povsem jasno, kako bo treba dati življenju pravo vrednost: življenje vzeti zares. To kratko pot, ki nam jo dobri Bog poklanja, napolniti z vsem visokim.
Treba si 'bo značaj oklesati in utrditi. Treba si bo nabrati velikih moči, da bom svet ob svojem odhodu z njega pustil boljši, kot sem ga našel ob prihodu nanj. Treba se bo specializirati v poklicu, da bom na svojem področju mogel dati vse, ne le ne-kaj.
In na delo je treba takoj. Zarisati si moram dnevni načrt, da bom dobro izrabil čas. 'Pregledovati bo treba ob spovednikovem vodstvu še natančnejše lastno dušo, svoj značaj, da napolnim, kar je prazno. Posebej natančno moram jemati učenje, da bom v življenje prinesel še kaj drugega kot samo diplomo.
Veter mi je pognal v obraz mraz in na travniku za starim samostanom sem obstal ob mladem hrastu. Upogibal se je v vetru, pa se ni zlomil. Vesel sem ga bil in ko bi me ne bilo sram, prav gotovo bi mu privoščil lepo besedo ali bi ga pogladil. Kje drugje more biti še taka šola kakor v naravi?
Vrnil sem se h knjigam z voljo, da iz sebe naredim, kar moram narediti.
Četrtek
»Leti misel v srebrnih zamahih, leti, plavaj nad griče, vasice, kjer dišijo po medu v gorice zlate zarje domačih gora.«
Pesem hebrejskih sužnjev v Babiloniji iz Verdijevega Nabucca. Včeraj so jo peli slovenski študentje na prireditvi. In vsem je šla misel tja, od koder je naš rod prišel: pod Triglav, v Martuljkovo skupino, v Trento, na Bled, na Brezje.
Saj ni mogoče izraziti: le občutiš nekje v krvi, da si Slovenec, in pri srcu te stisne, ko prideš v stik s slovenskimi vrednotami, prikazanimi v pristni obliki.
(Blaž, bo še)
REKI
Mnogo velja, kdor kaj ima. še več velja, kdor kaj zna.
Ljubezni sto imamo, a mater eno samo.
Z/\ MLADINO
IN PROSVETO
Od kod ta gora papirja?
»Cankar mi je pogodu ... ampak zadnje čase, se mi zdi, da prenaglo piše, da sam sebe prehiteva...«
»Da naglo piše, pravijo, in da se prehiteva; poznam ga in vem, da tista govorica ni resnična, pa če so jo razustili pismeni ljudje. Ni ga človeka, ki bi tako počasi in trudoma delal... besedo za besedo, stavek za stavkom, kakor jagode na rožni venec. Nekoč se je ukvarjal leto dni z eno samo novelo ... in nazadnje so razglasili modrijani, da je vihravo zverižena ... Tisti človek, o katerem ste govorili, se ukvarja z neko tragedijo že sedem let, pa še ni dovršil prvega akta; kadar bo napisana, mu bodo očitali prenagljenost in površnost...«
Dama se je zamislila.
»Tudi meni se je na tihem tako zdelo ... drugače bi knjig ne bila brala, vseh do zadnje. Rekla sem le tisto, kar pravijo... Ali čudno je le: če brusi in kleše besedo za besedo, lušči in čisti misel za mislijo — od kod ta gora papirja, ko ni še siv, ne plešast?«
»Poznam ga: siromak dela noč in dan, v svoji izbi, na cesti, v kavarni, v krčmi, v družbi, celo v spanju; od tistega trenutka, ko je napisal prvo besedo, ko mu je zapel v srcu prvi verz, ni zapravil niti ure. Delo ga je objelo z obema rokama in ga ni izpustilo več — neusmiljeno je, ne dovoli mu počitka... in zdi se mi, da si počitka niti ne želi, da bi mu bilo dolgčas, če bi pisane podobe ne plesale več pred njegovimi očmi, če bi se žalostne in vesele misli ne igrale več v njegovi glavi, če bi njegovo srce ne občutilo več hrepenenja po lepoti, če bi njegovo uho ne poslušalo več zvonkih besed ...
Kadar bi se vse to zgodilo, bi bilo glorije konec in recenzentje bi govorili resnico — resnico o utrujenosti, o površnosti, o čemernem krušnem delu. Mislim pa, da se
nikoli ne bo zgodilo — kajti sam bi občutil prej nego vsi, da se bliža mrak...«
*
Tako govori Cankar o — Cankarju. Ivan Cankar o — Ivanu Cankarju. Sam o sebi. V Beli krizantemi.
Človek se vpraša: Kaj, tako je rasla naša najvišja kultura? Včasih smo mislili, da gre ipri Cankarju za izreden pisateljski talent. A ni bil samo talent. Obenem z njim je bilo počasno in trudno pisanje, sedem let za eno dejanje tradegije, delo ponoči in podnevi, brez počitka, brez zapravljanja časa, brez utrujenosti, brez površnosti, brez čemernosti.
Sedaj razumem, od ,kod gore knjig izpod Cankarjevega peresa. Sam je zapisal: Zadnjič sem preštel svoje knjige in sem videl, da jih je dvajset.
Kako smo pogosto daleč od Cankarja. Radi bi, da bi šlo vse gladko, da bi se mnogo naredilo, da bi se narod pomladil, pognal nove življenjske sokove, pa pozabljamo, da je za to treba zavihati rokave, pljuniti v dlani in delati. Delati vztrajno, kvalitetno, brez počitka, z veliko vero v poslanstvo.
