Knjiga, ki se jo bere kot dokumentarno in literarno pričevanje hkrati, zagotovo ne

bo zlahka pustila neprebojnih tistih zidov posplošujočih in hkrati poenostavljajočih

interpretacij socializma, ki so vse od padca berlinskega zidu domišljavo naznanjali,

da o tem delu sveta vemo vse in da o njem ni več vredno izgubljati besed. Medtem

ko je prevladujoči intelektualni pristop, posebej ko gre za kritične študije ženskega

potrošništva, pogosto ujet v diskurzivni okvir »taktik« preživetja in upiranja

spolno nameščenim normam ženske družbene vloge, je ženska potrošnica v

avtoričini študiji oblikovana v sociološkem portretu človeškega dostojanstva,

prizadevanja za samospoštovanje in družbeno upravičeni ugled. Ni torej zgolj

re‑aktivna, odzivajoča se na družbene prepreke in ovire zgodovine, pač pa izrazito

aktivna, soustvarjajoč družbeni čas – in samo družbenost. To pa so kategorije

ice!«

tistega razsvetljenskega projekta, ki je tovrstna humanistična prizadevanja kot

posebno poslanstvo naložil moškemu državljanu – dokler s prehodom v post‑ in





rtn


neoliberalno družbeno vladljivost ni postalo jasno, da je prav zaradi racionalnega,

instrumentalnega uma kot nosilca projekta naloga zanj postala neizvedljiva. Kot





i v


razkriva ta etnografska študija, senzibilnost socialistične potrošnice daje upanje,





d


da spomin na socializem ni pokopal tudi razsvetljenskega spomina.





u


red. prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat

, t

Avtorica problematizira mnoge teme, preizprašuje koncepte in jih teoretsko





h


nadgradi ter izpostavi prepletenost raznolikih disciplinskih režimov, toda bistven

doprinos knjige je, da praks in življenja posameznic ne determinira. Skozi dojemanje





ru


potrošnih predmetov kot kulturno konstruiranih dobrin avtorica pokaže tudi na

proces ustvarjanja nove definicije žensk kot spola, ki so jo predmeti omogočali,

vključno z njihovim ustvarjanjem »prostora« individualnega izraza, ki je imel





e k


potencial ogrožanja patriarhalne družbe. Knjiga, ki predstavlja večplastno analizo

potrošne strategije žensk v socializmu in temelji na skrbni uporabi virov in





e l


pričevanj, je izjemno dragocena, tudi zato, ker prinaša mnoge nove vpoglede v

znanstvenem raziskovanju na področju študij spola in emancipacije žensk.

»N

red. prof. dr. Milica Antić Gaber

Potrošnja, tehnološki razvoj

itar »N

in emancipacija žensk

25 eur

v socialistični Sloveniji

olona S

Polona Sitar

P





1



2 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

3

Polona Sitar

»Ne le kruh,

tudi vrtnice!«

Potrošnja, tehnološki razvoj

in emancipacija žensk

v socialistični Sloveniji





4 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

5





Kazalo


Zahvala / 8

Uvod / 10

1. del





2. del


ČAS, DELO IN POTROŠNJA / 38

EMANCIPACIJA IN POTROŠNJA / 229

1 Nakup pralnega stroja, gospodinjsko delo in prosti čas / 40

3 Emancipacija skozi perspektivo dekoracije ženskega telesa / 230

1.1 Delovanje javnih pralnic in uvajanje prvih pralnih strojev

3.1 Hlače in kultivacija ženskega telesa / 230

v gospodinjstva / 47

3.2 Hlače in izzivanje direktorjeve avtoritete v podjetju / 244

1.2 Pralni stroj skozi perspektivo tehnološkega razvoja / 62

3.3 Dekoracija ženskega telesa za urejen videz / 261

1.3 Pranje in žensko delo v okviru gospodinjstva / 77

3.4 Urejenost in »družbeno pozicioniranje« / 279

1.4 Prihranjeni čas med pranjem in njegova relokacija / 89

4 Nakup predmetov menstrualne higiene za povrnitev

2 Vpliv prostega časa kot odmora od dela na potrošne prakse / 118

dostojanstva žensk / 309

2.1 Vključitev žensk na trg dela / 118

4.1 Menstruirajoče žensko telo, ovito v sram in molk / 314

2.2 Vpliv zaposlitve žensk na njihove potrošne prakse / 145

4.2 Tabu menstrualne krvi in strah pred njeno vidnostjo / 321

2.3 Spominski kapital / 156

4.3 Kultivacija menstruirajočega ženskega telesa / 335

2.4 Prosti čas in razvoj turizma v socializmu / 170

4.4 Emancipacija menstruirajočega ženskega telesa / 348

2.5 Odmori od dela in razvoj turizma / 193

5 Sklep / 367



6 Viri in literatura / 376

7 Imensko in stvarno kazalo/ 411





6 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

7





The words of truth


babici Kristini


are always paradoxical.




Besede resnice





so vedno paradoksalne.


Lao Tzu





8 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

9





Zahvala


V prvi vrsti gre zahvala sogovornicam in sogovornikom, ki so

s pripovedovanjem o svojih spominih, življenjskih izkušnjah,

Najlepša hvala tudi red. prof. dr. Kseniji Vidmar Horvat in

občutkih in prepričanjih z menoj delili preteklost, sedanjost

red. prof. dr. Milici Antić Gaber, ki sta prispevali recenziji

in tudi zamišljanje alternativnih prihodnosti. Iskrena hvala

knjige, Tadeju Turnšku za natančen in temeljit jezikovni

vsem, ki so me popeljali v svet intimnih, pogosto bolečih, a

pregled besedila ter Tanji Radež za oblikovalski doprinos

hkrati tudi navdihujočih zgodb, in mi dovolili vstopiti v svoja

s pridihom (n)ostalgije. Prav tako sem izjemno hvaležna

življenja – nekateri samo za čas izvajanja intervjujev, drugi

sodelavkam in sodelavcem z Inštituta za kulturne in

za stalno. To knjigo zato posvečam še živečim sogovornicam

spominske študije ZRC SAZU za vse pogovore, povezane s to

in sogovornikom, pa tudi tistim, ki so v procesu pisanja žal

knjigo, in tudi za tiste, ki z njo niso imeli nobene veze.

preminuli in knjige nikoli ne bodo držali v rokah.

Ne nazadnje iskrena hvala prijateljicam in prijateljem, ki so

Posebna zahvala gre doc. dr. Nini Vodopivec, red. prof.

v procesu pisanja pogosto potrpežljivo poslušali o tem, kako

dr. Rajku Muršiču, red. prof. dr. Bredi Luthar, red. prof. dr.

pisanje knjige (ne) napreduje in mi kljub temu ali ravno zato

Tanji Petrović in izr. prof. dr. Jožetu Hudalesu za strokovno

izkazovali neomajno podporo. Hvala Lani, Ani, Karin, Maši,

vodstvo, neprecenljivo podporo in pronicljive vsebinske

Vesni, Jožici, Denisu in Katarini. Hvala tudi Blažu, Maiklu

komentarje, tako teoretske kot tudi tiste, povezane s

in Kaju za vse lekcije – za tiste, ki sem jih želela imeti, in še

terenskim delom. Hvala za vse dragocene nasvete, pripombe

bolj za tiste, ki jih nisem. Srčna hvala za vso podporo in

in vprašanja, brez katerih pričujoča knjiga v takšni obliki,

razumevanje tudi članom moje družine, mami Lidiji, očetu

kot je, ne bi obstajala. Prav tako se zahvaljujem znanstveni

Stanislavu in bratu Tomažu.

sodelavki Renati Jambrešić Kirin za vse nasvete med mojim

študijskim gostovanjem ter izr. prof. dr. Elizabeth Dunn, ker

je v ključnem trenutku preusmerila raziskovalni tok na pot,

ki se je izkazala za ustreznejšo.



10 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

11

Preučevanje kulture

potrošnje v antropologiji

Pričujoča knjiga je zgodba o potrošnji v obdobju socialistične Slovenije in

o tem, kako so potrošniške prakse žensk vplivale na konstrukcijo njihove

identitete. V njej me bo posebej zanimal preplet dela in prostega časa ter

vprašanje, ali je potrošnja možen »prostor« emancipacije. Pri tem bom

potrošnjo dojemala kot prakso, v kateri se manifestirajo razmerja moči v

družbi. Razlog, da bom največ prostora namenila obdobju socializma, tiči

v tem, da so se ravno v tem času, kot ugotavlja Marta Verginella (2006),





Uvod


ženske pri nas prvič zares vpisale v zgodovino in je potrošnja postala

ključni del družbene reprodukcije tudi pri nas.

Preučevanje kulture potrošnje je družboslovje precej časa dojemalo kot

manjvredno in nepomembno, predvsem zato, ker je bila proizvodnja

vedno moralno bolj upravičena od potrošnje, in tudi zaradi puritanske

etike, ki je varčnost častila bolj kot zapravljanje (Campbell 1998a: 12).

Toda Jonathan Friedman (1994: 93) meni, da je v sodobni antropologiji

preučevanje potrošnje izjemno pomembno in ga umešča v samo osrčje

antropologije v prihodnosti.

V slovenski družbi je postala potrošnja pomembna po prehodu v

moderno družbo, tem premikom pa je sledilo tudi antropološko in

etnološko raziskovanje, saj so se slovenski etnologi in antropologi od

1960-ih let prejšnjega stoletja dalje začeli ukvarjati tudi z urbanimi in

sodobnimi načini življenja (Brumen 1995: 163–164). V vsakem primeru

pa je v slovenskem prostoru občutiti primanjkljaj relevantnih

znanstvenih raziskav, ki bi obravnavale potrošnjo v socializmu. Izjemo

predstavljajo redke slovenske etnografske raziskave, ki so se potrošnje v

(post)socializmu vsaj posredno dotaknile – v navezavi na množično

kulturo (Fikfak 1980; Kremenšek 1970), okus in kič (Kavčič 1978;

12 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

13

Makarovič 1971; Šmitek 1977), turizem (Šušteršič 1978), delavsko kulturo

vsakodnevnega življenja preveč trivialno. Prav tako je razlog tudi spol, saj

(Kremenšek 1970; Ravnik 1981), popularno glasbo (Muršič 2008) ter v

naj bi bilo preučevanje potrošnje nezanimivo za preučevanje, ker sodi k

navezavi na spominske predmete v okviru neekonomskih značilnosti

ženskemu delu (Nava 1997) in ker je povezano z vlogo ženske kot

potrošnje (Habinc 2004).1

gospodinje (Oakley 1974). Še bolj prezrta raziskovalna tema v okviru

Treba pa je poudariti, da je v zadnjih letih preučevanju potrošnje

preučevanja potrošnje v socializmu na naših tleh je potrošnja žensk,

namenjeno precej pozornosti, predvsem v sociologiji in kulturologiji

ki je praktično neraziskana, zato bom v knjigi z obravnavo tega področja

(Luthar 1996, 2002, 2004, 2010; Švab 1998, 2002; Tivadar 2009 idr.).

poskušala zapolniti to raziskovalno vrzel.

Raziskave potrošnje v postocialističnem obdobju potekajo tudi na

Potrošno kulturo umeščam v širši kontekst množične kulture (Kremenšek

območju bivše Jugoslavije (Duda 2005; Erdei 2012; Luthar in Pušnik

1983; Muršič 1994), ki je po mnenju Dona Slaterja (1997) ključna sfera

2010; Patterson 2011 idr.). V tujini se omenjena tema najpogosteje

ustvarjanja statusa in identitete posameznikov ter okusa (Bourdieu 1998;

nanaša na primerjavo med Vzhodno in Zahodno Nemčijo (Berdahl 2010;

2002), vsakdanjih življenjskih praks (Bourdieu 2000b; Certeau 1988;

Stitziel 2005; Zatlin 2007 itd.).

Miller 1987, 1999), vzdrževanja družbenih odnosov in ljubezni do bližnjih

Več novejših tujih raziskav o socialistični Jugoslaviji je bilo do sedaj

(Douglas in Isherwood 1996; Miller 1999) ter izkazovanja oblasti, zvestobe

posvečenih političnemu delovanju jugoslovanske države in institucijam

in dolžnosti (Douglas 1997). Potrošnje v knjigi zato ne bom dojemala kot

samoupravljanja (gl. npr. Lydall 1984; Ramet 1992; Zukin 1975 idr.), ne pa

preprostega procesa nakupovanja in uporabe dobrin, ampak kot niz praks

potrošnji (gl. npr. Halpern v Hudales 2015; Lockwood 1975). Žarko

in pomenov, povezanih z družbenim razredom, okusom, spolom,

Lazarević (2013: 112–113) opozarja, da so vidiki družbenih odnosov, ki jih

ekonomsko situacijo, tehnološkim razvojem in materialnimi dobrinami.

nudi preučevanje potrošnje, v Sloveniji prezrti zaradi vztrajanja na

Klasični pristopi v antropoloških raziskavah o materialni kulturi so v

enostranskosti dojemanja industrializacije slovenskega prostora. Tako je

1980-ih letih preučevali »družbeno življenje predmetov«2 (gl. npr.

klasično slovensko ekonomsko zgodovinopisje med raziskovalne

Appadurai 1986; tudi Kopytoff 1986). Arjun Appadurai (1986) ni trdil, kot

interese uvrščalo štetje industrijskih obratov in število zavarovanih

sta na primer Mary Douglas in Baron Isherwood (1996), da so predmeti

delavcev, ni pa se ukvarjalo s širšimi družbenimi odnosi in pomeni

»družbeni« ali »kulturni«, ampak jim je pripisal »življenje« ter pokazal

podjetniških in industrializacijskih oblik.

na njihovo pomembnost in moč v življenju ljudi. Danega predmeta kot

Razlogi za nezanimanje za preučevanje potrošnje so po mnenju

proizvoda torej ni dojemal kot samoumevnega, saj je lahko osvetlil

Alenke Švab (1998) ideološki, saj je imelo potrošništvo v socializmu

hegemonije okolja in raznolike kontekste moči, skozi katere je potoval. Ta

negativne kapitalistične asociacije, prisotna pa je tudi teoretska

pristop preučevanja materialne kulture bom v svojem raziskovanju

nezainteresiranost, ki temelji na stališču, da je preučevanje potrošnje in

nadgradila s sodobnimi etnografskimi raziskavami materialne kulture,

1 O neenakosti v jugoslovanski družbi so pisali predvsem etnologi, sociologi in politologi tistega časa (Bosnić

2 Arjun Appadurai (1986) je identificiral dve različni poti predmetov. Prva je življenjska zgodovina določenega

idr. 1985; Đilas 1990 [1957]; Horvat 1967; Kremenšek 1970; Makarovič 1984; Mrkšić 1986; Nikolić in Jovanovič

predmeta, ko se giblje skozi različne kontekste in uporabe, kar imenuje kulturna biografija predmeta, druga pa

1976; Ravnik 1981; Saksida 1970; Uskoković 1973; Žibert 1975 itd.)

je družbena zgodovina predmeta, ko je podvržena dolgo trajajočim obratom in dinamičnim preoblikovanjem.

14 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

15

življenja in praks potrošnikov. Te raziskave zaradi kompleksnosti

velja namreč le, da posamezniki vsiljene družbene modele sprejemajo in

moderne materialne kulture sledijo metodološkemu premiku, ki

skušajo živeti po njih, ampak jih pogosto tudi zavračajo in spremenijo,

potrošnike dojema kot aktivne akterje pri soustvarjanju in razumevanju

čeprav včasih nenamerno (Koleva 2012: XVII).

dobrin (gl. npr. Miller 1987, 1997, 1998; Patico in Caldwell 2002; Patico

Prostor, kjer se norme uradne ideologije srečujejo z normami praks ljudi,

2008 idr.).

Koleva imenuje »socialistična normalnost«, ki povezuje dejansko, torej

Kupljenih dobrin (angl. goods) torej ne bom dojemala zgolj kot blago (angl.

tisto, kar je, z obveznim, torej tistim, kar bi moralo biti. V knjigi bom s

commodities), saj s tem, kot opozarja Daniel Miller (1987: 206), uporabniki

preučevanjem tega, kako je na ženske vplivala državna politika in kako so

ne prepoznavajo njihovega položaja, ampak jih bom obravnavala kot

se ženske v svojem vsakdanjem življenju odzivale nanjo, poskušala

medije, s katerimi družbeni akterji izgrajujejo svoj odnos do sveta,

pokazati, da socialistične politike niso bile preprosto diktirane od zgoraj,

kvalitete, ki jih potrošniki pripisujejo tem dobrinam, pa so utemeljene na

ampak so bile izpogajane med državo in državljani. Pri tem velja opozoriti,

sebstvu, ki ga ljudje konstruirajo skozi kompleksna pogajanja o identiteti,

da socializem ni bil enotno, ampak izjemno dinamično obdobje, predvsem

spolu in spominu (Patico in Caldwell 2002: 290).3 Pri tem velja omeniti,

kar zadeva normalizacijo in potrošnjo, saj je sredi 1950-ih, predvsem pa v

da so človeški načini razumevanja sebstva in družbenega konteksta tudi

1960-ih letih prišlo do velikih sprememb, ki jih bom podrobneje raziskala

načini legitimiranja ali kritiziranja struktur avtoritete, distribucije virov

v naslednjem podpoglavju, v katerem želim prikazati postopen in

itd., zato je potrošnja vedno vpeta v politične procese (Patico 2008: 9).

dinamičen razvoj socializma, ki se je v posameznih desetletjih precej

V sodobni Evropi je v prevladujočem kulturnem spominu in pripovedi o

razlikoval v ekonomiji, politiki in stopnji razvoja potrošne družbe.

dediščini socialistična zapuščina odsotna, ugotavlja Tanja Petrović

(2014), ki skozi analizo spominskih praks, povezanih z industrijskim

Zgodovinski kontekst

delom v socialistični Jugoslaviji, pokaže na postocialistično nostalgijo

jugoslovanskega socializma

kot na pripovedno sredstvo, ki vztraja na vključevanju socialistične

izkušnje v evropski kulturni spomin. S preučevanjem proizvodnje in

Socialistično obdobje se je v Jugoslaviji, v katero je takrat spadala

potrošnje v socialistični Jugoslaviji bom s knjigo prispevala k vključitvi

Slovenija, začelo leta 1945 s koncem 2. svetovne vojne in končalo leta 1991

socialistične zapuščine v kulturni spomin, pri čemer se bom odmaknila

z njenim razpadom. Socialistična Jugoslavija je bila organizirana kot

od pristopa, ki obravnava socializem kot totalitarizem, skladno s katerim

federacija, ki jo je sestavljalo šest republik: Bosna in Hercegovina, Črna

so socialistično državo dojemali kot vsemogočno pri zatiranju svojih

gora, Hrvaška, Makedonija, Srbija in Slovenija. Prav tako je vključevala

državljanov. Daniela Koleva (2012: XIV) s konceptom »normalizacije«

dve avtonomni pokrajini v okviru Srbije – Kosovo in Vojvodino. Obdobje

opisuje vpliv institucij na posameznike, na njihova življenja in načine

prvih let po 2. svetovni vojni je v Jugoslaviji zaznamovalo splošno povojno

razmišljanja, na njihove omejitve v prostoru ter manevriranja v njem. Ne

pomanjkanje. V tem času je takratna politika dajala prednost

elektrifikaciji in gradnji težke industrije na račun proizvodnje potrošnih

dobrin, toda od začetka 1960-ih pa vse do konca 1980-ih let lahko govorimo

3 Velja omeniti, da terminološko sledim Mil erju, saj gre na tem mestu za ključno razlikovanje med dobrino in

o prisotnosti kulture potrošnje, predvsem zaradi socialistične

njeno uporabno vrednostjo in blagom kot njeno menjalno vrednostjo.

16 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

17

modernizacije, prav tako pa je v tem času Jugoslavija razvila precej bolj

bila zasebna, je postala tržno usmerjena. Jugoslovanski samoupravljani

odprte odnose s kapitalističnim zahodnim svetom, predvsem v smislu

tržni menedžment je predstavljal družbenoekonomski sistem, v katerem

večjih ekonomskih in kulturnih izmenjav, v primerjavi z drugimi

so delavci vodili tovarne skozi izvoljene delavske odbore. Ključna razlika

takratnimi vzhodnoevropskimi državami.

med jugoslovanskim gospodarstvom in gospodarstvi na vzhodu je bila v

Po sporu med Stalinom in Titom, ker je slednji želel večjo stopnjo

tem, da so na vzhodu sledili načrtom in proizvajali plansko, medtem ko so

samostojnega odločanja v jugoslovanski politiki, je po odmiku od

v Jugoslaviji sledili tržnemu modelu, ki je bil edinstven v vseh

Sovjetske zveze leta 1948 Jugoslavija v 1950-ih letih, dokončno pa

socialističnih državah in je omogočal avtonomijo gospodarskih subjektov

v letu 1965, prešla na politiko samoupravljavskega tržnega vodenja

v okviru enopartijskega sistema pod nadzorom Zveze komunistov.

gospodarstva in družbe, temelja jugoslovanske edinstvene poti v

Proizvodnja blaga za široko potrošnjo je bila prva leta po 2. svetovni vojni

socializem. Pred tem, do leta 1951, je bila skupaj s Sovjetsko zvezo in

sorazmerno nizka, predvsem zaradi usmeritve v izgradnjo bazične

drugimi vzhodnoevropskimi državami klasificirana kot država s plansko

industrije in drugih gospodarskih panog. Leta 1958 je bil sprejet Družbeni

ekonomijo (Horvat 1969: 91–92). Svojo individualno pot je Jugoslavija

plan gospodarskega razvoja LR Slovenije za obdobje 1957–1961, katerega

postopoma razvila med letoma 1948 in 1953. Jugoslovanski socializem, ki

osrednja naloga je bila odprava neskladij gospodarskega razvoja. Začel je

je sprva prevzel sovjetski model, se je začel od njega oddaljevati ter s

uresničevati predvideni dvig življenjske ravni z usmeritvijo v lahko

političnimi in institucionalnimi spremembami postopoma graditi

industrijo, promet, gradnjo stanovanj, večjo proizvodnjo in uvoz

alternativo – neodvisni model državnega socializma.4 Tito je namreč

potrošnih dobrin. Leta 1965 so bile uvedene reforme, ki so spodbujale

ugotovil, ne da bi zanikal izredno pomembnost sovjetske izkušnje, da

razvoj tržnega socializma in kulture potrošnje, in tako je, kot pravi Marie-

socializma ni mogoče graditi samo po tujih vzorih, brez upoštevanja

Janine Calic (2011), jugoslovanski sistem vse bolj deloval v skladu s

izročila in razmer lastne države (Pirjevec 1995: 182).

kapitalističnimi zakoni.

Jugoslovansko gospodarstvo je bilo posebno, ker ni bilo niti zasebno

Jugoslavija se je od zgodnjih 1950-ih let dalje močno razlikovala od drugih

kapitalistično – zaradi delne odprave zasebnega lastništva sredstev –

socialističnih vzhodnoevropskih držav v svobodi potovanja, prav tako so

niti centraliziran planski tip, ker so bili nosilci gospodarstva avtonomni v

bili v domačih trgovinah dosegljivi uvoženi izdelki iz tujine. Svobodnejša

svojih odločitvah, pri čemer se je slednje močno razlikovalo glede na

politika prehajanja državnih meja je bila ena najpomembnejših

posamezno desetletje. Jugoslavija je bila od drugih socialističnih držav

pridobitev reform v 1960-ih letih, saj se je Jugoslavija, in še posebej

drugačna zaradi vpeljave delavskega samoupravljanja, ki ga je Tito

Slovenija, odprla zahodnim kulturnim vplivom in idejam. Kljub temu so

razglasil za začetek demokracije in radikalen odmik od stalinizma

določeni tabuji v družbi ostajali nespremenjeni, vključno z vodilno vlogo

(Stokes v Berend 1996: 97). Jugoslovanska ekonomija, ki sicer v temelju ni

Zveze komunistov.

V obdobju od začetka 1960-ih let pa vse do konca 1980-ih let prejšnjega

4 V tem času si je Tito s politiko neuvrščenih pridobil spoštovanje ter neodvisen mednarodni položaj. V poznih

stoletja je mogoče govoriti o potrošni kulturi v Jugoslaviji. Gospodarska

1950-ih letih je s sodelovanjem Naserja in Nehruja postal ključni snovalec gibanja, ki je sodelovalo z državami

»tretjega sveta« in leta 1961 v Beogradu organiziral prvo konferenco gibanja neuvrščenih, na kateri je sodelo-

reforma iz leta 1965 je zmanjšala vlogo države v gospodarstvu in

valo 23 držav (Berend 1996: 96).

pospešila razvoj svojstvenega tržnega socializma, pri čemer so se te vezi

18 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

19

rahljale počasi. Cilji novega petletnega načrta (1966–1970) so stremeli k

slovenska gospodinjstva. Prav tako je imelo v večini socialističnih držav

povečanju osebne potrošnje, modernizacije in večje tržne svobode (Duda

že v poznih 1960-ih letih skoraj vsako drugo do tretje gospodinjstvo, sredi

2005: 46). Jugoslovanska gospodarska rast, ki je bila med letoma 1952 in

1980-ih let pa že skoraj vsako gospodinjstvo, pralni stroj in hladilnik.6

1962 ena najhitrejših na svetu, je ostala visoka do konca 1970-ih let.

V 1970-ih letih sta dosegla življenjski standard in kakovost življenja v

Čeprav so temeljne postavke socializma v prvem desetletju po 2. svetovni

Jugoslaviji najvišjo raven po 2. svetovni vojni. Okoli 60.000 Slovencev si

vojni in vse do konca 1950-ih let nalagale skromnost in vzdržnost pri

je sicer kruh služilo na tujem,7 toda doma, v Sloveniji, je bila nezaposlenost

potrošnji, ki je morala biti »zmerna«, »kulturna« in del procesa ustvarjanja

nizka, delavska zakonodaja ter socialno in zdravstveno zavarovanje pa

novega socialističnega človeka (Erdei 2012: 59–60), so se od leta 1953

sta zagotavljala socialno in zaposlitveno varnost. Dohodki v Sloveniji so

dalje zaradi hitre rasti dohodka večale možnosti za povečanje osebne

bili v povprečju višji kot drugod v Jugoslaviji, hkrati pa nižji kot v sosednji

potrošnje in standarda v jugoslovanskih gospodinjstvih.5

Avstriji ali Italiji (Štih, Simoniti in Vodopivec 2008: 472).

Ivan Berend (1996: 165) navaja, da so se gospodinjstva v socialističnih

Poleg upoštevanja različnih faz socializma, ki onemogoča dojemanje

državah začela najbolj modernizirati v zgodnjih 1960-ih letih, ko so pralni

socializma kot enotne entitete, je ključnega pomena tudi izognitev

stroji, hladilniki, televizorji in ostale elektronske naprave postajale

poenostavljanju zelo raznolikih izkušenj življenja žensk v različnih

širše dosegljive v Jugoslaviji, na Češkoslovaškem, Madžarskem in

socializmih v vzhodni Evropi. Kot pravi Jill Massino (2009: 13), je

Poljskem. Od leta 1955 do sredine 1970-ih let je v proizvodnji blaga za

socializem kot politični in družbeno-kulturni sistem in kot način življenja

široko potrošnjo prednjačila proizvodnja trajnih potrošnih dobrin:

močno oblikoval in še vedno oblikuje način, na katerega posamezniki

gospodinjskih aparatov, pohištva, cestnih vozil in predmetov za

razmišljajo o svoji vladni politiki, družbi in o sebi. Ženskam je omogočil

razvedrilo, rekreacijo in šport (radijskih in televizijskih sprejemnikov,

konstruiranje njihovih identitet izven sfere doma in družine, pri tem pa

koles, fotoaparatov). Povečana kupna moč, ki jo je omogočila intenzivna

rast osebnih dohodkov, zaposlenost in selitev prebivalcev v mesta, je

omogočila, da se je industrijska proizvodnja začela odzivati na potrebe

6 Pravi simbol sledenja zahodnemu potrošništvu je bila v poststalinistični srednji in vzhodni Evropi uporaba

trga in proizvajati vrsto izdelkov za široko potrošnjo (Rendla 2014: 114).

avtomobilov. Leta 1955 so bili avtomobili redki, potem pa je hitro prišlo do dinamičnega razvoja avtomobiliza-

cije, značilnega predvsem za Jugoslavijo, Poljsko in Madžarsko (Berend 1996: 219). V 1960-ih letih so začeli

Statistični podatki industrijske proizvodnje blaga za široko potrošnjo in

prodajati prve družinske avtomobile, potem pa je prodaja avtomobilov do 1980-ih let stalno naraščala. Leta

trgovinski promet kažejo, da sta industrijska proizvodnja in trgovinski

1978 je imelo avtomobil v lasti skoraj 50 % slovenskih gospodinjstev, leta 1983 dobrih 56 % in leta 1988

promet vse do leta 1980 naraščala, v 1980-ih letih pa začela pešati zaradi

skoraj 66 % (Statistični letopis SR Slovenije 1990: 491). Glede na to, da je povprečno gospodinjstvo štelo na

sprejetih ukrepov za izhod iz krize. Z belo tehniko, kot so štedilniki,

začetku 1980-ih let 3,2 člana, lahko predpostavim, da je imelo ob izteku 1980-ih let avto v lasti skoraj vsako

hladilniki in pralni stroji, so bila konec 1980-ih let opremljena skoraj vsa

gospodinjstvo (Rendla 2014: 126). Za podrobnejše razumevanje avtomobila kot predmeta, ki odpira vprašanja o

avtomobilski dediščini in odnosu do socialistične preteklosti skozi perspektivo avtomobilizma glej Pogačar (2016).

5 Osebna potrošnja se je v nacionalnem dohodku do leta 1953 precej povečala. Vzrok takšnega porasta je bil v

7 Leta 1965 so oblasti poskušale problem brezposelnosti reševati z odpiranjem meja in s podeljevanjem potnih

povečanju proizvodnje proizvodov široke potrošnje kot tudi povečanega uvoza. V desetletju od 1953 do 1963

listov, kar je sto tisočem odvečnim delavcem po vsej Jugoslaviji omogočilo iskanje dela na tujem (v Zvezni

je bila povprečna letna rast proizvodnje 9,5 %, osebne potrošnje 10,0 %, gospodarska rast pa je bila v republiki Nemčiji, v Avstriji in drugih zahodnih evropskih državah). Tako se je iz Slovenije v letih 1964–1969

Jugoslaviji z zahodno finančno pomočjo med največjimi na svetu (Duda 2005: 44–45).

uradno izselilo 62.347 oseb, verjetno pa še 30–40 % več (Štih, Simoniti in Vodopivec 2008: 457).

20 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

21

sta bili ključni izobrazba in zaposlitev za polni delovni čas.

Hrvaška) so ženske predstavljale 40–45 % vseh zaposlenih, v manj

V družbenoekonomskih in razvojnih težnjah Jugoslavije so bile ženske

razvitih (Kosovo, Črna gora) pa je njihov delež obsegal 22–33 %

obravnavane kot pomembne in aktivne protagonistke razvoja in

(Nacionalno poročilo Jugoslavije 1985: 33). Razlike v zaslužku niso

sprejemanja odločitev razvojne politike. Višja stopnja gospodarskega

obstajale samo glede na spol, ampak predvsem glede na kvalifikacijo

razvoja je neposredno vplivala na izboljšanje družbenega statusa žensk

delavcev in delavk. Razlika med plačami kvalificiranih delavcev v

in je bila hkrati rezultat njihovega dela, socialne ter politične vključenosti.

primerjavi z nekvalificiranimi se je v Jugoslaviji začela hitreje povečevati

Odstotek žensk v skupnem številu zaposlenih po posameznih

po letu 1957. Neskladje v višini plač med fizičnimi delavci ter uradniki,

industrijskih vejah in dejavnostih kaže, da je bila tudi v Jugoslaviji

pisarniškimi delavci in direktorji je rasla še hitreje v prid slednjim, še

prisotna zaposlitev žensk v »ženskih panogah«, kar je pojav, ki so ga dobro

posebej tistih z višjo izobrazbo. Slovenija je med letoma 1956 in 1964

poznale druge države.

postala vodilna republika po višini plač v industriji (Brus 1986: 124–125).

8 Leta 1976 je bilo med vsemi zaposlenimi v tekstilni

industriji 70,6 % žensk, visok delež žensk pa je bil tudi v tobačni, živilski

V povojnem obdobju je imela Jugoslavija zelo dinamično ekonomsko rast.

in usnjarski industriji (Tomšič 1980: 91). Poleg tega je bil opazen tudi

Vedno več je bilo tudi neekonomskih investicij v gradnjo stanovanj in

trend vključevanja ženskih delavk v tipično »moške« poklice, kot je

mest, v javne storitve ter v izboljšanje socialnega in življenjskega standarda

inženirstvo.9

državljanov, s čimer se je izboljšal tudi status žensk v družbi ter pogoji

Stopnja ženske zaposlenosti v Jugoslaviji je rasla hitreje od moške.

njihovega življenja in dela. Kot lahko preberemo v Nacionalnem poročilu

10 Pri

tem velja omeniti, da so bile razlike v zaposlenosti žensk med

Jugoslavije (1985: 19), je bila nepismenost med ženskami do leta 1985

jugoslovanskimi republikami velike. V razvitih republikah (Slovenija,

skoraj odpravljena, število žensk v osnovnih in srednjih šolah ter na

fakultetah pa je bilo skoraj enako kot število moških. Prav tako so se

izboljšali pogoji zdravstvene oskrbe. Leta 1976 je v bolnišnici ali pod

8 Leta 1989 je bil delež delavk v gospodarstvu dobrih 41 % in v negospodarstvu 73 %. V industriji in rudarstvu

je bil delež delavk v skupnem številu zaposlenih 43 %, v kmetijstvu in ribištvu dobrih 42 %, v gozdarstvu do-

profesionalnim nadzorom rodilo 81 % žensk, leta 1982 pa je ta delež

brih 18 % in v gradbeništvu malo manj kot 13 % (Statistični letopis Republike Slovenije 1990: 109).

narasel na skoraj 89 %. Izboljšala se je tudi varnost na delu za ženske,

plačan porodniški dopust pa je namesto šestih mesecev od leta 1985

9 Leta 1984 je bil v Jugoslaviji delež žensk med zaposlenimi v gospodarskih dejavnostih okoli 33 %, v zdravstvu

naprej trajal eno leto (Leskovšek 2015: 48–50).

in socialni varnosti malo manj kot 76 %, v turizmu in gostinstvu dobrih 60 %, v izobrazbi in kulturi pa okoli

54 %. V panogah gradbene proizvodnje (v industriji in rudarstvu) je bil delež žensk 36 %, v drugih industrijskih

Leta 1965 je gospodarska reforma sprostila gospodarstvo in

panogah (tekstilna, usnjarska industrija) pa med 70 in 80 % (Nacionalno poročilo Jugoslavije 1985: 33). Ženske

v jugoslovanski socializem uvedla tržno ekonomijo. Jugoslovanska kriza

so se zaposlovale predvsem v elektroindustriji in v kemični industriji, ki sta temeljili na znanstveno-tehnolo-

v 1970-ih letih je tudi neposredna posledica globalne kapitalistične

škem napredku, ki je počasi ukinjal delitev na moška in ženska dela in omogočal bolj intenzivno zaposlovanje

ekonomske krize. Z drugim naftnim šokom leta 1979, ki je svet potisnil v

žensk (Tomšič 1980: 91).

recesijo, so cene blaga padle, zvišale so se obrestne mere, izvozni trgi so

10 Zaposlitev po spolu v obdobju socialistične Slovenije od 1950-ih do konca 1980-ih let kaže, da je bil leta 1952

postali bolj tekmovalni, jugoslovanski dolg pa se je močno dvigal ter v

delež žensk med zaposlenimi 33,3 %, leta 1953 32,3 %, leta 1960 36,1 %, leta 1965 39,7 %, leta 1970 41,2 %,

obdobju 1982–1985 dosegel okoli 20 milijard ameriških dolarjev (Lydall

leta 1980 44,2 %, leta 1985 45,3 % in leta 1989 46,2 % (Statistični letopis Republike Slovenije 1990: 105).

1984: 189–190). Zadolževanje in vlaganje je dvignilo življenjski standard,

Zaposlitev žensk je torej ves čas naraščala, razen leta 1953, ko je za en odstotek upadla.

22 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

23

toda to je bila dolgoročno »samomorilska politika«, meni Igor Duda

Izpogajana preteklost:

(2010c: 27–28). Franjo Štiblar (1989: 1100) navaja, da je razlog za

jugoslovansko zadolževanje v političnih težnjah modernizacije družbe v

pripovedi raznolikih življenjskih svetov

drugi polovici 1980-ih let, ko je postajalo najemanje kreditov vse bolj

Knjiga metodološko temelji na pogovorih s sogovorniki in

decentralizirano in nenadzorovano, odplačevanje pa osredotočeno na

sogovornicami, rojenimi pred 2. svetovno vojno, ki danes štejejo

celotno družbo. Pri tem Vlado Klemenčič (2013) ugotavlja, da je danes, ko

sedemdeset let in več, ter z generacijo njihovih otrok, rojeno po vojni,

je govora o Jugoslaviji in njenem zadolževanju, ogromno pretiravanja,

večinoma v 1950-ih letih. Razlog za izbor obeh generacij je, da so njihovi

saj položaj ni bil brezizhoden.

pripadniki in pripadnice večino svojega aktivnega življenja preživeli v

Konec 1970-ih let se je zaradi svetovne energetske krize pritok tujega

socializmu, zato pripadnikov tretje, zadnje socialistične generacije, rojene

kapitala ustavil. Inflacija in brezposelnost sta narasli, produktivnost in

v 1980-ih letih, nisem vključila v raziskovanje. Menim, da mi je vključitev

življenjski standard sta upadla, v trgovinah pa je bilo vse manj artiklov za

obeh generacij v raziskavo ponudila razumevanje socializma skozi

splošno potrošnjo, poleg tega pa je leta 1980 umrl predsednik Tito

drugačno, generacijsko perspektivo, ki osvetljuje morebitni generacijski

(Klemenčič in Žagar 2004: 209). V Jugoslaviji so obstajale tri močne

prelom in diskontinuitete ali pa predstavlja določena skupna

federalne povezave – Tito, Zveza komunistov in zvezna vojska. S smrtjo

razumevanja med starejšimi in mlajšimi sogovornicami in sogovorniki.

Tita je prišlo do uničenja najmočnejšega stebra federalne Jugoslavije, saj

Ravno med generacijo, rojeno pred 2. svetovno vojno, in naslednjo

je izginila osrednja in najbolj spoštovana figura, kar je bil pomemben

generacijo njihovih otrok, ki je odraščala in bila vzgojena v socializmu, so

dejavnik nadaljnjega propadanja federalizma (Bilandzic v Berend 1996: 293).

razlike med generacijami največje. Razmerja ljudi so bila pred 2. svetovno

Do leta 1980 je inflacija dosegla letno stopnjo 30 %, takoj po Titovi smrti

vojno v marsičem drugačna kot po njej, predvsem kar zadeva odnos do

je za isto stopnjo devalviral dinar, problem pa je predstavljala tudi

avtoritete in sočloveka. Družbena razmerja in življenjske okoliščine

nezmožnost vračanja dolgov in pomanjkanje deviz (Duda 2010c: 29–30).

ljudi so se spreminjale postopoma, kar se je manifestiralo tudi v življenju

Leta 1982 je začela v politiki delovati Milka Planinc, ki je sledila

ljudi glede na različne generacije; nekatere stvari in pomeni, ki so bili za

programu ekonomske stabilizacije in za odplačevanje dolgov zmanjšala

matere samoumevni, za njihove hčere niso bili več. S soočenjem pripovedi

potrošnjo, kar je bilo pogubno.11 1970-a leta so veljala za zlato dobo

sogovornic in sogovornikov dveh različnih generacij bom torej poskusila

jugoslovanskega samoupravnega socializma, ki je v začetku 1980-ih let

pokazati tudi na različne faze socializma in njihovo raznoliko

zaradi ekonomske krize zašel v krizo. Za reševanje gospodarskih težav

dojemanje.

je jugoslovanska vlada leta 1980 sprejela različne ukrepe, kot sta

Po načelu etnografskega raziskovanja v obliki snežne kepe sem se zbližala

zamrznitev cen in devalvacija dinarja, in v tistem času je v Jugoslaviji

z osrednjo sogovornico Meto12 in z njo opravila niz nestrukturiranih in

nastopilo obdobje zategovanja pasu.

12 Sogovornic ne bom poimenovala s pravim imenom in priimkom, ampak bom uporabljala izmišljena imena, da

11 V obdobju 1970–1980 je osebna potrošnja znašala v povprečju 5,1 % na leto, med letoma 1980 in 1984 pa je

bi zagotovila njihovo anonimnost. Bolj kot imena so zame pomembni podatki o spolu, starosti, poklicu, kraju

bila negativna, saj je v povprečju znašala -1,0 % letno (Lydall 1984: 190).

rojstva ipd.

24 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

25

polstrukturiranih intervjujev. Potem sem jo prosila, naj me predstavi

in sram, menstruacija kot pojav nečistosti …). Spol je pri izbiri tem odigral

svoji socialni mreži ljudi, s katerimi sem nato tudi opravila intervjuje.

ključno vlogo, saj je bila večina sogovornic žensk. V zadnji fazi sem izbrala

Prednost takšnih intervjujev je, da sogovornica razmišlja o svojem

reprezentativne citate, da bi ilustrirala osrednje teme in prikazala

življenju, kar ji omogoča spontanost, saj lahko pove, kar se ji zdi

različna doživljanja sogovornikov in sogovornic, pri čemer sem se odločila,

pomembno, prav tako pa takšen intervju odseva čustva, vedenje, znanje

da pogovorni jezik ohranim do te mere, da bo razumljiv in berljiv.

in verovanje posameznikov (Ramšak 2002: 94–95; prim. Dijanić idr. 2004).

Slog pisanja temelji na predstavitvi življenjskih zgodb, ki omogočajo

Med raziskovanjem, ki je potekalo od januarja 2012 do aprila 2015, sem se

vpogled v potek celotnega življenja sogovornic in predstavlja preizkušanje

osredotočila na enega izmed ljubljanskih domov za ostarele, kamor sem

novih možnosti izražanja, saj poskuša vsaj delno zabrisati mejo med

se večkrat vračala. Večina sogovornikov in sogovornic zato prihaja iz

literarnim in znanstvenim pisanjem, ki na novo postavlja tudi

Ljubljane ali njene okolice, iz urbanih delov Slovenije. Ker sem želela v

epistemološke meje. Metodološki pristop ponuja za slovensko etnografijo

raziskavo vključiti tudi izkušnje življenja žensk iz bolj ruralnih predelov,

inovativno uporabo etnografskega materiala, v tujini pa že obstaja

sem skozi lastno socialno mrežo vzpostavila stike z njihovimi bližnjimi

tradicija etnografskega pisanja in njenega prevpraševanja (gl. Clifford in

in del terenskega dela izvedla tako, da sem opravila intervjuje tudi po

Marcus 1986; Crapanzano 1980; Fassin 2014; Geertz 1988; Ghodsee 2005;

drugih delih Slovenije, predvsem na Primorskem in Štajerskem.

Hammersley 1993; Spencer 1989; Van Maanen 1988 itd.).

Pogovarjala sem se z več kot sto ljudmi. Na temelju pogovorov z njimi sem

Konkretne zgodbe omogočajo prepoznavanje določenih fenomenov, ki jih

izdelala seznam potencialnih sogovornikov in sogovornic, s katerimi sem

obravnavam v kontekstu širše družbene umeščenosti za prikaz dinamike

najprej opravila nestrukturirane, potem pa polstrukturirane intervjuje

med individualnim in družbenim, saj me zanima, kaj je posamezna

na podlagi enotnih tem in vprašanj s tridesetimi sogovornicami po

zgodba pomenila v določenem družbenem kontekstu nekoč in kaj pomeni

Sloveniji. V domu za ostarele sem si sprva izbrala petnajst sogovornic, s

danes. Posamezne življenjske zgodbe so nastajale v procesu pogovora z

katerimi sem opravila vrsto pogovorov, in potem iz te skupine izbrala tri,

mnogimi ljudmi, kar nudi širši kontekst za njihovo umeščanje in

s katerimi sem se večkrat srečala in z njimi opravila nestrukturirane

razumevanje.

in polstrukturirane intervjuje, na podlagi katerih so nastale tri

poglobljene biografije.

V raziskavi sem uporabila pristop »ustne zgodovine« (angl. oral history),

ki temelji na zbiranju govorjenih in zapisanih spominov vsakdanjega

Vse intervjuje sem posnela z diktafonom in jih nato transkribirala za

življenja, ki evidentirajo pretekle dogodke zgodovinskega pomena in

namen kvalitativne analize. Na podlagi pogovorov s sogovornicami, ki so

odnos posameznikov do njih. Mojca Ramšak (2003: 16) pravi, da je v ustni

odpirale zanje najbolj relevantne in pomembne teme, so se začeli počasi

zgodovini najpogostejša življenjska zgodba, pripoved o izkušnjah življenja

izrisovati posamezni segmenti, kot so modernizacija, emancipacija,

posameznika, ki vključuje pomembne življenjske dogodke. Življenjsko

razredne razlike itd. Podatke sem kategorizirala in se osredotočila na

zgodbo kot kategorijo je sredi 1980-ih let prejšnjega stoletja na Slovenskem

pregledovanje temeljnih izkušenj, ki so bile skupne različnim

v etnologiji prva uporabila Marija Makarovič. Kot opozarjata Marija

sogovornicam. Teme so bile sprva zelo široke (npr. menstruacija, pralni

Makarovič in Marta Košuta (2008: 7–8), najdemo v enciklopedijah

stroj …), nato pa sem jih razdelila v podteme (npr. menstruacija kot tabu

biografske podatke o znamenitih osebnostih, pomembnih za zgodovino

26 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

27

človeštva ali posameznega naroda, zaradi junaških dejanj, znanstvenih

totalitaren sistem izhaja iz revizije zgodovine in je povezan z globalno

odkritij in drugih zaslug, ne najdemo pa ničesar o običajnih ljudeh in

finančno krizo, ki se je začela leta 2008 in povzročila izgubo vere v

njihovem vsakdanu.

demokracijo in kapitalizem (Ghodsee 2014: 134). Nina Vodopivec (2007:

Raziskovalci, ki uporabljajo pristop ustne zgodovine, pravijo, da je ta

16) z analitičnim osredotočanjem na raven vsakdanjega življenja ljudi

pristop uporaben za zbiranje subjektivnih in ne objektivnih informacij

problematizira definicijo socializma kot totalitarnega režima v nasprotju

(Antić Gaber 2011; Oakley 2003; Riessman 1987; Ritchie 1995; Squires

z demokratičnim sistemom v kapitalizmu. Ob tem apelira na kritiko

2009; Stanley 1992; Thompson 2000). Kot pravi Thompson (2000: 296,

postsocializma, s katero postavlja pod vprašaj dihotomijo vzhod – zahod

301), intervjuji priskrbijo pogled na prenos vrednot skozi generacije in

ter opozarja, da je z dekonstrukcijami reprezentacij (orientalizacije in

podajo boljši vpogled v kulturne vzorce ter občutke posameznika. Ustni

balkanizacije) v svetovni ureditvi po hladni vojni mogoče odkriti

podatek zvira iz neposredne osebne izkušnje, zato ga ni mogoče potrditi,

mehanizme konstruiranja socialističnega Drugega. Skratka, sogovorniki

mogoče pa ga je ovrednotiti z umestitvijo v širši kontekst. Kot opozarja

o socializmu govorijo z današnje perspektive in v sodobnih kontekstih

Mojca Ramšak (2003: 14), so življenjske zgodbe predmet raziskave, ne le

političnih ter ekonomskih diskurzov, na katere se v svojih spominih ves

metoda. Življenjepisno gradivo se v ustni zgodovini uporablja kot primarni

čas odzivajo, zato je spomin vedno področje pogajanj.

vir, druga literatura pa služi kot podpora temu gradivu, pri čemer pa je

Namesto dojemanja žensk kot kolektivnega subjekta bom pri obravnavi

potrebna ustrezna kritika virov in ureditev gradiva za analizo.

pozorna na večplastne razlike znotraj te kategorije. Izkušnje življenja v

Etnografske pripovedi odstirajo kompleksne preplete različnih ravni in

obdobju socializma se med seboj razlikujejo glede na posamezne

s tem protislovja v življenjskih izkušnjah sogovornic in sogovornikov.

sogovornice zaradi generacijskih razlik ter razlik v družbenem razredu,

Raziskave postsocializma prinašajo informacije o življenju v socializmu,

spolu, izobrazbi in poklicu, zato bom pozorna tudi na širši kontekst

ki so del zgodovine socializma, pri čemer pa je potrebno upoštevati,

življenja žensk, v katerem so se posamezna dejanja in odločitve odvile, pri

da raziskovalci raziskujejo različne načine prepletanja preteklosti

čemer pa bom imela v mislih tudi, da imajo sogovornice, rojene pred 2.

in sedanjosti, ne pa ostalin socialistične preteklosti, saj je preteklost

svetovno vojno, ki so se začele upokojevati v 1980-ih letih, skupna določena

konstituirana kot odgovor na sodobne napetosti in tržne iniciative

razumevanja, pomene in procese tega celotnega zgodovinskega obdobja.

(Burawoy in Verdery 1999). Pri razumevanju pripovedovanja o

Z raziskovanjem raznolikih življenjskih svetov sogovornic lahko

socializmu bom upoštevala, da njihova razmišljanja uokvirjajo

ustvarim nove načine konceptualizacije in pisanja o spolu, ki ga ne

interpretacije, saj se sogovorniki sklicujejo na preteklost ob

dojemam le kot ustvarjene identitete, ampak tudi kot telesno uprizarjanje

reinterpretaciji sodobnosti, zato preteklosti ni mogoče misliti brez

(Butler 1990; gl. tudi Bobel 2010; Haraway 1991, 2004; Martin 2003;

sodobnosti.

Nanda 1999 idr.). Med preučevanjem navideznih fiksnih kategorij, kot sta

V današnjem medijskem in političnem prostoru ter tudi v vsakdanjem

materinstvo in ženskost, bom pozorna na njihovo kulturno konstrukcijo,

življenju je prisotno enoznačno portretiranje socializma kot slabega,

predvsem na to, kako sogovornice razumejo, izpogajajo in utelešajo ideje

totalitarnega in represivnega, ki sta ga zlasti po letu 1991 začeli ustvarjati

ter prakse. Na takšen način lahko izzovem samoumevne domneve o

slovenska politična in ekonomska elita. Pogled na socializem kot

univerzalni podrejenosti žensk in se izognem poenostavljenemu pisanju

28 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

29

o njihovi družbeni podrejenosti in patriarhatu (prim. Abu-Lughod 1990;

širši kontekst, ki vključuje našo kulturo in zgodovino (konotativni nivo),

Gal in Kligman 2000; Ghodsee 2005, Patico in Caldwell 2002 idr.). Kot

s čimer proizvaja ideološko sporočilo. Slika torej deluje na nivoju mita.

navaja Jill Massino (2009: 14–15), je uradna socialistična politika na

Po besedah Jonathana Bignella (1997: 60) ženske revije ustvarjajo mitične

podlagi opredelitve ženskega spola promovirala množično

družbene pomene ženskosti, pri čemer pa moramo upoštevati, da je

industrializacijo in strankarsko zvestobo, spol pa je bil tudi prizma, skozi

pomen vedno konstruiran in proizveden, saj ga proizvajajo »prakse

katero so ljudje interpretirali, se pogajali, upirali in včasih popolnoma

reprezentacije« (Hall 2004: 49), kar pomeni, da je reprezentacija

ignorirali državni diskurz.

konstitutivna za dogodke in ljudi, ki jih predstavlja. Ker je pomen

Poskusila bom razumeti, kakšne pomene pripisujejo danes sogovornice

dvoumen in je možnih več nasprotujočih si interpretacij, je cilj

in sogovorniki preteklosti, kako jo dojemajo, občutijo in oblikujejo glede

reprezentativne prakse fiksacija pomena, ki ga omogoči dodano besedilo

na sedanjost (prim. Crowley in Reid 2000; Koleva 2012; Yurchak 2005).

poleg slike v oglasu revije, saj zoži različne možnosti interpretiranja, zato

Pri razumevanju njihovih spominov je potrebno imeti ves čas v mislih, da

je potrebno biti pozoren na medsebojni preplet diskurza fotografije in

so se pogovarjali z nekom, ki je eno ali dve generaciji mlajši od njih. Moje

jezika, ki po mnenju Rolanda Barthesa (1987) omogoča fiksacijo pomena.

sogovornice in sogovorniki so bili namreč rojeni v 1920-ih, 1930-ih in

Vse skupaj bom utemeljila na analizi drugih virov (arhivski, statistični)

1950-ih letih, sama pa sem rojena sredi 1980-ih let prejšnjega stoletja.

ter na teoretskih spoznanjih, objavljenih v relevantni antropološki in

Pripadnost dvema, v marsičem različnima generacijama, se je med

drugi literaturi za razumevanje širšega družbenega in zgodovinskega

pogovori pogosto izkazala za izjemno pomembno. Poleg tega si s

konteksta.

sogovornicami delimo tudi spol, kar je botrovalo temu, da so se mi hitreje

odprle in zaradi vzpostavljenega vzajemnega zaupanja z menoj delile

»Tist občutek, ko dobiš prvo plačo –

intimne informacije, po drugi strani pa določenih stvari niso podrobneje

razlagale, ker so predvidevale, da so mi kot pripadnici ženskega spola

zdej si boš pa lahka sama kej kupla«:

samoumevne (prim. Oakley 2003; Riessman 1987; Shostak 1981 idr.).

razumevanje kulture potrošnje

Pri tem velja omeniti, da so lahko antropologova lastna kultura, osebnost,

in spola v socializmu

spol, starost in teoretska stališča vir etnografskih predsodkov (Orehovec

2004: 84–85).

Poleg uvoda in sklepa je knjiga sestavljena iz dveh osrednjih delov, ki sta

Da bi bolje razumela vpliv nakupa določenih predmetov na življenje

sestavljena iz dveh poglavij. V prvem delu bom raziskovala potrošnjo

sogovornic, bom poleg analize njihovih izjav vključila tudi analizo

skozi perspektivo prostega časa in dela, tako plačanega kot tudi

oglasov iz takratnih ženskih revij, saj so oglasi neposredno povezani s

neplačanega, gospodinjskega dela, v drugem delu knjige pa bom na

proizvodnjo in kroženjem dobrin ter z izkušnjami žensk pri njihovem

potrošnjo pogledala s perspektive emancipacije. V posameznih poglavjih

nakupovanju in uporabi. Pri analizi oglasov se bom oprla na model

nam bodo družbo delali sogovornice in sogovorniki, kot so Mila, Meta,

reprezentacije Rolanda Barthesa (2000 [1957]). Po mnenju Barthesa slika

Jože in Sonja, saj bom poskušala skozi njihovo pripovedovanje o

podaja informacijo o predmetu, ki ga upodablja (denotativni nivo), in tudi

vsakodnevnih rutinah razumeti kompleksne ekonomske in družbene

30 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

31

procese in to, kako so posamezni Slovenci in Jugoslovani na lastni koži

Slovenije leta 1991. Vzorec zajema šest člankov in 30 oglasov. Kriterij za

izkusili vsakdanje življenje v socializmu. Pri tem velja omeniti, da njihovih

izbor tekstov in oglasov je bila vsebinska navezava na pralni stroj in

izkušenj ni mogoče generalizirati, saj je bilo življenje v Jugoslaviji zelo

pralne praške.

drugačno od drugih socialističnih držav, predvsem kar zadeva večjo

Za analizo člankov in oglasov sem se odločila, ker mi omogočajo vpogled

usmerjenost v potrošništvo in tržni kapitalizem.

v javno govorico socialističnega sistema o standardih čistoče dostopnosti

V prvem poglavju z naslovom Nakup pralnega stroja, gospodinjsko delo in

ter o ceni in kakovosti pralnih strojev in ker podajajo dober kronološki

prosti čas se bom družila z Milo, rojeno leta 1927 v Klečah pri Dolu v

pregled njihovega uvajanja v gospodinjstva. Za boljše razumevanje javne

okolici Ljubljane. Mila je bila, tako kot večina sogovornic, tudi mati,

in uradne govorice socialističnega sistema o gospodinjah in

delavka in žena. Na podlagi njenih izkušenj s pralnim strojem bom

gospodinjskem delu skozi perspektivo uvajanja javnih pralnic v zgodnjem

poskusila razumeti, kaj je v socialističnem zgodovinskem kontekstu za

obdobju socializma bom analizirala časopis Sodobno gospodinjstvo.14

ženske pomenil nakup pralnega stroja in kako je vplival na njihovo

Prav tako analiza temelji na statističnih podatkih Statističnega letopisa

življenje. Z razumevanjem odnosa med spolom in tehnologijo je mogoče

LR Slovenije, ki je začel izhajati v Ljubljani leta 1953 pod okriljem Zavoda

razumeti, kako je spol utelešen (oz. kako ga »telesimo«) in razumljen,

za statistiko in evidenco LR Slovenije.

zato me bo zanimalo, kako je pralni stroj vplival na razdelitev dela med

V drugem poglavju prvega dela z naslovom Vpliv prostega časa kot odmora

spoloma. Ali tehnološki razvoj in mehanizacija v gospodinjstvu nujno

od dela na potrošne prakse se bom največ družila z Meto, rojeno v Domžalah

prinašata več prostega časa? Kako so ženske preživljale na novo

leta 1928, ki je bila zaposlena v podjetju Slovenija sadje, enem izmed

prihranjeni čas s pranjem v pralnem stroju in kako so ta čas premestile?

pomembnejših tovrstnih podjetij v bivši Jugoslaviji. V obdobju socializma

Zanimalo me bo tudi, kako jih je pri tem usmerjal javni diskurz in kakšen

so imele ženske, kot je Meta, prost dostop do izobrazbe in možnost

vpliv je imel nakup pralnega stroja na umeščanje gospodinjskega dela v

zaposlitve za polni delovni čas. Ravno zaposlitev je bila ključen razlog za

javno oziroma zasebno sfero.

vstop žensk v javno sfero, ki je tudi močno preoblikovala javne in zasebne

Poleg analize izjav sogovornic bom vključila tudi analizo oglasov za

sfere življenja, razumevanja moškosti, ženskosti ter družbena

pralne stroje in pralne praške iz revije Naša žena, ki neprekinjeno izhaja

pričakovanja do žensk v gospodinjstvu in zakonu.

od leta 1941 in predstavlja najstarejšo slovensko žensko in družinsko

Na podlagi orisa Metine biografske pripovedi bom poskusila razumeti,

revijo, iz časopisa Tovariš, ki je izhajal med letoma 1945 in 1973, ter iz

kakšne spremembe je ženskam prinesla zaposlitev in kako je vplivala na

revije Jana, ki je neprekinjeno izhajala od leta 1971 do leta 2015.13 Analiza

njihov družbenoekonomski položaj. Skozi prizmo raziskovanja Metinega

temelji na vseh člankih in oglasih za pralne stroje in pralne praške, ki so

odnosa do dela se bom osredotočila na razumevanje tega, na kakšen

bili objavljeni v obeh revijah in časopisu. Zajema obdobje od leta 1962, ko

se je v Naši ženi pojavil prvi oglas za pralni stroj, do osamosvojitve

14 Časopis je izhajal v okviru Zavoda za napredek gospodinjstva v Ljubljani, ki je nastal pod okriljem AFŽ

(Antifašistične fronte žena), ki se je kasneje preoblikovala v Zvezo ženskih društev Slovenije. Prvič je izšel

13 Naša žena je imela vlogo osrednjega ženskega časopisa med NOB in vse do leta 1971, ko je začela leta 1954, izhajal pa je vse do leta 1960 in predstavlja najpomembnejšo izobraževalno gospodinjsko

izhajati Jana.

literaturo v tem obdobju, zato mi bo služil kot izobraževalni diskurz tistega časa.

32 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

33

način so se ženske odzivale na državne politike in patriarhalne prakse ter

Pod drobnogled bom vzela tudi druge predmete dekoracije ženskega

kako je delo oblikovalo odnose z njihovimi bližnjimi. Zanimalo me bo,

telesa, ki so jih sogovornice želele in s katerimi so kultivirale svoje telo, na

kje so se ženske v socializmu zaposlovale in kakšne položaje so zasedale.

podlagi katerih bom poskušala razumeti, kako so ženske svojo žensko

V ospredju bo vprašanje, kaj jim je pomenil lastni zaslužek, kako so z njim

identiteto izražale z ličili in obleko, kaj so jim dani predmeti pomenili v

upravljale in kako se je njihova zunanja podoba spremenila z zaposlitvijo.

socialističnem družbenem kontekstu in kako so se z njimi upirale ali

Pozorna bom tudi na to, kakšen pomen pripisuje Meta delu in zaposlenosti

podrejale družbenemu redu. Največ se bom ukvarjala s tem, kakšen

danes, ko je soočena s postocialističnimi redefinicijami dela in z diskurzi

pomen so sogovornice pripisovale pojmu »biti urejen«, in s kompleksno

o razprodaji družbenega premoženja. Skozi njeno pripovedovanje bom

dinamiko prakticiranja družbenega razslojevanja. Za boljše razumevanje

poskušala razumeti koncept prostega časa v socializmu, predvsem v

uradne govorice socialističnega sistema o oblačilih, lepem vedenju in

odnosu do plačanega dela, pri čemer me bo zanimal pomen, ki so ga ženske

urejenosti bom pregledala knjige o bontonu iz tistega časa, saj bonton, kot

pripisovale delu in prostemu času, kje in kdaj so počitnikovale ter kakšno

pravi Janja Žagar Grgič (2006: 57–8), odseva obstoječa družbena

vlogo je pri tem odigrala potrošnja.

razmerja, prav tako pa bom v analizo ponovno vključila časopis Sodobno

V drugem delu knjige bom na potrošnjo pogledala skozi perspektivo

gospodinjstvo, ker je v redni rubriki Naša obleka veliko prostora

emancipacije. Tako kot prvi je tudi drugi del sestavljen iz dveh poglavij. V

namenil uvajanju modnih novosti, vrednotam glede oblačenja ter

prvem, ki nosi naslov Emancipacija skozi perspektivo dekoracije ženskega

problematiziranju uvajanja konfekcije na slovensko tržišče.

telesa, bom spoznavala Sonjo, ki je bila leta 1928 rojena v Zgornjem Kašlju

V drugem poglavju drugega dela knjige ( Nakup predmetov menstrualne

pri ljubljanskem Polju, in skozi njeno pripoved vzela pod drobnogled

higiene za povrnitev dostojanstva žensk) me bo zanimal vpliv vložkov in

nošenje hlač v obdobju socializma v navezavi na emancipacijo ženskega

tamponov na osvobajanje ženskih teles. To poglavje ne temelji na

telesa. Sonja je bila zaposlena v podjetju Elektro Ljubljana, kjer se je,

posamezni osrednji sogovornici, ampak je sestavljeno iz pripovedovanja

podobno kot druge ženske, zaposlene na predstavniških oddelkih v

vseh sogovornic, s katerimi se bom do takrat že dodobra seznanila. V

podjetjih, soočala z direktorjevo prepovedjo nošenja hlač na delovnem

njem me bo zanimalo, kako so ženske dojemale sebe in svoje telo v odnosu

mestu, saj so veljale za neelegantne.

do menstruacije, kako, kje in s kom so nakupovale vložke in tampone ter

Skozi razumevanje tega, kaj sta nakup in nošenje hlač pomenila za

kako so z njihovo uporabo doživele osvoboditev lastnih teles. Poskušala

subjektivnosti sogovornic, bom dobila vpogled v dvoumne in kompleksne

bom razumeti, kako so ženske kot potrošnice interpretirale in ustvarjale

diskurze o spolu ter o potrošnih in oblačilnih praksah v socializmu,

medsebojne povezave med materialnimi predmeti, moralnim ugledom in

pri čemer me bo najbolj zanimala vloga hlač kot oblačila upora in

(samo)spoštovanjem. Posebno pozornost bom posvetila občutku sramu

emancipacije. Hlače bom obravnavala kot kulturno konstruirane dobrine

in njegovemu izvoru, ki se je med pogovorom o vložkih in menstruaciji

s kompleksnimi simbolnimi pomeni, ki odsevajo družbene vrednote, in

izkazal za najpomembnejšega.

na množično potrošno kulturo pogledala skozi prizmo omogočanja nove

definicije ženskega spola, ki je ustvarila prostor za individualen izraz in je

imela potencial ogrožanja patriarhalne avtoritete moža, staršev ali

direktorja.





34 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

35

Poleg analize izjav sogovornic bom vključila tudi analizo člankov in

»Zamujate!« je naglas, kot očitno dejstvo, za katerega dokazov ni

oglasov za vložke in tampone iz revij Naša žena in Jana. Za ti dve reviji

bilo več treba zbirati, dejala Meta, 87-letna gospa, in pri tem

sem se odločila, ker sta bili najpomembnejši socialistični reviji, katerih

vzravnano ter nekako zadovoljno, da me je razkrinkala pred vsemi,

ciljno občinstvo so bile ženske. Analiza temelji na vseh člankih in oglasih

strogo strmela vame. Čas je naenkrat obstal, zvoki in besede pa so

za menstrualne vložke in tampone, ki so bili objavljeni v obeh revijah, in

obvisele v zraku enega izmed ljubljanskih domov za starejše. Tudi

zajema obdobje od leta 1968, ko se je pojavil prvi oglas, do osamosvojitve

ogromen LCD televizor v levem kotu, v katerega je kateri izmed

Slovenije leta 1991. Kriterij za izbor tekstov in oglasov je bila vsebinska

stanovalcev doma tu in tam hipnotizirano strmel, je bil komaj

navezava na menstruacijo ali predmete menstrualne higiene. Vzorec tako

skupno zajema osem člankov in 42 oglasov. Za analizo oglasov – in ne na

slišen. Stapljal se je s cmokanjem in pokašljevanjem stanovalcev in

primer za analizo svetovalnega, paramedicinskega in/ali higienskega

s cvilečimi kolesi vozičkov na hodniku. Občasno je monotonost

diskurza – sem se odločila, ker mi oglasi omogočajo vpogled tudi v

ritmov presekal žvenket jedilnega pribora iz jedilnice. V zraku je

vizualno (in ne le besedilno) podobo menstruacije, pa tudi v to, kako so

vel vonj po … Starem. To je vonj po razkuženih oblačilih, preveč

bili novi proizvodi menstrualne higiene predstavljeni ženskam.

čistih tleh in sveže umitih rokah, ki še dišijo po milu ter starih,

Prav tako oglasi omogočajo izjemno dober kronološki pregled uvajanja

opešanih telesih.

menstrualnih proizvodov na trg.





Naenkrat se je na Metinem obrazu narisal nežen smehljaj, ki je v

trenutku spremenil obliko njenih ust in obrisa lic. Z njim mi je

sporočala, da ne goji zamere, čeprav me je gledala zamišljeno in



* * *

strogo, kot da bi hotela v enem trenutku premisliti vse za nazaj, da

bi lahko razumela za naprej. Verjetno bi se, ko je bila še mlajša,

name razjezila, leta pa so jo najbrž naučila potrpežljivosti in tega,

da je čas predragocen. Meta je s svojo visoko postavo že od daleč

izstopala od drugih stanovalcev doma, prav tako pa se njeni

kostanjevo rjavi pobarvani lasje nikakor niso hoteli zliti s

prevladujočo sivino las drugih stanovalcev doma. Čeprav se starost

v mnogo ljudi naseli v obliki spremenjenega značaja, ki izbriše

mnogo prejšnjih znamenj osebnosti in izražanja, Meta ni spadala

mednje. Z nekakšnim obotavljanjem mi je ponudila roko, kar je

morda pričalo o njeni priučeni zadržanosti, ki jo je morala premagati

vsakič, ko je koga spoznala na novo.

36 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

37

Prepustila sem se toku pogovora pri mizi, ki se je, kot že mnogokrat

Ivan: »Zakaj pol ne delajo tko?«

prej, vrtel okoli pritoževanja čez prenizke pokojnine, o bolečinah v

Meta: »Ah, to pa njih vpraši. Sej svet nkol ne bo pošten. Če človk

vseh mogočih delih telesa in okoli strahu pred nepokretnostjo. »Js

gleda za nazaj … Vse, srednji vek, potem tole, nobene poštenosti ni

mam pet tablet na dan … Vidiš, pa še dobr žvim,« se je pošalil Ivan,

blo, nkol. Skos so bli reveži pa bogati. Sem gledala en film zadnjič –

plešast gospod čokate postave, rojen leta 1923 v Ljubljani. Pri hoji

kakšni reveži, jezusmarija, s temi kočijami. Bi blo fajn, če bi

se je naslanjal na palico, vendar pa jo je vsakič, ko je sedel za mizo,

socializem presego to, da ne bi blo več bogatih in revnih, ampak

hitro potisnil pod njo, kot bi jo želel zatajiti. Pogovarjali smo se o

nkol tega ne bo. Ni dober ne komunizem, ne socializem tak ko je bil

njihovih otrocih in vnukih, o življenju in aktivnostih v domu, o

pr nas. Bo neki od tega, neki od unga, ta kapitalizem še nikol ni bil

zaposlenem osebju v njem in pa seveda o smrti. O tistih, ki so že

dober.«

preminuli, o njihovi bolezni in o tem, kako se njihov krog znancev

iz dneva v dan manjša. »Ta Majda je že umrla, Dragica je še živa,

Gospa na moji levi je prekinila dialog med Meto in Ivanom, rekoč:

Janjo moram poklicat …« je pripovedovala gospa na moji levi.

»Gospodično zanima nakupovanje v socializmu, ne pa politka!«

»Ah, čist drugo življenje je blo«, je Ivan zamahnil z roko, »nismo

Ko sem sogovornike in sogovornice seznanila s tem, da me zanima

mel marsičesa, dans majo pa vse, pa še kr niso zadovoln! Hudo je

potrošnja v obdobju socialistične Slovenije, je gospa na moji levi

blo, pa lepo je blo,« je še dodal, kot eden izmed mnogih sogovornikov,

dejala: »Ah, to je pa politka. Js o politki ne znam nč povedat«. Ivan

ki so življenje v socializmu sprejeli za takšno, kot je bilo, in me pri

jo je molče gledal in dobila sem občutek, da se ni mogel premagati,

tem spomnil, da je treba »težke čase« razumeti skozi perspektivo

da v njenih besedah ne bi morda našel globljega smisla, kot ga je v

tega, da so bili moji sogovorniki takrat mladi in polni entuziazma,

njih videla sama. Nato se je obrnil k Meti in jo v smehu izzval:

ki ga je prinesel konec vojne, pomanjkanju navkljub.

Ivan: »Glej no, zdej si gospa, prej si bla pa tovaršica.«

»Zdej bo pa tamlada sprašvala, mi bomo pa odgovarjal«, je dejala

Meta: »Js nisn nikol hotla bit tovaršica, pa tut zdej nism gospa. Js

Meta in prekinila debato za mizo v kavarni enega izmed domov za

pravim, kličte me samo Meta. Tut prej, k sm pršla v službo, pa so

ostarele v Ljubljani ter naznanila začetek nove, ki pa bi se lahko

rekle men tovaršica Meta, sem rekla: 'Prosm, js sem Meta za vse.'«

odvijala v katerem koli drugem domu starejših v Sloveniji, državi na

Ivan: »Tile voditelji, k jih mamo, bi moral Karla Marxa v roke vzet.«

periferiji Evrope, in širše, v katerikoli drugi postocialistični državi

na svetu, ki je preživela podobne ekonomske in politične procese.

Meta: »Koga?«

Ivan: »Marxa, njegovo teorijo.«

Meta: »Sej to so vsi preštudiral.«





38

39





1. del


Cas, delo in

potrošnja



40 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

41





1


»Marsikej sem si želela,« je nadaljevala in me pogledala z milino v očeh,

potem pa se je obrnila k natakarici in naročila kavo z mlekom. »Centrifugo

za ožemat, ko sem rodila. Plenice. Sem rekla, morem jo met, ker mi ožame

Nakup pralnega stroja,

tko, da je skor suho, to mi prov pride. Že pred otrokom sem jo mela, laži

sem sušila pol.« Njen mož Jože jo je dopolnil: »Pol se je pa začel takrat,





gospodinjsko delo


šverc s pralnimi stroji, ja.« Mnogo sogovornic mi je dejalo, da je bil pralni

stroj zanje »prva, najnujnejša, življenjska potreba«. Dragica, rojena v

in prosti čas

Vrhniki leta 1958, se je spominjala, da si je njena mama kupila pralni stroj,

ko je hodila v službo: »Vsak si je najprej kupil pralni stroj. Bila je večja želja



in potreba po pralnem stroju kot po televiziji. Pralni stroj je takrat

ženskam pomenil vse, največ.« Njen mož je pralni stroj opisal kot »še en

»Pralni stroj te zanima?« me je vprašujoče pogledala Mila, rojena leta

pripomoček«, ona pa ga je očitajoče pogledala: »To pa ne! Pralni stroj je bil

1927 v Klečah pri Dolu v okolici Ljubljane, s katero sva se sestali na kavi

ta prvo, da ti ni blo treba na roke prat.« Pred menoj je sedela s praznim,

v enem izmed ljubljanskih domov za ostarele. Na obrazu se ji je izrisal

nekako olajšanim obrazom. Najbrž zato, ker je pomislila, da so iz njenega

nekakšen začasen, negotov smehljaj, iz katerega je bilo mogoče razbrati, da

življenja takšni gospodinjski opravki za vedno izpadli, toda morda je

preverja, če se morda šalim. Z rokami si je potisnila lase z obraza, tako da

včasih celo pogrešala občutek radostnih skrbi, saj je te opravke počela

sta bili čelo in lice videti širši. Iz njenih oči je nenadoma šinila topla mi-

tudi iz ljubezni do svojih bližnjih.

sel in njen obraz se je v trenutku zjasnil. »Ampak tist ta pru pralni stroj,

Sogovornice so v kontekstu nakupovanja gospodinjskih pripomočkov

k sva ga dobila,« se je spominjala Mila in pri tem med vzdihom zamahnila

pralni stroj izpostavile kot osnovno potrebo, ki je bila prva na seznamu

z roko:

nakupa. Osrednje vprašanje znotraj preučevanja potrošnje je že od

Ja, a veš, kakšno veselje je blo to! Ni blo treba na roke prat! Sej mrbit

nekdaj, ali obstajajo »naravne« in »umetne« potrebe in od kod izvirajo.

je kira, k rada pere na roke, sam men se zdi, de jo ne boš najdo, težko.

Dolgo časa je bilo izhodišče razmišljanja, da obstajajo »naravne« potrebe

So sosede pršle gledat in sprašvale: »A res opere? A dobr opere?«

in tiste, ki so družbeno ustvarjene, »umetne« oz. »lažne«. V antropologiji

je od srede 1970-ih let 20. stoletja dalje prevladovalo prepričanje, da je

Z vsakim nasmehom, iz katerega sta vela modrost in vedrina, se ji je na

zadovoljevanje potreb vedno kulturno pogojeno (gl. Appadurai 1986;

obrazu narisala mehkoba, ki je ni zmotil pramen gub v obliki črt, narisanih

Campbell 1998b; Douglas in Isherwood 1996; Douglas in Schor 2000;

z leti. Ta mehkoba je bila ostanek nekakšne otroške nedolžnosti, ki jo je

Hall in du Gay 1997; Moor 2007; Sagoff 2001; Schor 1998, 2000 itd.).

ohranila vse do danes. Ko sva se prvič sestali, je nosila živo roza šminko

Potrebe so resne politične izjave, ki izvirajo iz samega jedra vrednotenja

in srajco v isti barvi, kot da bi s to živostjo želela ohraniti mladostni žar v

življenja in so povezane z razporeditvijo družbenih virov med

sebi, po katerem neizprosno kljuva zob časa. Ali vsaj spomin nanj.

skupinami. Teorija o naravnih in umetnih potrebah torej vedno vključuje

ideologijo potreb ter vrednostne in moralne sodbe o ustreznem življenju.

42 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

43

Vse svoje potrebe namreč izkusimo znotraj kulture, zato so družbeno

»demokratični luksuz«. V začetku 1980-ih let, ko se je zaradi ekonomske

determinirane, ljudje pa jih uporabljajo za komuniciranje z drugimi

krize projekt samoupravnega socializma znašel v krizi, potrošniki niso

in pri tvorjenju pomena življenja (gl. Douglas 2001; Fine in Leopold 1993;

mogli več samoumevno dostopati do nekaterih nekoč luksuznih dobrin,

Slater 1997).

ki so sedaj postale nujne.

Socialistična Jugoslavija je v povojnem času stremela k zadovoljevanju

Jonathan Zatlin (2007) ugotavlja, da je socializem propadel, ker so

»osnovnih« človeških potreb, kot so potrebe po zaposlitvi, izobrazbi,

ljudje svojo intimno osebno svobodo povezali s svobodo potrošnje.

zdravstveni oskrbi, stanovanju in kulturi. Stanko Ilić (1984: 67–68,

Nemška demokratična republika (NDR) je povezala dobavo potrošnih

73) je opredelil »potreben« predmet v socializmu kot proizvod

dobrin z vprašanjem politične legitimnosti in privlačnosti socializma.

osvobojenega dela in delavca, ki zadovoljuje ljudske potrebe človeka

Prebivalci NDR so namreč želeli avtomobile, ki so jih videli na

kot družbenega bitja, predmet, ki je izražal materialno bogastvo, pa je

kapitalističnem zahodu, socialistični voditelji pa so njihove želje

veljal za zadovoljevanje fiktivnih potreb. Političen nadzor nad

označili za »lažne« potrebe, ki so posledica kapitalizma in vodijo v

potrebami v socializmu je temeljil na ideologiji socialističnega

razslojenost ljudi. Pomanjkanje je torej postalo politični problem,

egalitarizma in na esencialističnem pogledu na človeške potrebe, ki

ljudje pa so vedno bolj preizpraševali legitimnost socialističnega

jih je razdelil na »resnične« in »lažne«, s čimer je legitimiral specifično

sistema.16

moralno ekonomijo in konceptualizacijo avtentičnega življenja, ki je

V tem poglavju bom poskušala skozi raziskovanje potrošnje in

lahko uporabljena kot temelj za razlikovanje bolj ali manj avtentičnih

tehnološkega razvoja pralnih strojev v socializmu razumeti, v kakšni

potreb (Luthar 2010: 345).

meri je pralni stroj kot nova tehnologija preoblikoval življenje ljudi,

Potrošnja je v socialistični Jugoslaviji po mnenju nekaterih politikov

tudi odnose med spoloma znotraj gospodinjstva. Spol je povezan z

veljala za neproblematično, ker je imela potencial krepitve življenjskega

družbeno močjo, pri čemer odnose moči vzdržujejo z ustvarjanjem

standarda in potrditve uspeha njene ekonomske politike, seveda pa tudi

razlikovanj med moškimi in ženskimi sferami. Sledila bom

zato, ker je bila sredstvo za dosego komunizma.15 Z razvojem množične

predpostavki, da ni nič naravno moškega v zvezi s tehnologijo.

potrošne družbe po letu 1956 je bilo vedno več ljudi prepričanih, da imajo

Reprezentacija moškega domačnega in ženskega eksotičnega odnosa z

pravico do lastništva pralnega stroja, avtomobila, modernih oblek in

njo izvira iz teženj zgodovinskega razvoja zahodne družbe 20. stoletja

počitnic, kar David Crowley in Susan Reid (2010: 11) imenujeta

15 Hrvaški politik Stipe Šuvar je menil, da naj bi tranzicija od socialistične h komunistični družbi potekala tako, da bi socialistična družba ohranila nekatere karakteristike zgodnje buržujske in kapitalistične družbe in po-16 Podobno ugotavlja tudi Ina Merkel (2008: 342), ki pravi, da je NDR propadla, ker so bile potrebe in želje v

tem postopoma vpeljala elemente komunistične družbe, ki bi bila sposobna zadovoljiti vse potrebe ljudi za

nasprotju s temi ideali, nemška družba pa se je spoprijemala z nerešljivim konfliktom vrednot. Socializem je

popolno družbeno enakost, zato v takšni družbi potrošnja ne bi več obstajala. Po njegovem mnenju je bila

obljubljal enakost, pravično distribucijo, družbeno varnost in solidarnost, kapitalizem pa svobodo izbire in

socialistična družba v svojem bistvu potrošna, ker je morala zadovoljiti osnovne potrebe delavske množice

možnost individualizacije, pri čemer NDR ni mogla imeti obojega. Za kritiko pripovedi, ki pravijo, da je socia-

in ji omogočiti materialni ter duhovni kulturni razvoj (Šuvar 1970: 110–111).

lizem propadel, ker ni uspel zadovoljiti potrošnih želja, gl. Krisztina Fehérváry (2009).

44 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

45

in dojemanja tehnologije kot ekskluzivno moške zadeve.17

primerjavi s funkcionalno tehnologijo, kot je avtomobil ali raziskovalni

Ursula Franklin (1999: 24) opozarja, da ko so določene tehnologije in

laboratorij, toda postavlja se vprašanje, kaj je »prava« tehnologija.

orodja večinoma uporabljali moški, je moškost postala del opredelitve

Ženskam, ki se želijo izogniti sintetičnemu blagu, novejši modrčki

teh tehnologij. Ker določena tehnologija predstavlja identifikacijo z

predstavljajo tehnološki napredek, saj so ena izmed tehnologij, ki

moškim spolom, lahko vodi do ekskluzivne uporabe tehnologije z

omogoča prilagajanje mehanskega biološkemu (McGaw 2003: 18–20).

njihove strani. Tako so se rodili določeni poklici – zdravniki, odvetniki,

Odnos med tehnologijo v gospodinjstvu in gospodinjskim delom

inženirji – ki so zahtevali izključno pravico do uporabe določenih

ponuja odličen vpogled v splošni problem tehnološkega determinizma,

orodij in tehnologij. Kot opozarja Ruth Oldenziel (1999: 19), je

skladno s katerim tehnologija velja za nevtralno posledico družbenih

zgodovina označevanja predmetov kot »tehnologije« nujna za

sprememb. Ann Game in Rosemary Pringle (1984) problematizirata

razumevanje tega, kdo velja za pravega tehnologa ali izumitelja in kdo

tehnološki determinizem, ki opredeljuje tehnologijo kot nekaj, kar

je avtentičen nosilec tehnologije.

pade samo iz neba in kot zunanji vzrok. Tehnologijo vidita kot posledico

Judy Wajcman (1991: 39) pravi, da je tehnična kompetenca del moške

družbenih procesov (gl. tudi Feenberg 1999; Wajcman 1991).

spolne identitete, kar pa ne pomeni, da obstaja ena oblika moškosti,

Opozarjata, da ne obstajajo samo konflikti med delovno silo in

saj se moškosti razlikujejo glede na etnične in generacijske razlike ter

upravljalci strojev, ampak tudi med moškimi in ženskami ter tem, kdo

glede na to, kateremu družbenemu razredu moški pripada. Moški iz

jih upravlja. Ursula Franklin (1999: 18, 48) razume tehnologijo kot

delavskega razreda veljajo za bolj spretne v popravljanju avtomobilov

formalizirano prakso, kar tehnologijo neposredno poveže s kulturo,

in gospodinjskih naprav, moški srednjega razreda pa kot tisti, ki

ki predstavlja niz družbeno sprejetih praks in vrednot. Kot ugotavlja

posedujejo več tehničnega znanja.

Judy Wajcman (1991: 87), največji vplivi na čas, porabljen za

gospodinjsko delo, izvirajo iz netehnoloških sprememb, kot je

Judith McGaw (2003) opozarja, da je potrebno s pojmom tehnologija

sprememba standarda higiene in skrbi za otroke, pa tudi iz simbolnega

razumeti tudi orodja, spretnosti in znanje, ki so povezani z ženskim

pomena gospodinje kot tiste, ki predstavlja čustveno oporo družini.

spolom. Z izrazom »ženske tehnologije« označuje tehnologije,

povezane z ženskami zaradi njihove biologije (npr. tamponi, modrčki)

Spolno opredeljeni pomeni so kodirani v sam proces izdelave

in zaradi družbene vloge (npr. šivanka, čistila v gospodinjstvu). Na

tehnologije. Jože Hudales (2012) navaja zanimiv podatek, da je tudi

prvi pogled bi lahko modrček označili za »nepravo« tehnologijo v

pri industrijski izdelavi pralnih strojev obstajala delitev opravil glede

na spol, kjer so bile ženske kot delavke udeležene v fazi izdelave in

17 Kot navaja Ruth Oldenziel (1999: I), je postala povezava med tehnologijo in moškostjo v javnosti večja, ko je

uresničitve tehnološke zamisli moških.18 Večino gospodinjskih

bila pozornost osredotočena na mišičasta telesa moških delavskega razreda in povzdigovala atlete srednjega

tehnoloških naprav zasnujejo in izdelajo moški znanstveniki in

razreda, jemala pa je moč telesom ameriških staroselcev, Afroameričanov in žensk. Izbris teh skupin iz

tehnične domene se je zgodil, ko so ženske delavskega razreda vstopile na trg dela in se soočile z novimi

18 Če za primer vzamem podjetje Gorenje, so moški v laboratorijih podjetja oblikovali in ustvarjali kakovost

stroji v službah, in ko so izobražene ženske srednjega razreda iskale dostop do literature, medicine in prava

aparatov, bili so torej udeleženi v procesu zamisli, ženske pa v fazi izdelave in uresničitve tehnološke zamisli

ter oblikovale nove poklicne identitete. Tehnološka sprememba in odnosi med spoloma niso potekali

moških, saj so bili »delavci Gorenja« v veliki meri predvsem delavke (v začetku 1960-ih let je bil delež žensk

neodvisno, ampak v medsebojnem oblikovanju.

polovičen, leta 1966 pa je znašal 66,6 %) z nizko kvalifikacijsko strukturo (Hudales 2012: 36, 38).



46 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

47

inženirji, uporabljajo pa jih ženske gospodinje. Moderne gospodinjske

naprave na ta način krepijo obstoječe družinske in gospodinjske





1.1


vzorce, namesto da bi jih postavljale pod vprašaj (Wajcman 1991:

100).





Delovanje javnih pralnic in


Pomembnost gospodinjske tehnologije tiči v njeni lokaciji, na stiku

javnih in zasebnih svetov. Moški v javni sferi industrije, izumov in





uvajanje prvih pralnih strojev


dizajna proizvedejo tehnologije, ki jih uporabljajo ženske v zasebni





v gospodinjstva


gospodinjski sferi, kar je odraz patriarhalnih odnosov. Kot opozarja

Judy Wajcman (1991: 106–107), so razlike med spoloma dobesedno

Obdobje ročnega pranja

vgrajene v način umeščanja tehnologij znotraj bivališča. Gospodinjski

in uvajanje javnih pralnic

aparati »sodijo« v kuhinjo skupaj z ženskami, komunikacijske

tehnologije, kot je televizor, pa v dnevno sobo. To odraža način, na

Z Milo in Jožetom smo v atriju kavarne enega izmed ljubljanskih domov

katerega oblika in prostorska ureditev bivališča izražata predpostavko

za ostarele živčno iskali prosto mizo in razočarano ugotovili, da so vse

o naravi gospodinjskega življenja.

zasedene, zato smo prisedli k dvema starejšima gospodoma, ki sta bila

zatopljena v pogovor. Če bi se sprehajali po domu ostarelih, bi Milo in

Jožeta prepoznali kot par, ki je ves čas skupaj. Ona sedi v vozičku, saj je

zaradi operacije kolka hroma, Jože pa jo, opirajoč se na njen voziček, vozi

po domu. Zaradi demence Jože včasih kam izgubljeno odtava, opirajoč se

pri tem na svojo berglo, saj težko hodi. Iz Jožetovega obraza so bruhali

slapovi plašnosti in vneme, ko je svojimi čuječimi in zbeganimi očmi sam

taval po domu. Videti je bil kot utelešenje preplaha ali junak spomenika,

ki je v stalni pripravljenosti in preži na sovražnika. Trdoto jeklenega

pogleda je izravnavala mehkoba njegovih ustnic, razlitih v nežen smehljaj,

ki je sporočal, da je imel v srcu kotiček, ki se mu njegove skrbi in temne

misli niso smele niti približati in od katerega jih je, če je bilo treba, vneto

odvračal, tudi z jecljanjem med govorom – kotiček, kjer je živel spomin na

srečne dni in mladost. Čeprav ni bil eden tistih ljudi, ki bi imel potrebo

govoriti o žalosti, se ga je včasih polotil drget, ki človeku naznanja, da bo

vsak čas zajokal.

Z njuno sobo v domu, ki je prilagojena Milini invalidnosti, sta zadovoljna,

še posebno poleti, ker pred oknom raste zeleno drevo, ki v sobi ohranja

48 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

49

prijeten hlad. Nad njenim vzglavjem postelje se v pestri paleti barv

položaju pridobijo iz medijev, dnevnih časopisov, radia in televizije.

razprostirajo voščilnice, ki jih je prejela ob rojstnih dnevih in praznikih.

Pomembno vlogo v njihovem življenju igrajo otroci, vnuki in ostali

Na mizi poleg sebe je imela Mila običajno Slovenske novice, iz katerih je

družinski člani ter seveda osebje, zaposleno v domu starejših, če bivajo v

izrezovala članke o zdravju in recepte za svoje prijateljice, na postelji pa

njem. Pri starostnikih je socialna mreža izjemnega pomena, saj so cenjeni

kakšno knjigo. Pogosto je bila prižgana tudi televizija, saj na takšen način

in spoštovani tisti, ki niso pozabljeni od svojih otrok, vnukov in družine.

Mila zamoti Jožeta, da ne tava naokoli.

Izjemno so veseli, ko jih bližnji obiščejo, in med vsakdanjimi pogovori se

Mila je bila rojena leta 1927 v delavski družini očetu železničarju in materi

pogosto sklicujejo nanje. Dajejo jim občutek, da niso sami in da jih nekdo

gospodinji. Ker je služil samo oče in zaradi visokih stroškov obnavljanja

potrebuje, kar jim vliva novih življenjskih moči.

stare hiše, je Mila ostala edinka. Mati ji je svetovala, naj se po končani

Našemu pogovoru v atriju kavarne se je pridružila Meta, rojena leta 1928

osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Dolu pri Ljubljani, zaposli v jugoslovanski

v Domžalah, ki se je izučila za računovodkinjo in danes živi v domu

tovarni barv JUB, v bližini svojega doma. Kmalu po zaposlitvi so jo

starejših. V ročno izdelanem krožniku, ki ga je naredila pri tečaju iz gline,

aretirali Nemci, ker je bila osumljena sodelovanja s partizani, kjer je

je prinesla sveže jagode. Spomnila sem se na njeno sobo, polno

delala kot obveščevalka in v nabavni tehniki. Ob vrnitvi iz partizanov ji je

raznobarvnih ročno izdelanih skled, krožnikov in vaz, ter na njen žar v

bilo 17 let in takrat je začela ponovno iskati službo. Zaposlila se je na

očeh, ki se ji nariše vsakič, ko mi jih pokaže. »Servet sem pa pozabila, bote

ljubljanski občini, na okraju Ljubljana okolica, kasneje pa je bila

pa robček uzel.« Krvavo rdeča barva jagod je popolnoma zakrila lepe

premeščena na Oddelek za notranje zadeve, kjer je delala do upokojitve.

modro-oranžne cvetove, naslikane na beli podlagi Metinega krožnika,

Po vojni se je ob službi in udarniškem delu šolala v večerni gimnaziji

košček jagode pa je kmalu izdajalsko pristal na Jožetovi sveže oprani beli

KNOJ-a,19 poročila pa se je pri 29 letih. To je bilo za tiste čase razmeroma

srajci. Meta je zaskrbljeno dejala: »Najtežje je sprat dol od sadja,« Mila pa

pozno, vendar si je, kot mi je dejala, želela prej urediti življenje. Bila je tudi

je ohranila precej mirne živce in dejala, da je madež od bučnega olja precej

članica Komunistične partije in še danes hrani zvezke skojevskih tečajev.

bolj trdovraten.

Po poroki leta 1955 sta se z možem preselila v Nove Jarše, kjer sta si

Dokler živiš, se učiš. Bučno olje. To je strup. Se pokapaš, pereš,

zgradila hišo, rodil pa se jima je tudi sin. Umrl je pred tremi leti, star 53

nažajfaš, vse probaš pa nč. Pol pa berem v časopisu, da če mate od

let. Zapustil jima je vnukinjo, ki ju v domu pogosto obišče, kar jima

bučnga olja flek, dejte ga na sonce in bo zginu. In je dejansko kr

ogromno pomeni. Mila je posebno navezana na svoje prijateljice, ki so ji

zginu.

vedno stale ob strani in jo še danes obiskujejo.

Tako kot Mila in Jože je večina mojih sogovornic in sogovornikov danes

Milina reakcija mi je postala razumljiva, ko sem pomislila, da ne bo ona

upokojenih. Informacije o političnem in ekonomskem družbenem

tista, ki bo oprala Jožetovo srajco, saj jima danes kuha, pere in lika osebje v

domu starejših. Ko je najin pogovor nanesel na ročno pranje in uvajanje

19 KNOJ je kratica za Korpus narodne obrambe Jugoslavije, ki je bila vojaška formacija za varnostno zaščito na

javnih pralnic v povojnem obdobju, mi je Mila povedala, da ji je zdravnica

osvobojenih ozemljih med vojno, po njej pa na ozemlju Jugoslavije. Leta 1953 je jugoslovanski predsednik

zaradi alergije na pralni prašek predpisala ročno pranje oblačil, brez praška.

Josip Broz Tito z odlokom KNOJ razpustil, njegove naloge pa sta prevzeli Ljudska milica in Obmejne enote

Pri tem se je spomnila, kako je njena mati drgnila perilo ročno s pepelom in

JLA.

med okupacijo sama kuhala milo iz loja. Zasmejala se je, ko mi je

50 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

51

pripovedovala, da je pred kratkim videla v Slovenskih novicah recept, kako

Ročno pranje je ženskam predstavljalo naporno delo, ki so ga opravljale v

skuhati milo doma, ki pa ga je izrezala in shranila. Za vsak slučaj.

sklopu drugih gospodinjskih opravil. Magdalena, gospodinja na podeželju

Mila je samo ena izmed mnogih žensk, ki je tehnološki napredek v

s končano osnovno šolo, rojena leta 1933 v Kozjem, se je spominjala:

gospodinjstvu opredelila z uvajanjem pralnega stroja. Ker so mnoge

Sn mela tak velek čeber namočenga tistga drobiža. Veš, kak je blo

sogovornice izkusile pranje na roke, so spremembo strojnega pranja

praja, ko ni blo pleničk za otroke! Včas je bla ura polnoč, ko sn šla

opisale kot izjemno veselje in napredek. Pri tem so za primerjavo pogosto

ležet, da sn tole vse pooprala. Pa ponoč kruh pekla pa ponoč prala,

navedle svoje matere, do katerih so čutile usmiljenje, še posebej do tistih,

podnev pa na njivi pa na traunk delala.

ki so imele veliko otrok. »V tistih časih, ko smo bli mi otroc, takrat je blo

pa res hudo. Ni mogla bit mama zaposlena pa tolk prat,« je dejala Mila, ki

Ročno pranje je po pripovedovanju sogovornic veljalo za največjo

se je spominjala, kako je njena mama prala v velikem loncu v kuhinji.

obremenitev gospodinje, ki je zahtevala tudi ogromno časa.

Spomnila se je reklame za milo Radion, katere geslo je bilo »Radion pere

sam«,

Tudi v mestu je obdobje pred pralnim strojem veljalo za težko. Meta, ki je

20 in v nasmehu začela zmajevati z glavo, ko mi je pripovedovala, da

Radion ni pral sam, saj je bilo treba perilo kljub temu ročno namiliti,

živela sama v garsonjeri v središču Ljubljane, se je spominjala, da je prala

zdrgniti in splakniti.

v električnem loncu.

Ob njenem pripovedovanju sem se spomnila na Alenko, tekstilno delavko,

Človk zmeri najrajš doma opere, sem rekla, bom kr tko. Joj, mi je pa

rojeno leta 1935 v okolici Celja in mater šestih otrok, ki je živela na

tolkrat čez ušlo v kopalnici, pa tak smrad je bil notr. Tko vroče, de ni

podeželju in takole opisala obdobje brez pralnega stroja:

blo za prenest. Sem mogla pol vse prezračet, tok je bil slab zrak,

Do enih ponoči sem prala na roke. Pozimi smo mogle na potoku perilo

pa tista para … Js sn bla mokra do kože, pr pralnem stroju

prat. Bili so taki perilniki, debela deska z dvema nogama, pa v tistem

pa ni blo nč vroče. Pa škoda je blo stanvanja.

potoku pozimi smo ble vse zmrznjene, ker smo se polile, potem je pa

Darja, turistična delavka, rojena leta 1954 v Ljubljani, se je spominjala, da

obleka na nas zmrznila. Pralni stroj sem dobila, ko so bili otroci že

so se z družino leta 1963 vselili v stanovanjski blok v Šiški.

večji, ko so bili majhni, je bilo strašno hudo, sem vse plenice na roke

oprala.

Sta mami pa sestra moja na roke prale u kopalnici s tistim ribežnim.

Potem sta pa rjuhe pa to dol nosile, ker je mel blok skupno pralnico.

Je blo rečeno, da lahko kupjo pralne stroje za dol ali pa nardijo korita

za prat. In ker ženske niso poznale, so rekle korita, zato so potem

20 Leta 1928 in 1929 je bilo v dnevnih časopisih mogoče najti reklamo za Radion z geslom: »Radion pere sam!«

naredl korita. Bla pa je centrifuga. Ena sama za cel blok. Mama pa

Osrednja junakinja je bila Marica, ki je imela dolg in srečen zakon prav zaradi mila Radion. V prvi seriji reklam

sestra sta nosile iz 4. nadstropja dol peš u centrifugo v klet in potem

je bila Marica dekle pred poroko, ki je poznala vse dobre lastnosti Radiona, in sicer, da pere tako dobro, da bo

nazaj gor v 5. nadstropje u sušilnice. So ble krasne, ogromne. Še ni

ona lahko ostala za vedno mlada, lepa in poželjiva. Kasneje, ko se je poročila, je bila Marica popolna soproga,

blo dvigala.

ker je Radion »pral sam«, saj je imela več časa za svojega moža.

52 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

53

Darja je dodala, da po uvedbi pralnih strojev v individualnem

so pralnice, šivalnice in gospodinjski servisi, je v socializmu veljala za pot

gospodinjstvu skupnih pralnic v bloku ni nihče več uporabljal. Tudi Meta

do razbremenitve žensk gospodinjskega dela in enakopravnosti (Beltram

se je strinjala, da po uvedbi pralnih strojev ni nihče več uporabljal skupne

1956: 67), saj naj bi s tem, ko bi individualno gospodinjstvo, ki ženskam

pralnice v bloku, zato so ta prostor predelali v sobo za sestanke. Darja je

nalaga skrb za družino, postalo del družbene proizvodnje, ženske imele

izpostavila, da je pralnica lahko pomenila skupni prostor v bloku, kjer so

več časa za udejstvovanje v javnem življenju (Tomšič 1955: 2).

ženske prale ročno v zidanih koritih in ožemale s centrifugo, obstajala pa

Mateja Jeraj (2005: 282) navaja, da je bilo največ skrbi namenjene javni

je tudi pralnica, ki je bila plačljiva in se je nahajala na Kodeljevem.

prehrani, precej manj razumevanja pa je bilo za ustanavljanje pralnic,

Pred uvajanjem javnih pralnic, ki so bile plačljive, je bila v veljali že stoletja

šivalnic in krpalnic z argumentom denarne izgube. Ti servisi so bili

stara praksa pranja, glede na katero so meščanke naložile umazano perilo

razumljeni predvsem kot razbremenitev žene pri opravljanju njenih

pericam, da so ga odnesle iz mesta in ga oprale v potokih ali ob izvirih,

dolžnosti in manj kot pomoč vsej družini. Ko se je proizvodnja pralnih

uredile in odnesle nazaj. Takšen način pranja se je v Bizoviku pri Ljubljani

strojev začela povečevati,22 so v javnosti poudarjali, da je treba ženskam,

ohranil vse do 1950-ih let. Mila se je takole spominjala peric iz Bizovika:

ki so že bile zaposlene z ostalimi gospodinjskimi opravki, priskrbeti

V Bizovnku je bla skor v vsaki hiši ena, k se je ukvarjala s pranjem, in

mehanizacijo pranja in jih s tem razbremeniti (Povoden 1955).

pol je to pobirala. To so mele take velike lesene vozičke in so pobirale

Mehanizacija pranja naj bi olajšala »ženam njihovo delo v prostem času,

od svojih strank v culo zvezan pa napisan in tist odnesle, doma oprale

da ne bodo prihajale izčrpane na službena mesta« (A. J. 1956: 76), pri

na roko, lepo zlikale, zložile in spet dostavle. Ko so bli pralni stroji, so

čemer opazimo ohranjanje diskurza o gospodinjskem delu kot »ženskem

jih tut te gospe že mele prec.

delu«, ki ga ženske opravljajo v svojem prostem času.

To je bil pomemben del preživetja primestnih podeželskih žensk. Perice

V sklopu povojne obnove porušene države in sledenju socializmu po

so, tudi ročno, nosile perilo nekaj deset kilometrov daleč, ga oprale v

zgledu Sovjetske zveze je bilo vključevanje žensk v gospodarsko življenje

domači vasi in ga odnesle nazaj.

eden izmed pomembnih političnih ciljev (Jeraj 2005: 260).23 V prvih

povojnih letih so politični voditelji in javna glasila v skladu s sovjetskim

Integracija žensk v javno sfero dela je bila povezana z vzpostavitvijo

vzorom poudarjali ideal zaposlene in moškemu enakovredne ženske,

javnih servisov razširjenega gospodinjstva stanovanjske skupnosti v

jugoslovanska ustava iz leta 1946 pa je žensko priznala za polnopravno

obliki pralnic, vrtcev in obratov za družbeno prehrano ter trgovskih

državljanko in jo socialno zaščitila. Naslednje leto se je začelo odvijati

mrež, ki so živila dostavljala tudi na dom.21 Mreža družbenih obratov, kot

22 Tovarna v Zagrebu je leta 1954 izdelovala pralne stroje za 120 kg in 35 kg perila, strojno podjetje v Škofji Loki 21 Prvi obrat družbene prehrane v Ljubljani so odprli v bežigrajski občini, pobudo pa so dala občinska vodstva

je začelo izdelovati stroje za 20 kg perila, opaziti pa je bilo pomanjkanje cenovno ugodnih manjših pralnih

in sindikalne podružnice posameznih podjetij. Menza je začela obratovati januarja 1958. V prvem četrtletju

strojev (Povoden 1955).

so pripravili 120 zajtrkov, 400 toplih malic, 200 kosil in 100 večerij. Število je bilo sprva manjše od predvide-

nega, ker so bili ljudje nezaupljivi, toda zaradi dobre organizacije ter kakovostnih in poceni malic je hitro

23 Novonastala Jugoslavija se je po drugi svetovni vojni spoprijemala s padcem življenjskega standarda, saj je

naraščalo. V juliju so pripravili 1000 toplih malic, z oktobrom pa so dnevno pripravljali po 120 zajtrkov, 1250

bilo prebivalstvo na robu lakote in odvisno od 416 milijonov dolarjev tuje pomoči organizacije UNRRA (Uprava

toplih malic, 220 kosil in 100 večerij. Obrat se je kmalu izkazal za premajhnega (Čerin 1959: 5–6).

združenih narodov za pomoč in obnovo).



54 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

55

plansko gospodarstvo (1947–1951), v katerem so ženske postale ključni

element njegovega udejanjanja.

Po 2. svetovni vojni so nove socialistične države poskušale preseči

dihotomijo javnega in zasebnega v okviru obnovitve družinskega modela

za podporo državne ekonomije, pri čemer so javno razumevale kot

politično-institucionalno, zasebno pa kot tradicionalno družinsko

zasebnost (Jalušič 2002: 105). Susan Gal (1994) pravi, da je javnost pogosto

konceptualno opredeljena kot moška, zasebnost pa kot naravno ženska.

Dihotomija zasebnega in javnega je bila videti kot nekaj naravnega, ne

političnega, dokler ni obveljal argument feministk, da je zasebno tudi

javno in da ne gre za dve ločeni sferi, čeprav je morda videti, da se zasebno

dogaja za štirimi stenami, izven javnosti.24

Fotografija 1: Pralni stroj Himo. Vir: Naša žena 1962, št. 2: 74.

Socializem je preoblikoval moške in ženske vloge v nuklearni družini ter

Reklamni oglas za pralni stroj iz leta 1962 (Fotografija 1) nagovarja

socializiral mnoge elemente reprodukcije, s čimer je spreminjal odnos med

zaposleno ženo in gospodinjo, naj spodbudi hišni svet stanovanjske

»domačo« in »javno« sfero, znan še iz kapitalističnega 19. stoletja. S procesi

skupnosti k odprtju mehanizirane pralnice, saj se bo s tem rešila najtežjega

podružabljanja nekaterih nalog družine, kot so varstvo ter del vzgoje in

gospodinjskega dela, prihranila čas in denar ter izboljšala kvaliteto perila.

izobraževanja, ni šlo za odpravljanje družine nasploh, ampak predvsem za

Besedilo oglasa nam sporoča, da je bil pralni stroj Himo, ki ga je proizvajalo

spreminjanje in odpravljanje patriarhalne družine, ki je ob ohranjanju

podjetje Hidromontaža iz Maribora, že uveljavljen proizvod doma in na

neenakopravnosti v odnosih izven družine ovirala nadaljnjo humanizacijo

tujem, saj je bil že nekaj let prisoten v pralnicah stanovanjskih blokov,

medsebojnih odnosov (Jogan 1986: 51).25 Na eni strani je biološka

stanovanjskih skupnosti in gospodinjskih servisov.

reprodukcija postajala del javne sfere, istočasno pa je prostor javnega

Leta 1955 je bilo mehanizirano mogoče prati s pomočjo enodružinskih

postajal vedno bolj poznan obema spoloma (Verdery 1994: 232). Čeprav je

malih gospodinjskih pralnih strojev in javnih pralnic, ki so bile različne.

osnovno razlikovanje med gospodinjstvom in javnim ostalo, je v socializmu

V najemne je gospodinja prinesla perilo ter ga oprala sama pod strokovnim

prišlo do preobrazbe meščanske javnosti (Gal in Kligman 2000: 48).

vodstvom. V obrtnih pralnicah je perilo pralo, sušilo in likalo strokovno

osebje in ga po potrebi tudi kemično očistilo. V manjših pralnicah so bili

majhni stroji, ki so oprali od štiri do osem kilogramov perila in v katerih

24 Kot pravi Žarana Papić (1989: 75–76), je s to feministično parolo postalo jasno, da zasebno in vsakdanje nista

je bilo perilo oprano in dostavljeno strankam še isti dan. V velikih

rezultat bioloških določitev, ampak sta proizvod družbe, ki spoloma dodeljuje različne sfere aktivnosti in

pralnicah so bili stroji večji, bile so bolje organizirane glede dostavljanja

odgovornosti.

perila ter imele zaradi svoje velikosti in prometa boljšo mehanizacijo,

25 Milica Antić (1991: 35) pravi, da je moderna nuklearna družina, ki je zasnovana na javnem moškem in zasebni

primerne pa so bile samo za naselja, ki so imela več kot 30.000 prebivalcev

ženski, dojeta kot univerzalno in normativno zaželena oblika družine, kar označi za fetišiziranje družine.

(Povoden 1955: 58–61).

56 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

57

Leta 1956 so se v mestih že pojavile prve pralnice, ki pa so delovale v slabih

Mila ni uporabljala javnih pralnic, saj je imela alergijo na pralne praške:

pogojih, saj so bile nameščene v neprimernih prostorih, strojna oprema je

bila pomanjkljiva in zastarela, strokovno znanje osebja pa je bilo

Ni se mi zdel tko, da bi dajala v pralnice. Na primer zarad praška,

nezadostno (Povoden 1955: 62). Mateja Jeraj (2005: 285) ocenjuje, da je

k mam alergijo na praške. Js vem, kašen prašek nucam, antialergičen.

bilo stanje glede javnih servisov na podeželju precej slabše kot v mestih,

Po navad dam še enkrat prat, tko de je res čist čisto. Ne, nkol nisem

nosla v pralnico, vse na roko. Kdo bo pa dnar dal? Prov pocen ni blo.

toda počasi se je moderniziralo tudi podeželje. Leta 1957 je gospodarski

odsek pri Kmetijski zadrugi kupil pralnik26 za kmečke gospodinje, ki pa še

Meta se z njo ni strinjala, saj pranje v javnih pralnicah po njenih besedah

ni bil v celoti izkoriščen (Sodobno gospodinjstvo 1957: 156),27 zato so

ni bilo drago:

občinski centri za napredek gospodinjstva v podeželskih občinah nudili

vzgojo podeželskega prebivalstva glede sodobnega načina gospodinjstva s

Js sem rekla, da se ne splača doma prat, tok se mi je pocen zdel. Voda

tečaji in seminarji (Boštjančič 1960: 2–3).28 V članku iz časopisa Sodobno

pa vse skup tole … Js sem nosla. Ampak en teden sem pa čakala, zato

gospodinjstvo, ki je bil objavljen leta 1960 in se nanaša na stanje v pralnici

k to je treba nabrat tok perila, zato, da oni operejo. Ampak enkrat se

v Celju, piše, da so pralnice pomenile veliko razbremenitev za zaposlene

je pa zgodl, da tut ene rjuhe nisem mela doma. Je bil pa prjatu pr

ženske . Pranje v pralnici tudi ni veljalo za posebej drago. Prav tako so se v

men, js pa nbene rjuhe. Pol jih je šel pa ponoč iskat domov. Neki jih je

pralnicah zaposlovale ženske, ki so imele s tem tudi dodaten vir zaslužka

blo tam v pralnici, neki jih je blo pa umazanih.

(Nepodpisano 1960: 78).

Mila ni uporabljala javnih pralnic tudi zato, ker so bile zanjo predrage.

Čeprav se Meti pranje v pralnicah ni zdelo drago, jo je motilo, da je dolgo

trajalo. Prala je večinoma rjuhe, ki jih je bilo zaradi velikosti težje prati v

26 Franc Spiler (1956: 51–52) je opredelil pralnik kot električno ali ročno gospodinjsko napravo, ki opere do pet

kilogramov perila, pralni stroj pa kot samostojno stoječ stroj večjih dimenzij za pranje večjih količin perila v

pralnem stroju. Meta je opozorila, da so ženske v povojnem obdobju v

javnih pralnicah in domovih. Ožemalnike (električne centrifuge, hidravlične stiskalnice, ročne valjne ožemal-

javnih pralnicah prale predvsem prte in rjuhe, da so si skrajšale delovno

nike) je opredelil kot priprave za ožemanje perila.

obremenitev, običajno pa niso plačevale tudi za sušenje in likanje, ampak

so še vlažne prinesle domov, saj jih je povojno pomanjkanje prisililo k

27 Kmetijska zadruga je leta 1957 v Reki na Pohorju v brezplačno uporabo ponudila pralnik, da bi med gospodi-

iskanju kompromisov.

njami vzbudila čim več zanimanja za nov način pranja. Število gospodinj, ki so ga uporabljale, se je višalo, saj

je ena gospodinja v povprečju ročno prala tri do pet ur dnevno, toda kljub temu pralnik še ni bil v celoti izko-

Proces prehajanja pranja iz zasebne v javno sfero v obliki pralnic ni

riščen. V začetku ni bilo pretiranega navdušenja za takšen način pranja, ko pa so gospodinje spoznale pred-

povsod naletel na odobravajoče odzive: »Ogledali smo si prve zarodke

nosti pralnika, je število peric začelo naraščati, zato je kmetijska zadruga načrtovala nakup večjega števila

stanovanjske skupnosti v Ljubljani in smo ugotovili, da bodo nekateri

električnih gospodinjskih strojev (Sodobno gospodinjstvo 1957: 156).

servisi zelo težko obratovali, ker se ženske upirajo, da bi prišle v njihova

28 Izobraževanje o pranju je potekalo tudi v obliki knjig. Leta 1960 najdemo v Sodobnem gospodinjstvu stanovanja na delo tuje ženske. Marsikje se žene sprejo in nočejo več

(v Boštjančič 1960) oglas Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva v Ljubljani, ki je izdal knjigo z na-

prati s skupnim pralnim strojem« (Tomšič 1958: 67).

slovom Pranje in likanje za 500 dinarjev: »Če želite, da boste imeli lepo belo perilo in da vam bo dolgo služi-

lo, ga morate tudi pravilno prati, pa najsi ga perete ročno ali na stroju.«

Razmere so se spreminjale zelo počasi, tudi zato, ker so bile ženske

58 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

59

prepričane, da same boljše operejo. Obstajala je globoko zakoreninjena

(Klemenčič in Žagar 2004: 197).29 Z izgradnjo težke industrije je bilo

predstava o tem, »da se prava ženska spozna po belem perilu in zloščenih

mogoče proizvesti sredstva za elektrifikacijo države, ki je bila temelj

tleh« (Vodopivec 2001: 77). S pranjem v javnih pralnicah naj bi del

za nadaljnji napredek in mehanizacijo za preobrazbo podeželja, pa tudi

dohodkov vlagali v skupne naprave, ki bi hitreje dvigale življenjski

za povečanje količine potrošnih dobrin (Trouton 1998: 217).30

standard. V socialistični proizvodnji je veljalo, da tehnični napredek ne

Industrializacija in elektrifikacija med letoma 1945 in 1955 sta sprožili

more priskrbeti dobrih ekonomskih rezultatov, če ne temelji na napredku

mnogo ekonomskih in socialnih procesov za hitro preobrazbo

v organizaciji dela in specializaciji, česar v individualnem gospodinjstvu

gospodarskega in družbenega življenja.

ni bilo mogoče doseči.

V obdobju socializma je Slovenija stopila na pot modernizacije, hitre

industrializacije in proletarizacije večinoma kmečkega prebivalstva.

Tako je socializem v sorazmerno kratkem obdobju preoblikoval slovensko

Elektrifikacija in

družbo in ekonomijo. Slovenija je do leta 1954 glede na leto 1939 več kot

prvi pralniki v gospodinjstvu

potrojila proizvodnjo električne energije (Klemenčič 2013: 19–20).

Stopnja elektrifikacije je kmalu postala merilo jugoslovanskega

»Midva, ko sva zidala, še ni blo pralnega stroja,« se je spominjala Mila in

gospodarskega napredka, potrošnja električne energije pa merilo

pri tem pogledala Jožeta, ki je sključeno sedel na moji levi, tiho prikimaval

življenjskega standarda. Po podatkih Elektrogospodarske skupnosti

in se z rokami opiral na palico. »Je reko tist, k je napelavo elektriko: 'Kam

Slovenije, objavljenih v Statistiki Elektrogospodarske skupnosti

pa nej denem štekerje za pralni stroj?' 'Ooo,' sem rekla, 'kje pa, če bo kdaj

Slovenije (v Šermazanov 1959: 133), se je stopnja elektrifikacije v Sloveniji

pralni stroj!'« Uvedba pralnega stroja in drugih gospodinjskih

v povojnem času hitro višala. Na porast števila odjemalcev sta vplivali

pripomočkov ni bila mogoča brez elektrifikacije domov. Ko sem gospo

elektrifikacija podeželja in gradnja novih stanovanj. Tako je bila leta 1958

Elizabeto, rojeno leta 1926 v vasi blizu Vojnika pri Celju, ki je vse življenje

Slovenija v večjem delu elektrificirana, brez dostopa do elektrike so bili

preživela na kmetiji, spraševala o kuhinjskih pripomočkih v obdobju po

samo še zelo težko dostopni kraji.

vojni, me je pogledala in se nasmehnila moji naivnosti: »Nismo jih imeli,

ker jih nismo imeli kam uštekat. Mel smo kafe mlinček za na roke,

nobenga orodja, nobenih mašinc. Einfah življenje je blo.«

29 V zakonu o petletnem gospodarskem razvoju FLRJ je bila industrializacija opredeljena kot nosilec načrtnega

razvoja »narodnega gospodarstva« v Sloveniji, prav tako so bile navedene vrste in količine proizvodov, ki bi

Elektrifikacija je bila ključna strukturna komponenta socializma, saj je

jih morala izdelati slovenska industrija. Petletni plan za razvoj narodnega gospodarstva Slovenije, sprejet 8.

bil socializem na vasi seštevek »sovjetov in elektrifikacije« (Allcock 2000:

julija 1947, je republiško industrijo podredil vsedržavnemu razvoju. Slovenska proizvodnja naj bi se preusme-

379). Januarja 1946 je nova jugoslovanska ustava uvedla centralno

rila na izdelovanje zahtevnejših specializiranih izdelkov in predmetov široke porabe, ki jih je primanjkovalo

plansko gospodarstvo in nacionalizirala več kot 90 % lastnine,

na jugoslovanskem trgu (Prinčič 1997: 266–268).

industrializacija in elektrifikacija pa sta postali osrednja ekonomska cilja

30 Tito je v svojem govoru leta 1947 med predstavitvijo petletnega načrta pojasnil, da Jugoslavijo k elektrifikaciji in industrializaciji sili potreba po povojni obnovi, ki pa ni bila mogoča brez lastne industrije, saj bi bila

Jugoslavija sicer popolnoma odvisna od kapitalističnih držav (Trouton 1998: 217).