Začele so se počitnice za študente. Ali bodo znali izrabiti ta čas za tako delo? Ali bodo znali nabirati po vaseh slovenske besede, slovenska rekla, slovenske pregovore? Ali se bodo hoteli in znali približati preprostim ljudem, ki še hranijo v srcih slovenske zaklade, modrost in besedo in pevsko lepoto, in vse tisto zapisati in ohraniti? Ali bodo znali pripraviti igralske nastope in pevska srečanja? Ali bodo dobili čas za vglabljanje v slovensko dušo po knjigah, po stiku z življenjem?
In drugi slovenski inteligentje? Tudi nekateri od teh imajo dolge počitnice. Ali bodo znali dati študentom zgled?
Kako narodi modrujejo
Stara Grčija: Spoznavaj sam sebe!
Stari Rim: Kjer je sloga, tam je zmaga.
Anglija: Suši seno, dokler sije sonce!
Francija: Kdor dva zajca lovi, nobenega ne ujame.
Italija: Med spanjem nihče ne lovi rib.
Nemčija: Delo hvali mojstra.
Rusija: čim globlje si v gozdu, boljša so drva.
Turčija: En človek, ena beseda.
Arabija: Psi lajajo, karavana gre mimo.
Kitajska: Tistemu, ki je lačen, daj riža, tistemu, ki trpi, daj srce!
Malaja: Želva izleže nešteto jajc, a nihče ne ve za to; kokoš izleže eno samo in razglasi vsemu svetu.
Zahodna Afrika: Lastna roka nikogar ne vara.
Srednja Afrika: Nihče ne bo šel s postelje, da bi ležal na tleh.
Indokina: Kadar se barka potopi, so morski psi veseli.
Za bogatenje izraza
Zanašalo me je kot ribo. — Dan je vrel, da se je premikal celo pesek. — Glava mi je kinkala v levo in desno kakor boben sreče na tomboli. — Bolečine so tekale skozi ušesa kakor kuščarji po razpadlem panju. —- Samo miza molči, če si se zmotil. — Postajal sem tresoč kot otroška solza. — Stresel sem z glavo kakor mačka, ki duši črni žamet. — Smehljaj je bil bolj droban od niti. — Smeh, ki ga izvabimo dojenčku ali starki z zvenčanjem ključev. (P. Zidar)
UGANI!
Razglednice
Notranjski možakarji so možakarji posebne vrste: molk je njihov poglavitni zaklad, naučili so se ga v gozdovih, gozdovi pa znajo najbolje molčati, a kadar je potrebno, da rečejo kakšno besedo, je to beseda živali ali pa beseda vetra, ki je prišel po naključju k molku v goste. — Zemlja je v teh krajih preluknjana in nosi v svoji notranjosti polno skrivnosti, ki jih ljudje odkrivajo že za življenja. Zaradi teh globokih skrivnosti se Notranjski pravi Notranjska. To je edina dežela na svetu s tako ponotranjenim imenom. — Vse pa se spremeni v primorsko stran. Živahnost je zmeraj dediščina sonca, grozdja in morske bližine. Le
iz Notranjske
žal so tamkaji nekje ostudni hribi, ki se z Gradu ne vidijo, pa so glavni krivci, da v Ljubljano ne prihajajo morske dobrodelnosti. Če bi jih ne bilo, bi Ljubljana bila skorajda obmorsko mesto, tako pa so primorske burje tiste, ki pravzaprav preprečujejo veselje temperatur in življenja.
J. Javoršek
Nekaj slovenščine
Pravimo: »Naša Koroška je lepa, v Koroški imam sorodnike, iz Koroške sem prišel, s Koroškega prihajajo ljudje. Korošci in Korošice, ki lepo po koroško govore.«
Kdo pa je ta, kdo pa je ta, ki prede brez prediva?
In vsako jutro brez vode na pragu se umiva?
Zlato sonce, v soncu luna, v luni hlebček, v hlebčku Bog.
(eouEJjsuoj/^)
Zvrhan vrč ognjenih rož, v rokah zlat drži ga mož.
Sem ter tja ga maje,
Bogu hvalo daje.
(ootuppe^ s }[iuAOi{n(j)
Earl Derr Biggers:	18
KITAJ Č EVA
papi($a
»Morda, če pa zopet nastopi svojo službo, kaji bo potem s Charliejem Chanom? Vrgli ga bodo na cesto, jaz pa ostanem sam na pozorišču. Nič kaj prijetno mi ni v lastni koži.«
»Na to seveda nisem mislil. Pa saj bo dovolj dela za dva strežaja, dokler bo Mad-den tu. Najbrž bo obdržal oba. Charlie pa bo imel najboljšo priliko, pomeniti se s starim Louiejem. Midva ga lahko izprašujeva do sodnega dne, pa ne bi nič izvedela. Rojaku pa bo to laže.«
Louie Wong je pridrsal po cesti, s poceni majhno potno torbo v eni roki, v drugi pa s polnim zavitkom.
»Kaj pa ste prinesli s seboj?« časnikar je (potipal papir. »Banane?«
»Tony ima rad banane!« se je nasmehnil starec. »To bo dobro storilo Tonyjiu.«
Bob in Holley sta se 'spogledala. »Louie,« je tiho rekel urednik, »ubogi Tony je mrtev!«
Kdor bi mislil, da je kitajski obraz vedno brez izraza, bi mu bil ta hip dokazal, da je v zmoti. Žalost in jeza sta spačila Wongov obraz, iz njegovih ust se je usula ploha ki-
tajskih besed s tako strašno naglico in živahnostjo, tia bi bil vsak prevajalec nepotreben.