60 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

61

V letih 1949 in 1950 so na področju elektrifikacije domov v Sloveniji

poviševale, industrijskega blaga za široko porabo je bilo malo, povprečni

velika mesta skoraj za polovico prednjačila pred manjšimi mesti in

prihodek državljanov pa je bil nižji kot pred 2. svetovno vojno (Prinčič

podeželjem, saj je bilo leta 1949 v večjih mestih z električnim tokom

1992: 170–171).

opremljenih 95,7 % domov, na podeželju in v manjših mestih pa še leta

Kot pravi Jože Prinčič (2002: 69–70), se je na začetku 1960-ih let v

1950 samo 57,7 %. Slovenija je bila v primerjavi z Jugoslavijo leta 1949

jugoslovanskih razvojnih načrtih pojavil pojem »modernizacija«, ki je

malo nad njenim povprečjem glede elektrifikacije stanovanj v večjih

hitro pridobival na pomenu. Tretji jugoslovanski petletni gospodarski

mestih, približno za 8 %, v manjših mestih in na podeželju pa je bila leta

načrt leta 1960 je med pogoje za doseganje večje proizvodnje in

1950 v veliki prednosti, saj je bilo jugoslovansko povprečje 23 % (Statistični

narodnega dohodka vključil posodobitev gospodarskega sistema in

letopis SR Slovenije 1953: 258).

organizacije podjetij ter uporabo sodobnejših znanstvenih in tehnoloških

S splošno elektrifikacijo domov in s povečanjem proizvodnje pralnih

pridobitev. Začel se je miselni premik, saj so republiški funkcionarji

strojev so se v sredini 1950-ih let pralni stroji začeli pojavljati v

začeli obračati hrbet avtarkični usmeritvi in težili k vključitvi v

individualnih gospodinjstvih. Malešič (1958: 139) je v članku, objavljenem

mednarodno blagovno menjavo ter k intenzivni modernizaciji.

v Sodobnem gospodinjstvu leta 1958, svetoval nakup pralnika za

Z razvojem modernizacije sta vse bolj množična potrošnja in proizvodnja

individualno uporabo samo, če se je v družini pralo pogosto, drugače pa je

v Jugoslaviji vplivali na večjo prisotnost pralnih strojev v individualnih

pranje v javnih pralnicah veljalo za bolj racionalno.31

gospodinjstvih, kar pa je seveda oteževalo delovanje javnih pralnic.

Tehnološki razvoj v socializmu, ki je bil postopen, je obljubljal, da bo

Večina žensk je namesto v javnih pralnicah prala doma, to pa jim je

olajšal povojno pomanjkanje, napredek, udobje in modernost. Proces

omogočila množična potrošnja likalnikov in pralnih strojev (prim.

modernizacije je predstavljal možnost razvoja socializma kot alternative

Bowden in Offer 1996: 245). Neuspeh javnih pralnic me navdaja s

kapitalizmu z ustvarjanjem življenjskega standarda, primerljivega s

skepticizmom glede »trdega kolektivizma« tako na vasi kot tudi v mestu,

tistim na Zahodu. Analiza prvega desetletnega obdobja pospešene

saj je očitno, da je tudi socialistični državljan poskušal vzdrževati

industrializacije v Sloveniji razkriva, da se je slovensko gospodarstvo

vrednote individualizma in si ustvariti družinsko sfero, ki bi mu

skupaj z jugoslovanskim začelo hitreje razvijati in da je Slovenija ostala

zagotavljala varnost, higieno in intimnost. Z vedno večjo dostopnostjo

gospodarsko najrazvitejša republika. Industrializacija je povzročila

pralnih strojev se je opravilo pranja vrnilo nazaj v neplačano zasebno

tudi negativne premike v slovenski gospodarski in socialni kulturi.

sfero, kar je okrepilo vloge žensk kot potrošnic individualnih proizvodov

Življenjska raven je v primerjavi s predvojno padla, cene hrane so se

namesto skupnih javnih servisov.

31 V družini z odraslimi člani, ki je prala večjo količino perila vsakih 14 dni, je bila leta 1958 nabavna cena

pralnika 60.000 dinarjev, življenjska doba pa 10 let. Mesečni prihranek pralnika je znašal 450 dinarjev (brez

upoštevanja delovnega časa, toka, vode in pralnih sredstev), v pralnici Labod pa so za enako vsoto oprali,

posušili in zlikali 15 rjuh, zato je veljalo pranje v javnih pralnicah za bolj ugodno. Pranje v majhnih strojih je

bilo počasno, saj so zanj porabili več časa kot v dobro opremljeni pralnici, slabša je bila tudi kvaliteta pranja

(Malešič 1958: 140).

62 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

63





1.2


Vloženi napori pri nakupu pralnih strojev, njihova redkost na trgu in

visoka cena so pripomogli k temu, da so jih ljudje dojemali kot luksuzne

dobrine. Kot opozarja Franc Spiler (1956: 50–51), je potrebno prihod





Pralni stroj skozi perspektivo


pralnih strojev na tržišče razumeti v širšem kontekstu, skupaj z drugimi

gospodinjskimi aparati, ki jih je bilo moč najti v trgovinah sredi 1950-ih

tehnološkega razvoja

let prejšnjega stoletja: električnim kuhalnikom, bojlerjem, štedilnikom,

pralnim strojem, ožemalnikom, likalnikom, hladilnikom, sesalnikom,

Postopno uvajanje

pomivalnikom za posodo … Prvi avtomatski pralni stroji so veljali za čudo

pralnega stroja v gospodinjstvo

tehnike in pojavili so se v obdobju najbolj intenzivne modernizacije

gospodinjstva in rasti družinskega blagostanja v Jugoslaviji med letoma

Za našo mizo v atriju kavarne se je odvijala zanimiva debata, ki se je

1961 in 1965, ko je bila kupljena vsaj polovica štedilnikov, hladilnikov,

razvnemala sorazmerno s količino popite kave. Občasno si je kateri glas

sesalcev, telefonov in televizorjev (Duda 2005: 65).

izboril primat, pogosto pa se je miza razdelila na dva ali tri majhne

Če pogledamo statistične podatke za leto 1968 o lastništvu pralnih strojev

skupine, v katerih smo si izmenjevali mnenja in spomine. Razmišljujoča

v slovenskih domovih v primerjavi z nekaterimi drugimi trajnimi

gospa v 90. letu starosti se je spomnila prizora, kako je sosedova hči sedela

dobrinami, lahko vidimo, da je imelo električni štedilnik v lasti 47,7 %

zraven pralnega stroja in strmela vanj z odprtimi usti: »To je pa čudo!

gospodinjstev, hladilnik 41,2 %, črno-bel televizor 40,0 %, pralni stroj

Kakšna sprememba!« Ostale ženske za mizo so pokimale v znak strinjanja

35,5 % ter avto 18,2 % (Rendla 2015: 189). Iz tega lahko razberemo, da so

z njo. Ena izmed njih je dejala, da so doma slavili, ko so pripeljali prvi

se televizorji širili po domovih hitreje kot pralni stroji.32 Investicija

pralni stroj, ostale so, zatopljene v svoje misli, srkale kavo. Jože se je

in proizvodnja se nista povečali le pri napravah, ki so lajšale delo,

spomnil, da so hodili gledat prvi pralni stroj, »kak vodo jemle, prašek pa

ampak tudi pri kulturnih dobrinah tehnološkega razvoja in blagostanja,

zmeša pa spet. Ko fabrika je bil, ko tovarna ta prava.«

kot je bil televizor, ki je ljudem omogočil, da so prosti čas trošili, za razliko

Sogovorniki so pogosto izražali močna čustva, ko so govorili o nakupih

od pralnega stroja, ki jim je obljubljal, da ga bodo prihranili.

modernih tehnologij, kot je bil pralni stroj, tudi zato, ker so morali vložiti

precej naporov, da so si jih priskrbeli, zato je po opravljenem nakupu sledilo

navdušenje, ki pa je bilo povezano tudi z univerzalno fascinacijo nad

32 V 1960-ih in 1970-ih so televizorji vedno hitreje postajali prisotni v slovenskih domovih. Če pogledamo

tehnologijo. Ivan, strojnik, rojen leta 1923 v Ljubljani, se je spomnil, da je po

promet po količini prodanih predmetov od leta 1959 do 1964, vidimo, da je bilo leta 1959 v Sloveniji prodanih

letu 1950 odšel po pralni stroj v Trst: »Takrat še pr nas ni blo tko za dobit.

37 televizorjev, leta 1962 548, leta 1964 pa že 2.344 (Statistični letopis SR Slovenije 1965: 298). Podatki o

Vse smo dobil tam, na Ponte Rossu.« Njegova žena se je k meni obrnila z

količinski prodaji izdelkov za Jugoslavijo za leto 1974 kažejo, da je bilo največ televizorjev prodanih v Srbiji

vprašanjem: »Veste, kakšni pralni stroji so bli prvi?« Pri tem me je pogledala,

(151.000), sledile so Hrvaška (82.900), Slovenija (44.800), Bosna in Hercegovina (41.100), Makedonija (22.600)

kot da mi bo vsak čas razkrila največjo skrivnost: »Na polža. Uvažal so jih.

in Črna gora (5.200) (Statistični letopis SR Slovenije 1975: 477). Leta 1978 je imelo že 82,6 % slovenskih go-

Pralni stroji so pršl 66. leta, tam nekje, prej smo pa vse na roke pral.«

spodinjstev v lasti televizor in 80,1 % pralni stroj, leta 1988 pa je imelo 98 % gospodinjstev v lasti televizor

in 95,2 % pralni stroj (Rendla 2015: 198).





64 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

65

Garancija Gorenje. Spremljajoče besedilo sporoča, da je pralni stroj

največ, kar si lahko želi sodobna gospodinja, iz česar je mogoče razbrati,

da je pranje veljalo za žensko opravilo, nakup pralnega stroja pa jo je

osrečil in pripomogel k temu, da je postala sodobna gospodinja.

Tehnološki razvoj pralnih strojev je bil postopen. »Ta pru je delo takle,« je

dejala gospa na moji desni in z rokami pokazala, kako se je zibal. »Si mogo

na roke dolivat vodo, pol smo pa pralni stroj dobil, ko je bil kotliček zram.

Pa pral se je tak dolg, zapran je blo, cote niso dišale.« Kot navaja Vladimir

Mušič (1956: 118), so bili leta 1956 večji pralni stroji in centrifugalni

ožemalniki za javne pralnice v izdelavi že dalj časa, med novimi izdelki pa

so se pojavili gospodinjski pralniki, ki so imeli vgrajen grelnik za vodo,

gumijasto cev ter ožemalnik, ki je bil ročni valjčni ali motorni

centrifugalni. Najprej so se na tržišču pojavili polavtomatski pralni stroji

s centrifugo.

Mila in Jože sta imela svoj prvi pralni stroj znamke Candy nameščen v

kopalnici, cev za odtekanje vode pa je bila napeljana v kopalno kad. Ko

sem ju povprašala, kdaj sta ga kupila, si nista bila enotna. Jože je dejal:

»1952. leta,« toda Mila ga je popravila: »Mal kasnej, Jože. 52. smo se selil,

k sem js rekla, da ne rabmo štekarja, ker ne bomo nkol mel pralni stroj«.

»V zvezi s pralnim strojem …,« je pogovor nadaljevala Mila, pri tem

dvignila kazalec desne roke in s to gesto naznanila, da bo povedala nekaj

pomembnega:

Še neki mi je strašno … Eee … Centrifuga. Ročna centrifuga. To,

Polonca, je blo pa skor k pralni stroj. Mel smo mal prostora, not nisi

Fotografija 2: Postali smo veliki. Vir: Naša žena, september 1971.

mogo sušit. Že zared zraka ne, in to. Tista centrifuga, madona, je pa

Iz oglasa na Fotografiji 2 je mogoče razbrati, da se je na tržišču pojavil

tko ožela. Je bla centrifuga na elektriko. Tisto centrifugo sem mela

novi avtomatski pralni stroj PS 664 BIO S s štirinajstimi programi in

zlo dolg, pol je pa že začel vrag jemat. Pol sn pa bakreno vzela. Tista

štirimi termostati ter z dvema nivojema vode. Ustrezal je dimenzijam

je še zdej doma. Sem pa za svaki slučaj, veš Polonca, js si morem eno

kuhinjskih elementov, kar pomeni, da je sodil v kuhinjo. Na fotografiji se

rezervo tkole zmerom prpravt, ne, in fehtam tega prjatla v

nahaja pet nasmejanih žensk. Ena izmed njih drži v rokah napis

Frankfurtu: »Ivan, dej mi eno centrifugo zrihti, eno bl majhno.« Je

66 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

67

reko: »A veš, da so nehal delat.« Ampak v unem skladišču so mel še

Meta je ob tem izrazila neodobravanje nad Milinim načinom uporabe

ene par zalog, sem jo pa kr vzela. Uno sem mela štir leta dol, ker se

centrifuge:

una bakrena ni hotla ferderbat. Pol pa prav jena kolegica pr men

doma: »Mila, Mila, ka ti maš pa še eno centrifugo tam dol čist novo?

Js pa puloverjev ne bi dala nikdar not. Js, ko sem prala puloverje,

Kam jo boš pa dala?« Sem rekla: »Anica, če jo hočeš, kr vzem jo.«

sem vzela brisačo pa jih lepo not zavila, da je blo napol suho, potem

sem pa dala ven sušit. Sem vse tko na roke delala. Kaj je to lepo blo!

Mila je, tako kot mnogo žensk v socializmu, nakupovala na zalogo,

Sem zlo rada sušila na zraku perilo, zmir na zraku. Na balkonu polet

zanimivo pa je, da rezervne centrifuge ni nikoli uporabila, saj je imela

je blo takoj suho.

bakrena centrifuga zaradi svoje izjemne vzdržljivosti dolg rok trajanja.33

Mila se je spominjala, da je bila dodatna centrifuga zaradi močnega

Meta je zbrano poslušala pripovedovanje Mile o centrifugi in se spomnila,

ožemanja priročna, ker potem oblačil ni bilo treba sušiti, s čimer si je

da so imeli tudi pralni stroji vgrajeno dobro delujočo centrifugo, toda

prihranila nekaj dodatnega dela in časa: »Ven si vzel, pa si lahko že likal.

Mila je vztrajala, da vgrajena centrifuga v pralnem stroju ni dovolj dobro

Sej pralni stroj je bil, ampak ko si perilo ven vzel, je še voda tekla. Ni tok

ožela oblačil, zato je perilo prala s pralnim strojem, ožemala pa z dodatno

ožel.«

centrifugo.

V članku z naslovom »Tihi, nepogrešljivi član gospodinjstva« Lipovšek

Soseda moja mi je zmer nosila volnene pulovre: »Mila, dej mi s

(1991: 52) navaja, da se je prvi avtomatski pralni stroj s horizontalnim

centrifugo ožet! Če js pustim, de mi stroj centrifugira, js mam vse

bobnom v Evropi pojavil leta 1960. Podjetje Gorenje je začelo izdelavo

zmečkan.« Je bla centrifuga zato fina, ker je na mrzlo centrifugirala.

domačih pralnih strojev leta 1964, naslednje leto pa so že sestavili prvih

Pa svilo. In mi je vse nosila.

5.600 pralnih strojev, ki so jih prodajali v tuje države, kot so Poljska,

Francija, Nemčija, Avstrija, pa tudi v skandinavske države. Mnogim

Iz njene izjave je razvidno, da so si ženske pomagale med seboj in s tem

potrošnikom je nakup pralnega stroja onemogočala cena. Barbara,

krepile solidarnost. Po drugi strani pa je mnogo sogovornikov izpostavilo,

ekonomistka, rojena leta 1963 v Bači pri Idriji, se je spominjala, da so

da so ljudje drug k drugemu hodili gledat televizijo in se na ta način med

doma kupili pralni stroj leta 1969: »Je blo že kaj, de si si lahka prvoščo, jih

seboj družili, prali pa niso skupaj. Če nisi imel pralnega stroja, si pral

je mel mogoče v celi vasi pet.«

doma na roke, ne pri sosedih. V tem smislu je pranje veljalo za bolj

»65. leta sem rodila. Pralni stroji so že bili, ampak si ga nisem mogla

individualno opravilo od gledanja televizije, ki so ga ženske opravljale

prvošt. Vzel si ga na obroke, ampak niso bli majhni. Nekaj časa smo še na

same v okviru gospodinjskega dela.

roke pral, potem je šel pa razvoj tako hitr naprej, da nisi več dojemal,« se

je spominjala Hermina, zdravnica, rojena v Žalcu leta 1940, ki je po študiju

33 Zaradi planskega modela potrošnje, ki je bil centralistično voden, določenih želenih predmetov na trgu ni bilo

ostala v Ljubljani.

mogoče kupiti. Ker je zahteva potrošnikov običajno presegla zalogo v trgovinah, so se ti znašli po svoje. Ko

so se določeni predmeti na trgu pojavili, so jih kupili na zalogo ter kopičili doma kot rezervo v primeru krize,

prav tako pa so jih tudi reciklirali.

68 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

69

Meta je pripovedovala, kako je dobila svoj prvi pralni stroj:

tedanje kapitalistične evropske države.34 Leta 1960 je bilo v Sloveniji

prodanih dobrih 2.000 pralnih strojev, leta 1965 dobrih 9.000, najbolj pa

Moj spremljevalec je imel nov avto in po prometni nesreči je dobil

se je prodaja pralnih strojev povečala med letoma 1965 in 1970, ko je bilo

totalko in vse izplačano, pa je reko: »Zdej pa al si kupi en lep prstan

prodanih skoraj 40.000 pralnih strojev (Statistični letopis SR Slovenije,

po svoji želji al pa kaj hočeš.« Sem pa rekla: »Veš, Ante, js si bom pa

1976: 312). Temu je botrovalo tudi dejstvo, da se je na trgu pojavil

vzela pralni stroj.« Takrat je bil 250.000 dinarjev. Men se je to zelo

avtomatski pralni stroj, ki je bil tehnološko bolj napreden od že prisotnega

drago zdel. Sem rekla: »Prstan že tko mam od mame pa še enga. Rajš

polavtomatskega.

mam pralni stroj.«

Tako je leta 1960 prinesla prodaja pralnih strojev 2 milijona dinarjev

»Pa pršparane roke,« jo je dopolnila Mila. S to izbiro, pred katero je bila

dobička, leta 1965 že 14 milijonov, najbolj pa je prodaja narasla med letoma

postavljena Meta, je opozorila tudi na dojemanje pralnega stroja kot

1965 in 1970, ko je promet znašal 117 milijonov dinarjev. Postopoma se je

ženskega aparata. Mila se je nasmehnila: »Ampak sn misla, da ne bom

dobiček od pralnih strojev v Sloveniji povečeval in je leta 1975 znašal 182

nkol mela pralnega stroja, da nkol ne bo.« Meta ji je pokimala:

milijonov dinarjev (Statistični letopis SR Slovenije 1976: 310). Poleg

uradne statistike o prodanih pralnih strojih je potrebno upoštevati še

Js sem rekla, da barvne televizije ne bom mela nkol, ker ne bom mela

nakupovanje v sosednji Avstriji in Italiji, saj so bili doma dragi ali pa jih ni

nkol tok dnarja. Tinka je mela ta prva pralni stroj, črno-bel televizor,

bilo dovolj. Tudi Milin prvi pralni stroj znamke Candy je bil kupljen v

pol je mela barvast televizor, ampak ona je garala ponoč, skos,

Italiji s pomočjo znancev na Primorskem, ki so imeli zveze s cariniki, in

pobirala zankice pr nogavicah. Je rekla: »Js delam dva šihta, zato da

pretihotapljen v Slovenijo. Število gospodinjstev, opremljenih s pralnimi

si lahko vse to kupim.« Pa še mamo je mela pr seb.

stroji, je bilo torej v resnici višje, kot prikazujejo statistični podatki.

Gospodinjski pripomočki so postajali ljudem vedno bolj dostopni, vendar

pa so nekateri delali dve službi, varčevali eno leto ali več in zanje jemali

kredite. Mila sicer ni marala nakupovati na kredit, a je to možnost imela.

Po besedah Patrica Pattersona (2011: 194) je v Jugoslaviji prevladoval

34 Zahodne države v smislu kvalitete in stopnje lastništva pralnih strojev niso bile v veliki prednosti pred preprost model potrošnje, ki je bil moderen, a skromen, nagrajujoč, a

Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Kot navaja Paul Redfern (2003: 123), je bila v poznih 1950-ih letih prejšnjega

razumen. Delavci niso hrepeneli po mercedesih in počitnicah na Fidžiju,

stoletja v Angliji cena pralnega stroja 125 funtov. Bendix je bil prvi pralni stroj, ki pa je bil tako drag, da v

ampak so delali dodatne ure v službi, imeli celo dve hkrati in odhajali za

oglasu ni bilo napisane cene; njegov najbližji tekmec Servis Twin Tub je leta 1953 stal 95 funtov, kar je bila

nekaj mesecev ali let delat v tujino, tudi zato, da so zbrali dovolj denarja za

cena majhnega avtomobila. Velik padec cen se je v Angliji zgodil v drugi polovici 1950-ih let. V Zahodni

Nemčiji je imelo leta 1955 električne pralne stroje 10 % ljudi, v Franciji pa je imelo leta 1954 svoj pralni stroj

nakup kakšne moderne gospodinjske naprave.

v gospodinjstvu 8 % ljudi, leta 1980 pa 80 %. V Sovjetski zvezi so v obdobju Brežnjeva, od poznih 1960-ih, še

Podatki o prodaji pralnih strojev v širšem, evropskem kontekstu, kažejo,

posebej pa v 1970-ih in zgodnjih 1980-ih letih, ljudje v mestu že imeli klasične gospodinjske naprave (pralni

da je bilo množično lastništvo naprav v gospodinjstvu noviteta tudi za

stroji, hladilniki, sesalniki, televizije) (Chernyshova 2011: 192–3). Istočasno se je tudi v socialistični Bolgariji, kot navaja Kristen Ghodsee (2005: 33), močno povečalo število Bolgarov, ki so imeli v lasti TV, električne

pralne stroje, hladilnike in zasebne avtomobile.





70 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

71

Socializem, tehnološki napredek

in modernost

Fotografija 4:

Fotografija 3:

»Enkratna priložnost za

Pralni stroj Cosmos.

življenjski nakup«.

Vir: Naša žena 1968, št. 2.

Vir: Naša žena 1968, št. 3.

Iz reklamnega oglasa za pralni stroj znamke Cosmos iz Ljubljane

Ko smo se z Milo in Meto pogovarjale o tehnološkem razvoju pralnih

(Fotografija 3) lahko razberem, da je bilo mogoče leta 1968 v trgovini

strojev in njihovih kasnejših izboljšavah, je Mila dejala: »Js ti pa povem,

izbirati med dvema tipoma t. i. superavtomatskih strojev – Executive 390

da so bli ta prvi odlični. Tok so zdržali, zdej pa ne zdržijo.« Milin prvi

in Selecta – ki ju je bilo mogoče kupiti s plačilom v dinarjih, pa tudi s tujimi

pralni stroj Candy je bil kupljen v Italiji:

valutami. Oglas za superavtomatski pralni stroj Gorenje na Fotografiji 4

kaže, da je bilo leta 1968 mogoče kupiti pralni stroj na 12-mesečni kredit

Tist je najbl zdržo, da boš vedla. Osemnajst let sem ga mela!

brez obresti in porokov ter brez 20 % pologa. Prav tako je bil nakup

Mislim, centrifuga je bla slaba, ne. Slabo je ožel, ampak opral pa je.

pralnega stroja predstavljen kot predmet življenjskega nakupa, ne samo v

Pol pa niso bli več taki stroji. Al pa likalnik. Mi ga je iz Nemčije

smislu visoke cene, ampak tudi roka trajanja. Oglas, ki je videti kot

prneso, še zdej ga mam doma. Z likalnikom sem bla tut zlo

reklamni letak, kupce vabi: »Pridite po pralni stroj s prazno denarnico.«

zadovoljna, pa s hladilnikom. To je bil pa neuničljiv, neuničljiv.

Na fotografiji je upodobljen superavtomatski pralni stroj PS 652

Zdej ti hitr crkne vse. To je tko narejen, d je promet,

podjetja Gorenje. Iz oglasa je mogoče razbrati tudi, da je bil garancijski

d moreš novo kupet, moreš.

servis zagotovljen po vsej Jugoslaviji in tudi na domu.

72 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

73

Meta je dodala: »Ja, zdej so take centrifuge, bolj tiho. Ta pralni stroj sem

sveta in revne materialne kulture, v svojem bistvu nemoderna. Ko je bil

js mela ta prvi in tazadnji. 25 let, več, 30 let sem ga mela, res je bil kvalitetn.«

enkrat socializem ločen od modernosti, je začel Zahod služiti kot

Mila danes živi v domu ostarelih in oblačila ji kupujejo njene prijateljice.

standard za primerjavo tehnološkega razvoja socialističnih držav.36

Tudi za volnene puloverje pravi, da so bili včasih veliko bolj kvalitetni:

Raymond Stokes (2000: 6–7) izpostavlja, da so primerjavo glede

standardov tehnološke razvitosti Vzhodne in Zahodne Nemčije

Zadnjič sem dobila še volnene ostanke starga pulovra, pa sn tle eni

uporabljali izključno za poudarjanje razlik, ne pa podobnosti med obema

rekla: »Pretrgi!« Je rekla: »Kua pa mate to za eno volno? Js jo ne

državama. Politične implikacije so imele tudi realne posledice, saj je

morem pretrgat!« Sn rekla: »Vidiš, to je bla pa kvaliteta.«

konstrukcija imaginarnega zidu v Nemčiji v 1950-ih letih, ki je temeljila

V tem poglavju se bom namesto iskanja razlogov za prikazovanje

tudi na različni tehnološki razvitosti obeh Nemčij, vodila do konstrukcije

socializma kot tehnično manj razvitega osredotočila na njegov uspeh v

resničnega (Stokes 2000: 10).

vzdrževanju sistema inovacij in tehnološkega razvoja. Breda Luthar in

Potrošnike je potrebno kot uporabnike tehnoloških novitet vedno

Maruša Pušnik (2010: 11) pravita, da je zahodni pogled svojo hegemonijo

razumeti skozi perspektivo določenega političnega in zgodovinskega

vsiljeval na nezahodni periferni svet. Jugoslovanska »drugost« je bila

konteksta. V obdobju hladne vojne sta bili znanost in tehnologija kriterij

opredeljena v skladu z njenim perifernim položajem in zaostalostjo ter

družbenega napredka, ki sta postali politično bojišče. Predsednik

partikularnostjo socialistične ideologije. Kot ugotavljata Katherine Pence

Hruščev je obljubil, da bo Sovjetska zveza do leta 1965 dohitela ali celo

in Paul Betts (2008: 7), je eden izmed problemov povojnih

presegla ZDA v potrošnih dobrinah in se pri tem nanašal na sovjetski

konceptualizacij modernosti težnja izenačevanja modernosti z

uspeh pri vojaških tehnologijah in odkrivanju vesolja. Država, ki je lahko

»zmagoslavnim liberalnim kapitalizmom«, ki predstavlja nadaljevanje

izdelala atomsko bombo in v vesolje poslala satelite, seveda ni mogla

zahodne logike hladne vojne,35 ki je zaznamovala socializem kot »nujno

imeti težav s proizvodnjo pralnih strojev in televizorjev. Ameriški kriterij

kulturo nadzorovanja, pomanjkanja, ekonomskega upravljanja in

za tehnološki napredek je bila množična potrošnja potrošnih dobrin,

brezbarvnih življenjskih stilov« (Pence in Betts 2008: 7). Nemški kritik

ne pa nuklearne in vesoljske tehnologije. Skozi to perspektivo so bili

Hans M. Enzensberger (v Pence in Betts 2008: 7) je zapisal, da je bil

Sovjeti v zaostanku, saj so se do takrat posvečali razvoju tehnoloških

»realsocializem najvišja stopnja nerazvitosti«.

sistemov in jih poskušali narediti dostopne vsem državljanom, zato so

Čeprav za nekatere socializem ni bil moderen, drugi raziskovalci

raje investirali v javni prevoz kot v avtomobile v zasebni lasti (Oldenziel

poudarjajo prav to, da je bilo vzpostavljanje modernosti osrednja misel

in Zachmann 2009: 4, 7).

tudi socialističnega sveta. Pence in Betts (2008: 7) pravita, da revolucije

Kot pravi Dejan Kršić (2012: 212), ne obstaja »prava«, zahodna modernost,

vzhodnega bloka iz leta 1989 kažejo, da je bila sama ideja socializma,

glede na katero so vsi ostali modernizmi drugotne deviacije. Peter

obravnavanega z oblikami njegovega »neo-absolutističnega« političnega

Beilharz (2009: xv) opozarja, da obstajajo različne modernosti (azijska,

35 Kot pravi Dejan Kršić (2012: 211), pomeni strinjati se z razdelitvijo na Zahod/Vzhod, kapitalistični/

36 Pri tem velja omeniti tudi nasprotne diskurze, saj Charity Scribner (2003) ugotavlja, da je ideja modernosti

socialistični, centralistični/periferni, kolonialni/modernistični strinjati se z reprodukcijo hladne vojne.

skupna tako vzhodu kot tudi zahodu 20. stoletja (prim. Bauman 1991).

74 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

75

latinskoameriška itd.) in različni socializmi. Poleg tega so razprave o

kapitalizma proizvajal preveč odvečnih smeti in zastarelih dobrin. Kot

kulturni modernosti osredotočene predvsem na sfere ekonomije in

pravi Zsuzsa Gille (2007: 13), »odpadki igrajo različne vloge v ustvarjanju

politike, vendar je potrebno v raziskovanje vključiti tudi vsakdanjo

tega, na kar se sklicujemo na objektiviziran način kot 'socializem' in

kulturo na področjih, kot so popularna kultura, potrošnja in umetnost, s

'kapitalizem' […] Odpadki niso samo reprezentacijska perspektiva […]

čimer je slika o jugoslovanski modernizaciji bolj kompleksna.37

ampak tudi konstitutivni element družbenih redov«. Potratnost je torej

Mila je posebej poudarila, da so bili pralni stroji v socializmu navkljub

potrebno razumeti kot konstitutivni element družbenih redov in njihove

tehničnim pomanjkljivostim, kot je bila slaba centrifuga, bolj kvalitetni

materialne ekonomije, saj se potratnost in družba vzajemno konstituirata

in so imeli daljši rok trajanja od današnjih, s čimer so bili na daljši časovni

(Gille 2007: 13).39

rok cenejši. To pa ne velja samo za socialistično proizvodnjo tistega časa.

Sodobni življenjski slog zaradi svoje hitrosti išče praktične ter človeku in

Mila je centrifugo, električni likalnik in hladilnik, ki jih je opisala kot

okolju prijazne sodobne tehnologije. Danes se pri prodaji pralnih strojev

neuničljive, uvozila iz Zahodne Nemčije s pomočjo prijatelja, ki je tam

najbolj poudarjajo ekonomičnost pri porabi električne energije, vode in

živel, iz kapitalistične države, torej se kvaliteta in neuničljivost po njenem

pralnih sredstev ter prijaznost do okolja. Pomembno je tudi, da je pralni

pripovedovanju navezujeta tudi na kapitalistično proizvodnjo tistega

stroj čim bolj tih, da učinkovito ožema, hitro opere in je pri tem enostaven

časa. S tem je opozorila, da tudi na kapitalizem ne moremo gledati kot na

za uporabo. To, kar se je bistveno spremenilo, je veliko večje število

statičen sistem, saj je danes drugačen od takratnega kapitalizma, zato ga

modelov in znamk, med katerimi lahko kupci danes izbirajo. Mila je imela

je treba razumeti v zgodovinskem kontekstu.

v svojem življenju samo dva pralna stroja. Prvi je bil italijanski Candy,

Racionalna in preudarna potrošnja v socializmu je bila povezana z dolgo

drugi pa znamke Gorenje, ki ga je kupila tri leta pred selitvijo v dom za

življenjsko dobo objektov, z njihovo funkcionalnostjo in kakovostjo ter z

ostarele. Sedaj tega pralnega stroja nihče ne uporablja, zato jo skrbi, da se

dolgotrajnimi rešitvami.

bo pokvaril.

38 Lahko se strinjam z Zsuzso Gille (2007), ki

oporeka reprezentacijam socializma kot potratnega, saj naj bi v nasprotju

»Mi je rekla kolegica: 'Ti bi mogla pogledat vse, kolk troši elektrike, vse to,

z reprezentacijami o čistosti, učinkovitosti in varčnosti zahodnega

de majn porabiš.' Js sem pa misla, da je za pralni stroj vseen …« Mila danes

gleda s skepticizmom na sodobne tehnološke naprave, kot so recimo

37 Lilijana Kolešnik (2012: 130–132) pravi, da je ustvarjanje abstraktne umetnosti na jugoslovanski kulturni

pametni telefoni: »Pride sestra sem s telefonom, pa kr mal meša tam. Ki si

sceni potrditev resnične deviacije od totalitarne doktrine socialističnega realizma, ki je Jugoslavijo približal

si to kdaj mislo, ampak js mam kr občutek, de enkrat se bo to podrl.« Za

etosu »svobodnega sveta«. Abstraktna umetnost je sledila viziji modernosti s »čistimi« stilističnimi oblikami,

ki so jih spremljale podobne razprave v preostali Evropi. Za razumevanje problema modernosti kot posebne

39 Eli Rubin (2008) je z raziskovanjem zgodovine Vzhodne Nemčije skozi proizvodnjo in uporabo plastike konfiguracije popularne kulture v kontekstu razlikovanja elitizma modernistične ekskluzivnosti in

ugotovil, da je v Vzhodni Nemčiji plastika predstavljala napreden tehnološki material in simbol socialistične

demokratizacije popularne inkluzivnosti gl. Senjković (2008); o porajajočem se srednjem razredu v Jugoslaviji,

znanstvene in ekonomske večvrednosti nad kapitalizmom. Plastika je bila ena od mnogih tehnologij, s

ki sta ga oblikovala socialistični proces modernizacije in potrošnja, gl. Luthar (2006).

katerimi je socialistični sistem poskušal preobraziti Vzhodno Nemčijo v moderno, industrijsko in potrošno

38 V prvi polovici 1970-ih let je podjetje Gorenje za promocijo svojih proizvodov na avstrijskem trgu izpeljalo

družbo, ki bi bila zmožna tekmovati z Zahodno Nemčijo v smislu življenjskih standardov in ekonomskih

komunikacijsko kampanjo pod sloganom »Bewusstrobust« in z njo želelo poudariti, da se pod robustnostjo

dosežkov. Vzhodna Nemčija je obravnavala plastiko kot cenjen in tehnološko kvaliteten material, ki ga ni bilo

oblike skrivajo za tisti čas izjemno kakovostni in zanesljivi aparati (Knez in Pirc 2012: 40).

treba odvreči, za razliko od proizvodov potratnega Zahoda, ki je plastiko razumel kot manjvredno in ceneno.



76 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

77

primer je podala napredno majevsko civilizacijo, ki je navkljub svojemu

napredku propadla: »Kaj se je naredl, de je vse na nč pršl pa vse znova pol?«





1.3


Mila je večino življenja prala z enim pralnim strojem. Ni ga menjala, ko so



prišli na trg novejši tipi, niti se ni zanimala za njihove tehnološke

Pranje in žensko delo

izboljšave. Med nakupom svojega prvega italijanskega pralnega stroja ni





v okviru gospodinjstva


razmišljala o njegovi ekonomičnosti, ampak jo je zanimalo predvsem,

katere zveze in poznanstva bo pri tem uporabila in koliko časa bo zanj

varčevala. Avtomatične pralne stroje danes proizvajajo v okviru

Glasovi obiskovalcev v atriju so ustvarjali nesinhronizirano zvočno

potrošniške kulture, ki ceni inovacijo nad vzdržljivostjo in postavlja

krajino z vedno bolj motečim hrupom za naš pogovor, občasno pa se je

udobje pri upravljanju stroja pred stroške za vodo in elektriko, pri čemer

zaslišal visok in močan glas natakarice: »Hvala lepa, hvala«. Z Milo in

se morajo držati načel Evropske unije, ki omejujejo njuno porabo.40 Mila

Jožetom smo bili zatopljeni v pogovor, naenkrat pa je Mila uperila svoj

je bila vajena pomanjkanja, zato je prvi pralni stroj nadvse cenila in ga

pogled desno od sebe, kjer so sedele socialne delavke in bolniške sestre, ki

varovala. Kot ugotavlja Joy Parr (1997: 185), so se gospodinje pri nakupu

so vneto klepetale, in jih opisala kot »tele luštne deklce, k nas strežejo«. V

pralnega stroja srečevale z vrednotenjem in odločale med množično

dvorani poleg atrija se je odvijal plesni tečaj, zato so se občasno zaslišali

proizvodnjo in proizvodnjo, ki traja.

zvoki latinoameriške glasbe. »Kulk sem preplesala včasih, ko njega še

poznala nisem,« se je nasmehnila Mila in pri tem pogled uprla v Jožeta.

»Valček, tango, polka … V dvoranah, na silvestrovanjih.« Kmalu sta se

gospoda, ki sta sedela z nami, poslovila, pri čemer je eden izmed njiju

med vstajanjem prijel dve prazni kavni skodelici in Mila je očarano

pripomnila: »Vidiš, tale je pa navajen pospravlat!« ter pri tem očitajoče

pogledala Jožeta.

Med pogovorom o tem, kako sta imela Mila in Jože razdeljeno

gospodinjsko delo in kdo je v njunem gospodinjstvu običajno pral perilo,

je Jože suvereno prvi odgovoril, da sta prala oba. Mila se je začela smejati,

zmajevati z glavo in povedala tole anekdoto:

Veš, Polonca, ko sem bla pa js u bolnic, je pa Jože pral spodnje hlače.

Ja, ampak je pa dal rdečo pa belo majco zraven skupi prat, pol je blo

40 Lep primer inovacije in tehničnega razvoja pralnih strojev je razviden v novem pristopu k oblikovanju pa vse roza! In tle, k naju oblačjo tele punce, so se pa pol norca delale.

Gorenjevega pralnega stroja z imenom Simple & Logical iz leta 1995. Temelji na inovativnem elektronskem

Ta prva, k je zagrabila njegove spodnje hlače, prav: »O, to so pa od

upravljanju na dotik, iz katerega se zrcali premik od klasičnega industrijskega oblikovanega izdelka. Temu

Mile hlače, če so roza.« Sn rekla: »Poglejte, js nimam šlica. Ne, Jože

modelu je sledil prvi pralni stroj na svetu z ekranom na dotik (Gorenje Premium Touch), t. i. pametni aparat

(Predan 2010: 55–56).

si jih je roza pobarvo.«





78 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

79

Z njo je med vrsticami povedala, da je bila v gospodinjstvu z Jožetom

samo ona zares vešča pranja, Jožetova pomoč pri pranju pa je bila

posledica tega, da je bil prisiljen znajti se, ko je bil sam. Tako kot pri Mili

sem tudi pri drugih sogovornicah dobila občutek, da so prale same, ker so

bile prepričane, da so bile pri tem opravilu boljše kot njihovi možje, čeprav

so mi to redko dejale neposredno.

Delitev dolžnosti na moške in ženske v skupnem gospodinjstvu vključuje

vse, kar je povezano z domom, tudi z vzgojo otrok in upravljanjem z

denarjem. Mila in Jože sta imela denar skupaj, vendar se po njenih

besedah Jože ni hotel pretirano ukvarjati z njim: »To je blo pa od žene

komanda, kam bo šlo, pa kaj se bo kupil,« mi je smeje dejala. Tako je

večinoma sama odločala o novih nakupih v gospodinjstvu, tudi o nakupu

prvega pralnega stroja in centrifuge.

Pralni stroj in razdelitev

gospodinjskega dela med spoloma

Pogosti oglaševalski motivi socialističnega življenja so prikazovali

pozitivne podobe skupinskega uživanja in druženja, vesele zaposlene

Fotografija 5:

ženske in srečne družine. Na Fotografiji 5 se nahaja štiričlanska družina.

Bio Mat in naša mamica zmoreta vse!

Oče v ozadju v službeni obleki s kravato bere časopis in se ne meni za svet

Vir: Tovariš 1969, št. 25(2).

okoli sebe, mati pa v ospredju v preprosti in urejeni obleki v rokah drži

otroka, ki, držeč v rokah pralni prašek, sporoča, da mati z njegovo

Fotografija 6:

pomočjo zmore vse. Spodaj desno piše: »… priznati moram, da je to čudovit

Bio Mat.

Vir: Tovariš 1969, št. 41.

detergent, zato ga priporočam sleherni gospodinji!« Čeprav se iz slogana

oglasa razbere emancipatorni potencial, da »naša mamica zmore vse,« ta

Fotografija 7:

naboj zvodeni, ko ga pogledamo v kontekstu fotografije, saj nam oglas

Ne glede na stroj, ki ga imate.

sporoča, da ženska opravlja gospodinjsko delo, pri katerem ji pomaga nov

Vir: Tovariš 1970, št. 10.



pralni prašek, ne pa njen mož.

80 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

81

Na Fotografiji 6 iz leta 1969 se nahajajo štiri urejene gospodinje srednjih

Navkljub hitri industrializaciji so mnoge družine obdržale tradicionalne

let, ki v rokah držijo embalažo pralnega praška. Tri gledajo v nas, ena pa

vrednote. V tem smislu tehnološka modernizacija ni šla z roko v roki z

pozorno strmi v moškega, ki jo poučuje o detergentu Bio Mat. Zraven je

»modernizacijo vrednot«. Toda po drugi strani so se, kot je ugotavljala

pripis: »Čeprav je vsaka gospodinja imela možnost vrniti kupljeni

Vida Tomšič (1980: 88), priseljenke iz vasi vključevale v industrijo še

prašek …« Na fotografiji 7 iz leta 1970 se nahaja zadovoljna gospodinja v

hitreje kot ženske iz mest. Priseljenci so imeli jasno usmeritev, da se mora

preprosti obleki, ki stoji med pralnimi stroji in v rokah drži pralni prašek

ženska zaposliti in prispevati svoj delež k družinskemu proračunu, ker

Net Efekt tovarne Zlatorog. Iz obeh fotografij je mogoče razbrati, da je

ima družina v mestu večje potrebe. V nasprotju s tem pa je v mestih

pranje delo, ki ga opravljajo ženske, natančneje gospodinje, moški pa

ostajalo prebivalstvo, ki je tam živelo že od prej in imelo zakoreninjeno

tukaj nastopa v vlogi učitelja, ki jim prinaša pomoč pri »njihovem«

pojmovanje o tradicionalni vlogi ženske kot gospodinje in matere.

opravilu, pranju.

Mila, podobno pa tudi preostale sogovornice, prek svojih otrok, vnukov,

Oglasi za pralne stroje in pralni prašek naslavljajo ženske, ki nastopajo v

zaposlenih v domu, prijateljev in medijev danes opaža spremembe

osrednji vlogi, in družino. Na nobenem izmed oglasov se ne nahaja samo

življenja skozi čas, kar vpliva na njen odnos do preteklosti. Sogovornice

moški, če se že pojavi, je v vlogi očeta in moža ali pa svetovalca, vendar je

skozi svoje otroke opažajo generacijsko spremembo pri vzgoji otrok in

vedno prisotna tudi ženska, ki je portretirana kot osrednja naslovnica

gospodinjskem delu ter menijo, da se stanje izboljšuje, saj so sedaj v

oglasa.41 Fotografije in besedilo odsevajo patriarhalne odnose, saj je

gospodinjsko delo vključeni tudi moški. Mila je izrazila veselje nad tem,

ženska tista, ki pere, nikoli pa to ni moški. Kot pravi Patric Patterson

da zna danes ogromno moških prati in kuhati. »Včasih pa ne, copata je bil

(2011: 91), naprave ponujajo ženskam osvoboditev znotraj vloge modernih

dec, če je tkole delo. To je babji del, kaj boš, bojo že babe delale. Ne, drgač

jugoslovanskih žensk, ne pa tudi emancipacije od te vloge.

je blo, no. Zdej mal na površje prhajamo ženske.«

Javne servise v socialistični družbi so razumeli predvsem kot

Hermina, zdravnica, rojena v Žalcu leta 1940, ki je po študiju ostala v

razbremenitev žene pri opravljanju njenih dolžnosti in manj kot pomoč

Ljubljani, se je spominjala: »Sej sn morala možu zlikat srajce, da je lahk v

vsej družini (Jeraj 2005: 282). Kot pravi Renata Jambrešić-Kirin (2013:

srajci v službo šel pa mel kravato zavezano.« Njena prijateljica Petra,

189), je pričakovanje do žensk, da opravijo gospodinjsko delo in skrbijo

ekonomistka, rojena leta 1968 v Beltincih, jo je dopolnila:

za otroke, ostalo prisotno v jugoslovanski družbi navkljub njihovi

»Niso pa bli moški navajeni, da bi si sami srajco zlikal; zdle pa poznam

zaposlitvi za poln delovni čas. Kampanje AFŽ-ja so si za cilj postavile

tole generacijo, mojga sina recimo, si sam zlo lepo zlika srajco. Ko sta šla s

spremeniti zavest o družbenih vlogah žensk, niso pa naglaševale moških

punco na svoje, prej sn js likala, pa prav: 'Ne, ne, sej si js tut znam, nisem

– očetov, sodelavcev in mož. Po mnenju Barbare Einhorn (1993: 35–36) so

invalid.' No, tko da je zdej čist drugač. Sem mojga otroka tut sama tak

za emancipacijo žensk nujne politike, ki stremijo k spremembi ravnotežja

vzgajala, da more kej sam nardit. Moj mož pa mi smo bli drgač vzgojeni.

odnosov med spoloma v družbi kot celoti (gl. tudi Bourdieu 2010).

Doma sem bla pa vzgojena da smo punce pomivale posodo, fantje so šli pa

kaj druzga delat, drve sekat.«

41 Reklame za avtomatske pralne stroje v Kanadi konec 1950-ih let so nagovarjale k nakupu tudi moške s slo-

Sogovornicam se to, da same opravljajo gospodinjsko delo, ni zdelo nujno

ganom: »Tako preprosto, da zmore tudi ‘moški’« (Parr 1997: 167).

82 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

83

nepravično in so pri tem izpostavljale, da moški niso imeli časa za

Na cesti včasih nisi vido nobenga moškega, da bi tko k zdej voziček

gospodinjenje, saj so delali druga dela, ki so bila fizično bolj naporna.

vozo. Zdej moški več vozjo vozičke, kt mame in oni so ponosni.

Glede na takšno delitev dela se je ženskam zdelo samoumevno, da so

Včas ne bi previl otroka, ne bi ga mel v naročju. Voziček da bi pelu?

same opravile gospodinjsko delo, saj so moški delali zunaj, in zato

Ma kje pa! Kokr da ženske majo čas, moški majo pa moško delo. Če je

vprašanja pomoči moškega v gospodinjstvu niso nujno videle kot

pa mal zravn pomago, so mu pa prec rekl, da je copata. Zdej pa ni

vprašanja enakopravnosti med spoloma (prim. Vodopivec 2001: 79).

nobedn copata, se lahko še postavi. To se je zlo na plus spremenilo.

Generacija mojih sogovornic je bila rojena pred 2. svetovno vojno in

vzgajana v pretežno agrarnem okolju, v katerem so bile večinoma njihove

Sogovornice ne izražajo želje po vrnitvi v pretekli čas, ampak ravno

matere same odgovorne za gospodinjstvo. V takšnem okolju so bile

nasprotno, zdi se jim, da je danes pri delitvi dela med spoloma v

vzgajane in socializirane, zato je bila kombinacija družine, materinstva

gospodinjstvu prišlo do pomembnih premikov na bolje.

in dela zanje del normalnega življenja žensk.

Kot je razbrati iz pripovedovanja Mile, je razdelitev dela v njenem

Svoj čas so razumele kot čas, ki ga lahko kadarkoli prekinejo potrebe

gospodinjstvu z Jožetom ostala spolno določena. Ženske povojne

družine, saj so bile socializirane, da potrebe družine postavijo pred svoje.

generacije so pri oblikovanju lastnih gospodinjstev ostale odgovorne za

Miranda, gospodinja, rojena leta 1941, mi je to, da doma ni bila plačana za

kuhanje, čiščenje, pranje perila in vzgojo otrok (gl. Schwartz Cowan 1983;

opravljanje gospodinjskega dela, pojasnila takole: »Doma za svoje delaš, a

Dobnikar v Kollontaj 1982: 11; Einhorn 1993; Gail in Kligman 2000; Pence

ne. Mi ni blo nkol težko.« Glede gospodinjskega dela in vzgoje otrok so

2008; Verdery 1994), toda kljub temu je pralni stroj kot nova tehnologija

večkrat dejale, da je »to ženska morala nardit in tak je blo skos«. Na čas, ki

prinesel pomemben premik v dojemanju razdelitve dela in odnosov med

ga ženske kot matere in gospodinje posvečajo svojim bližnjim, je mogoče

spoloma v gospodinjstvu ter spremenil komunikacijo v družini, življenjske

pogledati tudi kot na obvezo, rojeno iz ljubezni, ki je bila lahko nagrajujoča

vzorce, pričakovanja in načine, na katere je družina delovala.

in ki jim je odrekanje osmišljala. Tudi Daniela Koleva (2012) ugotavlja,

Zvone, rojen leta 1938 v vasi blizu Mosta na Soči, se je spominjal, da je pri

da je večina njenih sogovornic dojemala kombinacijo materinstva in dela

devetih letih skupaj z mamo klekljal: »Js sn hodo dol, da sn kleklu, potle

ne samo kot normalno, ampak tudi kot polno pomena.

ko so me pa bratje vidl, je bla pa vojska in so rekli: 'Bejž se operirat, boš

Sedanji čas sogovornice opredeljujejo kot popolnoma drugačen, vsaj kar

dobo nov spol in potlej boš kleklu'. In potlej sn pusto, šel u kot in se joko,

zadeva delitev dela v gospodinjstvu, in sicer zaradi udeležbe moških, pri

ker mi niso pustl.«

čemer ponosno povedo, da so tudi same kot matere in vzgojiteljice svojih

Iz te izjave opazimo, da je dojemanje moškosti povezano z občutkom

sinov pomembno prispevale k tej spremembi. Mila je Jožeta opisala kot

sramu, če moški delajo »ženska« dela. V družbi so videti kot šibki in

neveščega kuhanja, ki zna samo pogreti kakšno jed ali skuhati kavo,

poženščeni, saj mora biti moško delo izkušeno kot tisto, ki daje moč. Kot

medtem ko je ponosno dejala, da je bil sin odličen kuhar, od katerega se je

pravi Raewyn Connell (2005: 68), »moškost« ne obstaja brez nasprotja z

tudi sama učila. Sonja, trgovka, rojena leta 1928 v Zgornjem Kašlju pri

»ženskostjo«, zato sta koncepta inherentno relacijska. »Hegemonična

ljubljanskem Polju, pojasnjuje, zakaj je danes življenje boljše v primerjavi

moškost« ni fiksen tip značaja, ampak moškost, ki okupira hegemonske

z življenjem nekoč z opisom spremembe družbene percepcije dojemanja

položaje v danem vzorcu odnosov med spoloma, ki je vedno v

moškega in ženskega dela:

84 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

85

preizpraševanju (Connell 2005: 76). Kulturno pojmovanje moškosti

Ko smo se z Milo in Meto pogovarjale o tem, kdo je v gospodinjstvu pral,

temelji na kompetentnosti moških pri uporabi in popravilu strojev, ki

je Meta dejala, da so prali tudi moški ali pa vsaj vključili in izključili pralni

predstavljajo podaljšek družbene moči moških in nadzor moškega nad

stroj. Mila je dejala, da je Jože pral, če je imela sama kakšno drugo delo, in

okoljem. Ženske so lahko uporabnice strojev, še posebno gospodinjskih,

takrat ga je poslala, naj pogleda, če bo stroj kmalu končal s pranjem: »O

kar pa se v družbi ne dojema kot kompetenca v zvezi s tehnologijo, za

madona, kva pa zle dela? Sem rekla: 'Jože, pejt pogledat, kva dela', k so

razliko od uporabe tehnologij s strani moških (Wajcman 1991: 89). Stroji,

stopnice ble. Če sn mela js kakšen tak del, sn rekla: 'Pejt v kopalnico pa

še posebej novi, so običajno povezani z moškim spolom, saj sta tehnologija

sedi pa glej'.« Mila je dejala, da je Jože prav rad pral, in dodala: »Na gumbe.«

in moškost tesno povezani. Mila mi je dejala, da avta ni vozila:

Meta je v smehu dodala: »Sej ni pral, je stroj pral. Sej ti sam vključiš pa

počakaš do konca procesa.« S tem je opozorila, da po njenem mnenju

Ma Polonca, ne najdeš v Sloveniji tok trapastga človeka za avto,

strojno pranje ni bilo več dojeto kot delo v pravem pomenu besede, ker ni

k sn jst. Enkrat sma šla z Jožetom na en travnik, je pa reko:

bil človek tisti, ki je pral, ampak stroj.

»No tlele pa mnda ne boš kej nardila. Lej, to je treba vklop, pa to drži

Za razliko od ročnega pranja, ki je bilo nemehansko, je mogoče z uvedbo

pa mal glej.« Ja, js tisto nardim, sem bla že v drevesu.

pralnih strojev v gospodinjstvu prvič opaziti tudi udeležbo moških pri

Je pa reko: »Veš kaj, boljš da ga pustiš.«

pranju. Ravno zaradi stereotipne povezanosti moškega spola s tehnologijo

V družbi se določenim tehnologijam, kot opozarjata Cynthia Cockburn

je tehnološki razvoj v gospodinjstvu začel postopno v gospodinjska

in Susan Ormrod (1993: 1), podeljuje višji status od drugih. Vožnja

opravila vključevati tudi moške. Medtem ko sta tako Mila kot tudi Jože

avtomobila velja za pomembnejši osebni atribut kot uporaba pralnega

pralni stroj prižigala in ugašala ter pritiskala na gumbe, je Jože bolje

stroja. Tako ustvarjena hierarhija je hierarhija med spoloma, in ni

poznal pralni stroj kot tehnologijo. Mila se je spominjala: »Ko smo dobl

naključje, da se prva tehnologija povezuje z moškim, druga pa z žensko.

pralni stroj, sem rekla: 'Jože, usedi se, tole vse lepo preber, preštudiri, pa

Ženske so od določenih tehnologij distancirane že v njihovem odraščanju,

men povej, kiri gumbi so za kej'. To je za vklop, to je za centrifugo. Js nisn

zato pridobijo manj zgodnjih izkušenj z določenimi stroji in napravami

brala tistga.«

kot moški.

Po drugi strani pa se je Meta, ki je živela sama, lotila tudi tehničnih

Zbornik Ženske, spol in tehnologija ( Women, Gender, and Technology,

opravil, saj ji drugega ni preostalo. »Pa sem si telefon takrat prštimala. Je

2006) temelji na tezi o soustvarjanju in predpostavki, da je tehnologija

reko nečak: 'Pršel bom', ga pa ni blo in sn se js zravn usedla in sem to use

družben proizvod, zato se vzorci odnosov med spoloma z njo reproducirajo,

sama nardila, pa ga pol nikdar več nisem klicala.« Mila jo je dopolnila:

istočasno pa tehnologija oblikuje družbo. Če je spol vkodiran v tehnologijo,

»Včasih je tko, če je sila, pa nardiš.«

potem bo ta okrepila razlikovanje med spoloma (Frank idr. 2006). Še

V uradnem diskurzu je opaziti spodbujanje žensk k aktivni udeležbi pri

danes moškim pogosto stereotipno pripisujemo odgovornost za

uvajanju in poznavanju tehnoloških novosti v domu. V nepodpisanem

gospodinjske naloge, ki vključujejo tehnologijo, kot je skrb za avtomobile

članku v časopisu Sodobno gospodinjstvo (1959: 245) piše, da je razumljivo,

in domača popravila, ženskam pa ukvarjanje z netehničnimi nalogami,

da je stališče žensk do stroja drugačno kot stališče moškega, saj so skozi

kot je kuhanje in skrb za otroka.

mnoga stoletja ženske opravljale gospodinjska dela ročno, zato se jim je

86 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

87

težko privaditi na drugačen način dela. Po drugi strani pa naj bi moški

na servis, sn pa rekla: »Kako? Js morem pol postrežka dobit,

popolnoma drugače spremljali razvoj tehnike, za katerega se prej

pa 5. nadstropje,« je pa reko: »Bom pa kr tam naredo«.

navdušijo »saj mu je cilj, robot« (ibid.). V članku piše tudi, da bo nova

mlada ženska generacija »gledala na te stvari gotovo tako, kot je treba«

Tudi vodovodarji so bili moškega spola in Mila se je hvaležno spominjala,

(ibid.), iz česar je mogoče razbrati, da je sedaj prišlo do preobrata v

kako jo je eden podučil, da mora po končanem pranju gumo najprej

dojemanju odnosa do tehnike med spoloma in tudi, da se mora gospodinja

očistiti vode, saj jo drugače razžira.

pred nakupom gospodinjskega stroja temeljito poučiti o njem.

Postopni tehnološki razvoj je gospodinjstva preoblikoval iz osnovnih

»Ni dovolj, da razume vsa navodila, razširiti mora tudi svoje tehnično

proizvajalnih enot v potrošne. Prisotna je bila močna težnja v smeri

znanje. Nagli razvoj tehnike in tehnična izpolnitev gospodinjskih strojev

individualne opreme gospodinjstva s sodobnimi tehničnimi

skoraj zahtevata od gospodinje, da se zna s prodajalcem in inštalaterjem

pripomočki, dom pa so dojemali kot izraz družbenega statusa in

tudi strokovno pogovoriti in posvetovati« (ibid.). Le s tem, ko bo ženska

individualne identitete. Nasveti v revijah in časopisih so ženskam

stroj razumela tudi iz tehnične plati, ga bo lahko gospodarno izkoristila

predstavljali normativ dobrega okusa v okraševanju doma, ki je temeljil

(Nepodpisano 1959: 245).

na modernističnih imperativih preprostosti in funkcionalnosti kot

simbolih dobrega okusa gospodinje in njene osebne sreče. Z postopnim

Če se je pralni stroj pokvaril, je Mila poklicala serviserja, saj po njeni

razvojem kulture potrošnje je prišlo do tudi procesa, s katerim je bilo

besedah Jože ni imel smisla za popravila in večino gospodinjskih

gospodinjsko delo »estetizirano« v smislu, da so standardi vključevali

pripomočkov je Mila servisirala sama.

ne samo tehnične standarde higiene in učinkovitosti, ampak tudi stil,

To mam pa js po mojem atu, k je bil kovač. Kolega mi je kupo lep set

harmonijo in atmosfero.

šraufncigerjev za rojstn dan. Sn rekla, js morem vse pršraufat, al pa

Tako so ženske izražale svojo osebnost in postale administratorke

odtok čistet. Na kolena, odšraufat, sčistit lepo pa da si najdo tist grif

dóma. Ta estetizacija je bila tesno povezana s prevladujočim

pa nazaj lepo pršraufo. Sesalc sn js razšraufala, sčistla.

pojmovanjem moškosti in ženskosti v gospodinjstvu, saj so bili čiščenje,

kuhanje in skrb za družino vedno bolj povezani z uporabo dobrin,

Za razliko od gospodinjskih pripomočkov pa Mila ni nikoli popravljala

potrošna kultura pa je bila prepojena s konvencionalnim razumevanjem

avta, saj je to počel Jože: »Pr avtu pa roke gor. Ga je Jože šraufo pa na

ženskosti in moškosti (Lury 127–123).42 Ženske so bile z nakupom in

servisu. Polonca, da ti povem, pr nas je bil avto bl čislan kokr žena.«

uporabo sodobnih gospodinjskih naprav, kot je bil pralni stroj, domače

Serviserji pralnih strojev so bili praviloma moški. Meta se je spominjala,

nosilke modernizacije s poslanstvom preoblikovanja preostalih

da je imela zelo zanesljivega tehnika za pralni stroj Gorenje.

42 Adrian Forty (v Lury 1996: 127) navaja, da je bila do srede 19. stoletja izbira pohištva primarno moška Tut če je bla nedela popoldne, pa nisn mogla prat, se je ustavo, pa

aktivnost, toda do 1860-ih je izbira domačijske dekoracije in pohištva postala najprej aktivnost žensk reko: »Bom prec pršel.« In je res takoj pršel. Tok je bil ta tehnik, luštn.

srednjega, kasneje pa tudi delavskega razreda. Nasveti iz priročnikov za ženske so veleli, da mora biti dom

Enkrat bi ga mogla dat pa v popravilo, da bi ga odpelo tja

čim manj podoben prostoru moževega dela in da mora notranjost izražati osebnost družinskih članov, še

posebno »hišnih dam«.



88 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

89

družinskih članov v moderne državljane (prim. Chernyshova 2013; Reid

2007).





1.4


Pranje oblačil je ostala individualna odgovornost žensk v gospodinjstvu,

ki so jo še dodatno utrdile gospodinjske naprave s tem, ko so najtežje

Prihranjeni čas med pranjem

fizične naloge spremenile v rutinska opravila, ki so jih ženske sedaj lahko





in njegova relokacija


opravljale same. Kot je mogoče razbrati iz udeležbe moških v procesu

pranja s pralnim strojem, je obdobje uvajanja gospodinjskih naprav tako

Leta 1984 je nepodpisani avtor članka v Naši ženi (1984: 5) spodbujal

v socialističnem kot tudi v kapitalističnem kontekstu povezano z

podjetje Gorenje k izdelavi večjega števila pralnih strojev za domači trg z

družbenim konstruiranjem moškosti in s tehnologijo. Oglaševalski

argumentom, da sodobne družine in ženske » ni brez bele tehnike « 43

diskurz in pripovedovanje mojih sogovornikov in sogovornic potrjujeta,

ter se pri tem spraševal: »Bomo mar z zaviranjem prodaje stopili nazaj v

da so moški ohranili vlogo inštruktorjev, nadzornikov in serviserjev, niso

petdeseta leta, ko so se predvsem ženske mučile z ročnim pranjem?

pa si delili gospodinjskih opravil z ženskami. Dejstvo, da so moderne

In ali ne bi veljalo razmisliti o tem, da bi zmanjšali prometni davek na

gospodinjske naprave ženskam pomagale razviti nove estetske in

belo tehniko, ki je danes potreba kot kruh?«

afektivne politike samorealizacije kot primer modernih gospodinj, mater

Iz vrednosti prometa v trgovini na drobno po predmetih je razvidno,

in žena, ni razviden iz pripovedovanj. To me navaja na misel, da so se

da je bila leta 1975 v Sloveniji vrednost prometa s pralnimi stroji 182

sogovornice zavedale mnogih ekonomskih in družbenih omejitev, ki so

milijonov dinarjev, leta 1977 se je povišala za približno 50 milijonov in

jim preprečevale njihovo polno emancipacijo, in da šele svoje hčere in

znašala 235 milijonov dinarjev, najbolj izrazit vzpon pa je bil razviden

vnukinje danes dojemajo kot emancipirane ženske.

med letoma 1980 in 1981, ko se je povišal skoraj za 200 milijonov dinarjev

(Statistični letopis SR Slovenije, 1982: 305). S širšim dostopom do

gospodinjskih pripomočkov so se povečevale tudi razlike v opremljenosti

gospodinjstev z aparati med kmečkimi in nekmečkimi domovi.44

43 V celotni Jugoslaviji je bilo 17 večjih podjetij, ki so proizvajala pralne stroje. Najbolj znana so bila: Gorenje, Rade Končar in Iskra (Krpić 1989: 47). Podjetje Gorenje s sedežem v Velenju, ki je proizvajalo tudi druge gospodinjske

aparate, je bilo leta 1988 prvo na lestvici največjih delovnih organizacij po dohodku v Sloveniji. V dvanajstletnem obdobju 1978–1989 je bila po dohodku trikrat na prvem mestu Iskra, dvakrat TAM in Železarna Ravne, nekajkrat

pa tudi Železarna Jesenice, UKC Ljubljana in Gorenje. Leta 1988 je bilo podjetje Gorenje med tremi največjimi

izvozniki na zahodna tržišča s 6,60-odstotnim deležem v izvozu (Klemenčič 2013: 117–118).

44 S trajnimi dobrinami široke porabe so bila opremljena predvsem mestna gospodinjstva, z izjemo radijskih

aparatov, ki so bili tako v kmečkih kot nekmečkih gospodinjstvih. Konec 1960-ih let je imelo pralni stroj

polovica nekmečkih, četrtina mešanih in manj kot desetina kmečkih gospodinjstev (Čepič 2005: 1090). Leta

1986 so povprečna letna razpoložljiva in porabljena denarna sredstva za gospodinjske aparate v kmečkem

gospodinjstvu znašala skoraj 20.000 dinarjev, v nekmečkem pa skoraj 42.000 dinarjev, torej dvakrat več kot

v kmečkem (Statistični letopis SR Slovenije 1989: 476).

90 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

91

Kot ugotavljata David Crowley in Susan Reid (2010), potrošnja in postopna

in skrbele za svoje družine, pa do tega, da je naša generacija

redefinicija luksuza, skupaj z dostopom do prostega časa vseh družbenih

dojenčke ob neprimernem času, včasih tudi ob petih zjutraj,

slojev označujeta eno od najbolj temeljnih zgodovinskih sprememb v

zbujala, jih nosila v vrtce zato, da smo lahko šle v službe in da smo

državah vzhodne Evrope, ki postanejo množične potrošne družbe. Z

lahko kasneje postorile še vse doma. Utrujene, izčrpane, s tem da

razvojem množične potrošnje in z večjo prodajo pralni stroji niso več

smo dajale in dajale, smo prišle do tega našega preobrata, ko smo

predstavljali luksuza in novitete na tržišču. Po izjemno hitrem širjenju

šle v pokoj, ko so otroci odrasli in ko smo se odločile, da si vzamemo

na prehodu iz 1960-ih v 1970-ta leta so postali nujna potreba in nekaj

čas zase.

običajnega v vsakem domu. Vedno redkejša so ostajala gospodinjstva, ki si

pralnega stroja niso mogla kupiti, in ljudje so jih dojemali kot rekvizite

Mila mi je med njenim govorom zavezniško pomežiknila: »Vidiš, to ti bo

normalnega, modernega, civiliziranega življenja, s čimer so predstavljali

zelo koristilo za tvojo nalogo.«

normo. Pralni stroj je postal »nepogrešljivi član mnogih družin«, »zadnji

Po koncu koncerta sva z Milo na hodniku srečali Meto, ki je navdušeno

na seznamu gospodinjskih pripomočkov, ki bi se mu odrekli« in

dejala: »Ja, dober so odpel.« Mimo je prišla umetniška vodja in obe sta

»nenadomestljiv pomočnik in zaveznik« (Lipovšek 1991: 52). Kot je

pohvalili njen govor, ona pa se je v zahvalo nasmehnila in skomignila z

ugotavljal Jože Goričar (1980: 85), je z naraščanjem dostopnosti

rameni. Mila je pristopila do prijateljice Ivane, stare približno 60 let, ki je

materialnih dobrin v Jugoslaviji v 1980-ih letih prišlo do možnosti

tudi razstavljala slike, in jo ogovorila: »Kulk maš ti časa, pa še otroke

zadovoljevanja ne le temeljnih, eksistenčnih potreb, ampak tudi tistih, ki

maš!« »Ah«, je Ivana skomignila z rameni in ji v odhodu dejala: »Moji so

so bile do takrat še »na oni strani nuje,« ko so postale za mnoga

že zrastl. Vsak po svoje gre, a veš, to je tko.«

gospodinjstva pralni stroj, hladilnik, štedilnik, radio, televizor in celo

Sedaj, ko je v pokoju in zanjo skrbi osebje doma, ima Mila več časa, da

avtomobil nujne življenjske dobrine.

počne stvari, za katere ji ga je prej zmanjkovalo, in da sebe postavi na prvo

Mila je vse zbrane za mizo opomnila, da se bo vsak čas začela otvoritev

mesto. Ko sem jo povprašala o njenem prostem času, ko je bila še

likovne razstave in koncert mešanega pevskega zbora. Z veseljem sem se

zaposlena in je imela majhnega otroka, je zamahnila z roko in pojasnila:

odzvala njenemu povabilu. »Barčica po morju plava, drevesa se

»Prosti čas? Ah, sej ga ni blo. S kolesom sem se iz Dola v Lublano vozila

priklanjajo …« je odmevalo iz dvorane, ko sva vstopili vanjo, saj je pevski

dam iz šihta, včasih zvečer.«

zbor že začel z nastopom. Mila je začela glasno prepevati z njimi. »Ja,

Poleg službe je obiskovala še večerno šolo, skrbela za gospodinjstvo,

generacija smo, ravno nastala v tistem času, ko se je vojna vihra nekako

hodila na sestanke Komunistične partije, bila pa je tudi mati enemu sinu.

umirila,« je po odpeti pesmi s svojim govorom začela vodja umetniške

Posebej je izpostavila, da je delala tudi udarniško. » Kr mal je blo spanja.

skupine, stara približno 60 let.

Mogoče zato je pa pol jetika udarla, tuberkuloza … No, pa sej se vse

V času, ko smo odraščali, in do sedaj se je spreminjalo zelo veliko

pregura.« Mila je imela enega otroka, bile pa so tudi ženske, ki so jih imele

– od tehnike do našega načina življenja. Če samo pomislimo, da

več, kar je seveda pomenilo več gospodinjskega dela. Alenka, ki je bila

so bile naše mame zadovoljne predvsem s tem, da so stale v kuhinji

mati šestih otrok, je dejala, da je v prostem času rada brala knjige in

gledala filme: »Sicer pa ni blo takrat velik časa. Meni je bil čas dragocen.

92 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

93

Imela sem toliko gospodinjskega dela, šest otrok. Nisem mogla sedet in

opredelitvi prostega časa poznati kontekst aktivnosti, če jih želimo

gledat televizije, ker pol nisem mogla tega časa not zapolnit.«

opredeliti kot prostočasne.

Ženske, kot je Mila, so se v socialistični Sloveniji v svojem vsakdanu v

Miranda se je spominjala, da je ogromno Primork hodilo na plačano delo

največji meri spopadale s posledicami ekonomskih problemov sistema,

v Italijo, kjer so opravljale gospodinjska dela, kot so čiščenje, likanje,

predvsem s pomanjkanjem. One so bile tiste, ki so v svojem času odsotnosti

kuhanje, nakupovanje, čuvanje otrok … Martina Orehovec (1998) je v vasi

od dela v okviru družinske potrošnje nakupovale dobrine in izvajale delo

Sv. Peter v Istri zaznala paradoks, da so ženske hodile opravljat

za družinske člane ter družinsko potrošnjo dopolnjevale z neplačanim

gospodinjsko delo v Trst, kjer so zanj dobile plačilo, doma pa je bilo isto

delom po neformalnih mrežnih povezavah za lajšanje vsakdanjih težav

delo še vedno podcenjeno, samoumevno in seveda neplačano, kar

pri pridobivanju različnih dobrin (Bartlett 2010: 239), pri čemer velja

nakazuje na razporeditev in delitev gospodinjskih del med spoloma, pri

omeniti, da je bilo tega pri nas v primerjavi z vzhodnimi socialističnimi

čemer velja omeniti, da so doma tudi moški delali zastonj. Prihodki iz

državami precej manj, in še to večinoma v prvem obdobju povojnega

plačanega gospodinjskega dela so predstavljali dodatek in pomembno

časa. Kot navaja Katherine Verdery (1996: 47), v socialističnih sistemih

denarno dopolnilo ter so pripomogli k večji ekonomski neodvisnosti

»zapravljen čas«, ki je za kapitalista izgubljen profit, ni imel istega pomena.

žensk, saj je problem gospodinjskega dela ta, da ne prinaša nobenega

Porabljen čas s stanjem v vrstah ni socialistične države nič stal, je pa

dobička, ki pa je osnovno merilo vrednotenja dela v kapitalizmu (Orehovec

imelo stanje in čakanje ljudi v vrstah drug pomen, ki je lahko bil izkušen

1998: 92).46 S tem, ko so bile ženske za časovno zelo zamudno delo, kot je

kot občutek podrejenosti in hierarhije.

gospodinjstvo, v Italiji plačane, so začele vse bolj dojemati čas kot denar

V gospodinjstvu potekajo aktivnosti ves čas.

(prim. Brumen 2000: 356). Čas je v očeh sogovornic postal vrednost, ki je

45 Kot pravi Ann Oakley

(2000), je proizvodna enota gospodinjstva enota sorodstvenih razmerij, v

lahko bila tudi prodana, in redkejši kot je bil, bolj dragocen je postajal.

kateri življenje ni razdeljeno na delo kot zaslužek in to, kar počnejo

Modernizacija, ki jo prinesejo pralni stroji, je povezana tudi z denarno

preostali čas, ampak morajo biti ta opravila časovno neomejena.

ekonomijo. Barbara Adam (1995: 100) meni, da »biti učinkovit« pomeni

Gospodinjske odgovornosti otežujejo strukturiranje časa in razmejujejo

izvesti nalogo v najkrajšem možnem času, »biti dobičkonosen« pa pomeni

dela od prostega časa, saj se aktivnosti med seboj stapljajo. Mike

porabiti, kolikor je mogoče malo denarja v delovnem času. V gospodinjstvu

Featherstone (1987: 113) opozarja, da prosti čas asociira na zabavo,

razvedrilo in užitek, toda čas nedela lahko vključuje tudi opravljanje

46 Na naših tleh imamo v zgodovini primer osvoboditve žensk od gospodinjskega dela. Marta Verginel a

rutinskih opravil, kot je na primer gospodinjsko delo, zato je potrebno pri

(1990: 179) pravi, da so se v vasi Dolina pri Trstu s kmetijstvom ukvarjali moški in zaradi tega ostajali doma,

ženske pa so prevzele sekundarno dejavnost, ko so v bližnjem mestu Trst prodajale domači kruh in bile

45 Stjepan Han je leta 1956 v raziskavi o dejavnikih majhne proizvodnosti žensk v gospodinjstvu ugotavljal, da

aktivno vključene v mestno življenje. Katastrski uradnik iz leta 1823 navaja, da je bilo prav krušarstvo je delala vsaka gospodinja v Jugoslaviji dnevno vsaj deset ur, zaposlena ženska pa je za gospodinjsko delo

dejavnost, ki je družinam omogočila preživetje. Kriza tradicionalnega kmetijstva je povzročila zamenjavo

porabila približno štiri ure dnevno. Gospodinje so opravile okoli 41 milijonov delovnih ur dnevno, kar je bilo

vlog, saj se je ženska vrnila na polje in prevzela gospodinjsko delo, mož pa se je zaposlil in prejemal plačo.

trikrat več kot vsi, ki so delali na katerem koli gospodarskem področju z izjemo zasebnih kmečkih

Marta Verginel a (2006) ugotavlja, da sta tako cerkvena kot tudi posvetna oblast težili k opustitvi krušarstva,

gospodarstev (Han 1956: 166–167). Iz te raziskave je razvidno tudi, da so se zavedali problema neplačanega

da bi se ženske posvetile gospodinjenju in vzgoji otrok, saj je pomenila njihova odsotnost od doma grožnjo

gospodinjskega dela in bili kritični do njegovega podcenjevanja v družbi.

moralni integriteti družine in morebitno prevlado nad moškimi, kar bi korenito spremenilo družbeni red.





94 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

95

je cilj zmanjšati čas, porabljen na dani aktivnosti. Porabljenega časa in

energije v aktivnostih, kot so kuhanje, varstvo otrok, pranje in krpanje

oblačil ni mogoče objektivno izmeriti, saj se, kot opozarja Barbara Adam

(1995: 95), čas, porabljen za gospodinjska opravila, nahaja izven urnega

časa zaposlitvenih odnosov. Če se navežem na Juliet Schor (1992), ravno

zato, ker je ekonomska vrednost časa gospodinje nepriznana in ker je

prostemu času žensk pripisana nizka vrednost, je bilo mogoče dojeti

lastništvo gospodinjskih naprav, kot je pralni stroj, kot časovni

prihranek.47

Fotografija 8:

Iz oglasnega diskurza za pralne stroje v navezavi na prosti čas je mogoče

Pravi korak

opaziti emancipatorni potencial, saj so oglasi ženskam obljubljali

do zadovoljstva

Vir: Tovariš 1969,

zadovoljstvo in več prostega časa, ki je bil lahko porabljen za počitek. Na

št. 42.

Fotografiji 8 se nahaja oglas za avtomatski pralni stroj Gorenje, na

katerem podjetje čestita ženskam ob dnevu žena in hkrati sporoča

moškim, da je nakup pralnega stroja pravi korak do ženinega zadovoljstva.

Poleg besedila je narisana ženska, ki se pozibava na gugalniku in nam s

tem sporoča, da ima sedaj več prostega časa, med katerim lahko počiva,

ker pralni stroj pere namesto nje.





Fotografija 9:

Prijatelj,

ki ne razočara žene.

Vir: Naša žena,

april 1974.

47 Poleg pralnih strojev opazimo podoben diskurz glede časovnega prihranka tudi pri uvajanju sintetičnih pral-

nih sredstev (detergentov) v gospodinjstva, ki so v primerjavi s klasičnimi pralnimi sredstvi pralni postopek

skrajšali za tretjino ali polovico. Zanje so se odločale zaposlene žene, ki so bile hkrati tudi gospodinje in ki

jim je bil »čas zlato« (Popović 1958: 43).





96 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

97

Na Fotografiji 9 je mogoče iz oglasa razbrati, da so bili konec 1960-ih let

na tržišču že superavtomatski pralni stroji z desetimi programi. Pralni

stroj Gorenje so oglaševali kot družinskega »prijatelja, ki ne razočara,« s

čimer meri na svojo kvaliteto in zanesljivost. V primerjavi s prvimi tipi

avtomatskih pralnih strojev iz Gorenja ( PS 270 in PS 272) so imeli novejši

tipi (npr. PS 1010) manjšo porabo vode, pralnega praška in električne

energije, njihov tehnološki napredek pa je prinašal tudi krajši čas pranja,

s čimer je obljubljal več prostega časa.48 V ozadju se nahaja tričlanska

družina, ki ne gleda neposredno v nas – mati se sklanja nad svojo družino,

oče pa se igra s svojim sinom. S tem oglas sporoča, da je pralni stroj ženski

kot materi obljubljal več prostega časa, ki ga lahko preživi z družino v

naravi.

Meta se je spominjala: »Js sem prala ponoč zarad tega, ker je bla

elektrika cenejša. Pol se je pa enkrat prtožila odspod, da se vse dol sliš

in rekla, da ona ne bo dovolila ponoč prat.« Mila je pojasnila, zakaj so

gospodinje prale ponoči: »Nektire gospodinje čez dan niso mele cajt

prat. Al je bla v službi, pol zaposlena in tkole in ga je zvečir vklopla

pa pustila in to, k začne centrifugirat, ropota ko strela. Sosedje so se v

velikih primerih prtožl, de ne morjo spat.«

Pralni stroj je do določene mere spremenil tudi tok časa, saj je omogočil

Fotografija 10: Starši, posvetite več časa svojim otrokom! Vir: Naša žena, april 1974.

opravljanje gospodinjskega dela ponoči, če je zanj zmanjkalo časa

čez dan. Obetal je tudi konec pranja, ki je trajalo skozi ves dan, saj je

Na Fotografiji 10 se nahaja mlada mamica, ki v rokah drži otroka,

omogočal tri majhna pranja oblačil čez teden.

besedilo pa pravi, da lahko medtem, ko se perilo samo pere, čas preživi z

otrokom in skrbi za njegovo vzgojo. A čeprav je pralni stroj omogočal

hitrejše in bolj učinkovito pranje oblačil, količina časa za vzgojo in

čuvanje otroka ni fleksibilna in ne more biti zmanjšana, saj traja ves dan.

Kar se je na prvi pogled zdelo kot ženski prosti čas, je bilo pogosto oblika

48 Novejši tipi so lahko oprali štiri kilograme in pol, prvi avtomatski pa le štiri kilograme perila. Prav tako se je skrbi za družinske člane.

skrajšal tudi čas pranja, saj so novejši tipi pralnih strojev perilo oprali hitreje, v 97 minutah, prvi avtomatski

pa v 150 minutah (Lipovšek 1991: 52).





98 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

99

V javnem diskurzu v 1950-ih letih je opaziti, da naj bi ženska na novo

prihranjeni čas z razbremenitvijo gospodinjskega dela porabila za

sodelovanje v javnem življenju kot enakopravna državljanka, za večjo

storilnost in kvalifikacijo na delovnem mestu ter za izobraževanje, da bi

dosegla polno družbeno enakopravnost, čas pa naj bi posvečala tudi

izobraževanju in vzgoji otrok. Če je diskurz o relokaciji gospodinjskega

dela iz zasebnih gospodinjstev v javne pralnice v 1950-ih letih ženskam

obljubljal več časa za počitek in samouresničitev s sodelovanjem v

političnih in družbenih aktivnostih, pa sedaj sporočila v oglasih ženskam

svetujejo, naj prihranjeni čas med pranjem porabijo za dosego višjih

standardov čistoče v domu in ne za udejstvovanje v javnem življenju.

Sonja, trgovka, rojena leta 1928 v ljubljanskem Polju, se je spominjala, da

je imela po službi veliko sestankov , saj je bila članica AFŽ-ja, ki je obstajal

do leta 1953, in Zveze komunistov, ki jo je, ko si je ustvarila družino,

zapustila, čeprav je bilo v socializmu članstvo v Partiji pomemben vzvod

za mobilnost navzgor na službenih položajih. »Ne moreš bit vse. Bit doma,

v politiki. Al boš mama, al pa v politiki. Narjen je mogl bit vse.« Kot pravita

Susan Gal in Gail Kligman (2000: 53), so pogoji dela, nizke plače in obseg

zahtev pri ženskah proizvedli občutek krivde, ker niso bile zmožne dobro

opraviti vsega, še posebej pri materinstvu. Če za primerjavo navedem

Fotografija 11: Tudi v vašo hišo bo pralni stroj Gorenje prinesel zadovoljstvo.

Ameriko, so se tamkajšnji standardi čistoče in vzgoje otrok močno dvignili

Vir: Tovariš 1970, št. 26(4).

v obdobju od 1920-ih do 1960-ih let, s čimer je ženskam ostalo še več dela,

saj se je prihranjeno delo preusmerilo na druge naloge (Lupton 1993).

Na Fotografiji 11 zgoraj se nahaja mlado lepo dekle, ki v rokah drži metlo

Ameriška raziskovalka Ruth Schwartz Cowan (1983: 214) opozarja, da je

in smetišnico. Sporoča nam, da je zadovoljna, ker ne pere več ročno in

potrebno premisliti nenapisana pravila, ki vodijo sistem, in sicer,

zamudno, zato ji ostane več časa za pospravljanje, na drugi fotografiji

da menjavamo naše rjuhe enkrat tedensko in ohranjamo kuhinjsko

oglasa pa sporoča, da ima z nakupom pralnega stroja več časa zase, pri

korito brezmadežno čisto, da pobrišemo mizo po vsakem obroku,

čemer se med česanjem las gleda v ogledalo, kar pomeni, da se sedaj bolj

splaknemo toaletno školjko, si krtačimo zobe, menjamo oblačila in

posveča svojemu videzu. S tem oglas posredno sporoča, da mora biti

peremo lase, nudimo glasbene lekcije našim otrokom in čuvamo

ženska najprej dobra gospodinja in skrbeti za družino, svoj prosti čas pa

svoje umazano perilo dobesedno in v prenesenem pomenu zase – to

posvetiti »kultiviranju fizične privlačnosti« s kozmetiko, modno obleko

generira več gospodinjskega dela, kot je resnično potrebno.

in pričesko, nakitom ter z ostalimi »atributi ženskosti« (Reid 2007: 59).

100 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

101

Ta pravila so nam bila predana od starejše generacije naših staršev.

ter odseva posledice njihovih odločitev (Parr 1997: 182), nanj pa je mogoče

Izvirala so iz strahu pred pomanjkanjem, ki ga je povzroča revščina in iz

pogledati tudi kot na predmet, ki je omogočal vzpostavljanje razlik med

želje dvigniti se nad njo. Sedaj, ko nas revščina ne ogroža več, moramo

ljudmi in pripomogel k razslojevanju v družbi. Ljudje so se namreč delili

ponovno ovrednotiti količino časa, ki smo ga porabili za vzdrževanje

na tiste, ki so pralni stroj imeli, in na tiste brez njega. »Joj, ko se je začel že

simbolov našega statusa in naslednji generaciji pomagati nevtralizirati

to«, se je spominjala Mila:

spolne konotacije pralnih strojev ter nesmiselni ideal brezmadežno belih

srajc in brezhibno negovanih tal (Schwartz Cowan 1983: 214).

No, ko so mel že drug pralne stroje. Madona, blagor jim! Če je mela

soseda pralni stroj, to je pa že velik pomenil, več je bla vredna. Tko so

Podobno ugotavlja Ann Oakley (2000: 110–112), ko pravi, da z

se mel. Zavisti je blo več, Polonca, zavisti. Pa majo pralni stroj, pa

avtomatizacijo in splošnim izboljšanjem življenjskih razmer danes

majo že avto – pa kakšen! Pa ni blo bog ve kaj najbrž. Za zdej.

gospodinje ne porabijo manj časa za gospodinjenje kakor njihove mame

ali stare mame, saj si ženske same prizadevajo dvigniti merila in

Družbena diferenciacija pa je po besedah Mile obstajala tudi znotraj

izpopolniti vsakdanja opravila. Tista opravila, ki so jih nadomestili

Jugoslavije, saj so bile Slovenke po njenih besedah prve, ki so dobile pralni

gospodinjski aparati in jih ni treba več opravljati, so nadomestili novi in

stroj:

bolj zapleteni vedenjski vzorci. Način gospodinjenja in merila, ki jih je

treba doseči, se prenašajo iz generacije na generacijo skozi splošno

Mam eno kolegico, k je mela strašno rada enga oficirja, ata ga pa ni

socializacijo, skozi katero se hči od matere uči gospodinjenja in

preneso. Pol je pa pobegnila z njemu v Banjaluko. Fantka je rodila,

poistovetenja s svojim delom, poleg drugih vplivov, kot so šola, televizija,

punčko pol. Je bla že dol tri, štir leta, pa piše: »Mila, zdej sem pa

mediji itd.

dobila pralni stroj.« Mene je pa kr stisnlo takrat, pa sem rekla:

Pralni stroj kot nova tehnologija v domu je do določene mere izzval in

»Poglej, dva otroka, moža, pa je mogla vse na roke prat, porkafiks.«

omajal strogo delitev dela na moško in žensko in v precejšnji meri zmanjšal

Js sem ga že mela.

obremenjenost žensk z ročnim pranjem. Toda pogostost pranja perila je,

kot opozarjata Ann Game in Rosemary Pringle (1984: 125), ustvarila novo

Vedno večja proizvodnja gospodinjskih aparatov je povzročila vidnejšo

vrsto garanja. Čas, porabljen za pranje, se je dejansko povečal, saj se je od

diferenciacijo med potrošniki. Z nakupom dragih dobrin, kot je bil pralni

žensk pričakovalo, da so oblačila prala pogosteje – dnevno, ne tedensko.

stroj ob njegovem prvem pojavu na tržišču, so se ljudje začeli deliti na

Pralni stroj je imel potencial precejšnjega zmanjšanja časa za pranje, kar

tiste, ki so si ga lahko privoščili, in na tiste, ki ne. Sčasoma so pralni stroji

pa ni samoumevno pomenilo več prostega časa za gospodinje, saj so se z

postali dostopni tudi ljudem z manj denarja, vključno s hladilniki,

zvišanjem standardov reprodukcije oblačila prala pogosteje in morala so

štedilniki in ostalimi gospodinjskimi pripomočki, vendar pa so istočasno,

biti bolj čista.

kot opozarja Stanko Ilić (1984: 151–152), posamezniki z boljšim

družbenoekonomskim položajem kupovali avtomobile in gradili

Pralni stroj kot tehnološko orodje, ki ga ljudje uporabljajo, ni samo

počitniške hiše, ker so že imeli gospodinjske aparate.

povezan z družbenimi vrednotami, ampak jih tudi uteleša. Ljudem

omogoča moralne izbire, vpliva na njihov način razmišljanja in dejanja

V skladu z uradnim diskurzom je bilo ženskam svetovano, naj

102 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

103

prihranjeni čas premestijo k »ljubečim vidikom gospodinjstva« in ga

pralnega stroja je Mila večkrat prosila moža, da ga je med pranjem

porabijo za kuhanje bolj okusnih obrokov, skrb za otroke in izboljšanje

opazoval ali pa je bila sama ves čas v bližini.

lastnega videza (prim. Bowden in Offer 1996: 245). Kako pa so ženske, kot

Res je, da so pralni stroji Milo in mnoge ženske razbremenili enega

sta Mila in Meta, izkusile spremembe svojega prostega časa, ki jih je

izmed najtežjih opravil in skrbi, toda hkrati je Mila, ki je bila poročena in

prinesel pralni stroj? Ko sem ju povprašala o tem, kako sta porabili na

imela enega otroka, ta čas porabila za izvajanje preostalih gospodinjskih

novo prihranjen prosti čas zaradi pranja v pralnem stroju, je Mila

opravil, tako da je čas, porabljen za gospodinjsko delo, zanjo ostal enak,

skomignila z rameni in se spominjala, da si je medtem našla kakšno drugo

saj je med pranjem perila začela opravljati še druga gospodinjska dela

delo:

(prim. Duda 2010c; Orehovec 1997), medtem pa je Meta, ki ni imela

družine in je živela sama, prihranjeni čas uživala kot prosti čas, saj je

Veš kako, nove zadolžitve sem mela. Mama je bla zlo bolana, teta je

medtem gledala televizijo in se družila z znanci.

bla bolana, pol so pa klical. Se je blo treba velikrat domov pelat.

Da nauš mislla, da mi je tok ostal časa. Js sem stanvala ven iz Lublane

Način preživljanja prostega časa žensk, ki ga je vsaka preživljala po svoje,

pa s kolesom se vozila, z vlakom v službo. Pralni stroj je mau przaneso,

govori o družbenih in ekonomskih pogojih sistema, vendar pa so bile

ampak kaj, k si pa ta cajt pa kaj druzga prjel v roko. Pa to mi je ostal,

omejitve in možnosti za prostočasne aktivnosti odvisne tudi osebnih

joj, pa še to moram narest.

preferenc in družbenoekonomskega položaja žensk. Pojmovanje

prostočasnih aktivnosti je relativno tako v kapitalističnem kot tudi v

Meta je zmajevala z glavo v znak nestrinjanja: »Ja no, ampak če je pralni

socialističnem kontekstu in je odvisno od spola, poklica,

stroj pral, sem se lahko lepo tamle usedla pa televizijo gledala, pa če je kdo

družbenoekonomskega statusa, izobrazbe, stanu in osebnih preferenc, pa

pršel, pogovarjala se«. Mila je nato z dvignjeno roko in iztegnjenim

tudi od tega, kaj razumemo pod to kategorijo.

kazalcem, kot da želi poudariti povedano, dejala:

Čeprav so pralne stroje v oglaševalskih kampanjah pogosto upodabljali

kot domače služabnike, nove naprave niso obljubljale popolne

No, ampak mogoče … Tiste skrbi, joooj, tamle mam namočen in to; to

nadomestitve dodatnega dela in pranje ni nikoli postalo popolnoma

moram na roke oprat, tistga ni blo, ker si to vrgo noter pa počako, da

strojno opravilo (Bowden in Offer 1996: 267). Medtem ko so pralni stroji

je naredl. Pralni stroj je bil zame strašna razbremenitev zard rok.

poenostavili najbolj naporno gospodinjsko delo, je še vedno moral nekdo

Prov trpu si, k si to drgno.

zbrati in razvrstiti oblačila, napolniti ali izprazniti pralni stroj in oblačila

Meta je dodala: »Takrat so rekl, da se lahka pusti. Stroj si vključo pa si šel«.

na koncu zlikati. Mila je dejala, da je tudi Jože likal. »Srajce si je zmir sam

Mila jo je začudeno pogledala: »Js pa nisem upala, veš.« Meta: »Ja js sem

liko. Sej se je navado.«

ga pa pustila, pa sem mela zmer v redu.« Mila ji je odgovorila: »A vidiš,

Nepodpisani avtor si je v časopisu Sodobno gospodinjstvo leta 1959 postavil

tega pa js nisn mogla nardit, ker je pr naši sosedi pršel iz kleti podnajemnik

vprašanje: »Morda se pa bližamo dobi, ko se bodo gospodinjska dela

gor, pa prav: 'Gospa, nam je pa voda dol prtekla'. Se je pa neki zamašl pa je

opravljala sama? O, takšni optimisti pa ne smemo biti.« Menil je, da je

iz pruga štuka voda dol tekla. Sem se bala.« Zaradi nezaupanja do delovanja

gospodinjsko delo v celoti vezano na človeka, zato ne bo mogoče nikoli





104 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

105

doseči izključno strojnega izvrševanja, kot so likanje, obešanje in pobiranje

oblačil, dolžnost gospodinji pa je bila, da stremi h kupovanju najprimernejših

pripomočkov za različna opravila, kot so sušilne naprave in likalnik, da si

olajša in pospeši delo. »Ne smemo pa biti zaradi tega preveč žalostne.

Pogrinjanja mize, zalivanja cvetic, pomoči otrokom pri učenju in pisanju

domačih nalog pa vendar ne bomo hoteli prepustiti strojem« (Nepodpisano

1959: 244), s čimer so v javnem diskurzu gospodinjsko delo povezovali z

aktom ljubezni do otrok in z veseljem žensk do urejanja doma. Sredi 20.

stoletja je gospodinjsko delo postalo tudi izraz ljubezni in topline, ženske

pa so se specializirale v nudenju emocionalne podpore svojim družinskim

članom in v dajanju ljubezni (gl. Hrženjak 2007; Lury 1996; Šadl 2002), s

čimer sta postali čistoča in higiena perila skupaj z drugim gospodinjskim

delom izraz ljubezni žensk do njihovih bližnjih in njihove odgovornosti za

dobrobit družine in širše družbe.

Fotografija 12: Vprašajte tisto, ki ga že ima. Vir: Tovariš 1970, št. 37.

Družbena pričakovanja glede standardov čistoče v gospodinjstvih

modernih žena so postajala vedno višja. Pri dosegu čistoče perila je

pomembno vlogo odigral tudi pralni prašek, ki je poleg pralnega stroja

Dviganje standardov

veljal za nujno dobrino in je bil prvi na seznamu nakupa Slovencev v

čistoče v gospodinjstvih

sosednjih Avstriji in Italiji. Mila se je spominjala, da so pralne praške

reklamirali s prispodobo bele barve in da so bili na začetku uvoženi iz

Na Fotografiji 12, ki prikazuje oglas za pralni stroj Gorenje, vidimo

Italije, ker jih doma ni bilo mogoče kupiti.49 »Smo ga vsi mel. Pa neka darila

zapeljivo mlado dekle, ki igrivo dviga krilo svoje bele obleke, katere bela

si dobil. Uro. Pralni praški takrat so bli čist drugačni.« Meta meni, da so

barva simbolizira čistost, ki jo pralni stroj omogoča. Meta je opozorila, da

današnji pralni praški močnejši, saj lahko z njimi izpereš vsak madež.

je pralni stroj omogočal pranje z različnimi programi, pri čemer je bilo

»Belo mamo, tko mamo belo perilo v domu, da ga tut doma včasih nismo

treba belo perilo prati na 90 stopinj. Mila se je spominjala, da se je stremelo

mel.«

k snežni belini perila. »Če pa ni dobr opran, je pa kr tak rjavkast. Zamolklo

perilo, se spomnem. To je blo nelepo oprano perilo. Zamolklo. Jože je

49 Ena izmed bralk časopisa Sodobno gospodinjstvo je v drugi polovici 1950-ih let prosila za bolj podrobna navodila glede pranja z detergenti, ki so bili takrat noviteta na tržišču. Čeprav je na embalaži pisalo, da »pere

mel zamolklo oprano perilo.«

brez mila«, je naročnica mislila, da gre za reklamno frazo, vendar je po pranju ugotovila, da gre za utemelje-

no opozorilo, saj so oblačila potem, ko je bolj umazana mesta namilila z detergentom, postala sluzasta in jih

ni bilo mogoče dobro sprati, perilo njene znanke pa je celo postalo rumenkasto. Prosila je tudi, naj uredništvo

revije opozori proizvajalce, da je treba podrobno razložiti uporabo vsakega novega proizvoda (M. 1957: 31).

106 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

107

Reklama v knjižici revije Žena in dom iz leta 193750 za pralni prašek Radion

izražale skrb za bližnje. V reklami iz leta 1937 z naslovom »Kako veder in

nosi naslov »Pranje perila? Nobene muke več!« V njej se nahajata dve

prijazen je naš dom« pravi mož svoji ženi: »To pot si pa sama sebe

gospodinji, pri čemer ena sporoča drugi: »Schichtov Radion opravi to delo

prekosila!« Ona pa mu med obešanjem zaves odgovori: »Zdaj lahko vidiš,

sam v najkrajšem možnem času. Perilo se pri tem varuje in postane

kako skrbim za Tebe.« Mož ji odgovarja, medtem ko jo spodaj opazuje,

snežno belo …« Končni cilj pranja je bilo čisto perilo, brez madeža, ki ga

kako ona obeša zavese: »To pa že moram reči – tako lepe in čiste zavese

simbolizira ideal snežno bele barve. Snežno bela barva je torej

napravijo naš dom še enkrat tako prijeten.« Ona mu odgovori: »Jaz pa

predstavljala standard čistoče, h kateremu se je stremelo že pred 2.

imam tudi zares odlično pomoč: Schichtovo terpentinovo milo. Ono opere

svetovno vojno, v obdobju ročnega pranja. Mila se je spominjala, da je

vse tako lepo, tako dišeče čisto, da je kar veselje!« Iz te reklame je torej

njena mama perilo položila na čisto travo in ga še mokrega razgrnila, da je

razvidno, da čistoča zaves zagotavlja vrednote, kot je vesel, prijeten in

po njem sijalo sonce in ga pobelilo. Pri Meti doma so perilo prali ročno s

prijazen dom, in izraža skrb žene do moža.

pepelom od bukovih drv. »To je pa tko lepo, tko lepo perilo belo, da sploh

Prav tako se je v 1950-ih letih, v obdobju uvajanja javnih pralnic, pojem

ne morš vrjet. Pa tko lepo dišal. Vonj je bil in belina taka.«

čistoče in higiene povezoval z vrednotenjem socialističnega družbenega

Poleg popolne čistoče je bil pomemben tudi vonj perila. Meta se je

napredka. Vida Tomšič je poudarila, da se je treba boriti proti vsakdanjim

spominjala: »Izpiranje je pa blo kr precej časa. Ko sem prala, sem dvakrat

nadlogam, kot sta zaostalost in nehigienske navade, »saj dobro vemo, da

perilo dala izpirat, ker nisem hotla met tist vonj od praška.« Meta je

ni socializma in komunizma tam, kjer žive ljudje v umazaniji in neznanju«

posebej izpostavila, da njeno perilo, ki ga je sušila na zraku v mestu, ni

(1954: 99–100).

nikoli tako dišalo kot na deželi: »Na deželi, joj, zvečer, ko se je človk ulego

Meta se je spominjala, kako je njena mati njej in njenim sestram večkrat

u tisto postlo. Joj, kako je blo včasih doma lepo. Kokr … Ne trave … Tam je

dejala: »Le glej, da boste zmeri čiste, oprane, predvsem pa spodnje perilo.

blo dost drevja. Al pa na primer spomlad, ko je že vse zacvetel, kaj je blo to

Če je na vrh lepa obleka, spodnje perilo pa ni oprano, je pa fuj!« Čistoča in

lepo!«

družbene vrednote so tesno povezane tudi z družbenim položajem

Mojca Ravnik (1981: 175), ki je raziskovala vsakdanje življenje v

posameznika. V viktorijanski kulturi je veljala čistost za simbol

ljubljanskem naselju Galjevica po 2. svetovni vojni, je ugotovila, da je bilo

spoštovanja, zdravja in vrline, slab vonj in umazanija pa sta bila povezana

perilo, ki se je sušilo na vrtu, izpostavljeno očem sosedov in mimoidočih.

z boleznijo, degradacijo in družbeno deprivacijo, z občutkom nevrednosti,

Če kdo ni želel imeti dobrega mnenja o gospodinji ali je želel potrditi, da je

nepomembnosti in z nizkim razredom (Swafford 2007: 71, 105). Srednjemu

v pralnem stroju oprano perilo manj belo kot ročno prano, je lahko to

razredu je namreč bila slaba higiena simbol in simptom bolj globoke

dokazal ravno na primeru sušenja perila na vrtu. Iz perila na vrvi je bilo

strukture značaja in znak nevrednega obstoja (Ozeygin v de Regt 2009:

mogoče razbrati, kaj si lahko kdo privošči, koliko ima, kolikokrat pere …

148), pri čemer »pogled srednjega razreda« temelji na delavskem razredu

Pojmovanje standardov čistoče je bilo tesno povezano z vrednotami, ki so

kot manjvrednem, patološkim in nizkotnim drugim, kar legitimira

srednji in višji razred kot večvreden (Lyle 2008).

50 Reklama se nahaja v knjižici z naslovom Naš dom: kako ga zgradimo (2. in 3. knjiga) iz leta 1937, katerih

Meta in Mila sta odraščali v delavski družini, za katero je značilno, da

avtor je Rado Kregar.

urejenost in čistost vrednoti višje od srednjega razreda in ju tudi v večji



108 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

109

meri prakticira. Otroci delavskega razreda so oblečeni bolj urejeno tudi

svojih teles in oblačil ter s tem poskušale postati del srednjega razreda.

doma, še posebno dekleta, za razliko od deklet srednjega razreda, ki doma

Franc Rigler (1956: 37) v svojem članku poudarja, da je treba z vzgojo

ne nosijo tako čistih oblek (Kohn 1989: 23–24). Nečistost je povezana s

vsakodnevnega umivanja otrok pričeti že v predšolski dobi, pri čemer je

sramom in s statusno hierarhijo, v kateri so ljudje iz nižjega družbenega

napisal, »da je glavni higienik v naši družini bil in ostane žena«. Mila in

razreda stigmatizirani kot umazani (de Regt 2009: 148).51

Meta sta se strinjali, da se je matere ocenjevalo po čistoči oblačil njihovih

Ob koncu 19. stoletja je ženskost kot »lastnina« pripadala ženskam

otrok. Meta se je spominjala: »Zanikrna so rekl, to je pa tko zanikrna

srednjega razreda, ženske iz delavskega razreda pa so bile distancirane

mati, če take pusti na cesto.« Čistost je namreč, kot opozarja Marina de

od »prave« ženskosti in označene za zdrave po naravi, odporne in robustne

Regt (2009: 148), ključni element gospodinjskega dela, ki se ne nanaša

ter vključene v delo, ki jim je preprečevalo, da bi lahko kadarkoli

samo na dejanski akt čiščenja, ampak tudi na osebo, ki čisti. Kot opozarja

postale ženstvene (Skeggs 1997: 99). Kot opozarja Valerie Walkerdine

Sarah Pink (2007: 164, 170), pranje perila ni samo proizvajanje čistih

(2011: 226–228), ženske delavskega razreda skozi vso zgodovino in še

oblačil, ampak tudi sebstva in ženskosti skozi proizvodnjo in objektivacijo

danes opredeljuje občutek sramu in potreba po transformaciji, saj

lastne identitete. Dejanska praksa potrošnje proizvodov in storitev v

predstavljajo »napačen« tip ženskosti v družbi. Ženske delavskega razreda

gospodinjstvu so procesi, skozi katere posamezniki konstituirajo svoje

živijo svoja telesa kot preveč seksualna, umazana in vpadljiva, kljub temu

spolne identitete in moralne izjave o tem, kaj je »pravilen« način biti

pa vsaj poskušajo izgledati kot dame, da bi se zoperstavile družbeni

ženska ali moški v določenem kontekstu.

stigmi.

Na fotografiji na naslednji strani se nahajata dve ženski, ki se družita v

Mira, rojena v delavski družini v predmestju Celja, se je spominjala, da

kuhinji med pitjem kave. Ena izmed njiju predstavlja mamico, ki v naročju

je bil poleg čistoče pomemben tudi telesni vonj: »Včasih je bla kira

drži mlado dekle, oblečeno v snežno belo obleko. Obe ženski zadovoljno

delavska gospa fino oblečena in namazana, ampak je zaudarjala.«

strmita v otroka, ki prav tako žari od zadovoljstva. Zraven je pripis: »Faks

Posredno je dejala, da ženska delavskega razreda s tem, ko se je lepo

Helizim: belina, ki jo lahko pokažete. Faks Helizim – dišeča čistoča in

uredila in navzven izgledala kot pripadnica višjega razreda, ni mogla

lepota perila.« S tem oglas sporoča, da je bil poleg čistega, belega perila

preprosto postati njegov del, saj jo je izdal vonj, ki je bil najbrž povezan

pomemben tudi dišeč vonj. Oba sta predstavljala izraz materinske ljubezni

z delom, ki ga je opravljala. Čistost oblek in telesa lahko razumemo tudi

do otroka, ki se je navzven odražala v njegovih brezmadežno čistih in

v povezavi s statusom in aspiracijo vstopa v srednji razred. Ženske so se

dišečih oblačilih.

poskušale distancirati od delavskega razreda z investicijo v čistost

51 Kot ugotavlja Victoria Wolcott (2001: 27), so Afroameričani v Ameriki nenehno ponosno poudarjali čistočo

svojih domov, teles in sosesk in se trudili, da so njihovi standardi čistoče presegli tiste iz belskih družin, za

katere so delali. Služabniki so bili povezani z »umazanijo« zaradi svojega poklica in rase, visok standard či-

stoče pa je ovrgel prevladujoče stereotipe o Afroameričanih. Čistoča domov in teles je predstavljala odpor do

revščine in zatiranja ter pomenila prvi korak do občutka samospoštovanja, zato so ji pomembnost pripisale

ženske vseh družbenih razredov.





110 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

111

Fotografija 13:

Faks Helizim: belina,

Fotografija 14:

ki jo lahko pokažete.

Vaša največja skrb

Vir: Jana, 24.

je zdravje družine.

avgust 1988, št. 34.

Vir: Jana, 24.

avgust 1988, št. 34

Sogovornice, ki so bile tudi matere, so mi večkrat ponosno dejale, da so

Zgornji oglas na Fotografiji 14 iz leta 1988 ženskam z oglaševanjem

bili njihovi otroci vedno čisti in zašiti. Ko sem Milo povprašala o tem, ali

pralnega praška Malbi sporoča, da je njihova skrb zdravje družine, ki ga

je dovolila sinu, da je šel v šolo s kakšnim madežem na obleki, me je

bodo dosegle s čistočo perila. Ženske svari pred tem, da odlično oprano in

zgroženo pogledala: »O ne, to pa ne, da bi kdo noso. Za doma že, pa za na

belo perilo ni dovolj, saj njegova belina ni zagotovilo za zdravje družine.

vrt. Za drugam pa ne. Ne, se mi je zdel pa zanemarjen.« In tega si kot dobra

Kot pravita Ann Game in Rosemary Pringle (1984: 127), je postalo pranje

in vzorna mati svojemu otroku pri sebi ni mogla opravičiti – kot si ne more

perila izraz ljubezni, kuhanje in čiščenje »izdelovanje doma« ter način

niti danes. S tem, ko je Mila sinu odvzela oblačila z madeži, jo je skrbel

umetniškega izražanja in spodbujanja družinske zvestobe; menjavanje

moralni status njene družine v družbi, reprezentiran skozi čistost, pri

plenic je veljalo za umazano veselje in način izgradnje otrokovega občutka

čemer se je nanašala na moralni diskurz umazanije in na vrednote, kot je

varnosti in ljubezni do matere, krtačenje stranišča in pranje perila pa ni

zanemarjenost, ki jo zanjo pooseblja nečistoča. To, kaj je razumela kot

bilo le čiščenje, ampak materina obramba družine pred boleznijo.

sprejemljivo perilo, je bil njen način izražanja lastnega sebstva in

Mila je izpostavila, da je lahko sin nosil oblačila z madeži »za doma« in

moralnosti v odnosu do kulturnih konvencij o »dobrem vodenju

»za na vrt«, pri čemer nečistost ni bila problematična; to je postala šele,

gospodinjstva« in »primernem« načinu opravljanja gospodinjskega dela

ko je šel v šolo. Sonja, trgovka, rojena leta 1928 v ljubljanskem naselju

(prim. Pink 2007: 172, 177).

112 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

113

Polje, se je v tem kontekstu spominjala ročnega pranja moževe oficirske

delavskega razreda ni bilo treba več truditi preseči standardov čistoče

uniforme:

srednjega razreda, da bi lahko dosegle občutek samospoštovanja, saj so s

pralnim strojem prale tudi ženske srednjega razreda.

Je mogo zmeri bit urejen in je kdaj uniform umazo, ker moški so včas

Procesi modernizacije po 2. svetovni vojni, še posebej od sredine 1950-ih

k otroc in js sem sama čistla tiste uniforme. Pa likala, prala pa čistla.

do sredine 1980-ih let, so standardizirali življenja državljanov v večji meri

Sej ni blo čistilnic. Sem slišala, s kirem čistilom nej to čistim, da bo

kot politično izkustvo življenja v medsebojno tekmujočih ideoloških

šlo dol. In pol ko je že lahko mel letno uniform, sam da ni blo treba

blokih. Kot lahko razberemo iz Miline zgodbe, je razdelitev

une čistet, ker letno sem pa lepo oprala. V Lublan je bla samo ena

gospodinjskega dela v njenem gospodinjstvu ostala spolno zaznamovana,

čistilnica, in to čez Zmajski most dol, Labod, prec po vojni.

in njena generacija žensk je, če si v spomin prikličem pripovedi drugih

Obstajala je torej hierarhija med oblačili glede njihove čistosti – moževa

sogovornic, ostala odgovorna za kuhanje, čiščenje, pranje in vzgojo otrok

uniforma je veljala za pomembno oblačilo, oblačila za kmečke gospodinje,

v svojem gospodinjstvu.

ki so jih nosile med opravljanjem dela na polju, ali pa oblačila otrok med

Pralni stroj kot nova tehnologija v domu je sicer izzval in omehčal

igranjem doma ali na vrtu pa niso veljala za tako pomembna, dokler niso

striktno delitev dela med spoloma in močno zmanjšal delovno obremenitev

odšli od doma.

žensk, kar pa ni samodejno pomenilo več prostega časa za moderne

Mila je svoje nadaljevanje pranja na roko utemeljila tudi s tem, da je

gospodinje. Količina časa, ki ga je Mila porabila za opravljanje

običajno oblačila prala dvakrat, »tko de je blo res čist čisto«. Opozorila je

gospodinjskega dela, je ostala bolj ali manj enaka, saj je med tem časom

na pojmovanje in vrednotenje čistega in standardov čistoče, ko je dejala,

opravljala druga gospodinjska opravila. Včasih se je čas, porabljen za

da je dvakrat oprala perilo, s čimer je zagotovila brezhibno čistočo

pranje, za nekatere ženske celo povečal, saj so morale oblačila prati

družinskih oblačil. Meta je opozorila še na eno pomembno stvar, ko se je

pogosteje in so morala biti ta čistejša, ker je bil končni cilj pranja čisto,

spominjala, da so bile v obdobju ročnega pranja razlike med eno in drugo

brezmadežno perilo, ki ga je simboliziral ideal snežno bele barve. Treba je

družino glede čistoče oblačil veliko večje: »So rekl: 'Ta ma pa tko čisto

poudariti, da je pralni stroj sicer popeljal moške v svet gospodinjskega

perilo.' Ker to perilo, k se je ročno pralo, je moglo se tut skuhat v loncu, je

dela in zadolžitev, vendar pa to nikakor ni pomenilo tudi dejanskega

moglo zavret, to pa ženske niso delale. Pr pralnem stroju ni blo tega.«

omehčanja vlog med spoloma in družbenih stereotipov glede spolov.

V tem kontekstu je mogoče razumeti množično dostopnost pralnega

Kako je mogoče ugotovitve o socialističnem času interpretirati v luči 21.

stroja, ne samo kot gospodinjskega pripomočka, ki je ženske razbremenil

stoletja in kaj te spremembe pomenijo za ženske danes, v drugačnem

težkega fizičnega dela v obliki ročnega pranja, ampak tudi pripomočka, ki

družbeno ekonomskem kontekstu? V sferi kulture potrošnje je dialektika

je omajal povezavo med družbenim položajem in merili čistoče, ki so

med transformacijo in tradicijo še posebej vidna skozi perspektivo

lahko segala samo tako visoko, kot jih je lahko izpolnil pralni stroj ali

tehnološkega razvoja. Potrošna kultura se danes preučuje v kontekstu

pralni prašek, niso pa se več merila po vnemi drgnjenja pri ročnem pranju

splošnih globalnih problemov, kot so naraščanje družbene neenakosti,

perila posamezne ženske. S pranjem v pralnem stroju se ženskam

onesnaževanje, boj za lastništvo nad zemeljskimi viri in v kontekstu

visoke tehnološke razvitosti družb, ki je ljudem prinesla elektriko, pralni

114 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

115

stroj, avtomobil, internet, satelit itd. Kulturne pomene, ki se vzpostavljajo

vse plenice likala za našga. So jih vse mame.« Meta ji je pritrdila: »Se

in preoblikujejo na različnih ravneh vsakdanjega življenja v procesu

spomnem, da so se včas mlade mame pogovarjale: 'Js vse zlikam, uniči se

pogajanja med možnostmi, ideali, željami in zahtevami, vedno

vse tam.'« Mila je odkimavala z glavo:

interpretirajo posamezniki, kot je Mila. Čeprav njenih izkušenj ne

moremo preveč posploševati, nam lahko njene razpoložljive življenjske

»Ne,« je rekla tamlada: »Nč več.« Sn rekla: »Ja kakšen material je to,

možnosti povedo mnogo o možnostih Slovenk v Jugoslaviji, ki so živele v

k mu na rit devate ta malem?« Po moje je tam neka sintetika. Je pa

socialističnem sistemu in so tudi izkusile obdobje tranzicije, saj kljub

rekla snaha: »Ne, to se stran vrže.« Jah, sn rekla: »Čaki, pa sej ma

prelomom obstajajo določene kontinuitete. Pri tem moram opozoriti, da

une plenice.« »Ah, kdo bo pa pral,« je rekla.

antropologi problematizirajo dojemanje tranzicije kot avtomatičnega

linearnega razvoja in premočrtne transformacije (gl. Brumen in Muršič

Meta jo je osvestila: »Zdej bo spet to. Nazaj gre na to, da bojo mel otroc

1999; Vodopivec 2007 idr.).

plenice za pranje.« Kot da bi hotela reči, da so se končno spametovali, saj

je bil prejšnji način boljši. Mila je pri tem zmajevala z glavo: »Praški so

Mila me je pogledala in z glasom, iz katerega sta veli nekakšno razočaranje

bolj agresivni. Marici je dohtar prepovedo: 'Da ne boste kakšne plenice

in jeza, zmajevala z glavo in nadaljevala:

otročje z mehčalcem pral, k je mel vneto ritko'. To je kemija, k le svoje

nardi.« Meta ji je pokimala v znak pritrditve: »Vse je kemija, čist vse, zato

Vi mate vse, velik zdravnikov, pralni stroj, še sušilnik, trgovin en kup

pa pravjo, da je treba likat perilo! Moja sestra je skos likala.«

pred nosom. To je kraljestvo proti tistmu, kar smo mel mi na začetku!