»Morda sluti?« je zašepetal Bob. »Da je Tony umorjen, menim.«
»Meni se tako zdi. Ali vam ne?«
Se vedno glasno zmerjaj e, je stari upravitelj sedel na zadnji sedež, Bob pa h krmilu.
»Pazite se, fant moj,« je svetoval Holley. »Na svidenje!«
Ta vožnja s starim Wongom je bila najbolj divja v življenju Boba Edena. Luna 'še ni vzšla in blede, neprijazne zvezde niso dajale svetlobe. Voz je drčal med hribi, dokler se ni pred njima odprl pekel, ki ga je Eden občutil, a ne videl. Potem sta zdirjala navzdol po iskalnem bregu in nato po peščeni puščavski stezi. Iz teme so ob vozu žarele potuhnjene rumene oči, zlokobno se svetlikajoč, so se zdaj prižigale, zdaj naglo izginjale. Kakor bi ostudni mrtvaški strahovi stezah roke, tako so drevesa vila in stegovala svoje krive veje. In venomer je zadaj v avtu mrmral otožni glas starega Kitajca, ki je obžaloval smrt svojega ptičjega prijatelja.
Bob je imel trdne živce, toda bil je neizrečeno vesel, ko so se zasvetile luči Madde-nove farme. Hitro je izstopil, pustil avto na potu in šel odpirat dveri. Veja je bila zagvozdena nad kljuko, vendar se mu je končno posrečilo, odpahniti vrata. Stekel je nazaj na voz in zapeljal na dvorišče. Globoko se je oddahnil, ko je obstal pred sked-
njem, kjer ga je že čakal Charlie Chan, da mu pomaga.
»Dober večer, Ah Kim!« je zaklical Bob. »Pripeljal sem vam tovariša!« Skočil je iz voza. Zadaj na vozu je bilo čudno tiho. »Pridite, Louie! Doma sva!«
Divja groza ga je prevzela, ko je v medlem svitu opazil starega Kitajca ležati na kolenih, njegovo glavo pa viseti ob vratih avtomobila.
»Počakajte! Grem po luč!« Charlie Chan je tipaje odhitel in se takoj vrnil z žepno svetilko. Ponošeni Louiejev plašč je imel na strani luknjo, okrog nje pa nekaj vlažnega, temnega.
»Zaboden v stran!« je mrmral Charlie ... »Mrtev — kakor Tony!«
»Umorjen — pa kdaj?« je zaječal Bob. »Morda tisto minuto, ko sem zapustil avto? To je vendar nemogoče!«
Iz teme se je prikazal Martin Thorn; strahotno se je belil njegov bledi obraz. »Kaj naj vse to pomeni? Zakaj?... Toda tukaj je vendar Louie! Kaj pa mu je?«
Sklonil se je k vratcem in marljiva Char-liejeva žepna svetilka je osvetlila njegov hrbet. Temni suknjič je bil na dolgo preparan, kakor da bi bil mož, ki ga je nosil, naglo smuknil skozi ograjo bodeče žice.
»To je strašno!« je votlo hropel. »Moram brž po gospoda Maddena!« Stekel je v hišo in Bob je ostal sam s Charliejem.
»Charlie... razparan Thornov suknjič...«
»Kaj sem dejal davi: Kdor jezdi na tigru, ne more več z njega!«
10.
V naslednjem hipu je že stal Madden poleg njiju. Oba sta bolj občutila, kakor pa videla strašen srd, ki ga je orjak dušil v svojem ogromnem telesu. S kletvijo je iztrgal Charlieju iz rok svetilko in se sklonil. Tam v prašnem avtu je ležalo mrtvo truplo moža, ki mu je toliko let zvesto služil. In vendar milijonarjev obraz ni pokazal niti sence pomilovanja ali obžalovanja — pač pa togoto. Ljudje, ki so vedno trdili, da veliki P. J. nima srca, so govorili resnico...
Madden se je zravnal, ošinil z lučjo bledi obraz svojega tajnika. »Lepe stvari se gode!« je razkačen zasikal.
»Zakaj me tako zijate?« je zastokal tresoči se Thorn.
»Zijam vas, kolikor hočem! Čeprav sem, pri Bogu, sit, gledati vašo zoprno spako ...«
»Tudi jaz vas bom imel skoraj, dovolj!« je dodal Thorn in njegov glas se je tresel od prikrite togote. Trenutek sta se merila, medtem ko ju je Bob Eden začuden gledal. Prvikrat je opazil, da sta za krinko svojih vsakdanjih odnošajev nekaj, drugega kakor prijatelja...
Nenadno je Madden nameril luč na Charlieja Chana. »Tu poglej, Ah Kim! To je bil Louie Wong — ki si ga doslej nadomeščal. Razumeš? Sedaj boš moral ostati
	
P oo j oo $ oo	oo [SJ OO Q	oo R oo /\ oo N 20 J 00 P

(Po svojem jedru bi sicer tole bolj spadalo pod gospodarstvo. Ker pa se bere tako zanimivo kot kakšna kriminalna dogodivščina, ne bo odveč, če jo priobčimo na pripovedni strani lista. — Op. ur.)
Še do nedavna smo na kalij ansko-švinarsko mejo mislili le kot na tihotapsko pot tobaka in ur. V resnici pa je ta pot tobaka in ur le malo pomembna stezica, če jo primerjamo s potjo pretihotapljenih milijard lir oziroma švicarskih frankov.