Pa ne sam to, sedaj so pralni stroji, Pampers plenice … Te mlade

Mila je vse plenice za svojega sina prekuhala v pralnem stroju in zlikala, s

mamice ne vem, če bi to zmogle. Koliko smo včasih na roke prale!

čimer jih je sama dezinficirala, v kar je sicer vložila več truda in časa, toda

s tem je dobila potrditev, da je dobra mati, ker je bilo to v skladu z

Kritična je bila tudi do sodobnega načina pranja mlajših generacij, ki po

družbenimi normami in pričakovanji njene generacije, kar pa seveda ne

njenem mnenju perejo površno:

velja za snaho, ki ji življenje olajšujejo plenice Pampers, in Mila dvomi, da

bi mlade mamice preživele brez njih. Glede tega, kako mlajša generacija

Ta mlade pa niso tko ble pr perilu. Takrat si vedo, da bo treba

žensk slabše skrbi za perilo, je opisala primer svoje sosede, ki ji je povedala,

perilo razsortirat, ga spravit v pralni stroj oziroma ga namočt,

kako s težavo obiskuje sina: »Zmer mam oprane puloverje s sabo, zašite,

potem ga je treba nažajfat, podrgnat, vse. Dans mnogokrat

pa ta prvo pogledam: 'Branko, poglej, lukno maš na komolcu. Pejt na

ruknejo not v stroj in jim je čist vseen.

stranišče se preoblečt pa une cunje men zavi, pa mi jih dej, da ti jih bom js

oprala.'« Danes sogovornice, kot je Mila, legitimirajo svoj položaj do

Meta se je strinjala z njo in dodala: »Mame so mele pa zelo zelo velik dela.

mlajših generacij s pripovedovanjem o težkem življenju nekoč, iz katerega

Velik več dela, kokr zdej. Zdej stroj opere, plenice dobijo za stran vržt …«

niso izstopile kot žrtve, ampak kot bolj pogumne in močnejše, predvsem

Mila se je spominjala, kako je za svojega sina iz Češkoslovaške republike

pa s prepričanjem, da si zaradi vsega, kar so preživele in žrtvovale,

dobivala bombažne plenice Tetra za večkratno uporabo, njena snaha pa je

zaslužijo spoštovanje in hvaležnost. Takšen spomin predstavlja

uporabljala Pampers plenice za enkratno uporabo: »Sn rekla tamladi: 'A

sogovornicam strategijo, s katero konstruirajo svoj jaz v sodobnem svetu.

boš tisto otroku dala? Dej no, Tetra plenica se prekuha pa prelika.' Js sn

116 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

117

Mila pripada povojni generaciji žensk, ki je živela v težkih razmerah. V

mi je pripovedovala, kako rada posluša zdravnika, ki pripoveduje o

partizanih se je borila za svobodno ozemlje in se z veliko hrabrostjo in

skrivnosti dosega visoke starosti in možnost, da se postaraš zdrav. Znan

žrtvijo uprla okupatorjem, v obdobju povojnega pomanjkanja pa z

je po tem, da je ozdravil na smrt bolne ljudi, tudi hrome, kot je sama. Prav

lastnimi rokami udarniško gradila novo državo. Omogočila je družben

tako v časopisih bere zgodbe, ki pripovedujejo o čudežnih ozdravitvah.

napredek in vložila mnogo naporov, da si je država gospodarsko opomogla,

To jo pomirja, ji vliva moč za življenje danes in daje upanje v boljši jutri.

prav tako pa je želela svojim otrokom olajšati življenje. Po osamosvojitvi

Mila pripada generaciji žensk, ki so bile del povojnega entuziazma

Slovenije je hitra gospodarska rast generaciji Milinih otrok omogočila

izgradnje nove domovine in socialistične ideologije, temelječe na veri v

obilje izdelkov, kar jim je v marsičem olajšalo življenje, Milina generacija

boljšo prihodnost za lajšanje njihovega vsakdana. Motivacija za njihovo

pa se je takrat že poslavljala od aktivnega življenja in odhajala v pokoj.

žrtvovanje je temeljila na veri v neko lepšo prihodnost, v kateri naj bi bilo

Kot opozarja Sharon Zukin (2008 [1975]: 137), se večja diskontinuiteta

to žrtvovanje in odrekanje poplačano. Ko sem ji v dar prinesla roza

med obema generacijama v Jugoslaviji kaže v tem, da se mlajša generacija

vrtnico, mi je dejala, da ima najraje cvet, ki je še v popku in se bo šele

ni želela žrtvovati za politične ideale. Generacija, ki se je borila v

razcvetel.

partizanih, je imela po vojni dobre možnosti zaposlitve in napredovanja v

Kavarna v atriju je bila skoraj popolnoma prazna. Stanovalci so odšli v

karieri glede na čas pred vojno, prav tako se je v primerjavi s predvojnim

jedilnico na večerjo, njihovi svojci pa domov. Mila je s sezamom,

in vojnim pomanjkanjem standard življenja dvignil. Otroci, ki so bili v

prepraženem v sladkorju, ki ga je imela v prozorni plastični vrečki, hranila

1970-ih mladi odrasli, so ponotranjili padle iluzije staršev, ki so postavili

ptice v atriju . Ko sem sledila njenemu pogledu, sem zagledala vrabčka, ki

osebne prioritete svojih otrok nad družbene zadeve. Svojim otrokom so

je kljuval paket sladkorja. »Lejga, Polonca, lej, zdej je zleto. Je držo že

poskušali priskrbeti najboljše potrošne dobrine, ki so jih lahko kupili,

škrniclček od sladkorja.« Ob zadnjem požirku kapučina sem se naslonila

govorili so jim o socializmu in solidarnosti, a hkrati hodili na

na sedežno garnituro, obrnila obraz proti soncu in dvignila pogled.

nakupovalne pohode v Trst, kar je vplivalo na politično ideologijo tako

Najprej sem zagledala dve palmi, ki sta zaradi svoje okolice delovali

mlade kot starejše generacije. Tako sta obe generaciji investirali v

neprimerno, potem pa štiri sive bloke, usmerjene proti oblakom, kot bi

ekonomske namesto v politične težnje, pravi Sharon Zukin (2008 [1975]).

rasli iz strehe atrija. Tam zunaj je »resnično življenje«, sem razmišljala, ta

Mila, nekoč pogumna partizanka, danes s težavo razume prepoved

dom pa je kot nekakšna nadrealistična oaza, v kateri življenje in čas

medicinskih sester v domu, ki ji ne pustijo, da bi šla sama na voziček. S

tečeta drugače.

ponosom in nasmehom na ustih mi je pripovedovala, da sedaj zleze v

Mila je prekinila moj tok misli in dejala, da trenutno bere knjigo Bobri, ki

invalidni voziček in gre sama stranišče. Dejala mi je, da se zato počuti

pripoveduje o življenju mostiščarjev na Ljubljanskem barju. »Ženske so

»kot pravi junak«. Od vsega si danes najbolj želi zdravja.52 Z žarom v očeh

mele sam kože ovite, pa ni blo treba nč prat. V kožah so ble.« Meta se je na

ves glas zasmejala in zamahnila z roko: »No, to je pa že zgodovina!«

52 Sogovorniki so mi večkrat dejali, da dokler lahko sami hodijo, jedo in gredo na stranišče, je to še življenje, ko pa enkrat obležiš, pa je konec. In takšnega stanja so se vsi potihoma najbolj bali. Čeprav si po eni strani želijo dolgega življenja, se po drugi dobro zavedajo, da dolgo življenje zelo verjetno pomeni tudi vegetiranje,

trpljenje in odvisnost od drugih.



118 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

119





2.


mešala tako trdo, kot da bi želela z njo izdolbsti dno skodelice. »Zdej

opažam, da če pijem kavo, se začnem trest, potem mi pa srce tako močno



poje.« Bila je ena izmed tistih sogovornic, pri katerih si iz obrazne mimike

Vpliv prostega časa

takoj razbral razpoloženje. Njen izraz se je lahko v trenutku iz strogega in

resnega prelevil v mehkega in nežnega. »Takrat, ko se smejem, sem luštna,





kot odmora od dela


ko se pa grdo držim, pa deset let gor! Pa saj smo stari in gube so tu, s tem

se je pač treba sprijaznit!«

na potrošne prakse

Toda bolj kot sem Meto spoznavala, bolj mi je postajalo jasno, da se s

staranjem ne bo nikoli zares sprijaznila. Ko mi je pripovedovala o bivši

sodelavki v službi v podjetju Slovenija sadje, ki je deset let mlajša od nje, je

dejala: »Je bla tako luštna, zdej je pa prov … Stara.« Ob nakupovanju bluze





2.


za prihajajoče praznovanje rojstnega dne svoje sestre mi je ponosno





1


dejala, da ji je trgovka dejala: »Še zmer si taka, kokr si bla, če bom js taka

pr tvojih letih, bo pa tut v redu.« Med pripovedovanjem so se poteze

njenega obraza spojile v živahnosti, oči pa so se ji zaiskrile v žarkih

Vključitev žensk na trg dela

radosti, ki jih v takšni meri ni moglo prižgati nič drugega kot pohvala

njenemu mladostnemu videzu.

»Smo mogl tolk delat, da je to neki neverjetnga,« se je obdobja svoje

Meta se je po domu starejših najpogosteje sprehajala v kavbojkah, kakšni

zaposlitve v socializmu spominjala Meta, urejena gospa, ki smo jo že

živobarvni bombažni majici in pleteni jopici z majhno rjavo torbo v rokah,

spoznali v prejšnjem poglavju in ki je danes upokojena:

v kateri je hranila očala, ključe, denarnico in včasih tablete. Zaradi svojega

družabnega značaja se je zelo rada ustavila in pokramljala z vsakim

Vsi smo delal takrat. Enkrat se spomnem, zvečir, smo pa tam za

znancem, pri čemer pa je dajala vtis, da se ji ves čas mudi po opravkih.

mizo celo noč sedel, pa delal. Js sem bla takrat najmlajša v sobi,

Redno obiskuje frizerja v domu ostarelih, prav tako si na vsake šest

kr naenkrat sem pa zaspala. Tko sem mela bliz domov, pa sem tam

tednov pobarva sive lase. Včasih si narastek prikrije z barvno peno v

jedla v menzi sam zato, da sem lahka šla pol nazaj delat.

kostanjevo rjavem odtenku in vedno izgleda, kot bi ravnokar prišla od

frizerja. Ko se je urejala za prireditve in proslave v domu starejših, si je

Tako je Meta opisala spomin na svojo zaposlitev v Kemičnem podjetju

natupirala lase in jih popršila z lakom. Enkrat sem prišla prezgodaj in še

Kemične industrije v Domžalah in v nasmehu dodala: »Smo mel pa tut

ni bila pripravljena, zato sem počakala, da se je do konca uredila. Stala je

zabave«.

v kopalnici pred ogledalom, sama sem sedela ob njeni postelji na stolu in

Z Meto sva se pogosto srečevali v kavarni v atriju doma starejših. Običajno

jo opazovala v ogledalu, ko mi je pripovedovala o modnih trendih. »A ti

je pila kratko kavo, v katero je stresla paket sladkorja in pri tem z žlico

maš kdaj visoko peto? Dons so pa tok visoke punce, pa še majo visoke

120 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

121

pete.« Ponosno mi je pokazala svoje nove hlače roza barve z vzorci in me

zato je bila delovna ideologija zelo poudarjena, prav tako so bile vse

vprašala, če ni morda prestara zanje: »To leto se to nos, je pa rekla

pravice vezane nanj. Delo bomo razumeli, kot ga opredeli Gorazd

prodajalka: 'Zakaj pa ne bi enkrat?' Sem rekla, zakva bi pa mogla met

Makarovič (2002: 64), in sicer kot zavestno uporabljanje človeških

zmeri neko klasiko?« Na takšen način Meta danes kljubuje starosti.

sposobnosti za namensko načrtno pridobivanje in ustvarjanje

Meta se je rodila materi gospodinji, ki je doma skrbela za velik vrt in

materialnih in duhovnih dobrin ali za te procese potrebnih predpogojev,

čeprav sama ni študirala, se je skupaj z Metinim očetom zavzemala za

pogojev in okoliščin. Skladno z marksistično-leninistično doktrino so

šolanje svojih petih otrok. Leta 1945 je bila Meta sprejeta v SKOJ in leta

delavce dojemali kot najbolj progresivni družbeni razred. Delo je v

1947 v Komunistično partijo. Njeno šolanje je prekinila 2. svetovna vojna,

socializmu veljalo za osrednjo vrednoto v političnem in etičnem smislu.

zato je morala po njej opravljati dopolnilne izpite. »Ampak naš oče je reko:

Bilo je temelj družbenega reda in je omogočalo razvoj posameznikovih

'Ne bo tega, nobene potuhe! To je treba narest, pa fertik'.« Končala je

talentov in zmožnosti. Socialistična ideologija dela ni obravnavala ne le

nemško meščansko srednjo šolo v Domžalah, na spodbudo očeta pa je

kot stvari trga dela, ampak kot osrednjo vrednost posameznikov pri

nadaljevala šolanje na gimnaziji Ledina v Ljubljani. Ker si je njen oče želel

opredeljevanju njihovih družbenih identitet, položaja v družbi in

postati agronom, a si te želje ni mogel izpolniti, si je želel, da bi ta poklic

eksistencialnih pogojev (prim. Koleva 2008: 28–29).

opravljala Meta.

Družbene vezi v socializmu so temeljile na delavski solidarnosti in

»Tist občutek, ko dobiš prvo plačo . . To je pa tak ponos! Zdej pa le ne bo

ponosu; biti delavec je predstavljalo družbeni status in osnovni način

treba tulk šparat, si boš lahka sam kej kupo. To je blo tok luštn!« Tako je

socializacije. V jugoslovanski ustavi iz leta 1974 je navedeno, da je

Meta opisala svoje občutke, ko je prejela svojo prvo plačo v domžalskem

delavcem na temelju dela zagotovljena ekonomska in socialna varnost

Heliosu (Tovarna barv, lakov in umetnih smol Marx-Engels Količevo).

ter da človek s svojim delom ustvarja pogoje za svoboden izraz in zaščito

Tudi sicer so sogovornice spremembo, ki jo je prinesel lastni zaslužek,

svoje osebnosti ter spoštovanja za človeško dostojanstvo (Simons 1980:

opisovale kot »povsem drugačen občutek«. Meta pripada generaciji žensk,

438).

ki se je prva množično zaposlovala. »Veljalo je, da so ženske isto kot moški

Po mnenju Josipa Broza Tita (1978: 260) je perspektive resnične

in se lahko zaposlijo,« se je spominjala. Angela, trgovka in direktorica

osvoboditve dela odpiralo delavsko samoupravljanje, ki je stremelo k

Name, rojena leta 1921 v Ljubljani, se je spominjala, da je bila meščanska

ustvarjanju pogojev, v katerih je bil lahko delavec čimbolj svoboden v

šola namenjena dekletom, za katere je veljalo, da se bodo dobro omožile in

izražanju in ustvarjanju, kar pomeni, da je lahko na podlagi družbene

ostale doma, saj so morali bolj premožni možje svoje žene denarno

lastnine proizvajalnih sredstev svobodno delal za svojo srečo (Živanov

preskrbeti: »Tut še po drugi svetovni vojni, v stari Jugoslaviji pa sploh, je

1978: 30). Toda v tovarni, temelječi na delavskem samoupravljanju, ki jo

malokatera poročena žena z otrokom bla v službi.« Sogovornice so se

Susan Woodward (2003: 76) opiše kot »center lastnega družbenega

spominjale, da so bili pred 2. svetovno vojno v službi v glavnem moški, ker

vesolja«, so imeli delavci v praksi redko možnost izraziti svoje mnenje,

še ni bilo razvite industrije, zato množično zaposlovanje žensk časovno

ki bi segalo izven tovarniških vrat. Prevladujoče razumevanje delavskega

umeščajo v obdobje »po vojni«.

samoupravljanja je v Jugoslaviji temeljilo na pravici podjetja, da odloča

Delo je bilo v socialistični Jugoslaviji proglašeno za najvišjo vrednoto,

glede porabe svojega končnega dohodka, in ne na politični moči delavcev.

122 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

123

Velik delež dohodka tovarne je bil popolnoma odvisen od uspešnega

vstopale na trg dela v prizadevanju za vsakdanji kruh. Množice zaposlenih

nastopanja na trgu, kjer je tovarna tekmovala z drugimi proizvajalci,

žensk brez izobrazbe in pravne zaščite so prevzele opravljanje najslabše

hkrati pa se je spodbujala kolektivna identiteta na nivoju podjetja in

plačanih del in imele manj pravic, kot moški. Vse bolj se je uveljavljalo

odvisnost fizičnih delavcev od strokovnjakov (Archer in Musić 2016: 5,

spoznanje, da je vzrok socialne krivice njihova politična brezpravnost

prim. Kirn 2014).

(Jezernik 2012: 18).53

Veljalo je, da bodo Jugoslovani lahko razvili socialistično zavest šele ob

V obdobju po 2. svetovni vojni se je število zaposlenih žensk v Jugoslaviji

vzpostavljenem materialnem temelju industrijske družbe, zato se je

povečalo za približno devetkrat.54 Stopnja ekonomske osamosvojitve in

takoj po vojni v Jugoslaviji stremelo h gospodarski obnovi države. Kot

osvoboditve žensk je bila v jugoslovanski družbi razmeroma visoka, v

navaja Neven Borak (2002: 42, 65), je v prvem petletnem načrtu razvoja

slovenski družbi pa zelo, saj je bilo v 1980-ih letih zaposlenih 45 % žensk

Jugoslavije (1947–1951) postal gospodarski razvoj za odpravo

(Jogan 1986: 25–26). Sogovornice so dvojni zaslužek obeh zakoncev

gospodarske in tehnične zaostalosti primarna naloga države, ki je s

pogosto videle kot razlog za hitrejše dvigovanje družbenega standarda.55

podržavljanjem zasebnih gospodarskih podjetij spremenila lastniška

Danica, učiteljica, rojena leta 1927 v Mostu na Soči, se je spominjala, da ji

razmerja. Razvoj, ki je bil postopen, je zajel celotno industrijo in trgovino

je neki Dalmatinec dejal: » Vi Slovenci ste prav država za sebe. Poglej, pri

ter mobiliziral prebivalstvo za izgradnjo gospodarskih objektov, tudi z

vas imajo že vsi avtomobile, ker sta bla po dva v službi.« Spominjala se je,

obsežnim neplačanim in prostovoljnim delom.

da je bilo to v Beogradu, Zagrebu in v Bosni konec 1960-ih let redko, ker je

Skladno z gospodarskim načrtom so v tisku promovirali podobo žensk

kot jeklenih delavk in udarnic, od katerih je bila odvisna prihodnost

53 Vstop žensk v kulturno, družbeno in politično življenje na Slovenskem je bil počasen in dolgotrajen proces.

socialistične Jugoslavije. Kot ugotavlja Renata Jambrešić Kirin (2013:

Žensko vprašanje sega, kot pravi Božidar Jezernik (2012: 11), v 70-a leta 19. stoletja, povezan pa je bil bolj s

185–189), je povojna socialistična retorika »delavske borbenosti«

težnjo po narodni enakopravnosti kot s prizadevanjem za enakopravnost žensk.

spodbudila zaposlene ženske k izvedbi petletnega načrta in k preseganju

54 Žarko Lazarević (2013: 127) opozarja, da je delež zaposlenosti žensk na Slovenskem v prvih letih 20. stoletja

norm za rešitev problema hitre industrializacije ter zaostalega kmetijstva.

predstavljal dobro četrtino vseh zaposlenih v Sloveniji. Po 1. svetovni vojni se je ta delež močno povečal

Katherine Verdery (1994: 230) opozarja, da so socialistični sistemi

zaradi širjenja delovno intenzivnih panog in velike gospodarske krize, saj so bile ženske priročne za nadome-

zaradi izvedbe industrializacije, ki je bila delovno intenzivna in kapitalsko

ščanje moških v industriji. Delež žensk v slovenski industriji je pred 2. svetovno vojno znašal celo 40 %.

revna, potrebovali delovno silo ne glede na spol. Kot opozarja Gail

Udeležba žensk v plačanem delu, ki je bila visoka že pred 2. svetovno vojno, je po njej naraščala. Leta 1952

Kligman (1998: 23), sta pravici do legalizacije splava in ločitve ustvarjali

je znašala 33,3 %, leta 1970 41,2 %, leta 1980 44,2 % in leta 1990 46,8 %. V 1990-ih letih in kasneje se ta

mobilno žensko delovno silo, razbremenili družinske vezi in tradicijo,

delež ni bistveno spreminjal (Jogan 2004: 370). Zaposlovanje žensk v Jugoslaviji je naraščalo hitreje kakor

hkrati pa sta povzročili tudi slabitev moči tradicionalne družine.

skupna zaposlenost. V obdobju 1954–1974 je bila povprečna letna stopnja rasti zaposlovanja žensk 6 %,

stopnja rasti zaposlovanja moških pa 3,8 % (Tomšič, Ženska v razvoju socialistične samoupravne Jugoslavi-

Prva svetovna vojna je vloge med spoloma postavila na glavo, saj so moški

je, str. 89–90).

odšli na bojišča, ženske pa so poleg svojega prevzele tudi njihovo delo,

55 Gledano s stališča medrepubliških primerjav so bile v Sloveniji plače nad jugoslovanskim povprečjem, toda

tako opravila na kmetih kot tudi v trgovinah in pisarnah. V procesu

dejanske razlike so bile, kot opozarja Vlado Klemenčič (2013: 42–43), manjše, ker so bile cene življenjskih

uveljavljanja kapitalističnega družbenega reda so ženske množično

potrebščin v Sloveniji višje.

124 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

125

bilo precej žensk doma: »V Tolminu smo mel en lep avtomobil, veš kdaj

družini, kar je vplivalo na to, kako so razumele svoje vloge kot žene,

že!«

matere in državljanke. Sogovornicam je lastni zaslužek pomenil temelj

Ženske naj bi v socializmu dobivale za enako delo enako plačilo, vendar so

enakopravnosti med spoloma. Jera, medicinska sestra, rojena leta 1932 v

obstajale razlike glede na spol, saj so bile zaposlene v pretežno »nizkih

Bistrici ob Sotli, se je spominjala, da so si ženske želele v službo, ker so

akumulativnih dejavnostih«, kot so bile tekstilna, kovinska, usnjarska,

hotele imeti svoj denar:

predelovalna in tobačna industrija. Poleg tega so se zaposlovale tudi v

Včasih je blo zelo hudo bit ženska. Velik jih je blo odvisnih od moža.

zdravstvu in socialnem varstvu, v izobraževanju, v gostinstvu in turizmu.

Mož je razpolagal z denarjem in ga je dal ženi, če je mel tulk srca.

Vzrok za nižje osebne dohodke žensk od moških ni bil posledica

So bli pa taki, ko ni dal. Ko je šla ženska na šiht, se to spremeni.

neupoštevanja načela »za enako delo – enako plačilo«, ampak so to bile

Mal bol samozavestne so pa le ble.

neenake možnosti pri izbiri poklica ter zaposlovanje v »ženskih panogah«

(Jogan 1986: 25–26).

Meta se je spominjala, da je mama, ki je doma gospodinjila, njej in njenim

Zdenko Čepič (2005: 1088) navaja, da so bili osebni dohodki žensk

sestram večkrat dejala: »Pejte v službo, da ne bote za vsak dinar mogle

povprečno za 20 % nižji od moških, predvsem zaradi višje šolske in

prosit očeta,« in dodala: »Sužnje, sužnje so ble ženske takrat. Vse v

strokovne izobrazbe moških, njihove daljše delovne dobe ter zaradi

glavnem je mogla ženska delat, moški pa v službo hodit.« V tem smislu

zaposlovanja žensk v »ženskih panogah«, kot so čiščenje, skrb in vzgoja,

Meta danes opaža spremembo na bolje, saj se ženske po njenem mnenju

ki so iz zasebne sfere pronicale v javno delovno mesto (prim. van Hoven

danes ne podrejajo več toliko tudi zato, ker so v službi. »Upa si, ni več

2001).56 Kot je ugotavljala Vida Tomšič (1980: 91–92), ko je preučevala

sužnja moškemu. Pa tut nimajo več tok otrok.«

zaposlitveno strukturo v jugoslovanski industriji, je bilo tradicionalno

Če žena ni odšla v službo, ampak je doma gospodinjila, v odnosu z možem

več žensk zaposlenih v panogah in dejavnostih, v katerih je bil osebni

ni bila nujno podrejena, je pa bila od njega precej bolj odvisna. Marija,

dohodek nižji, prav tako so ženskam z enakimi kvalifikacijami težje

gospodinja iz Idrije pri Bači, rojena leta 1923, se je spominjala, da si je po

zaupali zahtevnejša in bolje plačana dela.

poroki želela v službo, vendar ji je mož dejal: »Zaslužo bom jst, Marija.«

Sogovornice so dejale, da so imele zaposlene ženske v družbi drugačen

Ko je po njuni poroki zaslužil prvo plačo, ji je dejal: »Lej, draga žena, zdej

status od tistih, ki so bile doma. Zaposlitev je ženskam omogočila

mava pa vkup kuverto.« Ne samo, da je z njo delil denar, spoštoval je tudi

oblikovanje alternativnih identitet delavk, poleg tistih, ki so jih imele v

njeno delo doma: »Ti zaslužiš več k ena plača s tem pridnim rokam.« Za

razliko od nje pa se je Josipa, rojena leta 1930 v Čakovcu, ki se je leta 1956

priselila v Maribor in je doma gospodinjila, spominjala svojega moža,

56 Zaradi težnje po pospeševanju industrijskega razvoja v povojni socialistični Jugoslaviji se je povečalo števi-

ki ji je včasih rekel: »Hranim te, pa ti še ni prav!« Odvrnila mu je: »Jaz da

lo žensk, zaposlenih v proizvodnji. Največ delavk je bilo zaposlenih v tekstilni in kovinski industriji, v rudar-

doma ne delam? Še enkrat mi reči, da me hraniš. To delo doma ni nič

stvu in črni metalurgiji. Narastlo je tudi število delavk v lesni, usnjarski in gumarski industriji ter v gradbeni-

vredno.«

štvu, kjer jih pred vojno skoraj ni bilo. Ženske so se zaposlovale tudi v živilski, tobačni in grafični industriji ter v kulturno-socialnih dejavnostih. Leta 1931 je bilo v industriji in obrti zaposlenih 23,2 % žensk, leta 1948 pa

je ta delež narasel na 31,7 % (Jeraj 2005: 287).

126 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

127

Ideologija o enakopravnosti spolov je prispevala k emancipaciji žensk,

zaradi izključenosti od dostopa do virov, prestiža in moči v družbi.

precej več pa je po mnenju Marine Blagaić in Renate Jambrešić Kirin

Državljanske pravice, ki so jih ženske dobile po vojni, jim niso bile

(2013: 50) k emancipaciji žensk prispevala politika zaposlovanja.

podarjene, ampak so si jih same priborile v narodnoosvobodilnem boju,

Sogovornice so opisovale, da so se »postavile na lastne noge«. Zaposlitev

v katerem so izkusile državno osvoboditev kot svojo neposredno

v socialistični Jugoslaviji je ženskam, kot je Meta, zagotovila ekonomsko

emancipacijo od tradicionalnih družin. Preden se je Meta zaposlila in

neodvisnost, varnost in osebno avtonomijo. Ta neodvisnost pa ni bila

imela svoj zaslužek, na morje ni hodila, potem pa je lahko svoj denar

popolna in mnogim ženskam je tudi kot zaposlenim delavkam možev

porabila tudi za letovanje na morju: »Med počitncami s starši nismo šli

zaslužek olajšal življenje celo pri zadovoljevanju osnovnih potreb, kot je

nikamor na dopust, edino če smo šli kdaj v kakšne planine.« Finančna

hrana. Jera, medicinska sestra, rojena leta 1932 v Bistrici ob Sotli, ki je

neodvisnosti je sogovornicam vlivala občutek samozavesti. »Tja sn šla s

skoraj celoten zaslužek namenila za najem stanovanja v Ljubljani, se je

svojim dnarjem, sn bla že v službi,« mi je ponosno povedala Meta, ko je

spominjala:

pripovedovala o svojem prvem dopustu na Braču. Kot plačana delavka je

bila upravičena do vseh koristi plačanega dela: plače in pokojnine,

Ko sn bla v službi v dečjem domu pa sn mela nočno službo, so pršle

dostopa do osebnih kreditov, stanovanj, plačanih počitnic, dostopa do

kolegice. Ena je prnesla lipovo cvetje, druga je prnesla mleko v prahu,

hotelov in kampov, ki so bili v lasti njenega podjetja. Prav tako so iz

če ga je mela, tretja je prnesla kako skorjo suhga kruha. Vse smo ble

delavskega statusa izhajale tudi ostale socialne pravice, kot so pravica do

lačne, grozno je blo. To je blo tam med petdesetimi in šestdesetimi

socialnega zavarovanja, porodniškega dopusta, ugodnosti pri oskrbi z

leti. Ko sn se poročila, ni blo problema, mož je dobr zaslužo.

živili in industrijskimi izdelki.

Plačano delo je ženskam prinašalo občutek lastne vrednosti in

Ampak naš oče takrat … Kaj se je krego, da ne bom šla na Brač,

samostojnosti. Albert, mož sogovornice Sonje, rojene leta 1928 v

pa sem rekla: »Bom šla, sej grem s svojim dnarjem, zdej sn

ljubljanskem naselju Polje, je bil po poklicu oficir. Zaradi njegove službe

samostojna.« »Figo si ti samostojna,« je reko, »doma maš vse narjen.«

sta se selila po celotni bivši Jugoslaviji in v tem času ni bila v službi, saj je

Js sn bla samostojna šele takrat, k sn bla stara 39 let, k sn šla od

pazila na otroke. V obdobju, ko ni imela lastnega zaslužka, se je počutila

doma, prej sn bla pa za njih, posebno za očeta, še zmer njegov otrok.

slabo, ker ga je morala prositi za denar, kar ji je bilo še posebej težko, saj je

poznala občutek ekonomske neodvisnosti:

Čeprav se je Meta z lastnim zaslužkom počutila neodvisna, v očeh svojega

očeta ni bila, ker je še vedno živela doma. Lastni zaslužek je bil temelj

Se tok spomnem enih sandalov … In jih gledam . . Jao, sem ga mogla

ženske emancipacije, ker je ženskam omogočil večjo avtonomijo pri izbiri

prost! Men je blo tok poniževalno. Sem bla prej v službi. K sem prišla

moža, življenjskega prostora in sčasoma osvoboditev od omejitev

v Slovenijo, sem čist takoj službo iskala. Sem misla, končno! Js morem

patriarhalne družine, s čimer so se spreminjale tudi družinske strukture

it v službo. Ne bom te več prosila. Da bom spet samostojna.

(prim. Blagaić in Jambrešić Kirin 2013: 53). Imel je tudi potencial

Brezposelnost je ženskam, ki so poznale občutek služenja lastnega

emancipacije, saj je oslabil odvisnost od njihovih patriarhalnih mož in

denarja, prinašala občutek nesamostojnosti, odvisnosti in ponižanja

očetov. Čeprav se je Meta s prejemanjem zaslužka počutila samostojno,

128 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

129

se je v očeh svojega očeta zares osamosvojila šele s selitvijo na svoje in ne

v socializmu povezano z vrednotami, in zaposlene ženske so dojemali kot

z lastnim zaslužkom, brez katerega pa tudi selitev in osamosvojitev

zveste ter »spoštovanja vredne« državljanke. Meta je opisala občutek, ko

ni bila mogoča.

je dobila prvo plačo, ki ji je omogočila samostojno razpolaganje z denarjem,

Če se navežem na Susan Gal in Gail Kligman (2000: 53), so ženske z

kot »ponos«, ostale sogovornice pa kot »povsem drug občutek«. Pri

lastnim zaslužkom in s svojo izkušnjo delavske identitete pridobile

sogovornicah je bila izkušnja zaposlenosti in plačanega dela ključna za

občutek zadovoljstva, večjo samozavest in občutek večje družbene

občutek »novega sebstva«, ki je temeljil na tem, da so bile prepoznane kot

vključenosti. Kot je pravila Vida Tomšič (1980: 129), so delna odsotnost

»spoštovanja vredne« v družbi.

žensk od doma in prispevek v družinski proračun, prav tako pa tudi ugled

Sogovornice so se in se še vedno dobro zavedajo svojega prostora v družbi

in nova znanja, spremenila podrejeni položaj žensk v družini v smeri

in tega, kako so vanjo umeščene, kar se zrcali v vrednostnih sodbah

bolj enakopravnih odnosov žensk in moških. Ekonomska neodvisnost

drugih ljudi. Plačano delo, ki je bilo najpomembnejši sektor javne sfere in

jih je navdajala z občutkom zadovoljstva, moralne superiornosti in moči v

je potekalo izven njihovih gospodinjstev, je za zaposlene ženske pomenilo

gospodinjstvu, večja neodvisnost od moških pa z večjo samozavestjo

osebno vrednost, iz pogovorov pa je bilo opaziti tudi, da so drugim

in občutkom lastne vrednosti.

ženskam pripisale vrednost in spoštovanje glede na njihov poklic

Vse to je pri sogovornicah vodilo tudi do tega, da so bile v lastnih očeh in v

in glede na to, kako dobro so ga opravljale, kar jim je vzbujalo občutke

očeh drugih videne kot spoštovanja vredne. Beverley Skeggs (1997: 1) je

koristnosti, vključenosti in prepoznanja v družbi. Kot pravi Beverley

med opravljanjem intervjujev z ženskami v Angliji, ki so pripadale belemu

Skeggs (1997: 4), je prepoznanje tega, kako je nekdo družbeno

delavskemu razredu, razvila koncept biti spoštovanja vreden (angl.

pozicioniran, osrednje v procesu ustvarjanja sebstva. Skozi izkušnjo

respectability ali being respectable), ki ga bom uporabila kot analitično

subjektivne konstrukcije spoznavamo in smo spoznani. To omogoča

orodje. Beverley Skeggs (1997) pravi, da je biti spoštovanja vreden lastnost,

preobrat od izkušnje kot temelja znanja do izkušnje kot produktivne pri

ki je najbolj vseprisoten označevalec delavskega razreda in dojeta kot

vedenju subjekta, v kateri njegove identitete niso fiksne, ampak nenehno

lastnost »drugih«, ki so legitimirani in cenjeni, saj drugače ne bi bila

v proizvajanju (Skeggs 1997: 28).

vredna poželenja in družbenega dokazovanja. Biti spoštovanja vreden

V naslednjih poglavjih, ki temeljijo na subjektivnih izkušnjah

vsebuje sodbe razreda, rase in spola, saj imajo različne skupine različne

sogovornic, bom poskušala razumeti proizvodnjo identitete žensk kot

dostope do mehanizmov ustvarjanja in razkazovanja te lastnosti. Če nisi

delavk, ki je potekala skozi vsakodnevne prakse in diskurze, s katerimi so

spoštovanja vreden, imaš majhno družbeno vrednost, legitimnost, prav

sogovornice nenehno na različne načine konstruirale svojo identiteto,

tako pa si tudi brez moralne avtoritete, ki jo imajo samo tisti, ki so »vredni

pri čemer pa je, kot bom pokazala v nadaljevanju, koncept biti spoštovanja

spoštovanja« (Skeggs 1997: 3).

vreden ključen za razumevanje njihovega današnjega položaja, ko niso

Na podlagi osebne izkušnje druženja s svojimi sogovornicami, ko sem

več zaposlene, ampak upokojene delavke, zato me bo zanimalo tudi, na

poskušala ugotoviti, kako razumejo sebe in svoj odnos do plačanega dela,

kakšen način svojo lastno vrednost in spoštovanje legitimirajo danes.

sem ugotovila, da njihove pripovedi izražajo vseprisotnost koncepta biti

spoštovanja vreden. V skladu z uradnim, političnim diskurzom je bilo delo

130 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

131

Raznoliki diskurzi

podjetju Slovenija sadje v Ljubljani, kjer je službovala vse do svoje

spominov na delo v socializmu

upokojitve leta 1985.

Ko je direktorju Heliosa omenila, da bo dala odpoved, je bil jezen nanjo.

Po enem letu službovanja v podjetju Helios, kjer je Meta zaslužila prvo

Delovno mesto v Slovenija sadju jo je čakalo, saj je šla že eno leto prej na

plačo, je vložila odpoved: »Tam je hoto direktor, da bi bla tajnica njegova,

razgovor k direktorju:

js sem si pa mislala: 'Tajnica pa res ne bom; to je pa tko, k ena dekla.'« Pot

jo je vodila v Kemično podjetje Kemične industrije v Domžalah, kjer je

Sn rekla: »Tovariš direktor, tole pa ne bo šlo. Direktor Heliosa mi bo

najprej delala v skladiščnem knjigovodstvu. Tam se je naučila blagovnega,

tok zamiro, pa v isti celici sva v Zvezi komunistov, ne bo šlo.«

finančnega knjigovodstva in izplačil ter delala kot devizna obračunska

»No,« je reko, »bo.« Pol sn pa enkrat stala pred drogerijo na Čopovi,

referentka, nato pa je postala v. d. knjigovodje. Ob delu je naredila tudi

pa me nekdo čez hrbet prime. Js se obrnem, je bil pa on, je pa reko:

strokovni izpit za knjigovodjo:

»Meta, zdej je pa konc, povejte, če boste pršla.« Sn rekla:

»Bom, bom, še enkrat bom pršla na razgovor.«

Potem je pa pršla ena baba, a veš, zarad nje sn šla. Pa ne sam šla,

dobila tut živčni napad, ampak ga je mela tut una. Tista

Navkljub neodobravanju s strani direktorja Heliosa se je Meta opogumila,

knjigovodkinja je bla tko nesramna z menoj. Js sem mela obratovno

vložila odpoved in se zaposlila v podjetju Slovenija sadje.

knjigovodstvo, pa je včasih pršla ke: »Ne boš tegale delala, zdej boš

Podjetje Slovenija sadje je bilo ustanovljeno 13. januarja 1948 v Ljubljani

pa to delala.« Sn laži z moškim delala kt pa z ženskam.

z namenom izvažanja in uvažanja svežega sadja, sadnih polizdelkov in

končnih izdelkov ter zelenjave. Avgusta 1948 sta bili registrirani tudi

Meta je potem, ko je zaradi slabih odnosov v pisarni dala odpoved v

njegovi ekspozituri v Mariboru in Šempetru pri Novi Gorici.57 V prvih

Kemičnem podjetju Kemične industrije v Domžalah, odšla nazaj v Helios,

mesecih leta 1946 so v Jugoslaviji še delovale delniške veletrgovske družbe

ki pa ga je leta 1956 ponovno zapustila.

z večinoma mešanim kapitalom, med drugim Gosad, Sadje, Vino itd., še

Potožila mi je, da vzdušje v pisarni podjetja Helios ni bilo najboljše:

istega leta pa so bila ta podjetja iz delniških preoblikovana v državna

(Himmelreich 2008: 92–93).58 Podjetje je izvažalo češnje, borovnice,

Bla je ena računovodja pa ena finančna. Sta ble zmeri skup zarad

tega k sta ble … Mislim, verne pa take, a veš kako, midve z Veroniko

57 SI AS 241, 4, Ministrstvo za izvoz in uvoz LRS 1945–1951, št. 320/3 in št. 317/4.

pa nisva ble, pa še men niso dal tisto delo, k so mi ga obljubil!

58 Po smernicah zveznega ministrstva so v Sloveniji sredi leta 1946 začeli z decentralizacijo trgovine na veliko

Poleg tega se je naveličala živeti v Domžalah: »Sn rekla, enkrat se bom

in nastopili proti želji posameznih podjetij za pridobitev monopola glede posameznega blaga. Januarja na-

slednjega leta je že obstajala uprava državnih trgovskih podjetij za promet z vinom, alkoholnimi in brezalko-

mogla osvobodit, pa jt nekam ven.« Želela si je živeti v večjem mestu, da bi

holnimi pijačami, sadjem in zelenjavo, ki je združevala štiri trgovska podjetja Vino in tri trgovska podjetja

si lahko razširila svoje socialno in kulturno obzorje, saj je bila njena

Sadje. Uprave so delovale v okviru ministrstva kot operativno-upravni voditelj za državna trgovska podjetja.

služba v Heliosu vezana na pretežno vaško naselje, prav tako si je želela

Nadomestila so istočasno ukinjena republiška podjetja, ki so do takrat pokrivala trgovino na veliko: Sadje,

delati v enem večjem podjetju. Leta 1956 se je zaposlila v izvozno uvoznem

Vino, Papiromet idr. (Himmelreich 2008: 99).





132 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

133

breskve, marelice in jabolka v Avstrijo, Nemčijo, Anglijo, Švico, Belgijo,

Francijo in na Švedsko,59 v poročilu o izvozu iz leta 1954 pa lahko

preberemo, da je izvoz segal tudi na Dansko, Italijo, Brazilijo, Nizozemsko,

Norveško, Grčijo, Češko, pri čemer je podjetje največ izvažalo v Avstrijo,

Fotografija 16:

Plakat podjetja Slovenija

Nemčijo in Švico. Poleg tega je izvoz potekal tudi po celotni Jugoslaviji,

sadje za izvoz jabolk

kjer je imelo podjetje Slovenija sadje nameščene svoje hladilnice,

v tujino.

v 1980-ih letih pa tudi v Irak.60

Vir: Kartografska in



slikovna zbirka NUK,

avtor Janez Trpin,

leto 1949.



Fotografija 15:

Fotografija 17:

Plakat podjetja

Plakat podjetja Slovenija

Slovenija sadje

sadje za odkup sadja

za izvoz češenj

in gozdnih sadežev v

Vir: Kartografska in

kmetijskih zadrugah.

slikovna zbirka NUK,

Vir: Kartografska in

avtor Janez Trpin,

slikovna zbirka NUK,

leto 1949.



avtor Janez Trpin,

leto 1960.

59 SI AS 241, 4, Ministrstvo za izvoz in uvoz LRS 1945–1951, št. 366/5 in št. 367/5.

60 SI ZAL/0733, 94, Razširjen komercialni sestanek, leto 1983. Poleg sadja je podjetje Slovenija sadje leta 1952

trgovalo tudi z zelenjavo, z živino in živilskimi izdelki (krma), cvetjem in okrasnim listjem, brezalkoholnimi

pijačami (sadni sokovi), živili in gospodinjskimi potrebščinami (med in začimbe), gozdni plodovi in sadeži.



134 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

135

Meta se je spominjala, da so imeli precej dobička s svežim sadjem, največ

komercialne pripravnike s končano srednjo šolo.62 Njeno delo je zajemalo

pa ga je bilo pri izvozu posušenih gob. Odkupi sadja in gob so potekali na

pisanje dopisov v nemščini, akreditivov, vodenje evidenc, faktur,

odkupnih postajah po vsej Jugoslaviji, pri čemer so bili ljudje o odkupu

kreditov in pisanje poročil za Beograd. Tekoče je govorila nemško, zato je

obveščeni s plakati.

lahko svoje znanje uporabila pri delu z nemško govorečimi državami, z

Delovanje podjetja so najbolj ogrožali zakasnitveni roki dostave blaga v

ostalimi pa se je sporazumevala v angleščini.

tujini, ki so ga drago stali, prav tako včasih ni bilo mogoče doseči

Njena osrednja naloga je bila pisanje obračunov za izvoženo blago in

načrtovanih količin izvoza zaradi slabih letin (toča, suša), bolezni in ovir

končnih obračunov, v katerih je računala mesečne stroške in dobiček od

pri razporeditvi delovne sile, zato so namesto za izvoz sadje namenili

prodaje, izračune pa je posredovala v knjigovodstvo.

domači potrošnji ali industrijski predelavi.61

Potem smo že takrat ugotavlal, al mamo zgubo, al dobiček.

Js sem kalkulacijo prvič dobila v roke, pa sn rekla: »Tovariš direktor,

a veste kaj, take kalkulacije, k sem jo pa ta mesec nardila, je pa še

nkol nisem, ker mamo dobiček!« Je reko: »Js sn to vedo!« Veš, so vedl,

ker oni nardijo tut kalkulacijo. Js sn bla takrat najbl vesela, kadar

sem mela dobiček. Takrat, k sem mela pa zgubo, sem pa rekla: »Joj,

pa spet mamo zgubo.«

To je Meta dejala v zelo žalostnem tonu, ki je razkrival, da se je identificirala

z uspehom svojega podjetja in njegovih proizvodov, ki so se prodajali na

tujem in jugoslovanskem trgu, ter občutila ponos zaradi njegove stabilne

rasti (prim. Blagaić in Jambrešić Kirin 2013).

Meta mi je ponosno povedala, da je svoje delo v službi zmeraj opravila

Fotografija 18: Uslužbenci podjetja Slovenija sadje na ogledu hladilnice v Mariboru.

prva in da so ji nadrejeni zaupali, prav tako pa se je bila pripravljena

Vir: Osebni arhiv sogovornice.

dodatno učiti. Spominjala se je, da so v knjigovodstvu najprej seštevali

Ko je Meta prišla v pisarno podjetja Slovenija sadje iz Heliosa, je bila sprva

ročno, sredi 1950-ih let pa so se začeli pojavljati prvi računalniški

razočarana: »Kako sem mela gor v Heliosu luštno pisarno, k sem pršla ke

stroji in mlinčki.

notr, so ble pa stare mize, peresnik pa črnilo. Sem rekla: 'S tem bom js

Smo sešteval, nastavl pol pa vrtel. To je tko fajn zračunal, js sn skos

pisala?'« Meta je v podjetju Slovenija sadje delala kot samostojna

delala na tist. Je pršo k men direktor računovodstva, pa prav: »Ti,

obračunska devizna referentka v računovodstvu, kjer so zaposlovali

Meta, veš, ti pa te stvari ne boš mogla delat tko ročno, se boš mogla

ljudi, ki so bili po izobrazbi nižji finančni revizorji ali knjigovodje, in

teh strojev navadt.« Pol sem pa počas začela, ampak naše so ble take,

61 SI AS 241, 4, Ministrstvo za izvoz in uvoz LRS 1945–1951, št. 320/3.

62 SI AS 241, 4, Ministrstvo za izvoz in uvoz LRS 1945–1951, št. 316/4.

136 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

137

da so rekle: »Ah, če sn cel življenje, bom pa še to!« Js sem si pa

Na zaposlitev žensk v socializmu je mogoče pogledati skozi prizmo

popoldne, ko sem bla sama, hitr to ogledala, pa sem začela računat.

emancipacije, saj so ženske z legitimiranjem sebe kot družbenih subjektov

Meti je njena zaposlitev predstavljala tudi intelektualni izziv, saj se je

in z doseganjem določene avtonomije izzivale tradicionalno vlogo žensk,

morala spoprijemati z novimi nalogami, da bi osvojila potrebna znanja.

spodkopavale hierarhije med spoloma in včasih prekršile patriarhalne

Kot je pravila Vida Tomšič (1980: 90), zaposlenost ženski ne daje samo

norme. Čeprav je država vzpostavila in celo institucionalizirala prostore

ekonomske samostojnosti, vse bolj ji pomeni tudi uresničevanje potrebe,

za ustvarjanje spolnih identitet in je ohranjala vloge med spoloma s strogo

da se kot osebnost potrdi z delom in razvija svojo ustvarjalnost.

delitvijo dela, so ženske včasih ponotranjile prepričanja in vrednote ter

jih reproducirale, včasih pa so podrejenost svojih interesov izpodbijale.

Ko sva se z Meto pogovarjali o njenih kariernih ambicijah, mi je dejala, da

Skozi analizo vsakodnevnih praks in diskurzov sogovornic lahko

je imela v Kemičnem podjetju Kemične industrije v Domžalah možnost

opazimo, da so konstruirale svojo identiteto kot ženske in delavke na

službenega napredovanja, kjer bi lahko nadomestila mesto računovodje,

različne načine; tudi tako, da so izražale nasprotne hegemonske pozicije,

vendar ga je zavrnila.

ki so nasprotovale dominantnim diskurzom in reprezentacijam o njih

Iz Kemične direkcije so rekl, da nimam nobene ambicije. Veš, js nisn

(prim. van Hoven 2001; gl. tudi Hofman 2009).

hotla prevzet, zato ker ženska računovodja bit je težko. Ne vem …

Samoupravno podjetje Slovenija sadje63 je delovalo po socialističnih

Sn rekla, tega nikdar, zato ker sem za uno slišala, kako je žleht,

načelih liberalizacije dela in neposredne demokracije delavcev, ki so imeli

pa sn rekla, lahko js tut taka žleht postanem. Res, ker sem vedla,

organiziran in izvoljen reprezentativni odbor. Čeprav je imelo glavno

če so ženske računovodje, so tko žleht, da je to neki neverjetnga.

besedo pri proizvodnji vodstvo podjetja, predvsem kar se tiče delovanja

Ženska do ženske.

tovarne, kupovanja in prodaje, so delavci v podjetju s sodelovanjem v

Po večletnem članstvu ji je okrajni komite Zveze komunistov ponudil

razpravah64 prav tako vplivali na proizvodnjo, organizacijo dela, odnose,

študij novinarstva v Beogradu, ki pa ga je zavrnila na prigovarjanje očeta,

ker ga je skrbelo za njeno zdravje.

63 Samoupravljanje predpostavlja socialistični sistem lastnine, v katerem sredstva proizvodnje, javnega pre-

Vera, ekonomistka, rojena leta 1928 v Mariboru, sicer šefica izvoza v

voza in stanovanj niso v zasebnem lastništvu, niti ne v lasti države, ampak v lasti vseh ljudi v družbi. Prinese

podjetju Slovenijavino, ki je službeno hodila v Beograd na seje v

tudi drug način organizacije dela, druge vrednote in sistem, pri čemer je pomemben del »upravljanje«, kar

zunanjetrgovinsko zbornico, se je spominjala, da so se morale ženske na

pomeni, da imajo vsi pravico do upravljanja premoženja in dobička. Po letu 1948 je bila Jugoslavija izključe-

visokih položajih ves čas dokazovati moškim.

na iz Kominforma, zato so sledile reforme, ki so nadomestile sovjetski model državnega socializma z novim

samoupravljalnim socialističnim sistemom in z njegovim osrednjim sloganom: »Tovarne delavcem!« Refor-

Bilo nas je trinajst izvoznikov vina, jaz sem bla edina ženska.

me so vključevale model družbene lastnine in nadomestile državno (Klemenčič in Žagar 2004: 203).

In jaz pridem v Beograd prvič, mamo konferenco, pa en moški pravi:

64 Na sejah delavskih svetov so delavci v živahnih razpravah aktivno sodelovali pri organizaciji dela in proste-

»Pa šta če ovo žensko?« Pa sem rekla: »Može, može!«

ga časa. Pogovarjali so se o socialnih politikah, o usklajevanju družinskega in delovnega okolja zaposlenih . .

Pa me gledajo vsi: »Šta je ovo?« Sem rekla: »Ja mogu da udarim

Velik pomen se je pripisoval kvaliteti življenja in družbenemu standardu. Pri tem ni šlo zgolj za usklajevanje

po mizi ako mislite, da je to potrebno.« Potem pa so začel ploskat

z ideološkimi normativi, temveč za konkretna življenja, za preplet družbene in ekonomske funkcije v gospo-

in je blo konc te psihoze.

darstvu oz. za socialne in ekonomske politike (Vodopivec 2015: 115).

138 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

139

ureditev prostorov in na določanje višine plač. Prav tako so razpolagali z

27 letih Meta zbolela za tuberkulozo in se pet mesecev zdravila v

denarjem, namenjenim za dopust in stanovanja, ter določili svojega

zdravilišču na Pohorju, istočasno pa je zbolel tudi njen oče. V teh težkih

direktorja.65 Meta se je spominjala, da je imel direktor samo dva- do trikrat

časih so njej in družini pomagali sodelavci podjetja:

višjo plačo od zaposlenih delavcev, kar je pogost argument pri mojih

sogovornikih za dojemanje socializma kot pravičnega.66

Je bla pa taka dobra njihova gesta fajn, k sn js pršla iz Pohorja z

vlakam. So me prčakal na postaji in je ena od sindikata prnesla

»Nadur nismo mel nč plačanih. Če bi še enkrat pršla, ne bi šla nikdar k

12.000 dinarjev. Sn dobila kot eno darilo od sindikata, ker takrat

Slovenija sadju v službo!« Meta danes ocenjuje, da ni imela dobre plače za

je blo pr nas kr težko. To je blo zame takrat veš kolk vredno!

tiste čase, in čeprav ji je direktor dejal, da bi si zaradi pridnosti zaslužila

Takrat je blo hudo. Denarja ni blo.

povišico, je zaradi solidarnosti do drugih in ohranjanja dobrih

medsebojnih odnosov ni sprejela.

Meta mi je večkrat dejala, da ji je danes žal, da je v podjetju Slovenija sadje

ostala vse do upokojitve. Menila je, da je bila premalo plačana, glede na to,

Sodelavke res, da so ble na nižjih delovnih mestih, ampak js sn hotla,

da je bilo Slovenija sadje sezonsko podjetje in je morala v službi pogosto

da dobimo vsi povišico, drgač bi me pa vsi grdo gledal. Favšarija je

ostati do večera. Poleg tega si je želela delati še v kakšnem drugem

dons, zmeri je bla. Js sem bla pa taka trapa! Če je človk predober, je

podjetju, in čeprav je imela možnost delat drugje, se je čutila dolžno, da

oslu podoben. Js sem se vlekla za cel naš oddelek, plače pa nisem

ostane zaradi pomoči sodelavcev in podjetja, ko je bila bolna. Ne samo, da

dobila večje.

so ji denarno pomagali, prav tako so jo obiskovali v zdravilišču in ji čuvali

Poleg redne plače je Meta kot uslužbenka Slovenija sadja prejela bon v

delovno mesto, dokler ni ozdravela.

višini 1.000 dinarjev kot darilo za dan žena, njene sodelavke, ki so bile

Vse tri mesce so me čakal, obiskval me gor. Js nisem nobenmu

tudi matere, pa so prejele bon v enaki vrednosti za vsakega otroka v

povedala, pol je pa direktor reko: »Meta, mi dobr vemo, kaj maš ti, pa

starosti do deset let, prav tako so vsi uslužbenci prejeli nagrado ob

ne sekiri se zarad tega. Ti boš mela vse, ko boš pršla nazaj.«

delovnih jubilejih.67 Po enem letu službovanja v Slovenija sadju je pri svojih

In js sn se pol bala: »Kaj pa, če še enkrat zbolim?« Zato nisn dala

odpovedi.

65 Prvi predpis, ki je direktorski položaj bolj podredil delavskemu svetu, je bil Temeljni zakon o volitvah dela-

Občutek hvaležnosti in pripadnosti podjetju ter zavedanje, da mora v

vskih svetov in drugih organov upravljanja v delovnih organizacijah iz aprila 1964. S tem zakonom je bila di-

zahvalo nekaj povrniti, so bili razlogi, ki so jo odvrnili od vložitve

rektorjeva neposredna odgovornost do državnih organov omejena na zagotavljanje zakonitosti poslovanja.

odpovedi v Slovenija sadju.

Direktor je bil pri delu samostojen in hkrati odgovoren delavskemu svetu, upravnemu odboru in delovni

skupnosti podjetja ter je skrbel za zakonito poslovanje in izpolnjevanje zakonsko določenih obveznosti (Prin-

Delo je vplivalo tudi na večjo družbeno integracijo žensk. S službovanjem

čič 2008b: 66–67).

v podjetju Slovenija sadje je Meta pridobila tudi nove prijateljice in s tem

66 Povprečne bruto plače desetih odstotkov zaposlenih z najnižjimi plačami so bile v razmerju ena proti tri z

razširila svojo socialno mrežo. » Vse smo luštne, a ne?« me je naslovila z

najvišjimi bruto plačami zgornje desetine zaposlenih.

vprašanjem med gledanjem fotografij iz pisarne in dodala: »Smo se

zastople fajn.« Meti je bilo tovarištvo med ženskami sodelavkami

67 SI ZAL/0733, Razni zapiski, leto 1984.



140 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

141

v službi izjemno pomembno. To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj je

Ko je Meta začela delati v podjetju Slovenija sadje, je začela tudi z

zapustila delovno mesto v Heliosu in odšla v podjetje Slovenija sadje.

majhnimi družabnimi navadami, ki jih prej ni poznala, kot je pitje kave in

Tukaj je našla nekaj prijateljic, s katerimi je še danes v stiku, če niso že

kajenje, ki so sodelavke med seboj še bolj povezale. »Sem rekla, js kave ne

pokojne. Samo s finančno računovodkinjo se Meta ni najbolje razumela,

pijem, sem jo pa poskusla, mi je bla pa všeč, pa sem jo vsak dan pila, dve al

saj naj bi se bala, da ji bo prevzela mesto. »Tovaršica Meta, to pa nisi tko

pa tri. To je sama razvada. Kot cigarete. Pa smo tut kadile, vse.« Kot

napisala, mal premisl, če knjižiš, morš vedet zakva se gre,« jo je včasih

delavka v podjetju je bila Meta del širšega kolektiva, ki je bil pomemben

okarala, Meta pa ji je odvrnila: »Vsak ma svoj način.«

del njenega družbenega življenja zaradi tovarištva ter medsebojne

podpore, kar je pozitivno vplivalo na njeno kakovost življenja (prim. van

Hoven 2001).

Leta 1956, ko je bilo Meti 38 let, se je preselila iz rodnih Domžal v Ljubljano,

natančneje v Moste.

Direktor je reko: »Meta, če hočeš dobit stanvanje, dej si prošnjo napiš,

dokler sn še js v tem svetu pa v upravnem odboru podjetja.« Sodelavka

je pa prošnjo napisala, zarad tega, ker men ni blo do tega, da bi js

starše pustila. Ko sem dobla pa stanvanje, sem pa tko jokala, da sn

mogla jt ven iz Domžal. Sem bla 38 let stara. Ko sem pršla z vlaka,

sem taprvo pogledala odprte Kamniške planine. Kaj je blo pa to lepo,

posebn v zimskem času! Sn rekla: »V Lublani jih pa ne bom vidla.«

Sem en mesec hodila vsak teden domov ob sobotah pa nedelah, k mi

je blo najlepš doma. Doma mi je mama vse lepo skuhala.

Fotografija 19: Meta s sodelavkami iz pisarne v podjetju Slovenija sadje.

Meta, ki je bila kot delavka upravičena do najema stanovanja, se je

Vir: Osebni arhiv sogovornice.

spominjala, da so imela v tej stolpnici stanovanja različna podjetja, ki

Najprej so bile s sodelavkami same v pisarni, po združitvi oddelka za

so jih oddajala uslužbencem. Svojo garsonjero je odkupila po

uvoz in izvoz v skupno devizno službo pa si je Meta pisarno delila še z

osamosvojitvi Slovenije, kar ji je omogočil Jazbinškov zakon, ki je

drugimi.

stopil v veljavo v začetku 1990-ih let, na podlagi katerega so lahko

najemniki družbena stanovanja odkupili pod ugodnimi pogoji. Kot

Js sn čist na konc sedela pa kadila. Pol je bla pa ena, dost mlajša,

ugotavlja Nina Vodopivec (2014: 136–137), je zaposlitev v tovarni

je že umrla, od enga zdravnika hčirka. Je bla pa tak humorist.

pomagala reševati tudi stanovanjska vprašanja. Pri tem opozarja, da

Pol je pa včas pršla k men tko viz-a-vi: »Metica, a boš kej kadila?

socialistična tovarna ni bila zgolj delovni prostor, temveč tudi prostor,

A kej pogrešaš cigaretke?«

kjer so se ljudje spoznavali z drugačnim načinom življenja, prav tako

142 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

143

je tovarna gradila stanovanjske bloke, organizirala izlete, družabne

Le nekaj let po združitvi je Meta začela razmišljati o upokojitvi. Čeprav jo

dogodke in prosti čas zaposlenih ter njihovih družin …

je šef prosil, naj podaljša službovanje, se je zaradi zdravstvenih težav leta

Ob selitvi v Ljubljano je Meta spoznala Anteja iz Črne gore, ki ga je

1985 upokojila. »Sej so rekl: 'Meta, ostan še, bo odprto še izvozno-uvozno

imenovala »prijatelj«. Razmišljala je, da bi se preselila k njemu v Črno

podjetje mesa, bo treba tut obračunska devizna sredstva, na uvozu boš

goro, vendar tega ni storila: »Navadla sem se svojga doma. Sem mela tko

tut pomagala.' 'Ah,' sem rekla, 'ne maram'.« Meti je, tako kot ostalim

lepo urejeno mojo garsonjero. Pa tut okolje, smo se dobival. Bolj sem bla

zaposlenim, pripadala državna pokojnina do smrti.

sproščena, kot pa če bi skos z njemu bla.« V Črni gori jo je že čakala služba

»Js sem pa tulk delala, da nobenmu človeku ne morem povedat, kulk,« je

v izvozno-uvoznem podjetju, saj je podjetje Slovenija sadje začelo

Meta večkrat dejala. Meta je delala tudi udarniško, pogosto ob nedeljah,

izvažati tudi tja. Obljubljena ji je bila ista plača, kot jo je prejemala v

ki so sledile po delovnih sobotah, in s ponosom se je spominjala, kako

Sloveniji, saj je njen direktor podal črnogorskemu podjetju izjemno dobre

veliko se je po vojni gradilo v Jugoslaviji: »Čeprav pravjo, da nismo nč

reference o njej. Za selitev in novo službo se na koncu ni odločila in danes

naredl, js pa vem, da smo velik delal. Pa vse zastonj! Nam ni blo težko

te odločitve ne obžaluje, saj podjetje ni poslovalo dobro, prav tako pa tudi

nadure delat. A smo kdaj rekl za nadure, da se plačajo? To je bla čist

njen spremljevalec potem ni več dolgo živel.

druga mentaliteta.« Danes so sogovornice in sogovorniki ponosni na to,

Podjetje Slovenija sadje je prišlo pod okrilje Mercator Mednarodne

da so s svojimi rokami zgradili domovino in na skupne dosežke

trgovine in je bilo preimenovano v Mercator Slovenija sadje, ko je bila 1.

mladinskih delovnih akcij. Materialno žrtvovanje in težko delo vidijo

januarja 1981 v okviru Mercator Mednarodne trgovine ustanovljena

skozi prizmo socialistične ideologije, ki jim je omogočila občutek, da

temeljna organizacija Zunanja trgovina z namenom opravljanja

delajo za višje dobro svojega naroda in gradijo skupno prihodnost.

zunanjetrgovinske dejavnosti s področja agroživilstva. Podjetje je

Navkljub težkemu delu se Meta udarniškega dela spominja kot lepega

poslovalo uspešno in število zaposlenih se je hitro višalo. Leta 1981 je bilo

obdobja, saj so se zvečer pogosto zabavali z druženji med petjem in plesom.

zaposlenih 93 delavcev, leta 1988 pa že 233.68 To je bila ena največjih

Metini spomini na delo v socializmu razkrivajo raznolike diskurze. Na

uvozno-izvoznih družb v celotni Jugoslaviji, ki je ustvarila temelje za

eni strani je občutila delo kot naporno stresno dejavnost, ki ji je vzela

razvoj današnje Mercatorjeve mednarodne trgovine (Interni časopis

ogromno prostega časa, saj je večkrat potožila, da je delala pozno popoldne.

Mercator 2009: 18). Meta je posebej poudarila, da Mercator podjetja

Delo je zato včasih doživljala tudi kot dejavnost, ki je ni izpopolnjevala in

Slovenija sadje ni kupil, ampak je prišlo do njune združitve.

jo je silila v odrekanje, za katerega ni nikoli prejela zadostne zahvale in

nagrade v obliki plačila. Glede na osebne izkušnje pri mojih sogovornikih

Mi smo skos nekako tko, da smo bli z dobičkom. Nikdar ni blo,

je delo v socializmu, tako plačano kot tudi udarniško, predstavljalo

da bi bla zguba. Ja, gotovi artikli so bli zguba, sadje je blo dostkrat

obvezo, trud in breme, ki je lahko vodilo v izčrpanost.

zguba, ampak ble so pa tut gobe, borovnice pa te stvari, ki smo jih

Po drugi strani je bila služba zanjo tudi kreativni izziv, ki ji je nudila

izvažal. To so ble te devalvacije pa te stvari.

možnost samoizpolnitve, predstavljala vir moči in osebne potrditve,

neodvisnosti, vrednosti in časti, ki ji je osmišljala življenje (prim. Koleva

68 SI ZAL/0733, 95, Poslovno poročilo MMT TOZD SS, Zunanja trgovina, leto 1986.

2008; Massino 2009). Ponosno se je spominjala, da ji je direktor večkrat



144 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

145

dejal, da je njegova desna roka. »Js brez Mete ne bom mogo nč. Njene

stvari bi najdo ob polnoči vse tko pošlihtan, edina.« Sogovornice so se s





2.2


ponosom spominjale svoje marljivosti v službi. V zahvalo za trdo delo in

nadure so delavke, kot je bila Meta, uživale tudi v materialnih in simbolnih

nagradah. Čas, energijo, znanje in spretnosti, ki so jih investirale v delo,

Vpliv zaposlitve žensk

so jim bile poplačane z občutkom družbene koristnosti, ki je pozitivno

na njihove potrošne prakse

vplival na to, da so se prepoznale kot vredne spoštovanja in da so jih kot

takšne dojemali tudi drugi. Poleg tega jim je redno delo omogočalo tudi

V tem podpoglavju bom podrobneje pokazala, kako so Meta in ostale

socialno varnost in dostop do stanovanja.

sogovornice upravljale z lastnim zaslužkom, predvsem, kaj so si zanj

Lastni zaslužek je ženskam, kot je Meta, omogočil oblikovanje novih

kupile ter kako se je njihova zunanja podoba spreminjala z zaposlitvijo.

socialnih mrež in selitev v večje mesto, kjer je lahko uživala večjo svobodo.

V obdobju po koncu vojne (1945–1953) je v tisku prevladovala podoba

S tem se je delno osvobodila vpliva patriarhalne družine in omejujočega

žensk kot mater, herojinj, delavk in soprog. Predstavljala se je socialistična

življenja na vasi. Meta je od doma odšla pri svojih 38 letih, kar je bilo za

»superženska« in delavka, ki je zaradi svoje delovne vneme in predaje

tiste čase izjemno pozno. Dejala mi je, da je bila zelo navezana na svoj

socialističnim idejam presegala norme ter hkrati ohranila tradicionalne

kraj, predvsem je uživala v pogledu na Alpe, prav tako ji je, dokler je še

ženske kvalitete, kot sta žrtvovanje in predanost drugim. Kot navaja

živela doma, kosilo in večerjo skuhala mama, kar je bilo zanjo udobno.

Ivana Pantelić (2011: 92), so se od leta 1951 dalje časopisi oddaljevali od

Njena želja po migraciji iz ruralne skupnosti v večje mesto ni izvirala

politične in ideološke rigidnosti. Na trgu je bilo vedno več revij

samo iz boja za preživetje, ampak tudi iz želje po pustolovščini, svobodi in

z zabavnimi in vsebinami glede življenjskega stila, povezanih s porajajočo

spremembi načina življenja. S tem je dobila nov način zamišljanja

se potrošno kulturo.69

svojega življenja in preživljanja prostega časa. Z razširitvijo svojih obzorij

v službi in z življenjem v večjem mestu se je povečal tudi izbor njenih

Od 1950-ih let dalje je v ospredje prihajal lik žene, matere in gospodinje,

življenjskih alternativ, kar je pomembno vplivalo na potek njenega

pri čemer se je lik mladih neustrašnih partizank, ostarelih kmetic in

življenja.

tovarniških delavk deloma še ohranil, ob njih pa so se vse pogosteje

pojavljale urejene in modno oblečene ženske. Delovna ženska, ki

neprenehoma dela, da bi izpolnila socialistične cilje, je bila zamenjana s

potrošnico, ki skrbi za svoj videz (Dölling 1993: 177), revolucionarka pa je

postajala dekle iz reklame za pralni prašek ali olje Zvezda, saj je prehodu

69 V prvih povojnih letih so Sovjetsko zvezo dojemali kot pozitiven družbeni lik, kapitalistični Zahod pa so ide-

ološko stigmatizirali kot dekadenten in buržoazen – vse do spora med Stalinom in Titom leta 1948. Po tem so

začeli prikazovati vedno več zahodnih filmov in v začetku 1950-ih let je izginila dominacija sovjetske litera-

ture v gledališčih, posebna jugoslovanska »pot v komunizem« pa je omogočila novo »strukturo občutenja«

v 1950-ih letih (Kolanović 2013: 175).

146 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

147

iz splošnega pomanjkanja v obdobje relativnega blagostanja sledila

od socialističnih držav t. i. vzhodnega bloka, predvsem zaradi Titovega

degradacija in komodifikacija njihovega simbolnega prikazovanja

spora s Stalinom, po katerem je Jugoslavija dobro desetletje kasneje

(Jambrešić Kirin 2013: 60, 201).70

postala članica neuvrščenih in se zaradi odmika od Sovjetske zveze v

V revijah se začnejo pojavljati prvi članki o ženskah kot potrošnicah, ki

1950-ih letih zbližala z Zahodom, s čimer je bila jugoslovanska družba

doma kupujejo na velesejmih, v tujini pa že v supermarketih. Ogledujejo

kulturno bliže kapitalističnim državam. Kot navaja Ildiko Erdei

si izložbe, da bi doma ustvarile moderno gospodinjstvo, v katerem tudi

(2006: 233–234), je politična orientacija po letu 1965 ustvarila politično

gospodinja hodi v službo. Poleg tega oblačila gospodinj postanejo ne

klimo za napeljevanje potrošnih apetitov in hrepenenj, a močnejša

samo funkcionalna, ampak tudi lepa. Jill Massino (2009: 19) navaja, da je

orientacija k potrošni družbi se je pojavila v kasnejših desetletjih

obrat v vizualni reprezentaciji delavk kot preprosto oblečenih traktoristk

socializma, saj so takrat bolj sistematično in načrtno pristopali k

in tekstilnih delavk, ki so jih nadomestile glamurozne in lepe delavke,

ustvarjanju želja potrošnikov. Čeprav je bila ideološko in politično

naznanjal novo dobo socializma, in sicer napredek brez žrtvovanja.

nesprejemljiva, je potrošnja obstajala od najbolj zgodnjih dni

Ključna sprememba, ki jo je mogoče opaziti v tem obdobju je, da bralkam

jugoslovanskega socializma, ne moremo pa enačiti potrošnje s potrošno

ženske revije pomagajo izboljšati kakovost njihovih življenj.

družbo, ki je v Jugoslaviji nastopila v 1960-ih letih prejšnjega stoletja.71

Obremenitve, ki jih je ženskam prinesel polni delovni čas, skrb za otroke

Za svoj prvi službeni dan v Heliosu si je Meta dala pri šivilji zašiti jakno,

in gospodinjstvo, so bile en vidik življenja v socializmu, ki pa ni bil edini.

drugače pa je večino oblačil še vedno »podedovala« od drugih družinskih

Nova socialistična ženska je bila finančno neodvisna, kar je botrovalo

članov:

temu, da je iskala raznolike prostočasne aktivnosti izven doma in načine

Spodaj sem mela pa en tak brezrokavnik, kt jih zdej nosjo, z rokavi,

kultiviranje ženskosti skozi potrošnjo. Jugoslovanski socialistični

odspod pa kakšen puli, pa eno srajco od očeta, k mu je bla premajhna.

sistem je ženske spodbujal k užitkom nakupovanja med njihovim

Vse smo čakale na tisto srajco, sem jo pa js dobila. Čevlje sem mela pa

prostim časom. Kot navaja Sharon Zukin (2008 [1975]: 61), je glede na

od brata, gojzerje, od sestre sem mela pa škorne. Ampak sem bla

običajno socialistično ideologijo delavec delal za dobro ljudi in zmago

luštna, veš, v tistem.

sistema, ne pa za lasten materialni interes, Jugoslavija pa je bila prva

S svojo prvo plačo, ki je ženskam ponudila večjo svobodo pri načinu

socialistična država, ki je eksplicitno določila, da je legitimno delati za

potrošnje, si je Meta kupila obleko. Sogovornice so si pogosto za svoj prvi

zvišanje življenjskega standarda posameznikov.

zaslužek kupile čevlje, obleko, najlonke . . Te dobrine so jim služile kot

Potrošništvo v socialistični Sloveniji in Jugoslaviji se je precej razlikovalo

71 Ideologija potrošništva v Jugoslaviji je učila o egalitarnosti in asketizmu ter sprva ignorirala potrošniške

70 V 1950-ih letih prejšnjega stoletja so vsakdanje življenje v Jugoslaviji oblikovale popularne revije, kot so

težnje zaradi njihovega povezovanja z zahodno kapitalistično družbeno in kulturno dekadenco, s čimer je

Svije t (1953-…), Plavi vjesnik (1954–1973), Naša moda (1946–1950), Modni list 1945–1946, Start (1969–1991), zagotavljala moralno superiornosti delavskega razreda nad domnevno dekadenco buržoaznih kapitalističnih

Naša žena (1940-…), Praktična žena, Beogradska nedelja … Kot navaja Patric Patterson (2011: 68), je imel

potrošniških hedonistov. Hkrati je v potrošnji prepoznavala nevarnost kapitalističnega materializma kot ide-

jugoslovanski medijski trg leta 1950 deset večjih tedenskih publikacij, leta 1965 pa že 39 s skoraj 3,4 milijo-

ološke in politične kritike lastnega režima, ki obilja ni mogel zagotoviti (gl. Erdei 2006: 221; Hromadžić 2008:

ni kopij.

69–70).

148 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

149

vizualni opomniki na njihove delovne dosežke. Alenka se je spominjala:

pomembnih drugih in se izražajo skozi odnose z ljudmi, prostori in z

»Za prvo plačo sem si kupila čevlje, ene lepe salonarje. Črne, s peto. Želela

materialnimi dobrinami (Miller idr. 1998: 24). Ženska tako postane

sem biti tako lepo oblečena kot drugi.«

aktivna tvorka svojega življenjskega stila, ki z izbiro dobrin tvori svojo

Miranda se je spominjala, da so bile zaposlene ženske lepše oblečene od

individualnost, čemur Janice Winship (v Lury 1996: 134) pravi

nezaposlenih: »Tistkrat smo pa bli lepo oblečeni. Sn bla nobl, bolj k te, k

»izdelovanje ženskosti« skozi nakupovanje, saj »ženskost« ni naravno

niso hodile delat. Se je zlo poznalo.« Danica se je spominjala, da je

dana, ampak je izdelana, tudi z nakupom »pravih« dobrin, pri tem pa se

zaposlitev ljudi na podeželju pozitivno spremenila tudi njihov način

moramo zavedati, da je bila potrošnja odvisna od ženskega statusa in

oblačenja.

njenih sredstev.

Tolmin je večji kraj, je pa kup enih vasi zravn. Ob nedeljah, to je blo

Sogovornice, katerih matere niso hodile v službo, so večkrat omenile, da

okol oseminštiridesetga leta, smo hodil k maš. So pršle ženske peš od

njihove matere niso imele lakov za lase in ličil, in šele ko so se same

vsepovsod. Lepo oblečene, ampak če je pršla pa iz ene vasi, Svet križ

zaposlile, so te predmete kupile sebi in njim, čeprav so se ličile precej

al pa kej, si pa prav vido, da so kmečki. Ne da jih ponižuješ, ampak

manj kot danes. Urejenost žensk pa ni bila nujno povezana z ličili in z

niso mel smisla. Ko so pa kmetje začel delat v industriji, se je pa vse

modnimi oblekami, ampak predvsem s čistočo oblačil in teles, ki so jih

skupej spremenilo na dobro.

dojemale kot pozitivno vrednoto, ki so jo matere poskušale privzgojiti

tudi hčeram. Marica, vzgojiteljica iz okolice Celja, rojena leta 1944, se je

Sogovornice so si pogosto prenehale barvati lase, ko so prenehale hoditi

spominjala, da ji je mama vedno govorila:

v službo ali pa so bile premeščene na oddelek, kjer niso več imele opravka

s strankami. Sonja, trgovka, rojena leta 1928 v Polju pri Ljubljani, ki je

»Veš, ženska mora vedno gledat na to, da je urejena. Tut ko se enkrat

delala v podjetju Elektro, se je spominjala: »K nam so pršli od povsod, iz

poroči, ko ma družino. Ne sme mislit, da je pol za njo vse dobro. Veš,

Vojvodine, iz Srbije, Hrvaške in vedno smo morale bit lepo urejene. Od

pol pa ni čudno, da moški po drugih gledajo, če ma doma tako

frizure do … Dokler sem hodila v službo, sem se barvala, potem sem pa

strašilo.« Čeprav je bla preprosta ženska, je pač mela to v sebi in tak

opustila.« Milena, rojena leta 1930 v Malem Lipoglavu, blizu Sostrega,

me je vedno na to navajala.

ki je s končano osnovno šolo delala v Emoni, se je spominjala:

Kot ugotavlja Daniel Miller (1987; 1997), obstaja tesen odnos med

Js sem se barvala, dokler so hodile vse poslovodkinje v skladišče

posedovanjem dobrin, konstrukcijo identitete in vrednotami, saj ljudje z

robo nabavlat. Potlej pa niso smel nič več po skladiščih hodt, sn se

nakupovanjem dobrin izražajo temeljne družbene vrednote. Dobrine

js pa tut nehala barvat. Sn rekla: »Nima smisla, ker niso ljudje

postanejo tudi osnovna oblika, skozi katero ljudje te vrednote razumejo

prhajal več.«

in prepoznajo. Urejenost je bila ena izmed bolj pomembnih, še posebno

na delovnem mestu. »Če ste bli v eni taki službi, ste moral bit tut urejen

Nova identiteta zaposlenih žensk se je manifestirala tudi v drugačni, bolj

tak, k je treba« mi je pojasnila Meta. V novejših raziskavah o potrošni

urejeni zunanji podobi in načinu oblačenja. Identitete nastajajo

kulturi (gl. du Gay in Hall 1997; Slater 1997) velja, da je potrošna kultura

diskurzivno skozi pripovedovanje o sebi, v odnosu do družbeno

ključna sfera ustvarjanja statusa in identitete posameznikov, potrošniške

150 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

151

dobrine pa predstavljajo sredstva za ustvarjanje družbenega videza,

spominjala obleke, ki jo je nosila ob dvajsetletnici podjetja v Srebrni

življenjskega stila in vrednot. Pierre Bourdieu je v svojem delu

dvorani Uniona. Posebej za to priložnost je dala šivilji v Črnuče šivat

»Distinkcija « ( La Distinction, 2002) podrobno raziskal zamisel, da so vse

obleko, blago zanjo pa je kupila.

potrošniške prakse kulturni fenomen, ne samo ekonomski, saj vsaka

Tako svetleče, ampak tko lepe barve … Modra, violet … Rokavčka do

potrošnja blaga, ki ga kupimo, vedno vključuje sodbe o nas samih in hkrati

tri četrt, potem sem mela tlele lepo tko oprijeto, tle pa mjčken neki

klasifikacijo svoje sodbe o okusu drugih ljudi, zato je zanj potrošnja tako

ven, potem pa spet dol, mal oprijeto, pa mini sn mela. Tista obleka je

ekonomska kot tudi družbena aktivnost.

bla pa tko lepa, da ti ne morem povedat, so jo vsi tko hvalil. Čim sem

S tem, ko se je Meta zaposlila, se je spremenil tudi njen zunanji videz,

js eno tako obleko oblekla, sem jo mela dvakrat, potem je blo pa skor

saj je kot zaposlena uslužbenka morala v službo prihajati bolj urejena.

že treba met drugo.

Za razliko od zaposlenih žensk so se nezaposlene s svojo zunanjo podobo

Za to posebno priložnost je Meta odšla tudi k frizerju: »Pol sem pa pr

ukvarjale precej manj. Gospa, rojena leta 1930 v Čakovcu, ki se je leta 1956

frizerju prosila, da mi da tak preliv, mjčken na violet, da je pasal zravn

priselila v Maribor in je doma gospodinjila, je dejala: »Jaz v službo nisem

obleke.«

hodla, in če si v službi, več rabiš. Se moraš preoblačiti. Ne moreš it vedno

v enem. Sem bla vedno doma. Komu se bom rihtala? Vrtu?« Potrošniki z

Metino pripovedovanje o njenih oblačilih razkriva tudi čustven odnos, ki

izbiranjem med različnimi vrstami dobrin izbirajo med zanje dostopnimi

ga je vzpostavila do teh predmetov: »Ta kostimček je bil pa tok luštn! Tega

položaji v družbi. Kot pravita Mary Douglas in Baron Isherwood (1996:

sn mela pa tko rada, da ti ne morem povedat!« se je spominjala ob

45), postane z uporabo dobrin viden določen niz sodb v procesu

pregledovanju fotografij iz njenega albuma. Ko je bila že upokojena, je šla

klasifikacije oseb in dogodkov, zato je potrošnja proces, v katerem so vse

svoje obleke prodajat na tržnico, kjer je prodala vse in se spominjala, da ji

socialne kategorije nenehno na novo definirane.

je šlo po tem, ko je prišla domov, na jok za njimi.

»Takrat sem se pa že kr ornk šminkala, ko sem pr Slovenija sadju

Ponosno se je spominjala, da so njenega spremljevalca v Ljubljani njuni

delala,« se je spominjala Meta. Podjetje Slovenija sadje, v katerem je

znanci večkrat spraševali, kje Meta kupuje tako lepa oblačila, in mi

službovala Meta, je bilo mednarodno, zato so imeli ogromno obiskov iz

zarotniško povedala, da ji je vse šivala šivilja iz Črnuč, ker konfekcija po

tujine. Ličila je kupila na poti v službo ali iz nje v drogeriji na Miklošičevi

trgovinah še ni bila močno prisotna. »Takrat je blo velik trgovin z blagom,

ulici. Poslovni partnerji so tamkajšnjim uslužbencem pogosto prinesli

konfekcije ni blo, smo bl kupval blago. Frančiškanska pa to, to so ble same

protokolarna darila:

trgovine z blagom. Tam so mel pa kakšne fajn ostanke.« S sodelavkami so

si ogledovale kroje za obleke v slovenskih ženskih revijah, kot sta Jana in

Veš, k so pršli od uzuni, so nam zmeri kej prnesl. Ene dobre ženske

Naša žena, prav tako pa tudi v tujih, kot sta Neue mode in Burda. Kot

cigarete, al pa kakšne šminke, al pa kakšne takšne stvari. Takrat, ko

ugotavlja Djurdja Bartlett (2010: 189), so ženske postale glavne

še ni blo tolk. Na izvozu smo me kr velik dobile.

prejemnice novega oblačilnega okusa, prek katerega se je kanaliziral

Podjetje Slovenija sadje je ob večjih obletnicah priredilo zabave za svoje

socialističen »civilizacijski proces«. Ženske revije in časopisi so igrali

uslužbence v bolj prestižnih dvoranah. Meta se je zelo podrobno

pomembno vlogo, ker so se ženske v njih srečevale z reprezentacijami

»nove ženskosti«.





152 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

153

Meta je imela znance v ameriškem Clevelandu, s pomočjo katerih je

S svojo prvo plačo je Meta finančno pomagala mlajši sestri in poravnala

včasih dobila kakšno pošiljko oblačil, vendar je ameriška moda ni

dolg svojih staršev. »Nisem si mogla ne vem kaj kupt, sem mogla takrat

pretirano navdušila: »Amerikanci niso bli nkol lepo oblečen, niso mel

dost pomagat, da je najmlajša sestra sploh nardila srednjo ekonomsko

modo. Tut k so hodil potem tle na počitnce pa po morju, so ble ženske tko

šolo.« Žalostno se je spominjala, da ni zaslužila dovolj, da bi lahko svoji

čudn oblečene, da js ne bi bla nkol taka.« Kljub takšnemu odnosu do

sestri plačala končni izlet, zato je edina ostala doma. Meta je do svojega

ameriške mode pa ji je bilo zelo všeč, da so jo primerjali z Jacqueline

38. leta živela doma pri starših in finančno ves čas pomagala svoji družini,

Kennedy, ženo ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki je veljala

kar danes obžaluje in meni, da bi se morala že prej odseliti na svoje.

za eno najlepših žensk. Ob gledanju fotografij iz svoje mladosti se je Meta

Večkrat je pripomnila, da tisti, ki se odselijo od doma, živijo bolje od tistih,

spominjala: »Vsi so mi rekli, da sem čist podobna Jacqueline Kennedy in

ki ostanejo doma: »Oni so si iz svojih plač lahko neki ustvarjal, js sem

so me klicali Džeklinka.« Ko je bila na dopustu, so jo pogosto prosili, če jo

mogla pa doma pomagat.«

lahko slikajo: »So rekl: 'Bomo Džeklinko slikal!'«

Petletni gospodarski plan socialistične Ljudske republike Slovenije v

obdobju 1947–1951 je predvideval izboljšanje življenjskega standarda s

preskrbo državljanov s predmeti široke potrošnje, predvsem z živili,

obutvijo, oblačili, ne le količinsko, ampak tudi kakovostno. S povečanjem

proizvodnje v industriji in kmetijstvu so načrtovali postopno opustitev

sistema racionalne preskrbe (Himmelreich 2008: 71). V prvem desetletju

po vojni lahko govorimo o obdobju »racionalne potrošnje«, ki je

poveličevala proizvodnjo na račun videza in kvalitete proizvodov ter

njihove distribucije.

Leta 1952 se je v Jugoslaviji povišala možnost nakupa industrijskih

proizvodov z uvajanjem posojil zanje. Pohištvo je bilo mogoče kupiti na

triletno obročno odplačilo, kolesa, radie in hladilnike na dveletno. Štiri

mesece kasneje je bila uvedena možnost potrošniških posojil za nakup

večjega števila industrijskih izdelkov (Himmelreich 2008: 152). V Sloveniji

je večino kreditov odobrila Narodna banka, največ za pohištvo in radijske

aparate, trgovci le 750. Potrošniki so ob uvedbi možnosti najemanja

posojil to ugodnost premalo izkoriščali. V začetku je vladal tog

Fotografije 20, 21, 22: Obleka za prosti čas in službo, obleka za družabne prireditve,

birokratski sistem odobravanja kreditov, saj je moral potrošnik izpolniti

obleka za v službo. Vir: osebni arhiv sogovornice.

množico obrazcev, dobiti dva poroka, odbijajoča sta bila tudi pogoja o

zastavni pravici na tako kupljeno blago in takojšnje plačilo do 30 %

vrednosti blaga, zato so po nekaj mesecih postopek poenostavili

(Himmelreich 2008: 153–154).



154 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

155

Prvi kredit je Meta najela za nakup posteljnine, ki bi jo, če bi se poročila,

Včasih mi je zmanjkal, ker sem mogla kredite odplačvat. Sem mela

imela za doto.

tam eno sosedo, k je bla deset let mlajša, pa je mela že vse. Pa mi je

dostkrat kupla, mislim, posodla denar, da sem shajala skos. Zato

Na konc je pa rekla prodajalka: »Zdej pa še tolk ostane.« Js sem pa že

sem pa hodla v delavsko menzo.

prej naračunala za butare za kurjavo. Sem pa rekla: »Če ste tok

ljubeznivi, če mi lahko daste denar nazaj od kredita.« Sem mela tam

Kot zaposlena v Slovenija sadju je imela Meta možnost, da si v posebnem

eno poznano gospo, ker to se ni smelo delat.

fondu izposodi denar, kar pa se v praksi, kot se je Meta spominjala, ni

vedno obneslo. »In js sn enkrat prosila, da bi si sposodila, pa ni blo. Mi je

Za najem kredita sta morali jamčiti dve priči s podpisom, da bo

soseda posodila. Sem izstopila iz tistga. Sn rekla: 'K pa rabim, pa ni!'«

kreditojemalec lahko kredit vrnil. Meta se je spominjala, da je ena

Iz pripovedi sogovornic, ki temeljijo na njihovih spominih na

podpisnica podvomila, da bo sposobna kredit odplačati: »'Joj, da si Meta

nakupovanje, je mogoče razbrati, da so izbirale preudarno, racionalno in

upa vzet tak kredit! Me kr skrbi, da ne bo mogla plačat.' Je pa ta druga

varčno. Direktorica Name, rojena leta 1921 v Ljubljani, se je spominjala:

rekla, k je tut podpisala: 'Bo že plačala, za Meto se pa ni treba bat.'«

Meta se je spominjala, da so s sodelavkami med službenim odmorom

Vedno sem vse na razprodaji kupila. Spomladi po novem letu, od

tekle v Tkanino in si izbrale blago, za katerega so vzele trimesečni kredit

petnajstega, dvajsetga januarja smo mel v Nami zimsko razprodajo,

brez obresti, saj jim je redna zaposlitev, kot mnogim drugim Slovenkam,

v jeseni, k se je že šola začela, smo mel poletno razprodajo. Js sem

to omogočala.72

vedno morala šparat.

Smo si šle dol ogledat, dnarja pa ni blo tolk. Prodajalka je rekla:

V praksi sogovornice nakupovanja niso dojemale kot zapravljanje, ampak

»Ker ste skup, boste kredit vzele.« In smo kredit vzele, pa je blo kr

predvsem kot varčevanje (prim. Miller 1999: 7). Lasten zaslužek je

hudo tist kredit izplačvat. Js nisn mela sam tist kredit, še drug,

ženskam, kot je Meta, omogočil nakupovanje dobrin, s katerimi so

ampak sem si ga vzela.

izražale lastno identiteto in kreativnost, pri tem pa so morale spretno

upravljati z denarjem, da so skozi mesec ne samo preživele, ampak si tudi

Meta je najela kredit tudi za barvno televizijo in pohištvo. Ko je prva

kaj kupile.

kolegica kupila barvni televizor, si je mislila: »Oh, tega dnarja js ne bom

mela nikol, ker je predrago. Dnarja ni blo. Potem sem pa kupila uno

barvno.« Ker je morala odplačevati dva kredita, se je včasih finančno

komaj prebila skozi mesec, zato si je denar občasno sposodila, največkrat

od sosede.

72 Pravico do najemanja posojil so imeli samo redno zaposleni v državnem ali zadružnem sektorju, ostali so

lahko dobili samo posojilo za izredne razmere (Himmelreich 2008: 153).

156 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

157





2.3


kravatah, denar ne služil z delom, ampak ga iz enga sklada v druzga

prelagal. Obresti grejo gor, potem pa ta sklad propade in ljudje

izgubijo dnar. Tak način je zadnja leta gospodarjenje z državo, da



nas bo prpelal še v slabši položaj. V svoji stranki zagovarjam za delo





Spominski kapital


pravično plačilo.

Prodaja Mercatorja in diskurzi o

Med hojo na sprehodu do Ljubljanice, kamor sva odšli po koncu

predvolilne kampanje, se je Meta, ki sicer hodi hitro, naenkrat ustavila in

razprodaji državnega premoženja

me pogledala, čeprav še nisva prispeli na cilj.

Za razumevanje konteksta vzpostavljanja spominov mojih sogovornic

Vsak dan poslušam o tem Mercatorju. Letos ma 65 let obstoja.

bom pod drobnogled vzela obdobje predčasnih volitev v državni zbor

Naš najbližji in najboljši sosed. Njegova prodaja pa mene kr

Republike Slovenije, ki so potekale 13. julija 2014, med pisanjem tega

mjčken skrbi. To je največje trgovinsko podjetje, prodano enmu, k

poglavja. Prav tako je v medijih istočasno odmevala nedavna prodaja

ma največ dolga, zagrebški firmi. Tole ne bo nč dobr … Ta je

Mercatorja, katerega bivša uslužbenka je bila Meta. Mercator je bil v

zadolžen … Tajkun je!

medijih opisan kot največje slovensko podjetje in delodajalec, od katerega

je bilo odvisnih 30.000 delovnih mest. Prodan je bil hrvaškemu podjetju

Tako je izrazila svoje neodobravanje glede prodaje Mercatorja novemu

Agrokor, pri čemer pa je bil glavni financer odkupa ameriški sklad

lastniku, hrvaškemu podjetju Agrokor.

tveganega kapitala Blackstone, s katerim je pred časom avstrijska

Meta v medijih spremlja zgodbe o izkoriščevalskem in koruptivnem

skupina Ring prevzela tudi domžalski Helios, podjetje, v katerem je Meta

vodenju podjetij s strani mladih, neizkušenih menedžerjev. Posluša in

prejela svojo prvo plačo.

bere o menedžerskih prevzemih in odkupih, o finančnih nagradah

Z Meto sva se v domu starejših udeležili predvolilne kampanje stranke,

menedžerjem in o njihovih privilegijih ter na drugi strani o delavcih,

ki se je borila za dobrobit upokojencev. Njen predstavnik, tudi sam

ki so s svojo plačo na robu preživetja in čutijo razočaranje ter jezo do

upokojenec, je opozoril na prodajo Mercatorja in jo povezal z razprodajo

države. Meta ne razume, zakaj lahko direktor podjetja dobi plačilo za

državnega premoženja, sicer ene od osrednjih predvolilnih tem.

svoje delo, če podjetje posluje z minusom, in zakaj za propad podjetja ne

odgovarja nikomur. Povedala mi je, da jo včasih njen nečak odpelje iz

Sem proti, da se razproda vse družbeno premoženje. Potem lahko

doma starejših domov v Domžale, kjer opazuje, kako se je Helios razširil v

ostanemo samo še hlapci na svoji zemlji. Če bomo vse tujcu dal v

primerjavi z začetkom, ko se je nahajal v malo večji hiši. »Helios je bla

roke, vemo, kam gre potem dobiček. To, kar se je z Mercatorjem

majčkena tovarna, 27 delavcev je blo, ko sn začela,« se je spominjala Meta.

zgodl, to je nezaslišno. Mi smo 40 let delal, ustvarjal, s samoprispevki

Škoda prodaje Heliosa se ji je zdela toliko večja ravno zato, ker je bil prodal

gradil javna skladišča, Cankarjev dom, samoupravne stanovanjske

danes, ko je veliko in uspešno podjetje.

skupnosti. Govorijo nam o razprodaji. Vsi bi radi bli bankirji, hodil v

158 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

159

Ko sva med poletnim sprehodom prispeli na most in zrli v Ljubljanico,

kontekstu njene osebne investicije in ponosa, prav tako pa je pomembno

je uprla prst navzdol proti nutriji, rekoč: »Poglej jo!« Pri tem je olajšano

upoštevati strah pred odtekanjem denarja (globalnega reorganiziranja

zavzdihnila, ker mi jo je končno lahko pokazala, saj je nisem videla še

kapitalizma s tujimi investicijami) in podeljevanja prednosti kapitalu, ne

nikoli prej. Na Ljubljanici so v diagonalah plavale race, videli sva tudi dva

pa ljudem in socialnemu varstvu.

laboda, vendar pa je bila Meta razočarana, ker ni bilo nobenega

Kot ugotavlja Jill Massino (2009: 31), pozitivni spomini žensk na delo v

mladička. Nekako žalostno in jezno je dvignila pogled in ga vprašujoče

socializmu niso preprosto ukoreninjeni v »nostalgiji za komunistično

uperila vame: »Pa Mercator je naše največje podjetje … Kulk jih misljo še

preteklostjo,« saj so ženske vrednotile delo zaradi različnih razlogov, ki

prodat? Tudi v Heliosu je novi lastnik obljubo, da ne bojo nč odpuščal, so

so bili praktični, osebni ali ideološki. »Komunistična nostalgija« je

jih pa tulk!« Meta je izrazila skrb, da bo s prodajo Mercatorja prišlo do

ukoreninjena v napakah sedanjosti in dojemanju uspeha v preteklosti.

odpuščanja delavcev in da se na trgovskih policah Mercatorja ne bodo več

Sogovorniki danes oblikujejo spomin na socialistično preteklost in se

prodajali slovenski izdelki. Sonce naju je božalo s svojimi oranžno-

nanjo referirajo, ko govorijo o kapitalistični sedanjosti in pričakovanjih,

rdečimi žarki in njegove moči so počasi pojenjale, kar je naznanjalo njegov

kar pa lahko vodi tudi v določene poudarke življenja v socializmu. Pri

skorajšnji zaton.

preučevanju spomina na socialistično preteklost je zato potrebno

Podjetji Mercator in Helios, v katerih je bila Meta zaposlena, imata mnogo

upoštevati vpliv nezadovoljstva s sedanjim političnim sistemom, prav

skupnega s tem, kar trenutno doživljajo podjetja in zaposleni v bivših

tako so izjemno pomembna tudi občutja sogovornikov o tem, da so v

socialističnih državah, ki preživljajo postocialistično tranzicijo. Precej

preteklosti nekaj ustvarjali, danes pa to ni prepoznano ali pa je celo

antropologov se je začelo zanimati za načine privatizacije in širitev

označeno kot napačno.

globalnega trgovanja s prevzemom bivših vzhodnoevropskih trgov, za

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in z nastopom kapitalizma v bivših

preučevanje propada industrije in konca državne regulacije trga (gl. Dunn

socialističnih državah so se zvišali revščina, brezposelnost in

2004; Petrović 2013; Vodopivec 2007 idr.). Kot opozarja Nina Vodopivec

nezadovoljstvo s tržno ekonomijo, povečala se je družbena neenakost, pri

(2012), moramo proces privatizacije razumeti širše, v kontekstu

čemer so sogovorniki poudarjali pomembnost države kot nujnega

individualizacije socialnega, zdravstvenega in pokojninskega

mehanizma za ustvarjanje pogojev enakosti v družbi. Ker ima Meta

zavarovanja ter zmanjšanja finančne podpore za vrtce in izobrazbo.

izkušnjo življenja v drugačnem sistemu, se je med kritiziranjem sedanjega

Razočaranje mojih sogovornic nad izgubo pravic v socializmu, kot so

načina vodenja pogosto sklicevala na socialistično preteklost, kjer so bili

zagotovljeno plačano delo, socialne pravice in denarni dodatki za otroke,

delavci vključeni v sam proces upravljanja, saj je med njimi in upravitelji

ni nujno dokaz nostalgije, ampak odgovor na današnji občutek

obstajal dialog, odločitve pa je vodstvo sprejemalo skupaj z delavci, s

negotovosti. Sogovorniki in sogovornice so izražali nezadovoljstvo s tem,

čimer je bila skrb za njihov standard širša, prav tako je bila večja tudi

da danes delavci nimajo zagotovljene službe, v socializmu pa so lahko

pripadnost podjetju.

izbirali med njimi. To povezujejo s tem, da danes v samostojni Sloveniji ni

Kolektivna in družbena odgovornost sta bili v socializmu pomembni

stanovanj in prihodnosti za mlade . Glede na to, da je bila Meta prisotna

kvaliteti, danes pa je glavni poudarek na samonadzoru in odgovornosti

pri Mercatorjevem nastanku, moramo upoštevati njegovo prodajo tudi v

zaposlenih, pri čemer menedžerji nenehno opominjajo svoje zaposlene

160 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

161

na stvari, ki so jih v preteklosti imeli za samoumevne in s katerimi je

Spomin in legitimacija lastne vrednosti

danes konec. Meta se je spominjala, da ji je stalna zaposlitev za polni

delovni čas prinesla občutek varnosti: »Službo smo vsi dobil, bil si nekak

Tole poglavje je, kot že rečeno, nastajalo v poletnem času leta 2014, ko so

zaščiten, se ni dal kr tko odpovedat, je bil odpovedni rok.« V socializmu ti

bile razpisane predčasne državne volitve v Državni zbor Republike

je delovno mesto pripadalo, v kapitalizmu pa je delo pravica, za katero je

Slovenije. Meta je pripomnila, da ni več tako na tekočem s političnim

posameznik sam odgovoren, pri čemer se od njega zahteva fleksibilnost

dogajanjem, kot je bila včasih, toda več časa, ko sva skupaj preživeli, bolj

(Vodopivec 2012: 616). Procesi preoblikovanja sebstva delavcev z novimi

mi je postajalo jasno, da je bila z dogajanjem seznanjena bolj kot večina

menedžerskimi tehnikami pa se ne dogajajo samo v podjetjih

njenih sostanovalcev, ki so večkrat dejali: »Kaj bom to poslušo, sej bom še

postocialističnih držav, ampak tudi v kapitalističnih po vsem svetu

znoru!« Meta je za razliko od nekaterih izmed njih menila, da moraš biti

(gl. Dunn 2004: 27).

vedno informiran o tekočih političnih zadevah, čeprav je bila tudi sama

Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da sogovorniki samo obsojajo in

razočarana nad politiki: »Joj, kaj se grejo, kaj se grejo! Vsi so taki osli,

izražajo nestrinjanje s prodajo državnega premoženja, pa ni nujno tako,

js sem pa tak trapasta, da še zmer gledam te stvari.« Spomini mojih

in nekateri sogovorniki so jo dojemali kot pozitivno. V tem kontekstu je

sogovornikov nastajajo v odgovoru na sedanje družbeno stanje in njegovo

tudi Meta dejala, da se po nekaj mesecih prodaje Mercatorja »nč ne

prikazovanje v medijih. Meta je redna gledalka oddaje Studio City in

pozna«, da ni prišlo do nobenih sprememb. Menila je, da se je stanje v

dnevnih poročil na POP TV, bralka časopisov Delo in Dnevnik ter

Mercatorju po prodaji celo spremenilo na bolje. »Mercator ma vsak dan

poslušalka Vala 202 in 1. programa RTV SLO, prav tako pogosto gleda

znižanja. Ne vem, od kod tko nizke cene. V našem Mercatorju je

tudi prenose sej iz Državnega zbora na TV 3.

prenovljeno notr, tko lepo je vse v njem, majo zmeri lepš.« S tem je

Novoustanovljena koalicija treh strank Združena levica73 in njeno

posredno povedala, da njegova prodaja ni nujno slaba, saj so cene nižje,

zavzemanje za demokratični socializem Mete ni prepričalo, saj si ne želi

oprema in dekoracija trgovine sta lepši. Skratka, da se stanje po njegovi

vrnitve v socializem, kot ga je poznala in izkusila, ta stranka in njen

prodaji izboljšuje. Pri tem velja opozoriti, da Meta pripoveduje z vidika

program pa sta jo očitno preveč spominjali nanj. Ko je govorila o tem, v

potrošnice, ki jo zanima cena proizvodov v trgovini, in ne z vidika nekoč

kakšnem sistemu si želi živeti, je dejala: »Pravi socializem je čist neki

zaposlene proizvajalke, ki bi jo zanimalo, zakaj takšna cena, niti, kaj to

druga.« Pogosto sogovorniki niso izražali nostalgije po socialistični

pomeni za zaposlene. Izjave sogovornikov se namreč razlikujejo glede na

preteklosti, kot so jo poznali, ampak po alternativi sedanjemu

perspektivo, iz katere govorijo, zato jih je treba tako tudi razumeti (prim.

kapitalističnem sistemu tržne demokracije in nekakšni novi »utopiji«, ki

Tsing 2009).

bi rešila trenutno družbeno krizo družbene neenakosti. Njihove pripovedi

niso kazale želje po vrnitvi v socialistični sistem, ampak so, kot preostale

oblike postocialistične nostalgije, predstavljale kritiko kapitalizma in

73 Združena levica je koalicija treh strank: Iniciative za demokratični socializem, Demokratične stranke dela in

Stranke TRS (za ekosocializem in trajnostni razvoj Slovenije) ter Četrtega bloka oz. 4. skupine civilnodružbe-

nih gibanj, eden izmed njenih poslancev v Državnem zboru pa je Luka Mesec.

162 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

163

hrepenenje po alternativnem moralnem sistemu (prim. Berdahl 2010).

prikliče v spomin, ne pa zato, ker imajo podobne misli, pravi Paul

Ravno to, da so moji sogovorniki, rojeni pred 2. svetovno vojno, na lastni

Connerton (1989: 37).

koži izkusili življenje v obeh sistemih, je tisto, kar jim, kot sem dobila

Spominski kapital je del kulturnega kapitala, ki je legitimen in cenjen.

občutek iz pogovorov z njimi, daje legitimnost in kredibilnost za iskanje

Mojim sogovornikom med pogovorom z mano, torej z mlajšo generacijo, v

in opredeljevanje alternativnega sistema.

družbi podarja višji status, zato predstavlja družbeno prednost. Bourdieu

Pierre Bourdieu (1979, 1987, 1989, 2002) je s konceptom kapitala, ki se

je menil, da kapital oblikuje temelj družbenega življenja in narekuje

giblje v družbenem prostoru, pojasnil neenakosti v družbi, pri čemer

položaj posameznika v njem, saj lahko vsaka oblika kapitala obstaja samo

moramo koncept kapitala razumeti kot metafore in ne kot opise

v medsebojnih odnosih. Več kapitala kot ima posameznik, močnejši

empiričnih položajev. Predlagal je štiri oblike kapitala: ekonomskega

položaj v družbi ima. »Spominski kapital« je lahko pretvorjen v socialni

(prihodki, bogastvo), kulturnega (lahko obstaja v utelešenem stanju v

kapital, ki je zgrajen iz socialnih mrež in povezav, ali v simbolnega, ki s

obliki dolgo obstoječih dispozicij telesa in uma, v obliki predmetov, kot so

seboj prinaša moč na temelju časti, prestiža in družbenega priznanja.

kulturne dobrine in institucionaliziranem stanju – izobrazbi),

Spominski kapital je sredstvo za ustvarjanje družbene neenakosti, saj

socialnega (povezave z ljudmi, mreže) in simbolnega (proizvod drugih

lahko pomaga ali ovira družbeno mobilnost nekoga prek simbolnih bojev,

kapitalov, ko jih dojemajo kot legitimne).

ki omogočajo neenakosti v reprodukciji kapitala.

Generacija mojih sogovornikov, rojenih pred 2. svetovno vojno, poseduje

Menim, da je mojim sogovornikom in sogovornicam v pogovoru z mano

spominski kapital, ki je sestavljen iz perspektive in pozicije tega, kaj se je

ravno to, da so svoje aktivno življenje preživeli v socializmu, omogočalo

zgodilo, natančneje iz znanja in izkušenj o preteklosti. Nahaja se v praksah

superioren položaj nad mojo generacijo, ki tega spominskega kapitala

in predmetih, v interakcijah z drugimi, ki med pogovori opisujejo

nima, ki torej v socializmu ni zares živela, ko smo se pogovarjali o iskanju

izkušnje iz svoje preteklosti. Deljenje spominov sogovornikov s tistimi, ki

»tretje poti«.74 Na takšen način sogovorniki vstopajo v posredna področja

so živeli socialistično preteklost v Sloveniji in v bivši Jugoslaviji (nekaj

trgovanja, kjer sta spoštovanje in legitimnost vrednoti, katerih ceno

sogovornikov v domu starejših je namreč tudi iz bivših jugoslovanskih

vzpostavljajo drugi. Če spominskega kapitala ne legitimiramo, ga ne

republik), se razlikuje od branja zgodovinskih knjig ali gledanja televizije,

moremo izmenjati kot vrednosti, njegova moč pa je omejena.

saj imajo med procesom deljenja skupne preteklosti občutek, da so

Spomini niso samo naivna razumevanja tega, kako je bila videti

»lastniki« teh spominov v sedanjosti.

preteklost, ampak so del nenehne artikulacije sedanjosti, zato je nostalgija

Paul Connerton (1989: 72) je raziskoval prenašanje spominov in skoval

afektiven in reflektiven izbor in »način primerjanja in vrednotenja

koncept »habitualni spomin«. Po njegovem mnenju ljudje spomin živijo

mogočih načinov življenja« (Macdonald 2013: 219–220). Različne

in igrajo skozi utelešene prakse, ki so ključne pri procesu spominjanja,

saj je spomin utelešen in performativen. Spominjanje poteka skozi dejanja

74 T. i. tretja pot, ki ni niti socializem niti kapitalizem, predstavlja potencialno imaginarno resničnost v priho-in akcije. V »habitualnem spominu« je preteklost nekakšna usedlina v

dnosti, ki jo sogovorniki ustvarjajo na temelju spominskega kapitala in jo povezujejo s sedanjostjo. Bolj kot

telesu, ki prikliče preteklost v našo sedanjost. Ker se ista skupina oziroma

za nostalgijo po preteklosti gre za nostalgijo po prihodnosti, v kateri naj bi se pojem upanja ponovno aktua-

generacija ljudi zanima za te spomine in jih je zmožna obuditi, jih lahko

liziral.

164 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

165

perspektive in pozicije tega, kaj se je zgodilo, oz. spominski kapital, dajejo

le k soncu, svobodi', in tretja zapovrstjo 'Primorski partizan'. Obilo

mojim sogovornikom temelje za razmišljanje o možni prihodnosti. Tega

užitka.« Med ploskanjem me je Meta presenetila s podatkom: »Še vedno

»pravega« socializma, ki je po mnenju Mete obstajal v teoriji, v praksi pa

jih je vseh 25!« Zazvenela je koračnica na harmoniki, moški glasovi pa so

ne, ni izkusila niti ona, vendar pa ravno zaradi spominskega kapitala,

začeli ubrano prepevati: »Le vkup, le vkup uboga gmajna … heja-hejo …

ki ga poseduje, meni, da lahko »pravi« socializem opredeli ona in njena

bije za svobodo se tlačan … grad gori, grof beži, vino teče naj, če teče kri.«

generacija, ki je živela »nepravi« socializem, ne pa generacija, ki ji

Meta je koncert spremljala resno, zbrano in zamišljeno, kot da je na

pripadava jaz in »študent Luka«, kot mu je pravila Meta, protagonist

kakšnem sestanku, občasno pa je tudi prepevala.

stranke Iniciativa za demokratični socializem v predvolilnem obdobju.

Voditeljica je proti koncu koncerta napovedala še zimzelene pesmi in

Ker nisva nikoli zares izkusila življenja v socialistični Sloveniji (sama sem

povabila občinstvo k sodelovanju. »Na oknu, glej, obrazek bled …« Po

bila rojena leta 1986) in nimava spominskega kapitala njene generacije,

začetnem uvodnem dirigiranju pevcem je dirigent začel dirigirati nam in

imava po njenem mnenju v marsičem idealistične predstave o socializmu,

takrat smo brez zadrege peli vsi. Občinstvo je na prvi pogled spremljalo

s tem pa tudi manjšo legitimnost in kompetentnost pri iskanju »tretje

koncert precej statično. Poslušalci mlajše generacije, ki so bili na obisku

poti«.

pri svojih starših ali starih starših, so se na prvi pogled precej bolj vživeli

Uvodoma razloženi koncept biti spoštovanja vreden je pri mojih

v koncert in bili vidno ganjeni, stanovalci doma pa so strmeli predse, kot

upokojenih sogovornikih ključen tudi danes, ko njihova lastna vrednost

da dogajanja ne razumejo in bili precej brezizrazni. Toda ko sem jih

ne temelji več na konstrukciji delavske identitete. Na listku iz

opazovala dlje časa, sem opazila gospoda pred menoj, ki si je z belim

predvolilnega obdobja poslanske skupine, ki se bori za dobrobit

robčkom najprej obrisal očala, potem pa še oči. Tako na hitro in na skrivaj.

upokojencev, je v opisu programa pisalo: »Dolžnost mladih naj bo

Ko sem pobližje pogledala poslušalce, sem videla, da so se marsikateremu

izobraževanje, naš privilegij pa je, da jim ponujamo svoje izkušnje in

orosile oči.

modrost.« Ravno na temelju izkušenj in modrosti, ki so del njihovega

Tudi na takšen način moji sogovorniki podoživljajo svoje spomine, kar pa

spominskega kapitala, moji upokojeni sogovorniki danes legitimirajo

ne pomeni, da njihovo življenje danes temelji samo na spominjanju

svojo vrednost in samospoštovanje, ki ga ne morejo več na svoji delavski

dogodkov iz preteklosti. Ko sem Meto prvič obiskala, mi je v branje

identiteti.

posodila Kroniko doma starejših, da bi si lahko prebrala vse o življenju v

domu. Sprva se mi je zdelo čisto nepotrebno, da jo pogledam, saj je bil moj

»Partizanski pevski zbor vam ob prazniku dneva boja proti okupatorjev

osrednji interes izvedeti čim več o njenem življenju v obdobju socializma.

poklanja današnji koncert, zato prosimo še za en bučen aplavz, » nas je ob

Ko mi je kazala fotografije, ki so bile posnete v obdobju njenega bivanja v

pričetku praznovanja Dneva boja proti okupatorju pozdravila voditeljica.

domu starejših, mi je dejala: »Tole moreš met, to je pa iz doma, ko smo

»Naj pesem, rojena iz bolečin in trpljenja, zazveni skozi ta popoldan.«

delale tele japonske vrtičke. Tekmovanje pevskih zborov v Metliki … Joj,

Prisotni v dvorani so utihnili, drug za drugim pa so na oder začeli korakat

sem ti pozabila pokazat slike, k sem bla maškara!« Šele kasneje mi je

pevci. Meta me je med zatopljenim strmenjem na oder vprašala: »A so še

postalo jasno, da je ob prihodu v dom Meta zaživela novo življenje, in

vsi živi? Vedno jih preštejem …« V ozadju se je zaslišal glas napovedovalke:

spomini, ki jih je ovekovečila v času bivanja v domu, so bili tisti, ki jih je z

»Prva pesem nosi naslov 'Le vkup uboga gmajna', naslednja pesem 'Bratje,

menoj najraje delila.



166 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

167

Anteja. To predstavlja njen »spominski oltar«. Na steni nad posteljo ima

obešeno črno-belo fotografijo svoje družine, poleg nje pa visi fotografija,

na kateri je Meta skupaj z manekenko, ko je v domu starejših zmagala na

lepotnem tekmovanju. Poleg tega njeno garsonjero povsod krasijo različni

izdelki, ki jih izdeluje v domu starejših.

Metina sestra Damjana, ki je že v 90. letu starosti, je Meti večkrat očitala,

da se »za nazaj« ničesar ne spomni, Meta pa njej, da se spominja samih

slabih stvari. Damjana za razliko od Mete v domu ne ustvarja novega

spominskega kapitala, ampak ves čas podoživlja starega iz obdobja

mladosti in aktivnega življenja. Enkrat mi je o svojih spominih pretreseno

in žalostno dejala: »Kakšna teža je, ko se vse to nabere«. Če občutki še

niso otopeli zaradi navade, postane bolečina močnejša, bolj živa, sem

pomislila med njenim pripovedovanjem. Občasno so se ji vzbudili

Fotografija 23: Pustovanje v domu starejših. Vir: Osebni arhiv sogovornice.

spomini iz skritih kotičkov in ji pričali o življenju nekoč. Ko je bila še

Večina Metinih fotografij iz mladosti se je nahajala v različnih škatlah,

mlajša, jih je verjetno z manj napora zaklepala na dno srca, da ji niso

saj jih še ni uspela razvrstiti v album, ogromno pa jih je ob selitvi v dom

prihajali pred oči, toda s starostjo so se v upanju po vrnitvi teh časov

zavrgla ter s tem simbolno začela novo življenje: »Sem rekla: 'Kva pa čem

povzpeli iz skritih globin.

z njimi.' Deset let sem tle, pa lahk rečem, da sem jih samo trikrat gledala.

Meta za razliko od svoje sestre Damjane kuje načrte za prihodnost in

Ne vem, novejše stvari so.« Seveda, dovolj je stara, da si lahko privošči

ustvarja nove spomine, s čimer si svoj spominski kapital krepi tudi danes,

samo dobre spomine, stare pa pozabi in potlači, sem razmišljala, ko sem

ko je v domu. V grobem bi lahko novince, ki pridejo v dom starejših,

jo poslušala. Njeno garsonjero v domu starejših krasijo različni izdelki,

razdelila v dve skupini. V prvi so tisti, ki dom dojemajo kot zadnjo postajo

ki jih izdeluje pri tečajih – voščilnice z motivi posušenih rož, punčke iz

v svojem življenju in ki so že vnaprej odločeni, da ne bodo ostali dolgo.

krp, pobarvani pirhi, raznobarvne glinene vaze in sklede … Pripovedovala

Takšnim ljudem hitro peša zdravje, ne izkazujejo pretiranega zanimanja

mi je, da se namerava prihajajočo jesen vpisati v tečaj nemškega jezika,

za dogodke, ki se odvijajo v domu, in ne kujejo novih prijateljstev.

da obnovi svoje znanje. Na tečaju gline se je v prihodnje želela posvetiti

V drugo skupino bi lahko umestila novince in novinke, kot je Meta, ki je

izdelavi skodelic za kavo, ki veljajo za zelo težek izziv, prav tako je

svoj prihod v dom doživela kot nov začetek. Takšni ljudje v nekaterih

nameravala izboljšati svojo vadbo Qi Gonga …

pogledih življenje v domu dojemajo celo kot bolj kakovostno od življenja

Metin nov spominski kapital sobiva s starim iz mladosti, kar se lepo

izven njega.

manifestira v dekoraciji njene sobe. Na polici ima uokvirjeno črno-belo

To, kar Meto še dodatno spodbuja k večanju novega spominskega kapitala

fotografijo svojega očeta iz mladosti, barvno fotografijo matere s

v sedanjosti, je njeno dojemanje minljivosti in smrti. Krog njenih

praznovanja njene 70-letnice in črno-belo fotografijo spremljevalca

prijateljic se vedno bolj manjša. Med gledanjem fotografij je Meta običajno

168 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

169

začela z vprašanjem: »Kolk je tle že pokojnih? Ta je pokojni, pa ta … To je

mora vseeno najti. Da preživi. Vsak tretji torek v mesecu v domu starejših

vse že pomrlo.« Ob mojem vprašanju, če ji ni nič hudo, mi je dejala, da

potekajo pogovori o demenci, poimenovani »Alzheimer caffe«, s

smrt dojema kot naravni pojav. »Umreš, pa je.« Za Meto smrt ni tabu tema

priznanimi strokovnjaki s področja demence. Prav tako v domu vsako

in tudi o svoji mi je pripovedovala zelo sproščeno, za razliko od drugih

leto organizirajo prireditev Sprehod za spomin, s katero prek sprehoda

sogovornic, katerih strah pred smrtjo je bil tako velik, da jim je včasih

ozaveščajo sokrajane o demenci. »Ko nastopi demenca, nastopijo v glavi

preglasil vse druge misli. Ujetost v telo starega, opešanega človeka, ki si

velike spominske luknje, ki se jih enostavno ne da obuditi«, je dejala

ne more več lagati, da bo bolje, vsak sprejema po svoje. V trenutku, ko se

voditeljica prireditve. Ko sem se udeležila Sprehoda za spomin in skupaj

sogovornice v vsej polnosti zavejo svoje minljivosti, se vanje naseli strah,

hodila s stanovalci, sem dobila občutek, da velja demenca za najhujšo

ki jih nikoli več ne zapusti. In z njim želja – umreti v spanju, z nasmehom

starostno bolezen, zato so se je sogovorniki najbolj bali. Pozabljanje požre

na obrazu. Ni jih ni zares strah konca in smrti, ampak tega, da bi pred

spomine, košček za koščkom, in največji strah sogovornikov in sogovornic

tem postale nebogljene in odvisne od drugih.

je bil, da bi pozabili, kdo so, od kod so prišli in zakaj so tu. Včasih se jim

Ko sva govorili o joku in umiranju, mi je Meta zelo resno in v malo tišjem

spomin vrne že čez nekaj trenutkov, včasih nikoli. In vsakič ga je manj.

tonu dejala: »Js jokat ne morem. Včasih bi se tko rada zjokala, na glas v

Ostanejo le posamezni koščki, ki jih je težko ponovno zlepiti v koherentno

svoji sobi. Tazadnkrat, ko sem se res močno zjokala, sn se na maminem

celoto.

grobu. Takrat so mi šle vse solze.« Zadnji pogreb, ki se ga je Meta udeležila,

Spominski kapital je relacijski. V odnosu do moje, mlajše generacije, deluje

je bil pogreb njene matere. Meta se je na pogrebih težko pretvarjala, da so

na način vzpostavljanja razlike in oddaljitve, ki nudi temelj za to, da se z

mrtvi samo za nekaj časa odšli in da se nekoč kasneje morda vrnejo,

njegovo pomočjo starejši sogovorniki legitimirajo in dosežejo spoštovanje

kot so se v to zaradi tolažbe prepričali nekateri stanovalci doma.

pri tistih, ki tega kapitala ne posedujejo. V odnosu do pripadnikov iste

generacije pa deluje povezovalno, saj nudi temelj za pogovor in občutenja

Pol so pa naše iz doma rekle: »Ti pa ne greš na noben pogreb;

o doživljanju preteklost, ki so jo sogovorniki doživljali vsak po svoje.

boš vidla, da za tabo ne bo šel nobedn.« Sn pa js rekla: »Mi je čist

To, kar je bistveno in kar jim je skupno, je, da so jo. Deljenje podobnih

vseen, al nobeden, al eden, al pa deset, ker js bom tko v našem ožjem

oblik kulturnega kapitala z ostalimi ljudmi ustvari občutke kolektivne

krogu.« Me bojo posipal. Žara. To bom mela. Tam je en hrib pr Žalah.

identitete v družbi. Spominski kapital deluje relacijsko tudi znotraj iste

Taka lepa trava, da ti ne morem povedat.

generacije. Tisti, ki zbolijo za demenco, spominskega kapitala nimajo,

s čimer se v pogovorih ne morejo legitimirati na isti način kakor tisti, ki ga

Ko mi je pripovedovala o svojem pogledu na minljivost, sem dobila

posedujejo.

občutek, da ravno zaradi tega skuša še bolj izkoristiti vsak dan in se

naučiti ter doživeti kaj novega.

»Ko ti prideš, sem tko vesela, je vse skup tko mladostno!« mi je Meta dejala

med enim izmed mojih obiskov. Izjemno je navezana tudi na zaposlene v

Pri tem sem se spomnila na 95-letno sogovornico, ki je bila v tako hudi

domu. Poleti je ena izmed socialnih delavk odšla na dopust, in ko je prišla

demenci, da ni mogla slediti pogovoru, ki smo ga imeli za mizo. Enkrat je

nazaj, ji je Meta dejala, da jo je zelo pogrešala v teh šestih tednih, ona pa ji

dejala, da njeno življenje samo po sebi nima nobenega smisla, ampak ga

je odvrnila, da sploh nima toliko dopusta in da je v resnici ni bilo samo tri

170 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

171

tedne. Potožila mi je, da mlade bolniške sestre pridejo v dom na prakso za

kulturnega udejstvovanja kot predpogoj zahteval zmanjšanje delovnega

kratek čas, potem pa jih nikoli več ne vidi. »Prihajajo, odhajajo. Jih mal

časa. Prosti čas za delavce in kmete naj bi se ustvaril z odpravo

spoznaš, pa grejo.«

ekonomskih temeljev izkoriščanja, s čimer bi lahko bili vsi ljudje

Ko sva na krompirjevem pikniku za ogromno mizo skupaj z njenimi

udeleženi kot ustvarjalci ali prejemniki kulture.

znanci iz doma skupaj lupili krompir, se je največ pogovarjala z menoj.

Pri opredelitvi prostega časa bom sledila Joffreju Dumazedierju (1974:

Pripovedovala mi je o tem, kaj o njih misli in čuti. Ker sem bila »zunanja«,

95), ki je osvobojenost in hedonizem opisal kot njegovi specifični

sem bila pravšnja oseba za to. Spomnila sem se, kako me je po mojem

karakteristiki, sprostitev in zabavo pa označil za njegovi družbeni

prvem obisku pri njej, ko mi je podarila telefonsko vizitko, vprašala:

funkciji. Prosti čas Dumazedier umešča v širšo perspektivo kulturnega

»A boš še kaj pršla? Kdaj?« Ob enem izmed slovesov, ko sva se poznali že

razvoja, vrednot in izobrazbe. Dosedanje raziskave so prosti čas opredelile

tri leta, me je poljubila dvakrat na obe lici, mi stisnila roko v slovo ter me

na različne načine, s čimer smo dobili različne pristope. Na času temelječ

ob odhodu nekako boječe in tiho pogledala: »Saj boš še pršla tut, ko boš

pristop opredeljuje prosti čas kot katerikoli čas, ko posameznik ne dela,

končala s pisanjem naloge?«

zato se prosti čas meri količinsko, prosti čas in delo pa se medsebojno





2.


izključujeta (Cotte in Ratneshwar 2001). Ta pristop je problematičen, ker





4


ne upošteva dejstva, da ves čas, ki ga posameznik preživi stran od službe,

dejansko ni prosti čas (Beatty in Torbert 2003). Posameznik je lahko

doma in uradno ni v službi, a v svojem času pere perilo, čisti hišo, dela na

Prosti čas in razvoj

vrtu … Pristop, ki temelji na nameri, prosti čas opredeli kot izkušeno

kvaliteto našega časa, ko smo prostovoljno in namerno vpleteni v proces





turizma v socializmu


pridobivanja znanja, ki nam širi zavest in preobraža naš razvoj

(Beatty in Torbert 2003: 243).

Opredeljevanje in preživljanje

Menim, da je pri opredelitvi prostega časa treba izhajati iz pripovedi

prostega časa od dela v socializmu

sogovornikov in sogovornic, ki so prosti čas opisovali kot čas, ko kot

zaposleni delavci in delavke niso bili v službi ali zaposleni z drugimi

S tem, ko se je Meta skupaj z ostalimi sogovornicami zaposlila in za delo

opravili na vrtu, torej čas, ko si z delom niso zagotavljali eksistence (prim.

prejemala plačilo, se je spremenil tudi njen odnos do prostega časa.

Odar 2001: 371). Prosti čas je bil po mnenju nekaterih čas, ko je

Zaradi večjega dohodka, ki ga je imela na razpolago kot zaposlena delavka,

posameznik prost dela ali drugih dolžnosti in lahko takšen čas uporabi za

je imela večjo izbiro pri načinu preživljanja prostega časa. Prosti čas

sprostitev, razvedrilo, družbene dosežke ali osebni razvoj. Po drugi strani

delavci najpogosteje dojemajo kot nagrado za delo in predstavlja ključen

so nekateri sogovorniki to postavili pod vprašaj in za primer navedli, da

del ravnovesja med delom in preostalim življenjem. Večina ljudi ga

so, ko so se vrnili iz službe in ob koncu dneva delali na vrtu, v kuhinji ali v

povezuje z dobrim življenjem, saj predstavlja blaginjo v družbi. Skladno z

delavnici, to dojemali kot prostočasno dejavnost, ker jim je bilo to delo v

marksistično-leninistično doktrino je socializem kot polje svobode in

užitek. Pogosto je bilo delo, ki so ga sogovorniki in sogovornice opravljali

172 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

173

izven delovnega časa, dojeto kot prosti čas, če jim je prinašalo osebno

Metin delovni dan v podjetju Slovenija sadje se je sprva začel ob 7h zjutraj

zadovoljstvo in je bilo prostovoljno.

in trajal do 14.30 ure, vsaj enkrat mesečno pa je morala priti v službo tudi

Prosti čas pripada področju potrošnje, ki pa ji je bilo socialistično

v soboto in opraviti dežurstvo. Kasneje je bil delovni čas »drseč«, kot ga je

ideološko okolje nenaklonjeno, saj je bil večji poudarek socialistične

poimenovala Meta, in pojasnila, da je imela kot uslužbenka možnost priti

ekonomije na proizvodnji. Toda socialistični sistem je, kot ugotavlja

na delovno mesto najkasneje do 7.30 ure zjutraj ter oditi, ko je opravila

Gregor Starc (2010: 260), iznašel rešitev in upravičil prosti čas tako, da je

osemurni delovnik. Delavski svet podjetja Slovenija sadje je na svoji seji

določene prostočasne aktivnosti, kot je recimo šport, propagiral, kot da

junija 1954 sprejel sklep, da bo delovni čas v podjetju trajal osem ur

so v servisu dela in da izboljšujejo proizvodnjo. S tem je spremenil

dnevno od ponedeljka do sobote, nedelja pa je veljala za dela prost dan.75

ekonomsko razumevanje odnosa med delom in prostim časom, saj je

Dnevni delovni čas zaposlenih se je v Jugoslaviji po vojni strnil na osem

lahko posameznik izbiral med večjo količino dela (in s tem višjo delovno

ur. V tovarni so začeli delati od šeste do štirinajste ure, drugod pa od

produktivnostjo) ali večjo količino prostega časa. Jugoslavija je tako

sedme do petnajste ure. Za večino zaposlenih je veljal 48-urni in

poskušala dokazati kapitalističnim državam, da je socialistična

šestdnevni delovni teden. Med letoma 1968 in 1970 so z večletnim

proizvodnja bolj produktivna od kapitalistične.

zaostankom za industrijskimi zahodnimi državami v Jugoslaviji uvedli

petdnevni, 42-urni delovni teden (Makarovič 1995: 331–332).

Današnji kapitalistični sistem temelji na predpostavki tesne povezanosti

med časom in denarjem. Presežna vrednost in dobiček ne moreta biti

Meta se je spominjala, da so bile po vojni sobote normalen delovni dan:

vzpostavljena brez nanašanja na čas. »Prazen čas«, ki je ločen od vsebine

»Včas smo še ob nedelah dopoldne delal, pa noben ni delal s tega

in konteksta kot abstraktna, standardizirana enota, je lahko služil kot

problemov.« Danica se je spominjala, da je običajni delovnik v socializmu

osnova za preračunavanje učinka in profita, pravi Barbara Adam (1995:

trajal od šestih zjutraj do dveh popoldne, pri čemer je nakazala

89–90). Predindustrijsko delo so vodile določene aktivnosti, ritmi in

pomembnost prostih popoldnevov za delavce.

rutine dela, ne pa standard ure. Z urno naravnanim industrijskim časom

Smo mel cel popoldan fraj! Ko smo se hodil kopat v Tolminu v Idrijco,

z jasno ločnico med delom in prostim časom in splošno komodifikacijo

je šel avtobus ob treh za Lublano. Smo stopil na Slapu dol, pa smo se

časa se je čas preoblikoval v denar. V nekaj, kar ne teče samo po sebi,

kopal. Polno ljudi, nekateri so pršli z avtomobili. Sonce je blo, lepo,

ampak je lahko zapravljeno (Adam 1995: 86).

toplo je blo. Da ti to kot delavcu vzamejo ..

Socialistična Romunija je monopolizirala čas državljanov, kar

Katherine Verdery (1996: 40) imenuje »etatizacija časa« (angl. etatization

Meta se je spominjala, da dokler je bila v službi, zase ni imela veliko časa,

of time). Ceausescujev režim je z »ekonomijo pomanjkanja« (angl.

in hitro dodala, da je delala veliko. Ko sem jo povprašala o njenem prostem

economy

of

shortage)

ljudem

odvzel

možnost

lastnega

času, je dejala:

razpolaganja s časom. Zaradi večurnega čakanja v vrstah za nakup

Veš, da sem mela zlo malo prostga časa. Takrat televizije ni blo, je bil

osnovnih živil ljudem ni ostalo nič ali zelo malo prostega časa. Kot

radio, potem sem si vzela kakšno knjigo, sem tisto zelo dolg časa

opozarja Dunja Rihtman-Auguštin (2001: 149), pa se je politika upravljanja

s časom v socialistični Jugoslaviji precej razlikovala od romunske.

75 Arhivski vir: Si LJU 475, serija 2, t. e. 103, a. e. 5778/55.

174 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

175

čitala, zarad tega, ker js sem se vozila. Sn mogla ustat zjutri,

popoldne.76 S priložnostnim dodatnim zaslužkom so se ukvarjali predvsem

k je bla ura pet! Je šlo ogromno časa za vožnjo, pa hodit do postaje.

moški, saj so bile zaposlene ženske obremenjene z gospodinjskimi deli in

Vlak je šel ob tri četrt na šest, domov sn pa pršla, k je bla ura pol

skrbjo za otroke (Makarovič 1995: 332–333).

štirih. Pršla sem v službo, ko je bla ura pol sedmih. Niso upošteval,

Metin delovnik v Heliosu je trajal od 8h do 12h, potem je sledil odmor,

da js prej pridem. Sn si vse lepo naštimala, potem sem pa skuhala

delovni dan pa se je nadaljeval od 14h do 18h. Meta se je spominjala, da je

kavo za vse.

bil deljeni delovni čas zelo neugoden, še posebno za matere z majhnimi

otroki. Zvečer se je Meta s sodelavci družila v kakšni gostilni ali pa je ob

Meta je, tako kot mnogo drugih mojih sogovornikov, prosti čas razumela

osmih zvečer z njimi odšla v kino. »To so bli pa sami ruski filmi. Men so bli

kot antitezo dela, saj je prosti čas ustvarjeni čas, ki, kot ugotavlja Barbara

takrat tko všeč. Vsem. Eni štirje smo šli.« Mnogo sogovornikov je

Adam (1995), obstaja samo v odnosu do tržnega časa in zaposlitve. Prav

izpostavilo obiske kinodvoran kot način preživljanja prostega časa, ko še

tako so bile pri opredeljevanju prostočasnih aktivnostih pri mojih

ni bilo televizorjev. Marjana, socialna delavka, rojena leta 1941 v Celju, se

sogovornikih prisotne moralne dimenzije zaradi poudarjanja delovne

je spominjala:

etike v socializmu. Delo je v nasprotju do nedela opredeljeno kot aktivnost,

ki je družbeno potrjena kot takšna, zaradi svoje specifične funkcije in

Na ameriške filme smo hodl ob enih, dveh, treh, na izmene čakat. Bil

družbenega značaja v danem načinu proizvodnje.

je kino Union, Metropol, Dom in Mestni kino poleti. Js sem mela

Kot ugotavlja Daniela Koleva (2008: 29–30), je bilo delo v socialistični

veze, pa sem dobla karte. Za ob šestih smo šli v Metropol, ob osmih v

ideologiji opredeljeno kot osnovna vrednota v političnem in etičnem

Union. To nekateri dons sploh ne zastopjo, kok smo mi letali in kak so

smislu in hkrati moralna dolžnost, s čimer so posamezniki opredelili

ble polne dvorane. Za karte si že reskiro, pa tut če si bil lačen. Tak se

svojo družbeno identiteto in obstoj. Pri tem moramo upoštevati, da je za

je mladina zabavala. To je bil tak obred.

generacijo Mete in drugih sogovornikov, ki je čas delila na čas dela, počitka

in praznikov, prosti čas drugo ime za lenobo in neproduktivnost, kar

Kosilo je Meti, ko je prišla domov, skuhala mama. Popoldne je najpogosteje

seveda nosi izrazite negativne konotacije.

v roke vzela kakšno knjigo ali pa je poslušala radio in posebej poudarila,

da takrat televizije še ni bilo. S tem je nakazala na kasnejšo pomembnost

Njena generacija je prosti čas razumela predvsem kot čas, ki je bil dodaten

televizije pri preživljanju prostega časa. Pred množično uveljavitvijo

in ga je bilo treba smiselno porabiti (prim. Brumen 2000: 350). Petdnevni,

televizije so se ljudje zbirali ob radijskih sprejemnikih in poslušali

42-urni delovni teden je spremenil tedenski življenjski ritem večine

poročila ter priljubljene oddaje. Vsakdanja opravila so načrtovali tako, da

prebivalstva. Dva prosta dneva ob koncu tedna običajno nista pomenila

prostega časa, saj so takrat ljudje delali za priložnostne zaslužke ali

76 Karla Odar (2001: 371), ki je raziskovala preživljanje prostega časa med delavci železarne Ravne v obdobju

opravljali domača dela. Sledili so tradiciji iz obdobja med svetovnima

socializma, je ugotovila, da je bil prosti čas pri železarniških in drugih delavcih v mestu sprva vezan na ne-

vojnama in menili, da je prostemu času namenjeno samo nedeljsko

delje, praznike in proste popoldneve ali večere, v 1970-ih letih pa že na proste sobote. V desetletjih, ko je

delavnik trajal šest dni v tednu, so delavske družine izrabile nedeljske sprehode za skupno druženje. Delavci

so sodelovali tudi pri številnih kulturnih in športnih prireditvah v mestu kot člani društev ali kot obiskovalci

prireditev.

176 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

177

so te, z radijskim sporedom določene ure, lahko namenili poslušanju.

je bila cenovno ugodna, prav tako pa ji je zmanjkalo časa, da bi si skuhala

Pomembne termine dnevnega življenjskega ritma sta v povojnem času

kosilo doma.

vedno bolj označevala radio in televizija, ki sta oddajala redno vrsteče se

oddaje, zlasti poročila, ob določenem času dneva. Odnos do poslušanja

Men je blo kuhanje odveč. V službi smo mel menzo, pa sem tam

radia se je spremenil s širjenjem televizije, saj so se z njenim širjenjem

pojedla kosil, zvečer sem si pa kakšno solato nardila. Sem bla dost

ljudje ob določenih urah, največ pred večernimi poročili, začeli zbirati

časa v službi, pa ni šlo. Js sem delala do dveh al pa do večera.

pred televizijskimi sprejemniki. Ker gledanje ne dopušča hkratnega dela,

A bi potem, ko sem domov pršla, kuhala? Sem bla dost časa v službi,

so urni televizijski termini zaželenih oddaj postali pomembna določila in

pa ni šlo. Največkrat sem pršla zvečer domov, ko je bla ura osem.

sestavni del dnevnega ritma domačih opravil (Makarovič 1995: 335, 344).

Ko je postala televizija prisotna v domovih, so sogovorniki začeli svoj

Meta je bila članica Zveze komunistov, delavskega sveta in upravnega

prosti čas prilagajati glede na njen urnik.

odbora v Slovenija sadju, zato je hodila popoldne po službi tudi na

sestanke, prav tako pa je pogosto zaradi sezonske narave dela v podjetju

Meta se je spominjala:

Slovenija sadje v službi ostajala do večera.

Potem je pa bratranc vis-a-vis dobil televizor in sn zvečer hodila ke

Stanovanje so v socializmu dojemali kot prostor intime, prihod iz službe

gledat televizjo, pol pa zvečer nazaj spet. Cule Pokorni! 77 Vem, da

domov pa je pomenil fizično regeneracijo in počitek, vendar velja omeniti,

smo se tolk presmejal, da ti ne morem povedat. Je blo en kup stolov

da so ženske po prihodu iz službe opravljale gospodinjska dela ali delo na

pred televizorjem, kokr de smo pršli v kino.

vrtu, moški so delali okoli hiše, bila so tudi sezonska opravila … Meta je

stanovala v garsonjeri stanovanjskega bloka in takšno domovanje ni

Pogosto so sogovorniki dojemali gledanje televizije kot druženje, saj so jo

terjalo nobenega dodatnega dela okoli hiše, s čimer je imela več prostega

gledali skupaj in ob določeni uri. Kot pravi Maruša Pušnik (2010: 229,

časa, ki ga je lahko zapolnila z različnimi prostočasnimi aktivnostmi.78

253), je televizor od 1960-ih let naprej preobrazil domove ljudi in razširjal

Meta se je s prijateljicami včasih dobila na kavi popoldne po službi in

specifične diskurze, življenjske stile in percepcije resničnosti, zahodne

dejala je, da je šla ženska sama zelo redko v kavarno.

vrednote, podobe in prakse. V socializmu so prosti čas dojemali kot

produktivno in informativno prakso, gledanje televizije pa je veljalo za

Pa smo popile tisto kavo, smo šle potem domov. Tko smo se pogovarjale

izobraževalno aktivnost in so jo jemali tudi kot zabavno ter potrošno

razne stvari, če smo gledle zvečer televizjo pa ta film, pa un film.

prakso.

Dokler sem se vozila sn šla kmal spat doma, takoj ob devetih, da sn

Ko se je Meta preselila v Ljubljano in se zaposlila v podjetju Slovenija

sadje, je jedla kosilo v najbližji delavski menzi na Gosposvetski ulici, ker

78 Na tem mestu je treba opozoriti, da je mnogo Slovencev in Slovenk živelo v enodružinskih hišah. Kot navaja

Tanja Tivadar (2009: 14), je v njih od 1970-ih let dalje živelo 40 % Slovencev in Slovenk, in tako so ob popol-

77 Cule Pokorni je osrednji lik nadaljevanke Na mesto, građanine pokorni! iz leta 1964. Predstavlja prestraše-

dnevih po službi preostali čas izkoristili za opravila okoli hiše, saj so pogosto imeli svoj vrt. V socialistični

nega in pokornega državljana Jugoslavije, ki je obseden z idejo, da bo pomagal družbi, v kateri živi, in s

Sloveniji je bil izredno velik segment podeželskega prebivalstva, ki je živel na podeželju in je popoldne obde-

svojim znanjem ekonomije pripomogel k njeni blaginji.

loval zemljo, ker je imel živino, dopoldne pa hodil na delo v tovarno.

178 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

179

zjutri lahko vstala pa delala. Me nismo ble vajene na to, moški so pa

Vse nadure je lahko Meta koristila kasneje, v jeseni. Spominjala se je,

zmeri sedel notr. Dopoldne so pršli. Posebno starejši so pršli časopise

kako je bila vesela, ko je bilo konec poletja, saj jeseni in pozimi ni imela

brat, potem pa kavo popit, potem pa domov, k je žena skuhala, da se

toliko dela v službi, ker je bilo njeno delo povezano s sezonskim

je najedo, pa je šel lepo v postlo in dal vse štir od sebe. Moški so

sadjem. Njene sodelavke so ji solidarno rekle: »Meta nej gre na dopust,

dopoldne hodil, posebi pa tisti, k so bli v penziji, ker so mel čas.

k tko velik dela.« Nadurnega dela Meta ni imela plačanega, lahko pa je

ure koristila, ko je jeseni odšla na dopust.79 Zanimivo je, da Meta

Z nasmehom na obrazu se je spominjala, da je šla ob sobotah zvečer

dejansko ni koristila dopusta, ampak neplačane nadure, vendar je

pogosto s prijateljico na ples v hotel Slon. Prav tako je s prijateljicami

oboje dojemala kot dopust.

hodila v kino Komuno in v Union. Imela je tudi abonma v Mestnem

Januarja 1974 je bila sprejeta nova jugoslovanska ustava. Dopust je bil

gledališču, kamor je na predstave hodila približno dvakrat mesečno.

v Jugoslaviji z zakonom in samoupravnim splošnim aktom (162. člen)80

Prosti čas v socializmu je bil čas, v katerem naj bi delavec fizično in

določeno obdobje prostega časa, v katerem je imel delavec pravico do

psihično obnovil svoje moči in se posvečal aktivnostim, izobraževanju in

nadomestila osebnega dohodka. V Sloveniji je bil časovno določen z

družbenemu udejstvovanju (Dobrin 1979: 7). Naveličanost, odtujenost,

ustavno določbo, in sicer od 18 do 30 dni, v določenih primerih pa 60

fizična izčrpanost in občutek neizpolnjenosti, ki jih delo poraja, so se v

oziroma 90 dni. Obe pravici sta urejala zakon o združenem delu in

socializmu uravnavali s prostim časom kot kompenzacijo za delovni

zakon o delovnih razmerjih (Dobrin 1979: 43–44).81 Delavski svet

proces industrijskega načina proizvodnje (Krašovec 2010: 202).

podjetja Slovenija sadje je leta 1954 sprejel, da imajo delavci pravico do

Zaradi narave delovanja podjetja Slovenija sadje, ki je izvažalo sezonsko

rednega letnega plačanega dopusta, ki je znašal od 15 do 30 dni. Pri

sadje in zelenjavo, pokvarljivo blago, je Meta konec pomladi in poleti

njegovi dolžini se je upoštevala starost oziroma delovni staž,

delala vse dni, tudi za majske praznike.

Za prvi maj sem delala. Takrat smo meli češnje, jih je blo treba

79 Njen delovni čas je bil »gibljiv«, kar pomeni, da je bil del razporeditve delovnega časa prepuščen individu-

izvažat. Od začetka sem mela sveže sadje in zelenjavo, pol kasnej

alni razporeditvi vsakega posameznega delavca, ki je imel možnost prenašanja dodatno opravljenih delovnih

sem mela pa bl predelano sadje. V Slovenija sadju smo mi zelo velik

ur, saj se več opravljenega dela v določenem obdobju kompenzira s prostim časom v drugem (Dobrin 1979:

delal, zarad tega, ker to je blo sezonsko podjetje za sveže sadje in smo

32, 36).

mogl tako delat, da ti povem … Pr češnjah se je začel, potem pa do

80 Če podjetje delavcu ni zagotovilo letnega dopusta, je bil to prekršek, ki se je kaznoval z denarno kaznijo od

pozne jeseni. Skos. Niso vsi delal. Sam tist, kir je mel ta artikel. To so

5.000 do 50.000 dinarjev, odgovorna oseba pa z od 500 do 5.000 dinarjev (Dobrin 1979: 53).

bli šefi in vsak šef je mel svoje artikle. In on je mel pogodbe z našimi

81 V Ustavi Socialistične federativne republike Jugoslavije (1974: 173) najdemo pod členom 162 zapisano:

dobavitelji, potem pa še z našimi kupci. Js sn delala v glavnem polet.

»Delavci so upravičeni do omejenega delovnega časa. Delavci ne smejo delati več kot 42 ur tedensko. V do-

Tolk, da ti ne morem povedat. Js sem cele dneve delala. Zjutri sn šla

ločenih aktivnostih in primerih lahko statut uvede, za omejeno obdobje, prekoračitev 42 ur na teden, če to

od doma tri četrt na šest, ko sn se vozila, zato je pa reko naš direktor,

zahtevajo narava dela ali izjemne okoliščine. Pogoji za krajši delovni čas so lahko žrtvovani s statutom. De-

da nej nardim prošnjo za stanvanje.

lavci so upravičeni do dnevnega in tedenskega počitka in do letnih počitnic z ne manj kot 18 plačanimi delov-

nimi dnevi.«

180 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

181

odgovornost uslužbenca in težavnost dela.82 Kot navaja Zdravko

dohodkov iz leta 197085 pravico do polnega nadomestila osebnega

Momčinović (1983: 91), so bili delavci v Jugoslaviji v 1970-ih letih v

dohodka za čas državnih in republiških praznikov, če so bili ti dela prosti.86

času dopusta upravičeni tudi do regresa za letni dopust, pri čemer so

Kot navaja Katherine Verdery (1996: 54) na primeru socialistične

se lahko sredstva za regres v Jugoslaviji uporabljala za investicijsko

Romunije, je z ustvarjanjem novega socialističnega človeka država

izgradnjo objektov, opreme za dopust ali pa za neposredno potrošnjo

poskušala ustvariti nove časovne ločnice, ki bi spremenile občutek osebne

na osnovi solidarnosti. Zaposleni v podjetju Slovenija sadje so imeli v

identitete, povezane z ritualnimi označevalci tedna in leta. Socialistični

času letnega dopusta tudi pravico do polnega nadomestila osebnega

letni cikel tako ni bil prekinjen z religijskimi prazniki, ampak s

dohodka.83

sekularnimi prazniki, kot so novo leto, majski prazniki in dan žena, ter z

Tudi prazniki so v socialistični Sloveniji delavcem prinašali proste dni.

nacionalnimi prazniki. Kot pravi Mateja Habinc (2013: 74, 81), so bili

Meta zaradi narave dela v podjetju ni mogla na dopust za prvomajske

prazniki način strukturiranja delovnega časa, njihovo praznovanje pa je

praznike, je pa odšla za 29. november.84 Zdravko Momčinović (1983: 119)

bilo še posebej v obdobju začetka prve petletke zaznamovano z delovno

praznike opredeljuje kot zakonsko določene proste dni, na katere so bili

tekmovalnostjo.

delavci osvobojenih obveznosti in bili hkrati plačani. Delavci podjetja

Danes dnevi v domu starejših upokojene Mete niso razdeljeni na delo

Slovenija sadje so imeli skladno s pravilnikom o delitvi osebnih

in prosti čas. Ves njen čas je pravzaprav prosti čas, saj ni več zaposlena,

prav tako zanjo skrbi osebje doma. Večkrat mi je ponosno dejala, da ji ni

nikoli dolgčas, saj ima ogromno aktivnosti. Njena garsonjera je polna

raznobarvnih glinenih skled in vaz. Vsakič, ko sem jo obiskala, mi je

82 Arhivski vir: Si LJU 475, serija 2, t. e. 103, a. e. 5778/55.

pokazala kakšno novo in iz mene skoraj izsilila odločitev o tem, katera mi

V pravilniku o delovnih razmerjih v podjetju Slovenija sadje iz leta 1970 so zapisana merila za določanje letnega

je najljubša, čemur je ob pogledu na vse ostale sledilo resno vprašanje:

dopusta delavcem, v katerih piše, da je za delovno dobo do pet let delavcu pripadalo 14 dni dopusta, za delovno

»A te ti pa niso všeč?« Meta je bila ena najbolj aktivnih ljudi v domu

dobo od 25 do 30 let 27 dni, od 30 let naprej pa 30 dni dopusta. Prav tako so bili zaposleni upravičeni še do do-

starejših in večkrat mi je dejala, da si želi več prostega časa. Med najinim

datnih dni dopusta glede na delovne pogoje. Za težka fizična dela ali umsko odgovornost jim je pripadalo do šest

dogovarjanjem o tem, kdaj se dobiva, je imela tako poln urnik, da sva

dni dopusta. Prav tako je materam z otroki pripadal en dodatni dan dopusta za vsakega otroka v starosti do se-

včasih komaj našli prosto popoldne. Ko mi je ob fotografijah iz svojega

dem let. Meta, ki je bila zaposlena kot obračunska referentka, je dobila dva dodatna dneva dopusta, prav tako

tudi korespondenti za tujino (v Zgodovinski arhiv Ljubljana, 733 Mercator Ljubljana, t. e. 47, Slovenija sadje

85 Pravilnik o delitvi osebnih dohodkov je v 38. členu jamčil delavcem za obdobje letnega dopusta pravico do

pravilniki 1970).

nadomestila osebnega dohodka v višini 100 % (Zgodovinski arhiv Ljubljana, 733 Mercator Ljubljana, t. e. 47,

83 Zgodovinski arhiv Ljubljana, 733 Mercator Ljubljana, t. e. 47, Slovenija sadje pravilniki 1970.

Slovenija sadje pravilniki 1970).

84 Med jugoslovanskimi prazniki, ki jih še danes praznujemo, so npr. 27. april, nekoč dan Osvobodilne fronte

86 Prazniki, ki so bili dela prosti dnevi in so bili prenosni, so bili novo leto (1. in 2. januar), praznik dela (1. in 2.

(praznovali smo ga samo v Sloveniji), ki se danes imenuje dan upora proti okupatorju, 1. maj, praznik dela, in

maj), dan republike (29. in 30. november), praznik, ki je bil dela prost dan in ni bil prenosen, je bil dan borcev

2. maj, mednarodni praznik dela, ki ga praznujejo v vsej Evropi. Poleg tega so v Jugoslaviji praznovali tudi

(4. julij), prazniki, ki niso bili dela prosti dnevi in niso bili prenosni, pa dan zmage (9. maj). Prazniki v Sociali-nekaj praznikov, ki jih danes ne praznujemo več: 9. maj je bil dan zmage, 4. julij je bil dan borcev, 22. decem-

stični Republiki Sloveniji, ki so bili dela prosti, so bili dan ustanovitve OF (27. april), dan oborožene vstaje (22.

ber dan Jugoslovanske ljudske armade in 29. november dan republike.

julij) in dan mrtvih (1. november) (Dobrin 1979: 54).



182 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

183

albuma doživeto pripovedovala o dogajanju v domu starejših,

podarjala občutek koristnosti, lastne vrednosti in dostojanstva.

o pustovanjih in lepotnih tekmovanjih – skoraj vsako leto je zmagala na

Sogovornice so, ko so še bile zaposlene, našle občutek spoštovanja in

tekmovanju in postala tudi kraljica češenj – o trgatvah, obisku gradu,

lastne vrednosti v delu, poleg materinstva in drugih vlog, ki so jih imele,

martinovanju, računalniškem tečaju in bralnem maratonu, mi je zares

danes pa najdejo občutek, da so vredne spoštovanja, ki legitimira njihov

postalo jasno, kako poln urnik ima, čeprav je v pokoju.

položaj, v posedovanju spominskega kapitala, ki ga lahko, tako kot

V domu starejših je Meta obiskovala različne telovadbe, predavanja,

ekonomskega, kulturnega in socialnega, pretvorijo v simbolnega.

proslave in koncerte, tečaje gline, pevske vaje, udeleževala se je izletov,

Sogovorniki in sogovornice so bili razočarani nad tem, da danes prosti

nabirala je travniško cvetje, iz katerega je potem izdelovala voščilnice …

čas ni več družabna aktivnost, kot je bil v obdobju socializma, in menijo,

Meta v domu živi ustvarjalno, družabno in kreativno življenje. V poletnem

da to vodi v medsebojno odtujenost. Vera, ekonomistka, rojena leta 1928 v

obdobju, ko se v domu večina aktivnosti ni izvajala, mi je dejala:

Mariboru, se je spominjala življenja v socializmu kot boljšega v primerjavi

»Postopam zdej, nč ne delam. Televizijo gledam, berem … Mal si morn pa

z življenjem danes zaradi načina preživljanja prostega časa:

tut jst odpočit pr svojih letih,« je smeje dodala, pri čemer je zadnji stavek

Po službi si se vedno družil. Ljudje so si vzeli čas drug za drugega

izzvenel, kot da je morala sama pri sebi opravičiti svojo manjšo

in si medsebojno pomagali. V mestu so se ljudje v bloku poznali,

aktivnost.

pozdravljali, danes ne več. Kot otroci smo se igrali na dvorišču in

smo se vsi poznali. Kako se je spridilo vse.

Sonja, trgovka, rojena leta 1928 v ljubljanskem naselju Polje, je bila precej

zgrožena nad tem, kako so danes mladi prepuščeni samim sebi:

Js vprašam mojega vnuka: »Ja, a nauš nobene punce domov prpelu?«

25 let, pa nima punce! Zard tega interneta še zalubleni niso, ker

nimajo časa! Za mladino zdej ni v redu, so možgani čist nasičeni, ker

je preveč vsega. Država za mladino nič ne nardi. Včasih smo mel ples,

pel smo. Če nč druzga, smo naredl mladinski sestanek pa ples v

Narodnem domu, Taboru.

Spomin na prostočasne dejavnosti v socializmu je zaznamovan z

Fotografija 24: Preživljanje prostega časa v domu starejših ob pitju kave.

medsebojnim druženjem in s tem, da so si drugi »vzeli čas zate«.

Vir: Osebni arhiv sogovornice.

Sogovornice trenutni način življenja v kapitalistični Sloveniji dojemajo

kot medsebojno odtujen, saj vsak preživlja prosti čas sam zase. Ker so bile

S temi aktivnostmi danes Meta svoj prosti čas pretvarja v koristnega,

same vzgojene v socialističnem sistemu, v katerem je država pomembno

njene številne aktivnosti pa je mogoče razumeti tudi kot kompenzacijo za

prispevala k organizaciji prostega časa in dela, odgovornost za oblikovanje

izgubo njene delavske identitete, ki ji je v socialističnem obdobju

prostega časa še danes nalagajo državi.

184 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

185

Usklajevanje prostega časa

otrok, si lahko okrog hodila, kamor si hotla pa kadar si hotla, če je bil

s službenim in gospodinjskim delom

denar. Me pa tut, če smo želele, nismo mogle, ker smo mele moža, otroke.«

Pri tem je Sonja počasi in težko vzdihnila: »Težko je blo, mislim, vse to

prilagodit, služba, otroc, družina. Sigurno je res, da si mogla it kamorkol,

»A ti bi mogla prevarat moža?« je Meta mirno odložila žlico, s katero je

ker ni blo otrok.« Milena je dopolnila Sonjo:

mešala svojo kratko kavo in me pri tem pogledala zelo resno, izpod obrvi,

kot da me preverja. Njen predirljiv pogled in vroče popoldansko sonce, ki

Ker nisi bla vezana na nobeno stvar. Tebe potlej ves del čaka. Vse

je sijalo neposredno vame, sta me popolnoma razorožila in iz sebe sem

porihtat, pospravt, skuhat, otročke previt, zvečer pa še lepo lubico

uspela iztisniti zgolj oklevajoč »ne«. »Zdej je več žensk, ki varajo, kot pa

igrat, če hočeš, da dobr skos prideš, če ne pa gledajo okrog mal. Težko

moških,« me je podučila. »Včeri je ena znanka rekla, da jo je mož prevaro,

vlogo mamo ženske, ko mamo otroke.

ampak mu je odpustila zarad svojih otrok.« Med njenim pripovedovanjem

sem opazila dva zlata prstana na obeh prstancih njene roke. Pojasnila mi

Ženska udeležba v sferi plačanega dela je ustvarila »dvojno obremenitev«

je, da je za štirideseti rojstni dan od takratnega spremljevalca dobila zlat

zanje. Tema »dvojne obremenjenosti« žensk v socializmu v osrednji in

prstan z drobnimi srebrnimi kamenčki, ki pa ni niti zaročni niti poročni,

vzhodni Evropi ter Sovjetski zvezi je že precej raziskana (gl. Corrin 1992;

saj se ni nikoli poročila.

Einhorn 1993; Funk in Mueller 1993; Gal in Kligman 2000; Kligman 1998;

Łobodzińska 1995; Ramet 1999; Verdery 1994 idr.), tudi v socialistični

Je reko direktor: »Meta, ti lahko dobiš stanovanje. Kaj pa, če se

Jugoslaviji in Sloveniji (Bracewell 2012; Jeraj 2005; Jogan 1995; Thiessen

poročiš?« Sn rekla: »Tovariš direktor, js se ne bom nkol poročila.« Pa

2007; Tomšič 1980). To je metafora za ženske dolžnosti v gospodinjstvu,

je reko: »To pa ne boš govorila, veš da se boš.« Se mi zdi, da nisem ta

ki so jih ženske opravljale poleg plačanega dela v javni sferi. »Dvojno«,

pravga spoznala. Sem ga, ampak sem bla tolk še mlada in se nisem

celo »trojno« breme je od žensk zahtevalo, da so požrtvovalne matere in

spuščala preveč davč.

žene, predane delavke in aktivne članice skupnosti. Pri tem velja omeniti,

da sogovornice, ki so govorile o svojih naporih, niso uporabljale teh

Večkrat sva se z Meto dobili na kavi v atriju doma starejših. Včasih sta se

izrazov, ampak so dejale, da je »ženska vedno podpirala tri vogale pri

nama pridružili Sonja in Milena, rojena leta 1930 v Malem Lipoglavu,

hiši«.

blizu Sostrega, s končano osnovno šolo. Obe sta »zunanji,« kot ju imenuje

Meta, kar pomeni, da ne živita v domu starejših, prideta pa tja na različne

Gorazd Makarovič (2002: 65) problematizira pojem »žensko delo« ali

aktivnosti in druženje. Za razliko od Mete, ki se ni poročila in imela otrok,

»opravilo«, ki največkrat zajema le vrste dejavnosti, ki naj bi jih ženske

sta Sonja in Milena materi dveh otrok, danes pa imata že pravnuke.

opravljale in ki so neprimerne za moške, vendar se pojem »žensko delo«

ni prekrival z deli, ki so jih ženske dejansko opravljale, saj so skoraj vedno

Sonja in Milena sta, tako kot mnogo sogovornic, ki so bile v obdobju

delale tudi dela, ki so videna kot moška. Vsebina pojma ženskega dela kot

socializma zaposlene in imele družino, delale poln delovni čas in hkrati

zgodovinskega dejstva je drugačna, saj vsebuje dela, ki so jih ženske

opravljale gospodinjsko delo ter skrbele za družino. Meti sta dejali, da ji je

dejansko opravljale, pri čemer so bile vrste del skoraj vedno številčnejše

bilo prihranjenega mnogo gorja, ker se ni poročila: »Ker si bla sama, brez

od tega, kar je v družbenih predstavah veljalo za žensko delo.



186 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

187

Marksistični teoretiki (gl. Bebel 1960; Engels 1947; Kollontaj 1982) so

pogosto omenjali, da je bilo treba stati v vrstah v trgovini, kar so običajno

menili, da bo z odpravo zasebne lastnine ter s kolektivno proizvodnjo in

počeli otroci in ženske, ki so »pač imele čas«, kar razkriva, da je ves čas

potrošnjo ženska udeležba na trgu dela zadosten pogoj njihove

gospodinj pravzaprav prosti čas. Ker gospodinjsko delo ni bilo

emancipacije od patriarhalnosti.87 Barbara Einhorn (1993) je izpostavila,

ovrednoteno s strani družbe, ker ni prinašalo denarja in ker se je odvijalo

da so bile ženske diskurzivno konstruirane kot matere in delavke, moški

v zasebni sferi doma, so imele ženske občutek, da si prostega časa ne

pa ne kot delavci in očetje. S tem so ženske prevzele odgovornost v

zaslužijo. Za razliko od njih pa so zaposlene ženske občutile pravico do

»javni« sferi, ne da bi moški prevzeli odgovornost v »zasebni«. Tako

tega, da jim prosti čas pripada, ker so si ga zaslužile z delom (Henderson

osvoboditev žensk ni pomenila nič več kot sodelovanje v ekonomski

idr. 2003: 8).

proizvodnji. Podarila jim je ekonomsko neodvisnost od moških, dala jim

Karla Henderson (idr. 2003: 6) pravi, da je prosti čas treba preučevati kot

je zadovoljstvo in boljšo samopodobo, ni pa bistveno vplivala na domačo

pomembno dragoceno dobrino in očiten primanjkljaj v življenju žensk,

razdelitev dela, zato so po njenem mnenju potrebne politike, ki stremijo k

pri čemer pa je treba upoštevati tudi ugotovitve, ki jih navaja Barbara

predrugačenju ravnotežja odnosov med spoloma v družbi kot celoti.

Łobodzińska (1995: 42), ko izpostavlja vidik moškega dela v socializmu,

Pri sogovornicah, ki so imele družine, je bila njihova identiteta žensk kot

skladno s katerim so moški porabili več časa za »sivo ekonomijo«, ki je

delavk konstruirana v procesu ponovne opredelitve javne in zasebne

bila vir dodatnega družinskega prihodka. Takšno delo so opravljali po

sfere ter prostega časa. Barbara Łobodzińska (1995: 42) pravi, da je, kar

svojem formalnem času zaposlenosti.

zadeva ženske v socialistični ekonomiji, izraz »prosti čas« neprimeren za

Milena je zaradi rojstva otroka leta 1951 morala prenehati hoditi v službo.

opisovanje časa, preživetega po službi. Tako bi lahko zaradi vseh njihovih

»Si prošnji nardil za vrtec, potem si pa čakal več let, medtem pa privatno,

dolžnosti imenovali samo en njegov del. Opredelitev prostega časa žensk

če se je dal.« Po sedmih letih, ko sta bili hčerki že malo večji, se je ponovno

kot časa, ko nisi na »delu« in v službi, ki zagotavlja plačano delo, je

zaposlila. »Tavlka punca je šla v šolo, mož v službo, tamalo smo pustl pa pr

problematična za tiste, ki niso formalno zaposleni na trgu dela –

sosedah, k so ble dve starejše ženske in so mi šle tok na roke, da so mi jo

gospodinje, zato Karla Henderson (idr. 2003: 10) predlaga razumevanje

vzele.« Josipa, gospodinja, rojena leta 1930 v Čakovcu, ki se je leta 1956

prostega časa kot aktivnosti, s čimer se izognemo dihotomiji delo – nedelo

priselila v Maribor, se je spominjala, da po rojstvu otroka leta 1953 ni

ter problemu kategorizacije aktivnosti. Sogovorniki in sogovornice so

mogla iti v službo.

»Komu bi pa bila pustila otroka? Če bi bl vrtci, bi pa šla takoj. Takoj!

87 August Bebel (1960) je menil, da bo ženska nove družbe socialno in gospodarsko neodvisna ter osvobojena

Nisam mela komu otroke pustiti. Moža ni blo nikol doma. Moja

moškega zatiranja, svobodna in enakopravna, pri čemer bo našla zaveznika v delavskem gibanju; osnovno

izhodišče, ki ga je postavila Aleksandra Kol ontaj (1982: 92–93) pa je, da je družbeni položaj ženske odvisen

mama je kmalu po moji poroki umrla, nisam mela nikoga. Če bi bla

od njenega pomena za produkcijo, saj je bila vloga ženske v produkciji tista, ki je ustvarila zahtevo po druž-

moja mama živa, bi prišla sem živet, da bi pazila otroke.

beni enakopravnosti. Friedrich Engels (1947: 127) je menil, da bo osvoboditev žene in enakost z možem ne-

mogoča, dokler bo žena ločena od družbenega produktivnega dela in omejena na zasebno hišno delo. Šele

ko se bo ženska udeležila proizvodnje v velikem družbenem merilu in ko bo imela manj hišnega dela, se bo

lahko osvobodila.

188 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

189

Vida Deželak Barič (2009) kot pomemben razlog za neenakopravnost

spoštovanja (Skeggs 1997), moramo upoštevati dejstvo, da je moralna

žensk v socializmu in neenakovredno odločanje o družbenih vprašanjih

odgovornost, kot je skrb za bližnje, proizvedla tudi obliko produktivne

izpostavlja nezadostno število ustanov otroškega varstva in gospodinjskih

moči, s katero so lahko ženske delavskega razreda pridobile spoštovanje s

servisov za zaposlene matere. Pomanjkanje vrtcev in njihova cenovna

tem, da so jih v družbi prepoznali kot skrbne. Skrb za bližnje v okviru

neugodnost sta se tudi pri mojih sogovornicah izkazali za največjo oviro

družine je oblika kulturnega kapitala za ženske in tudi nujno, potrebno in

pri njihovi zaposlitvi.88

pomembno delo, ki se danes s staranjem družbe vse bolj vrednoti.

Maria Todorova (1993: 33), ki je raziskovala v Bolgariji, izpostavlja, da je

Brezposelne ženske v identitetah mater in gospodinj utemeljujejo lastno

treba »dvojno breme« gledati tudi s stališča kulturne tradicije, ki je močno

vrednost in občutek spoštovanja. Ženske so lahko iz skrbi za druge črpale

vpeta v vaško življenje, v katerem so ženske že živele to dvojno funkcijo in

samozavest in dostojanstvo ter se dojemale (in bile v očeh drugih

kjer alternativni model ni obstajal. Tako je bilo splošno sprejeto, da v

prepoznane) kot spoštovanja vredne (Skeggs 1997: 54).

družini, kjer sta oba zakonca delala, ženske opravljajo gospodinjsko delo.

Večina sogovornic se je identificirala s svojo vlogo delavke in matere,

Ženske so bile socializirane, da potrebe družine postavijo pred svoje.

toda kljub temu so obstajali alternativni načini življenja, kot ga je živela

Glede gospodinjskega dela in vzgoje otrok so tudi moje sogovornice

Meta, ki ni imela moža niti otrok, zato nam lahko njena zgodba ponudi

večkrat dejale, da je »to ženska morala nardit in tak je blo skos«. Na čas, ki

drugačen vpogled v razumevanju »dvojne obremenitve« in prepletenosti

ga ženske kot matere in gospodinje posvečajo svojim bližnjim, lahko

prostega časa z delom. Ko sem jo vprašala, zakaj si ni ustvarila družine z

gledamo tudi kot na obvezo, rojeno iz ljubezni, ki je bila lahko nagrajujoča

Antejem, je dejala, da sta se prepozno spoznala, poročiti pa se tako ali

in ki jim je odrekanje osmišljala.

tako ni nameravala.

Daniela Koleva (2012) ugotavlja, da večina njenih sogovornic kombinacije

Sem rekla: »Ne, ne bom se poročila, ker v kasnejših letih bi pa to spet

materinstva in dela ni dojemala samo kot normalne, ampak tudi kot

narobe hodil.« Lahk bi ta, s kirim bi se poročila, čez planke skakal,

polno pomena. Če si ponovno prikličemo v misli koncept biti vreden

tko so rekl pr nas, potem so pa drugi začel govorit, kako sem zbirčna,

88 Množično zaposlovanje žensk je bila ena izmed prioritetnih političnih nalog in sestavni del prvega petletne-

pa da nobenga nočem. Dons jih je pa čedalje več, k same ostanejo.

ga gospodarskega načrta, toda ogromno žensk se je moralo odpovedati zaposlitvi, ker niso našle varstva za

svojega otroka. Gradnja novih varstvenih ustanov ni potekala vzporedno z zaposlovanjem nove ženske delov-

Meta je menila, da se je danes življenje spremenilo na bolje, saj se

ne sile in aprila 1949 je bilo v Sloveniji še vedno le 13 jasli in 77 domov igre in dela. Po letu 1950 so se raz-

»intelektualne gospe«, kot je imenovala novinarke, ne poročijo, a zato

mere še poslabšale. Spremenjena gospodarska politika je omogočala podjetjem in ustanovam manjše zapo-

niso nič manj vredne, s čimer je izrazila, da je imela kot neporočena

slovanje žensk, s tem pa je interes za gradnjo in vzdrževanje otroških varstvenih ustanov in gospodinjskih

ženska v družbi manjvreden status. Enkrat mi je med pogovorom po

servisov še upadel (Jeraj 2005: 280–282). Število vrtcev se je najbolj povečalo med letoma 1961 in 1976, kljub

telefonu svetovala, naj si sedaj vzamem čas zase, ker si ga kasneje ne bom

temu pa povečanje števila vrtcev ni zadovoljevalo resničnih potreb. Od skupno 2.534.000 otrok do sedmega

mogla, ko bom imela moža in družino, ter žalostno dodala: »Sama ni treba

leta starosti je bilo v otroške ustanove vključenih le 7,6 % otrok (2,3 % otrok do treh let starosti in 11,6 %

ostat, ni luštn, ker nimaš nkol ta prave hrbtenice, za vse si sam. Včas je

otrok od treh do sedmih let starosti). To povprečje je bilo višje v republikah in pokrajinah, ki so bile bolj raz-

vite in v katerih je bilo vse več žensk zaposlenih (v Sloveniji, na Hrvaškem). Poleg tega so bili, kot navaja Vida

blo, da tista, ki sama ostane, je manj vredna.« Meta se je spominjala:

Tomšič (1980: 133), vrtci namenjeni predvsem otrokom zaposlenih staršev.

190 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

191

Tulk k sem mogla pa js delat, je blo pa neki neverjetnega! Zakaj?

Sonja je menila, da danes moški v gospodinjstvu pomagajo precej več,

Zato ker sem bla sama. Vsi otroci so šli od doma, js sem mogla pa

kot so včasih.

doma pomagat staršema. Doma pa so mi rekle sestre: »Ti lahko, ker

nimaš družine. Sam za sebe skrbiš, js morem pa za celo familijo.«

Včasih ni blo tko, kokr da ženske majo čas, moški majo pa moško

V službi je pršo popoldne šef notr, pa prav: »Ti lahko, ker si sama.

delo. Danes moški pomaga, da je že skor tko kt mama. Mame tačas

Vem, da delaš, ampak veš, da ženske, ki so poročene, ne morjo tulk

lahko kosilo kuhajo al pa bilo kaj. Zdej je delovni čas čist drugačn, kt

delat.« In sem mogla js več delat kokr tiste, pa nč plačana bla.

je bil prej. Prej smo pršl ob dveh domov pa smo lahko marsikaj

Sn rekla: »Tut js morn met svoje osebno življenje!« Kulk sn js delala

nardile, zdej pa reve pridejo ob pol petih in ne vejo, al bi se otrokom

popoldne, pa za praznike. Če bi vedla, da bo tko, ne bi šla nikol v to

posvetile al možu al bi kuhale … In je zdej težko življenje v tem smislu.

podjetje. Sem se mogla odpovedvat.

Sej vrjetn že skor ni šlo več drugač, če so hotl jest.

Ker si Meta ni ustvarila družine, je bila v službi bolj obremenjena od

Sogovornice so menile, da se je danes življenje za ženske obrnilo na slabše

sodelavk, ker je pač »lahko«, ker je »imela čas«, čeprav se je direktorju

zaradi vse daljšega delovnega urnika. Pravijo, da so same prišle iz službe

upirala z argumentom, da si tudi ona zasluži svoje osebno življenje. Tako

bolj zgodaj kot generacija današnjih mater, zato so lahko svoj čas porabile

je pogosto v službi ostajala do večera. Tudi doma so od nje pričakovali več

za gospodinjska opravila. To se sklada z diskurzom o neoliberalnih

pomoči, ker ni imela lastne družine. Čeprav sama ni imela družine, ki bi

kapitalističnih reformah in »strukturalni izključitvi« žensk, saj se je, kot

jo lahko »dvojno obremenila«, bi na prvi pogled sklepali, da je imela več

navaja Lilijana Burcar (2013), po osamosvojitvi Slovenije njihov položaj

prostega časa, toda ni bilo nujno tako, saj so se spremenila družbena

poslabšal zaradi repatriarhalizacije družbe. S prehodom na kapitalistično

pričakovanja njenih bližnjih do tega, kako naj ta čas porabi. Ker sama ni

tržno ekonomijo ženske niso bile več zaposlene za poln delovni čas in niso

imela družine in ni bila poročena, se je od nje pričakovalo, da bo v službi

imele zagotovljene enakega plačila za enako delo, ampak so bile

in doma nadomeščala »dvojno obremenjene« ženske.

obravnavane kot »drugorazredna delovna moč«, ki skrbi za otroke in

gospodinjstvo (Burcar 2013: 301–302).

»Tulk k sem mogla pa js delat, je blo pa neki neverjetnega!« je bil stavek, ki

sem ga od Mete večkrat slišala. Ker je imela samo identiteto ženske

Po osamosvojitvi Slovenije so neoliberalne reforme poglobile obstoječe

delavke, ne pa tudi identitet matere in soproge, s pomočjo katerih bi lahko

strukturne neenakosti in hierarhije med spoloma ter poslabšale položaj

iz skrbi za druge črpala samozavest in dostojanstvo, je toliko bolj

žensk na trgu dela in v gospodinjstvu. Pojavili so se konservativni

poudarjala svojo delavsko identiteto, ki ji je omogočala, da je svoj položaj

diskurzi o spolu, ki so skupaj z liberalno ekonomijo tranzicije prikazovali

v družbi legitimirala in bila v svojih očeh in v očeh drugih prepoznana

dom kot avtentično domeno žensk, ki so bile predstavljene predvsem

kot spoštovanja vredna.

kot oskrbovalke, ne delavke. Mnogo socialističnih politik in programov,

ki so pomagali olajšati »dvojno breme«, se je s koncem socializma začelo

ukinjati (gl. Burcar 2013; Ghodsee 2004; Nanette Funk in Magda



192 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

193

Mueller 1993; Read in Thelen 2007).89

Daljši delovni urnik, ki ga poznamo v kapitalizmu danes, pa ima po





2.5


mnenju sogovornice Sonje za posledico tudi nekaj dobrega, in sicer to, da



je pomanjkanje prostega časa zaposlenih žensk spodbudilo moške k

vključitvi v gospodinjska opravila, s čimer izpostavi tudi emancipatoren





Odmori od dela


vidik kapitalizma. Prav zaradi »dvojnega bremena« so po njenem mnenju





in razvoj turizma


ženske danes uspele v gospodinjsko delo vključiti tudi moške in vsaj delno

spodkopati hierarhije med spoloma. Pri tem pa je treba upoštevati, da

Metina generacija žensk, ki se je upokojila v 1980-ih letih, danes jemlje za

Kot zaposlena delavka v podjetju Slovenija sadje je imela Meta pravico do

samoumevno, da ženske lahko delajo za polni delovni čas in službe

vseh privilegijev formalne zaposlenosti, tudi do plačanega dopusta in

obdržijo, vmes pa za nekaj časa ostanejo doma in poskrbijo za otroke.

dopustovanja v počitniških kapacitetah, ki jih je imelo v lasti njeno

Danes sogovornice dogajanje spremljajo »od zunaj«, saj niso več zaposlene

podjetje. To poglavje namerava orisati prepletenost dela in prostega časa

in aktivno prisotne v sferi dela, zato te procese spremljajo predvsem preko

skozi perspektivo odmorov od dela v obliki počitnic in razvoja turizma, ki

svojih bližnjih in tudi medijev.

ga je mogoče razumeti kot odmor od monotonosti vsakdanjega življenja

in potrošnjo dobrin ter storitev, povezanih s temi odmori.

Letovanje je predstavljalo pomembno spremembo v letnem življenjskem

ritmu ljudi. Iz pripovedovanj sogovornikov in sogovornic je razvidno, da

so bili dopusti povezani ne samo z nakupovanjem, turizmom in potovanji,

ampak tudi z drugimi temami, kot so religija, estetski ter kulturni vidiki

potovanj. Turizem in prosti čas sta poskušala legitimirati jugoslovansko

socialistično ideologijo. »So rekl, da si morjo delavci odpočit,« se je

spominjala Meta. Dnevni, tedenski in letni odmori od dela so bili uvedeni

za regeneracijo organizma, za boljšo koncentracijo delavcev in za njihovo

dolgoletno delovno aktivnost, saj je modernizirana tehnologija dela

potrebovala aktivnega in pozornega delavca (Momčinović 1983: 5).

John Urry (2002: 2–3) opredeljuje turizem kot prostočasno aktivnost, ki

predstavlja nasprotje reguliranemu in organiziranemu delu, ter v

njegovem odnosu do plačanega dela vidi enega ključnih kriterijev

89 Postsocialistične države so se različno spopadale s problematiko enakopravnosti med spoloma. Slovenija je,

modernosti . Turizem in prostočasne aktivnosti so bile v socializmu

kar zadeva področje enakopravnosti med spoloma in zakonodaje na tem področju, sledila standardom Evrop-

pomembna oblika potrošnje in so imele pomembno vlogo v socialistični

ske unije. Pri prehodu v nov sistem se je odločila za tako imenovani gradualistični pristop, ki je vključeval

transformaciji od bolj ortodoksne marksistične pozicije do potrošniške,

postopnost in pragmatičnost pri uvajanju reform (Lorenčič 2012).

194 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

195

pri čemer pa je šlo, kot ugotavlja Hannes Grandits (2010: 393), za

centralistično vodeno vse do leta 1951, ko je bilo preoblikovano v več

izkušenjsko bogastvo, ki je nasprotje materialnemu. V socialistični

republiških podjetij. V Sloveniji je imel Putnik 13 poslovalnic. Potovanje

ekonomiji so bile večje omejitve v denarju, čas pa je bil manj dragocena

v Jugoslaviji je bilo za slovanske tujce neovirano, neslovanski pa so

dobrina, zato ga je bilo mogoče lažje podariti.

morali imeti dovoljenje, ki so ga dobili pri Putniku. Vizume so dodeljevali

Turizem v socialistični Jugoslaviji je bil glede na časovna obdobja

le za skupinska potovanja najmanj 20 ljudi, veljali pa so 30 dni. Leta 1947

različen. Ante Cicvarić (1980: 300) razvoj investicijske aktivnosti v

se je število domačih obiskovalcev glede na preteklo leto dvignilo za

jugoslovanskem turizmu razdeli v štiri obdobja: 1945–1962, 1963–1966,

tretjino, tujih pa za več kot polovico (Himmelreich 2008: 250–253).

1967–1972 in 1973–1980. V prvem se je turizem razvijal postopno, sami po

Do začetka 1950-ih let sta bili za Slovenijo, kot navaja Božo Repe (2008:

sebi, v drugi, še posebno pa v tretji dobi pa je zabeležiti precej hitrejši

22), značilni dve vrsti turizma: sindikalni turizem in izletništvo. V tem

razvoj, ki je bil posledica stimulativne ekonomske politike s hitro širitvijo

obdobju je v Jugoslaviji veljalo načelo »turizem delavcem«. Turizem je bil

investicijske izgradnje v turizmu od leta 1967 do 1971, ko je s koncem

sindikalno naravnan in je služil oddihu delavcev v delavskih počitniških

stimulativnih ekonomskih politik letni tempo investicijske izgradnje v

domovih . Spodbujala ga je država, saj je temeljil na subvencijah pri ceni

turizmu začel zamujati. Od leta 1974 do 1980 je prišlo do oživljanja

prevoza in nastanitvi za delavce, pri gradnji otroških počitniških

investicijske izgradnje v turizmu, kar je bila posledica novega sistema

centrov … Pred obdobjem socialistične Jugoslavije je bilo rekreativno

financiranja turistične izgradnje, temelječe na principih samoupravnega

potovanje privilegij majhnega, višjega razreda, temeljno ideološko

sporazumevanja in družbenega dogovarjanja.

sporočilo socialistične Jugoslavije pa je bilo, da je Jugoslavija počitniški

Prvo povojno obdobje turizma na slovenskem Božo Repe (2008: 20)

raj za vse. Sogovorniki so takšen turizem opisali kot skromen, a dostopen.

omeji z letoma 1946 in 1954. V razmerah povojne obnove je bila turizmu

Turizem je delavcem podaril priznanje za njihovo delo.

namenjena obrobna vloga zaradi gospodarske politike obnove industrije

Za zahodne turiste so bili slovenski turistični kraji v prvih letih po vojni

kot osnove razvoja gospodarstva, zato se turizem in počitnikovanje nista

zaradi političnih razlogov, slabe opremljenosti in ponudbe manj zanimivi,

uveljavila. Prav tako je bilo za razvoj turizma neugodno slabo stanje

kar pa se je spremenilo leta 1952 z devalvacijo dinarja, ko so se gostinske

turističnih in gostinskih objektov, pomanjkanje inventarja, problem s

storitve pocenile, kar je v Slovenijo privabilo Italijane in zahodne Nemce.

preskrbo gostov in nizek življenjski standard prebivalstva. V oddelku za

Sprva je bilo tujih turistov le nekaj tisoč, nad 5 % so se povzpeli leta 1951,

turizem so zato naloge usmerili v čim hitrejšo pripravo turističnih

leta 1953 pa je bil že vsak sedmi turist tujec. Leta 1953 je Veliko Britanijo

objektov za gradnjo turizma v okviru povojne obnove, ki bi služil

obiskal Tito, kar naj bi povzročilo 311 % dvig števila britanskih turistov.

»ljudskim množicam«, h kateremu sta prispevala predvsem sindikalna

Uspeh so pripisovali tudi uspešni propagandi pod geslom »Morje-gore«.

organiziranost in plačan dopust (Himmelreich 2008: 245, 248).

V začetku leta 1946 je bilo ustanovljeno Državno gostinsko podjetje

Slovenije Turist-hotel za poslovanje z državnimi gostinskimi obrati v

Sloveniji za potrebe domačega in tujega turizma. Pomembno je bilo tudi

podjetje Putnik, ki naj bi postalo »pravi organ ljudskega turizma«. Bilo je

196 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

197

Nemci so bili skupaj z Avstrijci najštevilčnejši turisti. V Slovenijo so

proizvodu in v državnem deviznem prilivu.92 Turizem je bil sezonskega

prihajali s svojimi avtomobili in običajno želeli na Jadran (Portorož in

značaja, osredotočen na nekaj gorskih in obmorskih krajev ter zdravilišč

zahodna obala Istre), odbijale pa so jih previsoke cene (Himmelreich

(Repe 2008).93 Od srede 1960-ih let se je z relativno odprtostjo meja s

2008: 259).90

sosednjo Avstrijo in Italijo, ki je omogočila večji pretok ljudi in potrošnih

Od 1950-ih let dalje je Jugoslavija s svojimi političnimi in ekonomskimi

izdelkov, v Sloveniji razširil tudi nakupovalni turizem, ki pa ga bom

reformami začela razvijati socialistično verzijo potrošniške družbe. V

podrobneje obravnavala v drugem delu poglavja.

1960-ih letih je prišlo do politične sprostitve, uvajanja liberalnih

Kot navaja Igor Duda (2005: 71–73), je množični odhod na dopust veljal za

ekonomskih reform in skrajšanja delovnega časa, s čimer so imeli delavci

evropski simbol blagostanja do 1960-ih let, ko je za večino Evropejcev

več prostega časa. V drugem obdobju, ki ga Božo Repe (2008: 22) omejuje

prenehal biti luksuz in postal nekaj običajnega, ne pa še potreba. Najbolj

z letoma 1954 in 1962, je še vedno prevladoval sindikalni turizem,91 opazne

zaželeno je bilo letovanje poleti na morski obali s kopanjem in sončenjem.

pa so že bile spremembe, povezane z novo gospodarsko usmeritvijo,

Ljudje z višjimi dohodki so dopustovali v hotelih, največji pomen za

ki je stremela k opustitvi politike hitre industrializacije in je dajala večji

uveljavljanje množičnosti dopustovanja pa so imeli počitniški domovi, ki

poudarek višanju življenjskega standarda.

so jih slovenska podjetja in druge organizacije za svoje zaposlene in člane

Kot navaja Repe (2008: 23), so začeli po letu 1954, ko je bilo rešeno mejno

ustanavljala v slovenski in hrvaški Istri. V drugi polovici 1960-ih let, ko se

vprašanje z Italijo, modernizirati slovenske obmorske turistične kraje

je gmotni položaj prebivalstva izboljševal, predvsem pa v naslednjih dveh

(Portorož, Izola, Ankaran, Koper), pravi razvoj turizma pa se je začel v

desetletjih, so si ljudje z nadpovprečnimi dohodki gradili počitniške hiše

začetku 1960-ih let, sorazmerno z naraščanjem standarda domačih

na slovenskem podeželju in v Istri (Makarovič 1995: 329).

prebivalcev in s prihodi tujih turistov pod vplivom modernih tokov.

Turizem ob koncu tedna je med Slovenci kljub tedaj še delovnim sobotam

postajal vedno bolj priljubljen. V 1960-ih letih je turistična gospodarska

panoga močno napredovala in povečala delež v republiškem družbenem

92 Do konca leta 1959 investicije v gostinstvo in turizem niso obsegale niti 1 % skupnih naložb v gospodarstvo,

zato so gostinska podjetja zaostajala in niso mogla zadostiti potrebam prebivalstva ter sodobnega turizma.

90 Leta 1953 je bilo v Sloveniji 3.102 gostinskih obratov. Od tega je bilo 2.498 gostiln in restavracij, 316 obratov Domači turizem je po številu gostov obsegal več kot 80 % vsega turističnega prometa. To se je začelo izbolj-s prenočišči, 137 bifejev, 94 slaščičarn in zajtrkovalnic, 46 kavarn in 11 barov. V vseh skupaj je bilo 9.992

ševati leta 1959 in 1960, ko je slovenska skupščina sprejela resolucijo o hitrejšem razvoju gostinstva in tu-

postelj in 162. 641 sedežev. V državni lasti so bili vsi bari, 83 % kavarn, 63 % bifejev, 54 % prenočišč, 35 %

rizma ter začela z gradnjo novih objektov in urejanjem turističnih krajev, s čimer se je število turistov pove-

restavracij in gostiln ter 33 % slaščičarn. Državni sektor je imel skupaj v lasti 49 % obratov (Himmelreich

čalo, devizni priliv pa je bil vse višji. Leta 1957 je znašal 1,6 milijona dolarjev, leta 1962 pa že 5,3 milijona

2008: 259).

dolarjev (Prinčič 2005a: 1005).

91 Začetki sindikalnega turizma, ki se je postopno krepil v 1970-ih letih, segajo v drugo polovico 1940-ih let.

93 Kristen Ghodsee (2005: 80) navaja, da so bili prvi socialisti prepričani o neposredni povezanosti med turiz-

Sindikalni turizem je postal ena najpomembnejših oblik množičnega potovanja in letovanja ljudi. Večina de-

mom in zdravjem. Lenin je nacionaliziral vsa letovišča in zdravilišča v Rusiji in jih spremenil v javne sanato-

lavcev v prvih letih dopusta ni preživljala na morju ali v drugih letoviščih, temveč so ga porabili za gradnjo in

rije že leta 1919. Boljševiki so se med letoma 1920 in 1930 lotili ambiciozne kampanje, da bi povišali število

urejanje hiše ter druga dela okoli nje (Odar 2010: 373).

objektov za prosti čas in za zdravstvene potrebe delavstva.





198 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

199

Kot navaja Božo Repe (2008: 24),94 sta v 1960-ih in 1970-ih letih razvoj



turizma še vedno zavirala dva ideološka predsodka: bojazen pred hitrim

bogatenjem in prepričanje, da je storitvena dejavnost v korist turistov,

zlasti tujcev, poniževalna in neprimerna za socialistično družbo. Šele v

1970-ih letih so Slovenci, kot navaja Božo Repe (2008: 29), zares postali

turistični narod. Med letoma 1966 in 1970 je v Jugoslaviji zaradi

liberalnejše ekonomske in fiskalne politike prišlo do visoke rasti tujskega

turizma in s tem do večjega deviznega priliva. Rast je trajala do leta 1975,

ko se je pojavila stagnacija razvoja turizma zaradi inflacije in porasta

dolga, ki je trajala vse do leta 1980 (Popović 1990: 17). Dopustovanje zato

ni bilo več samoumevno. Jugoslovanska kriza, razpad države in vojna za

osamosvojitev so povzročile drastičen upad tujskega turizma, Slovenci pa

so dopust, kot ugotavlja Božo Repe (2008: 29–30), po sili razmer začeli

preživljati v Sloveniji (gl. npr. Kozorog 2009).

Turizem in ustvarjanje

novega socialističnega človeka

Meta je na enodnevni sindikalni izlet prvič odšla, ko je bila zaposlena v

Fotografija 25: Enodnevni izlet na Vršič.

Heliosu, konec 1940-ih let. Spominjala se je, da sindikalnih izletov ni bilo

Fotografija 26: Meta in njene prijateljice v slovenskem primorju

veliko, povprečno dva letno. Na sindikalne izlete, ki so bili enodnevni, je

na poti z enodnevnega izleta na Vršič.

hodila po Sloveniji. Največkrat je odšla v Portorož, Kranjsko Goro,

Vir: Osebni arhiv sogovornice.

Kamniško Bistrico in na Bled, pri čemer je najpogosteje potovala z

Sindikalni izleti so bili po njenem mnenju namenjeni predvsem sprostitvi

vlakom.

in zabavi. Na sindikalnem izletu na Vršič (gl. Fotografiji 25 in 26) so se na

poti domov ustavili ob Soči in v Tolminu. Spominjala se je tudi sindikalnega

izleta na Bled: »Enkrat smo pršli gor na Bledu v nočni lokal, disko. Še v

94 Leta 1960 je neto devizni priliv od turizma pokrival 7 % negativnega deficita trgovinske bilance v Jugoslavi-

ji, leta 1965 že 54 %, leta 1970 pa 75 %. Slovenija je leta 1962 realizirala 8 milijonov dolarjev deviznega

Domžalah v Kemični sem bla. Smo šli v gojzerjih. Je tko trapast zgledal,

pritoka iz turizma, leta 1963 14,3 milijona in leta 1964 18,3 milijona. Leta 1978 je ta številka dosegla 170

ampak so nas vseen not spustl. Zvečir smo šli nazaj, zjutri pa v službo.« Na

milijonov. Sredi 1970-ih let so se investicije znova preusmerile v industrijo (Repe 2008: 24–25, 27).

sindikalnih izletih si je Meta kot uslužbenka podjetja Slovenija sadje



200 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

201

ogledala tudi novo hladilnico v Gorici in sorodna podjetja, kot je bil Fructal

v Ajdovščini, ki je sprva izdelke izvažal prek podjetja Slovenija sadje.

V 1960-ih letih je Meta običajno odšla na izlet s spremljevalcem med

vikendom, v soboto ali v nedeljo. Včasih sta odšla v hribe, največ pa sta

hodila na izlete v Kamniško Bistrico in na Bled.95 Kot navaja Jože Prinčič

(2005b: 1084–1085), je bila več kot tretjina vseh nočitev zabeleženih v

občinah Piran (21 %) in Radovljica, kamor je spadal tudi Bled (16 %). Po

letu 1965 sta se razmahnila še izletniški in tranzitni turizem. V Kamniško

Bistrico ali na Bled je Meta s spremljevalcem Antejem odšla z avtobusom

iz Ljubljane. Tam sta uživala v naravi, najpogosteje sta se sprehajala in

imela piknik. » Takrat sma šla mogoče mal okrog gledat, ni blo preveč

športnga.« Avtobus je iz Ljubljane na Bled vozil vsak dan. »Fajn je blo it na

Bled. Prvič, da nisi tko kmal ustajo, da ni blo treba prenočvat, pa da si

mel neki od dneva. Na kosilo sva šla gor, zajtrkovala pa večerjala pa doma.«

Metino izjavo moramo razumeti v kontekstu denarnega prihranka, saj ji

je bližina Bleda omogočala, da je spala in jedla doma.

Kot pravi John Urry (2002), je turizem utelešena izkušnja, pri kateri

moraš biti fizično »tam«. Moraš vonjati, jesti in se dotikati, da bi lahko

Fotografija 27: Meta v Kamniški Bistrici. Vir: Osebni arhiv sogovornice.

prejel znanje teh estetskih svetov, ki jih ni mogoče proizvesti in potrošiti

Jugoslavija je skrbela, da so državljani precej množično dopustovali na

kjerkoli, ampak v določenih prostorih, ki so posredovali primerne

morju, saj je državljane iz delavcev poskušala spremeniti v turiste z

kulturne pomene, kar John Urry (2002: 38) imenuje »prostorsko

ustvarjanjem »novega socialističnega človeka«, ki bi utelešal in

fiksiranje« (angl . spatial fixity). Kot pravi Cristofer Scarboro (2007: 202),

razkazoval moderni habitus, pri čemer se je oprla na turizem zaradi

razkrivajo turistični prostori kreativno preobrazbo »običajnih

njegove simbolne vrednosti in ga uporabila kot instrument državne

prostorov« v »pomembne«. Tako so se kraji, kot so npr. Kranjska Gora,

legitimacije zahodnega potrošništva. Voditelji so pri ustvarjanju

Portorož in Bled,96 v socializmu pomensko preoblikovali v »pomembne«

jugoslovanskega socialističnega naroda izbrali za osrednji slogan načelo

prostore, vredne ogleda in preživljanja prostega časa.

»bratstva in enotnosti« in poskušali ustvariti miren soobstoj zadovoljnih

delavcev, ki se sproščajo na obali (Taylor in Hannes 2010: 6; Yeomans

95 Turizem čez vikend je med Slovenci kljub delovnim sobotam postajal vedno bolj priljubljen. Leta 1960 je

2010: 102). Pred socialistično Jugoslavijo je bilo namreč rekreativno

slovenska skupščina sprejela resolucijo o hitrejšem razvoju gostinstva in turizma, zato so se začeli graditi

potovanje privilegij majhne skupine višjega in srednjega razreda. Uradni

novi objekti in urejati turistični kraji (Prinčič 2005a: 1005).

politični diskurz je proizvajal sporočila, da je turizem, nekoč rezerviran

96 Kranjska Gora in Bled sta bili pomembni destinaciji že med obema svetovnima vojnama, Portorož pa je takrat

za privilegirano manjšino, sedaj dosegljiv množicam.

spadal pod Italijo.



202 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

203

Plačan dopust je bil pomemben v legitimiranju jugoslovanskega

Svoj prvi dopust ob Jadranskem morju je Meta preživela na Braču, ko je

socializma, ker je bil dojet kot dosežek revolucije in novega družbenega

bila zaposlena v Heliosu, pri svojih dvajsetih letih. »Brač, moje prvo

reda. Veljalo je, da je delavcu bolje kot pod starim sistemom in na

morje!« mi je v nasmehu dejala Meta in mi pokazala fotografijo, ki ji danes

kapitalističnem zahodu, kjer je prosti čas veljal za privilegij brezdelnih

služi kot spomin na njen prvi dopust na Jadranskem morju leta 1949.97

bogatih ljudi (Bracewell 2006). Pri tem velja omeniti, da so imela letovanja

za delavce z nižjimi dohodki manjši pomen, za kmečko prebivalstvo pa

Brač je pa tko lep otok, čista voda … Zvečir tisto razsvetljeno od lune,

sploh nikakršnega. Kmetje so zaradi življenja v težkem gmotnem položaju

to so se vsi kamni notr vidl. Tako je blo lepo! Se mi je tok dopado,

hodili na počitnice le izjemoma, zaslužek so vlagali v nujno mehanizacijo

ampak to je blo kmal po vojski in je blo tok stenic tam. Sem šla drug

kmetijske opreme, prav tako so morali ostajati doma zaradi vsakodnevne

dan k direktorju pa rekla: »Mi ne mormo tule žvet, mi tega nismo

oskrbe živine (Makarovič 1995: 329).

navajen. Stenic mate tulk, da je to neki neverjetnga.« Je reko: »Kje?

Mi stenice? Nikjer, še noben se ni prtožo.« Sem rekla: »Prosim, če

greste z menoj, pa boste vido.«

Meta je opozorila na privlačne naravne lepote morja in hkrati tudi na

problem turizma kmalu po vojni, ki je zaradi neprimernih nastanitvenih

kapacitet ponujal pomanjkljivo kakovost bivanja.

»Dam sem pršla k zamorc. Mlada sn bla, pa se sonce prime. Tam smo

ležale na plaži od zjutri pa do večira. Zvečir smo šle na plažo kopat se.«

Podjetja so s sindikalnimi izleti Meti in ostalim delavcem omogočila,

da so nekateri izmed njih prvič v življenju videli morje. Meta se je spomnila,

97 Pri zgodnjem dopustovanju, še v 1940-ih letih, velja omeniti, da je Jugoslavija takrat od Italije prevzela velik del obale (Istro, Kvarner in dele Dalmacije), zato si je prizadevala poslati čim več ljudi na morje tudi zato, da

bi lahko izkusili to zmago. Če si za primerjavo glede letovanja v povojnem obdobju pogledamo Francijo in

Nemčijo, lahko ugotovimo, da so bili od leta 1936 naprej vsi zaposleni Francozi zakonodajno upravičeni do 14

dni in leta 1956 do treh tednov plačanega dopusta, zato so v poznih 1940-ih letih v največji meri razvili poči-

tniško kulturo, s katero se ostale države v Evropi niso mogle meriti. To seveda ni pomenilo, da so lahko de-

lavci odpotovali na letovanje prav daleč. Do 1950-ih let je mnogo francoskih delavcev na dopust odšlo k

staršem na podeželje, toda s hitro urbanizacijo od zgodnjih 1950-ih let dalje so se uveljavile poceni počitnice

v obliki kampiranja, ki je predstavljalo klasično obliko letovanja za nižji srednji in delavski razred. V prvih

povojnih letih je bila večina zaposlenih Nemcev tako revna, da si oddaljenega dopusta ni mogla privoščiti,

Fotografija 28: Dopustovanje na otoku Brač, 22. avgust 1949.

zato so letovali doma na podeželju. Do konca 1950-ih let so si že lahko privoščili, da so na dopust množično

Vir: osebni arhiv sogovornice.

odhajali po Evropi z lastnimi avtomobili, celo do Portugalske in Grčije (Sutcliffe 2014: 157–160).

204 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

205

da je eden izmed zaposlenih v podjetju Helios na enodnevnem

Jadrana je prišlo do velike gospodarske preobrazbe, ki je vplivala na

sindikalnem izletu svoji ženi ob prihodu na morje dejal: »Poglej, kaj je

povečanje zaposlenosti in nacionalnega dohodka. Tako so se emigracijska

lepo morje! Zdej si ga pa oglej, k si ga tok časa nisi mogla.«

področja postopoma spremenila v imigracijska. V nekaterih občinah je

Sogovorniki so med navajanjem prednosti redne zaposlitve v socializmu

bil turizem v lokalni gospodarski strukturi na prvem mestu (npr. Poreč,

večkrat poudarili tudi možnosti letovanja v sindikalnem domu

Makarska, Opatija, Krk, Rab, Crikvenica in Rovinj).98 Ta pretežno

podjetja, ki je vključevalo tudi njihove družine. »Je še kakšna druga

nerazvita območja so se do 1980-ih let močno razvila in zaposlenost je v

republika po Dalmaciji mela tolk sindikalnih domov?« me je vprašljivo

nekaterih turističnih občinah na Jadranu hitro rasla, s turizmom pa se je

pogledala Danica. »Vsepovsod smo mel. V Istri, na Lošinju, v Nerezinah je

precej uspešno reševal tudi problem zaposlovanja žensk (Cicvarić 1980:

blo pol Slovenije tam.« Po mnenju sogovornice je Slovenija v številu

306–307).

sindikalnih domov po Jugoslaviji prednjačila pred drugimi republikami

Turizem je predstavljal oddih in način humanizacije delovnega procesa

in danes občuti jezo, ker sindikalni domovi ne pripadajo več delavcem, ki

ter blaženja neugodnih učinkov industrializacije in urbanizacije. Scarboro

so jih gradili: »Pol so pa to gospodje pokupl, ljudje so se pa prtožl, so rekl:

(2007: 192–193) ugotavlja, da turisti niso potovali v naravo le zato, da bi

'Mi smo delal, zdej pa nimamo nč.'«

počivali in se sprostili, ampak tudi, da bi se povezali z zemljo, da bi bili v

Sogovorniki so se pogosto več let vračali na isto dopustniško lokacijo.

sozvočju s preteklostjo naroda in prišli v stik z zgodnjimi, čistimi in bolj

Milan, rojen leta 1930 v Ljubljani, s srednjo tehniško šolo, je 25 let

preprostimi sebstvi. Ubranost med delavci in naravo je bila izjemnega

dopustoval na hrvaškem otoku Vrgada. Dopustovanja se je spominjal kot

pomena, ker naj bi lepota narave obogatila dušo delavca. S tem so blažili

»zlatih časov«:

težke delovne pogoje v tovarnah, kjer ni bilo svežega zraka in sonca.

Meta je v Kamniški Bistrici in Bledu uživala v naravi, se sprehajala in šla

Smo šli na morje na Kornate, na Hrvaško, na otok Vrgada. Tja smo

na piknik. Mila, ki smo jo spoznali že v prvem poglavju, mi je med

hodl taborit, dokler niso naredl nacionalnega parka. To so bli zlati

kazanjem svojega družinskega albuma pokazala fotografije z Velike

časi, takih dopustov dons nemogoče, da bi kdo mel. Dvainšestdesetega

planine, kjer sta z možem in prijatelji uživala v naravi. »Tam smo mel tri

leta smo šli prvič. Petindvajset let smo tja hodl. Z avtom, v smo ga

koče. Kaj je blo to luštn! Vsak silvester smo gor praznoval. 14 nas je mogl

pustl. Smo mel čoln sposojen. S kolegom sva kupila motor, Tomosa,

bit, smo se zbral, vzel rukzake, pa šli.« Prav tako je s službenim sindikatom

so bli čist ta prvi Tomosovi Lamo motorji.

odšla na izlet na Plitvička jezera, ki so danes narodni park, že takrat pa so

slovela po svojih naravnih lepotah gozdov, jezer in slapov, ki so si jih

Pri tem mi je pokazal fotografijo svojega čolna in sebe v njem, ki jo še

danes nosi v denarnici kot dragocen spomin.

98 Slovensko primorje s Krasom je bilo leta 1982 nosilec obmorskega turizma, Julijske in Kamniške Alpe ter

Turizem je bil v Jugoslaviji in v svetu eden najboljših načinov za

Pohorje z nižinskim svetom so ponujale možnosti za gorski in planinski turizem, med Pomurjem in Dolenjsko

premagovanje regionalnih nerazvitosti. Nerazvita področja, bogata z

je bil razvit zdraviliški turizem, Ljubljana z okolico pa je imela najboljšo osnovo za organizacijo različnih tu-

naravnimi lepotami, morjem, podnebjem in s kulturno-zgodovinskimi

ristično zanimivih prireditev, ki so dopolnjevale turistično ponudbo celotne Slovenije (Sirše 1982: 26). Za

spomeniki so imela dobre možnosti za njegov razvoj. Na obalnem delu

podroben opis turističnih krajev in njihovih znamenitosti v socialistični Sloveniji in širši Jugoslaviji konec

1960-ih let gl. Bohinec in Planina (1968).

206 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

207

obiskovalci lahko ogledovali na sprehajalnih poteh: »To smo bli pa na

Ko sem bla v Rimu, so pa rekl: »Bog ve, a bo šla Meta v cerkev,

Plitvicah za cel dan. Smo tut prespal,« se je spominjala Mila.

k je tko neverna?« Sem pa rekla: »Zakaj pa ne?« Sem šla vse cerkve

Pokazala mi je fotografijo spomenika, posvečenega Petru Njegošu,

gledat, ker cerkve so zelo zelo znamenite. To je tko lepo tam za

cerkvenemu in posvetnemu vladarju Črne gore: »To je pa Njegošov

pogledat. Nisem molila, js sem šla gledat.

spomenik. V Črni gori. U, kulk je blo stopnic, čez sto. Tole smo bli pa na

Cilj jugoslovanskega turizma ni bil samo sproščanje delovne sile, ampak

Hvaru, tisto taborišče,« mi je dejala ob naslednji fotografiji. Meta je med

tudi spodbujanje nacionalne solidarnosti med zgodovinsko in kulturno

preživljanjem svojega prvega dopusta na Braču skupaj s prijateljicami

različnimi regijami Jugoslavije. Danica je izrazila občutek pripadnosti

veliko hodila naokoli, si ogledovala spomenike iz 1. in 2. svetovne vojne,

Jugoslaviji z dopustovanjem na njenih različnih predelih: » Lepo je blo

vinograde in pokrajino: »Vse smo šle pregledat, kar je blo kej tazga.« Dejala

včasih, jst imam nostalgijo, še posebno po Dalmaciji. Tko se mi zdi, da je

je, da ni veliko hodila po Jugoslaviji, ampak je zaradi bližine obiskovala

blo vse naše. Lahko si šel tam, lahko si šel tu. Beograd je bil tut

predvsem kraje v Sloveniji. Spominjala se je, da takrat še ni bilo toliko

prekrasn.«

spomenikov, kot jih je danes, saj so bili zgrajeni naknadno. Dejala je, da je

na letovanju dopust vsak preživljal individualno in da na sindikalnih

Na morje je Meta odšla dvakrat letno: »Tolk morja kokr sem pa jst vidla!

izletih ni bilo ideološkega pritiska glede ogledovanja spomenikov za

Sem pa pršla dam k rožca. Zdravnik je men reko: 'Samo poglejte se, kako

utrjevanje patriotske in socialistične zavesti:99 »Mi smo šli, da smo bli

vi zdej zgledate. Taka k rožca, k rožca! Vi bi se mogla preselit na morje.'«

sproščeni, da so se delavci odpočil. So bli zelo zelo zaposleni.

Ko sem jo povprašala, zakaj tega ni storila, mi je začudeno dejala: »Ne, js

Tko smo šli … Na izlet, pa smo si naravo ogledval. Ne vem, če smo mel tolk

ne bi mogla nikdar pustiti našo Slovenijo. Vaša generacija je čist druga

zanimanja takrat za spomenike, a veš (smeh).«

kokr mi.« Delavci niso potovali le zato, da bi počivali, ampak tudi, da bi se

vrnili kot bolj zdravi, vitalnejši in močnejši delavci.

Tudi kasneje, v 1960-ih letih, ko je počitnikovala s svojim partnerjem, sta

si med dopustom ogledovala spomenike in cerkve. »Sva šla tut po cirkvah

Domačijski turizem v Jugoslaviji je gradil prijateljstva in povezave med

pa vse. Tam v Črni gori, ko je tulk teh stvari.« Meta je poudarila, da si je šla

turisti iz različnih jugoslovanskih republik. Meta se je spominjala, da so

v cerkve pogledat freske, ne pa molit, saj ni bila verna.

se s prijateljicami na Braču veliko časa družile s študenti iz Zagreba in

med njimi so se spletla prijateljstva, včasih pa tudi ljubezen. »Res je blo

tako tovarištvo, tok luštn. Tko smo bli povezan med sabo. Včasih smo šli

nekam vsi skup al pa v službi, dons pa js ne vidim nobene povezave.«

99 Počitniška zveza Jugoslavije je bila mladinska organizacija, ki je prirejala izlete in potovanja ter pohode po

Ko je bila Meta samska in zaposlena v Kemičnem podjetju Kemične

poteh partizanskih brigad. Mladini je želela približati zanje o lastni domovini, njenih bogastvih, naravnih le-

industrije v Domžalah v 1950-ih letih, je na morje hodila v Split,

potah, preteklosti in uspehih socialistične gradnje delovnih množic, da bi se utrdila patriotska in socialistič-

Dubrovnik, Portorož, kamor je odšla s prijateljicami, sodelavkami ali s

na zavest ljudi. Podpirala je tudi Zvezo borcev, ki je organizirala potovanja po poteh partizanskih brigad pod

sestrami. Kasneje, ko je bila v zvezi z Antejem, je na morju največ

vodstvom nekdanjih komandantov, po grobovih in spomenikih NOB gibanja, da bi popotniki spoznali žrtve,

dopustovala v Dubrovniku in v Herceg-Novem, kjer je imel njen partner

potrebne za zmago, saj naj bi podcenjevanje teh tradicij osiromašilo vzgojno delo organizacije (Spoznaj do-

movino, Zbornik Počitniške zveze Jugoslavije 1955: 3–4 in 1958: 3, 76).

stanovanje ob morju. Skupaj sta dopustovala tudi v Crikvenici na



208 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

209

Hrvaškem, ker je Ante tam s pomočjo poznanstev dobil cenejšo nastanitev.

in na Malem Lošinju počitniške prikolice, ki jih je imelo v lasti podjetje

Meta je kasneje, po razhodu z Antejem, v 1980-ih letih, pogosto

Slovenija sadje, polno zasedene.101 Leta 1983 je podjetje Slovenija sadje iz

dopustovala v Červarju na Hrvaškem, včasih tudi v Splitu.

sklada skupne porabe kupilo garsonjero na Cresu, leta 1984 pa počitniški

dom v Martuljku. Prav tako je imelo podjetje Slovenija sadje v lasti pet

prikolic v Čikatu na Malem Lošinju in dve v Laterni v Poreču, ki so bile

poleti leta 1985 polno zasedene, izven sezone pa slabše.102 Tudi sicer so bile

prikolice polno zasedene in v zapisnikih sej izvršilnega in nadzornega

odbora podjetja je mogoče zaslediti, da je bilo počitniških kapacitet

občutno premalo glede na povpraševanje.103 Meta je pozimi dopustovala v

Martuljku, v prikolicah na morju pa ni letovala.104

101 V finančnem poročilu piše, da so izdatki za kampiranje, zimovanje in vzdrževanje prikolic znašali 97.273

dinarjev, prihodki (plačila koristnikov, sredstva planirana za prikolice iz sklada skupne uporabe) pa 145.270

dinarjev, kar pomeni, da je upravljanje s počitniškimi prikolicami prinašalo 47.997 dinarjev dobička

(SI ZAL/0733, 94, Razširjen komercialni sestanek, leto 1980).



102 SI ZAL/0733, 94, Razširjen komercialni sestanek, leto 1985.

Fotografija 29: Dopustovanje v Igalu v Črni gori leta 1969.

103 SI ZAL/0733, Razširjen komercialni sestanek, leto 1981. V poročilu o koriščenju prikolic v sezoni 1979 tako

Vir: Osebni arhiv sogovornice.

v Vrsarju kot tudi na Malem Lošinju piše, da so bile 100% zasedene. Bilo je opaziti upad zanimanja za leto-

Ogromno Metinih izletov je bilo povezanih s podjetjem Slovenija sadje,

vanje na Lošinju zaradi oddaljenosti, zato se je vodstvo odločilo, da bodo prikolice vrnili v Istro (SI ZAL/0733,

ki je imelo svojo sindikalno blagajno, v katero so uslužbenci dajali

Razširjen komercialni sestanek, leto 1981).

denar. S tem denarjem je upravljal sindikat, ki je bil ločen od uprave

104 Karla Odar (2010), ki je raziskovala preživljanje prostega časa delavcev železarne Ravne v obdobju socia-

podjetja in je imel odbor s svojimi predstavniki (predsednika, tajnika in

lizma, navaja, da je sindikat organiziral izlete v različne kraje, najpogosteje v Portorož, kjer so delavci lahko

blagajnika), ki so jih izvolili člani sindikata. Sindikat je imel velik vpliv pri

prespali v Počitniškem domu. Leta 1973 je bilo za letovanje možno izbirati med desetimi termini po deset

delitvi dohodka in sredstev skupne porabe, ki so zagotavljala regres za

dni med 20. junijem in 18. septembrom. V tem času je lahko letovalo 670 delavcev oz. njihovih najožjih

družinskih članov. Letovali so lahko le tisti, ki so bili v tovarni zaposleni najmanj pet let, prednost pa so

letni dopust, topli obrok, rekreacijo, nakup ter za vzdrževanje počitniških

imeli tisti, ki v domu niso letovali zadnjih pet let. Če upoštevamo, da je v Portorožu leta 1973 vsak delavec

prikolic in njihovo uporabo.100 Leta 1979 so bile v poletni sezoni v Vrsarju

letoval s svojim partnerjem, jih je lahko letovalo 335 od 3.923 zaposlenih, torej le 8,5 %. Če za primer vza-

memo, da je letovala štiričlanska družina, potem je lahko letovalo 167,5 ali 4,3 % delavcev. V petih letih je

100 SI_ZAL/0733, 94, Razširjen komercialni sestanek, leto 1980. Meta se je spominjala, da je bil regres manjši

tako lahko letovalo 3.350 ljudi. Navedene številke potrjujejo izjave, da je komisija za letovanje pri sindikatu

od ene plače, njegov znesek pa je bil določen za celo državo, ne le za določeno podjetje. Po njenih besedah

imela težko nalogo ugoditi številnim prošnjam za ugodno letovanje ter uskladiti termine z delovno obvezno-

je vsak izmed zaposlenih dobil enako velik regres, ne glede na položaj v podjetju.

stjo posameznikov (Odar 2010: 373).

210 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

211

Sindikat v podjetju Slovenija sadje, katerega članica je bila tudi

skupnih sredstev sklada, ob prijavi pa so morali člani sindikata plačati

Meta, je organiziral izlete v tujino in odločal tudi o tem, v katero tujo

simbolnih 50 dinarjev na dan.106 Ta podatek je zanimiv, ker priča o

državo bodo uslužbenci odpotovali: »Mi smo se pa strinjal, sam da se

neusklajenosti s prepričanjem o tem, da naj bi Jugoslovani večinoma

nekam gre,« se je spominjala Meta. »Kir je hoto it.« Običajno so

hodili po raznih ideoloških lokacijah bivše Jugoslavije.

trajali od petka in do nedelje ali ponedeljka. »Vse je blo avionsko

Metine sodelavke, ki so delale na izvoznem ali uvoznem oddelku, so

potovanje. Dostkrat so nas pa tut častil podjetja, k smo delal za njih.

ogromno potovale tudi službeno, Meta pa ne, ker je delala na računskem

Mel smo prenočišče pa prehrano.«

oddelku.107 Je pa s sodelavci vsako leto odšla na malo daljše potovanje in

med drugim obiskala Turčijo, Grčijo, Tunizijo in Italijo. »Vsaka država

Še posebno je Meti v spominu ostalo potovanje na Nizozemsko, kamor jih

ma neki svojstvenga,« me je Meta opomnila. Med letoma 1979 in 1982 je

je povabilo podjetje, s katerim je Slovenija sadje poslovalo. V zapisniku

bilo v Jugoslaviji, kot navaja Igor Duda (2010b: 324), promoviranih

zbora delavcev TOZD ZT oktobra 1979 je navedeno, da je bilo odobreno

ogromno mednarodnih destinacij: Tunizija, Kairo, Madrid, Atene, Berlin,

3.500 dinarjev sredstev na udeleženca ekskurzije v Amsterdam, v njem

Rim, Malta, London, Praga, Amsterdam, New York, Kitajska. Takšna

pa lahko preberemo tudi, da so delavci večino sredstev prerazporedili v

potovanja so pri Jugoslovanih seveda ustvarjala drugačno »strukturo

skupno dobro.105

občutenja« (Williams 1992) kakor vikend izleti znotraj Jugoslavije. Kot

»Men je bla Holandija tko všeč, da ti ne morem povedat, tut tisto

ugotavlja John Urry (2004; 2002), je bil turizem nujen pri oblikovanju

nočno življenje. Naš direktor nam je že vnaprej reko, da mormo pazit

občutka razreda in državljanstva v Evropi 20. stoletja, saj je bil glavna

pa bit tih, edn je pa začel mal zafrkavat ženske v izložbi v

značilnost modernosti, s čimer je omogočil oblikovanje in razkazovanje

srbohrvaškem jeziku, 'da vas ni sram', ona ženska v izložbi je pa

okusa, statusa in življenjskega stila. Počitnikovanje je vse bolj postajalo

rekla: 'Mi služmo kruh,' v srbohrvaščini, ker je bla iz Jugoslavije.«

oblika razkazovalne potrošnje, v kateri so bili statusni atributi pripisani

glede na to, kam je kdo potoval.

Prav tako je imelo podjetje Slovenija sadje svoja predstavništva v

Precej Jugoslovanov je večjo potrošniško moč v 1970-ih letih izkoristilo

Beogradu, Sarajevu in na Dunaju, kamor so na službena potovanja

za nakup stanovanja, hiše ali vikenda,108 prav tako so več sredstev namenili

odhajali vodilni iz podjetja. V zapisniku s sindikalnega sestanka v

podjetju Mercator mednarodna trgovina Slovenija sadje iz januarja 1985

106 SI ZAL/0733, 94, Razširjen komercialni sestanek, leto 1985.

je navedeno, da sta bila za strokovno ekskurzijo dva predloga, in sicer izlet

v Bosno po poti AVNOJ-a in otvoritev novega skladišča v Arandjelovcu.

107 Predstavniki podjetja Slovenija sadje, ki so potovali na tuje, so bili strokovnjaki, ki so dajali sugestije za

Sindikat se je odločil za tridnevni izlet v Arandjelovac in ga financiral iz

preusmeritev na izdelavo predmetov, ki bi odgovarjali okusu in zahtevam tujih tržišč, je leta 1949 navedeno

v zapisniku o konferenci predstavnikov izvoznih podjetij za čim uspešnejši izvoz v zahodne države (v SI AS

241, 4, Ministrstvo za izvoz in uvoz LRS 1945-1951, št. 464/6).

105 V obdobju od 1. 1. do 30. 9. 1979 je bil ustvarjen dohodek v višini 43.899.666,90 dinarjev, ki je bil razdeljen na stanovanjsko gradnjo (678.548,40 dinarjev), na regres za prehrano delavcev (346.014 dinarjev) in letni

108 Zvišanje osebnega standarda je bilo že v 1960-ih letih opazno v gradnji in nakupih počitniških hišic, t. i.

dopust (176.250 dinarjev) ter za druge namene v skupni porabi (1.194.181 dinarjev) (v SI ZAL/0733, 94, Razni

vikendov. V začetku 1960-ih let so imeli Slovenci uradno 3.000 počitniških hiš, v planinah in ob morju v

zapiski, leto 1979).

hrvaškem delu Istre pa so nastajala cela naselja počitniških hiš (Čepič 2005: 1091).

212 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

213

kakovosti življenja v obliki letnega dopusta in potovanj v tujino. Vedno

videli kombinacijo potrošnih užitkov, zdravega svežega zraka, sonca in

bolj je veljalo, da je vsak upravičen do osebne sreče in določenega

lepih razgledov, predvsem pa uživanje, počitek in udobje (prim. Moranda

življenjskega standarda, ki je vključeval tudi pravico do uživanja na

2010), počitnikovanje pa je, tudi s potovanji na oddaljene destinacije, vse

dopustu.109 Kot opozarjata Karin Taylor in Hannes Grandits (2010: 12), je

bolj postajalo oblika razkazovalne potrošnje.

dobiček od turizma na eni strani dvignil življenjski standard Jugoslovanov,

a je hkrati tudi utrdil obstoječe regionalne razlike. V Jugoslaviji so

večinoma dopustovali na morju tisti z višjimi dohodki, z boljšo izobrazbo

in manjšimi družinami, ki so živeli v večjih urbanih centrih stran od

Turizem in potrošnja skozi

obale, pri čemer so največ potovali Slovenci (Duda 2010a: 57).

perspektivo nakupovanja v tujini

Meta je z menoj delila svoja opažanja o tem, da danes ogromno

S pospešenim zviševanjem jugoslovanskega življenjskega standarda med

Slovencev dopustuje v tujih državah, kar je označila za pozitivno in

letoma 1960 in 1970, na katerega sta vplivala tudi visoka stopnja

dodala, da včasih v tujino niso potovali tako množično. Pri tem je

zaposlenosti in zviševanje plač, je postajalo vedno bolj prevladujoče

pripomnila, da je danes več cenovno ugodnih letalskih družb in

prepričanje, da je kakovost življenja potreba in tudi pravica Jugoslovanov.

turističnih agencij, med katerimi lahko izbiraš, kot v Jugoslaviji,

Po uvedbi samoupravljanja v Jugoslaviji so bila v skladu z uradnim

kjer je bil po njenem mnenju cenovno najbolj ugoden samo Jugoturs.

diskurzom proizvedena mešana sporočila o potrošnji. Na eni strani so v

Z njim je potovala tudi Mila, ki je izpostavila njegove izjemno nizke

potrošnji prepoznali družbeno zlo, na drugi pa nagrado za delavce. Karin

cene. »Enkrat sem pozabila karto za avion, pa povem vodiču. Sem

Taylor in Hannes Grandits (2010: 12) pravita, da je turizem predstavljal

rekla: 'Madona, Janez, nimam karte. Najbrž sem jo kam dala.' Je

poligon z »dobrimi« in tudi »slabimi« vidiki kulture potrošnje, saj je bil

reko: 'Veš, to je tko pocen.' In res, tisto karto kupim. V Astoria hotelu

donosen posel, ki je zviševal življenjski standard in hkrati okrepil že

v Rusiji naročim neko sladko vino, 7 deci, in tisto vino je blo dražje

obstoječe regionalne razlike v jugoslovanski družbi. Kot navaja Igor Duda

kot karta, čist pocen je bla.«

(2015: 301), je bil turizem nevarno področje, kjer je lahko potrošništvo

ušlo izpod nadzora in se razcvetelo na temelju bogatenja brez dela, zaradi

Raziskovanje turizma v socializmu predstavlja zanimivo zrcalo pogleda

mešanice družbene upravičenosti in komercialnega podjetništva, kar je

in opredelitve »dobrega življenja« socialističnih državljanov na eni strani

lahko ustvarjalo nove načine družbenega razslojevanja.

in političnih vodij na drugi. Voditelji so upali, da bosta turizem in

V zgodnjih 1950-ih letih je socialistična Jugoslavija sprejela mnogo

dopustništvo s svojo rekreacijo povrnila državljanom fizično in mentalno

reform, kot je na primer odmik od centralnega planiranja v smer tržnega

čistost ter jih oddaljila od udobja potrošne družbe, njenih vrednot in

socializma, da bi izboljšala življenje svojih državljanov. Igor Duda (2005:

luksuza. Na drugi strani pa so državljani za razliko od njih v počitnicah

143) navaja, da sta se vzporedno s hitro industrializacijo odvijali tudi

hitra urbanizacija in splošna modernizacija družbe, v kateri sta bila

109 Za kritiko množičnega turizma, predvsem z vidika prepolnih hotelov, gneče na cesti in plaži, porasta cen in

osrednja temelja družbenega blagostanja potrošnja in prosti čas.

števila kraj gl. Igorja Mandića (1979: 111–112).

214 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

215

Potrošnja je po mnenju Arjuna Appaduraia (1996: 79) fenomenološki

prečkanje meja razširjeno na vse obmejne prebivalce znotraj desetih

označevalec časa, ki ostane po delu. Patric Patterson (2011: 206, 253)

kilometrov. Osimski sporazumi med Italijo in Jugoslavijo leta 1975 so

opozarja, da je potrebno pri potrošnji, ki so jo dojemali kot demokratizacijo

omogočili, da je jugoslovansko-italijanska meja postala najbolj odprta

priložnosti zapravljanja, upoštevati tudi, da Jugoslovani s svojim

med katerokoli kapitalistično in socialistično državo (Repe 1998: 94).112

denarjem niso mogli početi nič drugega kot to, da so ga na črnem trgu

Od leta 1962 dalje so lahko Jugoslovani legalno kupili tujo valuto, sredi

menjavali za devize in zapravili, saj investiranje v gospodarstvo ni bilo

1960-ih let je Jugoslavija postala članica mednarodnega denarnega

mogoče.110

sklada, leta 1968 pa so bile uvedene kartice Diners. Vse to je vplivalo na to,

Jugoslavija se je od začetka 1950-ih let po osebnem standardu, turizmu,

da so Jugoslovani lahko potovali v tujino, si jo ogledali, v njej nekaj kupili

potovanjih, nakupih v tujino in pri posnemanju zahodnega načina

in to prinesli domov.

življenja zelo razlikovala od drugih vzhodnoevropskih socialističnih

Za razvoj jugoslovanskega socializma je bil ključen geografski položaj

držav in je bila od srede 1950-ih naprej precej bolj odprta za zahodne

Jugoslavije, saj je bližina meja z zahodom močno prispevala k širjenju

vplive kot druge socialistične države. Kot navaja Radina Vučetić (2012:

potrošne miselnosti in približala zahodni življenjski stil ljudem bolj kot

364), je ameriška kultura v obliki filmov, rokenrola in samopostrežnih

na drugi strani železne zavese. Slovenija je bila v Jugoslaviji ekonomsko

trgovin s ponudbo novih gospodinjskih aparatov in ideje o svobodi izbire

najbolj razvita in kulturno najbolj prozahodno orientirana, zaradi meje z

med proizvodi v moderno opremljenih supermarketih omogočila

Italijo in Avstrijo pa je imela tudi privilegiran položaj glede dostopa

Jugoslovanom drugačen pogled na to, kakšno je lahko njihovo preživljanje

do izdelkov iz zahodnih kapitalističnih držav, zaradi česar se je v Sloveniji

prostega časa.

potrošništvo razvilo v večji meri kot v drugih republikah socialistične

Od poznih 1950-ih let je potovanje v tujino za jugoslovanske državljane

Jugoslavije. Njen geografski položaj in bližina zahodne meje pa nista bila

postalo bolj enostavno zaradi dostopnih jugoslovanskih potnih listov,

edina dejavnika. Ekonomska reforma iz leta 1965 je zmanjšala vlogo

ki so omogočali prečkanje mednarodnih meja in bili pomembni tudi za

države v ekonomiji in postopoma uvedla tržni socializem. Cilji novega

ustvarjanje jugoslovanske identitete, ter odprava viz.

petletnega plana (1966–1970) so stremeli k povečanju osebne potrošnje,

111 Do leta 1954,

ko je Londonski sporazum razrešil razdelitev neodvisnega ozemlja v

modernizacije in večje svobode na trgu.

Trstu med Italijo in Jugoslavijo, so Jugoslovani v Italijo potovali redko.

Kot navaja Božo Repe (1998: 90, 96), so bili od 1950-ih do 1970-ih let

Leta 1955 sta Jugoslavija in Italija podpisali Videmski sporazum glede

nakupi v tujini za Slovence edini stik s potrošništvom zahodnega tipa, ki

lokalnega mejnega prometa, glede na katerega je bilo dovoljenje za

jih je potrebno razumeti v širšem kontekstu, skupaj s filmi, televizijo,

množično motorizacijo, razvojem tujskega turizma v Sloveniji, ekonomsko

emigracijo ter orientacijo k bolj liberalnim družbenim in ekonomskim

110 Tisti, ki so si to lahko privoščili, so zato začeli sredi 1960-ih let investirati v počitniške hiše (Patterson 2011).

111 Po Videmskem sporazumu med Italijo in Jugoslavijo iz leta 1955 je bilo z vizami mogoče prehajanje tudi za

112 Djurdja Bartlett (2010: 271) navaja, da je leta 1974 meje prečkalo 27 milijonov Jugoslovanov, leta 1983 pa

druge Slovence, ne le za Primorce, ki so živeli ob meji. Leta 1967 je Jugoslavija ukinila vize skoraj za vse

je promet od nakupovalnega turizma med Italijo in Jugoslavijo znašal skoraj tretjino jugoslovanskega letne-

države in omogočila prehajanje meje s potnim listom.

ga uvoza z Zahoda.



216 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

217

politikam. Zaradi tega so Slovenci že v 1960-ih letih v stanovanjski kulturi,

neprimeren, saj niso imele veliko skupnega s turizmom kot posebno

načinu oblačenja in preživljanju prostega časa sprejemali zahodne

kulturno obliko. Nakupovanje v Trstu namreč ni bila rekreacijska

standarde. Slovenija je bila tudi precej bolj naklonjena zahodnim vplivom

praksa, kot to velja za turistično nakupovanje, ki vključuje tudi gledanje

od drugih socialističnih držav v smislu sledenja potrošnim trendom in v

razstavljenih dobrin v trgovinah in znamenitosti mesta. Takšno

gojenju prepričanja, da je vsak državljan upravičen do visoke kakovosti

nakupovanje je bilo izkušeno kot premišljeno in načrtovano delo,

življenja, ki se je merila tudi glede na dosegljivost in kvaliteto potrošnih

ne pa kot hedonistično pohajkovanje.

dobrin.

Sogovorniki so nakupovanje v sosednji Avstriji in Italiji dojemali kot

Kot pravi Wendy Bracewell (2006), sta nakupovanje in turizem med

delo, prav tako pa tudi kot izlet, zato bom pri opredeljevanju izhajala iz

seboj neločljivo povezana, saj je bilo nakupovanje tisto, kar so

njihovih izkušenj. Ko bom govorila o nakupovanju v sosednji Avstriji in

jugoslovanski turisti pravzaprav počeli. Do sedaj se je precej

Italiji z izključnim namenom kupovanja dobrin, ne pa tudi turističnega

raziskovalcev ukvarjalo s kulturnim pomenom in vplivom nakupovanja

ogledovanja, bom uporabljala izraz nakupovanje čez mejo (Mikula

v sosednjih kapitalističnih državah, v Avstriji in Italiji, na vsakdanje

2010), ko pa bom govorila o izletih, katerih temeljni cilj ni bil nakup,

življenje Slovencev (Luthar 2006; Mikula 2010; Repe 1998; Švab 1998).

ampak turistično ogledovanje, pa izraz turistično nakupovanje (Wessely

Maja Mikula (2010) uporablja izraz nakupovanje čez mejo (angl. cross-

2002), ki se mu bom v nadaljevanju bolj natančno posvetila. Na podlagi

border shopping). Opredeli ga kot »gibanje ljudi čez mednarodne meje z

Metinih izkušenj nakupovanja v tujini, predvsem v sosednjih Italiji in

namenom nakupovanja dobrin in vrnitvijo domov« (Donnan in Wilson

Avstriji, bom poskušala pokazati, na kakšen način sta bila potrošništvo

1999 v Mikula 2010: 214). Anna Wessely (2002: 6, 8) v nasprotju s

in turizem medsebojno povezana.

turističnim nakupovanjem (angl. tourist shopping) opredeljuje

Kot opozarja Arjun Appadurai (1996: 83), je potrošnja resna oblika dela

»nakupovalni turizem« (ang. shopping tourism) kot potovanje v tujino z

v smislu vodenja potrošnikovega kredita, branja modnih sporočil,

eksplicitnim ciljem nakupa nedostopnih dobrin, ki jih je v domači

upravljanja s financami ter sanjarjenja, potrebnega za poželenje po

državi težko najti ali pa so drage. Pojmuje ga kot potovanje v prostem

novih dobrinah. Na enodnevno nakupovanje čez mejo, ki je bilo

času, združeno z ekonomsko aktivnostjo, ki predstavlja eno izmed

»gospodinjsko orientirano« in motivirano z eksplicitnim ciljem nakupa

neformalnih zasebnih ekonomij v družbenem sistemu, zato ima

dobrin, se je Meta običajno odpravila med vikendom, najpogosteje v

drugačne pomene in funkcije v življenjih različnih družbenih in

soboto zgodaj zjutraj, in se še isti dan vrnila domov. Ko še ni bilo

ekonomskih slojev. Turistično nakupovanje lahko predstavlja obliko

avtomobilov, se je odpravila z avtobusom ali vlakom, kasneje, z bolj

prostočasne aktivnosti v obliki ekskurzije ali racionalne ekonomske

splošno uporabo avtomobilov, pa se je tja odpravila tako, da se je v

izmenjave, ki pomeni koriščenje proizvodov in storitev na tujem, kjer

avtomobilu pridružila kakšni prijateljici.

so precej cenejši kot v domačih državah (Wessely 2002: 7).

Alenka Švab (1998) uporablja izraz »nakupovalni turizem«, ne da bi ga

problematizirala, Breda Luthar (2010: 362) pa meni, da je v primeru

jugoslovanskih odprav v Trsti izraz »nakupovalni turizem«

218 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

219

Meta se spominja, da si v Italiji niso kupile kosila, samo malico, kosilo

večji, k pa noge. Škorenj se more prjet. Kar se tega tiče, sem bla pa js

pa so jedle v Sloveniji, ob meji, ker je bilo ceneje:

zelo sitna. Če sem hotla neki kupt, sem kupila neki lepga, pri nas ni

blo take izbire.