Guverner Italijanske banke je pred tremi leti v svojem poročilu poudaril, oziroma "vztrajal na potrebi določene politike dohodka. Številni italijanski kapitalisti, in še posebno lombardijski, si glede tega gotovo nimajo kaj očitati: svoje dohodke so si zagotovili, ne da bi se bili morali spoprijeti z nevešenostmi in težavami proizvodnje, in to na osnovi sistema tako imenovanih »potujočih milijard«.
Ti ugledni gospodje, običajno potajeni v anonimnih družbah in nasploh dobro vpeljani v finančnih krogih, imajo med delavci in uradniki, ki se dnevno odpravljajo na delo v Ticinski kanton v Švico, navado najemati nekakšne »nosače«, ki jih natrpane z milijoni v skupinah pošiljajo čez mejo. Ko ti pridejo v Švico, izroče ta denar označeni osebi ali banki, za nagrado pa prejmejo po nekaj sto lir za vsak preneseni milijon.
Te pretihotapljene milijarde pridejo potem vpisane na račun kake družbe, ki ima svoj sedež v Švici, v resnici pa pripadajo enemu ali drugemu že omenjenih uglednih italijanskih finančnikov, a njena naloga je »investiranje kapitalov« v Italiji. Ti milijoni in milijarde, spremenjeni v spoštovano valuto, s pomočjo katere se krepijo in razvijajo investicije v Italiji, se že v teku nekaj' ur ponovno vračajo čez mejo, to pot v svečani obliki in povsem zakonito, shranjeni v težkih blagajnah ter z oboroženim spremstvom. Gre za iste lire, za iste milijarde, ki izdaj znova prihajajo v našo deželo kot švicarski franki.
Ko tako še enkrat prehajajo mejo, si vsi privzdignejo klobuk in pravijo: »Glej te Švicarje, koliko denarja vlagajo pri nas!« Pri tem pa že omenjeni »ugledni« finančniki nimajo druge nevšečnosti kot to, da dvignejo nagrado za svoj trud, se pravi 3.50 odstotka, kot to zagotavlja italijanski zakon vsem, ki v Italiji investirajo svoje ka-pitale.
Vprašal bo kdo: »In investicije?« Gre za razumljivo vprašanje, ki si ga postavlja vsak količkaj pošten državljan-davkoplače-valec. O teh produktivnih investicijah pa, kot se zdi, ni niti sledu!
Milijarde lir, ki nimajo stalnega bivališča, pa prinašajo bajne dohodke. Vsaka mi-
lijarda samo na račun nagrade zagotavlja tri in pol milijona lir in to v enem dnevu, v nekaj urah.
Tja in nazaj čez it a 1 i ja ns k o4v i c ar siko mejo je šlo pred tremi, štirimi leti baje dnevno tri milijarde lir. Bilo pa je obdobje, ko je ta dnevna vsota, kot pravijo, dosegala deset do dvanajst milijard.
Bilo je to v dneh neposredno pred enimi izmed parlamentarnih volitev. Številni koristniki gospodarskega čudeža, ki so se bali, da bi takale »gostija« utegnila celo prenehati, so zaradi tega s še večjo vnemo izročali skupinam »nosačev« svoje milijone. Zakaj poleg vsega je bilo tudi pametno vsaj del denarja shranili v solidnih švicarskih bankah — ,za vsak primer. Pravijo, da so v tem času mnoge milijarde kot ptice selivke odletele iz Italije in se ustavile v švicarski oazi, v pričakovanju lepših časov, da bi se znova vrnile »kljuvat žitno zrnje« velikodušne italijanske dežele.
V tistih dneh se je najemanje nosačev vršilo v masovni obliki: bila je v ta namen zbrana pravcata armada mož, žen in celo otrok. Neko dekletce, staro morda 7 do 8 let, ki so jo bili ujeli z eno nogo na tej, z drugo na oni strani meje, je bilo pod oblačili dobesedno natrpano z bankovci, katerih vsota je presegala milijon lir. Lahko bi rekli, da je v tem predvolilnem času šlo za pravcati slavnostni pohod milijard v Švico,
debelih milijard, polnih zdravja, neobremenjenih, povsem varnih pred zobmi državne blagajne oziroma »davčnega vijaka«. Tako so šle, se deloma vrnile, odhajajo in prihajajo, pri čemer postajajo vedno debelejše, kot bi jim ti sprehodi prinašali zdravje in bi jih ta sprememba zraka nenavadno okrepljevala.
Ob tam pa se ljudje, ne prav dobro podkovani v finančnih zadevah in vajeni razmišljati, kako bi najbolj koristno in pametno uporabili celo vsakih sto ali tisoč lir, sprašujejo, ali bo kdaj moč preprečiti ta tajinstveni in škandalozni tihotapski promet, ki traja že leta in ne kaže nobenega znaka, da bo prenehal. Od kod prihajajo te milijarde? Ali je državni blagajni, ki nenehoma nadzoruje prijave dohodkov vsakega delovnega človeka, ali je tej blagajni znano, kje so te milijarde doma? Ali stika za njimi? Jih odkriva? Ali teh milijard ne more najti?!
In na sami meji, ko odhajajo tja, ali ni moč nič storiti?
Po dolgih letih te vrste prometa je bil pred nekaj leti povsem slučajno odkrit neki Nasoni, zaupnik milijarderjev. Ali naj se v bučni zadevi okrog vesele italijansko-švicar-ske meje vse konča s tem Nasoni jem? Armada Italijanov s stalnimi dohodki, sestavljena iz točnih davkoplačevalcev, pa si želi, da bi oblast po raznih Nasonijih čimprej odkrila še ostale spretnjakoviče, ki sestavljajo vso to 'zajedalsko druščino, mastečo se z milijoni javnega denarja ...!