Tist njihov kruh pa njihovo salamo, kaj je blo dobr, ampak smo pršle

čez mejo nazaj v Slovenijo, tam v eno gostilno, kjer smo se usedle, pa

Nakupovanje čez mejo je mogoče razumeti tudi kot kritiko socialističnega

neki pojedle pa popile za kosilo. Pa mal pozabavale se, mal nasmejale,

sistema in njegove nezadovoljive ponudbe izdelkov doma, ki pa se je

kaj smo vse kupvale pa to, pol smo šle pa v avtobus.

razlikovala glede na časovno obdobje. Nakupi v tujino so bili še posebno v

1950-ih in v prvi polovici 1960-ih let pogojeni z nizkim standardom v

V Trstu je Meta običajno odšla samo na kavo. »Kava je pa tam tko dobra.

Jugoslaviji, ki pa se je kasneje zvišal, kar se je zrcalilo tudi v večji izbiri in

O marija! Kapučino je bil tak, da se je pena rezala. Ta pru, kar je blo –

kvaliteti izdelkov.114 Meta se je spominjala: »Ampak pol je blo pa tut

kapučino!«

kvalitetno pr nas. Pol v kasnejših letih se je pa pr nas že velik stvari dobil,

Slovenci so se tudi z nakupovanjem čez mejo kalili v spretne kupce.

da se ni več splačal tja hodt. Čez sedemdeseto leto. Sej to so bili tut potni

Njihova potrošna kultura je temeljila na ustnih izmenjavah informacij o

stroški.« Danes Meta zmajuje z glavo, ko sliši, da se včasih v Jugoslaviji ni

izdelkih in njihovi ceni. Za razliko od »flanerskega«113 brskanja po

dobilo stvari, saj je bila v kasnejšem socialističnem obdobju pretežno

potrošniških trgovskih centrih se je socialistični potrošnik na nakup

zadovoljna s tem, kar je bilo mogoče najti doma. Poleg tega je tudi

vnaprej pripravil, premislil o porabi dobrin, jih recikliral, z njimi trgoval

poudarila, da so bili takrat kupljeni izdelki, predvsem oblačila, veliko bolj

in iskal uporabne stike, pravi Liviu Chelcea (2002: 38).

kvalitetni in lepši, kot so danes, zato nekatere kose oblačil, kupljene

takrat, še danes nosi.

Razlogi za nakupe v sosednjih državah so bili po besedah mojih

sogovornikov povezani predvsem s preskromno in predrago ponudbo

S tem je Meta opozorila, da je potrebno kritično reflektirati antropološke

doma, pa tudi s slabo kakovostjo izdelkov ter z njihovim nemodernim

raziskave postocialistične materialne kulture, ki temeljijo na opredelitvi

videzom. Meta je pri nakupovanju čez mejo kupovala izdelke, ki so bili

socializma kot »ekonomije pomanjkanja« (gl. Kornai 1992), pri čemer pa

lepše oblike kot doma, in bila navdušena nad večjo izbiro.

je bil, kot pravi Marshall Sahlins (v Fehérváry 2009: 434), sam izraz

»redkost« ustvarjen iz perspektive družbe, označene z izobiljem. Pri tem

Pol sem pa enkrat kupila ene škornje. Tolk so bli lepi, ker sem mela

Krisztina Fehérváry (2009: 454) opozarja, da je s tem socialistična

tok ozke tle (pokaže na meča), da se mi naše škorne niso prijele.

Italijanke majo zelo tenke noge. Nikol v življenju nisem mela takih

lepih škornjev. To so bli tut prvi škornji, ki sem jih sama kupila, prej

114 Meta je izpostavila Trbiž kot mesto v Italiji, kjer je bilo blago bolj kvalitetno in izbira večja, predvsem kar sem mela pa ene od sestre. Res so bli lepi. Rjavi. So bli taki škornji za

zadeva oblačenje, v splošnem pa je večina sogovornikov dejala, da je bila v Avstriji kvaliteta izdelkov boljša

kot v Italiji. Odločitev, ali so šli Slovenci kupovat čez mejo v Avstrijo ali Italijo, je bila odvisna tudi od njune pogledat. Pr njih so mel res take lepe stvari, pr nas pa je bil škorenj

bližine. Tako so Štajerci in Prekmurci večinoma hodili v Avstrijo, tudi na Madžarsko, prebivalci iz notranjosti

Slovenije, torej Ljubljana s širšo okolico, Primorci, Gorenjci in Dolenjci pa v Italijo. Vendar pa ta razmejitev ni 113 Arhetipski »javni mož« oziroma flâneur je bil pohajkovalec na ulicah Baudelairovega Pariza (gl. Wilson

bila striktna in veliko Slovencev se je ne glede na bližino meje odločalo tudi glede na kvaliteto proizvodov,

1992).

čemur Alenka Švab (1998: 137) pravi vrednotenje izdelkov po kulturnih oz. nacionalnih »odlikah«.

220 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

221

materialna kultura postala simbol neuspešnosti ekonomskega sistema, s

Kot opozarja Ksenija Vidmar Horvat (2010: 37), niso vseh potrošnih

čimer pa so zahodne dobrine postale ikone nadrejenega političnega

dobrin, proizvedenih v socialistični državi, dojemali kot brez okusa, niti

sistema, temelječega na človeškem dostojanstvu.115 Če je množična

jih niso sprejemali ali zavračali zaradi njihovega socialističnega izvora.

potrošnja socializma postavljala na prvo mesto kvantiteto in ne kvaliteto,

Prav tako niso vseh zahodnih proizvodov sprejemali odobravajoče.

so zahodne dobrine dojemali kot visoko kvalitetne, z lepim dizajnom,

Socialistična kultura je proizvedla državljane, ki so bili hkrati lojalni in

uporabne za udobje in užitek. Vsakodnevna soočenja z različnimi

nelojalni do države – ne nujno zaradi političnih prepričanj, ampak ker so

dobrinami in komercialnimi sferami so prispevala k postopni

bili kot pragmatični potrošniki vpeti v potrošne prakse, ki niso temeljile

materializaciji politične subjektivitete (Fehérváry 2009: 454).

na ideološkem premisleku »politične pravilnosti« (Vidmar Horvat 2010:

Meta je v Trstu na Ponte Rossu kupovala predvsem obleke, prav tako pa

31). A kot opozarja Krisztina Fehérváry (2009: 455–456), se danes skozi

tudi pralni prašek in kavo. Sprva je hodila tja, ker se doma teh izdelkov ni

perspektivo kapitalistične potrošnje socializem dojema kot materialno

dobilo, kasneje pa zato, ker so bili tam cenejši. Ponte Rossa se spominja

reven, socialistična država pa se konstruira kot entiteta, ki je državljane

kot prostora s cenenimi izdelki slabe kvalitete in neprijaznih

zanemarjala. Znotraj te politike in materialnih svetov so znamenite

prodajalcev.

zahodne dobrine prevzele izjemno pomembnost, saj so simbolizirale

sistem, ki jih je proizvajal.

Sva s kolegico prnesle iz Italije marelo. Doma jo odprem pa je bla

lukna notr. V novi marel! Na Ponte Rossu je bil tak blago. Enkrat bi

Tatjana Thelen (2001) pravi, da so antropološke analize postsocializma

bla kmal tepena, zato k sem eno torbico rezervirala in sem rekla, da

pod vplivom konstrukcije socialističnega »drugega«, v kateri socialistično

bom čez tulk časa pršla nazaj. Pol je pa vido, da sem kupila tam pr

ekonomijo obravnavajo kot nezadostno. V obdobju socializma so bila za

eni naprej. Zmirjo me je na daleč v srbohrvaščini.

razumevanje socialističnih družb uporabljena analitična orodja

zahodnih držav. S procesom postocialističnih reform, ki so naredile

Prav tako je nakupovala tudi v Avstriji, kjer je bila po njenem mnenju

socialistične institucije na videz bolj podobne kapitalističnim, pa so

kvaliteta boljša kot v Italiji.

socialistični akterji, ki so jih prej dojemali kot »podobne«, sedaj postali

»drugi« (Thelen 2001: 53–54). Kot ugotavlja Ksenija Vidmar Horvat

115 Sistem trgovanja, ki ga je izvajal COMECO (angl. The Council for Mutual Economic Assistance; ekonomska

(2010: 28), zahodna Evropa še nadalje predstavlja pomembno točko

organizacija v obdobju 1949–1991 pod vodstvom Sovjetske zveze, nekakšen odgovor vzhodnega bloka na

sklicevanja v trenutni »novi Evropi«, v kateri se potrošnike iz bivših

oblikovanje Organizacije za Evropsko ekonomsko sodelovanje v Zahodni Evropi) kaže na izenačevanje med

socialističnih držav ponovno umešča v kategorijo Evropskih »drugih« na

vrednostjo dobrin in ljudi. COMECO je namreč izvažal najbolj kvalitetne dobrine na Zahod, manj kvalitetne pa

temelju spominov o travmatičnih izkušnjah in zanikanju potrošnih

na Vzhod za uravnavanje trgovskega primanjkljaja. Znotraj držav Sovjetskega bloka je bilo mnogo kvalite-

želja socialističnih potrošnikov, ki izvira iz preteklih imaginarijev

tnih dobrin rezerviranih za Zahod in s tem doma nedostopnih ali pa zelo dragih. Politična logika socialistič-

kulturne podrejenosti Vzhoda in zgodovinske nadvlade Zahoda (Vidmar

ne materialne kulture je okrepila sporočilo, da so dobrine visoke kvalitete za ljudi iz Zahoda, socialistični

državljani pa so postali proizvajalci teh dobrin, ki so jih lahko odkupili s kapitalističnim denarjem (Fehérvá-

Horvat 2010: 31).

ry 2009: 454–455).

222 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

223

Ko je Meta odšla v sosednjo Avstrijo na sindikalni izlet s svojimi

Božo Repe (1998: 95) navaja, da so od začetka 1970-ih let jugoslovanske

sodelavci in je ta trajal vsaj dva dni, so prenočevali v hotelu. Pogosto so

turistične agencije poleg dopustov v tujih državah organizirale tudi

odšli za kakšen praznik, kot na primer za dan republike, 29. novembra,

turistične in nakupovalne izlete v evropske metropole.116 Ti nakupovalni

ali za 1. maj:

izleti so bili osredotočeni na kupovanje bele tehnike, oblek in usnjenih

izdelkov. Tudi dopustovanje na morju so moji sogovorniki zaradi bližine

Ko smo šli pa mi v Celovc s podjetjem, smo si pa velik ogledval.

slovenske obale izkoristili za skok v sosednjo Italijo. Vera, ekonomistka,

Mi smo zjutri šli, men se zdi, da je bla sobota. Pa nismo šli tok po

rojena v Mariboru leta 1929, se je spominjala: »Enkrat na leto smo šli

nakupih. Če si vido neki lepga, potem ja. Bi kupo neki, kar ti je lahko

obvezno na morje. Hodili smo v Koper, Portorož. Takrat smo izkoristli, da

všeč, ampak nisi mel vedno sredstev za to.

smo šli čez mejo, pa smo kaj kupli. V Avstrijo smo pa redno hodli, vsaj

dvakrat na mesec.«

Takšni izleti so vključevali tudi turistične aktivnosti, ne le nakupovanje.

Meta se je spominjala, da si je takrat kupila samo pribor za nohte, saj je šla

Meta je v tujini nakupovala »malenkosti« in »lepše stvari« oziroma

tja predvsem z namenom, da si kaj ogleda, ne pa, da nakupuje.

»vsakdanje luksuze« (Patterson 2011: 264), ki so označevali jugoslovansko

izkušnjo blagostanja in imeli izjemen demokratičen učinek na življenje v

Meta je na sindikalnih izletih prakticirala turistično nakupovanje, kar je

Jugoslaviji. Nakupovanje čez mejo je bil eden od načinov doseganja

od nje zahtevalo večjo količino prostega časa. Ko je nakupovala v sosednji

»dobrega življenja«, saj potrošnja predstavlja tudi izvor sreče in veselja,

Italiji, v Trstu ali v Rimu, tega nakupovanja ni dojemala kot zgolj

pri čemer pa je bila jugoslovanska družba v določeni meri sposobna

nakupovanja, ampak tudi kot izlet, saj si je ogledala tudi razstave, obiskala

proizvesti srečo skozi konkretne predmete, ne le kot idejo, projektirano v

cerkve, spomenike … Ko je odšla na sindikalni izlet na Nizozemsko, tja ni

daljno prihodnost.

odšla z namenom nakupovanja, razen kakšnih malenkosti, ampak čisto

turistično, da si ogleda Nizozemsko, njene tulipane, slike znanih slikarjev

Upad nakupovanja čez mejo se je začel z gospodarsko krizo v zgodnjih

v galerijah … »Take znanstvene stvari,« se je spominjala Meta.

1980-ih letih prejšnjega stoletja, ko je Jugoslavija zaradi dolgov omejila

odtok zasebnega kapitala z vpeljavo visokih depozitov na potovanja čez

Kakšne malenkosti smo kupil, tko po svetu, k smo šli. To nisem kupila

mejo, in se je še povečal z razpadom Jugoslavije leta 1991, ko je Slovenija

zase. Tko, kakšen spominček pa kej tazga. Nisem rekla: »Evo, zdej si

bom pa to kupila.« Pa tut nismo dost po trgovinah hodil, ker smo si

116 Pri tem velja omeniti, da je obstajal tudi nasprotni tok, saj so tudi tuji turisti iz zahodnih držav dopustovali raj ene druge stvari ogledal.

in nakupovali v Jugoslaviji, vključno z enodnevnimi nakupovalci. Jugoslavija je bila prva med socialističnimi

državami glede na število tujih obiskovalcev in lastnih državljanov, ki so potovali v tujino. Leta 1980 je

prečkalo jugoslovanske meje 72 milijonov ljudi, od tega 29 milijonov Jugoslovanov in 44 milijonov tujcev

(Stankovic v Gosar 277: 1989). Od 8,5 milijonov tujih turistov v Jugoslaviji leta 1985 jih je bilo več kot 2,6

milijona (30,6 %) iz Zahodne Nemčije, 1,1 milijona (12,9 %) iz Italije, 800.000 (9,4 %) iz Avstrije, 600.000

(7,1 %) iz Velike Britanije ter 300.000 (3,5 %) iz ZDA. Leta 1965 je Jugoslavijo obiskalo 2,6 milijona tujih tu-

ristov, leta 1975 5,8 milijonov, za leto 1990 pa je bilo predvidenih več kot 10 milijonov tujih turistov (Gosar

1989: 277).

224 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

225

postala neodvisna država in začela proces vključevanja v Evropsko Unijo.

Cvetka jo je dopolnila: »Prej so nas jemal kot kupno moč, da smo jim

Leta 2004 je izpolnila vse zahteve in postala njena polnopravna članica.

ogromno dnarja tam pustil, po naši osamosvojitvi nas pa bl tko gledajo.

Z razpadom Jugoslavije so bile med bivšimi jugoslovanskimi republikami

Zviška bl, kot da so oni neki več.«

vzpostavljene državne meje, ki so bile pogosto zelo slabo prepustne.

Z vstopom na enotni evropski trg je nakupovanje čez mejo v sosednjo

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 večina sogovornic in sogovornikov ni

Italijo in Avstrijo postalo manj pogosto tudi zato, ker je Slovenija kot

več hodila po nakupih v sosednjo Avstrijo in Italijo. Če so odšli v Trst, so

novonastala neodvisna država odprla svoje trge in postala bolj vpeta v

šli nekateri izmed njih tja obiskati sorodnike ali gledati znamenitosti,

globalne tokove kapitala in dobrin. Tako po razpadu Jugoslavije leta

toda redko so tja odšli samo z namenom nakupovanja. Pred letom 1991

1991, ko so se začele pojavljati kitajske trgovine tudi v Sloveniji, ni bilo

je bil Trst kot največje mesto blizu slovensko-italijanske meje s svojimi

več potrebno obiskati Trsta, saj je bilo mogoče iste dobrine kupiti

trgovinami, bari, restavracijami in živahnim vzdušjem na ulicah in trgih,

doma. Sogovornicam in sogovornikom se kitajske trgovine niso zdele

kot je bil Ponte Rosso, ki so izgledali kot ogromni nakupovalni centri, za

zanimive, saj so imele po njihovem mnenju preveč podoben videz in

potrošnike izjemno mamljiva destinacija. Po pripovedovanju sogovornic

ponudbo, dobrine iz kitajskih trgovin pa so opisali kot poceni in slabe

in sogovornikov po letu 1991 Trst ni bil več mesto, kot so ga poznali, saj je

kvalitete. Silva, trgovka, rojena leta 1952 v Krki, se spominja:

postal dolgočasen in nezanimiv. Ponte Rossa ni bilo več, skupaj z njegovimi

trgovinami in stojnicami. Veliko ljudi se je iz Trsta izselilo, trgovine pa so

Sam potlej ni blo več tistih tržnic, stojnic ni blo več… To je zginlo.

bile premaknjene na južno stran mesta. Cvetka, administratorka, rojena

Je tak dolgčas. Js sem šla pol mislim da še enkrat, pa sploh ni blo

leta 1941 v Hočah pri Mariboru, se je takole spominjala spremembe:

stojnic pa tega. Pojavle so se pa te kitajske trgovine, ki jih prej ni blo.

To sem pa opazila. To je brezveze.

Js sn šla enkrat po osamosvojitvi, ampak se mi je zdel tko pust.

Se mi sploh ni zdel več zanimiv. Prej je blo živahn, vse je vrvel.

Cvetka jo je dopolnila: »In za Kitajsko trgovino je vseen al greš u Lublani,

Si slišo ne vem kakšno vse govorico. Pol pa nč več.

al greš … Povsod je isto.«

Vesna, administratorka, rojena leta 1955 v Trzinu, je izpostavila tudi

Danes sogovorniki in sogovornice ne čutijo več iste potrebe po

spremembo odnosa trgovcev do slovenskih kupcev v Trstu:

prečkanju meja za dostop do tujih dobrin, ker imajo mednarodne

trgovske verige svoje prodajalne v vseh večjih mestih, zato so jim v vsej

Bolj zadržani so ratal, bolj vase zaprti. Niso bli več tko prijazni,

svoji raznolikosti dostopne tudi doma, toda kljub temu nakupovanje

kot so bli prej. Ne vem zakaj se je pri njih tok spremenilo. Ni bil

čez mejo v sosednjih državah do danes ni popolnoma izginilo. Razlogi

več kupec taglavni. Takrat smo bli mi za njih kralji. Ogromno

za nakupovanje pa so prav tako pragmatični, kot so bili v obdobju

smo tam zapravli v resnici.

socializma. Tako navkljub dobri razpoložljivosti uvoženih dobrin v

domačih trgovinah Slovenci še vedno nakupujejo v sosednji Avstriji in

Italiji predvsem zaradi nižjih cen izdelkov v trgovinah.





226 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

227

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je prišlo do porasta revščine,

brezposelnosti in neenakosti v družbi. Diskurzi, ki odsevajo

nezadovoljstvo sogovornikov in sogovornic glede zaprtja trgovin v

Trstu in neprijaznostjo trgovcev pri nakupovanju čez mejo, morajo biti

razumljeni tudi v kontekstu političnih posledic sprememb in procesov

razpada in ponovnega oblikovanja meja na območju bivših držav

Jugoslavije, ki so se pojavile po njenem razpadu leta 1991 in vodile do

Evrope, kot jo poznamo danes. Pripovedi sogovornikov in sogovornic o

nakupovanju čez mejo so namreč odgovor tudi na današnje občutke

negotovosti v okviru nezadovoljstva s simbolnimi neenakostmi

»združene Evrope« in kapitalistično tržno ekonomijo, ki daje prednost

kapitalu namesto ljudem, zato jih moramo skupaj z drugimi oblikami

postsocialistične nostalgije razumeti kot kritiko kapitalizma in

hrepenenje po alternativnem ekonomskem, socialnem in moralnem

sistemu.





228

229

2. del





Emancipacija


in potrošnja



230 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

231





3


Sonja se je spominjala, da je pri svojih 16 letih prvič videla žensko

v hlačah. Pripada namreč prvi generaciji žensk, ki je nosila hlače, saj jih

njihove matere niso. Njene prve hlače so bile izdelane iz sivkastega filca,

ki ga je dobil njen oče v papirnici Vevče, kjer je bil zaposlen. Mama ga je





Emancipacija skozi


pobarvala in iz njega ji je šivilja zašila hlače in plašč. V primerjavi z





perspektivo dekoracije


današnjim časom se obdobja po vojni Sonja spominja kot bolj skromnega,

predvsem glede dostopa do denarja, blaga in oblačil. »Mama je barvala,

ženskega telesa

soseda je bla šivilja in s tem sem bla lahko mal bl oblečena.« Opozorila je,

da so bili krojači tisti, ki so večinoma šivali ženske hlače, ne šivilje. »So

šival hlače za moške, ženske smo pa mal drugač mogle met. So se navadl.





3.


Najboljš je blo, če se je dal konfekcijo kupt.« Izpostavila je, da je bila





1


konfekcija, ki v Jugoslaviji postane množično dostopna v 1970-ih letih, za

razliko od hlač, ki so jih zašile šivilje, cenejša, omogočala pa je tudi časovni

prihranek, saj so lahko hlače, ki so jih ženske kupile v trgovini, takoj

Hlače in kultivacija

oblekle. Sonja je njen prihod opisala kot »napredek«, ker so si ženske prej

obleke šivale same ali pa jih dajale šivat šiviljam. »Ko so se začele hlače, je

ženskega telesa

blo ena a,« je še dodala.

Sonjo sem spoznala v domu starejših, kamor je prihajala na telovadbo in

V tem poglavju bom pod drobnogled vzela emancipacijo žensk skozi

druženje, sicer pa je navkljub visoki starosti še vedno živela sama v svojem

perspektivo izzivanja direktorjeve avtoritete v podjetju. Pokazala bom,

stanovanju in bila za stanovalke doma »zunanja«. Ponosno mi je

da je mnogo slovenskih in jugoslovanskih žensk našlo v vsakdanjih

pripovedovala, da ji je na zadnjem zdravniškem pregledu zdravnik

praksah oblačenja sredstvo samoizražanja, pogajanja in upora, ki se je

podaljšal vozniško dovoljenje. Tako se je do doma starejših še vedno

artikuliral skozi njihovo dekoracijo telesa. Sonja, trgovka, rojena v

pripeljala sama, pri čemer pa se zaradi lastne varnosti ni nikoli vozila

Zgornjem Kašlju v ljubljanskem naselju Polje leta 1928, se je takole

daleč od doma. Sonjo je odlikovala tista naravna rahločutnost, ki ji je

spominjala direktorjeve prepovedi nošnje hlač za ženske v podjetju

preprečevala izrekanje sodb o drugih ljudeh, kar ji je dajalo posebni čar,

Elektro Ljubljana:

tudi zato, ker se tega ni zavedala, njen nežen glas pa me je vedno navdajal

s pomirjujočim občutkom. »Vsem sem odpustla,« mi je enkrat dejala. »Tut

Naš direktor je reko, da ne dovoli, da bi ženske nosile hlače, dolge,

tistim, za ktire sem misla, da jim nkol ne bom mogla. Odpusti.« Bila je ena

tko kt zdej. Da želi, da smo oblečene dostojno. Je reko: »To ni

izmed tistih žensk, ki je rada opazovala življenje s posebno radovednostjo

elegantno v hlačah, js prosim, da jih nimate oblečene.« Ko je šel u

in mladostnim navdihom, ki ju je pri mnogih drugih sogovornikih z leti

penzijo v 1980-ih letih, je pa blo prosto po Prešernu, so pa že

odnesla lahkomiselnost življenja.

nosile hlače.

232 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

233

Sonja je osnovno šolo obiskovala v Zalogu, srednjo šolo v Polju, v Ljubljani

Toda iz njenih izjav je bilo poleg žalostnih opisov posledic staranja

pa je leta 1943 končala štiri razrede meščanske šole z malo maturo.

mogoče razbrati tudi olajšanje in razbremenitev, ker si ji ni bilo več treba

Po vojni se je zaposlila kot blagajničarka v trgovini v Kašlju. Ko se je

barvati las. Ko je hodila v službo, se je morala oblačiti elegantno, zato je

poročila z možem, ki je bil oficir v jugoslovanski vojski, sta se precej selila.

večkrat dejala, da se sedaj, ko je v pokoju, najraje oblači udobno in

Najprej iz Ljubljane v Celje, potem pa po republikah bivše Jugoslavije.

praktično, tudi zaradi vseh dejavnosti in krožkov, ki se jih udeležuje.

Med drugim sta živela v Makedoniji, v Beogradu, v Vojvodini … Leta 1949

Vedno je bila oblečena v črne hlače iz blaga, včasih v kavbojke, toda nikoli

se jima je rodila hči, štiri leta kasneje pa še sin, in Sonja mi je ponosno

v krilu. Hlače je običajno kombinirala s kakšno polo majico, srajco ali z

pripovedovala, da ima danes pet vnukov in štiri pravnuke. Ko je prišla

živobarvnim puloverjem in z vzorčasto ruto okoli vratu. Njeno levo

nazaj v Slovenijo, sta se z možem nastanila za Bežigradom. V podjetju

zapestje je krasila zlata zapestnica, nosila je zlato verižico z medaljonom

Elektro Ljubljana se je zaposlila kot finančna knjigovodja, kjer je ostala

in poročni prstan. V rokah je nosila športno modro torbo na eno

do upokojitve. Ob službi se je ves čas izobraževala in med drugim naredila

naramnico, ki se nikakor ni ujemala z njeno sicer elegantno podobo in od

tudi tečaj iz knjigovodstva ter strojnega knjiženja.

katere se med govorjenjem ni nikoli ločila.

S Sonjo sva se srečevali v kavarni doma, najpogosteje po njeni telovadbi,

Ko je mama Sonjo prvič videla v hlačah, se nanjo ni pretirano jezila.

včasih pa sva se dobili tudi v Metini garsonjeri, če je bil hrup v kavarni

»Zdej, ko pomislim, se je zlo hitr prilagodila. Kakšne, k so ble še starejše,

premočan. »Hvala,« se je obrnila k Meti, ki ji je med našim druženjem

so ble bl sitne.« Nošenje hlač je bilo v očeh mojih sogovornic starostno

ponudila keks in dejala: »Težje življenje je blo, velik težje, kt zdej.« Zdelo

pogojeno. Nosile so jih samo mlajše ženske. Kot pravi Joanne Entwistle

se mi je, da je to fraza, ki jo večkrat uporablja. S težkim vzdihom je

(2000: 6), so telesa v družbenem svetu »oblečena« telesa. Obleka je

naznanila, da bo takoj prešla na manj svetlo plat življenja in začela

temeljno dejstvo družbenega življenja in je po mnenju antropologov

pripovedovati, da je že skoraj 30 let vdova:

prisotna v vseh človeških kulturah – vsi ljudje na nek način »oblačijo«

telo, bodisi z oblačili, tatuji, kozmetiko ali s poslikavo telesa . . To, kar

Težko je, ko ostane žena sama. Sem se mogla v tistem navajat, da

sestavlja »obleko«, se razlikuje od kulture do kulture in tudi znotraj nje,

sem zdej sama, da morem bit gospodar in gospodinja in mama in

saj je primerna obleka odvisna od situacije ali priložnosti. Na odločitve

babica in vse živo. Res mi je blo težko. Otroc so bli še mlajši, pa smo

pri vsakdanji izbiri oblačil vplivajo dejavniki, kot so družbena

mel vse na kupu.

normativnost in pričakovanja, saj oblačenje vsebuje ne le individualne,

ampak tudi temeljne kulturne kompetence (gl. npr. Goffman 1971, 1978;

Sonjo so krasili sivi, kratko postriženi lasje. Večkrat mi je dejala, da si jih

Mauss 1973 idr.).

je prenehala barvati, ko se je upokojila.

Danica se je spominjala, da je hlače prvič videla na Italijankah. Hlače so

Šele pol, k sem bla res v penziji, sem rekla, men se več ne lub tam

takrat v Tolminu predstavljale škandal:

k frizerju, pa drago je. Če pa zdej pomislim, da bi zdle bla tok mlada,

pa bi se barvala. Včas sem res mela lepe frizure pa lepe lase, goste,

Je bla že moda, so hodile iz Trsta polet Letovičanke, šenjorine, take,

zdej mi pa izpadajo.

k so hotele z oficirji hodit u Tolminu. Dost ljudi je hodil iz Trsta u

234 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

235

letovišče gor. Takrat so hodile iz Trsta s hlačami. Škandal! Še ta Leni

radikalno izzivale konvencionalne vloge med spoloma.118 Z nošenjem hlač

režiserka je nosila hlače že takrat, in pa Greta Garbo, te so nosile,

so ženske delno in navzven zabrisale ločitev med spoloma, saj so hlače

samo ni blo dovoljeno takrat.

označevale neodvisnost, mobilnost, nekonformnost in udobje.

Zakaj pa so si ženske tako zelo želele nositi hlače, da so bile pripravljene

Moje sogovornice so hlače opisale kot objekt poželenja, ker so bile tople in

ogroziti svoje dobro ime v družbi? Kakšno prednost so zanje predstavljale?

udobne, prav tako pa so izpostavile možnost svobodnega gibanja. Med 2.

V slovenski predvojni ženski reviji Praktična gospodinja 117 iz leta 1936

svetovno vojno so sogovornice, ki so bile tudi partizanke, v partizanih

najdemo članek z naslovom »Hlače so moderne in praktične«, v katerem

nosile hlače, ker so jim omogočale večjo gibljivost. Danica se je

piše:

spominjala:

Ženska v hlačah. Še pred desetimi leti bi se nam zdelo to smešno in

V partiji je blo mal žensk, ble so pa v partizanih. V hlačah. Bil je sneg,

strašno nespodobno. Toda sodobna žena gre z duhom časa. Mnogo

mraz. Kdaj so se sploh preoblekli? Pa ženske, ko so mele tele svoje

ovir je že premostila in jih še bo. Njeno geslo je: »Kar je mož, je lahko

mesečne . . Kako so to? Moja kolegica Tončka je bla v partizanih in je

tudi žena.« […] Žena naših dni ne presedi celih popoldnevov ob

rekla, kako so pod snegom spal.

domačem ognjišču pri krpanju nogavic ali čitanju romanov – ona je

gospodinja in mati in poleg tega še moževa soudejstvovalka na veliki

Dodala je tudi, da je v času nemške okupacije skupaj z drugimi ženskami

pozornici javnega življenja. In za takšno ženo velja prav v tolikšni

nosila hlače, ko so kopale jarke:

meri kot za moža pregovor: »Čas je zlato!« Njej se neprestano mudi,

saj ima tisoč skrbi in opravkov. Ona ne utegne sprehajati se po ulicah

So ble lepe. Iz kakšnih starih moških vojaških hlač nam je mama

dostojanstveno in počasi, kot so se včasih naše prababice. Ona ne

nardila hlače. Take, u čevlje notri. Zlo lepe. Tko nategnjene dol in to

hodi samo po ravnih asfaltnih cestah in zategadelj ji je moda

smo takrat za časa Nemcev nosil.

ustvarila hlače, ki ji omogočajo svobodno gibanje.« (Nepodpisano

1936: 163).

Iz tega odlomka je razvidno, da je bilo že pred 2. svetovno vojno nošenje

hlač simbol sodobne emancipirane ženske, ki je bila enakovredna

moškemu in se je skupaj z njim udejstvovala v javnem življenju. Simbol

118 Za primerjalni kontekst lahko navedem Ameriko. Ženske so tam začele nositi hlače z nastopom socialistič-

nošenja hlač, prej moškega oblačila, je simboliziral tudi interes žensk za

nega gibanja med letoma 1820 in 1860, ko je bilo ustanovljenih 50 utopičnih socialističnih družb v Ameriki,

javno življenje. Ker je bila ženska aktivna na vseh področjih, se ji je

ki so temeljile na idealih skupnosti, kjer bi izboljšan sistem ekonomije, dela in izobrazbe priskrbel temelje

ves čas mudilo, hlače pa so ji omogočile svobodno telesno gibanje. S tem,

za boljši svet. Nošenje hlač žensk je simboliziralo »neženstven« in moški ideal, h kateremu so ženske v

ko so ženske nosile hlače v javnosti in v urbanih okoljih, so tudi

skupnosti stremele (Luck 1993: 201–206). Od leta 1850 so hlače nosile privrženke novo organiziranih gibanj

za ženske pravice, saj so hlače simbolizirale oblačilo, ki se je ekskluzivno identificiralo z moškimi in z raci-

117 Praktična gospodinja (1934–41) je bila slovenska ženska revija, ki je izhajala v Ljubljani. V njej je bilo moč onalnostjo, s tem, ko so jih nosile borke za ženske pravice, pa so hlače predstavljale tudi prilastitev moških

najti predvsem modne rubrike, pa tudi praktične nasvete glede ročnih del.

pravic in privilegijev za ženske (Luck 1993: 200).

236 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

237

Prav tako so ženske nosile hlače, ko so se množično zaposlile v težki

Mnogo sogovornic je izpostavilo funkcionalnost hlač, saj so jih pozimi,

industriji, kjer so nadomeščale moške, po vojni pa so se mnoge hlačam

ko je bilo mrzlo, grele precej bolje od kril. Poleti so zaradi vročine

odrekle.119

najraje nosile lahke poletne obleke in ne hlač, ker so bile pretople.

Jože Dolenc (1958: 80) je leta 1958 v knjigi o bontonu z naslovom Lepo

Navkljub vsem prednostim, ki so jih sogovornice izpostavile pri hlačah,

vedenje ugotavljal, da so bile dolge hlače v Sloveniji takrat že razširjene.

pa so se jim pogosto tudi same odrekle in za dosego bolj seksapilnega

Zanj so bile ženske hlače športni del obleke, h kateremu so pristajali

videza raje oblekle krilo z najlonkami. Za razliko od hlač, ki so ženske

športni čevlji, nikakor pa ne čevlji z visoko peto. Hlače so bile po njegovem

ščitile pred mrazom, najlonke teh lastnosti niso imele, in čeprav je

mnenju najbolj praktične za dom, za šport ali za potovanje, tudi za na kolo

sogovornice v njih pogosto zeblo, so jih rade oblekle, saj so se v njih

ali za v hribe, nikakor pa ne za v gledališče ali koncert. Tudi Dalibor

počutile bolj ženstveno in privlačno kot v hlačah. Sonja se je spominjala:

Soldatić in Miodrag Džuvarević (1971: 19) sta v knjigi o bontonu in

»Zeblo je, če je blo mrzlo. Spodnje hlače pa najlonke na paščke. Takrat še

oblačenju v Jugoslaviji nošenje hlač povezovala s športom in predlagala,

ni blo žab. En del je bil vedno gol. Paščki pa une štir na vsako stran, za

da jih ženske nosijo iz praktičnih razlogov čez vikend, na izletih in

prpet. 'Štrumpantle', smo rekl.« Vesna se je spominjala, da je nosla mini

letovanjih ter v hladnem vremenu, kot tudi zaradi mode.

krilo in najlonke, ko se je z vlakom vozila v iz službe domov Trzin, čeprav

Milena je izpostavila, da so bile hlače veliko bolj praktične, ko se je s

jo je pogosto zeblo na postaji: »Mraz je bil ko strela, js pa v tisti kratki

kolesom vozila v službo. »Js sem se vozila iz Rudnika na Vič al pa potlej iz

kikli. Ampak js sem bla imenitna, če sem bla v tistem, pa me je zebl k

Prul v javna skladišča, in to v hlačah, seveda. Ko so ble hude zime, ni blo

hudič! Štunfe pa tist pas, ampak glih tulk, da je kikla čez pršla.« Tudi

vlaka in mi smo zmrzval. V tisti nezakurjeni čakalnici …« Sonja se je

Milena je pripovedovala, da je rada nosila najlonke, pri čemer pa so imele

spominjala, da je nosila hlače, ker so jo grele:

to slabo lastnost, da so se hitro strgale:

Če bi blo že takrat, da bi lahko nosile hlače, bi blo . . Js sem iz Kašlja

En fant je šel k vojakom in smo ga šle spremljat. Smo bli v

pršla peš v Polje, tam je bil pa vlak. Če bi lahko takrat pozim, ko je bil

nebotičniku in smo se poslavljal od njega, men so se pa najlonke

tak sneg do kolen, velik več ga je blo, kot zdej, nosila hlače, se ne bi

strgale. Porkaduš, kaj pa zdej? V stranišče sn šla pa sn si s tintnim

prehladila v mehur. Sem se prehladila samo zato, ker me je zeblo.

svinčnikom črto nardila odzadej. Pol sem bla pa brez nogavic, pa

Takrat hlače še niso ble moda, navada.

je glih tako zgledal, k da so ble une, k so ble s črto. Mogo si se

znajdt, če si hoto žvet normalno.

119 Med 2. svetovno vojno so bile hlače v Ameriki za ženske na delovnem mestu dovoljene zaradi varnosti na

Seksualnost ženskega telesa je bila poudarjena tudi s krilom, ki je postajalo

delu v težki industriji. Vlada je rekrutirala ženske na industrijska delovna mesta in v kampanjah upodablja-

vedno krajše in razkrivalo vedno večji del nog, s čimer je bilo, podobno

la delavke v hlačah. Na plakatih so bile prikazane, kako udarjajo s kladivom, varijo . . Vse so nosile hlače,

kot najlonke, povzdignjeno nad funkcionalni nivo. Sonja me je poučila, da

razen natakaric, ki so imele predpasnik in uniformo. Po vojni je uradna propaganda namigovala, naj se de-

so obstajale tri dolžine kril – mini, midi in maksi, in dodala, da so ženske

lavke hlačam v javni sferi odrečejo, sicer so tvegale, da so ljudje za njimi žvižgali in jih zmerjali z vzdevki,

pri čemer velja omeniti, da so se hlače po vojni povezovale tudi z izkazovanjem istospolne usmerjenosti, ki

z nošenjem prvih mini kril izzivale družbene norme. Tako so bila mini

je veljala za največjo promiskuiteto (McEuen 2010: 91, 155).

krila povezana z diskurzi o seksualnosti, nemoralnosti in s

238 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

239

pomanjkanjem ženskega dostojanstva. Sonja se je spominjala: »Kira je

prvič odšla v službo, ženske za njo po ulici vzklikale: »Poglej Snežano,

res prov mini nosila, so se ji vidle hlačke. Tist se je pa že men neumn zdel.

kako je ni sram!« Toda že čez nekaj mesecev je mini krilo postalo normalno

Je blo že skor neokusno. Neki časa je bla moda precej mini. Unim, k so bli

oblačilo. Balerina iz Sarajeva se je spominjala polemik pri uvajanju mini

verni, ni blo tok všeč.« Danica se je spominjala, da sta si njuni hčeri v

krila, ki so ga hitro sprejeli predvsem mladi. »Ko se govori o mini modi, se

Beogradu, kjer so takrat živeli, v začetku 1960-ih let kupili mini krilo, ker

večinoma misli na seks. To je po mojem mnenju napačno, ker je mini zelo

je bilo moderno, in ko so prišli domov na obisk v Tolmin, so naleteli na

praktičen, še posebno v vročih poletnih dneh.« (Nepodpisano 1970: 7).

veliko neodobravanje s strani sorodnikov.

Z uvajanjem nošenja hlač za ženske se je moralo kultivirati tudi njihovo

telo, saj so glede na lepotne ideale hlače ustrezale le ženskam, ki so bile

U Beogradu so že nosil. Pridemo u T'min, Veronika pa Tanja s temi

vitke in visoke. V reviji Svijet iz leta 1980 lahko preberemo, da so hlače

krilmi in naša nona: »Ma kej bojo rekli ljudje?« Pa ni blo dost, sam

najboljši element oblačila, če ženski dobro pristajajo. Vitka in visoka

kolena so ven pogledala. Majhn T'min, ah pol so pa začel. Pa prov

ženska je lahko izbirala med svetlimi in temnimi barvami in predstavljala

Veronika: »Sej vsi dol nosjo.« Nona pa nazaj: »Ja, pa ne u T'minu.«

idealni tip za nošenje hlač, bolj polna oseba pa se je morala odločiti za

Hvala bogu dones ni mode. Lahko nosiš dolgo, takrat se je šlo pa za

temnejše odtenke hlač (Nepodpisano 1980: 16). Dalibor Soldatić in

centimetre.

Miodrag Džuvarević (1971: 19) sta v svoji knjigi o bontonu in oblačenju

Kot pravi Elza Ibroscheva (2013: 31), je bilo razumevanje ženskih

ženske svarila, da hlače dobro pristajajo samo visokim in vitkim ženskam

teles in njihove seksualnosti neposredno povezano z gradnjo

z dolgimi nogami, Jože Dolenc (1958: 79–80) pa, da hlače pristajajo »le

novega socialističnega sistema. Na eni strani je emancipacija žensk

bolj slokim postavam«.

predpostavljala, da bi morali žensko telo obravnavati kot neodvisno

Sonja je izpostavila, da nekaterim ženskam mini krila niso pristajala, še

področje, kjer sta bila videz in vedenje prepuščena ženski sami, na drugi

posebno ne tistim, ki so bile obilnejše. »So mislle, ker je moda, bomo pa

strani pa so bile manifestacije osvobojene seksualnosti, izražene skozi

mi tut tko. Nč niso gledale, kakšno postavo majo. In tist je blo res zelo

obleko, lahko dojete kot nemoralne in neskromne. Socialistično žensko

grdo, če so mele mini.« Ženska telesa so morala gladko zdrseti v nove

telo je tudi s pomočjo revijalnega tiska postajalo politično telo, ki je bilo

kroje oblačil. Tudi po besedah sogovornic se hlače niso prilegale vsaki

instrument indoktrinacije in hkrati nadzora nad reproduktivnim in

ženski, ampak samo visokim in vitkim postavam z dolgimi nogami.

ideološkim bistvom ženskosti.

Danica je menila, da so sestri hlače pristajale, ker je bila vitka in visoka:

Ob pojavu prvega mini krila na ulici je bilo mnogo ljudi šokiranih oziroma

presenečenih. V anketi hrvaške modne revije Svijet 120 iz leta 1970 se je

Moja sestra Marija ma dolge noge pa suha je in ona ma zmeri dolge

televizijska napovedovalka iz Skopja spominjala, da so, ko je z mini krilom

hlače. Ma sn rekla: »Kje hudiča kupiš take lepe hlače?« Je rekla: »Sej

tut ti bi lahko.« Ma sn rekla: »Tebi paše, ker maš dolge, dolge noge.«

120 Revija Svijet, ki je bila ustanovljena leta 1953 in še vedno izhaja, predstavlja eno najpopularnejših jugoslo-

vanskih ženskih revij o modi, ki je od 1950-ih let prejšnjega stoletja dalje oblikovala modne smernice vsak-

danjega življenja v Jugoslaviji skupaj z drugimi popularnimi revijami, kot so Naša moda (1946–1950), Modni

list (1945–1946), Naša žena (1940–…) idr.

240 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

241

Visoke pete so bile dobrodošle pri nošenju hlač, saj so podaljšale dolžino

visoke in vitke ženske tudi v boljšem položaju glede izbire v trgovini, ker

noge. Danica se je spominjala: »Hlače se mi je zdel, da mi pašejo, če sn

so lahko nosile blago mnogih vzorcev in vse tisto, kar za močnejše ženske

mela visoke pete. Sedem centimetrov, tenke. Se mi je zdelo, da če mam

ni bilo priporočljivo.

hlače, morejo bit pete.« Ker je bila Danica manjše postave, se je s pomočjo

Danica za razliko od svojih dveh hčera kavbojk ni nosila, ker se ji je zdelo,

visokih pet približala idealnemu, visokemu telesu, ki je veljalo za najbolj

da ji ne pristajajo, zato je nosila obleke in kostime, ki ji jih je zašila šivilja.

ustreznega.

Izpostavila je problem, ki ga je prinesla konfekcija, in sicer, da zašito blago

Telo se mora prilagoditi oblačilom, ki jih posameznik nosi.

zahteva že izdelano telo, ki ustreza oblačilu: »Samo kaj, ko js nisem po

»Nekultivirano« telo je prišlo še posebno do izraza pri oprijetih

jusu grajena. Tule gor mi je osko, tule dol mi je široko. In nisem nikol

kavbojkah. Božena, kriminalistka, rojena leta 1924 v Loški dolini, je

dobila. Če mi je ta Nena šivala, mi hlače ni šivala. Sem zmeri mela krile.«

dejala, da kavbojk ni nikoli nosila, čeprav jih je poskusila: »Se mi je zdel,

Mnogo sogovornic je problematiziralo, da so zase težko kupile konfekcijo

da sn mela taaako rt«. Darja se je spomnila, da je z družino pri trinajstih

»po jusu«, zato so morale šivilje kupljene hlače prilagoditi njihovim

odšla na Češko, kjer so vse Čehinje nosile kavbojke. »Bl je bl debela, bl je

telesnim meram. Oznaka »po JUS-u« opisuje izdelke, ki so ustrezali

bla stara, bl je bla v oprijetih kavbojkah.« To je opisala kot neestetsko in

jugoslovanskim meram, določenim s standardom (B. 1979: 13).122 Pri

neokusno.

konfekciji so bili standardi (enotne mere, izgled, kakovost) izjemno

Judd Stitziel (2005) v svoji analizi socializma v Nemški demokratični

pomembni, a jih podjetja leta 1956 v socialistični Sloveniji pogosto niso

republiki pokaže inherentno povezavo med socialistično modo in

upoštevala (Povoden 1956: 129). Za zgled so služile Francija, Anglija,

ideologijo spola. Žensko telo je predstavljalo končno bojišče, kjer so se

Nizozemska in Amerika, kjer je bilo z zakonom določeno označevanje

estetika Zahoda in nove socialistične ideologije spopadale glede ženskih

blaga (iz katerih surovin je, kako ga je treba prati, likati …). »Žal smo pri

oblačil v javnosti in glede standardov primernega videza telesa dveh

nas glede tega daleč za zapadnimi državami. Ne samo, da blago nima

nasprotujočih si ideologij. Za razliko od kapitalistične objektivacije žensk

tovrstnih oznak, temveč nas celo trgovski uslužbenci pogosto napačno

in slavljenja mladega, vitkega telesa, naj bi v socializmu ženske uživale

poučijo o lastnostih tega ali onega blaga in o njegovi uporabnosti«

pravico do nošenja oblačil, ki so bila za njihovo telo primerna, vendar pa je

(Povoden 1956: 129).

iz pripovedovanj sogovornic in člankov v revijah razvidno, da je bilo tudi

Tudi Daša Pelhan (1958: 112) je problematizirala slab domač položaj

v socializmu idealno žensko telo vitko, kar je veljalo že v času pred 2.

količine konfekcijske izdelave oblek, ki je bila, kot piše, v svetu že

svetovno vojno.121 To potrjuje tudi Đorđe Zelmanović (1990 [1962]: 49), ko

v knjigi o bontonu svetuje, naj močnejše ženske nosijo nižje postavljeno

linijo pasu, ki bo naredila postavo bolj vitko. Po njegovem mnenju so bile

122 JUS je oznaka za jugoslovanski standard. Za kupce je bila pomembna, saj je predpisovala, iz kakšnega

materiala mora biti izdelek, kako mora izgledati in kakšne kakovosti mora biti, da je bil primeren za prodajo

121 Telesna lepota je skupaj z močno nadzorovano moralno spodobnostjo žensko družbeno opredeljevala že

(B. 1979: 13). Že leta 1959 so bili nekateri izdelki tekstilne industrije označeni s predpisanimi jugoslovanski-

pred 2. svetovno vojno, kar lahko razberemo iz bontona tistega časa (Bon ton 1926). Tako so navodila za

mi standardi in z drugimi znaki (debelina niti, impregnacija proti moljem), vendar je avtorica članka v časo-

nego in telovadbo nagovarjala predvsem ženske, pri čemer debelost ni veljala za nedostojno, hkrati pa tudi

pisu Sodobno gospodinjstvo opozarjala, da bi morala biti poleg mere označena tudi vrsta blaga in priložena

ne za lepo (ibid.: 68).

navodila, kako ravnati z blagom in na kakšni temperaturi naj se čisti (Beltram 1959b: 164).

242 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

243

popolnoma ustaljena. Vzrok ni iskala le v nezaupanju potrošnikov do

zaostalosti ni bila zmožna proizvesti modnih oblek. Kasneje je sprva

konfekcijske izdelave, ampak tudi v sami proizvodnji. Proizvajalec teži k

sledila sovjetskemu vzoru in nacionalizirala ter reorganizirala

čim večji proizvodnji, zato so zanj najbolj donosni izdelki, ki so krojeni iz

tekstilna in oblačilna podjetja, po politični prekinitvi s Stalinom leta 1948

iste tkanine in v čim večjem številu. Večkratna uporaba istega vzorca in

pa se je Jugoslavija začela ideološko oddaljevati od Sovjetske zveze in

tkanine vodi v uniformiranost, ki je moda ženskih oblačil ni hotela nikoli

ekonomsko približevati Zahodu. Jugoslovanski socializem se je zrcalil

sprejeti, še posebej ne v Sloveniji, kjer je žensk tako malo.123

tudi v drugačni simbolni in materialni proizvodnji oblačil v primerjavi z

V članku revije Jana iz leta 1974 z naslovom »Ni lahko biti zunaj JUS«

drugimi vzhodnoevropskimi državami. Čeprav so bile tovarne

(Draščič 1974: 12) je mogoče zaslediti pritožbe glede preslabe založenosti

nacionalizirane, ni bilo prisotnih večjih zadržkov do zahodne mode, prav

trgovin z oblačili za visoke ljudi. Uredništvo revije Jana je sklicalo okroglo

tako jugoslovanski sistem ni vzpostavil centralne oblačilne institucije, ki

mizo, na kateri so sodelovali proizvajalci, trgovci in visoka dekleta. Na

bi narekovala dizajn, proizvodnjo in distribucijo oblačil. Urbana in

njej so skupaj ugotavljali prisotnost konfekcijskih številk visokih deklet

elegantna zahodna obleka je igrala ideološko vlogo v domačem modnem

izven mere, ki jim JUS ni ustrezal. Namen okrogle mize je bilo tudi

tisku in predstavljala način, na katerega se je Jugoslavija distancirala

opozoriti trgovce in proizvajalce, naj upoštevajo povprečno višino mladih,

od sovjetskega socializma (Bartlett 2010a: 132).

ki je bila iz generacije v generacijo višja, zato je bil pred desetimi leti

V nasprotju s pomanjkanjem, ki je bilo značilno za socializem v Sovjetski

izračunan JUS leta 1974 že zdavnaj zastarel. Kot je razbrati iz članka, je

zvezi in v drugih državah vzhodne Evrope, je jugoslovanski socializem v

bilo za ženske še posebno težko kupiti hlače po meri, ker je bila mera

začetku 1950-ih let poskušal svojim državljanom omogočiti udobje v

moška: »Da bi jih kupovale na ženskem oddelku, ni misliti, na moškem se

vsakdanjem življenju (Bartlett 2010b: 408–410). Nova jugoslovanska

dajo včasih dobiti še kar primerne in jih doma z rahlimi popravki ustrezno

modna revija Svijet, ustanovljena leta 1953, je bila močno naklonjena

prirediš, večinoma pa dolge in vitke ženske noge ne sodijo v velike in

zadnjim trendom zahodne mode in prikazovanju luksuznih življenjskih

močnim moškim postavam prirejene hlače« (Draščič 1974: 13).

stilov. Zahodne revije, iz katerih je jugoslovanska moda črpala navdih, so

V procesu uvajanja socializma takoj po 2. svetovni vojni, v poznih 1940-ih

bile npr. Vogue, L«Officiel in Modes & travaux (Bartlett 2010a: 134).

letih, jugoslovanska tekstilna industrija zaradi povojne revščine in

Modni saloni v zasebni lasti so bili v Jugoslaviji uradno prepoznani,

vendar omejeni, ker so lahko zasebna podjetja zaposlila največ pet ljudi.

Leta 1959 je uspešna hrvaška modna oblikovalka Žuži Jelinek

123 Počasno uvajanje konfekcije, opisano v časopisu Sodobno gospodinjstvo, se je zrcalilo v tem, da v Ljubljani

leta 1958 ni bilo niti ene same trgovine s konfekcijo v trgovskem središču. Prostori konfekcijskih trgovskih

poskušala ustanoviti modno hišo v Ameriki, toda navkljub profesionalni

podjetij so bili nesodobno in neprivlačno opremljeni, posamezni izdelki (bluze, krila, predpasniki) pa so bili

podpori v New Yorku je njen projekt propadel, ker ni mogla proizvesti

porazdeljeni po trgovinah, kamor niso sodili (Pelhan 1958: 113). Med tekstilnimi izdelki je po letu 1960 naj-

dovolj velike količine oblačil za ameriški trg (Bartlett 2010a: 154).

bolj naraščala proizvodnja oblek. Leta 1975 je bilo v primerjavi z letom 1955 izdelanih 19-krat več oblek,

Jugoslovanski modni saloni in posamezni modni oblikovalci so se začeli

leta 1980 že 36-krat več, leta 1990 pa kar 51-krat več. Konfekcija perila je naraščala do leta 1975, ko jo je

v poznih 1970-ih letih združevati v butike, v majhne zasebne prodajalne z

bilo izdelane 3,5-krat več kot sredi 1950-ih; nato je proizvodnja vse do konca 1980-ih let rahlo upadala in

oblekami in modnimi dodatki. Obstoj butikov je pokazal, da je

bila leta 1990 le še 1,6-krat večja od izhodiščnega leta. Konfekcijska oblačila, ki so zagotavljala minimalno

jugoslovanski sistem stremel k temu, da je vedno bolj modno

kakovost, so postopoma pridobivala prednost pred obrtniško izdelanimi oblačili (Rendla 2014: 127).

244 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

245

ozaveščenim državljanom omogoči dostop do oblačil po zadnjih modnih

direktorjevega pogleda, hlače lahko nosile: »Tistim, k so ble pri Elektru

trendih (Bartlett 2010a: 265). Tako kot v nobenem sistemu tudi v

Ljubljana mesto ali okolica, so dovolil hlače, ampak sam naš direktor je

socializmu materialni predmeti niso bili politični sami po sebi, so pa

bil tak.«

postali politizirani v kontekstih uporabe in namena. Mary Neuburger

Na tem mestu velja poudariti, da prepoved glede nošenja hlač ni veljala za

(2000: 170, 158) pravi, da je socializem v prvi vrsti poskušal preobraziti

ženske v vseh podjetjih. Zdenka, rojena leta 1926 v Šiški, kadrovnica v

družbo s preobrazbo materialne kulture. Obleka s svojim simbolizmom

Leku, se je spominjala, da so zaposlene ženske tam nosile hlače in dejala,

je bila eno najosnovnejših in najintimnejših področij, v katerih sta bili

da so odločitve glede nošenja hlač predpisovali direktorji posameznih

izpogajani identiteta in lojalnost državljanov do države.

podjetij, ni pa bilo predpisov na državni ravni.

Sogovornice so hlače opisale kot objekt poželenja, ker so bile tople in

udobne, prav tako pa so izpostavile možnost svobodnega gibanja, zato so

Banka vem, da je mela en čas urejeno, kako morjo bit napravlene. Če

jih želele nositi tudi v službi, kar pa jim, kot bom pokazala v nadaljevanju,

so bla taka podjetja, ki so na ven predstavljala, so mel pa svoja

ni bilo vedno dovoljeno.



pravila. Sam to ni bla državna zadeva. Vsak je noso tist, kar je lahko.





3


Včasih si eno krilo noso po leta. Nismo mel.





.2


Meta je kot delavka v podjetju Slovenija sadje, podobno kot Sonja, naletela

na neodobravanje z direktorjeve strani, ker je nosila hlače.

Hlače in izzivanje

Takrat jih ni velik nosil hlač. En čas sem jih nosila, ko sem šla v





direktorjeve avtoritete


Lublano u službo, pol pa pride enkrat direktor, pa prav: »Tovaršica

Meta, pr nas se pa hlače ne bojo nosile z ozirom na to, da to je eno





v podjetju


predstavniško podjetje, tega ne dovolim.«

Direktorjevo zahtevo Meta pojasni s tem, da je bilo podjetje Slovenija

Sonja je bila zaposlena v podjetju Elektro Ljubljana. Ker so to podjetje

sadje reprezentančno podjetje, ki so ga ves čas obiskovali tuji poslovni

obiskovali poslovni partnerji, doktorji in inženirji iz vse Jugoslavije, je

partnerji. Meta se je na željo direktorja hlačam v službi odpovedala in to

direktor prosil Sonjo in njene sodelavke, naj bodo v službi urejene in naj

upoštevala vse do pokoja. Direktor ji je sicer predlagal, da lahko v službo

ne nosijo hlač. Sonja je delala na istem oddelku kot vodstvo podjetja, zato

pride v hlačah, vendar se mora potem preobleči v službeno haljo, česar pa

so bila pravila zanjo strožja kot za ženske na drugih oddelkih v Elektru, ki

Meta ni počela, ker je bilo to zanjo zamudno. »Sem rekla: 'Js pa to ne bom

niso sprejemali obiskov. »Tam dol, k so bli programerji pa une, k so tipkale,

delala, ker mi mamo delovni čas do druge ure, ob pol treh mam pa že vlak.'

za tam direktor sploh ni vedo, kako so oblečene. Mi nismo mel z unimi

In sem mogla tečt na postajo, ker to ni blo na prvem peronu, na drugem.«

tolk stikov, to je blo, kot bi rekl, glava družine.« Bila je razlika tudi glede

na fizično lokacijo, saj so po Sonjinih besedah delavke, ki so delale v

Tudi ženskam, ki so bile od Sonje in Mete generacijo mlajše, je bilo nošenje

podjetjih Elektra v okolici Ljubljane, ki so bile pod manjšim nadzorom

hlač v službi še vedno prepovedano. Danica, učiteljica, rojena leta 1927 v





246 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

247

Mostu na Soči, se je spominjala, da je bila njena hči zaposlena na

zunanjem ministrstvu v Beogradu, kjer je bilo leta 1976 ženskam

prepovedano nositi hlače. »Zamisli si: 'Je pršla u službo ena u hlačah, so

rekle, da je zmešana.'« Ista prepoved je veljala na Zunanjem ministrstvu

v Ljubljani, kjer je bila zaposlena njena druga hči. Danica se je spominjala,

da so po pripovedovanju njenih hčera nekatere ženske kljub prepovedi v

službo prišle v hlačah in naletele na neodobravanje pri svojih sodelavkah:

»Bože sačuvaj, u hlačah u službo! Nos jih zunaj, ampak za u službo pa ne.«

Fotografija 30:

Prepoved nošenja hlač mojih sogovornic s strani direktorja potrjuje, kar

Praktično in udobno

pravi Bernard Cohn (1989), in sicer, da določena oblačila dobesedno »so«

Vir: Jana, 3. 8. 1972



utelešena avtoriteta. Sophie Woodward (2005: 22) raziskuje proces

izbiranja oblačil kot del večplastnega načina konstruiranja sebstva skozi

različne odnose oziroma kot način, s katerim nekdo izpostavi »sebe«

zunanjemu svetu. Oblačila postanejo kanal, skozi katerega lahko namere

drugih ljudi vplivajo na namere tistega, ki jih nosi, kar pogosto prepreči

posamezniku, da bi postal, kar si sam želi. Oblačenje namreč vključuje

poznavanje kulturnih norm o primernosti oblačil za določeno priložnost

in zahteva premišljevanje vseh različnih vlog in identitet posameznikov.

Vsebuje osnovne kulturne kompetence in pričakovanja do posameznika,

Fotografija 31:

da se bo oblekel primerno tako doma kot tudi na delovnem mestu (gl.

Hlače vedno in povsod

Goffman 1971; Mauss 1973; Woodward 2007).

Vir: Jana, 26. 7. 1973

Ko sem Sonjo vprašala, če je kdaj oblekla hlače z namenom

nasprotovanja direktorju, je dejala, da nikoli, niti nobena od njenih

sodelavk, in ponosno dodala, da je bila vedno lepo urejena. Direktorjevo

navodilo, da v službi ne sme nositi hlač, je Sonja razumela kot spoštovanje

njegove avtoritete, »da mormo poslušat, da to spada v službo in direktor

ma besedo, ne moreš tko«. To je mogoče razumeti tudi v kontekstu novih

koristi, ki so jih ženske uživale v socializmu, saj so imele večji dostop do

nekaterih privilegijev, kot je recimo zaposlitev za polni delovni čas, in ta

hvaležnost je seveda tudi doprinesla k njihovi lojalnosti do družbenega

sistema in avtoritet v službi.

248 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

249

Urejenost, ki so se je sogovornice priučile v službah, še danes zaznamuje

ki si jo posamezniki želijo, ampak obstajajo ekonomske in družbene

njihov odnos do oblačil in vrednot, povezanih z njimi. Zadrega, ki so jo

omejitve. Pierre Bourdieu (1977, 1998, 2002) je s konceptom »habitusa«124

sogovornice doživljale pred direktorji, in javno osramočenje zaradi hlač

pojasnjeval socializiranost ljudi v to, da postanejo tipični člani družbe, v

jim je te še toliko bolj priskutilo, zato so nekatere misel, da bi jih še kdaj

kateri živijo skozi utelešene rutine, ki temeljijo na interakciji z materialnim

oblekle za v službo, kmalu popolnoma opustile. Zaradi direktorjeve

svetom. Tako se naučijo, kje morajo sedeti, stati, ali se morajo vesti

prepovedi je Meta prenehala nositi hlače vse do pokoja. Ker hlač toliko let

formalno, neformalno …Oblačilni habitus je po mnenju Pierra Bourdieuja

ni nosila, se je nanje težje privadila v kasnejših letih. Na prigovarjanje

(1998) bistven pri razumevanju oblačilnih praks in priča o obstojnosti

njene prijateljice jih je ponovno začela nositi v pokoju.

določenih habituiranih oblačilnih navad. Habitus nam omogoča

dojemanje obleke kot proizvoda prepleta represivnih družbenih sil na eni

»Meta, poglej, so lepe hlače. Dej jih poskus, boš vidla, kako ti bojo

strani ter upora posameznika na drugi strani. Habitus naredi ljudi bolj

pasale.« »Ah,« sem rekla, »ne bom jih«. »Pejt no, greva notr, boš

dojemljive za določene načine oblačenja, a kot trajen in premestljiv niz

vidla.« Pol jih pa oblečem, tiste hlače (smeh) … Lepe so ble. Pol je pa

dispozicij omogoča tudi svobodo pri njihovih dejanjih in izbirah, s čimer

rekla: »Zdej boš pa še eno bluzo zravn k hlačam,« sem pa rekla:

predstavlja povezavo med individualnim in družbenim.

»Veste kaj, dejte mi jih na stran, da bom js mal prespala,«

Povedano drugače – pripadnost določenemu razredu, spolu in socialnemu

k sem rekla, da zdej sem pa že tulk stara, kuga bojo pa rekl

prostoru predvideva določena pravila oblačenja žensk, ki pa jih slednje

pr nas – »tolk stara, pa je začela hlače nost.«

interpretirajo na različne načine in udejanjajo skozi telesno prakso

O nakupu hlač je Meta dobro premislila in jih kupila šele tretji dan. Čeprav

oblačenja, saj habitus ni vnaprej določen in omogoča improvizacijo in

jih je imela doma, ni zbrala poguma, da bi jih oblekla in prijateljica jo je

prilagajanje danim pogojem. Obleko je mogoče dojemati kot posledico

večkrat očitajoče vprašala, kdaj jih bo končno oblekla. »Sn rekla: 'Jih bom

kompleksnega pogajanja med posameznim in družbenim, pri čemer

že, ko jih bom hotla, pust me pr mir.'« Prvič jih je oblekla, ko je odšla na

strukture in pravila situacije socialnega prostora ljudem sicer postavljajo

dopust na morje.

določene omejitve pri oblačenju, ne morejo pa jih popolnoma

determinirati, ker habitus omogoča improvizacijo in adaptacijo tem

Moja svakinja je pa nosila te hlače že ne vem kdaj prej. Je rekla:

pogojem.

»Zakaj jih pa ti ne nosiš?« Pa sem rekla: »Zarad tega, ker jih tolk

Upor do avtoritete direktorja je opaziti pri mlajši generaciji žensk, ki je v

časa nisem.« Pa prepovedal so mi jih takrat, k sem jih res rabila,

primerjavi s Sonjino generacijo že bolj nasprotovala direktorjevi

k me je pozim zebl. Tam sem jih oblekla, je pa rekla svakinja: »Joj,

Meta, ko bi ti vedla, kako teb hlače pašejo, bi jih že dolg prej nosila.«

124 Habitus predstavlja sistem ponotranjenih dispozicij, ki ga oblikujejo družbeni pogoji, v katerih se posame-

znik nahaja. Usmerja vsakdanje prakse posameznikov, ki se kažejo kot tipični vzorci posameznikovega ve-

Po pomoč za razumevanje družbenih in moralnih dimenzij obleke, ki

denja in delovanja (življenjski stil ali družbena identiteta). Uravnava temeljne spretnosti in veščine, kot je

lahko omejujejo izbiro pri posamezniku, se bom zatekla k Pierru

način hoje, prehranjevanja ali govorjenja, ter vzpostavlja temeljna načela konstrukcije in vrednotenja druž-

Bourdieuju (1977), ki pravi, da oblačila ne izražajo katerekoli identitete,

benega sveta. Kot je opozarjal Pierre Bourdieu (2002), pojem ne označuje samo individualnega, ampak tudi

razredni »habitus«, pri čemer je ta zbirka individualnih »habitusov« znotraj istih razredov.

250 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

251

prepovedi glede nošenja hlač na delovnem mestu. Iz njihovih izjav je

profesionalnih žensk, ki naj bi sebe dojemale kot »podjetniške subjekte«,

razvidno bolj aktivno preizpraševanje položaja in pogajanja za družbeno

pričakuje ponotranjenje kodov oblačenja in premišljevanje o tem, kako

moč. Ko sem Darjo, turistično delavko, rojeno leta 1954 v Šiški, vprašala,

bodo z njihovim upoštevanjem povečale svoj karierni uspeh (Entwistle

če so se ženske kdaj skupaj javno uprle direktorju, je dejala, da si tega

2001: 40).

nobena ni upala, so pa to počele bolj latentno in z argumenti poskušale

»So nas zmeri sekiral: 'U krilu, u krilu!'« se je spominjala Darja in izpostavila

direktorju izpodbijati njegovo prepoved.

razlog direktorja za predpisovanje kril ter prepovedovanje hlač.

So rekl: »Ženska mora kazat nogice.« Sn rekla: »Pa nej kažejo tiste,

Me smo točn vedle, zakaj un teži za kiklce. Kratke kiklce so ble. Razn

k majo lepe noge.« Tako smo jih pol začel nekak … Me smo rekle tko:

tko, k smo šle tko nekam, si že sam od sebe mel do kolen.

»Ko boste vi nam dal dnar, se bomo oblačl tko, ko nam boste diktiral,

Deset let nazaj je mel šef naš neke obiske. Je tut starejši gospod pršel.

dokler pa nič ne dobimo, se bomo pač …« Razn, ko ti nekoga prčakuješ,

Kako, da sem bla v hlačah takrat, ne vem. Vrjetn, ker je reko, da jih

ko ti nekam greš. To je pa bistvena razlika.

ne bo. Js samo vem, da sem pršla notr. K sta tkole sedela, sn tkole se

nagnla in sn mu dala tiste papirje. In je ta tastar gospod reko:

Darja, ki je bila do leta 2000 zaposlena v Turistični zvezi Slovenije, se je

»Jebemti Lojze, a ni boljš pogledat takole rit, k pa tiste kiklce?«

spominjala odziva svojega direktorja, ker so s sodelavkami kljub

Pol veš, da so dejansko hotl kiklce samo za to, da se nogice vidjo. Pa

prepovedi v službi nosile hlače: »Ja, godrnjal je: 'Zakva pa zdej v hlačah,

zato, k so bli stari dedci.

pa smo se zmenil, da ne.'« Darja je direktorjevo prepoved pojasnila z

njegovimi »starimi nazori« . V službi je imela dva šefa, ki sta strogo

S tem je Darja opozorila, da strategije oblačenja odsevajo spolno naravo

prepovedala, da ženske v službo prihajajo v hlačah, na kar se je Darja

delovnega prostora in predstavljajo prilagoditev nanj, saj naj bi po njenem

težko privadila, saj je bolj športen tip, zato kril ni nosila rada, prav tako pa

mnenju direktorji prepovedovali hlače, da bi si lahko ogledovali ženske

je tudi izpostavila, da je prej delala v zdravstvu, kjer je imela uniformo.

noge v kratkih krilih. Poslovne ženske z nošenjem krila v pisarni izražajo

Jože Šircelj (1992: 132, 134) v Modernem poslovnem bontonu pravi, da

svojo predanost »ženskosti«, tudi če delujejo v moškem okolju, krilo pa

svetovalci damam iz poslovnega sveta svetujejo, da za v službo oblečejo

potencialno sporoča, da »ženskost« ni le sprejeta, ampak celo zaželena,

kostim s krilom ali elegantno obleko. Med barvami priporočajo sivo,

navkljub prepovedani seksualnosti na delovnem mestu (Entwistle 2000:

mornarsko modro in črno, ker te barve veljajo za najbolj avtoritativne.

190).

Rame ne smejo biti nikoli razgaljene, izogibati se morajo mini krilom,

Joanne Entwistle (2001: 53) ugotavlja, da je treba prilagoditev oblek žensk

poudarjenim dekoltejem, zelo ozkim krilom in tudi hlačam. Kot pravi

na delovnem mestu razumeti v kontekstu moškega delovnega mesta in

Joanne Entwistle (2001: 38), je oblečeno telo vedno umeščeno v določen

habitusa, kjer je seksualnost označena kot neprimerna, obleka, ki pokriva

kontekst, ki omejuje sodbo o primerni ali neprimerni obleki. Bolj kot je

vse dele telesa, razen vratu in rok, pa je postala standardni stil obleke

poklic formalen in konservativen, več je omejitev glede telesa in obleke,

moškega in označena za »profesionalno«. Moško telo v službeni obleki se

zato bodo imeli tradicionalni in konservativni poklici strožje kode

je poskušalo oddaljiti od povezav telesa z erotiko in seksualizacijo (Collier

oblačenja, bolj »kreativni« poklici pa manj. Tako se danes od

252 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

253

v Entwistle 2001: 53). Umeščanje žensk v javno sfero zaposlitve, kjer so

imenuje »situacijska določenost obleke«, saj družbeni pritisk opredeljuje,

bile zaposlene kot tajnice in strokovnjakinje, je od njih zahtevalo, da si

kaj v določeni situaciji velja za »normalno« telo in »primerno« obleko. V

prisvojijo podobno uniformo kot moški, ki bi jih označila za delavke in

tem kontekstu so hlače označevale neprimerno oblačilo, ker niso bile v

javne osebnosti.

skladu s pravili in normami službenega formalnega prostora.

Toda žensko telo je vedno, vsaj potencialno, tudi seksualno in ženske niso

Profesionalno delovno okolje s svojimi normami in pričakovanji

mogle popolnoma pobegniti tej asociaciji, čeprav so izzivale tradicijo in

reproducira konvencionalne ideje o »moškosti« in »ženskosti« z

vsaj delno dosegle spolno enakopravnost. Tako se na ženske še vedno

vsiljevanjem določenih oblačilnih kodov, ki na ta način upravljajo s telesi

gleda kot na tiste, ki so umeščene v telesu, na moške pa kot tiste, ki ga

in prostorom ter skušajo disciplinirati telesa, da bi se vedla na določen

presegajo. Čeprav lahko moška obleka na delovnem mestu vsaj navzven

način. Bolj kot je delovni prostor tradicionalen, bolj bo formalen in večji

zabriše moško telo, ne more tudi ženskega, ki je po sami definiciji

bodo pritiski na telo, da je oblečeno skladno s kodi, povezanimi s spolom

»seksualno« (Entwistle 2001: 53). Na nadzorovanje seksualnosti ženskega

(Entwistle 2000: 16).

telesa v socialistični Jugoslaviji opozarja tudi Đorđe Zelmanović (1990

Sonja je večkrat dejala, da so morale biti ženske v službi lepo oblečene,

[1962]: 103), ki pravi, da je treba upoštevati značaj zaposlitve in okolje,

hlače pa so v tem kontekstu predstavljale oblačilo, ki je bilo nasprotje

kjer delamo, čeprav delovna oblačila niso predpisana. »Tajnica v kakšnem

lepemu in elegantnemu. S tem, ko so direktorji od sogovornic v

uradu ne bo sprejemala strank (in tudi šefa ne) v obleki z globokim

predstavniških podjetjih zahtevali, da nosijo krila, so poskušali na takšen

izrezom, primerni za ples, in tudi pomočnica v trgovini ne bo storila tako,

način v podjetju vzpostaviti formalno vzdušje, ki jim je omogočalo

saj prodaja blago, ne sebe, zato mora biti temu podrejena njena

ohranjanje družbene distance in struktur moči. Če so ženske v službo

zunanjost.«

vseeno prišle v hlačah, so s tem simbolno sporočale, da se želijo takšnemu

Ženske se na delovnem mestu soočajo z izzivom, kako dobro presoditi

formalnemu vzdušju in strukturi moči upreti in ustvariti bolj neformalno

njegovo organizacijsko kulturo in se pravilno obleči, da bi bile uspešne.

delovno okolje z manj jasnimi hierarhijami.

To pomeni vključevanje dovolj moških elementov v obleko, da pridobijo

Nošenje hlač na delovnem mestu lahko razumemo skozi perspektivo

videz potez, stereotipno povezanih z moškimi, kot je racionalnost, dobra

formalnosti in neformalnosti. Kot pravi Gregory Bolich (2006: 74), so

poslovna žilica in kompetence. Toda hkrati mora obleka zaposlenih žensk

oblačilni kodi pravila, ki pokažejo na »označevalce meje« in služijo

ohraniti ženskost, da ne predstavlja grožnje moškim in moškosti (Bolich

funkcijam identitete, nadzora in statusa. Uniforme to počnejo v obliki

2006: 79). To je do določene mere veljalo tudi za socialistično Jugoslavijo,

formalnih kodov, toda podoben učinek lahko imajo tudi druge, manj

če se navežemo na Đorđa Zelmanovića (1990 [1962]: 106) in njegovo knjigo

stroge obleke. Barbara Misztal (2002: 18–19) meni, da je »neformalno«

o bontonu, v kateri svetuje, da ženska na delovnem mestu ne sme

povezano z bolj intimnimi družbenimi odnosi ali z bolj osebnimi načini

opozarjati na svojo ženskost, hkrati pa se v delovni kolektiv ne sme skušati

družbenega nadzora in tipov družbene organizacije, »formalno« pa z

vključiti s prevzemanjem moških manir in besednjaka.

ohranjanjem družbene distance in struktur moči. Formalne situacije, kot

Joanne Entwistle (2001: 49) meni, da se posamezniki oblačijo skladno s

so poroke in pogrebi, imajo bolj natančna pravila glede oblek (npr. črna

pravili in normami družbenih prostorov, v katerih se nahajajo, kar

kravata) kot neformalne situacije. Formalne situacije, kot so razgovori za

254 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

255

službo ali formalni večerni dogodki, zahtevajo jasne meje med spoloma

preoblekle v bolj udobna oblačila, v trenerko ali kavbojke. Zasebna sfera

glede obleke in ustvarjajo bolj stroge, konvencionalne pomene glede

dóma od sogovornic za razliko od javne sfere dela ni zahtevala urejenosti,

spolov kot v neformalnih okoljih (Entwistle 2000: 15).

saj niso bile izpostavljene pogledu drugih ljudi.125 Joanne Eicher (2001:

Skladno s pisarniškim bontonom v socializmu glede oblačenja na

234) meni, da obleka predstavlja povezavo med javnim in zasebnim, saj

delovnem mestu se je ženska lahko vedla po modi, ni pa smela izstopati

predstavlja neverbalni komunikacijski sistem osebne in družbeno-

od delovnega ambienta. Ženske, ki so sprejemale stranke, niso smele

kulturne identitete v javnem (javna področja dela in prostega časa),

nositi hlač. Priporočena je bila enobarvna obleka, kostim s primerno

zasebnem (družinski krog) in skrivnem okolju (najbolj intimna in

bluzo ali obleka z jakno in diskreten nakit, ki ni smel biti drag. Poudarek

odmaknjena področja spalnice). Hannah Arendt (1959: 45–48, 64) meni,

je bil na tem, da je obleka čista. Za ženske, ki so delale v pisarnah in niso

da je »javno« vse, kar se pojavi v javnosti, kar lahko vidijo in slišijo vsi in

bile premočno v stiku z zunanjim svetom, so bila pravila blažja, a tudi one

ima najširšo publiciteto. Prav tako je »javno« skupno vsem in ločeno od

so morale imeti v mislih, da se oblačijo za delo, ne za plažo ali večerne

našega lastnega zasebnega prostora, zasebna sfera pa je sfera intimnosti

prireditve (Soldatić in Džuvarević 1973: 44–45).

in druga, skrita stran javne sfere.

Sogovornice so se torej zelo zavedale svojega izgleda v javnih prostorih

Če potegnem vzporednico s Sovjetsko zvezo, se je v njej, kot navaja

dela in na drugi strani v zasebnih prostorih doma. Ženske obveznosti v

Bartlett (2010a: 192), v poznih 1950-ih in zgodnjih 1960-ih letih, ko je bila

javnem moškem svetu in v tradicionalnem ženskem svetu so se navzven

kampanja »nazaj k ženskosti« najbolj silovita, ženske odvračalo od

odražale tudi v oblačenju. S svojimi pripovedmi so sogovornice opozorile,

nošenja hlač. Če že, naj bi jih nosile samo vitke in visoke ženske in samo v

da prepovedi nošenja hlač s strani direktorja na delovnem mestu v

sferi doma, saj so hlače v javnosti ogrožale ženskost in njihovo spodobnost

socializmu ne smemo razumeti le skozi perspektivo represije z vrha,

(prim. Hindus 1962). Joanne Entwistle (2000: 6) pravi, da je obleka

ampak je pomemben tudi koncept zasebnega in javnega. Sonja je dejala,

intimna izkušnja telesa in hkrati njegova javna predstavitev, ki se nahaja

da se v javnosti ne bi mogla nikoli pojaviti v trenerki. Trenirka je po

na stičišču zasebnega in družbenega oziroma javnega sveta. Čeprav so

njenem mnenju oblačilo, ki je funkcionalno, ker je toplo in zagotavlja

telesa v določenih prostorih lahko pomanjkljivo oblečena, še posebno v

svobodno gibanje telesa, toda ko se znajde v javnosti, je na napačnem

zasebni sferi doma, javni prostor skoraj vedno zahteva primerno oblečeno

mestu in velja za najbolj neurejeno oblačilo od vseh hlač.

telo, saj velja nepazljivo izpostavljanje v javnosti za moteče in potencialno

subverzivno. Telesa, ki se ne prilagodijo kulturnim konvencijam in ne

Men se še zdej smešn zdi na cest de so v trenirkah. Ne morem videt,

nosijo primerne obleke, so subverzivna do osnovnih družbenih pravil in

de so v trenirkah. Da jih vidim blizu doma, to ja, že za v trgovino pa

tvegajo izključitev, posmeh ali prezir.

trenerka več ni. To je tko, bl za doma, za delo. Za gospodinjsko delo

Hlače so označevale pomanjkanje spoštovanja na delu in drugih formalnih

pa za odzuni, vrt.

125 Pri tem velja opozoriti, da je časopis Sodobno gospodinjstvo gospodinjam velel, da morajo biti tudi doma

Obleka je pri ženskah vedno povezana tudi z njihovimi opravili v

lepo oblečene: »Če je obleka gospodinje prijetnih, poživljajočih barv in v kroju primerna, je to odsev celo-

gospodinjstvu in sogovornice so dejale, da so se po prihodu iz službe takoj

tnega gospodinjstva. Ne omalovažujte obleke za delo in izgine naj iz slehernega doma zgrešena miselnost,

da je za delo doma vse dobro.« (Gale 1959: 219).

256 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

257

priložnostih, pri čemer pa so bile še posebno sporne kavbojke. Sogovornice,

Smo mele pa strogo v službi. Nobene take afnarije. Pol smo že nekak,

rojene pred 2. svetovno vojno, večinoma niso nosile kavbojk, so pa

prej pa niso pustl, tut obleke, na primer kavbojke … Ena deklca je

izpostavile, da so bile kavbojke objekt, ki je v očeh direktorja požel več

pršla v kavbojkah in jo je poklico načelnik in je reko: »Takole,

negodovanja od drugih hlač. Kavbojke so po besedah sogovornic veljale

tovaršica, vse v redu, samo to je urad, mate stik z ljudmi, mi ne bomo

za športno, neelegantno oblačilo. Kot opozarja Barbara Misztal (2002:

gledal, da ste v kavbojkah tle.« In je pršla v službo tam iz Senožet,

178), se koncept »neformalnosti« uporablja za pojasnjevanje skoraj vsega,

iz vlaka, se je v službi preoblekla, hitr kiklco gor, pa za domov tut.

kar je novo ali kaže na nove modne trende, s čimer so kavbojke tudi zaradi

To je blo 52. leta.

tega, ker so predstavljale novo modno oblačilo, še dodatno simbolizirale

Tudi pri kavbojkah velja poudariti, da je bilo odvisno, kakšno delovno

neformalnost in neurejenost na delovnem mestu.

mesto so ženske imele v podjetju, pa tudi, kje so bile zaposlene. V

Za mlade, ki so nosili kavbojke v 1970-ih letih, so predstavljale kompleksen

socializmu so bili prisotni različni mehanizmi discipliniranja, kot so spol,

niz pomenov, ker niso bile samo simbol kapitalističnega Zahoda, ampak

razred, lokalna zaznamovanost in družinska tradicija, ki so vplivali

tudi uniforma upora mladih, tako v Jugoslaviji, kjer so veljale za zaželen

hkrati. Izjemno pomembna je bila v socialistični Sloveniji tudi regionalna

motiv v popularni kulturi (Kolanović 2011), kot tudi na Zahodu v boju

zaznamovanost, saj so se regije razvijale zelo raznoliko, kar je rezultiralo

proti različnim avtoritarnim oblikam (Fehérváry 2013: 14).126 Medtem ko

v različnih lokalnih tradicijah. Če so imele ženske stik s strankami, so

Sovjetska zveza ni nikoli pridobila dovoljenja za proizvodnjo kavbojk, sta

bile hlače običajno prepovedane, sicer pa so bile dovoljene. Ana, rojena

Jugoslavija in Madžarska konec 1970-ih let pridobili dovoljenje za

leta 1957 v Beogradu, po poklicu ekonomska tehnica in zaposlena v

izdelovanje kavbojk znamke Lee Cooper, prav tako sta začeli v 1980-ih

Geoplinu v Šiški, je dejala, da je v službo prihajala v kavbojkah. »Tut drugi

letih proizvajati licenčno verzijo kavbojk Levi's. Proizvodnja zahodnih

so bli tko oblečen. Nisem bla v glavnem tajništvu, sem bla v mal nižjem

kavbojk v teh socialističnih državah kaže na bolj sproščen odnos sistema

tajništvu. Direktor me je vido, sva tut govorila, pa ni nikol nč reko.«

do državljanov. Zaradi kulturne in ideološke izolacije so državljani

Če so se ženske v službi pojavile v hlačah, so vedno tvegale tudi javno

Sovjetske zveze dojemali kavbojke kot ultimativni simbol upora in

osramočenje s strani svojih nadrejenih, kar je še posebno veljalo, če so

svobode. Za razliko od Jugoslovanov in Madžarov ter do določene mere

nosile kavbojke. Joanne Entwistle (2001: 48–50) pravi, da se o oblačilih

tudi Čehov in Poljakov so sovjetski državljani le redko potovali na Zahod,

pogosto govori v moralnih izrazih, kot sta »dobro« in »pravilno«. V

kjer bi lahko kavbojke kupili sami (Bartlett 2010a: 270).

družbeni interakciji igrajo ideje osramočenja in stigme ključno vlogo in se

Mila, ki je bila do upokojitve zaposlena na občini Ljubljana, se je

delno izvršujejo tudi skozi obleko. Če smo neprimerno oblečeni v

spominjala, kako je njena sodelavka izkusila neodobravanje s strani

določeni situaciji, se počutimo osramočene in ranljive. Zadrega je

direktorja glede nošenja kavbojk.

povezana tudi s sramom glede tega, da ne dosegamo standardov,

povezanih z moralnim redom družbenega prostora. Ko se oblečemo, smo

pozorni na norme določenih prostorskih situacij, pri čemer družbena in

126 Od 1960-ih let dalje je v Ameriki nošenje kavbojk veljalo za provokativno, saj je pomenilo premikanje spol-

moralna dimenzija služita omejitvi izbir, ki jih ljudje naredijo pri tem, kar

nih in razrednih meja. Ženske, ki so jih nosile, so z njimi sporočale protest proti modnim strukturam, pove-

nosijo. Kulturne norme ženskega videza vsebujejo dilemo, s katero se

zane so bile feminizmom, z ženskimi pravicami in tudi z identiteto lezbijk (Smith 2008: 243).

soočajo ženske, ki teh norm ne morejo ali nočejo izpolniti, zato je

258 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

259

pomembno razumeti načine, na katere norme videza omejujejo ženska

Takole se je spominjala:

življenja in jih na drugi strani tudi osvobajajo.

Kadar so šefi kam šli, takrat smo v kavbojkah pršle. Potem smo šli pa

Vesna, ki je bila kot administratorka zaposlena v ljubljanskem gradbenem

enkrat za novo leto na Ministrstvo za gospodarstvo. Pridemo ke u

podjetju IMP, se je spominjala, da je prišla njena sodelavka v kavbojkah v

tajništvo ministra in vidmo dve deklce u kavbojkah. Srajčko pa reklc

službo, zaradi česar jo je direktor spravil v zadrego. Ko je šla po stopnicah,

čez. In takrat smo rekle našim starim dedcem: »A ni urejena?« Pol so

jo je poklical:

pa nekak … »No, v redu,« da v hlačnih kustimih že še. Potem se je pa

»Gospodična, lahko mal počakate?« Se je ustavla, je rekla: »Prosm?«

vodstvo pr nas zamenjal in smo hodile s šefico vred v kavbojkah v

Je reko: »Glejte, pol ure mate časa, da greste domov, se preoblečete,

službo.

ker v teh prostorih v kavbojkah delala ne boste. Lahko si oblečete

normalne hlače al pa krilo, v kavbojkah se pa tukej delalo ne bo,

Povojna socialistična ideologija je ženskam ponudila raznolike identitete

dokler sem js direktor.« In je samo zardela, se obrnala in je šla in se je

– ne le identiteto mater in žena, ampak tudi identiteto delavk, potrošnic,

preoblekla. Klasične hlače tut po tem, ko smo ble na zbornici,

delavskih heroin in političnih aktivistk, te vzorce pa so potem ženske

so ble dovoljene, kavbojke pa dolg ne, ker mi smo ogromno delal z

živele na svoj način . . Raznolike identitete so ženskam omogočile več

zunanjimi ljudmi, pr nas se je na stotine ljudi v dnevu zvrstil, strank

diskurzivnih orodij za pogajanje in izražanje njihovih potreb in želja,

in vsega in si moral bit temu primerno urejen. V glavnem smo

delavke pa so imele več priložnosti za preizpraševanje avtoritete in

ble bl v kustimčkih in tko. Kustimi, salonarji. Tut lahko hlačni

pomena socializma ter ženskosti in dela v njem (Fidelis 2010: 62). Kot je

kustimi, samo da niso ble kavbojke.

mogoče razbrati iz pripovedovanja sogovornic, so s hlačami iskale lastno

opredelitev emancipacije in preizpraševale ter izzivale družbene podobe

Direktorjeve prepovedi glede nošenja kavbojk so sogovornice tudi kršile

nove socialistične ženske.

in se jim upirale z argumenti. Darja je opisala proces »demokratizacije

neformalnosti« (Misztal 2002: 44), ki pomeni situacijo, v kateri so

Sonja je večkrat pojasnila, da so morale biti s sodelavkami v službi lepo

nekatere prej nesprejete oblike vedenja postale vključene v uradno vlogo

oblečene, hlače pa so v tem kontekstu predstavljale oblačilo, ki je bilo

in označuje prilagoditev na globalne pogoje v hierarhično slabše

nasprotje lepemu in elegantnemu. Ženska, ki je oblekla hlače za v službo

strukturiranih organizacijah.

v predstavniškem podjetju, je veljala za »zmešano«, kot se je izrazila

127

Danica. Hlače so označevale pomanjkanje spoštovanja na delu in v drugih

formalnih priložnostih, še posebej kavbojke. S tem ko so sogovornice

127 V današnjih podjetjih so zaposleni oblečeni običajno, neuradno in sproščeno in od njih se pričakuje, da bodo

oblekle hlače, prepovedi navkljub, so skozi obleko izpogajale stopnjo

razvili intimne odnose s sodelavci. Barbara Misztal (2002: 63–64) pravi, da se s tem, ko se zaposlene spod-

osvoboditve in hlače uporabile kot orodje za izražanje nestrinjanja s

buja, da pridejo v službo oblečeni neformalno (v kavbojkah), ustvarja kultura, ki pri zaposlenih vzbuja pre-

pritiskom direktorja kot avtoritete v socialističnem sistemu. Podjetja, v

pričanje, da imajo malo več avtonomije in varnosti, s čimer postanejo bolj predani korporativnim ciljem.

katerih so bile zaposlene, sogovornic niso samo omejevala, ampak so jim

Toda te nove strategije samo nadomeščajo eno obliko konformizma z drugo. V korporativnih sektorjih, kjer

omogočala tudi bolj refleksivno preizpraševanje in premišljevanje o

se delavce spodbuja, da pridejo neformalno oblečeni, ima to za posledico ustvarjanje novih oblik podložno-

sti, prav tako pa ne smemo pozabiti, da se razlike v zaslužkih med tistimi na vrhu in dnu višajo, zato večanje

primernosti in zaželenosti formalnih struktur ter pogajanje glede pravil

neformalnosti na delovnem mestu ne prispeva k dejanski spremembi formalne strukture moči.

260 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

261

oblačenja na delovnem mestu.

Jože Prinčič (2008a: 42) ugotavlja, da so pri direktorjih uspešnih





3.3


socialističnih podjetij od 1960-ih let dalje do izraza prišle podjetniške

lastnosti, kot je iskanje novih priložnosti, pridobivanje denarnih sredstev

in politične podpore ter povezovanje s tujimi partnerji za nastop na

Dekoracija ženskega telesa

skupnih tujih trgih. Da so direktorji dosegli konkurenčnost domačih





za urejen videz


podjetij, so se morali poslovno in razvojno čim bolj približati merilom

trgov zahodnoevropskih držav. Jože Šircelj v knjigi Moderni poslovni

Urejenost in družbene vrednote

bonton (1992: 127) pravi, da vprašanje, kako naj bodo zaposleni oblečeni,

obuti in počesani, vpliva na imidž in ugled podjetja in je izraz njegovega

Sonja je večkrat poudarila, da je direktor v službi zaradi sestankov in

organizacijskega sloga in kulture, Dalibor Soldatić in Miodrag Džuvarević

obiskov poslovnih partnerjev iz tujine zahteval, da je vedno lepo in

(1973: 39) pa sta v knjigi Poslovni bonton zapisala, da je v poslovnem svetu

urejeno oblečena. Urejena ženska je bila po mnenju Sonje tista, ki je bila

pomembna »embalaža« uslužbencev, ki so ogledalo delovne organizacije.

»elegantno in pravilno oblečena in obuta, z lepo frizuro«. Besedna zveza

Ker so mnoge moje sogovornice delale v predstavniških podjetjih, ki so

»urediti se« nakazuje na to, da obstaja neposredna povezava med videzom

poslovala z različnimi zunanjimi poslovnimi partnerji, je podjetje želelo

in vedenjem človeka. Urejenost predstavlja »notranje« stanje človeka,

nanje narediti dober vtis tudi z oblačili zaposlenih. Če so sogovornice

njegovo moralo, ki se manifestira navzven v zunanji podobi. Če si urejen,

nosile hlače ali kavbojke, ki so bile v očeh direktorja simbol nedostojnosti,

pomeni, da se vedeš primerno in da si družbeno spoštovan ter

pomanjkanja elegance in neurejenosti, so s tem zunanjim poslovnim

legitimiran. Biti neurejen ne pomeni samo biti umazan in zanemarjen,

partnerjem posredno sporočale, da je takšno tudi podjetje, za katerega

ampak pomeni tudi karakteristike posameznika, kot so neskrbnost,

delajo. Kot ugotavlja Pierre Bourdieu (2010: 116–117), se ženskam v

malomarnost in celo težnja k iskanju težav.128

podjetjih pripisuje podobna vloga kot doma, kjer upravljajo z družinskim

Ker se je urejenost izkazala za ključno vrednoto pri razumevanju hlač

simbolnim kapitalom. V podjetjih so zadolžene za predstavitev podjetja,

kot oblačila za izzivanje direktorjeve avtoritete v podjetju, bom sedaj

sprejemanje gostov in za gostoljubje, s čimer pomagajo povečati simbolni

podrobneje prikazala, kakšen pomen so sogovornice pripisovale pojmu

kapital podjetja. Dejavnosti podjetij zato zahtevajo skrbnost glede videza

»biti urejen« in kaj so z urejenim zunanjim videzom in z dekoracijo

in zapeljevanja, ki ustreza vlogi, tradicionalno dodeljeni ženski.

svojega telesa želele postati. Pri tem velja omeniti, da obleko razumem

128 V SSKJ je mogoče najti naslednje pomene glagola »urediti (se)«: »priti v stanje, skladno s pravili, zahteva-



mi«, »narediti, da pride kaj v stanje, ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti si lase,

obleko; elegantno se urediti«. »Biti urejen« pomeni »držati se določenega reda, pravil: idejno, moralno

urejen«, »neurejen« pa označuje duševno in notranje neurejenega človeka (http:/ bos.zrc-sazu.si/sskj.

html, dostop 25. 2. 2015).

262 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

263

kot celostno zunanjo podobo človeka, skupaj z dekoracijo telesa.

jugoslovanskega sistema v primerjavi s sovjetskim, saj je v obdobju

Opredelila jo bom kot »sestav telesnih modifikacij in/ali dodatkov, ki jih

hladne vojne Jugoslavija predstavljala prostor političnih bojev Vzhoda in

kaže oseba pri komuniciranju z drugimi bitji« (Eicher in Roach-Higgins

Zahoda. Jugoslovanski medijski trg se je od leta 1950 vse bolj odmikal od

1997: 5). Janja Žagar (2011: 34) uporablja izraz »oblačilni videz«, s katerim

»trdih novic« in političnih vsebin k zabavi in novicam s področja

opisuje del osebnega videza, ki ga določajo obleke in oblačilni dodatki;

življenjskega sloga, ki so bile povezane s porajajočo se potrošno kulturo.

tudi predmete, ki spremenijo človeško telo v oblečeno telo; oblačenje ali

Potrošnja je postajala vedno bolj povezana z užitkom, nakupovanje je

oblačilne prakse, če gre za ravnaje v zvezi z obleko (izbiro, vzdrževanje in

postajalo užitkarsko in prostočasno opravilo, dom pa individualiziran

vsakovrstno rabo, tudi krašenje). Oblačilni videz posameznika je torej del

prostor izražanja okusa in identitete.129

širšega vsebinskega konteksta osebnega videza.

Odkar se je socialistični civilizacijski proces manifestiral skozi obleko in

Do največje družbene emancipacije žensk v slovenski in jugoslovanski

dobre manire, so ženske postale glavni prejemniki novega okusa (Bartlett

družbi je prišlo v obdobju med letoma 1945 in 1953. Tiste, ki so se borile v

2010a: 189). V revijah so se pojavljali članki o nakitu, pričeskah, modi,

partizanih, so bile najpomembnejši vzor splošne emancipacije vseh

kozmetiki in drugih ženskih atributih, ki so spodbujali ženske h krašenju

generacij starejših in mlajših jugoslovanskih žensk, saj so se med 2.

njihove zunanjosti za privlačni videz. S tem, ko so se začeli pojavljati

svetovno vojno emancipirale in po njej ostale aktivne v javni sferi (Pantelić

članki o modi, se je ustvarjal vtis, da moda ni bila brezpogojno buržujska

2011). Javna podoba žensk takoj po 2. svetovni vojni je bila emancipirana,

perverzija, ampak legitimen fenomen sodobnega socialističnega življenja,

izobražena, zaposlena in politično aktivna ženska, ki je soustvarjala

pravi Susan Reid (2007: 63). Djurdja Bartlett (2010b: 413) meni, da so

družbenoekonomsko sfero, pri čemer so emancipacijo žensk dojemali

imele urbane in elegantne zahodne obleke posebno ideološko funkcijo v

kot pomemben element zmage socializma nad demokratičnim

domačem socialističnem modnem tisku. Predstavljale so namreč

liberalizmom.

jugoslovansko bližnjico od povojne revščine in tehnološke zaostalosti ter

V prvi povojni fazi socializma je bila ženskam pripisana vloga delavk in

ruralnosti do visoko razvite in urbanizirane socialistične družbe.

mater, od katerih se zaradi družbeno predpisanih vlog ni pričakovalo, da

Konstruiranje ženskosti v socialistični Jugoslaviji je odsevalo družbeno

so tudi ženstvene. Od 1950-ih let dalje se je ta lik vse bolj umikal liku

moralo, povezano s telesom in oblačilno politiko. Pri tem velja opozoriti

ženstvene ženske in potrošnice. Pod vplivi zahodne kulture potrošnje so

se v ženskih revijah vedno pogosteje pojavljali nasveti za gospodinje,

129 V 1950-ih letih prejšnjega stoletja se je v Jugoslaviji začelo pojavljati vedno več revij, ki so prikazovale

prikazovanje ženskega aktivizma pa je bilo zamenjano z modnimi

modne vsebine. Po vojni so izšle tudi štiri številke Mode, ki jo je izdal AFŽ o pariški modi in kozmetičnih

stranmi. Po formalnem izenačenju ženskih pravic z moškimi se je v 1950-

nasvetih, da bi preprečil vstop tovrstnih tujih revij na domači trg, leta 1957 pa je začela izhajati revija Ma-

ih letih z ukinitvijo AFŽ-ja, kot ugotavlja Smiljana Milinkov (2014), začne

neken, ki je navkljub moški obliki imena nagovarjala ženske. Konec 1960-ih let, ko se je standard v Jugosla-

proces retradicionalizacije jugoslovanske družbe.

viji precej zvišal v primerjavi s povojnim, se je v Sloveniji pojavila revija Ona (1969–1971), ki je bila licenčna revija pariške revije Elle in je v slovenski prostor uvedla »ženske« žurnalistične vsebine, kot sta psihološki

Radina Vučetić (2012) pravi, da se je Jugoslavija po sporu s Sovjetsko

kotiček in portreti slavnih. Ko je prenehala izhajati Ona, se je na slovenskem trgu ženskih revij pojavila Jana

Zvezo leta 1948 vedno bolj obračala na Zahod, k ameriški kulturi džeza,

(1971–2015), ki se je ukvarjala s skrbjo za žensko telo in modo ter prikazovala nasvete glede urejanja sta-

hollywoodski produkciji in množični potrošnji, da bi pokazala liberalnost

novanja.

264 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

265

na to, kar pravi Cas Wouters (2007: 1), in sicer, da morajo »dobre manire«

iz njega ukrojile dvodelno obleko. Ta lahek kostum bomo lahko

priti »naravno«, avtomatično, in postati globoko ukoreninjena »druga

uporabljale vse leto. Pozimi nam bo nadomestil večerno obleko,

narava«, sicer nimajo učinka. Knjiga Ilustrirani bonton & protokol, ki

poleti in v toplejših spomladanskih in jesenskih dnevih pa nam bo

govori o dobrih manirah v Jugoslaviji, katere avtor je Đorđe Zelmanović

rabil za popoldanski kostum. (Pelhan 1957b: 225)

(1990 [1962]; gl. tudi Bevk 1957; Dolenc 1958; Theuerschuh 1958), je

V časopisu Sodobno gospodinjstvo piše, da je vsesplošna težnja po

predpisovala cel niz vrednot, povezanih z urejenim oblačenjem žensk, s

družbenem napredku socializma vključevala tudi vzgojo okusa, kar je

čistostjo, primernostjo in s skromnostjo, pri čemer je morala biti obleka

bila naloga tekstilne industrije in trgovine, ki sta usmerjali razvoj okusa

funkcionalna, a ne ekstravagantna, ženstvena in ne vulgarna. Prav tako

ljudi v oblačenju (Beltram 1959a: 35). Pri tem je bil nakup dobrega blaga

je bilo ženskam svetovano, da mora biti pri večerni obleki, ki so jo lahko

dojet tudi kot družbeno koristno dejanje, ker je z denarjem, ki ga je za

spremljali krzno, rokavice, nakit in lepi čevlji, njihova domišljija na

nakup prejela tovarna, potrošnik omogočil, da je tovarna še naprej

določeni točki omejena zaradi denarnih razlogov ali samonadzora.

izdelovala podobno blago. V tem naj bi se socialistična proizvodnja, ki je

Jugoslovanski mediji v 1960-ih letih so priporočali nakup majhne črne

poskušala zadostiti potrebam ljudi, razlikovala od kapitalistične, ki je

obleke, ki je izpolnjevala nov socialistični kriterij »brezčasne« elegance.

stremela k dobičku. Toda hkrati so bili proizvajalci tudi v jugoslovanski

Predstavljala je najnovejšo modo in učinkovito bližnjico do zahodne

socialistični družbeni ureditvi odvisni od trga, zato je bilo pomembno, da

ženskosti, ki je bila preprosta, funkcionalna in demokratična. Prej

so potrošniki s postavljanjem svojih zahtev izboljševali proizvodnjo, pri

zavračane kategorije, kot so čednost, ženskost in eleganca, so bile sedaj

tem pa so si morali najprej privzgojiti čut za kvaliteto (Malešič 1957: 37).

nevtralizirane s preprostostjo in funkcionalnostjo in so veliko prispevale

Ta se je manifestiral tudi v tem, da je bilo mladim odsvetovano nošenje

k estetiki socialističnega dobrega okusa (Bartlett 2010a: 205).130 Tudi

krojev, ki so posnemali modele filmskih zvezdnikov, pri oblačenju pa je

časopis Sodobno gospodinjstvo je svetoval ženskam, naj imajo doma črno

bila pomembna egalitarnost, saj so oblačila deklet, ki so se od vrstnic

obleko za vsako priložnost, ki jo lahko inovativno dopolnijo z modnimi

močno razlikovala, veljala za nevzgojna. »Garderoba mladih deklet naj bo

dodatki, da bi prikrile skromno izbiro v omari:

takšna, da bo podobna skladnemu in očarljivemu šopku, v katerem ne bo

dragih in izjemnih cvetov. Tako ne bomo prizadeli tistih, ki jim starši ne

»Vsaka si more privoščiti tako imenovano večerno obleko. Nekatere

morejo kupovati dragih oblek« (P. 1957: 175). Toda kljub temu so tudi v

imajo sicer izrazito večerne obleke, krojene iz dragih tkanin, druge

jugoslovanski družbi obstajale razlike, ki so se navzven manifestirale v

pa takšno obleko, ki jo morejo uporabiti v vsakem dnevnem času, za

obleki. Leta 1959 je jugoslovanska revija Globus vpeljala tedenske

slovesne prilike pa jo znajo s skromnimi sredstvi dopolniti. […] Če

prispevke z naslovom »Diorji so med nami«, namenjene lastnikom

nimamo bogate izbire oblek, si kupimo črno volneno blago, in bomo

domačih modnih salonov in modnim oblikovalcem. Ena izmed lastnic

domačega zasebnega salona je dejala, da jo je navdahnila francoska

130 Djurdja Bartlett (2010a: 205) navaja, da je leta 1964 revija Svijet razpisala nagrado za najboljšo obleko, ki je kultura, vendar je izbrala samo ideje, primerne za »naše pogoje«.

morala biti preprosta, izvirna, elegantna in praktična ter služiti različnim namenom. Morala je biti proizve-

Christian Dior je oblačil francoski zgornji razred in nove bogataše,

dena iz domačega blaga in za domač trg. Zmagala je majhna mornarska obleka s satenastim ovratnikom, ki

jugoslovanski modni oblikovalci oz. jugoslovanski »Diorji« pa so po svoje

je temeljila na zahodnih modnih trendih in uporabi socialističnih konceptov praktičnosti in spodobnosti.

266 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

267

skrbeli za socialistično elito in oblačili ženske, ki so bile na visokih

izogniti uniformiranosti v oblačenju in stremeti k uporabi različnih barv,

političnih položajih v državi in jo predstavljale v tujini ter so zato

vzorcev in tkanin ter slediti modnim novostim. Jugoslovanska

potrebovale elegantno in funkcionalno obleko (Bartlett 2010a: 134, 154).

socialistična moda naj bi se ravnala po modi izven njenih meja, pri čemer

K uveljavljanju konfekcijskega načina oblačenja in oblačilni proizvodnji v

je bilo omenjeno, da so prihajali vplivi iz tujine s prevelikim zaostankom.

socialistični Sloveniji so pripomogli sejmi mode in modne revije. Sejem

Spodbujalo se je prikazovanje delovnih oblek, tudi za dom, službo in za

mode iz leta 1959 je pri avtorici Živi Beltram (1959a: 34) vzbudil mnogo

zabavo, pri čemer pa se je bilo treba izogniti monotonosti in ponavljanju

nelagodja, ker ni izhajal iz potreb in razmer socialistične Jugoslavije.

(Pelhan 1957a: 93–94).

131

Avtorica je modnemu kreatorju očitala nepraktičnost: »Praktičen? Čemu

Sonja je izpostavila določeno znanje oziroma kompetence pri tem, da se

neki! Saj tudi Dior ne riše za ženske, ki potrebujejo praktično obleko!

znaš urediti:

Njegovi klienti so vendar vsega navajeni ameriški bogataši.« Vprašala se

je tudi: »Ali pri nas sploh imamo žene, ki se lahko in hočejo tako oblačiti,

Ker ena, ko sva ble v pisarni skupej, ni bla tko urejena. Je mela

in če so, veliko jih gotovo ni, so ravno one tako pomembne, da je treba

mastne lase in je blo to res zelo grdo. Ona je mela lepo frizuro samo

njim na čast prirejati tako drage revije, drugi pa naj pasejo oči in 'vzgajajo'

takrat, ko je šla k frizerju, sama se pa nekak ni znala negovat. Tudi,

svoj okus?« Kritizirala je tudi to, da si je sejem mode na račun povprečne

ko je dobila od kje kakšno obleko, je bla tko čudn oblečena, da, js

žene, delavke, privoščil nekaj neokusnih šal, in se zato vprašala: »Kako bi

priznam, men je blo nerodno. Res. Sestra men govori, da mam js to v

preprečili, da ne bi iz socialističnih virov napajali malomeščanstvo?«

sebi, da se znam oblečt.

(Beltram 1959a: 34).132

Sama je svoj občutek za urejenost opisala kot nekaj inherentnega in ne

V časopisu Sodobno gospodinjstvo so avtorji člankov kritizirali modne

priučenega. Urejenost oziroma »znati se obleči« Sonja opiše kot lastnost,

revije, ker niso predstavljale oblačil za vse postave in starosti ter tudi

ki ni nujno povezana s količino finančnih sredstev, ampak predvsem z

raznolikih oblek za različne priložnosti. Poudarjali so tudi, da se je treba

znanjem glede kombiniranja oblačil:

Lahko maš čist navadno obleko, skromno, ampak si lahko luštn

131 Te potrebe so se navezovale na potrebe večine žensk, ki pa so bile delavke, zato bi morale modne revije in

oblečen. Lahko maš pa ne vem kakšne obleke, k so te stale ne vem

trgovine upoštevati, da ženske delajo v tovarnah in uradih, v kmetijskih proizvodih in doma. V tem smislu sta

bili prikazovanje in prodaja prevelikega števila »boljših« oblačil nepotrebni, saj so ženske delavke potrebo-

kolk denarja, pa nisi lepo oblečen, k se ne znaš oblečt. Ena sorodnica

vale večjo izbiro trpežnejšega in hkrati modnega blaga (P. 1958: 17).

ma lepe obleke, pa ni nikoli lepo oblečena, ker si ne zna kombinirat.

132 Očitek modnim revijam, da prikazujejo preveč slavnostnih namesto praktičnih oblačil, je bil prisoten tudi

Sonja je pozornost usmerila v svoje črne hlače in dejala: »Recimo, to so

naslednje leto. »Kakor smo v vsem našem gospodarskem sistemu ubrali svojsko pot, tako bi se morale tudi

črne hlače, pa to …« in s prstom pokazala na svoj pulover lila barve. »Če bi

modne revije prilagoditi našim prilikam in biti namenjene vsem ljudem« (P. 1960: 50). Delavka iz Kartonažne

si js oblekla modro bluzo al pa jopco, ne bi bla primerno oblečena,« je

tovarne je pogrešala več primerov dolgih ženskih hlač, ki so že veljale za nepogrešljivi del garderobe takra-

zaključila. Kot pravi Pierre Bourdieu (2002), so okus, znanje in ostale

tne delovne žene, in menila: »Obleke bi morale biti izbrane tako, da bi ustrezale hkrati različnim prilikam.

oblike kulturnih kompetenc vkodirane kot nekaj prirojenega – nekaj, kar

Me si ne moremo umisliti posebej obleke za službo, posebej za popoldan in spet drugo za prireditve« (P.

nekdo »je«, ne, kar »ima«. Zaradi teh kulturnih kompetenc in znanj ljudje

1960: 52).

268 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

269

družbeno niso konstruirani kot enaki, ampak so hierarhično organizirani

(2005: 164–165), in dodaja, da oblačila vsebujejo sledi tistega, ki jih nosi.

v razrede, »narejeni v neenakost« (Walkerdine in Lucey 1989). Če so

Daniel Miller (2010: 152) meni, da je treba raziskovati, kako stvari, kot je

kulturni in simbolni označevalci razreda konstituirani kot prirojeni,

obleka, ne le reprezentirajo ljudi, ampak jih tudi soustvarjajo. Na temelju

potem mora premik od nižjega k višjemu družbenemu razredu vsebovati

Heglove Fenomenologije duha razvije dialektično teorijo materialne

opazne spremembe v sebstvu ženske, ki mora razširiti svoje poznavanje

kulture, ki predvideva, da ne obstaja ločitev med subjektom in predmeti.

oblačenja in pridobiti čim več okusa.

Podobno ugotavlja tudi Sophie Woodward (2005: 38), ki meni, da obstaja

Urejenost vsebuje tudi znanje o estetski ustreznosti, ki se skriva v nošenju

nenehna interakcija med oblačili in dejavnostjo nosilca, saj oblačilo ne

oblačil, ki izražajo posameznika, njegovo znanje in kompetence, in je

dominira redu ljudi ali obratno, ampak obstaja zapletena interakcija med

odvisna od tega, kako posameznik dojema samega sebe. Anthony Giddens

obema. Daniel Miller (2005) opozarja, da sodobne raziskave materialne

(1991: 53) meni, da posamezniki v obdobju pozne moderne dojemajo »jaz«

kulture presegajo in zavračajo takšen preprost dualizem. Po njegovem

kot samorefleksiven projekt v smislu lastne biografije, kar pomeni, da je

mnenju estetika in občutek oblačil na telesu omogočata objektivacijo

subjekt tisto, kar naredi iz sebe, s čimer vsa odgovornost za lastno

mitov, kozmologije, morale, moči in vrednot. Na podlagi predmetov, kot

transformacijo obleži na njem, zato je prisiljen najti to, kar mu bo v

je obleka, spoznamo naravo naših odnosov, saj tekstil ni samo videz,

procesu samokonstrukcije najbolje služilo. Kot ugotavlja Sophie

ampak predvsem oblika vsakdanje izkušnje (Miller 2005: 14).

Woodward (2007), lahko oblačenje dojemamo kot konstrukcijo identitete.

Urejenost so sogovornicam poskušale privzgojiti predvsem njihove

Ženske namreč opredeljujejo svoje identitete skozi specifične oblačilne

matere, ki so jih že v mladosti učile in jim podajale kulturne norme glede

predmete, ki jih ne dojemajo le v abstraktnem smislu, ampak vidijo sebe

urejenega ženskega videza. Če se navežemo na Pierra Bourdieuja (2010:

skozi konkretne predmete v omari. Oblačila so zato medij, skozi katerega

114), ženske prispevajo k produkciji in reprodukciji simbolnega kapitala v

lahko ženske sebstvo izrazijo, hkrati pa ga z njimi tudi ustvarjajo. Tako

družini, ki ga izkazujejo s kultivacijo svojega videza s pomočjo kozmetike

lahko določeno oblačilo poveča občutek samozavesti pri ženski ali

in oblačil, s čimer opozarjajo na simbolni družinski kapital, zato so

obratno.

umeščene na raven videza in ugajanja. Marica, vzgojiteljica iz okolice

Danes antropologi poudarjajo, da obleka ni le diskurzivna, ampak

Celja, rojena leta 1944, se je spominjala, da je bila njena mama vedno

predvsem telesna praksa, ki določa način doživljanja telesa in njegovo

urejena, prav tako pa je na enak način vzgajala tudi njo, in sama tem

uporabo, saj vpliva na hojo, držo, mimiko in predstavlja tudi utelešeno

napotkom še danes sledi.

aktivnost, ne le predmet (Bartulović 2014; Mesarič 2005; Entwistle 2015;

Entwistle in Wilson 2001; Woodward 2007 idr.). Karl Marx (1961 [1919])

Že od majhnega me je vedno navajala na tisto lepo. Čeprav v tistih

je menil, da se dobrine pojavljajo na svetu, kot da so prišle od nikoder,

časih po vojni ni blo za dobiti, ne vem od kod je scoprala, da je še kako

proces njihove proizvodnje pa jih prikazuje kot neodvisna bitja,

blago dobila, da mi je njena sestra, ki je bla šivilja, vedno lepo šivala,

obdarjena z življenjem. Ideja fetiša v antropološki literaturi je bila od

da sem bla lepo oblečena v lepe oblekce. Že od majhnga me je navajala

začetka povezana s predmeti, ki so jih ljudje nosili ali so se nahajali blizu

da je treba bit urejen, počesan, umit. Ko sn šla v šolo, je rekla: »A maš

telesa. Ta bližina je preobrazila tistega, ki jih je nosil, pravi Kitty Hauser

robček v žepu?« Sn rekla: »Mam.« Pa je še pogledala, če ga res mam,

270 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

271

ker včasih so se otroc brisal v rokav. To je blo za njo neki groznga.

pogleda pa mi komplimente daje, pol je blo pa to kr vedno, pa sem

Vedno mi je govorila: »Veš, ženska mora vedno gledat na to, da je

rekla: »Veste kaj, gospod, js sem to navajena iz službe.« Ne znam se

urejena.« Čeprav je bla preprosta ženska, je pač mela to v sebi in tak

šlampast oblečt. Js ne bi šla ven neurejena.

je vedno me na to navajala. Tudi zdaj mi ni vseeno. Rada se uredim.

Opredelitev urejenosti, ki je bila Sonji privzgojena v službi z direktorjevo

Urejenost, ki se je zrcalila v kompetencah in znanju glede pravilnega

zahtevo po urejenih in elegantnih oblekah, Sonjo spremlja še danes, ko je

oblačenja, so nekaterim sogovornicam poskušali privzgojiti v službi z

že dolgo časa upokojena.

izobraževanji. Vesna, ki je bila kot administratorka zaposlena v gradbenem

podjetju IMP, se je spominjala, da so imeli v obdobju samostojne Slovenije

V iskanju »prave mere«

v službi predavanja glede urejenosti na delovnem mestu.

Sogovornice so mi večkrat dejale, da je bilo izjemno pomembno, da z

Js se spomnem, še par let, preden sem šla v pokoj, je pršla gospa

zunanjim videzom niso izstopale. Vesna je v zvezi s tem, kako se v službi

Marta Kos, je sklicala vse tajnice, vse te, ki smo sodelovale s

pravilno urediti, dejala, da je pomembno, »da si še v okviru te normalne

strankami, v tavlko sejno sobo in je odpredavala svoje o tem, kako

norme, da ne izstopaš«. Meta se je spominjala, da je enkrat v trgovini Pri

morš bit oblečen. Ona je mela zlo strog protokol. Tut polet ne brez

Janezu nasproti ljubljanske tržnice kupila lepo obleko.

žab. Ne na naramnce nobene stvari. Rama more bit vedno pokrita.

Brez dekoltejev. Od vseh teh predavanj morš ti vzet nekej, ne sto

Pa tlele (pokaže na vrat) je mela za zavezat, pa Ante reče: »Tega pa

procentov, ampak tolk, da si še v okviru te normalne norme, da ne

ti ne boš nosila.« Sem rekla: »Zakaj ne? Mene ne mot, če pa tebe mot,

izstopaš, bom rekla. Men je blo to normalno, ker če sem pršla ke notr

pa stran poglej.« »Ne, ne boš.« Zarad tega, k da neki izstopam. Js

v sejno sobo, kjer je sedel 40 direktorjev, sej je blo v mojem interesu,

sem itak izstopala zmeri, k sem mela mal drugačno.

da sem bla tut js urejena.

Sogovornice so pogosto omenjale, da je bilo treba pri oblačenju, v procesu

Sonjina omara oblačil je bila močno zaznamovana s tem, da je delala v

»ustvarjanja urejenosti«, najti »pravo mero«, ki je vključevala sledenje

predstavniškem podjetju Elektro.

trendom, izključevala pa vsakršno ekstremnost in pretirano izstopanje.

Tudi Jože Šircelj v knjigi Moderni poslovni bonton (1992: 136) pravi, da

Sem se tko navadla. Krila pa obleke sem mela, da sem potem bla

»obleka naredi človeka ali pa ga skazi, če ne najde prave mere in se spozabi

vedno elegantno oblečena. Pol, k sem bla v penziji, sem mela preveč

nad dobrim okusom«. »Biti urejena« je torej poleg ekonomskih sredstev

lepih oblek v omari. Nisem vedla, kdaj naj to ponosim. Za doma ne

zahtevalo tudi znanje, ki je izražalo kulturne kompetence glede okusa,

morš met, če delaš, če si z otroki, nisem pa hodila ne vem kam plesat

estetike in občutka za lepoto, eleganco ter predvsem poznavanje tega,

pa tko. V stolpnici je bil zraven mene en sosed, gospod starejši, in ko

kako ujeti »pravo mero«, pri čemer je seveda vedno obstajala nevarnost,

sva se srečala v dvigalu al pa na hodniku, je reko: »Gospa, pa vi ste

da je sogovornice ne bodo ujele. Nakup in nošenje »prave« obleke je vedno

vedno tok elegantno oblečena, skor edina. Kako pa to?« To mi je

vključevalo nevarnost nakupa neprimerne obleke in tveganje, da je ženske

velikrat reko. Najprej sem misla, ah, moški kot moški, pa me mal rad

ne bodo znale nositi na pravi način. Še posebej pri uporabi ličil so morale

272 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

273

biti ženske izjemno previdne, da so ujele »pravo mero« in da z njimi niso

s pričakovanimi normami za ženske, kot so skromnost, čednost,

pretiravale, saj so lahko bile označene za »lahkoživke« ali prostitutke.133

snažnost in spodobnost. Uporaba kozmetike, zlasti šminke in pudra, je

Sogovornice, rojene pred 2. svetovno vojno, so bile vzgojene, da je pri

bila na Slovenskem še v 20. letih znak nečimrnosti, pa tudi povojne

urejenosti najpomembnejša telesna čistoča. Kot urejene ženske so se

dekadence in propada moralnih in družbenih norm (Gombač 2011: 203,

ličile minimalno. Sonja se je spominjala, da se doma nikoli ni ličila zaradi

223). Mojca Ravnik (1981: 79), ki je raziskovala življenje v ljubljanskem

materinega neodobravanja. »Če bi bla našminkana, takrat bi pa blo

delavskem naselju Galjevica, je od sogovornic izvedela, da ženske pred 2.

narobe. Se nkol nisem upala zarad mame šminkat. Ni bla navajena. Moja

svetovno vojno kozmetike niso uporabljale, prav tako pa ji je ena od

mama je zrasla na kmetih. Oni so delal, delal in bli skromno oblečen.«

sogovornic dejala, da ji je, ko je od sestrične v dar dobila šminko, puder in

Velikokrat so mi sogovornice dejale, da se njihove matere niso ličile in da

kolonsko vodo, njena mama vse skupaj vrgla v ogenj.

so bile »naravne«. Ličenje ženskega telesa, ki je bilo vedno povezano z

Jože Dolenc (1958: 77) v knjigi Lepo vedenje (1958) pravi, da »skromnost v

življenjskim obdobjem ter okoliščinami, je bilo v preteklosti precej

obleki kaže več človeške notranje kulture kot prisiljena načičkanost«,

drugačno in je predstavljalo odmik od naravnosti telesa, ki je dolgo časa

kar priča o tem, da je bilo tudi v bontonih v obdobju socializma prisotno

veljala za lepotni ideal. Kot ugotavlja Daniel Miller (2010: 58, 62), gre

prepričanje, da oblačila izražajo notranjo resnico človeka, pri čemer je

pri dekoriranju telesa s pomočjo ličil za vprašanje naravnega in

razkošna obleka odražala površinskost človeka. V socializmu je

umetnega. Mnogo ljudi meni, da si je nadeti ličila in oblačila plehko in

dekoriranje ženskega telesa z ličili in oblačili lahko predstavljalo način

površinsko, ker ni naravno, pri čemer naravno vidimo kot nekaj, kar je

kompenzacije za napake matere narave, pri čemer pa fizična lepota ni

globoko in kar izraža resnico človeka.

mogla nikoli nadomestiti notranje, ki jo na primer predstavlja inteligenca

Maja Gombač (2011: 199) navaja, da so po 1. svetovni vojni mlade zaposlene

(Massino 2012: 233).

ženske postajale vse bolj emancipirane, ekonomsko neodvisne, pa tudi

Ličenje je bilo povezano predvsem z mlajšimi ženskami. Dalibor Soldatić

modno osveščene: odrekle so se utesnjenim oblačilom, oblekle hlače,

in Miodrag Džuvarević (1971: 13) sta skladno z bontonom ženskam

začele so posegati po lepšem spodnjem perilu, strigle so si lase, se začele

svetovala diskretno uporabo ličil. Za mlada dekleta je bonton veleval

ličiti in si puliti obrvi, se depilirati ter javno kaditi. To je bilo v nasprotju

umirjeno uporabo kozmetičnih sredstev, ker jih zaradi mladosti in lepote

niso potrebovale, toda ugotavljala sta tudi, da so ravno one najbolj

kupovale kozmetična sredstva. Sonja si je za razliko od njene mame, ki se

133 V 19. stoletju je zaradi romanticizma, ki je poudarjal naravno, in viktorijanstva, ki je poudarjalo samoobvla-

dovanje, prišlo do neodobravanja glede uporabe kozmetike, še posebej med srednjimi razredi v Angliji in

ni ličila, šminkala ustnice in obrvi ter si lakirala nohte, toda šele kasneje,

Ameriki, kjer je bila uporaba večje količine kozmetike povezana s prostitutkami. Sprejemljive so bile samo

ko se je že odselila od doma. Pri tem je govorila na način, kot da je želela

kreme za obraz za bolj mehko kožo in puder za prikrivanje njenih napak (Smith 2008: 490). Povezavo med

sama pri sebi upravičiti šminkanje:

pretiranim ličenjem in prostitutkami navaja tudi Bryan Turner (2008: 148), ki pravi, da je v začetku 20. sto-

letja zaradi pojava množičnega trga standardiziranih dobrin upravljanje z zunanjostjo telesa postalo dose-

Ne zato, ker bi se afnala, ampak zato, ker so nohti bolj urejeni, ne

gljivo ne samo višjemu razredu, ampak tudi nižjim razredom. Skupaj s to demokratizacijo je postajala upo-

vem. Doma pr starših se nisem šminkala. Niso takrat dovolil. So rekl,

raba prevelike količine kozmetike v Angliji vedno bolj povezana s prostitutkami, še posebno šminka in

da se afnamo. Pol, k sem bla že poročena pa k smo pršl mal na

maskara (Kern v Turner 2008: 490).

počitnce z otroci, sem se že mal našminkala pa nohte tut.

274 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

275

Sonja je poudarila, da se ni šminkala z namenom »afnanja«, ki je imelo

Ličenje žensk je lahko naletelo na neodobravanje tudi s strani njihovih

zanjo negativno konotacijo, tudi zato, ker je to pomenilo, da je želela

bratov. Darja se je spominjala:

izstopati od povprečja, kar bi posledično pomenilo, da ne bi mogla ujeti

»prave mere«.134 Pretirano dekorirana zunanjost žensk je bila neposredno

Mama ni nč rekla, brat me je sekiru: »Takoj dol, takoj dol!« Naš

povezana z njihovim vedenjem, ki naj bi bilo izumetničeno in nenaravno.

Marjan je bil opasn. Js sn takrat hodila u srednjo šolo. Mene in

Đorđe Zelmanović (1990 [1962]: 21) je v knjigi Ilustrirani bonton & protokol

Matejo. Veš kak naju je sekiru. Mateja je tako delala frizersko šolo.

svetoval, naj si ženska z ličili obraza ne poslikava, ampak naj ga samo

Tam so se to učil. Js sn se pa mazala tko na šverc. Doma ne, tko po

poudari na nevsiljiv način. Pravilna in poznavalska izbira barv ter

pot. Enkrat me je srečo na mostu, k sn šla jst u šolo, on pa ne vem

njihova zmerna uporaba in spretno kombiniranje so žensko lahko

od kje. »Takoj dol, takoj dol! Robec uzem pa …«

polepšale, s pretiravanjem pa je bil dosežen nasproten učinek.135 Tudi Jože

Dolenc (1958: 80) pravi, da »lepotičenje« oziroma pretiravanje v uporabi

Sogovornice so torej ličila skrivale pred družinskimi člani in se ličile

ličil lahko učinkuje smešno.

izven doma, na poti v šolo, na zmenek, v službo …

Ličenje je po mnenju Silve, trgovke, rojene leta 1952 v Krki, ki pripada

Poleg ličenja je za odmik od naravnega veljala tudi frizura, ki je bila

nekoliko mlajši generaciji žensk, veljalo za simbol pregrešnosti in

pomemben del urejenosti pri sogovornicah in je lahko, podobno kot ličila,

pohujšljivosti. Takole je opisala, kako je s svojim ličenjem izzvala

izzivala neodobravanje zaradi »afnanja«, ki se je povezovalo z novo

avtoriteto svojega očeta:

frizuro. Meta se je spominjala, na kakšno neodobravanje je naletela pri

svojem očetu, ko je prišla domov z novo trajno:

»Ko sem hodla v srednjo šolo, so se punce šminkale, lakirale nohte in

sem si tut js to nabavla. Doma se nisem upala našminkat, nekje na

Ne vem, če ni blo glih med okupacijo, še nisem bla stara 18 let.

poti, ko sem šla na avtobus. Se je pa to zgodil … Acetona ni blo. Lak

Trajno sva šle pa midve na skrivaj z eno mojo prjatlco delat, ker sva

mi je ostal. Oče mi je pol šel v torbo in z nožem sem mogla pred njim

se bale doma, kako bo. Sva šle k mami od prjatlce. To je bla tista

vse dol postrgat in vse mi je v ogenj zmeto. Sn pa jokala pa sn si z

železna trajna, elektrika je bla v vsakem viklerju. Pol sem bla pa tko

nožem dol strgala. 'To ti men ne boš delala.' Ni mi pusto. 'Pr men,

skravžlana. Joj, js pa domov pridem, mama me pogleda, prov:

dokler boš v moji hiši, se ne boš'.«

»Jej, kaj bo pa ata reku?« On je hoto, da mam js kite skos. Joj, takrat

mi še na misel ni pršlo … Pa sej ne more nč, če je že trajna, ne? Potem

pa oče domov pride, js sem bla pa u rut. Sn bla pol kr ene par dni u

134 Izraz »afna« po SSKJ označuje »človeka z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti žen-

rut. Pa prov oče mami: »Ja kako Meta u rut hodi?« Je rekla: »Js ne

sko«, »afnáti se« pa pomeni »nenaravno, izumetničeno se nositi ali vesti« (http:/ bos.zrc-sazu.si/sskj.

vem, vpraši jo.« Jej, ko je pa vido, da mam skravžlane lase, je pa reko:

html, dostop 10. 3. 2015).

»Prec pejt zdle u kopalnco pod vodo!« A veš, kako je bil hud!

135 Izbran okus je odklanjal vsako pretiravanje in iskanje pozornosti že pred 2. svetovno vojno, kar je razvidno

iz bontona tistega časa, v katerem piše, da imajo prave dame izbran okus, ki se kaže v preprostosti, skla-

Ko sem jo povprašala, zakaj se je oče jezil, je dejala: »To so bli še taki stari

dnosti in čutu za pretiranost v smislu razkošja, preobilja »lišpa« in nakita ter ekstremnih modnih oblik

ljudje, pa neki novga je blo. Ta se pa afna zdej, ne, recimo.«

(Bodanius 1935: 22).

276 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

277



uporaba kozmetike veljala za sredstvo spreminjanja božjega dela, bila

Danica se je spominjala, kako se je upirala svojemu bodočemu možu,

pa je tudi simbol prevzetnosti in skušnjave.136

ki ni želel, da se liči. Ličenje v socialistični Jugoslaviji ni bilo zaželeno tudi

Obljuba modernega dobrega življenja ni bil le zahodni, kapitalistični

zato, ker je veljalo za buržujsko.

fenomen, ampak tudi eksplicitna obljuba socializma. Tako na zahodu

kot tudi na vzhodu Evrope so v povojnem obdobju vzklili urbani načini

K sn se poročila u Beogradu, takrat je blo buržujsko, da se

preživljanja prostega časa in družabnosti, ki so bili omejeni ideološko in

šminkaš. Js sn začela ustnce že pr 16 letih mazat, če se pa nisn, sn

spolno. Kajenje žensk je bilo simbol buržujskosti in zahodne dekadence,

pa zgrizla, de so ble bl rdeče. Pol sn pa kupavala u Goric, za časa

moderna potrošna praksa par excellence, ki je spremljala povojno

Italije, take lahke roseto, ampak 1945, kadar je Filip začel hodit z

okrevanje in družbene spremembe na obeh straneh železne zavese

mano, on partizan, pa so ga drugi: »Kako? Tvoja Danica si farba

(Neuburger 2012: 94–97). Mila, rojena leta 1927 v Dolu pri Ljubljani,

ustnce?« »Ja,« sn rekla, »js si jih farbam.« »Pa mogoče bi blo boljš,

gimnazijska maturantka, zaposlena na občini Ljubljana, je v partizanih

de se ne.« Kokr, to je buržujsko. Pa en čas sn pustila, pa sn se spet

kadila, in ko je prišla nazaj, si je še vedno včasih prižgala cigareto.

začela. Ne tako izzivalno. On je hodo mimo kopalnice zmeri gor

»Maaarija, enkrat pa doma to nardim, je pa sam okrog ušes prletel.« Ko

pa dol, k je čako. Seveda, se je zavleklo, predn … Mal pudra, pa sn

sem jo vprašala, ali od očeta, je dejala: »Ne, ata je bil čist drgačen, mama

čakala, da je šel mimo, pa sn hitro tisto na skrivaj namazala.

pa dosledna. 'To pa ne bo! Samo nej te še jenkrt vidm.' In sem dejansko

Sostanovalci so mu rekli: »Kako, de se Danica šminka?« Pol mi je

nehala. So ble tiste Drava, take smrdljive. Trafike so ble.«

enkrat neki omenu, ampak js nisem … En čas pustim, pa sem spet

začela. Po 1951., 1952. letu smo šli pa u Rim, takrat sn se pa sploh

Kajenje, ki je veljalo za simbol ženske neodvisnosti, je bilo tudi Metin vir

šminkala.

užitka, ki ga je zaradi očetove prepovedi izvajala na skrivaj. Cigarete je

dobila v službi, saj jih v Slovenija sadju zaradi pogostih obiskov poslovnih

Marica, vzgojiteljica iz okolice Celja, rojena leta 1944, se je spominjala,

partnerjev iz tujine ni bilo težko dobiti. Za razliko od Mile, ki je po

da so se meščanke v socializmu ličile z živobarvnimi šminkami in s

prepovedi njene matere nehala kaditi, pa se Meta očetovim pritiskom ni

pudrom v prahu. »Lase so si barvale, niso ble sive, ampak moja mama

uklonila. Toda enkrat je, prepovedi navkljub, pri njej našel cigarete.

je bla iz delavske družine in njeni lasi so bli sivi.« Oblačila in kozmetika

sta imeli v socializmu sprva status »prepovedanih užitkov«. Mary

136 Zgodovina vpliva krščanstva na uporabo kozmetike pravi, da je s širjenjem krščanstva v Rimskem imperiju

Neuburger (2000: 173, 182) pravi, da je država v socializmu s

uporaba kozmetike močno upadla zaradi promoviranja preprostejšega načina življenja in duhovnih vrednot

propagiranjem nove povojne podobe ženske poskušala emancipirati

v nasprotju z materialnimi in posvetnimi (Sherrow 2001: 86). V 15. stoletju v Angliji so krščanski učitelji

njihove buržujske preteklosti in jim hkrati podariti aktivno vlogo

kritizirali uporabo kozmetike, ker naj bi spreminjala božje delo in bila usmerjena proti njegovi volji. Eden

soudeleženk v ekonomiji in politiki. Make-up in lepe pričeske so bile

izmed njih je okaral ženske, ki so uporabljale kozmetiko in jih spraševal, kako lahko molijo k bogu z obra-

videne kot želen del v procesu izgradnje socializma samo v primeru,

zom, ki si ga bog ne lasti? (Camden v Sherrow 2001: 87). Podobno ugotavlja Bryan Turner (2008: 148), ki

da je bila lepota izražena v okviru socialističnih izrazov. Ti izrazi pa

pravi, da sta v krščanstvu kozmetika in dekoracija telesa sinonima za prevzetnost in skušnjavo. Tako je bilo

so bili tudi pod vplivom globoko zasidranega odklonilnega odnosa do

v reformacijskem gibanju urejanje zunanjosti telesa s kozmetiko opredeljeno za nereligiozno dejanje in

kozmetike, ki je izviral tudi iz katoliške vere, skladno s katerim je

manifestacijo aristokratske lenobe.

278 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

279

Js sem domov pršla, to je bla sobota in sem mela kuhno za poribat.

svojo vladavino. Slovenke so pri dekoraciji svojega telesa sprejemale tudi

Pol pa vidm očeta. Tam sedi na tisti kišti pa lepo kadi, js pa ribala

zahodne koncepte ženskih lepotnih standardov in z nakupovanjem

kuhno. Kar naenkrat pa vidim, da ma v rokah moje cigarete. Js sem

zase ter s kultivacijo zunanjega izgleda ustvarile svojo idejo fizične

jih pa dobila od enga. Veš, k so pršli od uzuni, so nam zmeri kej prnesl.

privlačnosti. S pomočjo kozmetičnih proizvodov so poskušale izboljšati

Ene dobre ženske cigarete, al pa kakšne šminke al pa kakšne takšne

svoj fizični izgled in tako še naprej poudarjale svojo ženskost, kar so

stvari. Takrat, ko še ni blo tolk. Na izvozu Slovenija sadje smo me kr

počele na različne načine, najpogosteje s sprotnimi spontanimi in

velik dobile. »Na,« sem rekla, »zdej pa mam.« Sem jih mela, pa veš

naključnimi pogajanji, ko so bile razpete med potrebami oz. željami in

kje? U sobi not v žepu v jutranji halji. Tam jih je dobil, to se prav, d je

svojimi zmožnostmi. Spet drugič so kozmetične proizvode uporabljale

fejst iskal. Nč ni reko, lepo je kadil, pa tko se je luštn obnašo. Sam pol

namerno, kot sredstvo upora proti včasih utesnjujočim idealom glede

sn pa rekla: »Na, sobota je, ki bom pa js dobila cigarete?«

ženskega videza.

Slovenske in jugoslovanske ženske so v socializmu zadovoljile svoje

materialne potrebe tudi skozi upor družbenim normam in tradiciji, ki je

vključeval ponovno uvajanje »buržujskega« individualizma in ženskosti





3.


pri dekoriranju telesa. Djurdja Bartlett (2010a: 212) meni, da je socializem





4


prevzel buržujski stil, ker socialistična moda ni imela lastne preteklosti,

ta stil pa je že obstajal, zato so ga lahko takoj uporabili. Jugoslovanski

socialistični dober okus je bil rezultat zlitja delavskega stila z buržujskim





Urejenost in


»dobrim okusom«. Proizveden je bil skozi hibridizacijo njunih skupnih

»družbeno pozicioniranje«

karakteristik, kot so skromnost, površinskost, primernost in udobje.

Čednost in eleganca sta bili dve ključni karakteristiki buržujskega

Urejenost kot skladna celota

dobrega okusa, ki sta bili vključeni v socialistični stil oblačenja (Bartlett

2010b: 417).

Sogovornice so poudarjale, da je pri urejenosti ženske najbolj pomembna

Sporočilo socializma je vse bolj postajalo, da ženskam za njegov uspeh ni

koherentna celota, ki so jo opisale kot »da si spedenan od glave do nog« ali

treba več žrtvovati lepote in ženstvenosti. Parfumi, kozmetika in modna

»od lasov do čevlja« ter »vse more bit, make-up, nalakirani nohti, vse,

oblačila so postajali vse bolj dostopni potrošnikom v Sovjetski zvezi,

vse«. Miranda je kot gospodinja delala v sosednji Italiji. Dejala je, da ni

Vzhodni Nemčiji, na Poljskem, Madžarskem in seveda v Jugoslaviji. Ti

imela krznenega plašča in tudi, da si ga ni želela.

atributi so bili, kot pravi Jill Massino (2012: 230), potrebni za uspeh

socializma v izgradnji modernega socialističnega državljana. Moda in

Js pravim – če jemaš ti krznen plašč, mora bit vse, frizura, čevlji, vse.

lepota, nekoč označeni za buržujski neumnosti, sta začeli služiti kot

Morš bit porihtan, če ne naredi krznen plašč slabš, k boljš.

simbol socialistične modernosti, pri čemer so potrošniki postajali

Tu pr nas jih niso nosle, v Italiji pa. Italjanke so mele visoke pete pa

oprijemljiv medij, skozi katerega so socialistični voditelji legitimirali

zlatnine tolko! One so zlo dale na to, če so služkinjo mel. Se jim je

280 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

281

zdelo, de so več poštete. 137 Tisti, k so mel vile, so mel prov vrtnarja pa

za oblačila in zunanji videz, ampak tudi za razumevanje tega, kaj je

recimo kuharce pa čistilke. So mel tut take vile. Lepe ..

pomenilo biti ženska iz določenega družbenega razreda.

S tem je opozorila na potrebo po razumevanju komplementarnosti

V tem prispevku se bom izognila umeščanju sogovornic v določen

objektov dekoracije telesa, ki so morali sestavljati skladno celoto. Če je

družbeni razred, saj lahko iz njihovega pripovedovanja razberem, da so

ženska želela nositi krzneni plašč, je torej morala imeti tudi primerno

mnoge skozi svoje življenje »zamenjale« pripadnost različnim družbenim

obutev, frizuro, nakit in živeti v stanovanju, ki je odsevalo njen materialni

razredom. Če razredne pripadnosti sogovornice Sonje opišem bolj

standard, kar lahko povežem s konceptom, ki ga David McCracken (1990:

shematsko in skozi poklicno perspektivo, bi lahko grobo dejala, da se je

118–121) imenuje diderojeva enota. S tem konceptom ima v mislih

rodila v delavsko-kmečki družini. Njen oče, izučen za mesarja, je bil

enotnost in složnost potrošnih dobrin, ki se med seboj komplementarno

zaposlen v papirnici Vevče, njena mama, ki je doma gospodinjila, pa je

dopolnjujejo v kulturni konsistentnosti.138 Predmeti torej morajo nekaj

prihajala iz kmečke družine. Sonja se je spominjala: »Pr nas je sam oče

pomeniti skupaj, sicer nimajo pomena. Prav diderojev učinek je lahko

delo, mama ni bla v službi. Ni blo denarja.« Tako mama kot tudi oče sta jo

vzrok transformacije, saj posamezniki upajo, da bodo s preobrazbo

spodbujala k učenju, ker sta se zavedala pomena izobrazbe za njen poklic.

materialnega sveta preobrazili tudi sebe, ko bodo obema dodali nove

Sonja je v Ljubljani končala štiri razrede meščanske šole leta 1943 z malo

simbolne pomene.

maturo in se izučila za trgovko, s čimer bi jo lahko umestili v srednji

Sophie Woodward (2005: 21, 30) meni, da je treba to, kar »gre skupaj«, pri

razred.

oblačenju dojemati v smislu tega, kaj »se zdi prav«. Kot materialne

Ker se je poročila z oficirjem v jugoslovanski vojski, bi lahko dejali, da se

kulture oblačil niso dojemali zgolj kot predmetov, ki odsevajo vidike

je s poroko umestila v srednji oziroma v višji srednji razred, saj je mož

sebstva, ampak skozi svoje določene materialne lastnosti soustvarjajo

zelo dobro zaslužil in imel razne dodatke, hkrati pa je njegov poklic glede

identiteto in igrajo družbeno vlogo. Občutek za to, kaj »gre skupaj«, temelji

na njeno pripovedovanje v družbi pomenil tudi prestiž in ugled, ker je

na točno določenem občutku družbenega reda pri posamezniku. Ker

imel dostop do mrež družbene moči, s čimer je bila Sonja z njegovo

Miranda ni živela v bogati vili, nosila zlatega nakita in visokih pet,

pomočjo legitimirana v javnosti.139 Spominjala se je:

se v njenih očeh krzneni plašč ni skladal z njeno celotno oblačilno podobo,

ki je odsevala družbeni status. Dinamika med različnimi, tudi

Takrat sem že mela hčirko. Ko smo šli z možem z vozičkom ob

nasprotujočimi si interpretacijami glede dojemanja obleke pri

nedelah, njega so pozravlal. On tut če bi hoto, ni smel voziček vozit,

sogovornicah, ponuja vpogled v razumevanje kompleksnih

otroka nosit. Nč. Niti paketa, nič ni smel nosit, niti prtlage. Moj mož

identifikacijskih procesov. Pri urejenosti in dekoraciji telesa ni šlo samo

je bil major. Bil je komandant celga bataljona. Že zarad unih ni smel.

Je mogo met neko dostojanstvo. Je mogo bit taglavni tam. Enkrat mi

je reko: »Pejt z mano, da boš vidla, kje sem js, kje delam.« Men je blo

137 »Bolj (»več«) poštet« pomeni biti bolj spoštovan, cenjen in imeti več družbene veljave.

138 David McCracken (1990) navaja primer Dideroja, ki mu je bila podarjena škrlatna jutranja halja. Ko je postal

139 Na tem mestu sledim Sonjinemu pripovedovanju in dojemanju oficirske pozicije njenega moža kot ugledne

njen lastnik, je vse ostalo, kar je imel v lasti, v njegovih očeh postalo slabo in neprimerno, zato je menil, da

in prestižne. Lahko bi našla tudi nasprotne, bolj negativne pripovedi glede ugleda jugoslovanskih oficirjev v

mora vse svoje imetje nadomestiti.

javnosti, toda, kot že rečeno, sledim Sonjini perspektivi.

282 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

283

tok hecen, k sem pršla, so tut vsi vstal, cela vojska: »Mirno!« Cela

(Archer, Duda in Stubbs 2016; Archer in Musić 2016; Kirn 2014; Luthar

vojska! Mi je reko: »Vidš, morš se tko obnašat, ko jst, da ne boš se kej

2006 itd.). Breda Luthar (2006: 235) pravi, da se je med letoma 1953 in

smejala al pa karkol.« Pol je pa reko: »Pejt z mano mal v pisarno.« In

1964 v Jugoslaviji odvijala hitra ekonomska rast, ki je bila posledica

sem tam sedela in kir je pršo not, vsi so pozdravlal pa pozdravlal ..

industrializacije, urbanizacije in splošne modernizacije. Potrošnja dobrin

Simone Abram (1998: 372) meni, da razred ni položaj na lestvici, ampak

se je v Jugoslaviji zvišala hitreje kot v katerikoli drugi socialistični

simbolna referenca in znak raznolikega sloja. To ne pomeni, da zanikamo

državi vzhodne Evrope. Politični in ekonomski procesi so potekali

materialno pomembnost razreda in raznolikih neenakosti, povezanih z

vzporedno z družbeno in kulturno transformacijo, vključno s

določeno razredno pozicijo, je pa pomembno razumeti, da je razred v

prerazporeditvijo družbenih skupin: diferenciacijo, urbanizacijo in

svojih materialnih in kulturnih oblikah narejen ali vpisan v potek

individualizacijo. S pojavom vedno večje diferenciacije v zaslužkih in v

posameznikovega življenja (Skeggs 2004). Kot pravita Karen Sayer in

poklicni klasifikaciji se je začela pojavljati razredna struktura, ki je

Gail Fisher (1997: 59), je zaradi fluidnosti razreda nemogoče kadarkoli

temeljila na »količini kompetenc«, izobrazbi in na življenjskem stilu,

razmišljati, »v kateri razred spadam sedaj«, zato predlagata iskanje

ki so namesto dohodka označevale meje med družbenimi razredi (Eder

alternativnega moralnega okvirja, ki bo bližje samodojemanju žensk, ki

v Luthar 2006: 236). Posledica je bil pojav srednjega razreda s specifično

mora zajemati integracijo med različnimi razredi, s katero lahko

notranjo diferenciacijo in z dovolj ekonomskega ter kulturnega kapitala v

pokažemo na zamik med razredom, v katerega se je ženska rodila, in

obliki okusa in morale, ki je lahko bil potrošen (Luthar 2006: 236).

tistim, ki ga je dosegla, ter na ozadja, ki še naprej vplivajo na njeno življenje

Odnos do razmerja med potrošnjo in statusom se je v Jugoslaviji do

tudi potem, ko se s svojim poklicem in izobrazbo umešča med članice

1970-ih let močno spremenil. Pred razvojem množične potrošnje v

višjega (srednjega) razreda (Sayer in Fisher 1997: 58).

Jugoslaviji je obstajal elitni razred partijskih funkcionarjev, ki je imel

Pomembno je, da se razreda ne dojema kot statične fiksne strukture,

poseben dostop do moči in virov v družbi, s tem pa tudi najvišjo oblast.

ampak skozi perspektivo aktivnega samoumeščanja družbenih akterjev.

Posledično je imel tudi najboljše avtomobile in hiše, saj je trošil

Glede na to, da je Sonja v toku svojega življenja menjala več razrednih

razkazovalno in svobodno, ostali pa so mu hierarhično sledili. Nova

pripadnosti, menim, da je bolj plodno govoriti o »družbenem

kulturna možnost pripadanja veliko večji skupnosti potrošnikov je

pozicioniranju« oziroma »umeščanju«, ki mi omogoča ubeseditev

sčasoma spodkopala pomembnost in zabrisala ozke meje bolj

aktivne vloge, ki so jo ženske imele pri samoumeščanju v družbene

tradicionalnih razrednih kategorizacij v Jugoslaviji. Vzklilo je novo

pozicije oziroma razrede, s čimer bom lahko o družbenih neenakostih

socialistično državljanstvo, ki se je opredeljevalo bolj v smislu modernosti

in interpretacijah družbenega razslojevanja v socialistični Sloveniji

kot z razrednimi kategorijami (Patterson 2011: 296–297).

razmišljala bolj večplastno in hkrati pokazala, da je treba razred in

Jana Bacevic (2016: 92) meni, da je treba pri preučevanju razreda v

družbene neenakosti preučevati skupaj z drugimi družbenimi fenomeni,

socialistični Jugoslaviji namesto konceptualizacije razreda kot

kot sta identiteta in spol.

»objektivne« družbene kategorije pozornost posvetiti različnim

Jugoslavija je veljala za socialistično državo, v kateri naj bi bil delavski

načinom, na katere je bil razred uokvirjen in funkcionalen v različnih

razred privilegiran, kljub temu pa so bile neenakosti prisotne tudi v njej

zgodovinskih trenutkih. Le Normand (2016: 38) opozarja na raznolike

284 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

285

razrede v Jugoslaviji, saj pravi, da so migrantski delavci (»gastarbajterji«)

socialistični Sloveniji.140 Randall Collins (2004: 260) pravi, da distribucija

predstavljali distinktivni družbeni razred, ki ga imenuje »jugoslovanski

bogastva ne pomeni ničesar, dokler ne vemo, kaj bogastvo v določeni

transnacionalni delavski razred«, opredeljen s skupnim statusom do

situacijski izkušnji pomeni, prav tako lahko poklicni prestiž razumemo

jugoslovanske ekonomije in politike. »Družbeni razred« in »družbeno

samo, če raziskujemo situacije poklicnih srečanj in vzamemo v obzir

razslojevanje« v socialistični Sloveniji in Jugoslaviji bom zato razumela

situacijsko stratifikacijo, ki se odvija. Dejanska izkušnja razslojevanja v

kot prilagodljiva in vključujoča termina, ki zastopata raznolike vzorce

družbenih soočanjih namreč močno niha in je podrejena situacijskemu

razslojevanja in reproduciranja družbenih neenakosti.

pogajanju, ki se vedno odvija v določenih zgodovinskih okoliščinah.

S svojim načinom oblačenja so se sogovornice s samoopredelitvijo in

Randall Collins (2004: 262) zato meni, da potrebujemo teorijo o

samoreprezentacijo aktivno poigravale z razrednimi pozicijami. Ervin

mehanizmih mikro situacije, ki je lahko povezana z našimi starimi

Goffman (1978: 26) s pojmom »izvajanje« (angl. performance) opredeli

hierarhičnimi podobami ekonomske, politične in kulturne moči ali pa

aktivnost udeleženca v določeni situaciji, ki na kakršenkoli način vpliva

tudi ne.

na druge udeležence. Pravi, da se lahko posameznik vede in izraža na

Oblačila žensk razumem kot utelešenje praks družbenega pozicioniranja,

preračunljiv način, da bi pri drugih dosegel specifičen odziv. Včasih se

saj so oblačila subjekt obojega – predmet, ki klasificira in je klasificiran

tega preračunavanja ne zaveda, včasih ga izvaja namerno, glede na to,

skozi okus. Okus po mnenju Pierra Bourdieuja (2002) izhaja iz habitusa

kakšno vrsto izražanja določen družbeni status zahteva (Goffman 1978:

in je skupek preferenc, ki opredeljujejo posameznikove izbire. Družbeni

17–18). Družbeni status po njegovem mnenju ni materialna stvar, ki jo

poseduješ in razkazuješ, ampak vzorec primernega uprizarjanja, ne glede

140 Za Maxa Webra (1946) se »razred« navezuje na pozicijo posameznika ali skupine v ekonomiji, »status« pa

na to, ali poteka elegantno ali nerodno, in nekaj, kar šele bo realizirano

na čast, s čimer opozori tudi na družbeno in moralno spoštovanje, ki ju je potrebno upoštevati pri umeščanju

(ibid.: 81). Oblačilno kulturo oziroma celotno dekoracijo telesa je mogoče

posameznikov v razred. Pierre Bourdieu (2002, 1997) opredeli različne tipe kapitala, ki vplivajo na posame-

znikovo pozicijo v celotnem družbenem polju. Ustvari model razreda, ki temelji na »kapitalih«, ki se premi-

razumeti tudi skozi perspektivo samoreprezentacije in družbenega

kajo skozi družbeni prostor. Predlaga štiri oblike kapitala: ekonomskega (dohodek), kulturnega (lahko obsta-

uprizarjanja, saj ljudje oblačila prilagajajo različnim družbenim

ja v utelešenem stanju – dolgotrajne dispozicije telesa in uma – ali v objektivnem stanju – kulturne dobrine

situacijam, kjer gre za uprizarjanje oziroma oblikovanje in ne

– in tudi v institucionalnem stanju – izobrazba), socialnega (mreže, povezave z ljudmi) ter simboličnega

razkazovanje družbenih statusov.

(proizvod ostalih kapitalov, ko so dojeti kot legitimni). V prvi večji empirični raziskavi Društveni slojevi i društveni svest, objavljeni leta 1977, je Mihailo Popović (v Archer 2014: 139) opredelil štiri hierarhične nivo-Razred bom razumela kot analitično kategorijo, ki se nanaša na dohodek

je družbenega razslojevanja, ki so temeljili na poklicu v socialistični Jugoslaviji: 1. politični in ekonomski

in zmožnost nakupovanja, poklic, izobrazbo in ostala merila družbenih

voditelji, 2. srednji socialistični sloj, 3. delavci v proizvodnji, 4. zasebni lastniki (kmetje, obrtniki). Že pred dosežkov kot del »družbene predstave« v transformaciji (Patico 2008:

njim je Branko Horvat (1969: 147–148) razred utemeljil na podlagi a) razlik v družbenem ugledu oz. prestižu,

12). Menim, da mi bo to omogočilo bolj večplastno razmišljanje o

ki je posledica b) finančnega statusa in c) družbene moči. Tako je glede na njegov opis v Jugoslaviji obsta-

družbenih neenakostih in interpretacijah možnih pojmovanj razreda v

jala naslednja razredna stratifikacija: 1. politiki, ekonomski in neekonomski vodje (sprejemajo najpomemb-

nejše politične odločitve, imajo najvišji dohodek in zato prestiž), 2. intelektualni delavci v vladni administra-

ciji (univerzitetni diplomanti, pri čemer inteligenco deli v tehnokrate, birokrate in v humanistično inteligenco),

3. rutinski pisarniški delavci, ki predstavljajo srednji razred, 4. delavci, ki jih deli v: a) zelo kvalificirane, b) kvalificirane, c) polkvalificirane, d) nekvalificirane in kmečke delavce, 5. obrtniki, 6. kmetje.

286 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

287

subjekti, ki klasificirajo in ki se s svojim klasificiranjem sami klasificirajo,

razredni položaj, da bi bile v družbi spoštovane, pri čemer je to veljalo le

se med seboj razlikujejo skozi razlikovanje lepega, grdega, prefinjenega in

do določene mere, saj zaradi družbenega razvrščanja ni šlo za popolnoma

vulgarnega. Okus in sodbe o okusu drugih so prostor simbolnega

svobodno poigravanje in pozicioniranje.

konflikta in reprodukcije neenakosti, saj se posamezniki umeščajo v

»O kozmetiki so lahko sanjali tisti, ki so meli višje plače, višje dohodke,«

izbrane družbene kategorije za prilaščanje družbene moči in so vanje

je dejala Vera, ekonomistka, rojena leta 1928 iz Maribora, sicer šefica

hkrati umeščeni s strani drugih ljudi z ustvarjanjem sodb o njihovem

izvoza v podjetju Slovenija vino, in opozorila na to, da so bila ličila

neokusu, saj legitimirajo svojo identiteto na temelju njihove izključitve.

manifestacija neenakosti v družbi in so zahtevala več ekonomskega

Rajko Muršič (1997: 228) pravi, da so temeljni nosilci identitete, ki jih

kapitala. Nakupovanje in razkazovanje dobrin, kot so oblačila, kozmetika

pridobivamo skupaj – estetske, moralne in kognitivne sodbe okusa –

in nakit, ter kultivacija ženskih teles so bili manifestacija novih

veliko bolj družbeno in historično pogojeni, kot smo pripravljeni priznati,

družbenih razlik glede dostopa do virov. Tudi ekonomska neodvisnost, ki

in nosijo neizbrisen razredni pečat. Malcolm Barnard (2002: 41) meni,

je bila v Jugoslaviji predstavljena kot ključen faktor emancipacije

da skozi oblačila družbeni red izkušamo, komuniciramo in

jugoslovanskih žensk, je ženskam omogočila dostop do ekonomskega

reproduciramo, saj gre za prakse, ki proizvajajo ter reproducirajo

kapitala, ki je bil seveda pomemben tudi pri dekoraciji njihovega telesa.

kulturne skupine skupaj z njihovimi položaji relativne moči. Oblačila

Sonja je dejala, da je imela moža oficirja, zato je imela to prednost, da je

izražajo ideologije različnih družbenih skupin, ki so lahko v nasprotju z

lahko oblačila nakupovala v posebni trgovini, namenjeni oficirjem.

ideologijami drugih družbenih skupin v družbenem redu, zato z njimi ne

le konstituiramo in komuniciramo položaj v družbenem redu,

Čist posebi trgovina. Mi smo dobil karte, take posebne karte,

ampak tudi izzivamo položaje relativne moči znotraj njega.

k je blo – za otroka je bla drugačna karta, za moža kot oficirja

Oblačilna politika v družbi je od žensk pričakovala, da bodo ujele pravilno

druga. Ni blo tok drago kot drugod, pa se je dobil vsega. In ženske

ravnotežje med tem, da niso bile pretirano ali preslabo oblečene, oziroma

konfekcije že. To je bla vlka prednost, ker smo dobil več hrane,

– kot so se same izrazile – da so »ujele sredino«. Družbena morala,

k je drugod ni blo v trgovinah.

povezana s prevladujočimi telesnimi in oblačilnimi politikami, je

Socialne razlike so se ustvarjale tudi z različnimi karticami glede

vključevala tudi normativne predpise in od žensk zahtevala, da dosežejo

omejenega dostopa do določenih trgovin (vojaško-diplomatskih), v

»pravilno« ravnotežje med tem, da so pretirano ali preslabo oblečene.

katerih so nove politične elite koristile posebne usluge, pri čemer velja

Pomembno je bilo, da se niso javno pojavile preveč okusno in bogato

omeniti, da so se kartice v Jugoslaviji uporabljale samo v 1940-ih letih, po

oblečene, hkrati pa tudi ne preveč ceneno in revno. Njihov oblačilni okus

vojni. Takrat so ljudje živeli v prenaseljenih mestih, kjer se je dalo kaj

je bil nenehno pod drobnogledom drugih kot označevalec njihove

kupiti samo z boni in »točkami«. Obilje je bilo na dosegu rok samo za

družbene pozicije v razredni hierarhiji. Sodbe o okusu nas opominjajo,

partijske funkcionarje. Plače so bile skoraj za vse enake, saj je bilo njihovo

da je politika pripadanja v Jugoslaviji predstavljala izjemno dinamičen

razmerje ena proti tri, toda člani partije so prejemali najrazličnejše

proces, v katerem opazimo kompleksna nasprotja v pozicioniranju

doklade za »posebne aktivnosti«. Višje kot je bil posameznik na partijski

sogovornic, ki so se aktivno poigravale z reprezentacijo in izpogajale svoj

lestvici, višji so bili njegovi privilegiji: brezplačno stanovanje, služinčad,

288 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

289

avtomobil, počitniški domovi in možnost nakupa dobrin, ki jih sicer ni

pa v kontekstu tega, zakaj socializem ni bil zmožen priskrbeti še višjega

bilo na trgu, po nizkih cenah v »diplomatskih« trgovinah (Pirjevec 1995:

življenjskega standarda za dostojno življenje.

169).

Kot je poleg drugih sogovornikov s svojim pripovedovanjem opozorila

»Linije« habituiranih življenjskih

Sonja, je bila hierarhična struktura v socialistični Jugoslaviji organizirana

izkušenj in oblačilni habitus

skladno s posameznikovim poklicem, profesionalnimi identitetami in s

statusom v Komunistični partiji ter vzdrževana skozi neposredne

Pri oblačenju in dekoraciji telesa je bil poleg ekonomskega izjemno

potrošniške privilegije, s čimer je država pogoje družbene neenakosti

pomemben tudi kulturni kapital, ki se je manifestiral v obliki znanja in

celo strateško spodbujala. Z obstojem posebnih trgovin, kjer so lahko

kompetenc glede oblačilnega videza in je predstavljal osrednji element

politično favorizirani posamezniki kupili redke in uvožene dobrine, je v

pri družbenem pozicioniranju mojih sogovornic znotraj razredne

socialistični družbi prišlo do neujemanja med ideali in resničnostjo, ker

strukture družbe. Sogovornice so kulturni kapital pridobivale v procesu

so elitna gospodinjstva partijskih funkcionarjev in uradnikov dostopala

socializacije, večinoma od svojih mater. Cvetka je izpostavila, da je imela

do določene potrošniške mreže in lahko potrošila več, kar je posledično

veliko prednost, ker je bila njena mama šivilja, ki je bila modno osveščena,

pomenilo višji status v družbi in privilegiran življenjski stil (prim.

zato je tudi njej poskušala privzgojiti občutek za eleganco. Ob selitvi v

Magagna 1989; Zukin 2008 [1975]; tudi Tivadar 2009 idr.).

mesto ji je zašila rdečo oprijeto obleko, prav tako ji je dala za to priložnost

Ljudje so v socializmu pozdravili nove potrošne priložnosti.

izdelati salonarje v rdeči barvi.

Nasprotovanje med uradnimi ideali socialističnega asketizma, ki je bil

povezan z javno kritiko neenakega dostopa do družbenih virov, in

In vem, sn tko važna šla tam po Mariboru, in nisn gledala, in sn s

dejanskimi praksami so, kot ugotavljata Támas Dombos in Léna

čevlji s peto v eno rešetko stopila in sem tko naprej letela. Mene je

Pellandini-Simanyi (2012: 340–341), državljani rešili skladno s svojim

mama učila, kako morem hodit. Sn mogla met visoke pete pa knjigo

družbenim položajem. Člani socialistične elite, ki so se strinjali z

na glavi, da sn se naučila hodit v visokih petah. Je rekla: »Da ne boš

uradnim diskurzom in hkrati uporabljali svoj družbeni položaj za boljši

hodla ko ena kmetica, ampak elegantno.«

dostop do potrošnih dobrin in drugih družbenih virov, so nasprotje rešili

Ženske so v procesu preobrazbe v svojo »samoizdelano« ženskost vložile

z legitimiranjem svojega vpliva s sklicevanjem na trdo delo in kulturno

veliko truda, pri čemer pa je vedno obstajala možnost neuspeha.

potrošnjo. Delavski razred ni videl nasprotja in je socializem dojemal

Mnogo mojih sogovornic je kulturni kapital, ki se je manifestiral v

kot sistem, ki bi mu med drugim moral omogočiti tudi dostop do večje

urejenosti, pridobilo, ko so se priselile iz vasi v mesto, kjer so se zaposlile

materialne potrošnje. Za razliko od elite delavski razred teh želja ni

ali šolale. Generacije, rojene pred 1. svetovno vojno, so odraščale v starem

prepoznal kot nekompatibilnih z uradno verzijo socialističnega ideala.

ruralnem okolju, kar deloma velja tudi za generacijo, rojeno v 1930-ih in

Za delavski razred je bilo pomembno, da mu je sistem priskrbel dostop

1940-ih letih. Če so bili stari starši vaški proletariat, starši pa so iskali

do potrošnih dobrin, kar je bilo prej privilegij višjega razreda, zato se je

zaposlitev v tovarni, je naslednja generacija iskala svoje življenjske

pri delavcih nasprotje med ideologijo in potrošnjo redko pojavilo, če že,

290 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

291

strategije v izobraževanju in kulturnih dejavnostih (Muršič 2000: 421).141

vedenje, naglas, telesna mimika, dohodek, življenjski stil, samozavest in

Vesna iz Trzina pri Ljubljani se je spominjala, da je obstajala precejšnja

družinski izvor, ki so ljudem v mestu povedali, od kod prihajajo.

razlika med urejenostjo deklet, ki so prihajale s podeželskega obrobja

Sonja je izpostavila, da je sledila modnim zapovedim, pri čemer je ves čas

Ljubljane, in tistih iz Ljubljane:

pazila, da je »ujela sredino«. »Te mode, k so ble, smo se precej držale tega,

ker če ne smo izstopale. Če nismo nič izstopale, smo ble kot ene hribovke,

Me smo velik bl skromno hodile oblečene, nikdar namazane, nobenih

pretirano pa spet ne.« To oznako je Sonja izrekla tišje in s premorom, saj

kakšnih posebnosti. Medtem k na ljubljanskih dekletih se je, bom

se je zavedala njene močne negativne stigmatizacije. Tudi sicer je Sonja

rekla, vsaj za dva koraka vidl, da grejo naprej, z modo, s frizurami. Z

običajno dvakrat premislila, preden je kaj izrekla in ob njenem

obnašanjem. To je bla velika razlika. Tut bolj predrzne so ble do

pripovedovanju sem imela vedno občutek, da se noče nikomur zameriti

profesorjev, zlo se je razlika čutla.

ali koga užaliti.

Te razlike pa so po mnenju Silve in Milene ženske ob selitvi v mesto

S tem, ko je Sonja druge ženske, ki se niso znale urediti, označila za

hitro nadoknadile, ker so bile za to zelo dojemljive. Pri pridobivanju

hribovke, kaže na potrebo po njenem oddaljevanju od te stigme. Ženske

kulturnega kapitala glede videza žensk, ki so se selile iz vasi v mesta, velja

kmečkega delavskega razreda so v družbi distancirane od »prave«

opozoriti na to, kar je menil Pierre Bourdieu (2002: 330), in sicer, da

ženskosti in opredeljene kot tiste, ki razkazujejo napačen tip ženskosti

družbeno razslojevanje deluje na subtilne načine skozi delovanje okusa,

(Walkerdine 1997) in so zato s perspektive srednjega razreda

kjer je najpomembnejše »vedeti, ne da bi se kdaj moral naučiti«.

konstituirane kot eksotični in odbijajoči »Drugi« (Skeggs 1997).

Več sogovornic je izpostavilo velike distinkcije med ruralnim in urbanim

Juliann Sivulka (2001: 63), ki raziskuje zgodovino oglaševanja osebne

načinom življenja, ki so se manifestirale tudi v dekoraciji telesa. Kot

higiene v Ameriki konec 19. in v začetku 20. stoletja, ugotavlja, da ko sta

pravita Karen Sayer in Gail Fisher (1997: 59), je mesto superiorno in vedno

čistoča in zunanji videz postala zagotovilo za zdravje in red, so

ločeno od narave in podeželja, ki je opredeljeno kot njegovo nasprotje.

oglaševalske kampanje postajale del družbenega discipliniranja.

Ženske in dekleta iz revnejših kmečkih gospodinjstev, ki so se na vasi

Meščanski sloj se je vse bolj identificiral s pomočjo potrošništva, in kdor

oblačile praktično, ne modno, so bile omejene pri poznavanju in

se ni prilagodil družbenim zahtevam, se je znašel izoliran na robu

posnemanju mestne mode. Ob selitvi v mesto so lažje kot ženske na vasi

družbe. Telo meščana je moralo biti pristriženo, oblečeno, umito in dišati

posnemale nov, urban standard lepote ter si priskrbele rdečilo, parfum,

v skladu z družbenimi normami. Različni priročniki so ženske

ličila in luksuzne izdelke. Poleg obleke in nezmožnosti sledenju modnim

spodbujali, naj posvečajo več pozornosti čistoči, družinskemu proračunu

trendom žensk na vasi so jih ob selitvi v mesto lahko »izdali« tudi

in prijetnemu videzu doma, kar je bilo povezano s tem, da se je

meščanski sloj začel vse bolj identificirati prav skozi vrednote, kot so red,

disciplina, čistoča, delavnost in krepost (Sivulka 2001: 40).

141 Priseljevanje ljudi s podeželja v mesta se je v Sloveniji razmahnilo v procesu socialistične industrializacije

od 1950-ih let dalje. Prehod iz »klasične agrarne v industrijsko družbo« s seboj nosi transformacijo kmečkih

gospodinjstev v nekmečka in mešana. Najizrazitejša deagrarizacija slovenskega podeželja se je začela v

1960-ih in 1970-ih letih (gl. Muršič 2000: 383).

292 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

293

Sonja se je spominjala:

razporeja. Neenakosti in omejenost v virih in priložnostih imajo malo ali

Une, k pridejo iz hribov al pa iz ene bl, recimo vasi, v mesto ali

nič opraviti z moralno vrednostjo posameznikov, a imajo velik vpliv na

študirat ali delat, so hotle, da bi ble enake nam, potem se pa niso

možnost doseganja zaželenih načinov življenja, ki prinašajo družbeno

znale oblečt. So pa neki si gor dale, ampak so izstopale neumno,

priznanje in samospoštovanje. S tem Andrew Sayer (2005b: 954–955)

neokusno. In tega je blo kr neki, govorjenja, vsaj pr nas: »Ja, ta je

opozori na pomembno dejstvo, in sicer, da razredne neenakosti pomenijo

pršla pa iz hribov, a vidiš, kako je oblečena, sej se ne zna oblečt.

tudi, da je dostop do zaželenih načinov življenja neenako porazdeljen, pri

Afna se.« Al je mela obleko še kr, pa kakšne pošvedrane čevlje. Tko so

čemer je sram ključen v procesu doživljanja razreda.

kr precej govorl.

Sonja je izpostavila tudi, da je obstajala razlika v oblačenju glede na fizično

Sonja je opozorila na neskladje, ki se je manifestiralo na ženski s

oddaljenost od mesta, in poudarila, da so bile ženske, ki so prihajale iz

kombiniranjem lepe obleke in oguljenih, starih čevljev. Tudi Đorđe

vasi in naselij iz okolice Ljubljane, bolje oblečene od tistih, ki so prišle iz

Zelmanović (1990 [1962]: 46) v knjigi o bontonu svari pred neskladnostjo

bolj oddaljenih hribov, ki so imele še manj ekonomskega in kulturnega

v oblačenju in pravi, da pred sodiščem okusa v oblačenju ne bo dobro

kapitala:

opravila dama v kričeči kopalni obleki in s hermelinom okrog vratu, niti

Tiste se pa res niso znale. Sej tut niso vidle tulk tistga. One iz hribov

dama v večerni obleki s planinskimi čevlji na nogah, pri čemer opozarja,

so hotle bit dame, a niso znale in se je vidl. Pol so ble pa bl smešne,

da gre za karikature in dodaja, da je mogoče blažje oblike takšnih

so pa bl opravljal: »Vidiš, iz hribov je pršla, ma pošvedrane čevlje. Tu

neskladnosti najti povsod.

si je že obleko dala delat al dobila …«

Iz poznavanja tega, kar »gre skupaj«, in iz tega, da so »ujele sredino« ter

Sonja se spominja, da je bila skupaj z drugimi ženskami hvaležna, »da

da »niso izstopale«, so sogovornice lahko pridobile občutek nekakšnega

smo pršle do tistga, da nismo ble tko k iz hribov, da smo mjčken lepš ble

udobja. Daniel Miller in Sophie Woodward (2012: 82) udobje opredelita

urejene in smo mal izstopale. Eni so bli fouš, drugi so pa rekl, da je ženska

tudi kot potrebo, da se počutiš udobno, v smislu primernosti, pod

lepo oblečena.«

pogledom drugih v javni situaciji. Pravita, da je udobje precej več kot samo

občutek tkanine oblačila na koži, saj ta fizična izkušnja vsebuje občutek

Sonja je s svojim družbenim pozicioniranjem potegnila mejo med sabo

tega, kaj se zdi primerno, ustrezno za določeno osebo. To, kar se kaže kot

in ženskami, ki so prišle iz hribov in se niso znale niti mogle urediti ter

»naravno«, je daleč od tega, zato moramo proučevati proces naturalizacije,

se od njih distancirala. Andrew Sayer (2005b: 953) z izrazom »risanje

s katerim se nekaj, kar je sicer arbitrarno, pojavlja kot del zdrave pameti

moralnih meja« (angl. moral boundary drawing) poimenuje način, na

(Miller in Woodward 2012: 65).

katerega družbene skupine vzpostavljajo razliko med seboj in drugimi v

smislu moralnih razlik, ko trdijo, da posedujejo določene vrline, ki

Andrew Sayer (2005b: 948) opozarja, da sta družbeno priznanje in

drugim manjkajo: mi smo prizemljeni, oni so domišljavi, mi smo

vrednotenje odvisna od tega, kaj ljudje počnejo, kako se vedejo in živijo,

svetovljanski, oni so provincialni itd. (prim. Lamont 1992, 2000;

zato je »razredna skrb« vedno povezana z dostopom do zaželenih praks

Southerton 2002). Morala je v prvi vrsti povezana z odnosom do drugih

in načinov življenja v družbi, pri čemer razred dostop hierarhično

in do tega, kako ljudje ravnajo drug z drugim – ali so do drugih spoštljivi

294 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

295

ali zaničljivi (Sayer 2005b: 951–952).

tamkajšnjo modo, si ogledovala izložbe in elegantno oblečene ljudi v

Andrew Sayer (2005b: 953) meni, da je »risanje moralnih meja« močno

mestih, brskala po trgovinah . . To je vplivalo na njen življenjski stil, ki se

prisotno v skupinah, ki so negotove glede svojega položaja in glede tega,

je izražal tudi skozi oblačilne prakse, zato je bila, ko je prišla nazaj v

kako so obravnavane s strani zgornjih skupin, in ki živijo v tveganju, da

Slovenijo na obisk, s svojim oblačilnim stilom zelo napredna.

padejo v spodnjo skupino, ki jo prezirajo in se je bojijo. Za cenjene vrline,

Mi smo živeli v Novem Sadu takrat. U Lublani se še ni dobil za ženske

ki si jih družbene skupine sicer prilaščajo in lokalizirajo, se predpostavlja,

tak lep material, ni blo konfekcije. V Novem Sadu so ble že lepo

da jih je mogoče »univerzalno« pripisati. Tako pripadniki delavskega

urejene izložbe, sploh material . . Ne konfekcija, samo blago. In tam

razreda ne pravijo, da je prizemljenost dobra samo za njihov razred,

sem js zagledala svilo in tak lep vzorček. Vsako leto smo šli na

pripadniki srednjega razreda pa ne, da je svetovljanstvo samo vrlina

počitnce domov, u Kašelj. Mož in js sva bla iz Kašlja in js dam šivilji

srednjih razredov. Ravno nasprotno: trdijo, da so te vrline dobre za vse in

delat, kupim tist blago iz svile in mi je nardila tako luštno oblekco.

da so oni tisti, ki jih posedujejo, medtem ko drugim žal manjkajo

Ko sem pršla u Lublano, pa pol u Kašel, mal manj, da me niso slekl:

(Sayer 2005b: 953).

»Pa kje s pa to dobila?« Pr nas se pa še nč to ne dobi. So se skor jokale.

Preučevanje morale, vrednosti in sramu je ključno za razumevanje razreda

Men se je zdel tko, k da bi ne vem kuga mela, zlato na seb. To se vid,

(Savage 2000; Sayer 2005a, 2005b; Skeggs 2005, 1997 idr.). Čustva, kot so

kulk je blo še pomanjkanje. Mislim, da je blo to 53. leta.

sram, ponos, spoštovanje, zavidanje in upor, so »moralni označevalci

Ko so se s podeželja sogovornice selile v mesta zaradi zaposlitve in boljše

razreda, polni pomena« (Savage idr. 2001: 889). Andrew Sayer (2005b: 954)

dostopnosti storitev in dobrin, so se tam seznanile tudi z urbano modo in

pravi, da oseba, ki je prezirana v družbi, ker si ne more privoščiti modnih

so preoblikovale svoj oblačilni stil ter ga s svojimi obiski prinašale nazaj

oblačil, ni naredila ničesar sramotnega, a sram še vedno občuti. Sram je v

na podeželje. Kot sem omenila že prej, se je Sonja priselila najprej iz

mnogih pogledih nasprotje ponosa in samospoštovanja. Izkusiti sram

podeželske okolice v urbano Ljubljano, potem pa se je več let selila, kar je

pomeni izkusiti občutek neprimernosti, prav tako pa pomeni tudi

seveda vplivalo na njen oblačilni habitus. Tudi sicer so sogovornice

pomanjkanje v vrednosti, dostojanstvu in integriteti. Nasprotje sramu je

večkrat opisale življenje na podeželju kot popolnoma drugačno od življenja

občutek lastne vrednosti, ki jo je težko doseči, če nas drugi kritizirajo in

v mestu. Zdenka je med opisovanjem drugačnega življenja na vasi v

nam ne podarjajo vrednosti. Občutek sramu se pri posamezniku vzbudi z

primerjavi z mestom dejala: »Tam je blo drgač, so ble druge navade. So bli

njegovim neuspehom, da bi živel glede na vrednote, ki zadevajo njegov

bl pod nadzorom župnika, ženske so mogle bit gospodinje …« Ko smo se

odnos z drugimi, in pridobil dobrine, ki jih tudi drugi cenijo (Sayer 2005:

pogovarjale o ličenju žensk, je Silva, ki je prihajala iz podeželja, dejala:

954). Pogosto je sram odziv na resnično ali imaginarno obsodbo, posmeh

»Tam je blo čist neki druzga ko v mestu.«

ali izognitev resničnim ali imaginarnim drugim, še posebno tistim, katerih

vrednote so spoštovane (Williams 1993). Sramotenje tistih, ki jim ne uspe,

Razred je v svojem bistvu spremenljiv in sogovornicam postane »viden«

je strukturno proizveden učinek, kot to pokaže Pierre Bourdieu (2002),

šele, ko ob priselitvi v mesto izkušajo občutke sramu z drugimi ljudmi

čeprav je občuten kot individualni neuspeh.

(Sayer in Fisher 1997: 59). Izobrazba, zaposlitev in selitev v mesto je za

sogovornice predstavljala pobeg s podeželja, ne pa tudi od razreda. Še

Sonja se je s selitvijo po republikah bivše Jugoslavije seznanjala s

296 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

297

vedno so si namreč delile moralne vrednote in izkušnje z drugimi ljudmi

ko so se sogovornice iz vasi preselile v mesto, sta izvorno vaško ozadje in

iz vasi, ki so temeljile na ruralni identiteti, kar je Zdenka poimenovala s

lokalna pripadnost še naprej vplivali na njihova življenja (prim. Sayer in

tem, da so »ostali svoji načini«. Katarina, rojena leta 1958 v Ježici na

Fisher 1997: 61).

obrobju Ljubljane, po poklicu operna pevka, se je spominjala občutka

Rajko Muršič (1997: 225) pravi, da je identiteta situacijska, a ima neka

sramu, ko je za v šolo nosila staromoden plašč:

sidra. Na podeželju rojeni posamezniki in posameznice, ki se priselijo v

drugo okolje, ohranjajo določene trajne identifikacijske elemente, in

Js sem mela vedno ta problem, da sem mogla v šolo hodit v nekih

čeprav se zavedajo, da niso več »pravi« pripadniki, obstaja univerzalna

plaščih, ki so ga pač prenaredil pri krojaču. Enkrat sem rekla: »Js s

navezanost na rojstni kraj. Za podrobnejše razumevanje vplivov na

tem plaščem ne grem v šolo.« Stara sem bla takrat 12 let in oče me je

pripadnost družbenemu razredu sogovornic moram analizirati tudi

nekak prisilu, da sem šla v enem starem plašču v šolo, ko smo pa šli iz

okolje in družbeni okvir njihovega odraščanja in življenjskega

šole, se spomnem, da je bil vihar in dež in js sem šla s tistim plaščem

popotovanja.

pod roko! Mene ga je blo sram met oblečenga. Tisto sošolko iz mesta

sem pa občudvala, pr njih je pa mama bla učitlca, je šivala in one so

Menim, da je dojemanje koncepta »sledi« Tima Ingolda (2007), ki jo ljudje

mele … One so ble velik lepš oblečene kt jst. Js sem hodila pa v

pustijo na pokrajini s premikanjem po istih poteh, uporabna analogija

starimaminih oblekah. V najboljšem primeru sem dobila obleko za

za razumevanje »sledi«, ki so ostale za Sonjinim preseljevanjem.142

svojo sestro. Za prvo plačo v operi sem si kupila plašč pa kolo

Takšen primer so »linije duhov« (angl. ghostly lines), ki so metafizične,

[smeh].

brez barve, teksture in neoprijemljive, kot so na primer linije, ki si jih

predstavljamo, ko gledamo zvezde in jih povežemo v konstelacijo (Ingold

Ponovno se bom oprla na koncept »intersekcionalnosti« (angl.

2007: 47). Ingolda zanima, kako ljudje ne samo okupirajo, ampak tudi

intersectionality), ki označuje raznolikost, skozi katero ženske in moški

naseljujejo okolje. Vpelje koncept »linije prepleta« (angl. meshwork lines),

različnih razrednih, rasnih, etničnih, nacionalnih, spolnih in religioznih

ki etimološko izhajajo iz pletenja oziroma tkanja in označujejo poti,

pozicij izpogajajo moč in enakost (gl. Tsing 2009: 152). Z njim želim

vzdolž katerih je živeto življenje (Ingold 2007: 80). Te linije so povezane v

opozoriti na to, da noben disciplinski režim v družbi, niti razred, ni

vozle. »Vozel« (angl. knot) ne vsebuje življenja, je pa oblikovan iz linij,

vsedoločujoč, saj jih obstaja več in delujejo hkrati. Niso le ideološki,

vzdolž katerih je živeto življenje. »Linije« z vozli niso omejene, so pa

ampak mednje prištevam tudi spol, razred, etničnost, ruralnost, urbanost,

skupaj z drugimi linijami ujete v drugih vozlih in skupaj sestavljajo

tradicijo, lokalno pripadnost … Obstaja torej raznolikost znotraj struktur

»preplet« (angl. meshwork) (Ingold 2007: 100). Vsak prostor, ki ga človek

moči.

Intersekcionalna perspektiva mi omogoča razumeti večplastne

142 Jacques Derrida (1998 [1967]) pravi, da vsak znak nosi v sebi »sled« (angl. trace) svoje lastne odsotnosti

raznolikosti in družbene neenakosti, skozi katere ženske in moški

oziroma arbitrarnosti. Jezik kot sistem razlik oziroma binarnih opozicij nujno vodi v razmerje hierarhije,

različnih pozicij izpogajajo moč in enakost v družbi. Poleg razreda med

naloga dekonstrukcije pa je izslediti sled tega, da je ta hierarhija izvorno kontingentna in arbitrarna. Ja-

vzroke za družbene raznolikosti znotraj struktur moči prištevam tudi

cques Derrida vztraja, da ne moremo izstopiti iz jezika, torej iz sistema hierarhičnih razlik, in vse, kar lahko

spol, etničnost, ruralnost, urbanost, tradicijo, lokalno pripadnost … Tudi

v tem kontekstu počnemo, je, da nenehno dekonstruiramo vse fiksne pomene in razmerja ter pokažemo sled

izvorne diference oziroma arbitrarnosti teh sistemov.

298 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

299

naseljuje, predstavlja »vozel« v »prepletu«, njegove niti pa so linije

pozicionirane, a ne določene s svojo družbeno pozicijo, pripisano ob

popotovanja. Popotniki so uspešni naseljenci, popotovanje pa je

rojstvu. Ko so se priselile iz vasi v mesto, so se tam seznanile z modo, z

»izdelovanje« prostora. Za naseljence okolje ni sestavljeno iz okolice

drugačnim načinom preživljanja prostega časa v obliki zabav,

vezanega prostora, ampak iz cone, v kateri so njihove mnoge poti

nakupovanja v trgovinah, obiskovanja frizerskih salonov … Na ta način se

popolnoma prepletene (Ingold 2007: 101–103).

je »nova ženska«, ki je bila delavka in potrošnica, igrala z brikolažem

Opredelitev »vozla« Tima Ingolda je mogoče razumeti tudi kot družbeno

elementov in vrednot, ki jih je jemala iz urbane in kmečke kulture, pa tudi

strukturo, ki omejuje posameznikove odločitve, »linije« pa kot tisto, kar

iz socialističnih in predsocialističnih vrednot.

posamezniku omogoča družbeno pozicioniranje znotraj te strukture.

Sonja je izpostavila, da se je uredila zaradi drugih, ki bi jo lahko obrekovali,

»Linije« namreč predstavljajo nekakšen brikolaž habituiranih

če bi bila neurejena: »Al da si oblečen k cigan, al pa da si lepo urejen.«

življenjskih izkušenj, ki jih je Sonja kot popotnica in »habitantka«

Neurejenost kot nasprotje urejenosti je torej nosila izjemno negativno

pridobila na poti, ki jo je prepotovala, ko se je priselila iz vasi v mesto, ter

konotacijo in je bila povezana z ljudmi, ki so najnižje na družbeni lestvici.

na vseh poteh popotovanj po bivših jugoslovanskih republikah. Menim,

Moral si biti drugačen, ampak ne preveč, moral si izstopati, ampak samo

da obstaja analogija med »prepletom«, ki po Ingoldu predstavlja skupek,

malo, in vedno si moral ujeti sredino. Ko sem Sonjo povprašala, kako so

sestavljen iz »linij« in »vozla«, in Bourdieujevim razumevanjem

bile videti ženske, ki so izstopale, je dejala, da se je to opazilo pri oblačilih,

habitusa (1977, 1998, 2002), ki predstavlja strukturo, ki jo strukturira

kot so krzno, usnjene jakne, škornji in lepe torbice: »Pr nas ni blo velik

družba in hkrati strukturo, ki sama strukturira.

takih, k bi se tko nosile,« je dejala. Pretirano urejene ženske so torej veljale

S konceptom habitusa Bourdieu pojasni socializiranost ljudi v to, da

za vzvišene. Ta vzvišenost je še posebno prišla do izraza, ko so ženske

postanejo člani družbe, v kateri živijo skozi utelešene rutine, ki temeljijo

nosile krznen plašč, ki je bil v socializmu simbol prestiža, meščanstva,

na interakciji z materialnim svetom. Sonja, sicer rojena na podeželju, je z

bogastva in izkazovanja višje družbene pozicije.

naseljevanjem novega okolja v mestu ohranjala določene trajne

Sogovornice so dejale, da so krznene plašče nosile meščanske gospe v

identifikacijske elemente s svojim rojstnim krajem in z vsemi ostalimi

Ljubljani, žene članov Komunistične partije in direktorjev, ker so bile bolj

kraji, v katerih je živela. V trenutku, ko se je družbeno pozicionirala na

premožne, saj je bil krznen plašč za delavko predrag. Mnoge sogovornice

podlagi svojega oblačilnega stila in dekoracije telesa, so imele na njeno

so mi dejale, da tisti, ki so bili v socializmu bogati, v družbi niso bili

odločitev vpliv tudi habituirane »sledi« oziroma »linije«, notranje

pretirano priljubljeni. Greta, profesorica kemije, rojena leta 1938 v Šiški,

dispozicije, ki se kažejo kot življenjski stil ali sodba o tem, kaj je urejen

se je spominjala:

videz. Čeprav nevidne oziroma »linije duhov«, niso bile zato nič manj

prisotne in vplivne.

Taglavni so bli partijci. Oni so si pa lahko vse prvoščil. To niso bli nč

posebni ljudje, bl izobraženi, ampak so bli samo napihnjeni, naduti,

Proces družbenega pozicioniranja ponuja vpogled v samoemancipacijo

in pol so se te gospe, ki so mele može na položajih, nosile tko, kt da je

sogovornic z izzivanjem meja družbenih razredov na podlagi nenehnega

cel svet njihov. Marskira še partizana ni vidla, pol ko je blo vojske

aktivnega poigravanja med razredi ter s prehajanjem med njimi s pomočjo

konc, si je pa misla: »Tegale se primmo.«

pridobivanja ekonomskega in kulturnega kapitala. Sogovornice so bile

300 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

301

Žene partijskih funkcionarjev, ki so nosile krznen plašč, je opisala kot

krznenih plaščev in odnosa do njih v družbi. Cvetka je dejala, da si je

vzvišene povzpetnice, ki so si svoj družbeni položaj izboljšale s poroko. S

krznen plašč kupila zaradi njegovih funkcionalnih odlik in ne zaradi

tem, ko sogovornice niso nosile krznenega plašča, so se identificirale z

prestiža. Ko si je kupila krznen plašč, ji je tašča rekla:

ženskami iz delavskega razreda in vzpostavile distanco do žensk višjega

družbenega razreda, da bi pridobile družbeno spoštovanje, saj so bile

»O, gospa, so pa ratali domišljavi! Krzneni plašč …« Sn rekla: »Kva

slednje v javnosti nepriljubljene.

pa je narobe?« »Jah,« je rekla, »sej je fajn.« Sn rekla: »Js se fajn

počutm v njem.« »Ja, seveda se lahk, k je krzno.« To je bla edina taka

Spoštovanje in javno priznanje so iskale z identificiranjem z delavskim

pripomba, k mi pa ni bla všeč. Men se je zdelo, da je to zarad funkcije,

razredom, z njegovo skromnostjo in običajnostjo, kar nakazuje na

da ti je toplo, ona je pa razumela, kot da hočem izstopat, da se delam

prepletenost med potrošništvom in moralo v ustvarjanju jugoslovanske

eno gospo.

razredne identitete. Tudi če so imele sogovornice možnost, da se vedejo

kot bogati sloj, so raje izražale običajnost in stališča delavskega razreda.

Milenina tašča je torej nakup krznenega plašča označila za bahavo in

Jera, ki se je rodila na podeželju, se je spominjala:

domišljavo dejanje, ki ga Pierre Bourdieu (2002: 251) opredeli kot

»prepoznanje razlikovanja, ki je potrjeno v trudu, da bi ga posedoval« in

Nisem marala kristala. Nič mi ni pomeno. Tut zlatnine nisn mela.

ki izzove »klic k redu«. Bahavost je obsodba, usmerjena k ljudem, pri

Ko sn bla stara petdeset let, mi je sin kupo tako lepo verižico. Tisto še

katerih obstaja razkorak med tem, kar se zdi, da so, in tem, kar so. Podobno

mam. Js sn to doživela, da še kruha ni blo in nisn mela želja po takih

je tudi Tereza, rojena leta 1934 v Mostah v Ljubljani, s končano trgovsko

stvareh.

šolo, ki je službovala na Ministrstvu za lokalni promet, v svojih spominih

Sogovornice niso želele biti nujno povezane z ljudmi iz višjih razredov

izpostavila neodobravanje do bahavosti svojih prijateljic iz mladosti, ki

oziroma izražati višje družbene pozicije, ker je to lahko včasih veljalo za

jih je umestila v višji družbeni razred od sebe:

vir obsojanja in posmeha pri ljudeh na nižjih družbenih pozicijah (prim.

Skeggs 1997, Lamont 1992),143 in tako so za pridobivanje družbene

Js nism bla nkol za neki prov finga. Nisem za to vzgojena al rojena.

vrednosti raje prevzele stil samopredstavitve, ki je povezan z ljudmi nižje

Mam prjatlce, k so že mal preveč hohštaplarske. Pa jih mam rada,

na družbeni lestvici, kar Randall Collins (2004: 258) imenuje »antistatus«

ampak so drgačne mal, kokr jst. Enkrat smo se sošolke iz trgovske

oziroma obratno snobovstvo. Tiste sogovornice, rojene po 2. svetovni

šole dobile en večer pa smo se tam pr Mačku nek dobil. Samo enkrat

vojni, ki so pripadale mlajši generaciji žensk in ki so nosile krznen plašč,

sem tja šla, pa nkol več. Tako so se ene afnale pa bahale! Ena vem,

so, kot bi se opravičevale, običajno dodale, da so ga nosile zaradi njegovih

morala je met kakšno obrt. Vsa v briljantu! Briljantne uhane pa vsa

funkcij, ker jih je grel in bil neuničljiv, kar nakazuje na širši pomen

v zlatnini, tko da sva se z eno drugo, k sva ble prjatle, pogovarjale, pa

prav: »Veš, js ne bom več šla.« Sn rekla: »Ne, js tut ne.« So se tko stršn

vzdigvale. Domišlave. Pod strehco v Mostah smo se dobivale. Smo se

143 Michèle Lamont (1992) pokaže, da so mnogi uspešni moški v ZDA in v Franciji iz višjega srednjega razreda,

tko fajn mele, ampak smo ble bl take, srednji sloj. Smo ble skos skupi.

ki so bili opredeljeni kot »vredne osebe«, ker so bili v središču družbene moči, radi zavračali svoj status in

se opisovali kot običajni, in čeprav so stremeli k materialnemu bogastvu, se skoraj niso identificirali z višjim

Je blo včasih tut hohštaplarije velik. To pomen, da si višja klasa.

srednjim razredom.

Izraz je ostal v socializmu, čeprav jih je blo manj. Sam zdle so pa bl

302 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

303

hohštaplerski, če gledaš, sam na drug način. To čutmo vsi, pa nč ne

Sonja je izpostavila, da se je s svojim zunanjim videzom še posebno

mormo.

potrudila, ko je odšla na različne prireditve in plese, ker so bile tam tudi

V jugoslovanskem socialističnem sistemu so bile nematerialne vrednote

»bl bogate ženske, od bl premožnih družin, ko so hodile zvečer na ples, ki

predstavljene kot najvišji cilj vsakega delavca, izkazovanje finančnega

so se zelo lepo oblekle.« Opozorila pa je na še en, do sedaj zapostavljen

statusa pa nezaželeno. Jennifer Patico (2008: 167) meni, da je bilo

vidik ženskega dela, in sicer, da so ženske ogromno šivale, pletle in krojile

oblikovanje »nove ženskosti« potrošno orientirano in odvisno od

oblačila same, tako zase, kot tudi za svoje družinske člane. Marica se je

finančnega uspeha ter materialnega privilegija in zato lahko razumljeno

spominjala:

kot nelegitimno ali vsaj moralno dvoumno. Po eni strani so želele ženske

Sebi sem šivala, sem Burde kupovala pa kroje lepo ven vzela. Za sebe

iz sebe narediti privlačne, ženstvene in spoštovane subjekte, a so bile

sem vse zašila razen hlač, ne, ker jih nisem nosila, drugo pa vse. Za

ujete v poželenja in pogoje njihove izpolnitve, ki so bili pogosto

hčerko sem precej šivala, za sina pa ne, razen puloverje za zimo pa

nasprotujoči si. Razkazovanje potrošnih dobrin se ni najbolje skladalo z

rokavice sem spletla, kako kapo. Zraven službe sem delala ogromno

bolj moralnim idealom socialistične družbe, skladno s katerim bi morali

ročnega dela. V šoli se nismo učili ročnih del, mama me je učila. Ona

ljudje najti zadovoljstvo v trdem delu in vključevanju v javno življenje in

je znala vse. Je kvačkala, štrikala, vezla, pletla volno za vse, tud za

ne v materializmu, ki je bil obsojanja vreden zaradi egoizma,

druge. Mel so platnene kombineže, ki so jih včasih nosile ženske.

individualizma, lenobe in plehkosti (Dombos in Pellandini-Simanyi

Sama si je čipko izvezla, pa robčke . . Beli platnen robček, to je blo vse

2012: 345–346).

obkvačkano, lepo čipkica gor z monogramom. Še kaj več bi me

Oblačila in ostala dekoracija telesa so ženskam predstavljali tudi orodje, s

naučila, ampak sem bla mlada in mi je vse kaj druga šlo po glavi, to

katerim so si ustvarjale manevrski prostor za pozicioniranje višje v

mi je blo takrat dolgočasno. Tiste osnove mi je pa dala, ostalo sem pa

družbi, če so si tega želele, kar je bilo odvisno predvsem od situacije, v

sama delala. Pa pol, ko se je začel jeans! Pr nas se to ni dobilo in ko

kateri so se znašle. Ko je šla Sonja na ples z možem, se je lepo uredila, in

sta otroka mal že odrasla, sta sama hodila z vlakom, sta prnesla

dejala je, da je bil njen mož izjemno ponosen nanjo.

kavbojke, pol jih je blo pa treba rihtat, ožat.

Nisem slabo zgledla, pa vedno sem bla urejena. In vedno sem mela

Čeprav so ženske socializirane v določene dispozicije in okuse skozi

lepo frizuro. Vedno. Je bla neki časa moda, k smo mel gor frizure in

razred in vzgojo v specifični spol, lahko ob določenih priložnostih

sama sn se težko uredila. Vedno sem šla k frizerju, če sva šla na take

s svojim oblačenjem poudarijo specifičen vidik svoje identitete, izbira pa

prireditve plesat, drugač sem bla pa sama za vse.

je odvisna od posamezne priložnosti, za katero se oblačijo (prim.

Woodward 2007). Vesna se je spominjala, da so imeli v službi novoletne

zabave, na katere je bilo treba priti v večernih toaletah, ki so bile obvezne .

To so bli zlo lepi dogodki, lepo je blo, da smo na nek način, nam je blo

dano vedet, si se uredil temu primerno, ker je bil čist drug občutek.

304 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

305

Zelo lepo si se počuto, pa čeprav si si obleko za en večer sposodo,

pedikure so delali tam. Si moral oblečt se tako, ker Italjani dajo zlo

ampak si bil neki posebnga tist večer. To tut ženski da.

na obleko, de niso rekli, de si Balkanc. Na Dunaju so bli pa bl

enostavni, bl športni tipi. Tut ženske. Moja prjatlca iz Italije je zmeri

S tem, ko se je Vesna izjemno lepo uredila in oblekla predrago obleko, ki si

pravla: »Ma pogledi, sploh se ne znajo obleč. Ma nimajo smisla za

je dejansko ni mogla privoščiti, je z oblačilno prakso navzven komunici-

oblečt se Avstrijke.« Na Dunaju nisn bla taka gospa, ma ljudje so me

rala pripadnost višjemu razredu. Več sogovornic mi je pripovedovalo,

pa zelo, ti generali in to, so smatrali, ker smo bli včas pod Austroogrsko,

kako so se uredile za elitne plese, pri čemer so pogosto presegle svoje

da mamo kaj austroogrskega, so nas zlo mel radi.

finančne možnosti, med drugim tudi Meta, ki se je spominjala svoje

udeležbe na elitnem plesu, za katerega ni imela primerne obleke:

Na ta način je »nova ženska«, ki je bila delavka in potrošnica,

preizpraševala politične opredelitve in se poigravala z brikolažem

Na Gospodarskem razstavišču je bil tut en elitn ples, ga je mela

različnih elementov in vrednot, s katerimi se je seznanila skozi življenje.

agronomska fakulteta. Je blo tko luštn! Najprej sem mogla samo s

Sogovornice, ki so se aktivno poigravale z reprezentacijami svojega

starimi profesorji plesat, pol sn pa tut tamlade dobila. Nisem mela

družbenega položaja, s svojimi delavskimi identitetami in ženskostjo,

svoje obleke. Sem rekla: »Jezus, sej nimam take obleke,« pa mi jo je

so družbene norme v vsakdanjem življenju tudi izpodbijale ter se jim

od kolegice sestra posodla. Eno tako lepo, tko mi je pasala! In grem

upirale. Pri tem velja poudariti, da poigravanje večinoma ni potekalo na

tm, mi je pa en celo polil. Pol sn bla pa tko slabe volje. Hvala bogu, de

zavestni ravni uporništva in racionalne preračunljivosti, ampak na ravni

je šlo tist pol dol, ker je bla res ena taka lepa obleka. Bla je mini

pogajanj, do katerih je pogosto prišlo po naključju, kot posledica

[pokaže na črto malo nad koleni] pa tak lep pašček pa čevlje sem

nereflektiranih impulzov, ko so bile razpete med svojimi zahtevami in

mela zravn.

zmožnostmi. Beverley Skeggs (2007: 10) meni, da je ženskost lahko dojeta

kot oblika kulturnega kapitala in predstavlja diskurzivno pozicijo, ki je

Danica, sicer poročena z oficirjem jugoslovanske vojske, ki je doma

odvisna od niza mnogih družbenih pozicij (razred, spol, seksualnost,

gospodinjila, se je včasih z možem udeležila elitnih plesov za generale in

starost …). Poigravanje s pričakovanimi tradicionalnimi vlogami, ki so

se zelo lepo uredila, priložnosti primerno. S selitvijo na Dunaj in v Rim,

bile pripisane ženskam, ter njihovo upiranje ali podrejanje različnim

kjer je živela nekaj let, je njena zunanja podoba postala bolj urejena zaradi

avtoritetam, je odprlo prostor za subverzijo družbenih pričakovanj

novih možnosti potrošnje. Kot je dejala, doma ni bila gospa, se je pa

glede spola v slovenski družbi in spodkopalo njegovo tradicionalno

gosposko počutila v družbi, ko se je uredila.

razumevanje.

Sem bla sama doma za vse. En kup obiskov, pa kuhat doma. Nisem

Ženske biografije so pod vprašaj postavljale ideje fiksnih družbenih

bla gospa, ampak u družbi sem pa bla. In roke sn js mazala, k nisem

stratifikacij in hkrati pokazale na ponovno krepitev družbenih hierarhij.

mela časa, u avtomobilu, k smo se pelal kam. U Rimu sem mela 32

Njihova »liminalna« pozicija med razredi v jugoslovanski družbi ponuja

let. Je blo zelo gosposko. Tko za pogledat. Sn šla vsakih 14 dni k

prostor pogajanj za uprizarjanje in vrednotenje heterogenih vidikov

frizerju, pa so mi istočasno, kadar sn se sušila, še roke nalakiral. Tut

spola, razreda in ženske moči. Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti, da

306 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

307

čeprav v središču feminističnih politik leži ideja, da imajo ženske izbiro,

pripovedujejo življenjske zgodbe skozi oblačila, ki so jih nosili.

so te izbire, kot opozarja Valerie Walkerdine (2011: 124), vedno omejene z

Sogovornice torej skozi estetiko vsakdanjega kombiniranja oblačil

razredom in in so do njih upravičeni samo tisti, ki imajo dovolj kulturnih

kultivirajo vidike svoje biografije, s čimer v svoj zunanji videz spajajo

in ekonomskih virov.

raznolike oblačilne predmete iz različnih življenjskih obdobij. Ko

Pripovedi o Jugoslaviji kot državi delavskega razreda in družbene

urejajo garderobo, urejajo tudi svoja življenja, da bi osmislile svojo

enakosti so bile prevladujoč okvir artikuliranja diskurzov družbenega

trenutno identiteto (prim. Woodward 2005: 26).

pozicioniranja. Mit o enakosti v socializmu, ki je bil v nenehni redefiniciji,

Sonja se je spominjala, da je po smrti svojega moža leta 1984 na bolšjem

ni uspel ljudi odvrniti od tega, da ne bi oblačil razumeli kot najbolj vidnega

sejmu prodajala njegove obleke, oblačila slabše kakovosti pa je podarila

opisovalca družbene pozicije posameznika. Ko so bile sogovornice

njegovim prijateljem, skupaj s čevlji. S tem, ko je prodala moževa oblačila,

zaposlene, so bila njihova oblačila ločena na delovna in oblačila

je simbolno začela novo življenjsko obdobje, ki je potekalo brez njega.

»za doma«, danes, ko so v pokoju, pa te ločitve ni več. Vesna je dejala, da

Meta je največ svojih oblačil prodala in podarila, preden se je selila v dom

ima doma dve omari kostimov za v službo in elegantnih bluz, ki ji danes

starejših in se je na nek način poslavljala od starega življenja, kar se je

enostavno ne »potegnejo«. »Js sem mogla cel življenje v tistem hodet in v

zrcalilo tudi v opuščanju stare garderobe.

salonarjih bit in js sn najbl srečna u penzijonu, ko sem v kavbojkah,

trenitki pa supergah, ker mi je to olajšanje zdej.«

Kakšne stvari sem jst oddala! Sem mela obleke za gledališče pa to …

Sn rekla: »Sej ne bom več hodila v gledališče, pa nikamor ne bom

Druge sogovornice so tudi izpostavile, da imajo sedaj, ko so v pokoju,

več hodila,« in sem dala take lepe stvari stran eni moji znanki.

zelo redko priložnost, da bi lahko oblekle svoja elegantna službena

Taaako škatlo sn dala. Take lepe oblekce k so pa to, men je šlo pa

oblačila. Vesna je danes aktivna v enem izmed društev in včasih pride

prov na jok. Za en kustim mi je blo skos žal. Sam eno krilo sem nesla

oblečena v elegantno jakno, ki jo je nekoč nosila za v službo. Takrat je

s sabo v dom pa en kustim.

deležna začudenja pri ljudeh okoli sebe: »'Ja kam pa greš dons, ko si tko

zrihtana?' Men se pa čist normalno zdi. To so stvari, k sem jih nosila 35 let

Zanimivo je, da so bile skoraj vse sogovornice med pogovorom z mano

vsak dan.« Čeprav redko, se danes najbolj uredi za kakšen ples: »Če greš

oblečene v hlače. Večinoma v trenirko, včasih v kavbojke ali pa v hlače iz

plesat, je še vedno zakon, če greš v krilu, pa primernih salonarjih. Je to

blaga. Ko sem to opažanje delila z njimi, so mi dejale, da zaznavajo največjo

čist neki druzga.«

spremembo glede nošenja hlač danes v tem, da so jih včasih nosile precej

Sonja in ostale sogovornice danes tudi s pomočjo oblačil, ki so jih pred

bolj redko, saj so bile večino časa v krilu. Sonja današnje življenje mlajših

leti nosile za v službo in so povezane z njihovo identiteto delavk,

generacij opiše kot »čist drugačno življenje«, ker opaža, da se mladim

kombinirajo svoj videz, ki je predvsem športen in udoben. Na ta način

prepoved nošenja hlač zdi nenavadna. Izpostavile pa so še en vidik, in

ne kombinirajo samo barve oblačil, ampak tudi različne vidike sebe,

sicer to, da so bile včasih veliko bolj hvaležne za vsako kupljeno oblačilo,

dele svoje biografije iz obdobja zaposlitve, iz obdobja, ko so bile matere z

kot so ljudje danes, ko so jim oblačila postala samoumevna, in dodale,

majhnimi otroki, iz potovanj … Če določena oblačila nosiš dlje časa,

da so svoja oblačila nosile z veliko večjim veseljem. Sonja se je nasmehnila:

postanejo povezana s tistim življenjskim obdobjem, in ljudje lahko

»Takrat je blo to … Joooj, zaklad!«



308 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

309





4.


pogled na menstrualno kri kot tabu in sram (gl. Havens in Swenson

1988; Lahiri-Dutt 2015; Mandziuck 2010; Markovčič 2009; Šribar 2003,



2004 idr.). V tem poglavju bom takšne raziskave nadgradila in analizi

oglasov dodala tudi analizo pripovedi žensk. Poskušala bom razumeti,





Nakup predmetov


kako so ženske kot potrošnice interpretirale in ustvarjale povezave

med materialnimi objekti, moralnim ugledom in samospoštovanjem ter





menstrualne higiene


kako so izkusile uporabo predmetov menstrualne higiene. Nekatere

teme, ki jih bom v poglavju podrobneje obravnavala, med drugim





za povrnitev


zajemajo družbeno konstrukcijo menstruacije, odnos žensk do nje in

nelagodje pri nadziranju menstrualne krvi v delovnem okolju. Zanimalo

dostojanstva žensk

me bo, kako so sogovornice sprejemale in dojemale predmete

menstrualne higiene ter analizirale načine, na katere so jim bili ti novi

predmeti potrošnje predstavljeni na trgu.

»To je pa najboljš, kar … To je pa tak super, res,« se je Sonja spominjala

olajšanja in pozitivne spremembe vložkov za enkratno uporabo, ki jih je

Sogovornice so dobesedno utelesile tehnološki napredek in modernost z

lahko po uporabi odvrgla. V tem poglavju bom raziskovalno pozornost

uporabo vložkov in tamponov kot novih izdelkov na trgu, ki so bili tudi v

usmerila k intimnim in na videz trivialnim predmetom – vložkom in

socializmu nenehno pod vplivom tehnoloških izboljšav in modernizacije.

tamponom, ki jim zgodovina še ni namenila prostora za preučevanje.

Tehnološki razvoj v socializmu, ki je bil postopen, je predstavljal

Menim, da veliko povedo o družbenem in političnem sistemu in

najpomembnejše sredstvo ustvarjanja množične potrošne družbe in

vsakdanjem življenju ljudi v njem, o njihovih željah, potrebah, dilemah in

modernih potrošniških subjektivitet ter proizvodnjo kvalitetnih

stiskah, zato si tudi vsakdanji in tabuizirani predmeti, kot so vložki,

materialnih dobrin (prim. Fehérváry 2013: 238). Industrijski razvoj in

zaslužijo, da jih vzamem pod drobnogled, čeprav njihova pomembnosti

množična proizvodnja sta ponudila nove rešitve tudi za vsakdanje

morda ni očitna na prvi pogled. Individualne menstrualne potrebe

menstrualne tegobe. S pojavom množično proizvedenih proizvodov

žensk, pa tudi kulturni, družbeni, ekonomski in politični konteksti

menstrualne higiene in s tehnološkim upravljanjem z menstrualno krvjo

menstruacije144 so danes izjemno slabo raziskani po vsem svetu

v socializmu lahko govorimo o novem obdobju v zgodovini menstrualne

(gl. Lahiri-Dutt 2015), nič drugače pa ni v bivših socialističnih državah.

higiene za slovenske in jugoslovanske ženske. Hkrati se je z razvojem

potrošne družbe in oglaševanja pojavljalo vedno več oglasov, ki so

Večina raziskav o menstruaciji in menstrualni higieni v Sloveniji, kot

ženske spodbujali k nakupu novih izdelkov na trgu in k temu, da so svojo

tudi širše, je osredotočenih predvsem na analizo sodobnega oglaševalskega

menstruacijo upravljale s tehnološko naprednimi izdelki. V tem

diskurza, ki reproducira patološki karakter menstruacije in ohranja

smislu ni bila slovenska socialistična družba v ničemer drugačna od

kapitalističnih, saj se je isti proces odvijal v tudi Ameriki, s to razliko, da

144 Sogovornice so me opozorile, da so same dolgo časa uporabljale izraz »perilo« in ne »menstruacija«, toda

se je tam zgodil že prej, v začetku 20. stoletja (gl. Vostral 2008).

ker danes uporabljajo besedo »menstruacija«, bom sledila temu poimenovanju.

310 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

311

»Tehnologije menstrualne higiene«, kot Sharra Vostral (2008: 63)

darvinistične evolucije prisotnost menstruacije pri ženskah dojemali

imenuje vložke in tampone, so po njenem mnenju drugačne od drugih

kot dokaz napredne evolucijske stopnje žensk, saj ženske v prvobitnih

tehnologij higiene, ker implicirajo politično podrejeno telo in državljana,

kulturah, ki so bile nenehno noseče, niso menstruirale (Matus1995: 37).

»žensko«. Uporaba tehnologij menstrualne higiene predpostavlja plodno

Sabina Žnidaršič (1996: 18) pravi, da so se v poznem 18. stoletju, ko se je

in seksualno telo, ki pripada ženski. Te tehnologije so povezane z

začelo natančneje opazovati in zapisovati razlike med posameznimi

unikatnimi ženskimi telesnimi procesi in morajo biti razumljene v

družbenimi sloji na področju reprodukcije prebivalstva, utrdile

kontekstu družbe, ki privilegira »moško izdelane« tehnologije. V tem

predstave o tem, da je zgodnja menstruacija značilnejša za ženske iz nižjih

kontekstu moškega privilegija pri uporabi tehnologij so ženske dojete kot

slojev, poznejša pa za ženske iz višjih. V 19. stoletju je veljalo ravno obratno,

podrejene moškim, kot tiste, katerih telo krvavi, a jim lahko pri tej tegobi

saj je glede na zdravniško mnenje Webra in drugih strokovnjakov

pomaga tehnologija (Vostral 2008: 12).

obveljalo, da prva menstruacija nastopi pozneje pri dekletih, ki so že od

Kot sem pokazala že v prvem poglavju o pralnem stroju, se tehnologija

rane mladosti trdo delale, in prej pri tistih, ki so se dlje časa izobraževale

povezuje z moškim spolom, zato vložki in tamponi običajno niso

za svoj poklic. Preveč sedenja, še zlasti za knjigami, in izobraževanje

razumljeni kot tehnološki proizvodi in ženske ne kot njihove uporabnice.

nasploh, za ženski organizem torej ni bilo zdravo (Žnidaršič 1996: 21–22).145

S tem, ko so ženske uporabljale tehnologijo menstrualne higiene, niso

Tradicionalno so ženske znanje o menstruaciji na mlajše generacije

omajale družbenih meja med spoloma, saj se je s predstavljanjem zdrave

prenašale ustno, menstruacija pa je bila stvar zasebne, intimne sfere.

ženske, ki skrito menstruira in poseduje puščajoče telo, potrebno

Z reklamiranjem vložkov in tamponov ter z njihovo prodajo v trgovinah

nadzora, okrepilo prepričanje o tem, kaj pomeni biti ženska v družbi

je menstruacija, prej intimna zadeva, sedaj postala javna. Način, na katere

(Vostral 2008: 14–18).

so proizvodi predstavljeni v trgovinah in v medijih, lahko pomembno

V socialističnem javnem diskurzu o tamponih in vložkih je vpeljava

vpliva na to, kako ženske razumejo in vidijo menstruacijo. Ko se vložki in

komercialno proizvedenih menstrualnih proizvodov postala temelj za

tamponi začnejo pojavljati v oglasih ali na trgovskih policah in postanejo

proizvodnjo »modernih« teles (Freidenfelds 2009), proces menstruacije

javno vidni, se ustvarijo novi načini govora o menstruaciji. Njihova

pa je postal razumljen predvsem kot moderen higienični problem in stvar

pojavnost je zmanjševala zadrego in sram pri ženskah, saj je prispevala k

civilizacijskega napredka. Zavedanje žensk o njihovi lastni zmožnosti

prepričanju, da menstruacija ni nekaj, česar bi se ženske morale

nadzorovanja menstrualnih ritmov, seksualnosti in plodnosti Chris

sramovati, hkrati pa so se ustvarjala nova družbena pričakovanja do

Knight (1991) opredeli kot temelj razvoja civilizacije, ki se je začel pred

ženskih teles v službi, šoli in drugih javnih prostorih.

40.000 leti. Tudi v nekaterih medicinskih tekstih v obdobju

viktorijanske Anglije je bila redna menstruacija predstavljena kot

145 Zdravnik F. Weber je v 1980-ih letih 19. stoletja preverjal starost ob prvi menstruaciji med prebivalkami St.

posledica civilizacijskega razvoja. V nekaterih izmed njih je bila

Peterburga na temelju razlik v starosti, ki se kažejo glede na življenjski slog in bivalno okolje (nasprotje

zgodnja menstruacija dojeta kot znak primitivnih in podrejenih ras,

med mestom in vasjo). Ugotovil je, da so bile ženske, ki so dobile prvo menstruacijo do 14. leta, po poklicu

trditve, da so se ženske delavskih razredov približevale stanju takšnih

gospodinje, perice in kmečke delavke; do 15. leta so jo dobile kuharice, šivilje trgovke, dojilje, igralke in

»drugih«, pa so zbujale ogromno skrbi. Nekateri zdravniki so pod vplivi

delavke na polju; do 16 leta sobarice, prostitutke, učiteljice in paznice; pred 13. letom pa so jo dobile učite-

ljice, pevke, študentke in modistke (Žnidaršič 1996: 21–22).

312 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

313

Telo je tako fizični kot tudi družbeni in fenomen, ki obstaja v utelešenih

se skozi kampanjo radikalne menstruacije ne sklicujejo na ženske, ki

družbenih interakcijah. Peter Corrigan (1997: 151) pravi, da tudi, če smo

menstruirajo, ampak na »menstruatorje« (angl. menstruators), s čimer

»telo«, smo vedno telo za nekoga drugega, ne le zase. Telesa pripadajo

izzivajo esencialistične binarnosti med spoloma. Menijo, da dokler je

družbenemu svetu in naša dolžnost je imeti »primerna« telesa, saj so

menstruacija navezana na žensko telo, je izkušnja menstruacije

»objekti reprezentacije«.146 Menstruacija ni samo biološki telesni proces,

vkodirana kot ženska izkušnja, vendar pa ne menstruirajo vse ženske

ki so ga sogovornice izkusile individualno, ampak tudi družbeni in

in niso vsi ljudje, ki menstruirajo, ženske (gl. Knight 1991).147

kulturni fenomen, zato so težave, ki jih imajo ženske med menstruacijo,

Transseksualcem, biološko rojenim kot moškim, manjka kapaciteta

pogosteje psihosomatskega in kulturnega kakor biološkega izvora, pravi

menstruiranja, hkrati pa tudi ne krvavijo vse biološke ženske, bodisi

Kate Millet (1985: 23), pri čemer opozarja, da prepričanja, ki veljajo v

zaradi bolezni, operacije, menopavze, nosečnosti itd., pri čemer pa jih ne

patriarhalni družbi o menstruaciji, zastrupljajo občutek ženske za lastno

moremo izključiti iz kategorije žensk (Bobel 2010: 159).

fizično naravo, dokler zares ne postane takšno breme, kot se govori.

Sharon Zukin (2008 [1975]: 22–24) pravi, da se je v Jugoslaviji do leta 1965

Pri tem velja opozoriti, da je tudi znanje o menstruaciji kulturni

avtonomija samoupravljanja v gospodarstvu začela postopoma vse bolj

konstrukt, kar je lepo pokazala Margaret Mead (1961: 145) z raziskovanjem

odpirati trgu, kar je omogočilo dostopnost dobrin in uslug visoke

življenja žensk na Samoi, kjer je ugotovila, da simptomov menstruacijskega

kvalitete ter nizkih cen, večjo inovacijo in uspešne proizvajalce ter

nelagodja, kot ga poznamo na Zahodu v obliki predmenstrualnega

nagrajevanje znanja posameznikov, hkrati pa je bilo njenim državljanom

sindroma, niso poznali, zato je tudi menstruacija odvisna od kulturne

še vedno zagotovljeno zadovoljevanje osnovnih potreb, kot so hrana,

vzgoje posameznika v določeni družbi (gl. tudi Britton 1996; Erchull idr.,

stanovanje, zdravstvena oskrba in šolanje. Sorazmerno kratko obdobje

2002). Ines Markovčič (2009: 177) opozarja, da je menstruacija dobila

pomanjkanja menstrualnih vložkov po letu 1980 je pokazalo, kako so na

negativen predznak zaradi inferiornega položaja žensk v družbi, zaradi

videz trivialni predmeti, ki so že veljali za del vsakdanjega, normalnega

katerega so skozi zahodno zgodovino moški razvili negativna

življenja, za osnovne dobrine torej, omogočili ženskam, da so izkusile

prepričanja in tabuje, in ne zaradi menstruacije same.

Pri preučevanju menstruacije bomo telo dojemali kot utelešeno

147 Chris Knight (1991), ki je analiziral menstrualne tabuje, je v svoji raziskavi pokazal, da moškim ne bi uspelo

subjektiviteto (gl. Martin 2003; Saphiro 2007; Valocchi 2005). Chris

prevzeti in monopolizirati ritualne moči, če se ne bi naučili umetno menstruirati. »Menstrualna usklaje-

nost« je bila sprva biološki fenomen žensk, a je kasneje prevzela obliko kulturnega konstrukta, saj je bila

Bobel (2010: 156), ki je raziskovala med ameriškimi radikalnimi

kri uporabljena za to, da so ženske odklanjale spolne odnose z moškimi – tudi z rdečo barvo. Toda to je

menstrualnimi aktivisti, je ugotovila, da zavračajo kategorijo »ženska« in

pomenilo, da so lahko, vsaj simbolno, začeli menstruirati tudi moški. To so počeli na način, da so se prema-

zali z barvo, ki je simbolizirala menstrualno kri, ali pa tako, da so se rezali po spolovilu, da bi ženskam od-

146 Bryan Turner (1991: 16) z izrazom »izdelovanje telesa« (angl. doing a body) telo dojema kot skupek praks,

vzeli ritualno moč s prisvojitvijo njihovih simbolov. V tistih časih in prostorih, v katerih je prišlo do konca

nad katerimi imamo določeno suverenost in oblast. Podobno Marcel Mauss (1996: 203) govori o »telesnih

ženskega usklajenega menstruiranja, je prišlo tudi do grožnje obstoja kulture, zato so moški vstopili s

tehnikah«, ki jih človek uporablja za nadzorovanje telesa. Opredeli jih kot načine, »kako ljudje v različnih

svojimi umetnimi »menstrualnimi cikli« in jih uskladili (Knight 1991: 433). Moška protirevolucija je bila do-

družbah tradicionalno uporabljajo telo«. Ugotovitve Turnerja in Maussa me napeljujejo na misel, da je plo-

sežena s tem, da so ustvarili moške hiše kot političen odgovor na žensko povezovanje v menstrualnih ko-

dno govoriti o »izdelovanju telesa«, saj se telo pojavlja kot skupek praks, nad katerimi ljudje posedujejo

čah. Moška »menstrualna kri« je postala sveta ter simbol solidarnosti in moči, ženska pa simbol onesnaže-

določeno suverenost in nadzor.

nosti, izolacije in izključitve iz družbene moči (Knight 1991: 431).

314 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

315

njihovo pomanjkanje kot napad na lastno sebstvo na intimen način. Kot

Nekatere sogovornice sploh niso vedele za prihod menstruacije in kaj

pravi Stanko Ilić (1984: 110), v 1960-ih letih niso preizpraševali kvalitete

pomeni, spet drugim so povedale prijateljice ali starejše sestre, babice;

potrošnih dobrin, ampak njihovo količino na tržišču. Z razvojem

matere le včasih. Danica je dejala, da je tudi sama težko svojima hčerama

proizvodnje in družbe je kvaliteta postajala vedno bolj pomembna, z njo

povedala za menstruacijo, čeprav so se časi spremenili. »Je blo težko

pa tudi vprašanje življenjskega standarda. Glas potrošnikov je v 1980-ih

povedat, da ti pravzaprav postaneš ženska. Men ni nobedn reko, da sn

letih postal veliko močnejši in zahtevnejši, ker jim je to omogočala večja

ženska, da to pač pride.« Majda, zdravnica, rojena leta 1940 v Žalcu, ki je

proizvodnja, boljša izobrazba in seveda večja plačilna sposobnost.

po študiju ostala v Ljubljani, se je spominjala, da jo je stara mama v





4.


zadnjem mesecu pred smrtjo vprašala:





1


»Pa ti veš, kaj je to menstruacija?« Sn pa rekla: »Stara mama, sej js

že mam menstruacijo dve leti.« Mi je hotla ona vse povedat, ker mi

je pripovedvala, da je njo osvesto en kaplan, ko jo je vido, da je vsa

Menstruirajoče žensko telo,

objokana. Ona je začela krvavet, pa ni vedla, kaj je to. On jo je k seb





ovito v sram in molk


poklico, da ji je povedo, da je to normalno, da bo vsak mesec krvavela

in tko naprej. In ta njena izkušnja je bla tista, ki jo je vodila k temu,

da me je to vprašala. To ne morš vrjet.

Za mnoge sogovornice je bil prihod menstruacije travmatičen dogodek, o

Darja, rojena leta 1954, pripadnica mlajše generacije torej, se je

katerem so vedele izjemno malo. Takole je Danica opisala svoj prihod

spominjala: »Js se bežno spomnem, da je mela mama neke cunje, k sem

menstruacije:

zmeri sprašvala: 'Zakaj so pa rdeče?' Men to kot otroku … nisem razumela.«

Tisto poletje me je mal trebuh bolo, pa je rekla mama. »Ja veš, vse

Mama ji takrat o menstruaciji še ni pripovedovala, ker je bila po njenem

ženske dobijo kri.« »Kakšno kri?« Pol sem vse na cesti gledla: »A ta

mnenju premlada, saj je imela pet let, ji je pa povedala kasneje, tako da je

ima tut kri?« Ampak nisem mela še perila. Glih za svetga Miklavža

bila pred prihodom menstruacije z njo seznanjena. »Je nisn doma dobila.

grem js se učit gor v sobo, ker odspod so pr nas doma vedno

Na treningu u Mozirju. Vse sem vedla, sam s sabo nč nisem mela. Nč, da bi

politiziral – tata in njegovi prjatli. Boga mama je poslušala ta

se kej ustrašla.« Sogovornice starejše generacije so večkrat izpostavile, da

politiziranje. In kar naenkrat gledam js: »Kaj je to?« »Joooo . .«

so bile v primerjavi z mlajšimi generacijami v deprivilegiranem položaju

Letim dol po tistem hodniku in kličem mamo, pa je rekla: »Ma kaj

zaradi pomanjkanja informacij glede menstruacije.

kličeš?« »Ma prid gor, ne maram povedat kaj je,« in mami se je že

Danica se je spominjala, kako ji je mati pripovedovala o menstruaciji:

kar zdelo, kaj je, če sem bla tko prestrašena. Pa je rekla sestri, naj

gre gor in je prnesla ene take cunje, da sn dala toplih, prov narjene,

Sem mela 12 let. Enkrat me je neki šraufalo u trebuhu. »Mama, neki

ne kupljene. Pol mi je tisto dala gor. Se je na hlačke nosl, s knoflcam.

me boli!« Je začela prpovedvat … Ne, da postaneš ženska, ampak da

Joj, sem jokala!

začneš krvavet. Pa pol je treba, če bo tisto, da ti bomo dal neke … Nič

ni razložila, zakaj začneš krvavet. Nerodno ji je blo.

316 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

317

Sonja je menila, da je imela za tiste čase napredno mamo, saj se je lahko z

sogovornice o tem precej bolj sproščeno in odprto pogovarjale

njo pogovorila o menstruaciji. Meta se je o njej poučila iz knjige, ki so jo

s sošolkami. Danes opazujejo bistveno spremembo na bolje, ker se o

imeli doma. »Not je blo vse. Pa o menstruaciji, nosečnosti. Js sem v 18. letu

menstruaciji mladi precej več pogovarjajo, prav tako imajo zdravstveno

to brala. Sn rekla: 'Morem to prebrat!' Mama ni tko natančno povedala,

vzgojo že v osnovni šoli. Menijo, da bodo na ta način njihove vnukinje

pa tut takrat so ble ženske čist neki druga.«

menstruacijo lažje sprejele kot del »normalnega« življenja, ker bodo z njo

Tudi pripadnice mlajše generacije, rojene v začetku 1950-ih let, njihove

pravočasno seznanjene in ker je matere pred njimi ne bodo skrivale.

matere niso seznanile s prihodom menstruacije. Vesna je menila, da ni šlo

Danica se je najbolj bala, da bi mama o njenem prihodu menstruacije

samo za sramežljivost.

seznanila očeta, saj jo je bilo sram.

Moja mama je svojo že pr petih letih zgubila in enostavno tut ona

Sn pršla dol, pa sn rekla mami: »Sej nisi povedla tatu?« Zamisli si!

potem ni znala bit mama. Mi ni znala niti razložit. Js sem skor cel

Meni se je zdelo, da ne sme vedet. »Ma nisn, to so pa naše ženske

tedn skrivala pred njo in še najbrž bi, sam men je potem zmanjkal

stvari!« Js sn se sam bala, da je tatu povedla. To je sramota, meni je

spodnjega perila in sem rekla: »Mami, js nimam več hlačk.« Ja kak

bla sramota. Da imaš to, da lahko ti pravzaprav, če greš s kakšnim

jih nimaš? In je šla gledat v košaro za perilo in je najdla in takrat se

moškim, da je nevarnost da rataš noseča. To je bil tabu pr nas.

ji je posvetil. Prva stvar, kar je bla, je začela vpit name, zakaj ji nisem

Za seks vedl nismo. Naša mama je bla moralist!

povedala. Ni znala, ker tut ona ni mela tega v svojem življenju.

Ustrašla sn se in sn skrivala pred vsemi.

Sogovornice so mi večkrat dejale, da se o tem ne govori, ker je to intimna

stvar. Kot je razvidno iz pripovedovanja Danice, je bila menstruacija

Matere naj bi bile tiste, ki bi znanje o menstruaciji prenesle na hčerke,

sramotna zaradi navezave na spolnost, saj je naznanila rodno dobo

toda tega najpogosteje niso storile zaradi sramu in pomanjkanja

ženske. Navezava menstruacije, ki je v družbi veljala za tabu, na spolnost,

besednjaka, da bi lahko hčerkam posredovale informacije (prim. z

ki je bila v družbi tudi tabuizirana, je še dodatno pripomogla k dojemanju

Brookes in Tennant 1998: 566). Tišina, ki obdaja menstruacijo, se ne

menstruacije kot sramotne. Spolne norme v socialistični Sloveniji so bile

ohranja samo v širši kulturi, ampak tudi znotraj doma, med materami in

namreč tudi ostanki krščanskega družbenega nadzora nad spolnostjo in

hčerami, kar Marie Hansen imenuje (2014: 153) »rod ženskega sramu«

vrednot, ki so poudarjale žensko pasivnost, idealizirale čistost in

(angl. lineage of female shame).

ubogljivost do moških (gl. npr. Accati 2001, prim. Johnston-Robeldo in

Danes sogovornice opažajo spremembo na bolje, saj otroci že v osnovni

Chrisler 2013). V krščanski religiji menstruacijo razumejo kot nekaj

šoli izvedo vse o menstruaciji in spolnosti, in obžalujejo, da same z

mnogimi stvarmi niso bile seznanjene. Iz njihovega pripovedovanja je

razvidno, da so ženske zaradi sramu z molčanjem same skrivale

menstruacijo pred drugimi. O njej niso vedele ničesar ali zelo malo, ker

jim matere, stare matere in sestre o njej niso ničesar povedale, so se pa

318 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

319

negativnega, nečistega in kužnega ter kazen za izvirni ženski greh.148

samospoštovanja.150 Sram izvira iz »dejanske ali predvidevane

Krščanska religija je ločila ženske od njihove reproduktivne moči,

negativne sodbe o sebi in je posledica samorazvrednotenja v zvezi s

utišala matriarhalne tradicije in ženska telesa prikazovala kot demonska

skupino« (Ausubel v Shott 1979: 1325). Občutek sramu je posledica

(gl. Lewin Hufnagel 2012; Ranke-Heinemann 1992). Krščanstvo

spoznanja, da te drugi obravnavajo kot pomanjkljivega, zato ga pogosto

poveličuje tradicionalne »ženske« lastnosti, kot je dobra in žrtvujoča se

spremlja občutek zadrege (Shott 1979: 1325). Sram je torej posledica

mati, v nasprotju z žensko kot seksualnim bitjem in njenim telesom.

neuspeha posameznika, da bi dosegel določene družbene standarde, kot

Med pogovorom s sogovornicami sem opazila, da je bila menstruacija

je na primer, da bi svoje telo prilagodil družbenim in moralnim

sramotna zadrega, ki jo je treba skriti pred javnostjo, o kateri se ne govori,

standardom vedenja ali izgleda v javnosti.

saj je bila zanje menstruacija tabu in je veljala za nekaj obremenjujočega,

Normativne vrednote so popolnoma ponotranjene, da omogočijo

ne pa nekaj, na kar bi lahko bile ponosne (prim. Weideger 1978).

posamezniku občutek pripadanja družbeni skupini, zato se sram pogosto

Sogovornice so ob prihodu menstruacije občutile predvsem sram in gnus

kolektivno in osebno ignorira. Če sram vstopi v zavedno, je dojet kot

do svojega telesa, nikoli pa niso govorile o pozitivnih občutkih, ki bi jih

posledica lastne neprimernosti in krivde, zato se mora posameznik

prav tako lahko imele, glede na to, da jih je menstruacija definirala kot

truditi, da ga odpravi (Dolezal 2015: 109–110). Pri regulaciji sramu norme,

ženske, ki so bile sposobne roditi otroke. Sogovornice so zaradi občutka

pravila in rituali izvajanja, ki se jim mora oseba prilagajati, niso racionalni

sramu na vsak način poskušale skriti vse, kar je bilo povezano z

niti iracionalni. Njihova legitimnost je sprejeta brez razmišljanja

menstruacijo in še posebej z očeti se o njej niso nikoli pogovarjale (prim.

posameznikov in brez potrebe po dokazovanju njihove racionalnosti. To,

Golub 1992).149

da norme, ki so stvar družbene samoohranitve posameznikov, niso

Sram bi lahko opisali kot neprijeten občutek, ki izvira iz zavedanja o

racionalizirane, ne pomeni, da njihovo upoštevanje ni racionalno. Lep

našem neprimernem ravnanju ali stanju, lahko pa ga razumemo tudi kot

primer tega je, da nihče ne hodi gol po ulicah v vročem poletju, ker bi bil

pomanjkanje dostojanstva, pri čemer velja omeniti, da je za sogovornice

označen za neprištevnega, čeprav nas nihče ne more prepričati, da to ni

dostojanstvo osebna kvaliteta, ki predstavljala temelj njihovega

racionalno (Heller 1985: 13–14).

Na temelju feministične fenomenologije Luna Dolezal (2015) raziskuje

148 Po levitski postavi, ki jo je utemeljilo Sveto pismo stare zaveze, je menstruacija veljala za nečisto preklet-

kulturno politiko telesnega sramu. Opozarja, da sram žensk do lastnega

stvo. Ženskam je bilo v času menstruacije prepovedano, da bi se dotikale česa svetega, zato so morale biti

sedem dni v procesu očiščevanja. Vsak, ki se jih je dotaknil, je veljal za nečistega, prav tako je bilo vse, na

150 Sram je v SSKJ opredeljen kot »neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, neča-

čemer je ženska ležala ali sedela, nečisto (Leviticus v Južnič 1998: 260). Menstrualna kri je v krščanski

stnosti lastnega ravnanja, stanja«, beseda »sramota« pa se nanaša na »stanje, ko je ugled, veljava nekoga

tradiciji veljala za neugledno, sramotno in škodljivo. Kristjani so v eni izmed legend pripovedovali, da je bil

zmanjšana,« na to, »kar ni v skladu s človeškim dostojanstvom, ponosom« in »izraža ogorčenje, zgraža-

Juda Iškarijot, apostol, ki je s poljubom izdal Jezusa Kristusa, spočet, ko je imela njegova mama menstru-

nje«. Beseda »sramota« se je v preteklosti pogosto uporabljala v stavčni zvezi »skrivati svojo sramoto«, s

acijo (Albert v Južnič 1998: 260).