R. B.
MISS 1966.
HUMORESKA
Zgodilo se je v Ameriki, oziroma natančneje: v Združenih državah Amerike.
O tem so poročali vsi časopisi. Tudi naši, čeprav z nekajtedensko zamudo in obveznim komentarjem, češ da se kaj takega lahko zgodi samo v »gnili« Ameriki.
V	nekem letoviškem kraju ob Atlantskem oceanu so izvolili najgrše dekle Amerike.
V	strokovni žiriji so bili najbolj ugledni ameriški esteti, slikarji, kiparji, filmski in ■gledališki režiserji, pedagogi, sociologi, meteorologi in zoologi.
Številni časopisi so objavili na prvih straneh fotografijo nove Miss.
»Dekle je nenavadno grdo,« je izjavil u-gledni zoolog, član še uglednejše žirije. »Grdo kot pes!«
Številna ameriška društva prijateljev živali so proti tej oceni poslala protestne brzojavke.
Neki milijonar iz Hongkonga je ponudil novo pečeni grdobi zakon. Namreč, v Hongkongu so psi zelo priljubljeni. V
tamkajšnjih restavracijah jih servirajo sladokuscem na deset različnih načinov.
Izvoljenka je stara dvajset let. Po poklicu je uslužbenka tovarne, kjer izdelujejo Peksi-colo. Ime ji je Jane.
V intervjuju z dopisnikom priljubljene revije za moške »Playboy« je Jane izjavila, da bo poskusila srečo v Hollywoodu. Filmski producenti so ji ponudili glavno in obenem naslovno vlogo v filmu »Franken-steinova nevesta«. Poleg tega sloviti filmski pisatelj že piše scenarij. Gre menda za devetnajsto verzijo znanega romana »Zvonar-ka notredamske cerkve«.
Janine telesne mere so objavili številni modni časopisi, čez boke meri 120 centimetrov, okoli pasu prav toliko, čez prsi pa celo poldrugi meter. Namreč — Jane ima grbo.
Priznana ameriška kozmetičarka Mada-me Rubinstein je izjavila dopisniku new-yorškega časopisa: »Dajte mi teden dni časa in iz Jane bom napravila novo Sofijo Loren!«
Gospod Ponti, mož Sofije Loren, je vlo-
žil pri sodišču tožbo zoper Madame Rubinstein, češ da je s to trditvijo zelo žalila njegovo ženo. Sofija Loren pa je dobila histeričen napad.
Osemnajstletno dekle iz neke gorske vasice v Coloradu je poslalo reviji »Life« svojo fotografijo. V spremnem pismu je napisalo uredniku, da se Jane, kar zadeva telesno spačenost, sploh ne more meriti z njo. Urednik je ugotovil, da gre za potegavščino. Na fotografiji je bil desetletni orangutan iz londonskega živalskega vrta.
Mornar John D. Forster si je dal vtetovirati Janino podobo na prsi.
Skoraj ves teden je Janino ime polnilo stolpce vseh ameriških časopisov, tudi tistih najresnejših. Potem je počasi utonilo v pozabo.
Sic transit gloria mundi! — To pomeni po naše — po domače: Svet je zmešan!
Čez nekaj mesecev pa se je Jane le srečno poročila. Toda ne s tistim milijonarjem iz Hongkonga, temveč z navadnim mesarjem iz Bostona. Iz njunega zakona se je rodil popolnoma normalen otrok, ne lep ne grd.
Ž. P.
mesa - slaleiea
(Zanimivosti iz Hongkonga)
Poletje je prišlo, ne samo k nam, marveč tudi v Hongkong v Aziji, kjer tamkajšnji Kitajci praznujejo njegov nastop na prav svojevrsten način. Zanje pride poletje na njihov praznik Har Tse, to je na sedemnajsti dan 5. meseca v »letu svinje«. Na ta praznik pa mora biti na mizi med drugim kot posebna »slaščica« tudi pasje meso. Kitajci namreč pravijo, da je pes simbol poletne vročine. Kdor pa na Har Tse je pasje meso, ta srečno shaja v vročini, ki je v Honkongu seveda še dosti bolj neznosna kot pri nas.
Vsak pes jim pride prav za pojedino, toda kitajski »gurmani« ali sladokusci sodijo, da je najboljše meso od črnega psa, in zlasti še meso črnega kitajskega pinča.
Angleži, ki imajo nadzorstvo nad Hongkongom, so klanje psov prepovedali, in sicer zato, ker so izginjali njihovi dragoceni domači kužki, najbolj pa, ker Kitajci koljejo pse na krut način. To delajo tako, da jih najprej omamijo z bambusovim kolom, nato pa jih počasi zmlatijo do smrti, da bi meso postalo bolj nežno. (Verjetno na Kitajskem ne poznajo Društva za varstvo živali, kajti sicer bi bile gotovo že vpeljane stroge kazni za taka mučenja živali!)
Kitajcev je tri milijone, psov pa seveda dosti manj. Za praznik Har Tse je cena za pasje meso v Hongkongu poskočila na dva dolarja za funt(pribl. Vi kg), to je dobrih 100 šilingov za kilogram, kar res niso mačje solze.
na farmi tudi tedaj,, ko bom odsoten. Kako bo?«
»Ostanem, gospod!«
»Dobro! To je tedaj edina sreča, ki me je doletela, odkar sem prestopil prag te preklete hiše. Nesi mrliča v sobo! Pokličem Eldorado.«
Stekel je čez verando in po kratkem o-botavljanju sta Chan in tajnik dvignila šibko telo zavratno umorjenega. Za žalostnim sprevodom je počasi korakal Bob Eden. Notri je Madden razburjen mahal 'pred telefonom. Sedaj, je položil slušalko. »Čakati moramo. Bedasti policijski komisar iz mesta pravi, da bo čimprej prišel s sodnim zdravnikom. Prekleta reč! Vso hišo mi bosta postavila na glavo — pa sem prišel semkaj, da bi imel mir!«
»Najbrž bi radi vedeli, gospod Madden, kaj $e je zgodilo,« je začel Bob. »Louijeja Wonga sem srečal v mestu, v kavarni Oaza. Gospod Holley mi ga je predstavil in ..,«
Madden ;e notri: zamahnil z roko. »Prihranite si to za ono budalo! Lepa reč— res!«
Začel je hoditi po sobi kakor lev, ki ga zobje bole. Bob se je usedel na stol ob kaminu, Chan je odšvedral ven in M. Thorn je molče čepel na svojem stolu. Potrt je strmel Bob v goreča polena. V kakšne reči se je zapletel? Kakšno drzno igro igrajo neki na tej puščavski farmi? Zaželel si je, da bi bil daleč proč odtod, da bi bil v Frisku, kjer je dovolj svetlobe in ropota, ne pa tega glu-
hega sovraštva in sumničenja ter nemih tajnosti.
Avto je pridrdral na dvorišče. Madden •sam je odprl vrata. »Prosim, potrudite se v sobo, gospodje!« Svojemu glasu je hotel dati zvok ljubeznivosti, ki pa je bila precej hripava in grčasta. - »Zgodila se je, žal, majhna nezgoda!«
Pristopil je suh mož rjavega zagorelega obraza. »Dovolite, da se vam predstavim. Jaz vas sicer poznam, gospod Madden, vi me pa gotovo ne poznate. Policijski komisar Brackett. In to je naš mrliški oglednik, doktor Simms. Nekdo je bil umorjen? Vsaj tako sem razumel po telefonu?«
»Morda boste rekli tako. K sreči pa ni bil nihče poškodovan. Noben belec, menim. Le moj kitajski upravitelj Louie Wong.«
Ravno o pravem času je vstopil Ah Kim, da je lahko slišal te besede. In njegove oči so se skrivnostno zabliskale. Komisar se je približal divanu. »Ubogi stari Louie! Ne morem si misliti, da bi zvesta duša mogla imeti kakega skrivnostnega sovražnika.«
Zdravnik, čvrst, mlad človek, je začel pre-iskavati. Brackett pa je stopil k Maddenu. »Rad bi vas kar najmanj nadlegoval. Ne morem pa se izogniti nekaterim vprašanjem . ..«
»Seveda! Obžalujem, da vam sam ne morem dati nikakih pojasnil. Bil sem v hiši, ko je moj. tajnik« — kazoč na Thorna — »pridirjal z novico, da je tale gospod tukaj, gospod Eden, pravkar pripeljal na dvorišče Louiejevo truplo.«
Komisar je z zanimanjem pogledal Ede-na. »Kje ste ga našli?«
»Bil je čil in zdrav, ko sem ga srečal.« Bob je poročal o svojem srečanju z Louie-jem v kavarni Oaza, kako sta se vozila v temi po puščavi, kako je obstal pred vrati in končno, kako je odkril strašni zločin.
Brackett je bil osupel. »Zelo zagonetno! Vi menite, da je bil umorjen, ko ste odpirali dveri? Kako utemeljujete to domnevo?«
»Vso vožnjo je mrmral in godrnjal, tudi še, ko sem izstopal pred dvermi.«
»Kaj pa je dejal?«
»Govoril je kitajski. Žal, nisem sinolog!«
»Saj vam nisem rekel, da ste ga vi!«
»Sinolog je učenjak, ki zna kitajski jezik,« je z nasmeškom razložil Bob.
»A tako?« Komisar se je popraskal po glavi. »In sedaj tajnik .. .«
Thorn je povedal, da je bil v svoji sobi in da je takoj prihitel na dvorišče, ko je zaslišal zmešnjavo. Bobov pogled se je u- » stavil na razparani suknji. Pogledal je Charlieja Chana, ta pa je skrivaj, odkimal.
»Kdo drugi je še na farmi, gospod Madden?«
»Nikogar ni razen Ah Kima. Ta pa ne pride v poštev.
»Tega ne moremo vedeti. Pridi sem — rumena žaba!«
Ne da bi trenil s kako mišico na obrazu, je stopil policijski detektiv iz Honoluluja pred komisarja. Kolikokrat je Chan v takih prilikah igral nasprotno vlogo, le mnogo
bolje, kakor jo je mogel ta omejeni tovariš!