čimer je bilo mišljeno spolovilo. Pridevnik »sramoten« v SSKJ označuje nekaj, kar »ni v skladu s človekovim

149 Alenka Puhar (2004: 265–266) piše, da je bil že v 19. stoletju na Slovenskem prisoten velik strah žensk pred

dostojanstvom, ponosom« in ki »vzbuja prezir, obsojanje, »dostojanstvo« pa označuje dostojanstveno ve-

razkrinkanjem med menstruacijo. Nekatere so se zaradi sramu skrile v gozd, druge pa so se ves čas umiva-

denje, ravnanje, čast in ponos, tudi »visok družbeni položaj.« (http:/ bos.zrc-sazu.si/sskj.html, dostop 8. 1.

le ob potoku.

2015; http:/ bos.zrc-sazu.si/sskj.html, dostop 12. 2. 2015).

320 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

321

telesa ni samo posledica kulturnega umeščanja telesnih razlik,

povrnitve občutka samospoštovanja in dostojanstva žensk, ki izhaja iz

upravljanja z videzom in s seksualnostjo, ampak izhaja tudi iz njihovega

tega, kako nekoga presojajo v svoji skupnosti, pri čemer je odnos med

podrejenega položaja v družbi. Telesa žensk so živeta, izkušena,

osebo in njenimi materialnostmi osrednji, pravi Krisztina Fehérváry

objektivizirana in odtujena drugače od moških, kot posledica zatirajočih

(2013: 45). Obstaja namreč tesen odnos med posedovanjem predmetov,

družbenih struktur, ki jih nenehno umeščajo v področje sramu (Dolezal

konstrukcijo identitete in naklonjenostjo določenim vrednotam.

2015: 110). Skozi splošen gnus utelešene ženske seksualnosti in

Potrošnja po prepričanju raziskovalcev (gl. npr. Miller 2001; Wilk 2001) v

implicitnega zanikanja njenih užitkov je razvidno zatiranje, uprizorjeno

svojem bistvu nosi vprašanje moralnosti, s pričujočim poglavjem

na ženskem telesu skozi občutek sramu. Izkušnja procesa, v katerem

pa želim pokazati, da je potrošnja predmetov, kot so vložki in tamponi,

ženska postaja ženska, in izkušnja »biti« ženska, kot ugotavljajo Simone

povezana predvsem z dostojanstvom žensk. To je bilo namreč neposredno

de Beauvoir (1999 in 2000 [1949]) in ostale feministke, vsebuje proces

odvisno od dovolj vpojnih vložkov, ki so ženskam odvzeli skrb glede

učenja interpretiranja telesa kot področja sramu.

vidnosti krvi, zato se bomo nadalje posvetili vlogi, ki so jo vložki igrali v

Ženske v primerjavi z moškimi porabijo več časa, energije in materialnih

širšem kontekstu osvobajanja in kultivacije ženskih teles v obdobju

virov, da bi dosegle telo, ki bo ugajalo družbi in se podredilo

socialistične Slovenije.

prevladujočim normativnim standardom. Kot pravi Luna Dolezal (2015:

105, 107), moško telo predstavlja standard za »normalno« ali »nevtralno«

telo. Dogodki v ženskem telesenju, kot je nosečnost ali menstruacija, pa





4.2


so dojeti kot anomalije v »normalni« izkušnji, ki niso samo stigmatizirani



in deviantni, ampak tudi patologizirani, saj zahtevajo profesionalno





Tabu menstrualne krvi


medicinsko pozornost (o sramu, povezanim z menstruacijo, PMS-om in

ženskimi telesi gl. Chrisler 2014, Gilbert in Thompson 2002, Hansen





in strah pred njeno vidnostjo


2014, McClive 2015, Ussher 2006 idr.).

Uvajanje vložkov za enkratno uporabo

Kot pravi Tomi-Ann Roberts (2004), ženskam kulturna sporočila

sporočajo, da so njihova telesa nesprejemljiva takšna, kot so, zato morajo

Pred vložki za enkratno uporabo so ženske uporabljale vložke za

v kulturi, ki spolno objektivira ženska telesa, menstruacijo prikriti.

večkratno uporabo. To so bili večplastni vložki iz belega pletenega trikoja

V raziskavi, ki je merila ženske odnose in čustva do menstruacije,

ali frotirja, ki so se z gumbom pripeli na spodnje hlače. »Kok je blo to

je bilo ugotovljeno, da imajo ženske, ki ponotranjijo bolj spolno

zoprn, res. Taki paščki so bli. Na konc je bla šlinga, pol si mel pa okol pasa

objektiviziran pogled na svoje telo, tudi bolj negativen odnos in čustva,

trakec pa gumbek in pol smo to prpele,« se je spominjala Sonja, trgovka,

vključno z gnusom in sramom, do lastne menstruacije.

rojena leta 1928 v Zgornjem kašlju pri Ljubljana Polju. »Če smo vedl, da

Iz razumevanja sramu, povezanega z menstruacijo, ki se je pri

bomo nekje dolg, da ne bomo mogl doma se umit pa druzga uzet, smo mel

sogovornicah izkazal za ključnega, bom poskusila nadalje pokazati, da

rezervnga. Joj, ko je blo to zoprn,« je še dodala. Te vložke so kupile ali pa

lahko vložke in tampone v času menstruacije razumemo tudi kot način

jih izdelovale same.

322 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

323

Čeprav so bili higienski vložki v Evropi znani od 1990-ih let 19. stoletja

Podobno se je Marjana, socialna delavka, rojena leta 1956 v Celju,

dalje, na Slovenskem pa od 1930-ih let prejšnjega stoletja, ko se v seriji

spominjala, kako je njena mama na skrivaj sušila oprane vložke. »Ko je

reklam v 1930-ih letih prejšnjega stoletja pojavijo prvi vložki za enkratno

moja mama vložke obesla, je dala rjuho čez. Sam se je vidl čez rjuho, kaj je

uporabo v reviji Žena in dom (Žnidaršič 2003: 78), je večina kmečkih in

odspod. To je bla sramota. Sam mi smo le bli v mestu.« Toda tudi pri

delavskih žensk uporabljala domače krpe in rjuhe. Pred uporabo

sogovornicah iz vasi ni bilo nič drugače, saj so tudi one vložke med

kakršnekoli zaščite pred krvavenjem so ženske med menstruacijo

namakanjem, pranjem in sušenjem skrbno skrivale. Res, da je bila

namestile spodnje krilo med noge in ga zataknile v pentljo traku,

možnost, da bi jih videlo večje število ljudi, na vasi manjša, toda ženske so

privezanega okoli pasu, saj še niso nosile spodnjih hlač, ki so se uveljavile

vložke skrivale predvsem pred najbližjimi moškimi družinskimi člani,

pozno – med 1. svetovno vojno ali še kasneje.151 Ženske na Koroškem so se

tako da skrb glede skrivanja na vasi ni bila nič manjša.

znašle po svoje in namesto vložkov uporabljale stare cunje, včasih

Tudi pri nakupovanju vložkov v trgovini je bil prisoten močan občutek

časopisni papir in kasneje vato (Ramšak 2001: 118).

sramu in element skrivanja. Darja Zaviršek (2003: 53) se je v svojem

Sogovornice so izpostavile, da se je doma narejeni vložek za večkratno

članku spominjala, da so v Ljubljani prodajalke v samopostrežnih

uporabo med hojo pogosto obdrgnil in kri je bila vidna na oblačilu.

trgovinah v 1970-ih in 1980-ih letih menstrualne vložke zavile v bel papir,

Večkrat so izpostavile strah pred puščanjem vložkov, ki so jih same

da so bili nevidni zaradi nelagodja, ki so ga zbujali pri drugih. »Zavito v

izdelale: »So ble cunje. Vse je šlo čez, vse. Si se zmeri bal, da bo pršla kri

papir, neubesedeno, tabuizirano.« Trgovke so jih skrbno zavile v papir, saj

čez.« se je spominjala Božena, kriminalistka, rojena leta 1924 v Loški

je bilo mnogim ženskam in prodajalkam nerodno že ob sami misli, da so

dolini. Vložki iz blaga za večkratno uporabo so zahtevali veliko dela, saj

jih potrebovale. Ko sem sogovornice povprašala o tem, so dejale,

jih je bilo treba namakati, prekuhati in posušiti. Mira, rojena leta 1942 v

da niso nikoli kupovale vložkov, zavitih v papir, ampak vedno v paketih.

Celju, se je spominjala, kako so se vložki za večkratno uporabo, ki jih je

V samopostrežnih trgovinah so se vložki nahajali na posebni polici.

imenovala »zverine«, pri njih doma prali in sušili na skrivaj v

Danica se je spominjala, kako je v Rimu, kjer je takrat živela, kupovala

stanovanjskem bloku na balkonu.

vložke na skrivaj.

Js sem se povsod vzpenjala in enkrat plezam čez balkon in je ena od

Ko sem šla kupavat paket, sem gledala, da me kdo ne vidi, da kupujem

tetih zadev dol padla. Moja mama je temu rekla zverine. Pol pride en

tisto. Sram te je blo, da imaš perilo! To je neumna vzgoja. Sem gledala,

starejši fant mimo mene, enih 17 let je mel. Rekla sem mu, nej mi

da ni blo nobenga okol. Še to mi je blo nerodno, kadar sn šla h kasi. Si

pobere eno tole zverino, da ne bom spet čez balkon dol lezla. Za vsak,

sam gledo, da ni nobednga moškega. Al ni čudno, da smatraš to kot

ko me je pol srečo, je reko: »No, kako je zdej, zverina!«

nek greh, kot neko sramoto?

151 Kot je ugotovila Alenka Puhar (2004: 266) pri preučevanju otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, si ženske

Darja se je spominjala, da so se v trgovini vložki nahajali na vidnem mestu,

med menstruacijo včasih niti spodnjih kril niso spodvihale in zataknile spredaj za pas, ker je bilo platno,

je pa tudi izpostavila občutek sramu pri njihovem nakupovanju:

narejeno doma, pregrobo in jim je do krvi odrgnilo kožo. Tako so bila med nedeljskimi mašami tla na levi,

»Js sem zmer gledala, če je kje kakšn moški, pa če ga ni blo, sem potem

ženski polovici cerkve, vsa krvava.

324 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

325

hitr rekla … Mi je blo težko na blagajno. Mislim, da je blo od začetka vsem.«

zastop«. Toda njena hči Darja, turistična delavka, rojena leta 1954 v Šiški,

Nakupovala jih je v Mercatorjevi trgovini v njihovem bloku:

je v smehu dejala, da je to najlažji izgovor, in dodala, da »se res niso zastopl

takrat, ker še niso pršli v tist obdobje. Zdej je to čist drugač.

Si reko … »Ene vložke, pa pol kile …« K so še na škrnicle dajal moko

Se spreminja.« Njen mož je zanjo kupoval vložke: »Moj mož je tak tip.

pa to. Ampak je blo že bl modern. Ni bla samopostrežna, ampak ene

Sicer mu jih nisem nkol naročala, ampak če je pa kdaj res tko blo, je pa šel,

dve police sta pa že ble, da si pršel ke pa si neki uzel, so pa ble tut

ne. Ni ga blo sram.« Po drugi strani pa njen sin, rojen leta 1975, za svojo

vage pa škrnicli. Mam še zdej pred sabo prve vložke. Taka bela vrečka

ženo vložkov ni kupoval in ji je dejal: »To ti pa jst ne bom kupval. To so

je bla. Od Tosame so bli.

ženske stvari.« Kupovanje vložkov je bilo spolno dejanje, za nekatera

Brigita, trgovka, rojena leta 1952 v Krki, se je spominjala, da so bili vložki

dekleta mučen mesečni opravek, za nekatere fante pa viteško dejanje in

v trgovini, kjer je delala, konec 1960-ih let na vidnem mestu. To je bila, kot

izraz ljubezenske predanosti, pravi Darja Zaviršek (2003: 53).

jo je imenovala, klasična trgovina s pultom, izza katerega je potrošnikom

Pri tem velja poudariti, da so možje mlajši generacije žensk, rojeni v 1950-

prodajala izdelke. Tudi vložke. »Se ne spomnem, da bi jih zavijal. Virovi

ih letih, svojim ženam kupovali vložke predvsem takrat, ko si jih niso

so bli. Tista, ki jih je dobila tam za pultom, jih je hitr dala v tisto vrečko.«

mogle same, zaradi bolezni ali po porodu. Sonja, trgovka, rojena leta 1928

Ko sem Danico povprašala, če ji je kdaj njen mož kupil vložke, se je zasmejala

v Zgornjem kašlju, je izpostavila, da kasneje menstruacija ni bila več tabu.

in me vprašljivo pogledala: »A da bi mož šel? Ohoho … Ne, ma kje neki! Sram

»Smo se že čist tko pogovarjal.« Tudi članku iz leta 1975 z naslovom »Brez

ga je blo!« Sonja, trgovka, rojena leta 1928 v Zgornjem kašlju pri Ljubljana

sramežljivosti – potrebno je!« je izpostavljen generacijski napredek glede

Polju, se je spominjala, da njen sin zanjo ni kupoval vložkov, mož pa

predsodkov do kupovanja vložkov, saj se mlajši generaciji ni zdelo čudno

nekajkrat. »Prej, da bi pa brat … Njega mislim, da nisem nkol prosila.« Z

in sramotno, če je šolarka na podeželju med šolskim odmorom kupila

izogibanjem govora o menstruaciji z moškimi je menstruacija ostala

vložke v kiosku. Zapisana pa je tudi kritika, ki se nanaša na predsodek

skrivnost, vir sramote in nelagodja, povezana z nevarnostmi

mnogih ljudi do uporabe vložkov: »V času takšnega napredka in osebne

seksualnosti in nosečnosti, ki so jih ženske pred moškimi skrivale. To

svobode marsikje še danes »tisto reč« odpravljajo z nekim predsodkom in

skrivanje je lahko moške puščalo v popolni nevednosti o vložkih in njihovi

premajhnim smislom za zdravje in higieno« (Nepodpisano 1975).

rabi. Erika, zobozdravnica, rojena leta 1946 v Postojni, se je spominjala, da

Po Metinem mnenju je bil prihod vložkov za enkratno uporabo v

je nekega dne k njej v ambulanto prišel moški, ki ga je bolel zob.

slovenske trgovine pozen. Prvič jih je videla izdelovati v tovarni Vatagir v

1950-ih letih. Danica se je spominjala, da do leta 1958, ko se je priselila iz

Je mel vložek čez usta, pa je rekla sestra: »Ka pa maš ti tule?« Ja

Rima, v Sloveniji še ni bilo vložkov za enkratno uporabo. Večja prodaja in

prav: »Zob me boli.« On ni vedo, zakaj je, in je reko: »Sej gre v usta,

oglaševanje vložkov sta se v socialistični Sloveniji začeli po letu 1968.

mi je mama dala.« Una pa tut, najbrž je rekla: »Sej to je čisto,

Tovarna Sladkogorska Sladki vrh , ki je začela leta 1973 izdelovati vložke

sterilno.« To je bil še un iz blaga.

Paloma, je v prvem letu prodala 1.400.000 zavitkov, kar je bilo izjemno

Tudi Božena, kriminalistka, rojena leta 1924 v Loški dolini, je dejala, da

veliko, glede na to, da je bil izdelek nov. Podjetje je prodajalo po vsej

njen mož ni nikoli kupoval vložkov zanjo, ker ji je dejal, da »se na to ne

Jugoslaviji, izvažalo pa predvsem v Italijo in Nemčijo. Velja omeniti tudi

326 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

327

zanimiv podatek, da se je največ vložkov prodalo na podeželju

»Ja, veš kok so fejst ti vložki, sam tok težko ga je stran odlimat.«

(Nepodpisano 1975).

Seveda, ona ni poznala in ga je kontra obrnala. Js sploh pomislla

Vse sogovornice so izpostavile, da so doživele vložke za enkratno

nisn na to, sestra pa tut ne, in sva ble obe šokirane. Ampak to se je

uporabo kot izjemno osvobajajoče. Zaradi nenehnega strahu, da bi vložek

dejansko starejšim dogajal.

premočil, so uvajanje vložkov za enkratno uporabo opisale kot izjemno

Vložki za enkratno uporabo so osvobodili ženske zamudnega in

olajšanje. »Pol, ko se je enkrat dobil te enkratne za stran vržt … To je blo …

sramotnega pranja, zaradi možnosti večkratne menjave in vpojnosti

Mislim, to sploh ni primerjave,« sem večkrat slišala. »Domači vložki so

pa so tudi zmanjšali strah pred vidnostjo krvi in neprijetnim vonjem.

čist drugač. Boljš je blo tist, k si vrgo stran. Ni blo treba prat,« se je

Prvi vložki za enkratno uporabo so bili slabše kvalitete, saj so pogosto

spominjala Božena, kriminalistka, rojena leta 1924 v Loški dolini. Sonja

premočili, in sogovornice so jih morale pogosto menjavati, kakovost pa se

se je spominjala, da je morala ves čas paziti in gledati, da vložek ne bi

je kasneje izboljšala in ocenjujejo, da je danes najboljša. Z uporabo

premočil, ker ga ni imela vedno možnosti zamenjati. »To je blo včas težko,

vložkov za enkratno uporabo so se počutile bolj samozavestne, ker ni bilo

zdej pa stran vržeš. Takrat smo mogle pa ne vem kam vse, v tiste platne,

več neprijetnega vonja, manj pa so bile zaskrbljene tudi za možna

polivinile zavijat.« To, da so lahko vložek po uporabi preprosto odvrgle, se

puščanja, saj je bil njihov največji strah, da bi vložek puščal skozi oblačila,

je pri vložkih za enkratno uporabo izkazalo za ključno prednost.

kar bi razkrilo njihovo »skrivnost«. Sogovornice so cenile tudi, da lahko

Uvajanje vložkov za enkratno uporabo, ki si jih preprosto odvrgel, ni

danes vložke preprosto odvržejo, namesto da jih perejo in sušijo na

potekalo brez zapletov. Sonja se je spominjala, da so nekatere ženske

skrivaj. Doma narejene vložke za večkratno uporabo so ženske same

vložke metale v stranišče, ki se je potem zamašilo, čeprav so bili zanje

oprale, s čimer so imele nadzor nad higieno, prav tako so se izkazali za

posebni koši za smeti, in kar nekaj časa je trajalo, da so se nanje navadile.

bolj ekonomične zaradi ponovne uporabe, s čimer so predstavljali

Emily Martin (1992: 111) gleda na menstruacijo kot na obliko spodletele

prednost za ljudi z majhnimi dohodki, toda zamudno pranje, sušenje in

proizvodnje. Menstruacija ne nosi samo konotacije produktivnega

likanje, ki so ga zahtevali vložki iz blaga in kulturni tabuji, povezavi z

sistema, ki mu ni uspelo proizvesti nečesa, ampak tudi idejo

menstruacijo, zaradi katerih je moralo pranje in sušenje vložkov potekati

proizvodnje, ki je postala napačna, saj je ustvarjala proizvode, ki so

diskretno, je pri sogovornicah odtehtalo zgornje prednosti.

neuporabni, zapravljeni in izmečki. V tem kontekstu krvav menstrualni

vložek pomeni dvojno smet.

Tabu menstrualne krvi

Vsakršno uvajanje novitet vložkov so morale ženske utelesiti, kar ni nujno

Menstruacija v družbi velja za skrivnostno in tabuizirano, kar je razvidno

potekalo brez zapletov. Vesna se je spominjala svoje mame, ki se je

tudi iz pripovedovanj mojih sogovornic. Sonja se je spominjala, da so bili

prvič srečala s samolepilnimi vložki v svojih 70-ih letih.

vložki in menstrualna kri tabu, zato je morala doma narejene vložke za

Smo jo pelal k zdravniku na pregled, ker ji je ena žila not poknala.

večkratno uporabo namakati in jih ročno oprati naskrivaj.

Potem sem rekla sestri: »Dej ji ene vložke kup za tistih par dni, dokler

Tista voda je bla, veš kakšna, pa namočt pa pokrit. Treba je pa dat v

se to ne umiri.« Čez par dni mati vprašam, če je zdej v redu, pa prov:

mrzlo vodo, če ne zakrkne in sploh ne gre stran. Kaj smo mogle vse.

328 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

329

Pa pol kuhat to, spirat, sušit. Pa niso smel moški pa otroc to videt.

neposredno povezano z družbenim dojemanjem onesnaževanja in

Tabu. Ni blo kokr zdej, k vejo že vse. Vse smo skrival, vse.

higiene – občutki do telesnih funkcij, kot je menstruacija, so namreč

Menstruacija in vse, kar je bilo povezano z njo, se je skrivala pred moškimi

odraz dojemanja sebe kot vira okuženja ali onesnaževanja. Prav tako je

občutek sramu v povezavi s telesnimi funkcijami, kot je menstruacija,

in otroci. Če je kakšen otrok kdaj svojo mater vprašal o njej, ji je postalo

povezan s tabuji, ki obdajajo stik z menstrualno krvjo v različnih kulturah

zelo nerodno, so mi sogovornice večkrat dejale.

in izvirajo iz globoko zakoreninjenih strahov pred onesnaženjem

Zaradi tabuja menstrualne krvi so se vložki prali in sušili stran od oči

(Delaney idr . 1988). Antropološke raziskave so menstruacijo povezale s

skupnosti. Ženske so jih prale, ko doma ni bilo mož ali očetov. Sonja se je

simbolnimi sistemi in družbenimi pomeni simbolne nevarnosti

spominjala, kako je na skrivaj prala in sušila vložke:

kontaminacije. Mnogo analiz menstrualnih tabujev temelji na konceptu

»onesnaževanja« – simbolne okužbe menstrualne krvi in nevarnostjo

Sm tisto žehto prala pa kuhala. Ko je blo polet sonce, smo tist plajhal,

pred menstruirajočimi ženskami. Ideja umazanega, ki je povezana s

smo rekl. Na travi smo mel to in smo polival vso belo perilo. Smo dal

skrbjo za higieno in s spoštovanjem konvencij, ima neposredno povezavo

na travo, ampak tist, da sem lahko kuhala, sem mogla prej namočt,

s simbolnimi sistemi čistosti, pravi Mary Douglas (1984: 36–37).

pol čez pokrivat, da ni kdo vido, pol spet kuhat al zraven al čist posebi,

Kot je pravila Simone de Beauvoir (1999: 115–116): če se ženska podredi

pa spet skrivat, pa sušit, pa oooo … Potem sem pa js vse tist sušila,

redu, ki so ga uvedli moški, se očisti svoje izvorne omadeževanosti in

plajhala po trav. In ata je pol vido.

postane ponovno vključena v družbo. Pojmovanje čistosti odseva

Prav tako je bil v družbi prisoten tabu poimenovanja menstruacije, o

strukturo družbe in pripomore k njeni ohranitvi, menstruacija pa je

kateri se je v vsakdanjem življenju zato govorilo neosebno. Poimenovana

povezana z onesnaževanjem, zato je vzdrževanje reda mogoče samo z

je bila kot »svoj čas«, »perioda«, »tista reč« … Že samo poimenovanje

rituali, ki umazaniji odvzamejo nevarnost in možnost simbolne

menstruacije je pred 2. svetovno vojno na Slovenskem veljalo za

kontaminacije ter menstruacijo naredijo za del vsakdanjosti (Douglas

nespodobno, pravi Mojca Ramšak (2001: 118). Sogovornice, rojene pred 2.

1984, gl. tudi Zaviršek 2003).

svetovno vojno, so jo najpogosteje imenovale »perilo,« generacijo mlajše

Etnografski primeri so pokazali, da so družbene funkcije menstrualnih

sogovornice pa so dejale, da ima menstruacija ogromno izrazov: »ta

tabujev kulturno variabilne in specifične, zato jih ni mogoče posploševati

rdeča«, »teta iz Amerike«, »mam obisk«, »bolna sem« … Ingrid Johnston-

na vse kulture.152 Menstruacija pomeni fizično iniciacijo v ženskost,

Robeldo in Joan Chrisler (2013) pravita, da če menstrualna kri v družbi

zato nekatere kulture menstruacijo dojemajo kot osrednji življenjski

ne bi bila stigmatizirana, ne bi bilo potrebe, da bi menstruacijo imenovali

dogodek, simbol moči in zrelosti, skratka kot pozitivno (gl. Appell 1988;

drugače kot z njenim pravim imenom. Z evfemizmi pri poimenovanju

je menstruacija ostala varno skrita in odsotna iz javnega diskurza. S tem,

ko menstruacija velja za »skrito resničnost«, ostaja zavita v sram in tabu.

152 Franz Steiner (2004 [1956]: 32) je ugotovil, da beseda »tabu« izhaja iz polinezijske besede, kjer koren »ta«

Menstruacijo obdajajo številni miti, mistifikacije, prepovedi in zapovedi,

pomeni označiti, »pu« pa pomeni intenzivnost, zato je »tabu« oziroma »tapu« prevedel kot »intenzivno

običajno pa se ženski, ki menstruira, pripiše nečistost. Doživljanje

označen« (angl. marked thoroughly), pri čemer opazimo odsotnost negativnih ali pozitivnih dimenzij. Kot je

opozarjal Claude Lévi-Strauss (1994), definicija besede »tabu« pomeni tisto, kar je močno zaznamovano in

menstruacije in z njo povezanega občutka sramu pri sogovornicah je bilo

nevsakdanje, ne pa tudi nujno negativno.





330 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

331

Buckley in Gottlieb 1988), druge pa kot grožnjo, prekletstvo in umazanijo,

kot nekaj negativnega (Delaney idr. 1988; Erchull 2002; Škerlj 1962).

Tako na primer staroselci Yurok iz Kalifornije menstruacijo dojemajo

kot pozitivno, saj velja, da je takrat ženska na vrhuncu svoje moči,

ki naj bi jo porabila za gojenje duhovne moči (Buckley in Gottlieb 1988).

Po drugi strani pa, kot je pisala že Simone de Beauvoir (1999), v zahodni

kulturi menstrualno kri dojemajo kot umazano in drugačno od tiste, ki je

tekla dekletom iz otroških ran.

Povezava med menstruacijo in nečistostjo ter nevarnostjo ženskega

telesa je razvidna tudi v skupnosti Kharwar v Indiji, saj med menstruacijo

ženska nima vstopa v kuhinjo zaradi možnosti okuženja hrane

(Delaney idr. 1988). Kot navaja Ana Hofman (2011: 8–9), so seksualnost,

reprodukcija in menstruacija veljale za fenomen, v katerem ženska ni

Fotografija 32:

imela popolnega nadzora nad svojim telesom, ki je bilo dojeto kot »nečisto«

Sproščene v vsakem

s posebno povezavo z »drugim svetom«. V srbskem ruralnem okolju so

trenutku dneva.

imeli različne strategije za nadzor ženske seksualnosti. Med menstruacijo

Vir: Jana 1986, št. 4.

je bil ženski prepovedan stik z moškim, prav tako se ni smela dotakniti

njegovih osebnih stvari ali z njim govoriti.

V večini oglasov je mogoče opaziti tabu poimenovanja menstruacije, saj je

Pomembna pozitivna lastnost predmetov menstrualne higiene v oglasih

bila poimenovana posredno in implicitno, kot »nevšečnost«, »kritični

je bila njihova neopaznost. V zgornjem oglasu (Fotografija 32) lahko

dnevi« ali »dnevi, ki ste jih včasih s strahom pričakovale«, včasih pa je

vidimo škatlo z vložki VIR, ki je nežno roza barve, okrašena s cvetlicami

bilo njeno poimenovanje v reklamah popolnoma odsotno. V oglasu na

v nežni lila in vijolični barvi. Tako pakirani vložki so kupce lahko navdajali

Fotografiji 32 z naslovom »Sproščene v vsakem trenutku dneva« je

z občutkom, da ne gre nujno za standardiziran, množično proizveden

prisotna subverzija enega izmed menstrualnih tabujev, in sicer

proizvod, saj je takšna embalaža pripomogla k občutku, da je bilo to

»protitabu« eksplicitnega poimenovanja menstruacije. To je namreč

»narejeno samo zame«. Besedilo oglasa sporoča, da dajejo vložki VIR

edini oglas, ki menstruacijo poimenuje eksplicitno, torej kot

ženskam občutek varnosti in sproščenosti tudi zaradi pomembne

»menstruacija« ali »menstrualni dnevi«.

lastnosti, neopaznosti: »Ker so povsem neopazni, nam v vsakem

trenutku dneva dajejo občutek varnosti in sproščenosti ter prijetne

svežine«. Za lajšanje življenja žensk so se tehnološko razvijali v smeri vse

večje vpojnosti in neopaznosti, pri čemer so vložke najpogosteje oglaševali

kot tanke in prilagodljive, tampone pa kot nevidne.

332 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

333

V oglasnih sporočilih je mogoče poleg tabuja poimenovanja

poskrbeli za socialno nevidnost in kulturno sprejemljivost menstruacije,

menstruacije opaziti tudi tabu prikazovanja krvi. Na nobeni izmed

saj je bilo najbolj pomembno, da je ženska v javnosti poskrbela, da njena

reklam za vložke ali tampone ni prisotna menstrualna kri, zato lahko

menstruacija ni bila vidna in moteča.153 Reklamna sporočila so sporočala,

opazimo prisotnost tabuja pri prikazovanju menstruacije v obliki

da je bila menstruacija neprijetna ovira za ženske, trud za njeno zakritje

odsotnosti menstrualne krvi, ki pa je povsod po svetu prisoten tudi danes.

pa je pričal o tem, da je še vedno veljala za sramotno, žensko telo pa za

Namesto rdeče barve, ki je prepovedana, prevladuje nežna belina vložkov

težavno in neprilagojeno izzivom novega časa (Žnidaršič 2003: 80).

in tamponov za učinek sterilnosti in čistosti med menstruiranjem.

Olajšanje in razbremenjenost žensk z uporabo proizvodov menstrualne

Njihova reprezentacija je zreducirana zgolj na opis učinkovite vpojnosti

higiene sta lepo prikazana na oglasu, ki se nahaja na naslednji strani, na

tampona ali vložka in njegove tehnološke izboljšave ter iz tega izhajajoče

Fotografiji 33 iz leta 1978. Vložek Mimosept je predstavljen kot »damski

kvalitete za ženske, kot je sproščenost v vsakem trenutku.

vložek nežnih vrlin, mehak, higieničen«, ki »izredno vpija in dobro

Na podlagi analize oglasov medijskega tiska v Sloveniji leta 1998 in

varuje«. Na fotografiji se nahaja portret svetlolasega mladega dekleta, ki

televizijskih oglasov od leta 2001 do 2003 Renata Šribar (2004: 89)

zadovoljno počiva, naslonjeno na drevesno deblo in uživa v naravi, ker ji

ugotavlja, da se esencialna snov menstruacije, kri, v oglasih ne pojavi, niti

to med menstruacijo omogočajo vložki Mimosept. Iz izraza na njenem

z asociacijo na rdečo barvo. Pojem menstruacije se v oglasih preobrazi v

obrazu je mogoče razbrati, da doživlja občutke olajšanja. V vseh oglasih za

sterilno bel vložek, saj mora to, kar postaja kulturni izdelek, označevati

vložke in tampone, kjer je upodobljena ženska, gre za mlado dekle, saj je

atribut nevidnosti. Patriarhalna spolna razmerja se v sodobni družbi

podoba mladosti povezana z menstruacijo in plodnostjo ženske. Pri tem

navkljub emancipaciji modernih žensk ohranjajo s tem, ko oglasi za

velja omeniti, da je reprezentacija menstruirajoče ženske kot matere v

menstrualne izdelke promovirajo sodobno kontradiktorno vidno/

oglasih odsotna, kar pomeni, da je pomenska bližina menstruacije in

nevidno žensko, ki vidno in emancipirano vstopa v javni prostor,

plodnosti nezaželena (prim. Šribar 2004: 92).

na drugi pa skriva svoj določujoči aspekt ženskosti – menstruacijo, da

dokaže enakovrednost na trgu delovne sile (Markovčič 2009: 163).

Kot opozarja Metka Kalinšek (2003: 42), na takšen način družba subtilno

usmerja žensko, da ponotranji in sprejme menstruacijo ter jo hkrati

prikrije. Tako menstruacija ostaja tabu. V zakrivanju menstruacije se

oglasi na Slovenskem po 2. svetovni vojni ne razlikujejo od oglasov pred

njo. Sabina Žnidaršič (2003: 78) navaja, da so v 1930-ih letih prejšnjega

stoletja na slovensko tržišče prišli prvi higienski vložki za enkratno

uporabo iz domače proizvodnje – Camelie, ki so bili v seriji propagandnih

sporočil, objavljenih v reviji Žena in dom v letih 1936–1939, oglaševani kot

153 Vložki Camelie so bili narejeni iz debelih slojev vate. Pripenjali so se s pasovi »A Camelia«, ki so ženskam

»idealni reformni vložki za dame« s podobo cvetlice Camelie, ki je bila

jamčili varno nošnjo in prosto gibanje. Vložek je ženskam v reklamah obljubljal vse, kar jim je menstruacija

dišeča z nežnim belim, rahlo rožnatim cvetom. Novi higienski vložki so

vzela – podaljšanje mladosti, maksimalno izkoriščen vsak dan in živahnost, konec skrbi in nejevolje, opra-

vljanje poklica vse dni v letu ter obisk javnih prireditev v novi beli obleki (Žnidaršič 2003: 78).





334 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

335





4.3


Kultivacija menstruirajočega

ženskega telesa

Menstruacija kot

Fotografija 33:

(ne)normalno bolezensko stanje

Mimosept.

Vir: Jana 1978, št. 27.

V oglasih se fizična slabost žensk, psihična neuravnovešenost in

predmenstrualno vedenje predstavljajo kot nenormalni. Na mestu je

vprašanje, zakaj je menstruacija opisana kot »normalna« in ne

Moderna ženska je z vstopom v javni prostor postala vidna, pri čemer pa

»naravna« značilnost ženskega telesa? Kot navaja Darja Zaviršek (2003:

je morala menstruacijo najprej skriti pred javnim pogledom, ker je veljala

64–65), ženske menstruacijo opišejo kot »normalno«, saj zgodovina

za tabuizirano, patološko in vzrok onesposobitve žensk na delovnem

proizvodnje »ženske narave« dokazuje, da je pri ženskah »normalno«

mestu. Tako je menstruacija, ki je sprva ogrožala patriarhalnost, postala

mogoče le v nasprotju z nenormalnim, bolnim in histeričnim. S tem

na novo definirana kot pojav, ki ženske oropa njihove ženske identitete in

ženske dokazujejo normalnost za opravljanje dejavnosti, ki imajo

lastne vrednosti. Emancipacija žensk s pomočjo tamponov in

v družbi privilegirano mesto.

menstrualnih vložkov je bila ambivalentna. S tem, ko so oglasi prikazovali

tampone in vložke, so naredili bolj vidno tudi menstruacijo ter ženskam

odvzeli del bremena sramu, saj so jo detabuizirali in normalizirali,

kar je pripomoglo k subverziji menstrualnih tabujev in k zmanjšanju

občutkov sramu. Toda hkrati je bila menstruacija ponovno patologizirana

s tem, ko je bila menstrualna kri v oglasih odsotna. Ines Markovčič (2009:

183–184) to ambivalentnost lepo povzame, ko ugotavlja, da menstrualni

izdelki v oglasih poudarjajo nevidnost in diskretnost, sporočilo oglasov

pa je ravno nasprotno, saj izpostavlja moderno žensko, ki je izstopila iz

sfere zasebnosti v javni prostor. S tem poudarjanjem vidne ženske v

javnem prostoru oglasi promovirajo idejo nevidne menstruirajoče ženske.

To izhaja iz patriarhalne družbe in njenih zahtev po disciplini telesa in

prikritju vsakršnih znakov menstruacije, ki ne sme postati javna.

Fotografija 34: Umirjenost, udobnost, zanesljivost. Vir: Jana 1978, 45.

336 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

337

Oglas Tosame iz leta 1978 z naslovom »Umirjenost, udobnost,

neki od srca odvalilo se. Sn misla, da je to bolezen.« Sonja si je »bolezensko«

zanesljivost« na Fotografiji 34, ki se nahaja na prejšnji strani, ima na

stanje menstruacije razlagala takole: »Takrat je blo še bl tabu, zdej pa

embalaži, ki je vijolične barve, narisana astrološka znamenja. S tem

trebuh nas je res bolo … Nktire so ble res bolane. Ena tri dni ni mogla ustat

sporoča, da so vložki namenjeni vsem ženskam, hkrati pa astrološka

iz postle. Je mela bolečine u trebuhu takrat.« V obdobju menstruacije so

znamenja na oglasu implicitno sporočajo pomen vpliva lune na počutje

zaradi bolečin nekatere matere dovolile svojim hčeram tudi uživanje

uporabnic vložkov. Usklajenost žensk z naravo se namreč zrcali iz tega,

opojnih substanc, kot je alkohol, ki so jih sicer strogo prepovedovale.

da se menstrualni cikel ravna po luninih menah. Darja Zaviršek (2003:

Povezava menstruacije in bolezni je bila sprva zelo pogosta. Po besedah

65) je zapisala verze, nastale konec 1980-ih let v Ljubljani: »Luna polna,

sogovornic so prve vložke prodajali v lekarni, ne v trgovini, saj naj bi

jaz pa bolna, luna prazna, jaz pa blazna.« Po njenem mnenju ta besedna

veljalo, da je ženska v času menstruacije bolna. Darja je pojasnila

igra prikazuje analogije med boleznijo in norostjo ter menstruacijo,

prodajo vložkov v lekarni: »Sej drgje niso mogle bit, sej ni blo takih ekstra

med naravo in menstruacijskim ciklusom. V tej shemi je ženska narava

trgovin, kot so DM pa te. Prva drogerija je bla na Miklošičevi.« V reviji

po svojem spolu in po socialni določenosti: narava / luna : menstruacija :

Naša žena v 1970-ih letih se reklame za O.B. tampone pojavljajo zraven

bolezen / norost. V navezavi vložkov na astrološka znamenja v oglasu

rubrike »Zdravniški odgovori«, v kateri zdravnik odgovarja na vprašanja

in s tem luninih men opazimo nevarno povezavo menstruacije

v zvezi z menstruacijo in ostalimi obolenji, s čimer so menstruacijo

z boleznijo in norostjo.

razumevali kot bolezen, tampone pa kot njena sredstva za blaženje

Oglasi so promovirali idejo o »normalnem« obnašanju med

simptomov in »obliže za rano«. Tudi prve reklame za »damske« vložke

menstruacijo, skladno s katero so morale ženske ostati športno in delovno

Vir so se v Naši ženi pojavile pod rubriko »Zdravniški odgovori« leta 1968.

aktivne, ne da bi kazale menstrualne znake, ter poskrbeti, da je

V 1980-ih letih so zdravniki v Naši ženi že opozarjali, da menstruacija

menstruacija ostala neopazna. Ines Markovčič (2009: 174) pravi, da

ni bolezen, ampak normalen del življenja. Neva Železnik se je v članku

najmočnejša strategija prepričevanja o »normalizaciji« apelira na žensko

Naše žene z naslovom »Prva menstruacija« iz leta 1980 pogovarjala z

samoobvladovanje in samonadzor patoloških odklonov menstruirajočega

ginekologinjo iz Ljubljane, ki je ob vprašanju, kako živeti z menstruacijo,

telesa. Umazanost menstruacije je morala biti normalizirana za

odgovorila:

nemoteno delovanje žensk s pomočjo vložkov in tamponov.

Z uporabo vložkov je menstruacija postala normalen pojav in ne več

Naše babice, mame, nekatera dekleta mislijo, da je menstruacija

bolezen. Prikaz menstrualnega telesa v oglasih kot »normalnega« je

bolezen. Zato tudi pravijo, da so bolne. […] Naj še enkrat poudarim,

osvobajajoče vplival na sogovornice v vsakdanjem življenju. Marsikatera

da je treba živeti povsem normalno. Le na dan najmočnejše

ženska namreč ni vedela, ali je to, kar se dogaja z njenim telesom,

krvavitve se je treba izogibati težkemu fizičnemu naporu. Lažje

»normalno«, ali pa gre za bolezen, ki se lahko konča s smrtjo. Danica,

oblike športa, sprehodi in podobno pa so celo koristni.

učiteljica, rojena leta 1927 v Mostu na Soči, se je spominjala, da je po tem,

Darja je v mladosti trenirala gimnastiko. »To ni bolezen,« je dejala in

ko je že imela menstruacijo, enkrat šla s starejšimi prijateljicami v hribe.

izpostavila, da imajo dekleta danes menstruacijo za izgovor, da so

»In sn js hodila naprej, pa slišm, da se pogovarjajo o krvi … Jao, pa mi je

opravičene od telovadbe.

338 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

339

Zdej če gledaš tamlade, nobena ne telovad, ker si kr zmišljujejo.

Moji teti sem povedala, da nimam, da kva čem nardit, da me vse boli,

Pr nas takrat ni blo debate. Trenerko gor in nimaš kej. Js sem tok

da sem napeta. Ona je pa mojmu atu povedala. Ata je skrbel, kva pa,

uživala v tem, da men na misel ni pršlo, da bi rekla: »Js mam dons

če sem zanosila. Potem sem mela pa tok močno, ko da bi en splav

menstruacijo, pa ne bom telovadla.«

mela.

Laura Fingerson (2006: 55) ugotavlja, da »medikalizacija« menstruacije

Iz diskurza o menstruaciji kot »bolezni« je mogoče razbrati, da je

pomeni, da je menstruacija opredeljena kot bolezen s fizičnimi in

menstruacija še vedno veljala za bolezensko stanje žensk, pri čemer

psihološkimi simptomi, ki delno izvira iz naše kulturne zgodovine,

pa se je medikalizacija menstruiranja obrnila stran od domnevne

ker je bila razumljena kot bolezen in deviacija od »normalnega« telesnega

nesposobnosti žensk k normalnemu delovanju in življenju v času njihove

stanja. Menstruacija velja za bolezen, za umazano stvar, ki mora biti

»bolezni«. Ženske so sedaj imele zdravilo za to »bolezen« v obliki

očiščena, osvežena in skrita. Menstrualna kri namreč ne označuje

tamponov in vložkov, ki so predstavljali emancipatorni potencial za

poškodbe, ampak kronično bolezen, ki zahteva zdravljenje. Žensko telo in

njihova telesa, saj so lahko tudi v času menstruacije počele stvari,

reproduktivne funkcije so »medikalizirane,« kar pomeni, da so

ki so se jim prej izogibale. Tako je kljub »bolezni« življenje potekalo

opredeljene kot medicinski problem, in ker se nahajajo v rokah

nemoteno. Lahko so delale, telovadile in se brezskrbno gibale, hkrati pa

strokovnjakov, zdravnikov, običajno moških, to ženskam jemlje moč

se je to sedaj od njih tudi pričakovalo in počitek med menstruacijo je bil

(Fingerson 2006: 57).

vse težje opravičljiv.

Čeprav je menstruacija sama veljala za bolezensko stanje, je bila tudi

zakasnela menstruacija ali njena izguba pri mojih sogovornicah

Samolepljivi in higienični vložki

razumljena kot deviacija od normalnega stanja. Meta je prvo

kot način kultiviranja ženskega

menstruacijo dobila pozno, šele pri 17 letih. Zaradi neobičajnega stanja

je morala več let hoditi na obsevanje trebuha.

»puščajočega« telesa

Sestra je mela menstruacijo in je men povedala, ker je misla, da jo js

Tehnološke izboljšave vložkov so v oglasih zelo nazorno in podrobno

že mam, ker sem bla starejša. Sem rekla: »Neža, nimam jo,« ampak

opisane. V prvi reklami za vložke Vir iz leta 1968 je mogoče razbrati,

js sn šla k mami, sn rekla: »Mama, Neža je dobila menstruacijo, js jo

da jih odlikuje mehkoba, ker so bili izdelani iz hidrofilne sanitetne

pa še nimam.« Pol mi je dal pa zdravnik ene tabletke.

bombažne vate, s čimer so prispevali k ugodnemu počutju žensk ter k

občutku varnosti zaradi spodnjega nepropustnega sloja, ki je ščitil telo in

Sonja se je spominjala, da je pri svojih 16 letih izgubila menstruacijo

perilo. Bolj podroben opis sledi 18 let kasneje. Iz oglasa v Naši ženi iz leta

zaradi stresa, ko je prevzela skrb za gospodinjstvo in vzgojo mlajšega

1986 z naslovom »Sproščene v vsakem trenutku dneva« lahko o dnevnih

brata, saj je bila njena mama dolgo časa na zdravljenju.

higienskih vložkih VIR 30 izvemo, da so bili narejeni iz celuloznega

jedra, ovojnega sloja papirja in zunanjega zaščitnega sloja iz folije ter iz

Sem js tok zbolela od tega napora, da sem zgubila menstruacijo. Ata

lepila, prekritega s silikonskim trakom. Bili so higienski, mehki, vpojni in

me je vprašu: »Posluš, Sonja, a si ti mela kakšnga fanta mogoče?«

340 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

341

samolepljivi. Tosama je poleg tega ponujala higienske tampone TAMP,

pa je tist vložek kr gor po hrbtu zlezo. Za hrbtu si ga dobil ven.

izdelane iz dobro vpijajoče mešanice bombažnih in viskoznih vlaken.

To so šli levo, desno.« Samolepljivi vložki so po mnenju Darje, turistične

Proizvodi menstrualne higiene so bili v oglasih predstavljeni kot

agentke, rojene v Šiški leta 1954, predstavljali ogromno prednost za

tehnološka rešitev težavnemu krvavenju. Njihov tehnološki napredek

ženske: »Ženska se sprosti, ne rab mislt na to, a ji bo kaj čez pršlo al ne bo.

pri izdelavi je bil izjemno natančno opisan in razložen.

Je bil problem od začetka. Nkol nisi vedo, al se ti kje kej vid, ko se usedeš.

Prej omenjeni oglas Tosame iz leta 1978 z naslovom »Umirjenost,

Sploh tiste, k so mele tko močno.« Samolepilni vložki so zato za ženske

udobnost, zanesljivost«, prikazan na Fotografiji 34, sporoča, da higienski

predstavljali olajšanje in pravo odkritje, »Ameriko«, kot se je izrazila

vložki tovarne Tosama ženskam omogočajo udobnost in zanesljivost.

Cvetka. »Se mi je zdel, da sem tko svobodna. Sigurna. Sem tko delovala,

Prvič je mogoče opaziti reklamiranje samolepljivih higienskih vložkov

kot da sploh nimam menstruacije.«

Vir 55, ki so bili takrat novost na trgu. Pred samolepljivimi vložki so

Zdenka se je spominjala uvajanja vložkov tujih znamk na jugoslovanski

sogovornice uporabljale vložke tovarne Vir, ki so bili sestavljeni iz gaze in

trg:

mreže. Ker niso imeli plastične zaščite na spodnji strani, so nekatere

nosile polivinilaste hlače, vendar pa so bile te neudobne, saj so povzročale

Dolgo časa ni blo nč. To je blo zmeri vse doma narejen, vse zašito iz

večje potenje. Darja, turistična delavka, rojena leta 1954 v Šiški, ki je

blaga. Pol se je začel mal s tem, s temi uvozi. K se je mjhen to odprl,

dobila menstruacijo leta 1970, se je spominjala, da takrat še ni bilo

je začel bit drgač. Vse se je pol poštimal, ampak to je šlo počas.

mogoče kupiti samolepljivih vložkov,154 so pa na trg prišle posebne spodnje

Kokr je mela država dnar. Od začetka je blo dost uvozov, ampak

hlače iz polivinila:

pol je blo pa vprašanje, kulk si mel dnarja, kulk ga nisi mel.

Ženske so aktivno preizpraševale kvaliteto uvoženih in domačih dobrin

Js sn trenirala gimnastiko in to je blo grozno met takrat

in se odločile za bolj kvaliteten proizvod ne glede na njegovo poreklo.

menstruacijo. Si mel tolk močnejšo, ker si mogo delat. Vedno smo

Darja je najprej kupovala uvožene vložke Always, ker so že bili

mele sicer trenerko čez, ampak vem, da so ble ene hlačke, k so mele

samolepljivi, kar je bila po njenem mnenju ključna prednost pred vložki

nek polivinil. Tist je nekak zadržal. Vložek si zahaklal nekak notr.

na domačem tržišču. Spominjala se je:

Sogovornice so spodnje hlače s polivinilom imenovale tudi » higienske

hlače«, ki so učinkovito preprečile puščanje vložkov .

Domači niso bli za prlepit. So bli še tisti obični, ko ti je šlo vse čez.

Potem je Tosama sicer ene mela, ko so pa že mele notr neki, da ni glih

Pri vložkih za enkratno uporabo, ki še niso bili samolepljivi, je moje

vse čez šlo. Ampak takrat so že Always ble tle, tako da je vrjetn

sogovornice najbolj motilo, da so se ves čas premikali. Silva se je

Tosama začela to delat. Ti ni ušel spredi al pa tam odzadi pa ti

spominjala: »Tist je blo zlo neprijetno. Js se spominjam, sem hodla v šolo,

pr hlačah ven pogledo.

Iz njene izjave je razviden problem zaostajanja Tosaminih vložkov za

154 Reklama Palome iz Naše žene z naslovom »Novo za žene in dekleta« iz leta 1976 (str. 39) je obveščala, da

tujimi podjetji, saj še ni proizvajala lepljivih vložkov, je pa zaradi

bodo mini samolepljivi vložki Palome kmalu v prodaji, kar pomeni, da do takrat, torej do leta 1976, še ni bilo

konkurenčnosti izboljševala kvaliteto svojih proizvodov.

mogoče kupiti Palominih samolepljivih vložkov.

342 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

343

Vložki Always so se na jugoslovanskem tržišču po navedbah sogovornic

S prodorom žensk v javno življenje, v sfero izobraževanja, dela in

pojavili po 1980. letu, prej pa so večinoma uporabljale domačo znamko

politike, je bila nenehno prisotna potreba po popravljanju in kultiviranju

Vir. Največja prednost vložkov Always je bila poleg samolepljivosti

ženskega telesa. Primer, ko so ženske zahtevale pravico nadzora nad

tudi v večji vpojnosti, ki je bila za sogovornice najbolj pomembna. Mnogo

lastnim telesom, najdemo v članku iz Naše žene z naslovom »Petminutne

jih je izpostavilo, da so raje uporabljale vložke Always, čeprav so bili dražji,

menstruacije« iz leta 1974. V njem piše, da so se v okviru gibanja za

kot da bi živele v stalnem strahu, kdaj jim bo vložek premočil. Ko je bila

emancipacijo žensk v ameriškem in evropskem svetu porajale nove

kvaliteta vložkov domače izdelave primerljiva z vložki Always, pa so se

skupine, med drugim tudi skupina »Gibanje za samopomoč«, ki se je

odločale tudi zanje, predvsem zato, ker so bili cenejši.

borila za to, da bi bile vsem ženskam na dosegu rok sesalke za sesanje

Nekatere moje sogovornice danes po izgubi menstruacije še vedno

menstrualne krvi, ki jih je izdelala skupina ginekologinj. Omogočale so

uporabljajo dnevne vložke in hvaležne so, ker danes obstaja velika izbira

sesanje vse menstrualne krvi v samo petih minutah. Načelo te skupine je

med njimi, predvsem glede velikosti in materiala. Vesna se je spominjala:

bilo, da ima vsaka ženska pravico uravnavanja menstruacije po lastni

»Tut marskira starejša ženska ma bel tok in zdej obstajajo ščitniki

volji, saj je mnogim ženskam teh pet dni v mesecu pomenilo nadlogo.

perila. To je krasna stvar. To so čist tenki, da perilo zaščitiš in maš za vsak

Sesalka je postala problematična, ker je bilo mogoče z njo opraviti tudi

dan. Tega včas ni blo, so bli sam klasični.« Po drugi strani pa so izpostavile

splav in – kot pravi avtor oz. avtorica članka – »v takšnem primeru pa je

tudi, da so današnji vložki sestavljeni iz plastike, kar je zanje moteče,

za marsikoga že bolj sporno, ali ima vsaka posameznica pravico, da po

in v tem smislu so vložke Vir zaradi bolj naravnih materialov, kot je vata,

lastni volji uravnava menstruacijo ali ne«. Ameriške oblasti so pobudnice

ter zaradi mehkobe in vpojnosti dojemale kot boljše.

tega gibanja aretirale in oglobile, toda zanimanje žensk je kljub temu

raslo, zaključuje A. P. (1974: 51). Kultivacija ženskega menstruirajočega

V zgornji reklami za Tosamine vložke iz leta 1978 z naslovom »Umirjenost,

telesa in pravica do upravljanja z njim je bila namreč vedno družbeno

udobnost, zanesljivost« (Fotografija 34) je opazno poudarjanje higiene v

pogojena in vpeta v širše polje politike moči ter vedno povezana z

povezavi z vložki. V članku revije Jana z naslovom »Za dobro počutje

nadzorom seksualnosti.

žensk« (Nepodpisano 1976a) piše, da je leta 1976 kar 80 % Slovenk

uporabljalo higienske vložke Vir, ki jih je izdelovala Tosama Domžale.

V članku »Papir za vsakdanjo higieno« v Naši ženi iz leta 1976 piše,

Vložki so opisani s pridevnikom »higienični«, s čimer je menstrualno

da je higiena postala osebna potreba, višanje družbene zavesti o higieni

krvavenje implicitno označeno kot nečisto in umazano. Upodobljeni so

pa so povezovali s prednostmi razvoja in civilizacije. Ženske vložke za

kot sredstvo za prikrivanje zunanjih znakov menstruacije, ki omogočajo

enkratno uporabo so predstavljali kot predmete, ki so pripomogli k večji

menstrualno higieno in transformacijo menstruacije iz umazane v čisto,

osebni čistoči in higieni, ker jih je bilo mogoče po uporabi zavreči

s čimer so na svoj način kultivirali ženska telesa, da bi jih naredili

(Nepodpisano 1976b: 35). Vložki torej nastopajo kot indikatorji napredka,

družbeno sprejemljiva.

razvoja in civiliziranega življenja ter kot sredstvo ustvarjanja in

vzdrževanja dostojnega življenja s higieno, ki so jo prinašali. V 1980-ih

letih je bila v javnem diskurzu ženskam svetovana povečana higiena v

344 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

345

času menstruacije tudi s strani medicinske stroke.155

žensk je vsak mesec potrebovala najmanj milijon zavitkov higienskih

Ko je medicina poskušala razbremeniti menstrualno kri njene simbolike,

vložkov. Potrebovala jih je – dobila pa jih ni« (Nepodpisano 1983: 14).

je postala čistoča ženskih teles ključna (Delaney idr. 1988), menstruacija

Pomanjkanje vložkov je razkrilo, da so poskušale ženske družbeno

pa je bila redefinirana skozi opredelitev čistosti in higiene. Kot pravi

dostojanstvo ohraniti tudi tako, da zaradi sramu, povezanega z

Elizabeth Shove (2003), so se družbena pričakovanja glede telesnega

menstruacijo, vložkov niso zahtevale, čeprav so jih nujno potrebovale.156

udobja, čistoče in primernosti radikalno spremenila glede na prejšnje

Sredi leta 1980 se je v Jugoslaviji zgodil preobrat. Najprej je prišlo do dolgo

generacije, vzporedno s procesom povečevanja potrošnje, skladno s

pričakovane devalvacije dinarja, ob tem pa je bil močno omejen uvoz in

katerim so menstrualne proizvode v oglasih predstavljali kot edini način

prav tako vse oblike domače potrošnje. V tem času se je v tujini začela

za dosego zdravja in dobrega življenja. Zlitje medicinskih, patriarhalnih

zadolževati Narodna banka Jugoslavije, ki je poleg srednjeročnih

in kapitalističnih interesov je bilo mogoče zaradi premika k modernosti

posojil najemala tudi kratkoročna za ohranjanje tekoče likvidnosti v

in osredotočanja na čistost ter higieno. Proizvodi menstrualne

poslovanju s tujino (Borak 2002: 149). Hermina, zdravnica, rojena leta

higiene so obljubljali samoizpolnitev za ženske in premik k modernemu

1940 v Žalcu, ki je po študiju ostala v Ljubljani, se je spominjala, da je

svetu, ki je slavil potrošnjo in menstruacijo opredelil kot problem, da bi

zaradi takratne ekonomske krize vložke leta 1982 kupovala na zalogo:

na trgu zanj lahko priskrbel rešitev (Mandziuck 2010: 44–45).

Moj sin je hodo na Bežigrajsko gimnazijo in sta šla s prjatlom zmeri

Proces civiliziranja ženskega telesa in družbe torej ni bil več mogoč brez

nasprot Gospodarskega razstavišča. Je bla ena drogerija in tam notr

nepremočljivih vložkov, ki so veljali za nujne proizvode »normalnega

so dobil vložke. In je šel notr, pa je pršo domov, gimnazijc, pa je reko:

življenja«. »Razveseljivo je, da se nenadoma pojavljajo na našem trgu

»Mami, prneso sn ti vložke pa pralni prašek.« Takrat niso glih čakal

vložki z izboljšavami, ko pa smo še nedavno tega ostajale brez teh

v vrstah, si pa počako mal dlje, če si vido, da je trgovina založena, da

izdelkov« (Nepodpisano 1983: 14). Omenjeno pomanjkanje je zabeleženo

si lahk kupo.

leta 1983 v članku v reviji Jana s posrečenim naslovom »Krvavo

Sogovornice so se večkrat pritožile nad previsoko ceno vložkov, ne samo v

pomanjkanje higienskih vložkov«, v katerem piše, da zaradi prisotnega

obdobju pomanjkanja, a so jih kupile, ker so jih nujno potrebovale. Meta

sramu in prepričanja, da gre za nekaj »umazanega«, o čemer se molči, o

se je spominjala, da je vložke kupovala v lekarni na Miklošičevi, na poti iz

celoletnem pomanjkanju higienskih vložkov še nobena Slovenka ni javno

službe: »Kulk sem porabla tega vraga, pa niso bli tok pocen. Si mogo

dvignila glasu. V članku je navedeno, da je bilo med 973.098 ženskami,

reskirat.« Tudi Darji, turistični delavki, rojeni leta 1954 v Ljubljani, so se

ki so v letu 1981 živele v Sloveniji, kar 531.937 starih od dvanajst do

zdeli dragi. »To si mogo reskirat, druzga ti ni preostal. To je blo nujno.«

petdeset let, torej v rodni dobi: »Vsa ta več kot polmilijonska armada

155 Neva Železnik se je v članku v Naši ženi z naslovom »Prva menstruacija« iz leta 1980 pogovarjala z gineko-

156 Podobno je pokazala tudi raziskava o sprejemanju menstruacije na območju celotne Jugoslavije, ki je bila

loginjo iz Ljubljane. Ob vprašanju, ali se sme ženska med menstruacijo umivati, kar naj bi včasih veljalo za

izvedena leta 1983 v Beogradu, v času pomanjkanja vložkov na trgu. Ugotovitve so pokazale, da so jo anke-

nepriporočljivo, je ginekologinja v odgovoru poudarila, da se je treba še bolj umivati kot sicer, »ker ima

tiranke dojemale kot sramoto in se samoobtoževale, da so kužne, bolne in nevarne za zdravje otrok in živa-

menstrualna kri oster vonj«, svetovala pa je tudi redno menjavanje vložkov.

li (Trivunac v Južnič 1998: 260–261).



346 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

347

V obdobju pomanjkanja vložkov so se sogovornice spominjale, da so

mogoče kupiti še nekaj dni prej. Prav tako vložkov ni bilo mogoče kupiti v

hodile iz enega na drug del Ljubljane in jih iskale po trgovinah. Ravno

sedmih izmed osmih samopostrežnic Emone. Boljša založenost z vložki je

zato so vložke pogosto nakupovale na zalogo. Tako so naenkrat kupile več

bila v prodajalnah s plastiko in v trgovinah z barvami, laki, lepili in

paketov, zapakiranih v večji škatli, ki so jih potem imele za celo leto. Ker

tapetami, pa tudi v lekarnah (Nepodpisano 1983: 14). Pomanjkanje je

je v Sloveniji vložkov primanjkovalo, so jih v 1960-ih in 1970-ih letih

razkrilo družbeno in kulturno vrednost vložkov in tamponov, ki so jih

tihotapili iz sosednje Italije. Poleg tega, da jih je doma primanjkovalo, so

dojemali kot nujne in normalne predmete vsakdanjega življenja

sogovornice izpostavile tudi, da so raje uporabljale vložke iz Italije, ker so

v procesu »normalizacije dobrin«, tudi če so bili glede na povprečne

bili doma slabše kvalitete, prav tako pa je bilo doma mogoče kupiti samo

dohodke dragi. Tako so morale ženske v času manjše dostopnosti

vložke za večkratno uporabo, pralne, v Italiji pa so že imeli vložke za

vložkov ves čas pridobivati informacije o založenosti, če so želele živeti

enkratno uporabo.

dostojno življenje.

Cvetka se je spominjala, kako je njen znanec v obdobju pomanjkanja zanjo

Potrošniška »normalnost« je bila ključni označevalec posebnosti

tihotapil vložke:

jugoslovanskega socializma, pravi Wendy Bracewell (2012: 170–171).

Jugoslovanski model socializma se je od sovjetskega razlikoval v svoji

Smo mogl jt skor do Postojne, da smo se nekje dobl s tistmu, k jih je

politični decentralizaciji, s sistemom samoupravljanja in z

prešverco čez Italjo. Je mel cel prtlažnik vložkov za enkratno

neuvrščenostjo, s svobodo potovanja in z ekonomskimi reformami, ki so

uporabo. To je blo tam enga 65. al pa 70. leta. Tega tu še ni blo. Vir

bile tržno usmerjene, toda Jugoslovani so boljši življenjski standard

Domžale se je pojavo šele po 70. letu. Mož je reko: »Sam to se bojim,

merili v dostopnosti in kvaliteti potrošnih dobrin, ki so predstavljale eno

da me kdo ne ustav, da se kaj ne nardi. Da morem prtlažnik odpret,

največjih razlik med njihovimi življenji in življenji sosedov v državah

pa da bojo same vložke vidl. Js se bom u zemlo pogrezno.« Pa mu ni

Vzhodnega bloka. Tako v Jugoslaviji kot v državah Sovjetskega bloka je

blo drugač nerodno za mene kupit jih …

pomanjkanje pomagalo spodkopati politično legitimnost sistemov,

Vesna se je spominjala, da so se na račun pomanjkanja vložkov in

ker pa so bili Jugoslovani že bolj vajeni »dobrega življenja«, ki ga je

njihovega tihotapljenja moški kdaj tudi pošalili, toda ženskam takšne

prinašala potrošnja, je bila frustracija pomanjkanja toliko večja (Bracewell

šale niso bile najbolj smešne:

2012: 193). Še posebej, ko so primanjkovali intimni predmeti, kot so

menstrualni vložki, ki so hitro postali del normalnega življenja in zato

Js sem poznala enga, k je delu u Petrolu in so hodil dol v Koper po

nujna, osnovna potreba za ženske, čeprav so kljub spremembam v

robo in so spotoma švercal vložke. Je reko: »Sn pršo na Petrol,

socializmu ostajali še kar nekaj časa tabuizirani.

odprl prtlažnik in je bil čist poln vložkov.« In je vpil: »No, ženske,

pejmo, pejmo, dons pa 50 % popusta, ker so sam enkrat rabljeni …«

On se je zafrkaval, ampak so ga ženske skor čist skluftale.

Pomanjkanje vložkov je trajalo več kot eno leto. Decembra leta 1983 v

ljubljanski Emoni samopostrežni vložkov niso imeli, čeprav jih je bilo





348 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

349





4.4


žensk za stroji tekstilne industrije, so se spremenili tudi oglasi za vložke, v

katerih so ženske predstavljali ne kot družbeno koristne delavke, ampak

kot privlačne, objekte moškega pogleda, glavni problem pa jim je



predstavljalo prikrivanje menstruacije (Tivadar 1996: 90).157

Emancipacija menstruirajočega

V 1970-ih letih, ko je zaposlitev žensk naraščala, so se na zahodu ponovno

ženskega telesa

pojavili oglasi, ki so ženske prepričevali, da jih v celoti obvladujejo

hormoni, zato naj se umaknejo iz javnega življenja in trga delovne sile

Vpojni in nepremični vložki

(Tivadar 1996: 91). Do konca 1970-ih let, ko so se ženske prvič množično

kot pogoj delovne uspešnosti žensk

zaposlovale zaradi nižje rodnosti in zakonodaje, ki je preprečevala spolno

diskriminacijo, je prišlo do največjega porasta zanimanja za PMS

(predmenstrualni sindrom) (Martin 1992: 245–246).

Kratek pregled zgodovine menstruacije v povezavi z zaposlitvijo žensk

pokaže, da je bilo v obdobju med obema svetovnima vojnama napisanih

mnogo raziskav, ki prikazujejo izčrpavajoč vpliv menstruacije na ženske.

Takrat so bile ženske ovira za polno zaposlitev moških, zato so se nanje

vršili pritiski, naj se odrečejo plačanemu delu in dovolijo moškim prevzem

služb. Med 2. svetovno vojno menstruacija ni več pomenila fizične ovire

za vstop žensk na trg delovne sile, saj je bila zaradi odsotnosti moških

nujno potrebna ženska delovna sila. Kot navajajo Janice Delaney in

soavtorice (1988) na podlagi preučevanja oglasov v ameriških revijah, so



reklame poudarjale koristnost vložkov in tamponov na delovnem mestu

Fotografija 35:

žensk. Menstruacija je postala samo fizična nevšečnost, ne več psihološka,

Sproščenost, udobje, varnost.

ki jo je bilo mogoče preprečiti z dobro vpojnimi vložki in tamponi.

Vir: Jana 1975, št. IV-23.

Po 2. svetovni vojni, ko so moški ponovno iskali zaposlitev na trgu dela, so

ženski hormoni spet postali temelj za žensko delovno nesposobnost in

razlog za izpodrivanje žensk iz plačanih služb. Reklame niso več prikazovale

zaposlenih žensk, ampak privlačne ženske, ki se trudijo skriti menstruacijo

s pomočjo vložkov. Če so se pred 2. svetovno vojno ženske v reklamah v

157 Na oglasu za vložke Tampax konec 1940-ih let so štiri ženske prepričevale, da jim vložki omogočajo večjo

ameriških revijah za vložke ukvarjale s poklicem in kariero, so se po njej

samozavest. Ta oglas je poskušal žensko, izrinjeno iz trga delovne sile, z vložki prepričati o razlogih za njeno

ukvarjale s tem, kako naj skrijejo svojo »skrivnost« z nevidnimi vložki

samozavest (Markovčič 2009: 164). Če so se med 2. svetovno vojno ženske v reklamah ukvarjale s poklicno

(Delaney idr. 1988). Ker konec 1940-ih let na zahodu niso več potrebovali

kariero in z družbenim delom, so se po njej ukvarjale predvsem s svojo privlačnostjo tudi v času menstruacije

in z zakrivanjem svoje »skrivnosti« z vložki, ki jim omogočajo občutek samozavesti (Tivadar 1996: 90).

350 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

351

Reklama »Sproščenost, udobje, varnost« na Fotografiji 35 , ki se nahaja na

žene in dekleta« iz leta 1976 (str. 39) je vložek Paloma predstavljen kot

prejšnji strani, za »damske« vložke iz leta 1975 iz revije Jana, prikazuje

seštevek novih prednosti in sodobna rešitev starega problema. Proizvodi

mlado dekle, kako v beli obleki teče v naravi z nasmeškom na obrazu.

menstrualne higiene so predstavljeni kot tehnološka rešitev težavnemu

Besedilo sporoča, da ji vložki nudijo sproščenost, udobje in varnost v

krvavenju, ki je prej zahtevalo umik od dela in družbenih aktivnosti, saj

dneh, ki so jih ženske »včasih s strahom pričakovale«. Prav tako oglas

so ženske vedno bolj postajale cenjene kot plačana delovna sila.

sporoča, da ji vložki omogočajo, da ostane »dama« tudi v času menstruacije,

Tako so lahko bile ženske s pomočjo vložkov v službi aktivne tudi v času

pri čemer se pomen besede »dama« nanaša na žensko, ki je zaradi svojega

menstruacije, čeprav so mnogim po drugi strani naporna, težja fizična

vedenja in videza vredna spoštovanja.158 Vložki so predstavljeni kot

opravila povzročala večjo krvavitev in bolečine. Sogovornice so dobro

sredstvo, ki ženskam omogoča, da tudi v času menstruacije ostanejo

vpojnost vložkov izpostavile kot največjo prednost ravno na delovnem

vredne spoštovanja, pri čemer je implicitno sporočilo reklame, da je bilo

mestu. Meta se je spominjala neprijetne situacije, ko je še uporabljala

njihovo spoštovanje zaradi menstruacije ogroženo.

vložke za večkratno uporabo, ki niso bili dovolj vpojni.

Strah, povezan s pričakovanjem menstruacije, se nanaša na strah pred

morebitno vidnostjo menstrualne krvi. Vložki so bili sredstvo za skritje

Sn sedela tam, vstanem, sn rekla: »Kva pa je to?« Nad mano je pa glih

menstruacije, ki naj bi postala nevidna in nemoteča. Občutek

en delavc delo, sn rekla, bom počakala, da bo šel. Cela mlaka je bla.

dostojanstva in spoštovanja ženske je bil namreč odvisen od dovolj

Js sn mela pa špichoze oblečene od tega filca. »Ja kako pa čem js zdej

vpojnih vložkov, ki so uspešno preprečili, da bi kri postala vidna. Na ta

dam pridet?« Sem rekla: »Nč, js bom vzela haljo pa šla na kolo pa

način so se ženske izognile pretirani opaznosti in izstopanju ter s tem

domov se preoblečt.« Takrat je blo pa res hudo.

posledično sitnostim, ko so se »znebile nadloge« s pomočjo vpojnih

Sogovornice so iz strahu, da bi vložki premočili, prišle v službo oblečene v

vložkov in tamponov. Ženske so si želele v času menstruacije biti nevidne

temnih oblačilih, tako da je bilo že navzven očitno, kdaj so imele

in se zliti z okolico ter odvreči breme stigmatizacije, da so lahko

menstruacijo. Vesna je dejala:

prenehale razmišljati o sebi in normalno živele naprej.

Na zgornji reklami je izpostavljeno fizično emancipirano telo. Dobro

Js sem se v tistih dnevih svetlim oblačilom izogibala. Kje da bi js

fizično počutje je bil pogoj delovne uspešnosti žensk. Poudarjeno je, da

takrat bele hlače al pa kaj tazga oblekla, mi na kraj pameti ni pršlo.

imajo vložki Mimosept veliko močjo vpijanja in da ne drsijo, kar je

Vedno temno, za svaki slučaj, če se kaj zgodi. V službi smo že kr vedle,

omogočalo nemoteno in sproščeno gibanje žensk ter jim zagotavljalo

kira ma, ker je bla bl temno oblečena.

varnost in udobje. V reklami Naše žene iz leta 1976 za vložke Tosama piše,

Iz Metinega in Vesninega pripovedovanja je razvidno, da je bilo za ženske,

da so dobro počutje, sproščenost in udobnost pogoj za uspešno delo.

ki so bile v službi izpostavljene javnemu pogledu, izjemno pomemben

Tanka plast pene na spodnjem delu vložka je preprečevala premikanje,

občutek udobja, ki se je zrcalil v potrebi po tem, da so se v svetu okoli sebe

kar je »pri delih, ki terjajo neprestano pripogibanje, obračanje in hojo, še

in pod nadzorom drugih ljudi počutile »primerno«. Kot pravi Sophie

kako pomembno«. V reklami Palome iz Naše žene z naslovom »Novo za

Woodward (2005), se pri ljudeh zbuja občutek neudobja, ko si

predstavljajo kritični pogled drugih, v smislu, kaj si drugi ljudje mislijo o

158 Izraz »dama« po SSKJ označuje »žensko, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza zbuja spoštovanje«.

352 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

353

njih. To poraja strah, s katerim se ljudje vsak dan soočamo. V tem smislu

Tudi Danica se je spominjala, da je, ko je bila zaposlena na učiteljišču v

lahko vpojne vložke in tampone razumemo tudi kot »zdravilo« za

Gorici, imela ena Italijanka tako močne menstruacije, da je morala ostati

izognitev občutku neugodja sogovornic v javnosti, ki izvira iz kritičnega

doma in dodala: »Pa so rekl: 'Hvala bogu, da jih js nimam, da mi ni treba

pogleda drugih, pri čemer velja opozoriti, da sogovornice z menstruacijo

ostat doma, da ne bojo vedli, da jo mam js tut.' Kok smo bli prazni!

niso želele v nelagodje spravljati niti sebe niti drugih ljudi.

Prazni ko lipa!«

To neudobje in občutek neprimernosti sta lepo razvidna tudi iz

Postavlja se vprašanje v kolikšni meri so ženske ponotranjile fizične

pripovedovanja Vesne, ki se je spominjala prigode iz šolskih dni, s katero

omejitve menstruacije. V Metinem primeru vidimo, da fizičnega

je poskušala ubesediti nepraktičnost vložkov za večkratno uporabo in

omejevanja ni uporabila za to, da bi v službi delala manj, čeprav bi to bilo

sram, povezan z njihovo vidnostjo:

z zdravniškim opravičilom popolnoma legitimno dejanje. Raje je trpela

bolečine in prišla v službo, namesto da bi ostala doma in počivala zaradi

Mi smo mel eno starejšo učitlco na srednji šoli in ji je sred pouka

prisotnega sramu v povezavi z menstruacijo, saj se je bala, da bi zanjo

vložek ven pado, revci. Je bla tko šokirana in tok ji je blo hudo, da

izvedel direktor in ostali sodelavci. Sram so sogovornice še posebno

sploh ni znala odreagirat. Je samo iz razreda ven ušla. To je bla

občutile pred direktorjem podjetja, v katerem so bile zaposlene, toda

starejša ženska. Je šla direktno v zbornico jokat. Pol je pršla ena

včasih je bil direktor tisti, ki je pristopil do delavk, tako kot je do Mete, ki

druga profesorca not, da je tist pobrala, pospravla. K sreč smo ble

je potem z njegovo odobritvijo prvi dan menstruacije ostala doma.

razred samih deklet in smo se temu primerno tut obnašale, ko je

Zdenka je imela menstrualne probleme in nikoli ni vedela, kdaj bo dobila

naslednjič pršla. To je blo tko nepraktično, da neki groznga.

menstruacijo. Spominjala se je, da je enkrat od svoje ginekologinje

Po pričevanju sogovornic so bile nekatere opravičene do izostanka iz dela

prejela hormonsko injekcijo, nato pa je odšla v službo: »Sem mela pa

v času menstruacije, če so imele zdravniško potrdilo zaradi bolečih

blazno reakcijo in bi skor padla po fabriki. In je pol ugotovila, da

menstruacij. Meta je takšno potrdilo imela, vendar pa ga sprva v podjetju

hormonskih zdravil ne smem jemat. Tko da sem pol zmeri povedala,

Slovenija sadje ni želela koristiti zaradi sramu, bolečinam navkljub:

kadar je to blo.« Kljub težavni menstruaciji uvajanju prostih dni za ženske

ob menstruaciji nikakor ni bila naklonjena.

Mene so pa opazl. Moj šef, direktor sektorja, enkrat mene pokliče, pa

prov: »Čuj, Meta, zakaj si pa ti včasih taka, bleda pa tko, kot da neki

Lepo vas prosim. Kam bi pa pol pršli? Sej pol pa fabriko lahka zapreš.

trpiš. A je to menstruacija?« »Jezus,« sn rekla, »je«. Nisem mogla

Še posebi, če so same ženske. Dejte no mir, ah kje pa. Drugač pa je,

druga. Glih menstruacijo sn mela. Nisem mogla drugač povedat.

tiste k so mele probleme, so pa itak dobile bolniško. Vsak ma neki.

Potem pa prov: »Pejt domov.« »A veste kaj, tovariš direktor, jst mam

Moški niso nč izvzeti. Če se vzame, majo pa druge stvari.

potrdilo, ampak tega potrdila tle ne koristim, ker mi je zelo nerodn,

Na zavrnitev uvajanja prostih dni za ženske ob menstruaciji je mogoče

da bi za tak primer domov mogla hodet.« »Vsak mesec doma ostan.

pogledati tudi skozi prizmo emancipacije, saj se s tem, ko niso ostajale

Potrdilo dej tle v službo in boš doma.« In res dejansko, sem bla potem

doma, njihova konkurenčnost z moškimi na delovnem mestu ni

vedno doma, en dan, ta pru.

zmanjšala, kot se je to zgodilo s porodniškim dopustom.

354 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

355

V Jugoslaviji so leta 1948 na delovnem mestu želeli zaščititi biološke

je zakon o plačah iz leta 1952 določal, kot navaja Malgorzata Fidelis

razlike žensk z delovno zakonodajo, natančneje z »Uredbo o zaščiti nosečih

(2010: 170–171), da delavec ni bil upravičen za bonus ali napredovanje v

žensk in dojilj« in jim prepovedali nadurno in nočno delo, saj je bilo

plačilu, če je na delovnem mestu manjkal en ali več dni v mesecu, s čimer

prepoznano kot ogrožajoče za njihovo zdravje (Jambrešić Kirin 2013: 185,

je ta zakon po njenem mnenju popolnoma ignoriral žensko menstruacijo.

189). Ustavna zaščita je leta 1980 obsegala zaščito materinstva (zaščita med

Sledil je val novinarskih kritik o znanstvenem in medicinskem jeziku

nosečnostjo, pri porodu in negi bolnega otroka), zaščito pred opravljanjem

glede naturalizacije ženskega spola in »naravne« vloge med spoloma, spol

težkih fizičnih del, del pod zemljo in del, ki bi lahko škodila zdravju in

pa se je v kontekstu stalinistične zaposlitvene politike ponovno dojemal

življenju in zaščito v zvezi z nočnim delom. Nočno delo je bilo nosečim

kot biološko determiniran in nespremenljiv.161

delavkam in tistim, ki so imele manj kot leto dni starega otroka,

Za razliko od zgornjih primerov zaščite bioloških razlik žensk na

prepovedano v vseh dejavnostih, razen če je z razporeditvijo na delovno

delovnem mestu pa so kasneje feministke, kot opozarja Emily Martin

mesto ženska, ki je imela majhnega otroka, s tem soglašala (Tomšič 1980:

(1992: 237), poskušale dokazati, da so lahko ženske tudi med

97, 99).159

menstruacijo enako učinkovite pri opravljanju svojih nalog v službi. Kot

Podoben primer je mogoče najti že pri boljševikih, in sicer v zakonodaji,

ugotavlja Sabina Žnidaršič (2003: 74–75), je bila umestitev menstruacije

ki je postavljala pod vprašanj upravičenost žensk do plačanega izostanka

v središče vsakdana žensk tudi posledica njihovega vstopa v relativno

iz dela med menstruacijo. Ena možnost, o kateri so se pogovarjali

novo oblikovan prostor javne sfere dela. Z vključitvijo žensk v delovne

uradniki, je bilo, da bi menstruirajočim ženskam omogočili nekaj kratkih

procese, ki so potekali izven doma, dejavnosti in delovni urnik niso več

odmorov čez delovni dan. Komisariat za delo je maja 1931 odločil, da

potekale samo v sferi družine, ampak so bile ženske vključene v procese,

morajo biti ženske, ki so vozile traktor, med menstruacijo premeščene na

ki so zahtevali redno časovno prisotnost industrijskega delovnega

oddelek za opravljanje fizično manj napornih del, če traktor ni imel

urnika. Tem pogojem so morale ženske prilagoditi svojo menstruacijo in

mehkih sedežnih vzmeti (Josephson 2010: 267).160 V socialistični Poljski

jo prikriti, da so lahko okupirale javne prostore skupaj z moškimi in z

drugimi nemenstruirajočimi ženskami (prim. Young 2005).

159 Pridobitev delavskih bojev – zaščita žensk pri delu – je lahko bila tudi omejujoč faktor za žensko v Najtežji del prilagoditve žensk v javni sferi je zadeval naravne

uresničevanju pravice do dela. V prepovedi del se je namreč pogosteje kazalo tradicionalno pojmovanje

sposobnosti telesa, zaradi katerih pa so postale s pomočjo ideologije

»ženskega« in »moškega« dela kakor dejanska potreba po odstranitvi nevarnosti za biološko funkcijo in

»naravne« tudi druge domnevne ženske lastnosti, kot je manjša fizična

psihofizično kondicijo ženske (Tomšič 1980: 98).

160 Boljševiški diskurz od zgodnjih 1920 je narekoval, da je treba fizično pomanjkljivost telesa sovjetskega

161 Kot ugotavlja Malgorzata Fidelis (2010: 236), je socialistična Poljska z odobravanjem privilegijev in pravic

subjekta premagati. Ženske je spodbujal, da premagajo naravo, reprodukcijo in menstruacijo, boljševiški

moškim delavcem istočasno spodkopavala pravice žensk s tem, ko jih je usmerjala v gospodinjstvo in v

moški pa je moral premagati lakoto, seksualnost, nasilje in ostale oblike telesnega poželenja (Kaganovsky

inferiorne službe na temelju medicinskega jezika. Nosečnice so iz delovnih mest odpuščali z argumentom,

2008: 22). Kot navaja Djurdja Bartlett (2010: 102), sta bili krepkost in moč v oblikovanju idealnega ženskega

da je bilo to storjeno za njihovo lastno dobro, za njihovo zdravje in zdravje otrok, ki jih bodo rodile. Po drugi

socialističnega telesa poleg skromnosti in aseksualnosti najbolj pomembni lastnosti v 1950-ih letih. To

strani pa so naredili malo, da bi delovne pogoje nosečnic izboljšali, s čimer so pomagali legitimirati izvira iz začetka 1930-ih let, ko se je v uradnem diskurzu stalinizem vrnil k prvotnim socialističnim idealom

odstranitve žensk iz delovnega mesta, še posebno iz služb, ki so izzvale tradicionalne hierarhije med ženskih teles, katerih moč in zdravje sta bila potrebna za izgradnjo nove domovine, pri čemer je posnemal

spoloma (Fidelis 2010: 217).

ideal boljševiške ženske, ki je nastala po zgledu Nietzschejevega super moškega (Bartlett 2010: 91).





356 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

357

moč, manjša delovna storilnost in pretirana čustvenost v primerjavami

Neovirano gibanje ženskega telesa

z uveljavljenimi normami, ki so temeljile na moškem (Žnidaršič 2003:

80). Pri tem velja poudariti, da so fiziološko posebnost žensk jemali kot

med menstruacijo

negativno zaradi ženskega inferiornega položaja v družbi in ker se z

menstruiranjem slabše prilagaja načinu bivanja po zamisli moških



(Cazeneuve 1986: 85). Na takšen način žensko telo, kot pravi Emily Martin

Fotografija 36:

(v Tivadar 1996: 95), postane »lokus delovanja oblasti« in ostaja prizorišče

Neovirano gibanje

ter utelešenje družbenih hierarhij.

in zanesljivost

Nekatere sogovornice so za večjo oviro od menstruacije na delovnem

na vsakem mestu.

mestu izpostavile menopavzo. Sonja, trgovka, rojena leta 1928 v Zgornjem

Vir: Jana 1973, št.

Kašlju, se je spominjala: »Js sem mela take težave v meni. Sem postala

II-24.

rdeča k kuhan rak. Rdeča, mokra vsa. 'Lej, kaka si,' so mi rekl. Men je blo

pa tok nerodn. Oj, veš kako.« Metina težavna menopavza je celo prispevala

k njeni odločitvi, da se upokoji: »So rekl: 'Meta, ostan še.' 'Ne, ne morem

zdej v tem klimatoriju.' Sem bla pol tut sitna. Vsa sem bla zmeri mokra.«

Menopavzo je vsaka sogovornica doživela drugače in nekatere

sogovornice so mi dejale, da niso občutile nobenih vročih valov, zato so v

službi normalno funkcionirale.

Kot pravi Emily Martin (1992: 354), se splošna kulturna ideologija

ločitve doma in dela materializira v zadregi žensk s tem, ko je njihovo

stanje menopavze javno razkrito skozi kulturni simbol ženske

podrejenosti: vročino in čustva. Kot pri menstruaciji jim je tudi v

menopavzi rečeno, naj naredijo to, kar je skoraj nemogoče – naj ohranijo

skrivnost kot del njihovih sebstev, za katere si ne morejo pomagati, da jih

Na Fotografiji 36 reklame za O.B. tampone z naslovom »Neovirano

ne bi nosile v javno sfero. Emily Martin (1992: 391–392) meni, da bi se

gibanje in zanesljivost na vsakem mestu« se nahajajo tri mlada dekleta.

ženske v primeru menopavze lahko uprle tako, da bi javno imenovale

Prva poskakuje v kopalkah, druga se s kratkim krilom vozi s kolesom in

svoje stanje in si vzele pravico, da kot del njih obstaja v javni sferi. Za

tretja igra tenis. Oblečena je v belo, pri čemer ji veter dviga krilo, da se

večino žensk menstruacija, nosečnost in menopavza niso bile nikoli

vidi njeno čisto spodnje perilo. O.B. tamponi so opisani kot popolnoma

ločene resničnosti, saj ženske dobesedno utelesijo opozicijo med temi

zanesljiva zaščita v »kritičnih dneh.« Zaradi dobrega vpijanja in tudi, ker

svetovi in se hkrati ves čas zavedajo, kar prikrivajo pred drugimi.

niso menjali lege pri gibanju telesa, so ženskam omogočili neovirano

gibanje. Zaradi svoje nevidnosti so jim vlivali občutek samozavesti in





358 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

359

dostojanstva, saj so menstrualno kri učinkovito skrili in ženske so lahko

Tamponi so torej ženskam obljubljali zanesljivo zaščito in popolno

med menstruacijo nosile ozka oprijeta krila, kratke hlače, celo kopalke, s

prostost pri gibanju v vseh situacijah, tudi v času menstruacije, s čimer

čimer so pomagali, kot pravi Sharra Vostral (2008: 75–76), transformirati

so jih naredili neodvisne in jih telesno emancipirali. Z upodobitvijo

videz menstrualnega telesa v nemenstrualnega.

aktivnih in telesno osvobojenih žensk v različnih situacijah so bili

V zgornjem oglasu so predstavljene moderne, osvobojene ženske, ki živijo

tamponi v reklamah predstavljeni kot pripomočki, ki so pomagali

aktivno življenje tudi po zaslugi tamponov, saj so jim omogočali

premagati hendikep menstruacije, ki je žensko pasivizirala. Omogočili

sproščenost in zaščito pred krvavitvijo. »Sodobni ginekologi menijo, da

so jim občutek svobode v času menstruacije, diskretnost, svobodo in

določene obremenitve v kritičnih dneh lahko celo škodujejo, toda zmerna

brezskrbno življenje, ki je bilo brez njih sramotno, neudobno in

aktivnost lahko koristi,« piše na oglasu. Popolno mirovanje med

predvsem nesvobodno. Tampone je mogoče obravnavati kot

menstruacijo ni bilo priporočljivo in veljalo je, naj se ženska tudi v času

proizvode, ki so ženskam v obdobju menstruacije povrnili občutek

menstruacije giba neomejeno in opravljala vsakdanja dela. Aktivna

samozavesti, da so lahko bile kos življenju tudi takrat, ko bi šle najraje

ženska na kolesu, med igranjem tenisa in poskakovanjem v kopalkah v

domov, se skrile pod odejo in bile nevidne za ljudi.

oglasu predstavlja osvobojeno in telesno emancipirano žensko, ki uživa

življenje kljub menstruaciji.

Fotografija 37:

Leta 1970 se v reviji Naša žena zvrsti serija reklam za tampone O.B. , ki

Mesec ima 30 dni,

so oglaševale osvobojena ženska telesa v različnih situacijah. Ženske

izkoristite vsakega izmed njih.

so bile upodobljene kot športno aktivne med igranjem tenisa v beli

Vir: Jana 1979, št. 28.

kratki obleki, med hojo v hribe, med skakanjem čez teniško mrežo in

vstajanjem iz avtomobila, smučanjem, med poziranjem v novi obleki

in med vožnjo kolesa. V reklami za O.B. tampone z naslovom »Veselje

za moderno žensko!« Naše žene iz leta 1970 se na fotografiji nahajata

dve dekleti, ki se držita za roke in tekata po travniku v poletnih

oblekah, v besedilu pa piše:

Bilo bi škoda, če se lepega poletnega dne ne bi mogli kopati, če se ne

bi mogli ukvarjati s športom, če bi morali ostati doma. Toda danes se

ženskam v kritičnih dneh menstruacije tem zadovoljstvom ni treba

odrekati. Sodobna in diskretna O.B. tampon higiena jih je napravila

popolnoma neodvisne. Tudi v kratkih kopalnih oblekah se lahko

počutijo udobno, neprisiljeno, tako kot vse druge dni!

360 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

361

Tamponi so obljubljali popolno svobodo gibanja in varnost kjerkoli in

ko so odšle na morje ali bazen. Dejale so, da jih je menstruacija

kadarkoli. Oglas iz leta 1979 na Fotografiji 37, ki se nahaja na prejšnji

doletela najpogosteje ravno takrat, ko so menjale okolje na poti na morje.

strani, sporoča: »Sodobni način življenja zahteva od vas popolno aktivnost

Brigita, trgovka, rojena leta 1952 v Krki: »Kadar si šel na morje, to je bla

in gotovost, O.B. TAMPONI pa vam zagotavljajo 30 zanesljivih dni v

sprememba okolja, si jo obvezno fasal. Pa si jo pr Črnem Kalu dobo … Kot

mesecu.« Bili so dobro dostopni, saj jih je mogoče kupiti povsod, v

da smo tempirane na to.« Sonja je uporabljala tampone samo, ko je odšla

lekarnah, drogerijah, samopostrežnih trgovinah . . Reklame za tampone

na morje:

so naslavljale ženske, ki so bile moderne in šle v korak s časom, saj so vsi

oglasi za O.B. tampone naslavljali rešitev za »sodobne žene«, ki jo je

Sem dobila takrat, ko ni blo treba. Smo računal, k smo planiral

zahteval sodoben način življenja, pri čemer velja opozoriti, da tega

dopust. Dvakrat sem šla h ginekologinji pa sem dobila tablete,

diskurza pri reklamah za vložke ni opaziti. Verjetno zato, ker so bile

da ne bi takrat mela. Če ne je blo pa prov nerodn. Rezerviran dopust

ženske uporabe vložkov že vajene, tamponi pa so na tržišču predstavljali

za na morje pa menstruacija.

novost, ki je lahko zaradi nepoznavanja kakšno žensko celo preplašila.162

Tamponi so Sonji omogočili, da ni več jemala hormonskih tablet za

Osrednje sporočilo oglasa iz leta 1979 za tampone se glasi: »Mesec ima

prekinitev menstruacije, saj se je sedaj lahko kljub temu kopala v morju .

30 dni, izkoristite vsakega izmed njih«. Na fotografiji se nahaja koledar,

Vse sogovornice so uporabo tamponov doživele emancipatorno,

na katerem je pet dni prečrtanih z modro barvo in žensko, ki v kopalkah

skladno s sporočili oglasov torej. Omogočali so jim aktivnosti, kot so

veselo poskakuje v morju. Ženskam oglas obljublja, da bodo lahko

plavanje v morju in vadbo gimnastike, kar so sicer brez njih med

uživale v kopanju, na plaži in sprehodih v naravi ter na njihovem

menstruacijo težko počele.

delovnem mestu vse dni v letu in bile pri tem samozavestne. Mnogo

Reklamna sporočila so ženskam sporočala, da je nakup vložkov in

oglasov v Naši ženi iz leta 1970 prikazuje ženske, ki v kopalkah tekajo v

tamponov edini način za dosego zdravega in civiliziranega življenja, s

morju in so tako ali drugače aktivne ob njem. Na ta način se je uporaba

čimer je ženska emancipacija postala intimno povezana s predmeti

tamponov najbolj povezovala z dopustom žensk in odhodom na morje.

menstrualne higiene, ki so bili predstavljeni kot edini način osvoboditve

Tamponi so v tej reklami poleg večje zanesljivosti od vložkov zaradi velike

od kaosa menstrualne krvi. Zadrego in sram so poskušali nadomestiti s

vpojne moči podarjali ženskam tudi štiri dodatne dni v mesecu, saj je

športno, aktivno in neobremenjeno žensko, hkrati pa so prav z načinom

menstruacija veljala za veliko nadlogo pri kopanju in na potovanju.

predstavljanja menstrualnih izdelkov in odsotnostjo menstrualne krvi

Sogovornice so izpostavile, da so jih uporabljale samo občasno, medtem

ponovno konstruirali menstruacijo kot sramotno in monstruozno.

ko so vložke redno. Vesna je izpostavila tudi večjo higieničnost

Nov občutek svobode žensk je sovpadal z moderno družbo in

tamponov: »Tiste prve dva dni si mel vložek, pol ko se je pa mal umiril, pa

tradicionalno patriarhalno vlogo, saj so lahko samozavest in modernost

tampon. Zame je blo velik bolj higiensko.« Sogovornice so tampone kupile,

dosegle samo z nevidnostjo menstruacije, s spodobnimi in očiščenimi

telesi vsakršne umazanije in demoničnosti (Mandziuck 2010: 53).

Toda to je bila cena, ki so jo ženske z veseljem plačale. Moje sogovornice

162 Mnogo sogovornic je izpostavilo tudi strah pred uporabo tampona, ki je bil povezan s tem, da ga ne bi mogle

odstraniti.

so brez izjeme uporabo vložkov in tamponov doživele kot izjemno

362 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

363

osvobajajočo. Te proizvode so cenile predvsem zaradi njihovih

srednjega razreda, zato so bili novi proizvodi menstrualne higiene

imanentnih lastnosti, ki so njihovo življenje izjemno olajšale, ga naredile

povezani z opredelitvijo na novo porajajočega se srednjega razreda

bolj udobnega, prijetnega in predvsem dostojanstvenega. Seveda pa

profesionalcev in menedžerjev. Tako so oglasi povezali menstrualne

moramo vzeti v obzir tudi to, da so oglasi upodabljali ideal menstruirajoče

izdelke s pojmom »modernosti« in z vzdrževanjem ali pridobivanjem

ženske, ki je bila tudi med menstruacijo aktivna, nasmejana in brez

statusa srednjega razreda ter s tem pokazali na obstajajoče razrede v

znakov krvavenja, toda sogovornice so se zavedale, da njihova telesa tega

družbi (Freidenfelds 2009: 132).

ideala niso mogla nikoli popolnoma doseči.

Za razliko od opisane situacije v Ameriki v začetku 20. stoletja pa so v

Z razumevanjem sramu, povezanim z menstruacijo, ki se je pri

socialistični Sloveniji vložki in tamponi ne glede na obstoječe družbeno

sogovornicah izkazal za ključnega, sem v tem poglavju s pomočjo vložkov

razlikovanje veljali za nujno potrebne in tudi dostopne proizvode vsem

in tamponov poskušala pokazati, kako so na videz trivialni predmeti

ženskam v rodni dobi, saj je bilo vsem skupno to, da so jih nujno

ženskam povrnili občutek samospoštovanja in dostojanstva v času

potrebovale. Vložke in tampone so potrebovale ženske v rodni dobi vseh

menstruiranja. Moja etnografija je pokazala, da ženske stremijo k

družbenih razredov, poklicev, tako iz mest kot iz vasi. Na ta način so

»življenjem, ki jih je vredno živeti«. Tako prevajam izraz » livable life«, ki

vložki in tamponi poenotili ženske v želji in potrebi, ki je bila skupna

ga je skovala Judith Butler (2004: 39), ko se je vprašala, kaj naredi življenja

vsem, ki so imele menstruacijo. Seveda ne trdim, da ženske uporabljajo

» livable« oziroma vredna, da jih živimo. Butler pravi, da se moramo

vložke in tampone z namenom, da bi izrazile željo po enakosti, vendar pa

vprašati, kaj ljudje potrebujejo za vzdrževanje in reproduciranje takšnih

so ti proizvodi materialne kulture v določeni meri pripomogli h krepitvi

življenj in meni, da je odgovor na to vprašanje nujno povezan z etiko,

občutka družbene enakosti med ženskami, kar pa je bil stranski

dobrim življenjem in s preizpraševanjem določenih normativnih pogojev,

proizvod njihove uporabe, ne vzrok.

ki morajo biti izpolnjeni za življenje, da to postane. Menim, da so vložki in

In če pogledam iz širše in bolj globalne perspektive, ima danes, v 21.

tamponi pri sogovornicah kmalu postali nujni del njihovih »življenj,

stoletju, normalizacija menstruacije tudi potencial preseganja

ki jih je vredno živeti« in jim do neke mere povrnili izgubljeno

kompleksnosti različnih spolnih identitet, saj se tretji val feministk bori,

dostojanstvo med menstruacijo, čeprav tega same nikoli niso izjavile s

da bi v prevladujoče debate o spolu vključil tudi gejevske in transseksualne

temi besedami.

identitete (gl. Bobel 2010). Kot navaja Kuntala Lahiri-Dutt (2015), je

Analizira ameriških oglasov za proizvode menstrualne higiene med

ključna razlika v razumevanju menstruacije med drugim in tretjim

letoma 1920 in 1930 (gl. Freidenfelds 2009: 121) je pokazala, da so glasi za

valom feminizma v tem, ali naj na menstruacijo gledamo kot univerzalno

vložke Kotex leta 1921 poudarjali zdravstvene prednosti proizvodov in pri

za vse ženske.

tem naglaševali višji in višji srednji razred z upodabljanjem

Vložki in tamponi kot dobrine, ki so predstavljale svobodo modernega

glamuroznih žensk v krznenih plaščih in večernih razkošnih oblekah.

življenja, niso bile dojete zgolj kot dokaz boljšega proizvodnega sistema,

Ta dva razreda sta namreč že redno uporabljala milo in kopeli ter cenila

ampak tudi kot ikone bolj humanega političnega in ekonomskega

higienske predmete in prakse. Istočasno so oglasi poskušali privzgojiti

socialističnega sistema, ki je svoje državljane upošteval in jim poskušal

te vrednote in higienske prakse tudi mladim urbanim ženskam

omogočiti »normalno« življenje. Čeprav so v socialističnih deželah

364 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

365

dajali kvantiteti prednost pred kvaliteto, vsaj v začetnih fazah

plodnosti, ampak so jo pričakovale z veseljem, tudi zato, ker so vedele, da

socializma, lahko iz oglasov za vložke in tampone, ki so se pogosteje začeli

jim ne bo več treba kupovati vložkov, prav tako pa so imele, kot so dejale,

pojavljati od konca 1960-ih let dalje in ki so potrošnice seznanjali z

po njeni izgubi manj dela s seboj. »Mam še vložke, ampak jim bo kmal rok

novostmi in izboljšavami na tržišču, razberem, da je bila kvaliteta ena

uporabe poteko,« mi je smeje dejala Darja. Iz njihovega pripovedovanja

izmed osrednjih skrbi jugoslovanskega socializma v zadnjih dveh

sem dobila občutek, da so se s prihodom v menopavzo rešile bremena in

desetletij obstoja Jugoslavije. Skrb za kvalitetne potrošne dobrine in

da so izgubo menstruacije izkusile iz praktičnega vidika, saj je njihovo

interes za zadovoljevanje materialnih potreb ljudi je bil nenazadnje tudi

življenje postalo bolj enostavno. Gledano v širšem kontekstu dekoracije

temelj njene legitimnosti, kar je bilo lepo razvidno iz obdobja

ženskega telesa so sogovornice proces staranja in spreminjanja svojega

pomanjkanja v začetku 1980-ih let.

videza doživljale tudi kot časovno in denarno osvoboditev, saj so si lahko

Generacija žensk, rojena pred 2. svetovno vojno, ima izkušnjo uporabe

prenehale barvati lase, ker niso več hodile v službo, oblačiti so se začele

doma narejenih vložkov za večkratno uporabo, ki so pogosto puščali in

bolj udobno in sproščeno, niso se več ličile in ni jim bilo več treba

bili nezanesljivi, prav tako pa jih je bilo treba na skrivaj prati in sušiti. To,

nakupovati vložke in tampone.

da imajo ženske danes na voljo vložke za enkratno uporabo, ki ne

Generacija žensk, rojena pred 2. svetovno vojno, je o menstruaciji

premočijo, sogovornice opisujejo kot veliko prednost in olajšanje v

govorila zelo odprto in mi zaupala svoje najbolj intimne podrobnosti in

današnjem načinu življenja. Ravno zaradi te izkušnje so sogovornice

nelagodne situacije. Dobila sem občutek, da mi zaradi dejstva, ker sem

veliko bolj cenile prednosti vložkov za enkratno uporabo kakor

tudi sama ženska, zaupajo veliko več, kot bi mi sicer, saj so lahko

generacija njihovih otrok, ki te neposredne izkušnje ni več nujno imela in

predvidevale, da sem se tudi sama kdaj soočala s čim podobnim. Ko so mi

so jim bili samoumevni.

kot pripadnici mlajše generacije pripovedovale o menstrualnih in spolnih

»To si zdej ne znate predstavljat,« so mi sogovornice kot pripadnici

tabujih v njihovi mladosti, sem včasih dobila občutek, da se skušajo s

mlajše generacije večkrat rekle. »Bl smo ble boge kokr zdej, zdej je to vse

pripovedovanjem o sramu, ki so ga občutile med odraščanjem, otresti

tko avtomatično,« je dejala Sonja in Meta jo je dopolnila: »Mi smo bli

občutkov krivde, žalosti in predvsem jeze do privzgojenih družbenih

reveži«. Darja, rojena leta 1954 in s tem pripadnica mlajše generacije, se je

vrednot, ki se jim danes zdijo marsikdaj pretirane in neumne. Toda

z njo strinjala. Prav tako so nekatere sogovornice izpostavile, da je danes

hkrati se dobro zavedajo, da so postale del njihove identitete, da pogosto

mlajšim generacijam lažje, ker obstajajo protibolečinske tablete,

ravnajo skladno z njimi in razmišljajo pod njihovim vplivom, čeprav jim

same pa so si menstrualne bolečine ublažile s kamiličnim čajem ali

to ni nujno vedno všeč. Dobro vedo tudi, da nekaterim predsodkom ne

alkoholom. Na ta način so sogovornice, rojene pred 2. svetovno vojno, ki

bodo mogle nikoli pobegniti, ker so se vanje zasidrali pregloboko.

so imele izkušnjo uporabe vložkov za večkratno uporabo, iskale

Ko sem se o menstruaciji pogovarjala s pripadnicami generacije njihovih

spoštovanje pri mlajših generacijah in legitimirale svojo vrednost danes.

otrok, so o njej govorile brez vsakršne zadrege. Med njihovim ponosnim

Sogovornice, ki so z menoj delile spomine na nakupovanje vložkov in

pripovedovanjem o tem, da so se o menstruaciji odprto pogovarjale s

tamponov, danes nimajo več menstruacije. Izgube menstruacije niso

sošolkami, ker se niso mogle z materami, sem dobila občutek, da so

dojemale na tragičen način, skozi perspektivo izgube svoje ženskosti in

poskušale poudariti, da so bile one tiste, ki so se uprle prepričanjem in





366 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

367

vrednotam svojih staršev in širše družbe glede dojemanja menstruacije

kot tabuja. Poudarjale so pomembnost sproščenega pogovora o

menstruaciji s svojimi hčerami in vnukinjami, ki so jih vzgojile v

prepričanju, da je menstruacija nekaj normalnega, kar ni treba skrivat

pred nikomer, ker ni več tabu, kljub temu ali pa ravno zato, ker so bile

same vzgojene drugače.





5


Ker se o menstruaciji in sredstvih menstrualne higiene sogovornice niso





Sklep


mogle pogovarjati z materami, je bilo toliko pomembneje, da so lahko v

takratnih ženskih revijah, kot sta Naša žena in Jana, v zdravniških

Druga svetovna vojna je imela za posledico velik politični preobrat, ki je

rubrikah, ki so bile namenjene svetovanju glede ginekoloških problemov,

hkrati spodkopaval in tudi okrepil tradicionalni red odnosov med

postavljale vprašanja o menstruaciji in prosile za strokovne nasvete. Na

spoloma. Zgodovinarji, ki so se največ ukvarjali s komunističnim

ta način je takratni socialistični tisk, poleg vizualne upodobitve sredstev

prevzemom oblasti, so spol kot raziskovalno temo prezrli, čeprav je

menstrualne higiene v oglasih, veliko doprinesel k detabuizaciji

ključna za razumevanje vpliva delovanja socialističnega sistema na

menstruacije v družbi, saj je s tem debata o menstruaciji postala javna.

vsakdanje življenje običajnih ljudi. Knjiga zato predstavlja pomemben

Javno debato o menstruaciji je potrebno razumeti tudi v širšem kontekstu

doprinos k raziskovanju potrošnje v obdobju socialistične Slovenije in

takratnega govora o legalizaciji splava, ginekologiji, porodniškem

prispevek k do sedaj zapostavljenemu raziskovanju takšnih tematik v

dopustu in manjše moči katoliške cerkve v obdobju socializma na

slovenski antropologiji, pa tudi v tujini, kjer se pojavljajo maloštevilne

Slovenskem.

raziskave. Pokazala je tudi, da v sodobni antropologiji preučevanje

Čeprav je menstruacija ženskam povzročala bolečine, jim je še večje

potrošnje in spola predstavlja izjemno plodna tla za raziskovanje

predstavljal pogovor o njej, saj je zahtevalo pogum. In še vedno ga, saj

različnih družbenih procesov.

mnoge ženske še danes o njej težko govorijo neposredno in brez kančka

Preučevanje zgodovine skozi potrošništvo z antropološke perspektive

zadržanosti ali sramu in tako celo v 21. stoletju menstruacija še vedno

ter v kontekstu razumevanja moči in upora prinaša nove vpoglede v

marsikje po svetu ostaja tabu tema. Če je nakup vložkov in tamponov v

naravo delovanja socialističnega sistema in nakazuje na aktivno vlogo

obdobju socializma pomembno vplival na povrnitev dostojanstva

žensk pri konstruiranju pomenov in razumevanj, saj so ženske vsiljene

menstruirajočim ženskam, se izziv za ženske danes skriva v tem, kako

družbene modele v procesu pogajanja tudi zavračale, izpodbijale in

biti ponosne na svoje telo ne samo, ko so aktivne v športu ali na delovnem

spreminjale. Pri tem velja omeniti, da so sogovornice pogosto poskušale

mestu in ko skrbijo za gospodinjstvo, ampak tudi, ko njihovo telo med

delovati v smislu pogajanja in samouresničitve in ne le upora, zato je treba

menstruacijo krvavi.

emancipacijo in uporništvo razumeti nekoliko manj namensko in

racionalno. Izkušnje sogovornic namreč kažejo na pogajanja med

pričakovanim in želenim in njihovimi realnimi možnostmi ter na

številna protislovja in dvoumja.





368 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

369

Prvi del knjige sem posvetila raziskovanju potrošnje skozi perspektivo

standarde higiene v družini, ter po vključitvi preučevanja razreda in

prostega časa in dela. V prvem poglavju sem pokazala, da je pralni stroj

družbenega razslojevanja.

kot nova tehnologija v gospodinjstvu sicer izzval in omehčal striktno

V drugem poglavju sem ugotovila, da je bila pri sogovornicah izkušnja

delitev dela med spoloma in močno zmanjšal delovno obremenitev žensk,

zaposlenosti in plačanega dela ključna za občutek »novega sebstva«, ki je

kar pa ni samodejno pomenilo več prostega časa za moderne gospodinje,

temeljil na tem, da so bile prepoznane kot spoštovanja vredne, pri čemer

ki so v tem času opravljale druga gospodinjska opravila. Včasih se je čas,

pa je koncept biti spoštovanja vreden ključen tudi za razumevanje

porabljen za pranje, za nekatere ženske celo povečal, saj so morala biti

njihovega današnjega položaja, ko so upokojene. Lasten zaslužek je

oblačila zaradi višjih standardov čistoče oprana pogosteje in biti čistejša,

ženskam omogočil nakupovanje dobrin, s katerimi so izražale identiteto

ker je bil končni cilj pranja čisto, brezmadežno perilo, simbolizirano z

in kreativnost, pri tem pa so morale spretno upravljati z denarjem, da so

idealom snežno bele barve. Čistost je namreč ključni element

skozi mesec ne samo preživele, ampak si tudi kaj kupile.

gospodinjskega dela, ki se ne nanaša samo na dejanski akt čiščenja, ampak

tudi na osebo, ki čisti. Pranje perila ni samo proizvajanje čistih oblačil,

V tem poglavju sem predstavila koncept spominskega kapitala, ki je del

ampak tudi sebstva in ženskosti skozi proizvodnjo in objektivacijo lastne

kulturnega kapitala in ki med pogovori z mlajšimi generacijami

identitete. Dejanska praksa potrošnje proizvodov in storitev v

predstavlja družbeno prednost. Ravno na temelju izkušenj in modrosti,

gospodinjstvu so procesi, skozi katere posamezniki konstituirajo svoje

ki so del njihovega spominskega kapitala, upokojene sogovornice, kot so

spolne identitete in moralne izjave o tem, kaj je »pravilen« način, kako

Mila, Sonja in Meta, legitimirajo svoj današnji položaj do mlajših generacij

biti ženska ali moški v določenem kontekstu.

s pripovedovanjem o težkem življenju nekoč, iz katerega niso izstopile kot

žrtve, ampak kot bolj pogumne in močnejše, predvsem pa kot tiste, ki

Čeprav je pralni stroj popeljal moške v svet gospodinjskega dela in

menijo, da si zaradi vsega, kar so preživele in žrtvovale, zaslužijo

zadolžitev, to nikakor ni pomenilo tudi dejanskega omehčanja vlog med

spoštovanje in hvaležnost. Prav tako spominski kapital nudi mojim

spoloma in družbenih stereotipov, ki se spreminjajo postopoma in počasi.

sogovornikom in sogovornicam temelje za razmišljanje o možnih

Do večjih sprememb ne pride z nastopom političnega konca ali z izumom

prihodnostih in predstavlja strategijo, s katero konstruirajo svoj jaz v

nove tehnologije, ki se jo kot dobrino postavi na tržišče, ampak so

sodobnem svetu. Menim, da koncept spominskega kapitala predstavlja

spremembe posledica dolgoročnega procesa, ki lahko traja več generacij

ploden temelj za nadaljnje raziskave, ki se bodo osredotočale na

in poteka v kontekstu vsakodnevnih pogajanj med ideali, zahtevami,

preučevanje medgeneracijskih dinamik, spomina, postsocializma in

normami, spremenjenimi pomeni in vsakdanjimi možnostmi ljudi.

gerontologije.

Nova vprašanja in predlogi za nadaljnje raziskave, ki jih odpira to

Pri opredeljevanju prostočasnih aktivnostih v socializmu so sogovorniki

poglavje, se nahajajo v raziskovanju povezave med moškim spolom in

in sogovornice poudarjali delovno etiko, in večina jih je prosti čas

tehnologijo v kontekstu prostega časa in razdelitve dela med spoloma.

razumela kot antitezo dela. Delo je bilo v socialistični ideologiji

Prav tako povezava med spolom in tehnologijo v kontekstu preučevanja

opredeljeno kot osnovna vrednota v političnem in etičnem smislu ter

gospodinjskega dela, prostega časa in standardov čistoče kliče po

hkrati kot moralna dolžnost, s čimer so posamezniki opredelili svojo

preučevanju simbolnega pomena gospodinje kot tiste, ki skrbi za

družbeno identiteto in obstoj. Delo v socializmu je bilo dojeto tudi kot





370 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

371

pravica, ki se ji s koncem socializma in z individualizacijo trga ljudje niso

večplastno. To poglavje, ki je pokazalo na povezavo med zunanjim

hoteli odreči.

videzom, družbenimi vrednotami in razslojevanjem, nudi izhodišče za

V kontekstu preučevanja prepletenosti dela in prostega časa skozi

nadaljnje raziskave, ki pa morajo nujno temeljiti na preučevanju razredov

perspektivo odmorov od dela v obliki počitnic in razvoja turizma sem

in družbenih neenakosti na presečišču z drugimi družbenimi fenomeni,

naredila ločnico med nakupovanjem v sosednjih kapitalističnih državah

kot so identiteta, spol, rasa, etnična pripadnost . . Intersekcionalna

z izključnim namenom kupovanja dobrin ( nakupovanje čez mejo) in

perspektiva v razumevanju neenakosti je torej nujna, pri čemer lahko

izletih, katerih temeljni cilj ni bil nakup, ampak turistično ogledovanje

koncept družbenega pozicioniranja služi kot uporabno orodje.

( turistično nakupovanje). Na podlagi izkušenj z nakupovanjem čez mejo in

V četrtem poglavju sem z analizo sramu, povezanim z menstruacijo, ki se

učenja tega, kje, kaj in kako nakupovati, so sogovorniki in sogovornice

je pri sogovornicah izkazal za ključnega, poskušala pokazati, kako so na

pridobivali kulturni kapital, ki se je manifestiral v kulturnih

videz trivialni predmeti, kot so menstrualni vložki in tamponi, ženskam

kompetencah in v poznavanju tega, kako trošiti.

povrnili občutek samospoštovanja in dostojanstva v času menstruacije.

Poskusila sem kritično ovrednotiti vpliv konstrukcije socialističnega

Čeprav tehnološki razvoj in modernost z današnje perspektive

»drugega« na antropološke analize postsocializma, skladno s katerimi

najpogosteje nista sinonima za socialistične sisteme, je iz knjige

se socialistično ekonomijo obravnava kot nezadostno, ter pokazati, da je

razvidno, da so pod temi istimi sistemi vzklile množična potrošna družba

bilo nakupovanje čez mejo eden od načinov doseganja »dobrega življenja«

in moderne potrošniške subjektivitete ter z njimi proizvodnja kvalitetnih

v jugoslovanski družbi. Na podlagi ugotovitev tega poglavja lahko

materialnih dobrin. Vložki in tamponi kot dobrine, ki so predstavljale

ponudim predloge za nadaljnje raziskave, ki bi se v prihodnje lahko

svobodo modernega življenja, niso bili dojeti zgolj kot dokaz boljšega

usmerile v raziskovanje turizma in turistov iz zahodnih držav, ki so

proizvodnega sistema, ampak tudi kot ikone bolj humanega političnega

dopustovali in nakupovali v Jugoslaviji, prav tako bi bilo zanimivo

in ekonomskega socialističnega sistema, ki je svojim državljanom

preučevati spremembe nakupovanja v sosednjih državah, ki so se

poskušal omogočiti »normalno« življenje.

pojavile po letu 1991, z osamosvojitvijo Slovenije.

Ugotovitve v tem poglavju vabijo na pot nadaljnjih raziskav o tem,

V drugem delu knjige sem na potrošnjo pogledala s perspektive

kakšna je razlika med dojemanjem menstruacije v različnih ekonomskih

emancipacije. Tako sem v tretjem poglavju o hlačah, kultivaciji in

sistemih, kot sta socializem in kapitalizem, ter o načinih, na katere izguba

emancipaciji ženskega telesa ugotovila, da so sogovornice s tem, ko so na

menstruacije oziroma menopavza vpliva na spremembo dojemanja

delovnem mestu nosile hlače, ki so bile v očeh direktorja simbol

identitete pri ženskah. Zanimivo bi bilo raziskati tudi nakupovanje

nedostojnosti in neurejenosti, simbolno sporočale, da se želijo upreti

vložkov in tamponov v kontekstu družbenega razslojevanja in preseganja

formalnemu vzdušju in strukturi moči. V tem poglavju sem predstavila

kompleksnosti različnih spolnih identitet, prav tako pa tudi generacijske

koncept »družbenega pozicioniranja«, ki omogoča ubeseditev aktivne

spremembe pri dojemanju menstruacije in govora o njej.

vloge, ki so jo ženske imele pri samoumeščanju v družbene pozicije

S to knjigo skušam prispevati nove uvide k raziskavam na področju

oziroma razrede, s čimer lahko o družbenih neenakostih in

antropologije postsocializma, predvsem z vidika preučevanja spola,

interpretacijah družbenega razslojevanja v Jugoslaviji razmišljamo bolj

izbranih tem iz socialistične materialne kulture ter potrošništva.