»Si li Louieja Wonga že prej kdaj videl?« ga je nahrulil uradnik.
i»Ne, gospod — ne videl.«
»Si na novo prišel, kaj?«
»V petek je plišel, gospod.«
»Kje si delal poprej.?«
»Povsod, gospod. Veliko mesto, malo mesto.«
»Kje nazadnje?«
»Železnica, gospod. Mislim, železnica Santa Fe. Plage deval na tla.«
»Tako, tako!« Komisarju so pošla vprašanja. »Nimam vaje v takih rečeh,« je zajecljal, kakor bi se opravičeval. »Zadnja leta sem se pečal le s tem, da sem plenil alkohol. Zato se pri hudodelstvih te vrste ne čutim več na višku. Zato bo moral poseči vmes kriminalni sodnik. Preden sva se odpeljala, sem ga poklical. Jutri zjutraj pošlje inšpektorja Blissa od komisije za umore. Zato vas nocoj ne bomo več nadlegovali, gospod Madden.«
»Mrliča odpeljeva s seboj,« je sklenil zdravnik. »Tam bom končal preiskavo. Mogoče pridem jutri enkrat semkaj.«
'»Prosim lepo,« je odvrnil Maden. »U-krenite vse potrebno, pa mi pošljite morebitni račun! Obžalujem, da se je moglo tukaj kaj takšnega zgoditi.«
»Tudi jaz,« mu je čemerno potrdil komisar. »Toda, gospod Madden, štejem si v čast, da sem se sešel z možem, kakršen ste vi. Na svidenje!«
Narodno zedinjenje Nemčije
(Nadaljevanje s 1. strani)
Oklevanje kanclerja Erharda je izrabil dr. Barzel, ki je prvi podpredsednik Erhar-dove krščansko-demokratske unije in voditelj njenega parlamentarnega kluba. Bar-zel in Erhard se ne razumeta dobro, ker sta različna po značaju. Dr. Erhard gleda, da se ne spre s stvarnostjo, Barzel je pa nagnjen k hitremu, pa tudi tveganemu taktiziranju. Ne taji tudi želje, da bi za Erhar-dom postal nemški državni kancler. Da si utre pot do položaja nemškega kanclerja, je napravil drzen političen korak: razvil je nedavno v svojem govoru v New Yorku ravno na dan 13. obletnice krvavih nemirov v Berlinu, ki so jih zadušili ruski tanki, načrt, ki bi nemškemu narodu pomagal do zedinjenja. Ne bi mogli reči, da si je izbral slab trenutek za ta korak. Nemška javnost se sedaj bolj zanima za zedinjenje kot kdajkoli preje. Zasluge za to si pripisuje nemška stranka svobodnih demokratov, ki že od svojega rojstva stalno opozarjajo na potrebo po aktivnejši politiki, ki naj vodi do zedinjenja. Tudi socialni demokratje so se skušali sporazumeti s komunisti v Vzhodni Nemčiji, da bi z njimi javno debatirali o nemški politiki. Ta načrt se je zaenkrat izjalovil. Vsekakor želijo socialni demokratje prevzeti v vedno večji meri vodilno vlogo v debati o zedinjenju. Vodilna nemška stranka krščansko-demokratske unije bi pa bila tako potisnjena na stranski tir.
Ure in nakit v veliki izbiri pri	
Gottfried Anraiher	Jim
Klagenfurt, Paulitschgasse 9	m
Popravila izvršim takoj in solidno, kupujem in zamenjam zlato in srebro (tudi strto zlato).	
Klagenfurt - Celovec
Wionergasse 10 (Promenadna cona)
Da potisne svojo stranko v ospredje in udari po politiki oklevanja kanclerja dr. Erharda, je Barzel razvil idejo o zedinjenju. Je politično tvegana po tem, ker Barzel predlaga take žrtve za Zahodno Nemčijo, ki so večini Nemcev gotovo zoprne, ako ne kaj hujšega. Barzel predlaga na primer, naj Rusija dobi za 20 let vse tiste gospodarske ugodnosti, ki jih ima sedaj od komunistične Vzhodne Nemčije. Da bi bilo zadoščeno ruski želji po varnosti, naj v Vzhodni Nemčiji še naprej ostane določeno število ruskih divizij. Zedinjena Nemčija bi dalje morala priznati polno svobodo in ravno-pravnost nemški komunistični stranki. Na drugi strani Barzel odklanja idejo o konfederaciji dveh nemških držav, ki jo imajo v mislih v Moskvi. Nemčija naj bo ena federalna republika s polno politično svobodo. Mora imeti tudi samo en gospodarski sistem; Nemčija ne sme odklanjati nevtralnosti v zunanji politiki, toda ta nevtralnost se mora raztezati na vso Evropo. Pogajanja o zedinjenju pa se morajo vršiti ob navzočnosti Amerike.
Nekatere med idejami dr. Barzela so gotovo hud poper za nemško javnost. Kaj takega še ni slišala od nobenega vodilnega politika. Zato so se vodilni krogi v kršoansko-demokratski uniji takoj oddaljili od Barze-lovega stališča, dr. Erhard sam je pa poudaril, da je Barzel razkladal Ameriki samo svoje poglede na nemško vprašanje.
Vsekakor tudi Erhard ne bo mogel mimo dejstva, da z zavlačevanjem samim nemškega vprašanja ni mogoče rešiti. To je pokazal tudi njegov poraz pri volitvah v Severnem Porenju in Westfaliji. Vrhu tega pa tudi čas ne dela za Nemčijo.
Nov državni poslanec
Pred kratkim je bil zaprisežen kot državni poslanec Avstrijske ljudske stranke v parlamentu na Dunaju uradnik koroške deželne vlade, višji vladni svetnik Leopold Guggenberger. Mesto državnega poslanca je oddal minister dr. Ludwig WeiB, ki je
POHIŠTVO
za dom in za goste PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
BRATJE RUTAR & Co.
DOBRLA VES - EBERNDORT A 9141	Tel 04236-281
Oglejte si našo razstavo tudi v prostorih hotela Rutar v Dobrli vesi.
prevzel ministrstvo za promet. Ker je za njim kandidiral pri zadnjih državnozborskih volitvah na listi OeVP na petem mestu g. Guggenberger, ga je koroška Ljudska stranka sedaj poslala kot državnega poslanca v avstrijski državni zbor. Novi državni poslanec je koroškim Slovencem zelo naklonjen, vsled tega se tudi mi veselimo njegovega imenovanja.
SLOVENSKE ODDAJE V RADUI
NEDELJA, 24. 7.: 16.15-6.45 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 25. 7.: 14.15-14.55 Poročila, vreme, objave. — Pregled sporeda. — Poje moški zbor SPD „Edinost” iz Pliberka. — Prof. dr. Niko Kuret: Čar podobnosti (2.) — 18.00—18.15 Za našo vas. — TOREK, 26. 7.: 14.15—14,55 Poročila, vreme, objave. — Športni mozaik. — Mali ansambli. — SREDA, 27. 7.: 14.15—14.55 Poročila, vreme, objave. — Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 28. 7.: 14.15-14.55 Poročila, vreme, objave. — Polke in valčki. — Anton Blažej: Iz popotne torbe — Trenta — PETEK, 29. 7.: 14.15—14.55 Poročila, vreme, objave. — Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. — Zborovske pesmi.
Tečaj učifeljev dvojezičnih šol
Od ponedeljka, 11. julija, pa do srede, 13. julija 1966, je bil v Celovcu v okviru Pedagoškega tedna tudi tečaj za učitelje dvojezičnih šol. V okviru tega tečaja so bila na programu sledeča predavanja:
1.) Izbrana poglavja učnega načrta dvojezičnih šol (okrajni šolski nadzornik Rudi Vouk).
2.	) Praktični spisovni pouk na podlagi zahtev učnega načrta (šolski vodja Janko Millonig).
3.	) S knjižne police: Slovensko čtivo razredne in šolske knjižnice (prof. Janko Messner).
4.	) Metodična, didaktična in šolskoorga-nizatorna vprašanja dvojezičnega pouka (okrajni šolski nadzornik Rudi Vouk).
5.	) Razgovor in posvetovanje o pripravah na izpit iz slovenščine (okrajni šolski nadzornik Sepp Mairitsch).
6.	) Razvoj slovenskega jezika v luči jezikovnih spomenikov (prof. dr. Zablatnik).
7.	) Pomen didaktičnih načel za dosego izobrazbenega in učnega cilja (okrajni šolski nadzornik Sepp Mairitsch).
8.	) Tehnika kombiniranega pouka (šolski vodja Lovro Kuschej).
9.	) Povezovalne točke med slovensko in nemško literaturo (strokovni nadzornik dr. Valentin Inzko).
Velika izbita
perila in blaga pri
£. titouue
Klagenfurt, Alter Platz 35
Rimu se zahvaljuje
Slovenski zavod v
V Rimu je bil ustanovljen zavod, v katerem stanujejo slovenski duhovniki, ki nadaljujejo bogoslovne študije. Šolsko leto, ki so ga cerkveno odprli slovenski škofje med zasedanjem vatikanskega cerkvenega zbora, je pri kraju. Ker dobrotniki ne želijo, da bi objavili njihova imena, se nismo dotaknili denarja, ki prihaja od vseh strani za gradnjo novega zavoda.
Zato se danes zahvaljujemo vsem, ki so nam pomagali. Hvala vsem, ki so nas spremljali z molitvijo, večkrat tudi z žrtvijo in trpljenjem. Gojenci zavoda so vsak dan opravljali posebno molitev za dobrotnike.
Bog povrni ameriškemu nadškofu, ki je daroval 240.000 šilingov, ameriškemu monsinjorju za 100.000 šil., gospodični B. za 120.000.— šil.; duhovnikom, ki so darovali po 40.000,— šil.; primorski gospodični za 20.000.— šil.; umirajoči vdovi, ki zapušča 80.000.— šil.; gojenkam šolskih sester v Trstu, ki so poslale 400 šil., ki so jih zaslužile s petjem; slovenski materi, ki je potegnila iz stare skrinje 4.000 šil.; »za slovenskega duhovnika« in rimskim Slovencem, ki tekmujejo pri zbiranju.
Na podlagi tega konkretnega odgovora vernikov na klic slovenskih nadpastirjev, da bi pomagali pri gradnji Slovenskega zavoda v Rimu, smo kupili na dan sv. Cirila in Metoda zemljišče, kjer bomo gradili stavbo. Imena vseh, ki bodo darovali za zemljišče, bodo napisana na poseben papir, ki ga bomo vzidali v vogelni kamen.
Dobra srca na Koroškem lahko pošiljajo svoj dar celovški Mohorjevi družbi s pripombo, da je denar za Slovenski zavod v Rimu.
Vodstvo »Slovenika« v Rimu
KADAR PRIDETE V CELOVEC, OBIŠČITE
10.-OKTOBER - STRASSE 27
N u d i va m :
•	RIMSKI MISAL
•	molitvenike za obhajilo in birmo
•	razne knjige (tudi po naročilu) 9 gramofonske plošče
•	devocionalije, križe, rožne vence, škropilnike O sveče za večno luč O lesne umetnine
•	papirne potrebščine za šolo in dom
ZA PRIJAZNO POSTREŽBO JE VEDNO POSKRBLJENO!
Hoš tednik Hc&hika
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naž tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7.— šil., letno 80.— šil. Za Italijo 2800.— lir, za N (tmčijo 20.— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— šfr., za Anglijo 2.— f. sterL za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tohnajer, Ra-diše, p. žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.