372 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

373

Zbrano gradivo in pričevanja ponujajo presenetljiv vpogled v vsakdanje

glavo: »Lej, u copatah je dol prišo, k se spat spravla, se pa v čevlje obuje.«

življenje izbranih sogovornic in sogovornikov v obdobju socializma, skozi

Ko sem ju gledala, me je prešinila misel o tem, kako ženske z leti vedno

njihovo življenjsko izkušnjo pa kažejo tudi določene specifične prvine

bolj postajajo matere svojim možem.

slovenskega in jugoslovanskega razvoja evropskih držav po 2. svetovni

Meta je zaklicala, da je našla prazno klopco, in mi vneto mahala, upajoč,

vojni in stalno preoblikovanje ženske identitete. Knjiga ponuja dragocen

da jo bom opazila. Iz njenega obraza se je zrcalilo pričakovanje nekakšne

pogled, skozi katerega je mogoče na »žensko vprašanje« pogledati iz

bližnje sreče, ki jo bo dan morda še izpolnil. Prisedla sem k njej in skupaj

povsem novega zornega kota, in sicer z vidika potrošnje ter njene vloge

sva lakomno lovili zadnje jesenske žarke sonca. Opazovala sem prosojne

pri konstruiranju ženske identitete v obdobju socialistične Slovenije,

niti, kako so prodirale skozi oblake in se stapljale z zvočno krajino

prav tako pa pokaže tudi na pomembne povezave, ki obstajajo med

žvrgolenja ptic, ki še niso uspele pobegniti na jug, s smehom in kričanjem

socialističnim in postocialističnim obdobjem.

otrok iz igrišča v neposredni bližini ter z ritmičnim pozibavanjem



* * *

zarjavele gugalnice, za katero sem bila vedno znova presenečena, da še

stoji. Dih vetra je za trenutek razpršil odseve kovanih železnih stebrov

Po tem, ko sem dala eno izmed poglavij knjige v branje sogovornici

gugalnice, nato pa so se hitro vrnili, kot da so tam že udomačeni.

Meti, mi je najprej dejala, da ga je dvakrat prebrala, in me nato zaskrbljeno

Meta je zelo rada sedela in opazovala otroke, ki so se igrali s svojimi starši,

vprašala: »A to boš v dialektu pustila?« Nato pa se je iz nje vsul plaz besed,

vedoč, da je še vse pred njimi. »Js sem hotla met otroke, pa nisem mogla.

s katerimi se je samokritično ocenjevala: »A res tko nerazumljivo govorim?

To ti je tko hudo, ampak pol sn se navadla na to, sn rekla: 'Ne, pač morem

Za ene besede niti sama nisem vedla, kaj pomenjo.« Po njenem

tko živet naprej.'« Večkrat mi je omenila, kako rada ima otroke in delila z

razpravljanju o tem, da jo skrbi, ker med svojo pripovedjo ves čas skače

menoj obžalovanje glede tega, da jih ni imela. Vsaj enega, je običajno

sem in tja, in mojem prigovarjanju, da to počnejo vsi sogovorniki in

dodala. Dejala mi je, da je s tem, ko si ni ustvarila družine, povzročala

sogovornice, se je vdala in dejala: »Ti že veš, kaj boš s tem naredila.« Potem

skrb svojim bližnjim, predvsem mami. »Še tisto leto, ko je umrla, je rekla:

je najin pogovor zašel v smer običajnih, vsakdanjih tem. Pogovarjali sva se

'Za vse otroke sem zadovoljna, za Meto me pa skrbi, kako bo z njo, k je

o njenem nedavnem obisku lekarne in o kapsulah na naravni osnovi, ki

sama.' Veš, tut njej nisem mogla vse povedat, ker ne bi razumela.«

jih je tam nedavno kupila, nato pa je naenkrat obmolknila, ujela moj

Ko sem poslušala Meto in se poskušala vživeti v njeno kožo, mi je vedno

pogled in se mi zazrla naravnost v oči: »Kaj boš pa ti mela od tega?«

bolj postajalo jasno, da je tudi sama nisem mogla povsem razumeti, ker v

Začela sem zbirati svoje misli in jih poskušala spraviti v nekakšno logično

svojem življenju nisem izkusila in preživela ničesar podobnega. Ne, samo

zaporedje in smiselno celoto, toda noben izmed odgovorov se mi ni zdel

empatija za razumevanje sogovornikov ni dovolj. Lahko sem se trudila

zares iskren. Nerodno sem se vprašanju poskusila izogniti tako,

pri vživljanju v njene izkušnje in skupaj z njo iskala pozitivne vidike

da sem Meti predlagala, da greva, preden se posloviva, še malo posedet na

dogodkov, ki jih je na njeno gladino življenja naplavilo morje izkušenj,

klopco pred dom. V znak strinjanja je začela iskati očala, svojo torbico in

med drugim tudi mnogo obžalovanj, ji predstavila pogled iz novega

ključe od garsonjere. Zunaj sva srečali Jožeta in Milo. Ujeli sva ju ravno

zornega kota, toda zares je nisem mogla razumeti, ker nisem imela

sredi prepira, ko je Mila pred vsemi okarala Jožeta in pri tem zmajevala z

podobnih življenjskih izkušenj.





374 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

375

Spomnila sem se, kolikokrat sem opazovala starostnike v domu, ki so

neki sam tko delat, ker je potem tut demenca poznej.« Med iskanjem

molče sedeli za mizo. Brez besed. Morda so žalovali nad dejstvom, da

avtomobilskih ključev po torbici se je opravičila, da se ji mudi domov in

stvarnosti, ki so jo poznali, ni bilo več, in najbrž so se težko sprijaznili s

zmedeno odšla proti parkirišču, toda po dveh korakih se je obrnila nazaj,

tem, da je spomin včasih samo žalovanje za nekim trenutkom. Toda ta

zavzdihnila in razočarano pripomnila: »Zlo mi je žal, da nisem pisala svoj

tišina je lahko bila zgovornejša od vseh besed tega sveta, ki so bile in bodo

življenjepis, ker bi bil zelo zanimiv za moje otroke in za sorodnike.

kadarkoli izrečene. Včasih se kdo izmed njih ni upal niti ganiti, kot da bi

Desetkrat sem se selila in druge stvari … Bi blo zanimiv za čitat.«

najrahlejši gib lahko škodoval krhkemu čaru, obsojenemu na to, da se bo

V tistem trenutku me je prežel občutek nekakšnega bežnega

vsak čas razblinil. Razmišljala sem, da pravzaprav izgovorjene besede

zadovoljstva, saj me je prešinila misel o tem, da bo moja knjiga podelila

niso nikdar nepopisljivo nujne. Neizrekljive besede ljudi so plavale v

glas ženskam, kot so Sonja, Meta in Mila – tistim, ki niso nikoli napisale

zraku in imele dovolj moči, da so pritegnile vso mojo pozornost. To, da so

svojega življenjepisa, čeprav bi lahko vanj zabeležile izjemno zanimive

si delili določene življenjske izkušnje v določenem zgodovinskem

stvari, in nenazadnje tistim, ki jim je bil glas v zgodovini marsikdaj odvzet.

obdobju, jih je med seboj povezalo bolj, kot so naju z Meto vsi pogovori in

Izključitev žensk iz kolektivnega spomina pa seveda pomeni tudi

ves čas, ki sva ga skupaj preživeli, kar sem si nekako težko priznala.

izključenost iz sedanjih družbenih in političnih procesov.

Opazila sem, da je Meto monolog, v obliki katerega je velikokrat

Preden sva se z Meto poslovili, me je dvakrat poljubila na lica in mi v

pripovedovala, med mojim razmišljanjem privedel do kritiziranja

pozdrav stisnila roko. »Hvala lepa za obisk.« Omenila mi je, da bo prihodnji

sodobnih reklam. Predvsem jo je motilo, kako nekritično predstavljajo

teden slikarska razstava njene prijateljice: »Sem rekla, tole bo pa glih zate,

izdelke in svoja podjetja; govorila je o svojih zdravniških preiskavah za

tale razstava o mlinih.« »Seveda, slikarske razstave si vedno z veseljem

srce in ščitnico, o tem, kako jo obremenjuje zdravje in včasih tudi kakšen

ogledam,« sem ji dejala, čeprav sva obe vedeli, da nama razstava služi

pogovor z znanci. »Men gre včasih Janez tok na živce, k sam o tistih

samo kot prikladen izgovor, da ostaneva v stiku. »Se vidva kmal,« je dejala

partizanih govri, pa kok je on skos dal, pa pravim: 'Js ne bom tega poslušala,

in mi pomahala v slovo, medtem ko sem jemala zalet s kolesom. Izza

k si že taužnkrat povedo.'« Dramaturški slog, v katerem je pripovedovala,

ovinka sem se uzrla nazaj proti domu starejših, ki se je kopal v medli

me je ponovno spravil v glasen smeh, hkrati pa sem ji zavidala pogum. »Je

oranžni svetlobi utrujenega sonca, premikajočega se na rob obzorja.

bil užaljen, ker ga nočem poslušat. Sem rekla: 'Ne bom js vedno

Čudila sem se temu, da je bil to zame po tolikih obiskih še vedno samo

poslušala!'« Njen glas je zame postajal vedno bolj oddaljen in sčasoma

prostor, kjer sem se s sogovornicami družila na prireditvah in v kavarni,

komaj slišen. Nikakor se nisem mogla zbrati in mu slediti, saj se mi je

toda zanje je bil to dom. Pravi. In poslednji.

pozornost ves čas vračala k njenemu vprašanju, ki je golo obtičalo v zraku,

brez odgovora.

Meta je bila že skoraj čisto pri vratih. Upala sem, da se bo ozrla nazaj, zato

sem dvignila desno roko in široko razprla prste, da bi ji pomahala v slovo,

»Dober dan!« Z Meto sva se obrnili v levo in pred seboj zagledali Sonjo, ki

toda, kot že ničkolikokrat prej, tega tudi tokrat ni storila.

je ravno odhajala s telovadbe. Polna življenja je pripovedovala o tem,

da se je vpisala v nov, tokrat literarni krožek. Obe z Meto sva bili nad

Ne, ona ni bila te sorte.

njeno odločitvijo navdušeni. »Samota ubija, res. More se človk družit pa





376 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

377





6


Archer, Rory in Goran Musić

2016 »Approaching the socialist factory and its workforce: considerations from fieldwork





Viri in literatura


in (former) Yugoslavia.« Labour History 48(4): 1–23.

Arendt, Hannah

Abram, Simone

1959 The Human Condition: A Study of the Central Dilemmas Facing Modern Man. Garden

1998 »Class, Countryside and the 'Longitudinal study': a Response to Hoggart.« Journal

City in New York: Doubleday Anchor Book.

of Rural Studies 14(2): 369–79.

Arhiv Republike Slovenije

Abu-Lughod, Lila

SI AS 241 Ministrstvo za izvoz in uvoz Ljudske republike Slovenije (1945–1951)

1990 »The romance of resistance: tracing transformations of power through Bedouin

–– Pravila o organizaciji in načinu poslovanja državnega gospodarskega podjetja

women.« American Ethnologist 17(1): 41–55.

republiškega pomena Slovenija sadje – št. 316/4; št. 317/4; št. 320/3; št. 366/5; št. 367/5

Accati, Luisa

–– Poročilo o izvozu iz leta 1952, št. 979/52 in 1954, št. 575.

2001 Pošast in lepotica: oče in mati v katoliški vzgoji čustev. Ljubljana: Studia Humanitatis.

–– Zapisnik o konferenci predstavnikov izvoznih podjetij, št. 464/6.

Adam, Barbara

B. A.

1995 Timewatch: The social Analysis of Time. Cambridge: Polity Press.

1979 »Kaj pomeni JUS?« Jana, 14. marec, str. 13.

A. J.

Bacevic, Jana

1956 »Perilo – operi se!« Sodobno gospodinjstvo 29–30: 75–76.

2016 »Education, conflict, and class reproduction in Socialist Yugoslavia.« V: Social

Allcock, John B.

inequalities and discontent in Yugoslav Socialism, ur. Rory Archer, Igor Duda in Paul

Stubbs, 77–94. London in New York: Routledge.

2000 Explaining Yugoslavia. London: C. Hurst & Co.

Barič, Vida Deželak

Antić, Milica Gaber

2009 »Uresničevanje ženske enakopravnosti na Slovenskem med drugo svetovno vojno

1991 »'Spoprijem za družino.' Ženska – politika – družina.« Časopis za kritiko znanosti,

in takoj po njej.« Borec 61(657–661): 252–269.

domišljijo in novo antropologijo 136(7): 34–39.

Barnard, Malcolm

2011 Na poti do lastne sobe. Ljubljana: i2.

2002 Fashion and Communication. New York in London: Routledge.

Appadurai, Arjun

Barthes, Roland

1986 »Introduction: Commodities and the Politics of Value.« V: The Social Life of Things:

Commodities in Cultural Perspective, ur. Arjun Appadurai, 3–63. Cambridge: Cambridge

1987 »Rhetoric of the image.« V: Image, music, text, ur. Roland Barthes in Stephen Heath,

University Press.

32–52. London: Fontana Press.

1996 Modernity at large: cultural dimensions of globalization. Minneapolis in London:

2000 Mythologies. London: Vintage.

University of Minnesota.

Bartlett, Djurdja

Appell, Laura W. R.

2010a FashionEast: The spectre that haunted socialism. Cambridge, Massachusetts in

1988 »Menstruation Among the Rungus of Borneo: An Unmarked Category.« V: Blood

London: The Mitt Press.

Magic: The Anthropology of Menstruation, ur. Thomas Buckley in Alma Gottlieb, 94–113.

2010b »Žuži Jelinek: The Incredible Adventures of a Socialist Chanel.« V: Remembering

Berkeley in Los Angeles: University of California Press.

Utopia: The Culture of Everyday Life in Socialist Yugoslavia, ur. Breda Luthar in Maruša

Archer, Rory

Pušnik, 407–428. Washington: New Academia Publishing.

2014 »Social Inequalities and the Study of Yugoslavia's Dissolution.« V: Debating the End

Bartulović, Alenka

of Yugoslavia, ur. Florian Bieber, Armina Galijaš in Rory Archer, 135–154. Burlington in

2014 »Estetika z obrobja: turbofolk moda na Slovenskem.« V: Moda in kultura oblačenja,

Farnham: Ashgate.

ur. Maruša Pušnik in Elena Fajt, 260–274. Maribor: Aristej.

Archer, Rory, Igor Duda in Paul Stubbs, ur.

Bauman, Zygmunt

2016 Social inequalities and discontent in Yugoslav Socialism. London in New York: Routledge.

1991 Modernity and Ambivalence. Cambridge: Polity Press.

378 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

379

Beatty, Joy E. in William R. T. Torbert

Borak, Neven

2003 »The false duality of work and leisure.« Journal of Management Inquiry 12(3): 239–252.

2002 Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije. Ljubljana: Znanstveno in

Beauvoir, Simone de

publicistično središče.

1999 [1949] Drugi spol 1. Ljubljana: Delta.

Bosnić, Slobodan, Vladimir Goati, Peter Jambrek, Vlado Obradovič, Ivo Šiber in Niko Toš

2000 [1949] Drugi spol 2. Ljubljana: Delta.

1985 Klasno biče savremenog jugoslovenskog društva: projekat naučnog istraživanja.

Bebel, August

Beograd: Centar za društvena istraživanja Predsedništva centralnog komiteja SKJ.

1960 Ženska in socializem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Boštjančič, Dolfka

Beilharz, Peter

1960 »Modernizacija kmečkih gospodinjstev bo razbremenila kmetijske proizvajalke.«

Sodobno gospodinjstvo 73(1): 2–3.

2009 Socialism and Modernity. Minneapolis in London: University of Minnesota Press.

Bourdieu, Pierre

Beltram, Živa

1977 Outline of a Theory of Practice. Cambridge: Cambridge University Press.

1959a »Po sejmu mode 1959.« Sodobno gospodinjstvo 62(2): 34–35.

1979 »Symbolic Power.« Critique of Anthropology 4: 77–85.

1959b »Za vzgojo potrošnika.« Sodobno gospodinjstvo 66(6): 163–165.

1987 »What Makes a Social Class? On the Theoretical and Practical Existence of Groups.«

1956 »Reforma obvezne šole in pouk gospodinjstva.« Sodobno gospodinjstvo 29–30: 66–67.

Berkeley Journal of Sociology 32: 1–7.

Berdahl, Daphne

1989 »Social Space and Symbolic Power.« Sociological Theory 7: 14–25.

2010 On the Social Life of Postsocialism: Memory, Consumption, Germany. Bloomington in

1996 The State Nobility: Elite Schools in the Field of Power. Cambridge: Polity Press.

Indianapolis: Indiana University Press.

1998 Practical Reason: On the Theory of Action. Stanford: Stanford California Press.

Berend, Ivan T.

2002 [1979] Distinction: A Social Critique of the Judgement of Taste. Cambridge: Harvard

1996 Central and Eastern Europe, 1944–1993: Detour from the periphery to the periphery.

University Press.

Cambridge: Cambridge University Press.

2010 Moška dominacija. Ljubljana: Sophia.

Bevk, France

Bowden, Sue in Avner Offer

1957 Spodobno se obnašaj! Ljubljana: Mladinska knjiga.

1996 »The Technological Revolution That Never Was: Gender, Class, and the Diffusion of

Bignell, Jonathan

Household Appliances in Interwar England . « V: The Sex of Things: Gender and Consumption

1997 Media semiotics: An introduction. Manchester in New York: Manchester University Press.

in Historical Perspective, ur. Victoria de Grazia in Ellen Furlough, 244–270. Berkeley in

Blagaić, Marina in Renata Jambrešić Kirin

Los Angeles: University of California Press.

2013 »The Ambivalence of Socialist Working Women's Heritage: A Case Study of the

Bracewell, Wendy

Jugoplastika Factory.« Narodna umjetnost 50(1): 40–73.

2006 »Adventures in the Market place: Yugoslav Travel Writing and Tourism in the

Bobel, Chris

1950s–1960s.« V: Turizm: The Russian and East European Tourist Under Capitalism and

2010 New Blood: Third-Wave Feminism and the Politics of Menstruation. New Brunswick:

Socialism, ur. Anne E. Gorsuch in Diane Koenker, 248–265. New York: Cornell University

Rutgers University Press.

Press.

Bodanius, Walter

2012 »Eating up Yugoslavia: Cookbooks and Consumption in Socialist Yugoslavia.« V:

Communism Unwrapped: Consumption in Cold War Eastern Europe. Paulina Bren in Mary

1935 Knjiga o vedenju v odličnih krogih. Ljubljana: Umetniška propaganda.

Neuberger, 169–196. Oxford in New York: Oxford University Press.

Bohinec, Valter in France Planina

Britton, Cathryn J.

1968 Turist Jugoslavija 1968/69. Ljubljana: Cankarjeva založba.

1996 »Learning about 'the curse' – An Anthropological Perspective on Experiences of

Bolich, Gregory B.

Menstruation.« Women's International Forum 19(6): 645–653.

2006 Crossdressing in Context, vol. 1. Dress & Gender. Raleigh: Psyche's Press.

Brookes, Barbara in Margaret Tennant

Bon ton

1998 »Making girls modern: pakeha women and menstruation in New Zealand, 1930–

1926 Bon ton: knjiga o lepem vedenju, govorjenju in oblačenju v zasebnem in javnem

70.« Women's History Review 7(4): 565–581.

življenju. Ljubljana: Tiskovna zadruga.

380 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

381

Broz Tito, Josip

Obertreis, 66–86. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.

1978 Samoupravljanje. Ljubljana: DZS.

Campbell, Colin

Brumen, Borut

1998a »Skrivnost in moralnost modernega porabništva.« Družboslovne razprave 14

1995 »Naprej v preteklost in nazaj v prihodnost: Od etnologije mesta k urbani etnologiji.«

(27/28): 1–25.

V: Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj:

1998b »Consumption and the Rhetorics of Need and Want.« Journal of Design History

Zbornik prispevkov s kongresa Ljubljana, Cankarjev dom, 24. – 27. oktober 1995, ur. Rajko

11(3): 235–246.

Muršič in Mojca Ramšak, 161–165. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo.

Cazeneuve, Jan

2000 Sv. Peter in njegovi časi: socialni spomini, časi in identitete v istrski vasi Sv. Peter.

1986 Sociologija obreda. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Ljubljana: *cf.

Certeau, Michel de

Brumen, Borut in Rajko Muršič

1988 The Practice of Everyday Life. Berkeley, Los Angeles in London: University of

1999 »Uvod v odčaranje tranzicije.« V: Cultural processes and transformations in

California Press.

transition of the Central and Eastern European post-communist countries – Etnološka

Chelcea, Liviu

stičišča 9, ur. Borut Brumen in Rajko Muršič, 7–12. Ljubljana: Filozofska fakulteta,

Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.

2002 »The Culture of Shortage During State-Socialism: Consumption practices in a

Romanian Village in the 1980s.« Cultural Studies 16(1): 16–43.

Brus, Wladyslaw

Chernyshova, Natalya

1986 »1957 to 1965: In Search of Balanced Development.« V: The Economic History of

Eastern Europe 1919–1975 (Volume III: Institutional Change within a Planned Economy).

2011 »Consuming Technology in a Closed Society: Household Appliances in Soviet

ur. Michael C. Kaser, 71–138. Oxford: Clarendon Press.

Urban Homes of the Breznev Era . « Ab Imperio 2: 188–220.

Buckley, Thomas

2013 Soviet Consumer Culture in the Brezhnev Era. London in New York: Routledge.

1988 »Menstruation and the Power of Yurok Women.« V: Blood Magic: The Anthropology

Cicvarić, Ante

of Menstruation, ur. Thomas Buckley in Alma Gottlieb, 187–209. Berkeley in Los Angeles:

1980 Turizam i privredni razvoj Jugoslavije. Zagreb: Informator.

University of California Press.

Clifford, James and George Marcus

Buckley, Thomas in Alma Gottlieb

1986 Writing Culture: the poetics and politics of ethnography. Berkeley: University of

1988 »A critical Appraisal of Theories of Menstrual Symbolism.« V: Blood Magic: The

California Press.

Anthropology of Menstruation, ur. Thomas Buckley in Alma Gottlieb, 1–53. Berkeley in

Cockburn, Cynthia in Susan Ormrod

Los Angeles: University of California Press.

1993 Gender and Technology in the Making. London, Thousand Oaks in New Delhi: Sage.

Burawoy, Michael in Katherine Verdery

Cohn, Bernard S.

1999 »Introduction.« V: Uncertain Transition: Ethnographies of Change in the Postsocialist

1989 »Cloth, Clothes and Colonialism: India in the Nineteen Century.« V: Cloth and

World, ur. Michael Burawoy in Katherine Verdery. Lanham: Rowman & Littlefield, str.

Human Experience, ur. Annete B. Weiner in Jane Schneider, 303–353. Washington in

1–18.

London: Smithsonian Institution Press.

Burcar, Lilijana

Collins, Randall

2013 »Uništenjem socijalizma natrag u kapitalističko barbarstvo: društveno-ekonomski

2004 Interaction Ritual Chains. Princeton University Press.

položaj žena.« V: Komparativni postsocijalizam: Slavenska iskustva, ur. Maša Kolanović,

293–310. Zagreb: Zagrebačka slavistička škola.

Connell, Raewyn

Butler, Judith

2005 Masculinities. Berkeley in Los Angeles: University of California Press.

1990 Feminism and the Subversion of Identity. London and New York: Routledge.

Connerton, Paul

2004 Undoing Gender. New York: Routledge.

1989 How societies remember. Cambridge: Cambridge University Press.

Calic, Marie-Janine

Corrigan, Peter

2011 »The Beginning of the End – The 1970s as a Historical Turning Point in Yugoslavia.«

1997 The Sociology of Consumption. London, Thousand Oaks in New Delhi: Sage.

V: The Crisis of Socialist Modernity, ur. Marie-Janine Calic, Dietmar Neutatz in Julia

382 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

383

Corrin, Chris, ur.

2002 [1966] Purity and Danger: An Analysis of Concepts of Pollution and Taboo. London in

1992 Superwomen and the Double Burden: Women's Experience of Change in Central and

New York: Routledge.

Eastern Europe and the Former Soviet Union. London: Scarlet Press.

Douglas, Mary in Baron Isherwood

Cotte, June in S. Ratneshwar

[1979] The World of Goods: Towards an Anthropology of Consumption. London in New

2001 »Timestyle and Leisure Decisions.« Journal of Leisure Research 33(4): 396–409.

York: Routledge.

Crapanzano, Vincent

Dombos, Támas in Léna Pellandini-Simanyi

1980 Tuhami: portrait of a Moroccan. Chicago, University of Chicago Press.

2012 »Kids, Cars, or Cashews? Debating and Remembering Consumption in Socialist

Crowley, David in Susan E. Reid

Hungary.« V: Communism Unwrapped: Consumption in Cold War Easter Europe, ur.

Paulina Bren in Mary Neuburger, 325–350. Oxford in New York: Oxford University

2000 »Style and Socialism. Modernity and Material Culture in Post-War Eastern

Press.

Europe.« V: Style and Socialism: Modernity and Material Culture in Post-War Eastern

Europe, ur. Susan E. Reid in David Crowley, 1–24. Oxford in New York: Berg.

Douglas, Mary

Crowley, David in Susan E. Reid, ur.

1984 [1966] Purity and Danger: An Analysis of the Concepts of Pollution and Taboo. London

and New York: Routledge.

2010 Pleasures in Socialism: Leisure and Luxury in the Eastern Block. Evanston in Illinois:

Northwestern University Press.

1996 [1970] Natural Symbols: Explorations in Cosmology. London in New York:

Routledge.

Čepič, Zdenko

2001 »Why do People want Goods?« V: Consumption: Critical Concepts in the Social

2005 »Zvišanje življenjske ravni.« V: Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjena

Sciences (Volume I: Theory and Issues in the Study of Consumption), ur. Daniel Miller, 262–

Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, ur. Neven Borak in

270. London in New York: Routledge.

Jasna Fischer, 1087–1093. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Douglas, Mary in Baron Isherwood

Čerin, Ančka

1996 The World of Goods: Towards an Anthropology of Consumption. London in New York:

1959 »Obrat družbene prehrane v Ljubljani: Lep primer skrbi za delavce.« Sodobno

Routledge.

gospodinjstvo 61: 4–6.

Dölling, Irene

Delaney, Janice, Mari Jane Lupton in Emily Toth

1993 »'But the Pictures Stay the Same…' The Image of Women in the Journal Für Dich

1988 [1976] The Curse: A Cultural History of Menstruation. Chicago: University of Il inois Press.

Before and After the 'Turning Point'.« V: Gender Politics and Post-Communism: Reflections

Derrida, Jacques

from Eastern Europe and the Former Soviet Union, ur. Nanette Funk in Magda Mueller,

1998 [1967] O gramatologiji. Ljubljana: Analecta.

168–179. New York in London: Routledge.

Dijanić, Dijana, Mirka Merunka-Golubić, Iva Niemčić in Dijana Stanić, ur.

Draščič, Marina

2004 Ženski biografski leksikon: Sjećanje žena na život u socijalizmu. Zagreb: Centar za

1974 »Ni lahko biti zunaj JUS.« Jana, 2. oktober, str. 14–16.

ženske študije.

Duda, Igor

Dobrin, Tanja

2005 U potrazi za blagostanjem: O povijesti dokolice i potrošačkog društva u Hrvatskoj

1979 Delovni čas – odmori – počitek – dopusti – odsotnost z dela. Ljubljana: Univerzum.

1950-ih i 1960-ih. Zagreb: Srednja Europa.

Dolenc, Jože

2010a »Workers into Tourists: Entitlements, Desires, and the Realities of Social Tourism

1958 Lepo vedenje. Ljubljana: Prešernova družba.

under Yugoslav Socialism.« V: Yugoslavia's Sunny Side: A History of Tourism in Socialism

(1950s–1980s), ur. Hannes Grandits in Karin Taylor, 33–68. Budimpešta in New York:

Dolezal, Luna

Central European University Press.

2015 The Body and Shame: Phenomenology, Feminism, and the Socially Shaped Body.

2010b »What to Do at the Weekend? Leisure for happy Consumers, Refreshed Workers,

London: Lexington Books.

and Good Citizens.« V: Yugoslavia's Sunny Side: A History of Tourism in Socialism (1950s–

Douglas, Mary

1980s), ur. Hannes Grandits in Karin Taylor, 303–334. Budimpešta in New York: Central

1997 »In Defence of Shopping.« V: The Shopping Experience, ur. Pasi Falk in Colin

European University Press.

Campbell, 15–30. London, Thousand Oaks in New Delhi: SAGE Publications.

2010c Pronađeno blagostanje: Svakodnevni život i potrošačka kultura u Hrvatskoj 1970-ih

384 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

385

i 1980-ih. Zagreb: Srednja Europa.

Erdei, Ildiko

2016 »When capitalism and socialism get along. Tourism, consumer culture and the idea

2006 »Odrastanje u poznom socijalizmu – od 'pionira malenih' do 'vojske potrošača'.« V:

of progress in Malo Misto.« V: Social inequalities and discontent in Yugoslav Socialism, ur.

Devijacije i promašaji: Etnografija domaćeg socijalizma, ur. Lada Čale Feldman in Ines

Rory Archer, Igor Duda in Paul Stubbs, 173–192. London in New York: Routledge.

Prica, 205–240. Zagreb: Biblioteka Nova etnografija.

Dumazedier, Joffre

2012 Čekajući Ikeu: Potrošačka kultura u postsocijalizmu i pre njega. Beograd: SGC.

1974 Sociology of Leisure. New York: Elsevier.

Fassin, Didier

Dunn, Elizabeth C.

2014 »True life, real lives: Revisiting the boundaries between ethnography and fiction.«

2004 Privatizing Poland: Baby Food, Big Business, and the Remaking of Labor. Ithaca in

American Ethnologist 41(1): 40–55.

London: Cornell University Press.

Featherstone, Mike

Đilas, Milovan

1987 »Leisure, Symbolic Power and the Life Course.« V: Sport, Leisure and Social

1990 [1957] Nova klasa. Beograd: Narodna knjiga.

Relations, ur. John Horne, David Jary in Alan Tomlinson, 113–138. London: Routledge in

Đurović, Dragoljub, ur.

Kegan Paul.

1974 The Constitution of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia. Beograd: Dopisna

Federici, Silvia

delavska univerza Ljubljana.

2004 Caliban and the Witch. New York: Autonomedia.

Eicher, Joanne B.

Feenberg, Andrew

2001 »Dress, Gender and the Public Display of Skin.« V: Body Dressing, ur. Joanne

1999 Questioning Technology. London in New York: Routledge.

Entwistle in Elizabeth Wilson, 233–252. Oxford in New York: Berg.

Fehérváry, Krisztina

Eicher, Joanne B. in Mary Ellen Roach-Higgins

2009 »Goods and State: The Political Logic of State-Socialist Material Culture.«

1997 »Definition and Classification of Dress: Implications for Analysis of Gender Roles.«

Comparative Studies in Society and History 51(2): 426–459.

V: Dress and Gender: Making and Meaning, ur. Ruth Barnes in Joanne B. Eicher, 8–28.

2013 Politics in Color and Concrete: Socialist Materialities and the Middle Class in Hungary.

Oxford in New York: Berg.

Bloomington in Indianapolis: Indiana University Press.

Einhorn, Barbara

Fidelis, Malgorzata

1993 Cinderella Goes to Market: Citizenship, Gender and Women's Movements in East

2010 Women, Communism, and Industrialization in Post-war Poland. Cambridge in New

Central Europe. London in New York: Verso.

York: Cambridge University Press.

Engels, Friedrich

Fikfak, Jurij

1947 Izvor družine, privatne lastnine in države: V zvezi z raziskovanji Lewisa H. Morgana.

1980 »Ideologija dr. romana.« Problemi 18(197): 113–123.

Ljubljana: Cankarjeva založba .

Fine, Ben in Ellen Leopold

Entwistle, Joanne

1993 The World of Consumption. London: Routledge.

2001 »The Dressed Body.« V: Body Dressing, ur. Joanne in Elizabeth Wilson, 33–58.

Fingerson, Laura

Oxford in New York: Berg.

2006 Girls in power: Gender, body, and menstruation in adolescence. New York: State

2000 The Fashioned Body: Fashion, Dress, and Modern Social Theory. Cambridge: Polity

University New York Press.

Press.

Frank, Mary Fox, Deborah G. Johnson in Sue V. Rosser, ur.

Entwistle, Joanne in Elizabeth Wilson

2006 Women, Gender, and Technology. Chicago: University of Illinois Press.

2001 »Introduction: Body Dressing.« V: Body dressing, ur. Joanne Entwistle in Elizabeth

Franklin, Ursula M.

Wilson, 1–9. Oxford in New York: Berg.

1999 The Real World of Technology. Toronto: Anansi Press.

Erchull, Mindy, Joan C. Chrisler, Gorman, Jennifer A. in Ingrid Johnston-Robledo

Freidenfelds, Lara

2002 »Education and Advertising: A Content Analysis of Commercially Produced

Booklets About Menstruation.« Journal of Early Adolescence 22(4): 455–474.

2009 The Modern Period: Menstruation in Twentieth-century America. Baltimore: The

John Hopkins University Press.

386 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

387

Friedman, Jonathan, ur.

Goffman, Ervin

1994 Consumption and Identity. Amsterdam: OPA.

1971 Relations in Public: Microstudies of the public Order. London: Penguin.

Funk, Nanette in Magda Mueller, ur.

1978 [1959] The presentation of Self in Everyday Life. Harmondsworth in New York:

1993 Gender Politics and Post-Communism: Reflections from Eastern Europe and the

Penguin Books.

Former Soviet Union. New York: Routledge.

Golub, Sharon

Gal, Susan

1992 Periods: From Menarche to Menopause. Newbury Park: Sage.

1994 Gender in the Post-socialist Transition: the Abortion Debate in Hungary. East

Gombač, Maja

European Politics & Societies 8: 256–286.

2011 »Modni pêle mêle« slovenske družbe v obdobju med svetovnima vojnama. Ljubljana:

Gal, Susan in Gail Kligman

Inštitut za novejšo zgodovino.

2000 The Politics of Gender After Socialism: A Comparative – Historical Essay. Princeton

Goričar, Jože

in New Jersey: Princeton University Press.

1980 »Potrošniška družba – potrošniško obnašanje.« Zbornik znanstvenih razprav 40:

Gale, Cveta

79–90.

1959 »Čedno oblečena tudi doma.« Sodobno gospodinjstvo 67–68(7–8): 219.

Gosar, Anton

Game, Ann in Rosemary Pringle

1989 »Structural Impact of International Tourism in Yugoslavia.« GeoJournal 19(3):

1984 Gender at work. London: Pluto Press.

277–283.

Gay, Paul du, Stuart Hall, Linda Janes, Hugh Mackay in Keith Negus

Grandits, Hannes

1997 »Proizvodnja pomena v potrošnji. Primer Sonyjevega Walkmana.« Teorija in praksa

2010 »Yugoslavia as It Once Was: What Tourism and Leisure Meant for the History of the

34(4): 709–725.

Socialist Federation.« V: Yugoslavia's Sunny Side: A History of Tourism in Socialism

Geertz, Clifford

(1950s–1980s), ur. Hannes Grandits in Karin Taylor, 367–402. Budimpešta in New York:

Central European University Press.

1988 Works and Lives: The Anthropologist as Author. Stanford: Stanford University Press.

Habinc, Mateja

Chrisler, Joan C.

2004 Ne le rožmarin za spomin: O spominskih predmetih in njihovem shranjevanju.

2014 »Introduction.« V: From Menarche to Menopause: The Female Body in Feminist

Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo (Županičeva knjižica).

Therapy, ur. Joan C. Chrisler, 1–4. London in New York: Routledge.

2013 »Delovna tekmovalnost in prazniki. Strategije, taktiziranja in 'nujno zlo'.« V:

Ghodsee, Kristen

Politika praznovanja: Prazniki in oblikovanje skupnosti na Slovenskem, ur. Božidar

2004 »'Red Nostalgia?' Communism, Women's Emancipation, and Economic

Jezernik, 69–90. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo (Županičeva

Transformation in Bulgaria.« L'Homme Z. F. 15(1): 23–36.

knjižica).

2005 The Red Riviera: Gender, Tourism, and Postsocialism on the Black Sea. Durham in

Hall, Stuart

London: Duke University Press.

2004 »Delo reprezentacije.« V: Medijska kultura, ur. Breda Luthar, Vida Zei in Hano

2014 »Tale of 'Two Totalitarianisms': The Crisis of Capitalism and the Historical Memory

Hardt, 33–96. Ljubljana: Študentska založba.

of Communism.« History of the Present: A Journal of Critical History 4(2): 115–142.

Hammersley, Martyn

Giddens, Anthony

1993 »The rhetorical turn in ethnography.« Social Science Information 32(1): 23-37.

1991 Modernity and Self-Identity: Self and Society in the Late Modern Age. Cambridge:

Han, Stjepan

Polity Press.

1956 »Proizvodnost gospodinjskega dela.« Sodobno gospodinjstvo 34–35: 166–167.

Gilbert, Stefanie C. and Joel K. Thompson,

Hansen, Marie C.

2002 »Body shame in childhood and adolescence.« V: Body Shame: Conceptualising,

Research and Treatment, ur. Paul Gilbert and Jeremy Miles, 55–74. Hove in New York:

2014 »The subtle Trauma: Premenstrual Syndrome, Language, and Subjectivity.« V:

Brunner-Routledge.

Fragments of Trauma and the Social Production of Suffering: Trauma, History and Memory,

ur. Michael O'Loughlin in Marilyn Charles, 149–168. London: Rowman and Littlefield.

Gille, Zsuzsa

2007 From the Cult of Waste to the Trash Heap of History: The Politics of Waste in Socialist

and Postsocialist Hungary. Bloomington in Indianapolis: Indiana University Press.

388 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

389

Haraway, Donna J.

Hrženjak, Majda

1991 Simians, Cyborgs and Women: The Reinvention of Nature. London in New York:

2007 Nevidno delo. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Routledge.

Ibroscheva, Elza

2004 The Haraway Reader. London in New York: Routledge.

2013 Advertising, Sex, and Post-Socialism: Women, Media, and Femininity in the Balkans.

Hauser, Kitty

Maryland: Lexington Books.

2005 »The Fingerprint of the Second Skin.« V: Fashion and Modernity, ur. Christopher

Ilić, Stanko

Breward in Caroline Evans, 153–170. Oxford in New York: Berg.

1984 Put u humano društvo: Od socijalizma ka komunizmu. Beograd: Ekonomika.

Havens, Beverly in Ingrid Swenson

Ingold, Tim

1988 »Imagery Associated with Menstruation in Advertising Targeted to Adolescent

2007 Lines: A Brief History. London in New York: Routledge.

Women.« Adolescence 23(89): 89–97.

Jalušič, Vlasta

Heller, Agnes

2002 »Between the Social and the Political: Feminism, Citizenship and the Possibilities

1985 The Power of Shame: A Rational Perspective. London: Routledge & Kegan Paul.

of an Arendtian Perspective in Eastern Europe.« European Journal of Women's Studies

Henderson, Karla A., M. Deborah Bialeschki, Susan M. Shaw in Valeria J.Freysinger

9(2): 103–122.

2003 A Leisure of One's Own: A Feminist Perspective on Women's Leisure. Oxford: Venture

Jambrešić Kirin, Renata

Publishing.

2013 »Žene u formativnom socijalizmu.« V: Refleksije vremena 1945–1955 (katalog

Himmelreich, Bojan

razstave), ur. Jasmina Bavoljak, 182–201. Zagreb: Galerija Klovićevi dvori.

2008 Pike, špekulanti in Trumanova jajca. Celje: Zgodovinski arhiv Celje.

Jazbec, Marijana, ur.

Hindus, Maurice Gerschon

2009 Vse najboljše že 60 let: Interni časopis Mercator, d.d. Ljubljana: Kadrovski sektor.

1962 House without a Roof: Russia after 43 Years of Revolution. London: Victor Gollancz.

Jeraj, Mateja

Hofman, Ana

2005 Slovenske na prehodu v socializem: Vloga in položaj ženske v Sloveniji 1945–1953.

2009 »'When We Were Walking Down the Road and Singing': Rural Women's Memories

Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije.

of Socialism in Serbia.« V: Gender Politics and Everyday Life in State Socialist Eastern and

Jezernik, Božidar

Central Europe, ur. Shana Penn in Jill Massino, 185–197. New York: Palgrave Macmillan.

2012 »Kje je pravo mesto za žensko: v hiši ali na volišču?« V: Slovenke v dobi moderne, ur.

2011 Staging Socialist Femininity: Gender Politics and Folklore Performance in Serbia.

Mateja Tominšek Perovšek, Božidar Jezernik in Jože Hudales, 8–22. Ljubljana: Muzej

Leiden: Brill.

novejše zgodovine Slovenije.

Horvat, Branko

Jogan, Maca

1969 An essay on Yugoslav Society. New York: Iasp.

1986 »Emancipacija žensk kot sestavina množične zavesti.« V: Ženske in diskriminacija,

Hoven van, Bettina

ur. Maca Jogan, 67–83. Ljubljana: Delavska enotnost.

2001 »Women at Work: Experiences and Identity in Rural East Germany.« Area 33(1):

1995 »Redomestication of Women and Democratization in Postsocialist Slovenia.« V:

38–46.

Family, Women, and Employment in Central-Eastern Europe, ur. Barbara Łobodzińska,

Hudales, Jože

229–236. London: Greenwood Press.

2012 »Gorenje, ustvarjalnost in naša 'nacionalna bit'.« V: Uf, industrija! , ur. Aleksandra

2004 »Slovenska (postmoderna) družba in spolna neenakost.« Teorija in praksa 41(1–2):

Berberih–Slana in Marjan Matjašič, 33–38. Maribor: Muzej narodne osvoboditve.

361–376.

Hudales, Jože, ur.

Johnston-Robeldo, Ingrid in Joan C. Chrisler

2015 Šenčur in Šenčurjani okrog leta 1960: antropološko-sociološko gradivo ameriškega

2013 »The Menstrual Mark: Menstruation as Social Stigma.« Sex Roles 68: 9–18.

antropologa Joela M. Halperna iz leta 1961/62. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske

Josephson, Paul R.

fakultete.

2010 Would Trotsky wear a Bluetooth? Technological Utopianism under Socialism, 1917–

Hromadžić, Hajrudin

1989. Baltimore: The Johns Hopkins University Press.

2008 Konzumerizam: Potreba, životni stil, ideologija. Zagreb: Naklada Jesenski i Turk.

Južnič, Stane

1998 Človekovo telo med naravo in kulturo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

390 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

391

Kaganovsky, Lilya

Kolešnik, Lilijana.

2008 How the Soviet Man was Unmade: Cultural fantasy and Male Subjectivity under

2012 »Hrvatska poslijeratna moderna umjetnost u jugoslavenskom kontekstu.« V:

Stalin. Pittsburgh: University of Pittsburgh Press.

Socijalizam i modernost: umjetnost, kultura, politika 1950.–1974, ur. Ljiljana Kolešnik,

Kalinšek, Metka

129–218. Zagreb: Inštitut za povijest umjetnosti.

2003 »Menstruacija v vsakdanjem življenju ostaja tabu.« Časopis za kritiko znanosti

Koleva, Daniela

31(212): 32–42.

2008 »'My life has mostly been spent working': Notions and Patterns of Work in Socialist

Kavčič, Bojan

Bulgaria.« Anthropological Notebooks 14(1): 27–48.

1978 »Etnologija in vprašanje sodobnega okusa.« V: Etnologija in sodobna slovenska

2012 »Introduction: Socialist Normality: Euphemization of Power or Profanation of

družba, ur. Janez Bogataj in Mitja Guštin, 62–67. Brežice: Posavski muzej Brežice.

Power?« V: Negotiating Normality: Everyday Lives in Socialist Institutions, ur. Daniela

Kirn, Gal

Koleva, 7–34. New Brunswick in London: Transaction Publishers.

2014 Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji. Ljubljana:

Kollontaj, Aleksandra Mihajlovna

Sophia.

1982 Ženska v socializmu. Ljubljana: krt.

Klemenčič, Matjaž in Mitja Žagar

Kopytoff, Igor

2004 The Former Yugoslavia's Diverse Peoples: A reference Sourcebook. Santa Barbara,

1986 »The Cultural Biography of Things: Commoditization as Process.« V: The social life

Denver in Oxford: ABC-CLIO.

of things: Commodities in cultural perspective, ur. Arjun Appadurai, 64–91. Cambridge:

Klemenčič, Vlado

Cambridge University Press.

2013 Gospodarjenje v socializmu: Oris gospodarske zgodovine Slovenije 1945–1990.

Kornai, János

Ljubljana: Studia humanitatis.

1992 The Socialist System: The Political Economy of Communism. Princeton: Princeton

Kligman, Gail

University Press.

1998 The politics of Duplicity: Controlling Reproduction in Ceausescu's Romania. Los

Kozorog, Miha

Angeles in London: University of California Press.

2009 Antropologija turistične destinacije v nastajanju: Prostor, festivali in lokalna

Knez, Irena in Dušan Primc

identiteta na Tolminskem. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo

(Županičeva knjižica).

2012 »Tržno-komunikacijski splet Gorenja v 60 letih ustvarjanja.« V: Uf, industrija! , ur.

Aleksandra Berberih–Slana in Marjan Matjašič, 39–52. Maribor: Muzej narodne

Krašovec, Primož

osvoboditve.

2010 »Rad, politika i socijalizam.« Up underground 17/18: 195–205.

Knight, Chris

Kregar, Rado

1991 Blood Relations: Menstruation and the Origins of Culture. New Haven in London:

1937 Naš dom: kako ga zgradimo (2. in 3. knjiga). Ljubljana: Žena in dom.

Yale University Press.

Kremenšek, Slavko

Kremenšek, Slavko

1970 Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem. Ljubljana: Slovenska

1970 Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem. Ljubljana: Slovenska

akademija znanosti in umetnosti.

akademija znanosti in umetnosti.

1983 Etnološki razgledi in dileme 1. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo.

1983 Etnološki razgledi in dileme 1. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo.

Krpić, Marta C.

Kohn, Melvin

1989 »Kuhinja prihodnosti na Domotechnici 89.« Naša žena 4: 47.

1989 Class and Conformity: A Study in Values. London in Chicago: The University of

Kršić, Dejan

Chicago Press.

2012 »Grafički dizajn i vizualne komunikacije, 1950.–1975.« V: Socijalizam i modernost:

Kolanović, Maša

umjetnost, kultura, politika 1950.–1974, ur. Lilijana Kolešnik, 219–296. Zagreb: Inštitut za

2011 Udarnik! Buntovnik? Potrošač …: popularna kultura i hrvatski roman od socijalizma

povijest umjetnosti.

do tranzicije. Zagreb: Ljevak.

Lahiri-Dutt, Kuntala

2013 »Od kulture mase do masovne kulture.« V: Refleksije vremena 1945–1955 (katalog

2015 »Medicalising menstruation: a feminist critique of the political economy of

razstave), ur. Jasmina Bavoljak, 166–179. Zagreb: Galerija Klovićevi dvori.

392 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

393

menstruational hygiene management in South Asia.« Gender, Place & Culture: A Journal

Luthar, Breda

of Feminist Geography 22(8): 1158–1176.

1996 »Ne tako visoka kultura– prepovedani užitki nakupovanja.« Časopis za kritiko

Lamont, Michèle

znanosti 26(189): 117–130.

1992 Money, Morals and Manners: The Culture of the French and the American Upper

2002 »Homo ludens – Homo šoper: Uvod v potrošno kulturo.« V: Cooltura: Uvod v

Middle-Class. Chicago: University of Chicago Press.

kulturne št udije, ur. Aleš Debeljak, Peter Stankovič, Gregor Tomc, Mitja Velikonja, 245–

Lazarević, Žarko

264. Ljubljana: Študentska založba.

2013 »Družba in gospodarstvo med obema vojnama (Vprašanja ravni modernizacij).«

2004 »Nakupovanje in nadzorovanje: Fenomen 'Trst'.« Javnost 11: 107–124.

Zgodovinski časopis 67(1–2): 110–134.

2006 »Remembering Socialism: On Desire, Consumption and Surveillance.« Journal of

Leskovšek, Vesna

Consumer Culture 6(2): 229–259.

2015 »Vpliv porodniškega dopusta na zaposlitev žensk v času socializma.« V: Žensko delo:

2010 »Shame, Desire and Longing for the West: A Case study of Consumption.« V:

delo žensk v zgodovinski perspektivi, ur. Mojca Šorn, Nina Vodopivec in Žarko Lazarević,

Remembering Utopia: The Culture of Everyday Life in Socialist Yugoslavia, ur. Breda Luthar

42–60. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino.

in Maruša Pušnik, 341–377. Washington: New Academia.

Levi-Strauss, Claude

Luthar, Breda in Maruša Pušnik

1994 Totemizem danes. Ljubljana: Studia Humanitatis.

2010 »Introduction: The Lure of Utopia: Socialist Everyday Spaces.« V: Remembering

Lewin Hufnagel, Glenda

Utopia: The Culture of Everyday Life in Socialist Yugoslavia, ur. Breda Luthar in Maruša

Pušnik, 1–33. Washington: New Academia.

2012 A History of Women's Menstruation from Ancient Greece to Twenty-First Century:

Psychological, Social, Medical, Religious, and Educational Issues. New York: The Edwin

Lydall, Harold

Mellen Press.

1984 Yugoslav Socialism: Theory and Practice. Oxford: Oxford University Press.

Lipovšek, Marjan

Lyle, Samantha A.

1991 »Tihi, nepogrešljivi član gospodinjstva.« Naša žena (6): 52–53.

2008 »(Mis)recognition and the middle-class/bourgeois gaze: A case study of Wife

Łobodzińska, Barbara.

Swap.« Critical Discourse Studies 5(4): 319–330.

1995 »The Family and Working Women during and after Socialist Industrialization and

Macdonald, Sharon

Ideology.« V: Family, Women and Employment in Central-Eastern Europe, ur. Barbara

2013 Memorylands: Heritage and Identity in Europe Today. London in New York:

Łobodzińska, 3–54. Westport: Greenwood Press.

Routledge.

Lockwood, William G.

Magagna, Victor V.

1975 European Moslems: economy and ethnicity in Western Bosnia. New York, San

1989 »Consumers of Privilege: A Political Analysis of Class, Consumption & Socialism.«

Francisco in London: Academic Press.

Polity 21(4): 711–729.

Lorenčič, Aleksander

Makarovič, Gorazd

2012 Prelom s starim in začetek novega: Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma

1971 Kič: vodnik po razstavi (katalog). Ljubljana: Slovenski etnografski muzej.

v kapitalizem (1990–2004). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino.

1995 Slovenci in čas: odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja. Ljubljana:

Luck, Kate

Krtina.

1993 »Trouble in Eden, Trouble with Eve: Women, Trousers & Utopian Socialism in

2002 »O vsebinah sintagme 'žensko delo'.« Etnolog. Nova vrsta 12: 63–80.

Nineteenth-Century America.« V: Chic Thrills: A Fashion Reader, ur. Juliet Ash in

Makarovič, Jan

Elizabeth Wilson, 200–212. Berkeley in Los Angeles: University of California Press.

1984 Družbena neenakost, šolanje in talenti. Maribor: Obzorja.

Lupton, Ellen

Malešič, Cilka

1993 Mechanical Brides: Women and Machines from Home to Office. New York: Princeton

1957 »Nekaj misli o nakupovanju.« Sodobno gospodinjstvo 39(3): 37–38.

Architectural Press.

1958 »Kaj vse vpliva na gospodarno uporabnost gospodinjskih strojev.« Sodobno

Lury, Celia

gospodinjstvo 53(5): 139–141.

1996 Consumer Culture. Cambridge in Oxford: Polity Press.

394 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

395

Mandić, Igor

McGaw, Judith A.

1979 Šok sadašnjosti: Pristup medijskoj kulturi. Zagreb: Biblioteka komunikacijske

2003 »Why Feminine Technologies Matter.« V: Gender & Technology: A Reader, ur. Nina

znanosti.

Lermant, Ruth Oldenziel in Arwen P. Mohun, 13–36. Baltimore: The John Hopkins

Mandziuck, Roseann M.

University Press.

2010 »'Ending Women's Greatest Hygienic Mistake': Modernity and the Mortification of

Mead, Margaret

Menstruation in Kotex Advertising.« Women's Studies Quarterly 38(3–4): 42–62.

1961 [1928] Coming of age in Samoa: A study of adolescence and sex in primitive societies.

Markovčič, Ines

London: Penguin Books.

2009 »Menstrualni tabu – paradigmatska analiza.« Monitor ISH 11(1): 161–186.

Merkel, Ina

Martin, Emily

2008 »Alternative Rationalities, Strane Dreams, Absurd Utopias: On Socialist Advertising

1992 [1987] The Woman in the Body: A Cultural Analysis of Reproduction. Beacon Street:

and Market Research.« V: Socialist Modern: East German Everyday Culture and Politics,

Beacon Press.

ur. Katherine Pence in Paul Betts, 323–344. Ann Arbor: The University of Michigan

Press.

Martin, Patricia Y.

Mesarič, Andreja

2003 »'Said and Done' versus 'Saying and Doing': Gendering Practices, Practicing Gender

at Work.« Gender & Society 17(3): 342–366.

2005 »Pomen telesa za razumevanje oblačenja.« Etnolog 15: 29–44.

Marx, Karl

Mikula, Maja

[1919] Kapital: Kritika politične ekonomije. Ljubljana: Cankarjeva založba.

2010 »Cross-Border Shopping in Former Yugoslavia, 1960s–1980s.« V: Yugoslavia's

Sunny Side: A History of Tourism in Socialism (1950s–1980s), ur. Hannes Grandits in Karin

Massino, Jill

Taylor, 211–237. Budimpešta in New York: Central European University Press.

2009 »Workers under Construction: Gender, Identity, and Women's Experiences of Work

Milinkov, Smiljana

in State Socialist Romania.« V: Gender Politics and Everyday Life in State Socialist Eastern

and Central Europe, ur. Shana Penn in Jill Massino, 13–31. New York: Palgrave

2014 »Medijska prezentacija žena pedesetih godina prošlog veka u Jugoslaviji:

Macmillan.

retradicionalizacija društva vs. emancipacije na primeru Autonomne pokrajine

Vojvodine.« Narodna umjetnost 51(2): 173–190.

2012 »From Black Caviar to Blackouts: Gender, Consumption, and Lifestyle in

Ceaușescu's Romania.« V: Communism Unwrapped: Consumption in Cold War Easter

Miller, Daniel

Europe, ur. Paulina Bren in Mary Neuburger, 226–249. Oxford in New York: Oxford

1987 Material Culture and Mass Consumption. Oxford in New York: Blackwell.

University Press.

1997 Modernity: An Ethnographic Approach: Dualism and Mass Consumption in Trinidad.

Matus, Jill L.

Oxford in New York: Berg.

1995 Unstable Bodies: Victorian Representations of Sexuality and Maternity. Manchester:

1998 Material Cultures: Why Some Things Matter. Chicago: University of Chicago Press.

Manchester University Press.

1999 A Theory of Shopping. Cambridge: Polity Press.

Mauss, Marcel

2001 »The Poverty of Morality.« Journal of Consumer Culture 1(2): 225– 243.

1973 »The Techniques of the Body.« Economy and Society 2(1): 70–88.

2005 »Introduction.« V: Clothing as Material Culture, ur. Susanne Küchler in Daniel

1996 Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: Studia humanitatis.

Miller, 1–19. Oxford in New York: Berg.

McClive, Cathy

2010 Stuff. Cambridge in Malden: Polity Press.

2015 Menstruation and Procreation in Early Modern France. New York: Routledge.

Miller, Daniel in Sophie Woodward

McCracken, Grant David

2012 Blue Jeans: The Art of the Ordinary. Berkeley, Los Angeles in London: University of

1990 Culture and Consumption: New Approaches to the Symbolic Character of Consumer

California Press.

Goods and Activities. Bloomington: Indiana University Press.

Miller, Daniel, Peter Jackson, Nigel Thrift, Beverley Holbrook in Michael Rowlands, ur.

McEuen, Melissa A.

1998 Shopping, Place and Identity. London: Routledge.

2010 Making War, Making Women: Femininity and Duty on the American Home Front,

Millet, Kate

1941–1945. Georgia: Georgia Press.

1985 »Seksualna politika«. V: O ženski in ženskem gibanju, ur. Mojca Dobnikar, 12–38.

Ljubljana: Krt.

396 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

397

Misztal, Barbara A.

1957 »Pralnik za kmečke gospodinje na Reki pri Pohorju.« Sodobno gospodinjstvo 44–

2002 Informality: Social Theory and Contemporary Practice. London in New York:

45(9–10): 156.

Routledge.

1959 »Ali more moderna tehnika olajšati gospodinjska dela?« Sodobno gospodinjstvo

Miyazaki, Hirokazu

69(9): 243–245.

2006 »Economy of Dreams: Hope in Global Capitalism and Its Critiques.« Cultural

1960 »Nekaterim celjskim gospodinjam ni treba več prati doma.« Sodobno gospodinjstvo 3–4: 7.

Anthropology 21(2): 147–172.

1970 »Mini ili midi ili maxi.« Svijet 12(24): 6–7 in 36–7.

M. N.

1975 »Brez sramežljivosti – potrebno je!« Jana, 4(4), 22. januar.

1957 »Vprašanja in odgovori: Kako perem z novimi pralnimi sredstvi – detergenti?«

1976a »Za dobro počutje žensk.« Jana, 5(8), 25. februar.

Sodobno gospodinjstvo 38(2): 31–32.

1976b »Papir za vsakdanjo higieno.« Naša žena 12: 35.

Momčinović, Zdravko

1980 »Hlače: najudobnije (i najopasnije).« Svijet, 30. maj: 16–17.

1983 Godišnji odmori i ostala odustvovanja s rada. Zagreb: Informator.

1983 »Krvavo pomanjkanje higienskih vložkov.« Jana, 9. marec: 13–14.

Moor, Liz

1984 »Bela tehnika samo na ogled.« Naša žena 7/8: 5.

2007 The Rise of Brands. Oxford in New York: Berg.

Neuburger, Mary

Moranda, Scott

2000 »Veils, Shalvari, and Matters of Dress: Unravelling the Fabric of Women's Lives in

2010 »Camping in East Germany: Making »Rough« Nature More Comfortable.« V:

Communist Bulgaria.« V: Style and Socialism Modernity and Material Culture in Post-War

Pleasures in Socialism: Leisure and Luxury in the Eastern Bloc, ur. David Crowley in Susan

Eastern Europe, ur. Susan E. Reid in David Crowley, 169–188. Oxford: Berg.

E. Reid, 197–218. Evanston: Northwestern University Press.

Neuburger, Mary

Mrkšić, Danilo

2012 »The Taste of Smoke: Bulgartabak and the Manufacturing of Cigarettes and

1986 Podela rada i stratifikacija jugoslovenskog društva.

Satisfaction.« V: Communism Unwrapped: Consumption in Cold War Easter Europe, ur.

Revijaza sociologiju 16(1–4): 3–17.

Paulina Bren in Mary Neuburger, 91–115. Oxford in New York: Oxford University Press.

Muršič, Rajko

Nikolić, Radomir in Pavle B. Jovanovič, ur.

1994 »Množična, sodobna kultura na etnološki način.« Glasnik SED 34(4): 27–32.

1976 Društvene nejednakosti u socijalizmu. Beograd: Inštitut za političke studije

1997 »'Razkritje krinke': O lokalno-globalnih identifikacijah.« Traditiones 26: 223–234.

Fakulteta političkih nauka.

2000 Trate vaše in naše mladosti: zgodba o mladinskem in rock klubu. Ceršak: Subkulturni

Normand, Brigitte le

azil.

2016 »The gastarbajteri as a Transnational Yugoslav Working Class.« V: Social inequalities

2008 »The Colourful Airwaves of Skopje: On Macedonian Radio Broadcasting and Its

and discontent in Yugoslav Socialism, ur. Rory Archer, Igor Duda in Paul Stubbs, 38–57.

Prospects.« V: Post-Yugoslav Lifeworlds ur. Zmago Šmitek in Aneta Svetieva, 163–187.

London in New York: Routledge.

Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo (Županičeva knjižica).

Oakley, Ann

Mušič, Vladimir

1974 The Sociology of Housework. New York: Pantheon Books.

1956 »Sodobno stanovanje v vrstni hiši.« Sodobno gospodinjstvo 100–107: 31–32.

2000 Gospodinja. Ljubljana: *cf.

Nanda, Serena

2003 »Interviewing Women: A Contradiction in Terms.« V: Turning Points in Qualitative

1999 Neither Man nor Woman: The Hijras of India. Belmont, Boston in Tokio: Wadsworth

Research: Tying Knots in a Handkerchief, ur. Yvonna S. Lincoln in Norman K. Denzin,

Publishing Company.

243–264. Oxford: Altamira Press.

Nava, Mica

Odar, Karla

1997 »Modernity's Disavowal: Women, the City and the Department Store.« V: The

2010 Delavci železarne Ravne v obdobju socializma in njihov način življenja. Neobjavljeno

Shopping Experience, ur. Pasi Falk in Colin Campbell, 56–91. London, Thousand Oaks in

doktorsko delo. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.

New Delhi: Sage.

Oldenziel, Ruth

Nepodpisano

1999 Making Technology Masculine: Men, Women and Modern Machines in America

1936 »Hlače so moderne in praktične.« Praktična gospodinja 3, 2. zvezek (julij 1936): 163.

1870–1945. Amsterdam: Amsterdam University Press.

398 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

399

Oldenziel, Ruth in Karin Zachmann

2008 »Introduction.« V: Socialist Modern: East German Everyday Culture and Politics, ur.

2009 »Kitchens as Technology and Politics: An Introduction.« V: Cold War Kitchen:

Katherine Pence in Paul Betts, 1–34. Ann Arbor: The University of Michigan Press.

Americanization, Technology, and European User, ur. Ruth Oldenziel in Karin Zachmann,

Petrović, Tanja

1–29. Cambridge in London: The MIT Press.

2013 »Museum and Workers: Negotiating Industrial Heritage in the Former Yugoslavia.«

Orehovec, Martina

Narodna umjetnost 50/1: 96–120.

1997 »Delo Istrank v Trstu.« Etnolog 7(58): 115–129.

2014 »Mourning the Lost Modernity: Industrial Labor, Europe, and (post)Yugoslav Post-

1998 »(Informal) Women's Work in Istria: Between Earning a Living and Consumerism.«

socialism.« V: Mirroring Europe: ideas of Europe and Europeanization in Balkan societies,

V: MESS (Mediterranean Ethnological Summer School, Vol. 2), ur. Bojan Baskar in Borut

ur. Tanja Petrović, 91–113. Leiden in Boston: Brill.

Brumen, 85–94. Ljubljana: Inštitut za multikulturne raziskave.

Pink, Sarah

2004 »Vmešavanje v življenja drugih: Zagate antropološkega raziskovanja na terenu na

2007 »The Sensory Home as a Site of Consumption: Everyday Laundry Practices and the

primeru študije žensk in dela v Istri.« Etnolog 14: 73–92.

Production of Gender.« V: Gender and Consumption: Domestic Cultures and the

Pantelić, Ivana

Commercialisation of Everyday Life, ur. Emma Casey in Lydia Martens, 163–180. London:

2011 Partizanke kao građanke: Društvena emancipacija partizanki u Srbiji 1945–1953.

Ashgate.

Beograd: Evoluta.

Pirjevec, Jože

Papić, Žarana

1995 Jugoslavija: Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije.

1989 Sociologija i feminizam: Savremeni pokret i misao o oslobođenju žena i njegov uticaj

Koper: Lipa.

na sociologiju. Beograd: Istraživačko-izdavački centar SSO Srbije.

Popović, Jelena

Parr, Joy

1958 »Različne tkanine – različna sintetična pralna sredstva.« Sodobno gospodinjstvo

1997 »What Makes Washday Less Blue? Gender, Nation and Technology Choice in

50(2): 42–44.

Postwar Canada.« Technology and Culture 38(1): 153–186.

Popović, Miloje

Patico, Jennifer in Melissa L. Caldwell

1990 Turistička Jugoslavija u Evropi. Beograd: Turistička štampa.

2002 »Consumers Exiting Socialism: Ethnographic Perspectives on Daily Life in Post-

Povoden, V.

Communist Europe.« Ethnos 67(3): 285–294.

1955 »Razbremenimo gospodinje z mehanizacijo pranja.« Sodobno gospodinjstvo 15: 58–62.

Patico, Jennifer

1956 »O Odnosu tekstilne industrije do potrošnika.« Sodobno gospodinjstvo 31–32: 126–129.

2008 Consumption and Social Change in a Post-Soviet Middle Class. Washington: Stanford

Predan, Barbara

University Press.

2012 »Zgodba o oblikovanju, zgodba o Gorenju.« V: Uf, industrija! , ur. Aleksandra

Patterson, Patric Hyder

Berberih–Slana in Marjan Matjašič, 53–58. Maribor: Muzej narodne osvoboditve.

2011 Bought & Sold: Living & Losing the Good Life in Socialist Yugoslavia. Itaca in London:

Prinčič, Jože

Cornell University Press.

1992 Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu: Kapitalna, ključna kapitalna in

Pelhan, Daša

temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji: 1945–1956. Novo mesto: Dolenjska založba.

1957a »Smisel modnih revij.« Sodobno gospodinjstvo 42(6): 93–94 .

1997 »Slovenski razvojni načrti v drugi Jugoslaviji – od jugoslovanskega k slovenskemu

1957b »Kako se v skromnih razmerah oblečemo za slovesne prilike.« Sodobno gospodinjstvo

gospodarstvu.« V: Od kapitalizma do kapitalizma: Izbrane zamisli o razvoju slovenskega

44–45(9–10): 225–226.

gospodarstva v XX. stoletju, ur. Neven Borak, Žarko Lazarević in Jože Prinčič, 263–512.

1958 »Problemi naše konfekcije.« Sodobno gospodinjstvo 52(4): 112–113.

Ljubljana: Cankarjeva založba.

Pence, Katherine

2005a »Razvoj gospodarstva do začetka šestdesetih let.« V: Slovenska novejša zgodovina:

Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–

2008 »Women on the Verge: Consumers between Private Desires and Public Crisis.« V:

1992, ur. Neven Borak in Jasna Fischer, 1002–1008. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Socialist Modern: East German Everyday Culture and Politics, ur. Katherine Pence in Paul

Betts, 287–322. Ann Arbor: The University of Michigan Press.

2005b »Razvoj gospodarskih panog.« V: Slovenska novejša zgodovina: Od programa

Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, ur. Neven

Pence, Katherine in Paul Betts

Borak in Jasna Fischer, 1081–1087. Ljubljana: Mladinska knjiga.

400 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

401

2008a »Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva.« V: Biti direktor v času socializma:

and private.« Focaal – European Journal of Anthropology 50: 3–18.

med idejami in praksami, ur. Jurij Fikfak in Jože Prinčič, 21–46. Ljubljana: Založba ZRC.

Redfern, Paul A.

2008b »Direktorska funkcija v jugoslovanskem socialističnem gospodarskem sistemu.«

2003 »A New Look at Gentrification: Gentrification and Domestic Technologies.« V: The

V: Biti direktor v času socializma: Med idejami in praksami, ur. Jurij Fikfak in Jože Prinčič,

consumption reader, ur. David B. Clarke, Marcus A. Doel in Kate M. L. Housiaux, 122–126.

57–101. Ljubljana: Založba ZRC.

London in New York: Routledge.

Puhar, Alenka

Regt, Marina de

2004 Prvotno besedilo življenja. Ljubljana: Studia humanitatis.

2009 »About Cleanliness, Closeness and Reability: Somali and Ethiopian Domestic

Pušnik, Maruša

Workers in Yemen.« V: Gender, Migration and the Public Sphere, 1850–2005, ur. Marlou

2010 »Flirting with Television in Socialism: Proletarian Morality and the Lust for

Schrover in Eileen Janes Yeo, 140–159. London in New York: Routledge.

Abundance.« V: Remembering Utopia: The Culture of Everyday Life in Socialist Yugoslavia,

Reid, Susan E.

ur. Breda Luthar in Maruša Pušnik, 227–258. Washington: New Academia.

2007 »Gender and the Destalinisation of Consumer Taste in the Soviet Union Under

P. A.

Khrushchev.« V: Gender and Consumption: Domestic Cultures and the Commercialisation

1974 »Petminutne menstruacije.« Naša žena 11: 51.

of Everyday Life, ur. Lydia Martens in Emma Casey, 49–69. Hampshire in Burlington:

P. D.

Ashgate.

1957 »Pubertetnikova obleka – resno vprašanje.« Sodobno gospodinjstvo 44–45(9–10):

Rendla, Marta

175–176.

2014 »Založenost trga z blagom za široko potrošnjo v Sloveniji v času socializma.« V: Med

1958 »Kakšno blago lahko kupimo v naših trgovinah.« Sodobno gospodinjstvo 49(1): 17.

državo in trgom: cikli in prelomi v zgodovini, ur. Nina Vodopivec, 111–141. Ljubljana: Inštitut

za novejšo zgodovino.

P. V.

2015 »Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji.« V: Slovenija v Jugoslaviji, ur.

1960 »Modna revija 60.« Sodobno gospodinjstvo 74(2): 50–52.

Zdenko Čepič, 172–199. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino.

Ramet, Sabrina P.

Repe, Božo

1992 Nationalism and Federalism in Yugoslavia 1962–1991. Bloomington in Indianapolis:

1998 »'Tihotapijo vse, razen ptičjega mleka': Vpliv nakupovalnega turizma na kulturne

Indiana University Press.

spremembe in način življenja v Sloveniji po drugi svetovni vojni.« Zgodovina za vse: vse za

1999 »In Tito's Time.« V: Gender Politics in the Western Balkans: Women and Society in

zgodovi no 2: 90–96.

Yugoslavia and the Yugoslav Successor States, ur. Sabrina P. Ramet, 89–105. Pennsylvania:

2008 Sto let organiziranega delovanja turističnega gospodarstva na Slovenskem: od Deželne

The Pennsylvania State University Press.

zveze gostilničarskih zadrug na Kranjskem Turistično gostinske zbornice. Ljubljana:

Ramšak, Mojca

Turistično gostinska zbornica Slovenije.

2001 »Zgodbe iz obrobja: Vloge koroških podeželskih žensk v prvi polovici 20. stoletja.«

Riessman, Catherine Kohler

Etnolog (Nova vrsta) 11: 91–126.

1987 »When Gender is not Enough: Women Interviewing Women.« Gender & Society 2(1):

2002 »Znanost med objektivnostjo in grožnjo subjektivnosti: Vloga terenskih dnevnikov

172–207.

in empatije pri zapisovanju življenjskih zgodb.« Traditiones 31(2): 93–114.

Rigler, Franc

2003 Portret glasov: Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških

1956 »Glavni higienik v naši družini je bil in bo žena.« Sodobno gospodinjstvo 27: 36–37.

Slovencev. Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in književnosti.

Rihtman-Auguštin, Dunja

Ranke-Heinemann, Uta

2001 »O upravljanju z ritmi časa.« V: Zemljevidi časa = Maps of Time: Zbornik ob 60.

1992 Katoliška cerkev in spolnost. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

obletnici Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, ur. Zmago Šmitek in Borut

Ravnik, Mojca

Brumen, 145–155. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska

1981 Galjevica. Ljubljana: Partizanska knjiga.

fakulteta.

Read, Rosie in Tatjana Thelen

Ritchie, Donald A.

2007 »Introduction: Social security and care after socialism: Reconfigurations of public

1995 Doing Oral History. New York: Twayne Publishers.

402 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

403

Roberts, Tomi-Ann

2006 »Overturning the Modernist Predictions: Recent Trends in Work and Leisure in

2004 »Female Trouble: The Menstrual Self-Evaluation Scale and women's self-

the OECD.« V: A Handbook of Leisure Studies, ur. Chris Rojek, Susan M. Shaw in A. J. Veal,

objectification.« Psychology of Women Quarterly 28: 22–26.

203–215. London: Palgrave Macmillan.

Rubin, Eli

Schor, Juliet B. in Douglas B. Holt

2008 Synthetic Socialism: Plastics & Dictatorship in the German Democratic Republic.

2000 »Introduction: Do Americans Consume too Much?« V: The Consumer Society

Chapel Hill: The University of North Carolina Press.

Reader, ur. Juliet B. Schor in Douglas B. Holt, 7–21. New York: The New Press.

Sagoff, Mark

Schwartz Cowan, Ruth

2001 »Do we Consume Too Much?« V: Consumption: Critical Concepts in the Social

1983 More Work for Mother: The Ironies of Household Technology from the Open Hearth to

Sciences (Volume I: Theory and Issues in the Study of Consumption), ur. Daniel Miller, 435–

the Microwave. New York: Basic Books.

452. London in New York: Routledge.

Scribner, Charity

Saksida, Stane

2003 Requiem for Communism. Cambridge in London: The MIT Press.

1970 »Potrošnja in statusna stratifikacija.« V: Izbor socioloških razprav, ur. Peter

Senjković, Reana

Jambrek, Peter Klinar, Zdenko Roter, Zdravko Mlinar in Renata Mejak, 129–134.

2008 Izgubljeno u prijenosu: pop iskustvo soc kulture. Zagreb: Institut za etnologiju i

Ljubljana: Državna založba Slovenije.

folkloristiku.

Saphiro, Eve

Shields, Robert

2007 »Drag Kinging and the Transformation of Gender Identities.« Gender & Society

1992 »The individual, Consumption Culture and the Fate of Community.« V: Lifestyle

21(2): 250–271.

Shopping: The Subject of Consumption, ur. Robert Shields, 99–113. London in New York:

Savage, Mike

Routledge.

2000 Class Analysis and Social Transformation. Buckingham: Open University.

Shostak, Marjorie

Savage, Mike, Gaynor Bagnall in Brian Longhurst

1981 Nisa: The Life and Words of a !Kung Woman. New York: Vintage Books.

2001 »Ordinary, Ambivalent and Defensive: Class Differentiation in the Northwest of

Shott, Susan

England.« Sociology 35(4): 875–892.

1979 »Emotion and social life: A symbolic interactionist analysis.« American Journal of

Sayer, Andrew

Sociology 84(6): 1317–1334.

2005a The Moral Significance of Class. Cambridge: University Press.

Shove, Elizabeth

2005b »Class, Moral Worth and Recognition.« Sociology 39(5): 947–963.

2003 Comfort, Cleanliness and Convenience: The Social Organization of Normality. Oxford:

Sayer, Karen in Gail Fisher

Berg.

1997 »Something Vaguely Heretical: Communicating across Difference in the Country.«

Simons, William B., ur.

V: Class Matters: Working-Class Women's Perspectives on Social Class, ur. Pat Mahony in

1980 The Constitutions of the Communist World. Maryland: Sijthoff & Noordoff.

Christine Zmroczek, 55–66. London: Taylor & Francis.

Sirše, Janez

Scarboro, Cristofer A.

1982 »Organiziranost turizma in opredelitev nosilcev njegovega dolgoročnega razvoja v

2007 Living Socialism: The Bulgarian Socialist Humanist Experiment. Neobjavljeno

Sloveniji.« V: Turizem v slovenskem gospodarstvu in njegova vloga v dolgoročnem razvoju

doktorsko delo. Illinois: University of Illinois.

SR Slovenije (Drugi zvezek), ur. Peter Ogorelec, Janez Planina in Janez Sirše, 24–27.

Schor, Juliet B.

Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja.

1992 The Overworked American: The Unexpected Decline of Leisure. New York:

Sivulka, Juliann

BasicBooks.

2001 Stronger Than Dirt: A Cultural History of Advertising Personal Hygiene in America,

1998 The Overspent American: Why We Want What We Don't Need. New York: Harper

1875–1940. New York: Humanity Books.

Perennial.

Skeggs, Beverley

2000 »Towards a New Politics of Consumption (1999).« V: The Consumer Society Reader,

1997 Formations of Class and Gender: Becoming Respectable. London, Thousand Oaks in

ur. Juliet B. Schor in Douglas B. Holt, 446–462. New York: The New Press.

New Delhi: Sage Publications.

404 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

405

2004 Class, Self, Culture. London: Routledge.

Steiner, Franz

2005 »The Making od Class and Gender Through Visualising Moral Subject Formation.«

2004 [1956] Taboo. Oxon: Routledge.

Sociology 39: 965–982.

Stitziel Judd

Slater, Don

2005 Fashioning Socialism: Clothing, Politics and Consumer Culture in East Germany.

1997 Consumer Culture and Modernity. Cambridge: Polity Press.

Oxford in New York: Berg.

Smith, Bonnie G., ur.

Stokes, Raymond G.

2008 The Oxford Encyclopedia of Women in World History (vol. 4). Oxford in New York:

2000 Constructing Socialims: Technology and Change in East Germany, 1945–1990.

Oxford University Press.

Baltimore in London: The Johns Hopkins University Press.

Soldatić, Dalibor in Miodrag Džuvarević

Sutcliffe, Anthony

1971 1+1=2: Ponašanje i odjevanje: ključ do uspjeha. Beograd: Tehnička štampa.

2014 An Economic and Social History of Western Europe Since 1945. London in New York:

1973 Poslovni bonton. Beograd: SOP.

Routledge.

Southerton, Dale K.

Swafford, Kevin

2002 »Boundaries of 'Us' and 'Them': Class, Mobility and Identification in a New Town.«

2007 Class in Late-Victorian Britain: The Narrative Concern with Social Hierarchy and its

Sociology 36(1): 171–193.

Representation. New York: Cambria Press.

Spencer, Jonathan

Šadl, Zdenka

1989 »Anthropology as a kind of writing.« Man 24(1): 145–164.

2002 »Emocionalno delo in intimni odnosi v pozni moderni.« Družboslovne razprave 39:

Spiler, Franc

59–71.

1956 »Slovenska imena novih gospodinjskih aparatov.« Sodobno gospodinjstvo 28: 50–51.

Šermazanov, Aleksej

S poznaj domovino in še bolj jo boš ljubil: Zbornik Počitniške zveze Jugoslavije.

1959 »Poraba električne energije za gospodinjstvo v Sloveniji.« Sodobno gospodinjstvo

65(5): 133–136.

1955 Ljubljana: Počitniška zveza Jugoslavije, glavni odbor Slovenije.

Šircelj, Jože

1958 Ljubljana: Počitniška zveza Jugoslavije, glavni odbor Slovenije.

1992 Moderni poslovni bonton. Ljubljana: ČZP Delo, Slovenske novice.

Squires, Judith

Škerlj, Božo

2009 Spol v politični teoriji. Ljubljana: Krtina.

1962 Ljudstva brez kovin. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Stanley, Liz

Šmitek, Zmago

1992 The auto/biographical I. Oxford in New York: Manchester University Press.

1977 »Mitologija industrijske družbe.« Glasnik SED 17(2): 17–19.

Starc, Gregor

Šribar, Renata

2010 »Sportsmen of Yugoslavia, Unite: Workers' Sport between Leisure and Work.« V:

Remembering Utopia: The Culture of Everyday Life in Socialist Yugoslavia, ur. Breda Luthar

2004 O menstruaciji: telo v diskurzu, diskurz v telesu. Ljubljana: Delta.

in Maruša Pušnik, 341–377. Washington: New Academia.

Štiblar, Franjo

Statistični letopis SR Slovenije

1989 »Financiranje investicij z zadolževanjem v tujini.« Teorija in praksa 26(8–9): 1098–

1953 Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko.

1101.

1965 Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko.

Štih, Peter, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec

1973 Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko.

2008 Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura. Ljubljana: Inštitut za novejšo

1975 Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko.

zgodovino.

1976 Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko.

Šušteršič, Jernej

1982 Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko.

1978 »Etnologija in turizem.« V: Etnologija in sodobna slovenska družba, ur. Janez Bogataj

1985 Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko.

in Mitja Guštin, 101–108. Brežice: Posavski muzej Brežice.

1989 Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko.

1990 Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko.

406 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

407

Šuvar, Stipe

1980 Ženska v razvoju socialistične samoupravne Jugoslavije. Ljubljana: Delavska

1970 Sociološki presjek jugoslavenskog društva. Zagreb: Školska knjiga.

enotnost in Naša žena.

Švab, Alenka

Trouton, Ruth

1998 »'To si enostavno morala imeti!' – nakupovalni turizem v vzhodni Evropi.« Časopis

1998 [1952] Peasant Renaissance in Yugoslavia 1900–1950. London in New York: Routledge.

za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 26(189): 131–143.

Tsing, Anna

2002 »Consuming Western Image of Well-Being – Shopping Tourism in Socialist

2009 »Supply Chains and the Human Condition.« Rethinking Marxism: A Journal of

Slovenia.« Cultural Studies 16(1): 63–79.

Economics, Culture & Society 21(2): 148–176.

Taylor, Karin in Hannes Grandits

Todorova, Maria

2010 »Tourism and the Making of Socialist Yugoslavia: An Introduction.« V: Yugoslavia's

1993 »The Bulgarian case: Women's Issues or Feminist Issues.« V: Gender Politics and

Sunny Side: A History of Tourism in Socialism (1950s–1980s), ur. Karin Taylor in Hannes

Post-Communism: Reflections from Eastern Europe and the Former Soviet Union, ur.

Grandits, 1–30. Budimpešta in New York: Central European University Press.

Nanette Funk in Magda Mueller, 30–38. New York in London: Routledge.

Thelen, Tatjana

Turner, Bryan

2011 »Shortage, fuzzy property and other dead ends in the anthropological analysis of

1991 Regulating Bodies: Essay in Medical Sociology. London: Routledge.

(post)socialism.« Critique of Anthropology 31(1): 43–61.

2008 The Body and Society: Explorations in Social Theory. Nottingham: Trent University.

1985 The Role of Women in the Development of Socialist Self-managing Yugoslavia:

Urry, John

National Report of Yugoslavia on the Achievements in Promoting the Status and Role of

2002 The Tourist Gaze: Leisure and Travel in Contemporary Societies. London in New

Women during the UN Decade for Women. Beograd: Srboštampa.

Delhi: Sage.

Theuerschuh, Ivan

2004 »Tourism, Travel and the Modern Subject.« V: Tourism: Critical Concepts in the

1958 Poglejmo v zrcalo kakšni smo: misli in nasveti o življenju v družbi. Gorica: Goriška

Social Sciences, ur. Stephen Williams, 3–14. London in New York: Routledge.

Mohorjeva družba.

Uskoković, Djordjije

Thiessen, Ilká

1973 Sociologija i društvena nejednakost. Beograd: Institut za sociološka istraživanja

2007 Waiting for Macedonia: Identity in a Changing World. Peterborough: Broadview Press.

Filozofskog fakulteta.

Thompson, Paul

Ussher, Jane M.

2000 The Voice of the Past: Oral History. Oxford in New York: Oxford University Press.

2006 Managing the Monstrous Feminine: Regulating the reproductive Body. London in

Tivadar, Blanka

New York: Routledge.

1996 »Medicinski govor o ženski.« V: Spol:Ž, ur. Lenca Bogovič in Zoja Skušek, 68–98.

Valocchi, Stephen

Ljubljana: ISH.

2005 »Not Yet Queer Enough: The Lessons of Queer Theory for the Sociology of Gender

2009 »Naša žena med željo po limonini lupinici in strahom pred njo: zdrava prehrana v

and Sexuality.« Gender & Society 19(6): 750–770.

socializmu.« Družboslovne razprave 25(61): 7–23.

Van Maanen, John

Tivadar, Blanka in Andreja Vezovnik

1988 Tales of the Field: On Writing Ethnography. Chicago: The Univeristy of Chicago

2010 »Cooking in Socialist Slovenia: Housewives on the Road from a Bright Future to an

Press.

Idyllic Past.« V: Remembering Utopia: The Culture of Everyday life in socialist Yugoslavia,

Verdery, Katherine

ur. Breda Luthar in Maruša Pušnik, 379–405. Washington: New Academia.

1994 »From Parent-State to Family Patriarch: Gender and Nation in Contemporary

Tomšič, Vida

Eastern Europe.« East European Politics and Societies 8(2): 225–255.

1954 »Iz zveznega posvetovanja o gospodinjskem šolstvu v Ljubljani.« Sodobno

1996 What was Socialism and What Comes Next? Princeton in New Jersey: Princeton

gospodinjstvo 7: 98–101.

University Press.

1955 »Kako gledamo socialisti na gospodinjstvo in njegov razvoj . « Sodobno gospodinjstvo

Verginella, Marta

2(13–14): 2–8.

1990 »Družina v Dolini pri Trstu v 19. stoletju.« Zgodovinski časopis 44(2): 171–197.

1958 »Stanovanjska skupnost – oblika lastne skrbi za sebe.« Sodobno gospodinjstvo 51(3):

2006 Ženska obrobja: Vpis žensk v zgodovino Slovencev. Ljubljana. DELTA.

66–67.

408 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

409

Vidmar Horvat, Ksenija

Williams, Bernard

2010 »Consuming European identity: The inconspicuous side of consumerism in the

1993 Shame and Necessity. Berkeley: University of California Press.

EU.« International Journal of Cultural Studies 13(1): 25–41.

Williams, Raymond

Vodopivec, Nina

1992 [1961] The Long Revolution. London: The Hogarth Press.

2001 »Sem delavka, mati, gospodinja.« Etnolog. Nova vrsta 11: 69–90.

Wilson, Elizabeth

2007 Labirint postsocializma: Socialni spomin tekstilnih delavk in delavcev. Ljubljana: ISH

1992 »The invisible flâneur.« New Left Review 191: 90–110.

publikacije.

Wolcott, Wictoria W.

2012 »On the Road to Modernity: Textile Workers and Post-socialist Transformations in

2001 Remaking Respectability: African American Women in Interwar Detroit. North

Slovenia.« History 97(328): 609–629.

Carolina: The University of North Carolina Press.

2014 »Družbene solidarnosti v času socialističnih tovarn in individualizacije družbe.«

Woodward, Sophie

Ars & humanitas 8(1): 136–150.

2005 »Looking Good: Feeling Right – Aesthetics of the Self.« V: Clothing as Material

2015 »Od niti in majice do družbenega standarda: pogled v socialistično tovarno.« V:

Culture, ur. Susanne Küchler in Daniel Miller, 21–40. Berg: Oxford in New York.

Žensko delo: delo žensk v zgodovinski perspektivi, ur. Mojca Šorn, Nina Vodopivec in Žarko

Lazarević, 114–129. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino.

2007 Why Women Wear What They Wear. Oxford: Berg.

Vostral, Sharra L.

Woodward, Susan

2008 Under Wraps: A history of menstrual hygiene technolo gy. Maryland: Rowman &

2003 »The political economy of ethno-nationalism in Yugoslavia.« Socialist Register 39:

Littlefield Publishers.

73–92.

Vučetić, Radina

Wouters, Cas

2012 Koka-kola socijalizam: Amerikanizacija jugoslovenske popularne kulture šezdesetih

2007 Informalization: Manners & Emotions since 1890. London, Thousand Oaks in New

godina XX veka. Beograd: Glasnik.

Delhi: Sage.

Wajcman, Judy

Yeomans, Roy

1991 Feminism Confronts Technology. Cambridge: Polity Press.

2010 »From Comrades to Consumers: Holidays, Leisure Time, and Ideology in

communist Yugoslavia.« V: Yugoslavia's Sunny Side: A History of Tourism in Socialism

Walkerdine, Valerie

(1950s–1980s), ur. Hannes Grandits in Karin Taylor, 69–105. Budimpešta in New York:

1997 Daddy's Girl: Young Girls and Popular Culture. London: Macmillan.

Central European University Press.

2011 »Shame on You! Intergenerational Trauma and Working-Class Femininity on

Young, Iris M.

Reality Television.« V: Reality Television and Class, ur. Helen Wood in Beverly Skeggs,

2005 On Female Body Experience: »Throwing Like a Girl« and Other Essays. New York:

225–236. Basingstoke in New York: Palgrave in Macmillan.

Oxford University Press.

Walkerdine, Valerie in Helen Lucy

Yurchak, Alexei

1989 Democracy in the Kitchen: regulating mothers and socialising daughters. London:

2005 Everything Was Forever, Until It Was No More. New Jersey: Princeton University Press.

Virago.

Zatlin, Jonathan R.

Weber, Max, Hans H. Gerth in Charles Wright Mills

2007 The Currency of Socialism: Money and Political Culture in East Germany. Washington:

1946 From Max Weber: Essays in Sociology. New York: Oxford University Press.

Cambridge University Press.

Weideger, Paula

Zaviršek, Darja

1978 Female cycles. London: The Women's Press.

2003 »Luna polna, jaz pa bolna, luna prazna, jaz pa blazna: psihoanaliza in antropologija

Wessely, Anna

o menstruaciji.« Časopis za kritiko znanosti 31(212): 53–66.

2002 »Travelling People, Travelling Objects.« Cultural Studies 16(1): 3–15.

Zelmanović, Đorđe

Wilk, Richard

1990 [1962] Ilustrirani bonton & protokol. Maribor: Obzorja.

2001 »Consuming Morality.« Journal of Consumer Culture 1(2): 245–260.

Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL/0733 Mercator Ljubljana

– Razni zapiski, leti 1979 in 1984.





410 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

411

– Razširjen komercialni sestanek, leta 1980, 1981, 1983 in 1985.





7


– Poslovno poročilo MMT TOZD SS, Zunanja trgovina, leto 1986.





Imensko in stvarno kazalo


Zukin, Sharon

2008 [1975] Beyond Marx and Tito: Theory and Practice in Yugoslav Socialism. Cambridge,

New York in New Delhi: Cambridge University Press.

Žagar Grgič, Janja

AFŽ 31, 80, 99, 262

2006 »Primerno in lepo skozi bonton.« Etnolog 16: 53–74.

akter 14, 221, 282

2011 Osebni videz: izbira in komunikacija. Neobjavljeno doktorsko delo. Ljubljana:

alternativni sistem 162, 226

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno

Amerika 241

antropologijo.

analiza 30–1, 34, 61

Železnik, Neva

antropologija 11, 41, 367; glej tudi kulturna; sodobna

Appadurai, Arjun 13, 41, 214, 217

1980 »Prva menstruacija«. Naša žena 12: 30.

Avstrija 19, 67, 69, 105, 132, 197, 215, 216–7, 219, 220, 222–4

Žibert, Franc

avtoriteta 14, 23, 32, 128, 230, 244, 246, 249, 259, 261, 274, 305

1975 »Neenakost v razdelitvi osebnih dohodkov v Jugoslaviji.« Ekonomska revija 26(1): 60–71.

Barthes, Roland 28

Živanov, Sava

Bartlett, Djurdja 92, 151, 215, 243, 255, 256, 263–4, 266, 278, 354

1978 »Protidogmatizem naše revolucije je odprl pota samoupravljanju.« V: Socialistično

Beograd 16, 123, 135–6, 207, 210, 232, 238, 246, 257, 276, 345

samoupravljanje v Jugoslaviji, ur. Toma Rasulić, 25–34. Beograd: Četrvrti julij (Kultura).

biti spoštovanja vreden 128–9, 164, 188–9, 369

Žnidaršič, Sabina

blago 14, 135, 153–4, 178, 220, 219, 241, 252, 234–5, 264–5, 269, 295

1996 »Zgodovina menstruacije ali zgodovina moškega čudenja?« V: Spol: Ž, ur. Lenca

bonton 33, 236, 239, 240, 250, 252, 254, 260, 264, 271, 274, 292; glej tudi manire

Bogovič in Zoja Skušek, 7–24. Ljubljana: ISH.

Bourdieu, Pierre 13, 80, 150, 162, 248, 260, 267, 269, 285, 290, 294, 298, 301

centralizacija 131, 347

2003 »Menstruacija postane javni problem.« Časopis za kritiko znanosti 31(212): 67–68.

centrifuga 51, 66–7, 71, 74

čas

prosti čas 30, 21, 64, 90–3, 94, 97, 98, 102–3, 170–83, 186–7, 193, 196, 202, 213, 369; delo 30,

32, 38, 40, 45, 51, 53, 58, 64, 77, 80–83, 85, 87,92–93, 99, 102–4, 108, 120, 122, 124–6, 128,

130, 135, 139, 143, 172–5, 178–9, 184–9, 254, 350–1; potrošnja 11, 13, 14, 32, 36, 38, 42,

60–1,74, 90, 147, 149–50, 213, 217, 115, 321, 347; glej tudi tok časa; prostočasne aktivnosti;

dopust, prazniki

časopis: Sodobno gospodinjstvo 31, 33, 56–7, 85, 103, 264–6; Tovariš 30, 78, 95, 98, 105

dekoracija ženskega telesa 261, 302

delavsko samoupravljanje 212, 137

delo

gospodinjsko 30, 40, 45, 77, 78, 80–3, 87, 92–3, 103–4, 187–8, 192, 254; plačano 93, 126, 143,

158, 186; neplačano 93; udarniško 143; industrijsko 172; delavke 45, 77, 129, 137, 144, 146, 171,

185, 186, 189, 190, 236, 252, 266, 311, 349; delavci 21, 45, 68, 121, 137, 157–8, 170, 179, 180, 186;

glej tudi delovna etika; delovno okolje

demokracija 16, 27, 137, 161; demokratizacija 214, 258, 272; glej tudi politične reforme

demokratični luksuz 43

demokratizacija neformalnosti 258

diderojeva enota 280; glej tudi diderojev učinek

direktor 21, 32, 130, 135, 138, 141, 142, 157, 178, 184, 190, 203

412 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

413

diskurz

jugoslovansko 16–7, 61; gospodarska panoga 17, 196; gospodarska rast 18, 116

politični in ekonomski 27; državni 28; oglaševalski 88; javni 30; svetovalni 34;

habitus 201, 249, 251, 258, 289, 295, 298

paramedicinski in/ali higienski 34; moralni 110; glej tudi diskurzivna orodja

hegemonična moškost 83

dobrine 32, 63, 90, 92, 116, 147, 150, 162, 220, 225, 268, 285, 288, 294, 313, 363, 364, 186

Helios (Tovarna barv, lakov in umetnih smol Marx-Engels Količevo) 120, 130–1, 134, 140, 147,

Dol pri Ljubljani 30

156–8, 175, 198, 203–4

dom za ostarele 24, 40, 47, 72, 75, 119

hlače 32, 77, 120, 230–1, 233, 234–7, 239–241, 242, 244–5, 246, 248–51, 253–60, 266–7, 272, 303,

Domžale 157, 342, 346

307, 321, 322, 340, 351, 358, 370

dostojanstvo 189, 190, 281, 318–9, 321, 344, 362

hladna vojna 27, 73, 263

Drugi 291

ideal snežo bele barve 106, 113, 368

druga svetovna vojna 17, 18–9, 23, 27, 54, 61, 82, 106, 113, 120, 123, 162, 206, 234, 236, 240, 242, 255,

identiteta 122, 148, 186, 189, 244, 249, 282, 288, 297, 305, 371; glej tudi delavska

262, 272, 300, 328, 332, 348, 364, 367, 372

ideologija v 15, 41–2, 72, 16–7, 121, 125, 143, 146, 174, 193, 240, 259, 286, 288, 355, 356

družbeni kontekst 14, 25, 308

kapitalizem 27, 30, 37, 43, 61, 72, 74, 93, 159, 160, 163, 192, 226, 371; socialistična 42,72, 117,

družbeni razred

143, 174, 249, 259, 369; marksistično–leninistična 121, 171; glej tudi uradne ideologije

srednji 107, 201, 203, 272, 281, 294, 362, višji 301, 362; delavski 203, 282–3, družbena

industrializacija 12, 28, 59, 61, 81, 122, 196, 205, 213, 283, 290

mobilnost 99, 163; družbeno razslojevanje 101, 213, 282, 284, 290, 369, 370, 371;

inflacija 22, 198

družbeni status 13, 20, 87, 103, 121, 280, 284; antistatus 300; družbena diferenciacija 101;

Ingold, Tim 297–8

glej tudi klasificiranje; reprodukcija; družbene hierarhije; neenakosti; stratifikacija

Iniciativa za demokratični socializem 161, 164

družbenoekonomski sistem 17

interpretacije 26, 29, 33, 113, 280, 282, 284, 370

družbeno pozicioniranje 129, 179, 282, 285, 289, 293, 298, 370 glej tudi (samo)umeščanje

intersekcionalnost 296: glej tudi intersekcionalna perspektiva

država

intervjuji

državljani 14, 21, 61, 73, 88, 113, 153, 172, 176, 201, 212, 214, 216, 221, 243, 244, 256, 288, 310,

nestrukturirani 23–4; polstrukturirani 24

313, 363; vzhodnoevropske države 16, 215 243; zahodnoevropske države 260; državne

Italija 19, 69, 71, 93, 105, 132, 196–7, 200, 203, 211, 214, 216–9, 220, 222–5, 276, 279, 305, 325, 346

politike 32

izdelovanje ženskosti 149

dvojna obremenjenost 185, 190

izobrazba 20, 27, 31, 42, 54, 103, 123, 124, 158, 162, 171, 212, 235, 281, 282, 284, 295, 314, 342

ekonomija

izpogajanje 15, 12, 123

planska 16; jugoslovanska 16, 284; tržna 21, 159, 191, 226

javne pralnice 31, 47, 49, 52, 55, 57, 58, 60–1, 65, 99, 107

ekonomska kriza 21–2, 43, 345

ekonomska rast 21, 198, 283

Jugoslovani 30, 211–2, 215, 347; glej tudi jugoslovanski

elektrifikacija 15, 58–9, 60

jugoslovanska tovarna barv JUB 48

emancipacija žensk 32, 80, 88, 125–7, 230, 238, 262, 287, 332, 334, 343, 361

JUS 241–2

enakopravnost 125, 186, 188, 192, 252

kakovost 19, 31, 45, 74, 141, 146, 203, 212–3, 216, 218, 241, 242, 307, 327

Entwistle, Joanne 233, 250–5, 257, 268

kapitalizem 163, 192, 226, 371

etnografske raziskave

Karl Marx 36, 268

terensko delo 24; življenjepisno gradivo 26; pripovedi 14, 23, 26, 31, 43, 113, 128, 155, 161,

kavbojke 119, 233, 240, 254, 256, 258–9, 260, 303, 306; blagovne znamke: Levi’s 256; Lee Cooper 256

171, 226, 281, 306, 309; predsodki 28, 198, 325, 365

KNOJ – Korpus narodne obrambe Jugoslavije 48

etnografsko pisanje 25

Koleva, Daniela 14–5, 28, 82, 121, 143, 174, 188

Evropa

Komunistična partija 48, 91, 120, 288, 299

vzhodna 19, 90, 185, 243, 277, 283; zahodna 221

komunizem 42, 107, 145

feminizem 256, 363

konfekcija 33, 151, 231, 241–2, 287, 295

formalno 186, 249, 253; glej tudi neformalno

kredit 22, 68, 70, 127, 135, 153–4, 217

generacija 23, 26, 28, 81, 82–3, 86, 90, 100, 113, 114–5, 116–7, 120, 162–3, 164–5, 169, 174, 177, 191,

krznen plašč 279, 280, 299, 300–1, 362

192–3, 207, 231, 242, 245, 249, 262, 274, 189, 300, 307, 311, 315–6, 325, 328, 344, 364–5, 368–9, 371

kulturni konstrukt 32, 312–3

gospodarstvo

leto 1945 30, 59, 120, 194, 262

414 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

415

leto 1991 31, 223–4

Patterson, Patric 12, 68, 80, 146, 214, 223, 283

ličila 33, 149–50, 271–2, 274–5, 287, 290

plansko gospodarstvo 54, 59

linije duhov 297–8; glej tudi linije prepleta; sled; vozel; preplet

decentralizacija 131, 347; politične reforme 196

linije habituiranih življenjskih izkušenj 289, 298

podjetja: Elektro Ljubljana 32, 230, 232, 244; Hidromontaža 53; Slovenija sadje 31, 119, 113, 132,

Ljubljana 24, 30, 31–2, 36, 37, 40, 48, 51–2, 57–8, 62, 68, 70, 81, 89, 120, 126, 131, 141–2, 148, 151, 155,

134, 137, 139, 140–2, 150, 173, 176–81, 193, 199, 200, 208–11, 245, 278, 352

176, 180–1, 200, 204, 219, 231–2, 234, 242, 244–6, 256, 277, 281, 290, 293, 295–6, 299, 301, 315, 321,

podrejenost 28, 92, 137, 221, 356

323–4, 336–7, 345

politika 28, 126, 172, 215, 286

materialna kultura 13, 14, 73, 219, 220, 244, 269, 280, 363, 371

socialistične politike 15; jugoslovanska 16

materialne dobrine 13, 309, 371

pomanjkanje 294, 314, 318, 344, 346, 347

materialni predmeti

Ponte Rosso 224

intimni 347; trivialni 308, 313, 362

postsocializem 26, 27, 221, 226, 370

materinstvo 27, 82, 99, 183, 188, 354

potrebe 18, 41–2, 81–2, 136, 188, 194, 225, 278, 308, 328



mehanizacija pranja 53

nujne 41; življenjske 41; osnovne 41–2, 126, 313, 347; avtentične; naravne 41; umetne 41;

menedžment 17

resnične; lažne 43; fiktivne 42; materialne 278, 364; glej tudi zadovoljevanje; ideologija;

menstruacija

ljudske; političen nadzor nad potrebami

menstrualna higiena 34, 308–9, 310, 331, 333, 340, 342–3, 344, 351, 361–2, 366;

potrošnja 11–4, 32, 36, 42, 60–1, 74, 90, 147, 149, 150, 213, 217, 220, 223, 263, 283, 321, 342

menstrualna kri 343–4, 350, 358; menstrualni proizvodi 34, 309, 310, 344

kultura 87, 113, 149, 218; nakupovanje 13, 37, 41, 69, 93, 119, 146, 149, 155, 193, 213, 216–9,

Mercator 142, 156, 158, 160, 180–1, 210, 324

222–3, 224–6, 263, 214, 218, 299, 323, 364, 369; potrebe 18, 41, 42, 43, 81–2, 136, 188, 225,

Miller, Daniel 13–4, 149, 155, 269, 272, 292, 321

266, 278, 308, 319; potrošništvo 12, 30, 146, 213, 215, 217, 300, 367; glej tudi popularna

množična kultura 13

kultura; ženske; predmet; osebna; široka; razkazovalna

množična potrošna družba 371

prakse 11, 17, 29, 128, 150, 162, 176, 262, 268, 295, 362

model reprezentacije 28

potrošne 31, 118, 145, 221; patriarhalne 32

modernizacija 24, 61, 81, 93, 213

pralni prašek 49, 57, 62, 78, 80, 105–6, 112, 145, 220, 345

modernost 70

blagovne znamke: Net Efekt 80; Bio Mat 79, 80; Radion 50, 106; Faks Helizim 109, 110; Malbi 111

morala 286, 293, 309, 361

pralni stroj 18–9, 24, 30–1, 40–5, 47, 50–3, 55–8, 69–80, 83–90, 93–4, 96–8, 100–6, 112–15, 135,

moralni ugled 33; glej tudi moralna vrednost; družbena vrednost; samospoštovanje

232, 310, 349, 368; blagovne znamke: Candy 65; 69, Gorenje 75; Cosmos 70; Executive 390; Selecta

nacionalizacija 59, 243

70; superavtomatski PS 652 70; Gorenje PS 270 96, Gorenje PS 272 96, Gorenje PS 1010 96

načelo »bratstva in enotnosti« 201

predmeti menstrualne higiene 34, 308–10, 331, 333, 344, 351, 361–2

nakupovanje čez mejo 216–8, 223, 225–6

tamponi 44, 310–11, 321, 348, 357, 359, 360–3, 371; tehnologije menstrualne higiene 310;

Nemška demokratična republika (NDR) 43

vložki 33, 308, 310–11, 321–8, 331–3, 336, 339–44, 346–51, 362, 371; blagovne znamke:

neoliberalizem 191

Tosama 339–42, 350; Vir 331; Paloma 325; 351, Camelie 332; 333, Mimosept 333–4; 350,

normalizacija 363

o.b. tamponi 337, 357; Always 341–2; Kotex 362

norme 15, 145, 257–8, 269, 305, 317

privatizacija 158

nostalgija 159, 163

proizvodnja 11, 14, 15, 17, 18, 20, 28, 53, 58, 59, 60, 61, 64, 73, 74, 75, 76, 101, 109, 124, 129, 137, 153, 172, 174, oblačilne prakse 262, 295

186, 242, 243, 256, 265, 266, 268, 285, 309, 310, 314, 326, 332, 335, 368, 371

obleka 50, 107, 151–2, 233, 243–4, 251–2, 254–5, 264, 268–9, 271, 273, 296, 304, 358, 362

revije 28, 29, 30, 34, 87, 105–6, 145–6, 151, 234, 238, 239, 240, 242, 243, 263–6, 322, 332, 337, 342,

oblačilni okus 251, 286; oblečena telesa 233; oblačilni videz 262, 286; oblačilna kultura

348, 350, 358, 366

oglas 28–9, 30–1, 34, 55, 57, 65, 69, 70, 78, 80, 94, 96, 98, 99, 104, 109, 111, 309, 311, 330, 331–6, 339,

Naša žena 30, 34; Žena in dom 106, 332; Jana 34, 151, 242, 342, 344, 350, 366; Neue Mode 340, 344, 348, 349, 350, 358, 360–3, 366

151; Burda 151; Praktična gospodinja 343; Svijet 238, 239, 243; Modni list 146, 238; Naša osamosvojitev Slovenije 31, 34, 141, 191, 224, 370

moda 146, 238; Vogue 443; Modes & Travaux 243; L’Officiel, Globu s 265

partizanke 235

risanje moralnih meja 293–4

partizani; v partizanih 48, 116, 235, 262, 277, 374

ročno pranje 49, 51

patriarhat 28

rod ženskega sramu 316

34

416 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

417

tehnološki razvoj 13, 30, 43, 61, 62, 64–5, 72, 73, 85, 87, 113, 309, 371

ruralno 296–7

sfera 13, 149, 220

tehnološke naprave 75; tehnološki napredek 45, 50, 58, 70, 73, 96, 96, 309, 340; inovacije 76

javna 30–1, 46, 52, 54, 58, 129, 185–6, 255, 262, 355, 356; zasebna 30–1, 46, 58, 62, 124, 255;

telesno uprizarjanje 27

moška 43; ženska 43

televizija 18, 41, 48–9, 67–9, 92, 100, 102–3, 154, 162, 175–6, 182, 215, 239, 332

sindikat 139, 205, 208, 210–11

telo 33, 168, 233, 238–40, 250, 252, 255, 262–3, 291, 310, 320, 333, 339, 350, 366

situacijska določenost obleke 252

kultivirano 30, 230, 239; nekultivirano 240; normalno 252; nevtralno 320; seksualno 310;

Skeggs, Beverly 108, 128–9, 189, 282, 291, 294, 300, 305

puščajoče 310, 339; glej tudi dekoracija telesa; kultivacija ženskih teles

SKOJ 120

Tito, Josip Broz 16, 22, 48, 59, 145, 147, 195

Slovenci 30, 196, 198, 200, 211, 212, 215, 218, 225

Tomšič, Vida 107, 128, 136, 188

socialistična Jugoslavija 15, 42, 213

totalitarizem 14, 26, 27, 74

socializacija 100, 121, 289

tovarne 17, 48, 53, 62, 80, 120–2, 137, 141, 145, 157, 173, 177, 205, 209, 243, 265–6, 289, 325, 340

socializem 14–6, 19, 21, 27, 37, 43, 54, 59, 70, 72–3, 75, 161, 163–4, 171, 215, 221, 243–4, 278, 288, 371

glej tudi industrija; delo

sogovorniki in sogovornice

tranzicija 42, 114, 158, 191

Mila 29, 30, 40, 48, 49, 50, 52, 57, 58, 65–8, 71–2, 74–8, 81, 82, 84–7, 90, 91–2, 96, 101–7,

tretja pot 163

109–17, 131, 154, 204–6, 212, 256, 277, 369, 372, 375; Meta 29, 31–2, 35–7, 49, 51, 56–7, 66–8,

trgovina 17, 22, 63, 122, 142, 151, 210, 217, 222, 224–5, 242, 287–8, 295, 299, 311, 323, 345, 346, 360

72, 85–6, 89, 96, 102–7, 109, 112, 114, 115, 117–20, 124–7, 129–31, 134, 135, 139–45, 147, 149,

klasična s pultom 324; samopostrežne 214, 323–4, 346, 360

150–62, 164, 165, 167–70, 173–82, 184, 185, 189, 190, 193, 197–201, 203, 205–12, 214, 217–20,

trivialno 13

222, 245, 248, 271, 275, 277, 297, 304, 307, 316, 326, 338, 345, 351–2, 356, 364, 369, 373, 375;

Trst 63, 93, 116, 214, 217–8, 220, 22, 224–6, 233

Sonja 29, 32, 82, 99, 111, 148, 183, 184, 185, 191, 230, 231–2, 237–9, 244–46, 253, 254, 259,

tržni 215

261, 267, 272–4, 281–2, 287–8, 291–3, 295, 295–9, 302–3, 306–8, 316, 321, 324–8, 336, 338,

model 191; socializem 17, 213, 215

256, 361, 364, 369, 375; Jože 29, 41, 45, 47–9, 58, 61, 62, 65, 77–8, 82–6, 90, 103–4, 200, 236,

turistično nakupovanje 216–7, 222, 370

239, 250, 260, 271, 273–4, 372

turizem 12, 193–8, 201, 204–5, 207, 211–13, 216–17, 403, 405–6

Sovjetska zveza 73, 256

tujski 198, 215; domači 194, 207; izletniški 200; tranzitni 200; sindikalni domovi 204

spol 13–4, 20–3, 25, 27, 27–30, 32, 43–6, 54–5, 78, 80, 82–7, 93, 100, 103, 113, 122, 124–5, 137, 186,

urbano 212, 234, 277, 290, 295, 299, 362

191–2, 235, 236, 240, 249, 251–4, 256–7, 277, 282, 296–7, 303, 305, 310, 313, 316–7, 319–20, 325,

urejenost 5, 33, 107, 149, 248, 256, 260–1, 267, 270–2, 275, 279–80, 289–90, 299, 370

332, 336, 346, 355, 363, 365–8, 371

biti urejen 33, 261, 271; urediti se 261

spomin 8, 14, 25, 27–8, 41, 47, 62, 113, 115, 118, 130, 156, 159, 161–7, 169, 183, 204, 206, 210, 222, 369,

ustna zgodovina 25, 26

374, 375

vir 26, 28, 57, 142, 184, 266, 283, 293, 300, 306, 320, 324, 329

kulturni 14; spominske prakse 14, 162; habitualni 162

arhivski 29; statistični 29

spominski kapital 156, 162, 163–4, 166–7, 169

vrednote 291, 294, 302, 305, 319, 362

glej tudi ekonomski, kulturni, simbolni

družbene 32; družinske; tradicionalne 81

sram 25, 33, 83, 108, 210, 239, 257, 293–6, 309, 311, 316–20, 323–9, 333–5, 344–5, 352–3, 359,

Vzhod/Zahod 72

361–2, 365, 366, 371

zadolževanje 21–2, 345

Stalin 16, 145, 147, 243

zaposlitev 20, 31, 118, 124, 126, 136, 137, 141, 148, 154, 160, 246, 289, 295

stalinizem 16, 354

zaslužek 32, 92, 120, 123, 125–7, 144, 147, 155, 202, 269, 369

standardi čistoče 31, 99, 104–7, 112–3

Združena levica 161

Statistični letopis LR Slovenije 19, 20, 31, 60, 63, 69, 89

Zgornji Kašelj pri ljubljanskem Polju 32, 82, 230, 256, 321, 324–5

tabu 5, 17, 24, 168, 308, 309, 312, 313, 317–8, 321, 323, 325, 327–30, 332, 334, 337, 365, 366

zunanja podoba 32, 145, 304

tehnologija 43, 44–5, 73, 83–4, 100, 113, 193, 310, 368

Zveza komunistov 17, 22, 99, 131, 136, 177

moška 44–5; ženska 44–5, 310; neprave; funkcionalne 45; gospodinjska 46, 368;

življenjske izkušnje 26, 374

komunikacijske 46; vojaške 73; nuklearne in vesoljske 73

življenjski standard 19, 21–2, 58, 60–1, 146, 153, 194, 197, 212, 213, 347

tehnološki determinizem 45

življenska zgodba 25–6, 306



418 »Ne le kruh, tudi vrtnice!«

419

KULTURNI SPOMIN, knjiga 6

Urednica zbirke Tanja Petrović

»Ne le kruh, tudi vrtnice!«

Potrošnja, tehnološki razvoj in emancipacija žensk v socialistični Sloveniji

Avtorica Polona Sitar

Recenzentki Ksenija Vidmar Horvat in Milica Antić Gaber

Jezikovni pregled Tadej Turnšek

Oblikovanje in prelom Tanja Radež

Izdajatelj Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU

Za izdajatelja Tanja Petrović

Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU

Za založnika Oto Luthar

Tisk Collegium Graphicum d. o. o.

Naklada 300

Prva izdaja, prvi natis.

Fotografija na naslovnici in strani 420: Prodajalka nakita, april 1979;

Avtor fotografij: Miško Kranjec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Avtor fotografij na strani 38: Miško Kranjec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Avtor fotografije na strani 39: Svetozar Busič, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Avtor fotografij na strani 228: Miško Kranjec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

Avtor fotografije na strani 229: Miško Kranjec, hrani fotodokumentacija časopisne hiše Delo.

930.85(497.4)"1945/1991"

316.728-055.2(497.4)"1945/1991"

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije

na razpisu za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2016.

SITAR, Polona

"Ne le kruh, tudi vrtnice!" : potrošnja, tehnološki razvoj in emancipacija žensk v socialistični

© 2017, Inštitut za kulturne in spominske študije, Založba ZRC, ZRC SAZU

Sloveniji / Polona Sitar. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2017. - (Zbirka

Kulturni spomin, ISSN 2232-3872 ; knj. 6)

Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v

kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem,

Dostopno tudi na: http://zalozba.zrc-sazu.si/p/1442

snemanjem, ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic.

ISBN 978-961-05-0005-6

290333696





Knjiga, ki se jo bere kot dokumentarno in literarno pričevanje hkrati, zagotovo ne

bo zlahka pustila neprebojnih tistih zidov posplošujočih in hkrati poenostavljajočih

interpretacij socializma, ki so vse od padca berlinskega zidu domišljavo naznanjali,

da o tem delu sveta vemo vse in da o njem ni več vredno izgubljati besed. Medtem

ko je prevladujoči intelektualni pristop, posebej ko gre za kritične študije ženskega

potrošništva, pogosto ujet v diskurzivni okvir »taktik« preživetja in upiranja

spolno nameščenim normam ženske družbene vloge, je ženska potrošnica v

avtoričini študiji oblikovana v sociološkem portretu človeškega dostojanstva,

prizadevanja za samospoštovanje in družbeno upravičeni ugled. Ni torej zgolj

re‑aktivna, odzivajoča se na družbene prepreke in ovire zgodovine, pač pa izrazito

aktivna, soustvarjajoč družbeni čas – in samo družbenost. To pa so kategorije

ice!«

tistega razsvetljenskega projekta, ki je tovrstna humanistična prizadevanja kot

posebno poslanstvo naložil moškemu državljanu – dokler s prehodom v post‑ in





rtn


neoliberalno družbeno vladljivost ni postalo jasno, da je prav zaradi racionalnega,

instrumentalnega uma kot nosilca projekta naloga zanj postala neizvedljiva. Kot





i v


razkriva ta etnografska študija, senzibilnost socialistične potrošnice daje upanje,





d


da spomin na socializem ni pokopal tudi razsvetljenskega spomina.





u


red. prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat

, t

Avtorica problematizira mnoge teme, preizprašuje koncepte in jih teoretsko





h


nadgradi ter izpostavi prepletenost raznolikih disciplinskih režimov, toda bistven

doprinos knjige je, da praks in življenja posameznic ne determinira. Skozi dojemanje





ru


potrošnih predmetov kot kulturno konstruiranih dobrin avtorica pokaže tudi na

proces ustvarjanja nove definicije žensk kot spola, ki so jo predmeti omogočali,

vključno z njihovim ustvarjanjem »prostora« individualnega izraza, ki je imel





e k


potencial ogrožanja patriarhalne družbe. Knjiga, ki predstavlja večplastno analizo

potrošne strategije žensk v socializmu in temelji na skrbni uporabi virov in





e l


pričevanj, je izjemno dragocena, tudi zato, ker prinaša mnoge nove vpoglede v

znanstvenem raziskovanju na področju študij spola in emancipacije žensk.

»N

red. prof. dr. Milica Antić Gaber

Potrošnja, tehnološki razvoj

itar »N

in emancipacija žensk

25 eur

v socialistični Sloveniji

olona S

Polona Sitar

P