OMNES UNUM
XVI.	LETO
1969	• ŠT. 2
„Da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval
da si me ti poslal." (Jan 17, 21)
EDITORIAL
„Hvala Bogu, da sem bil doma!" je vzdihnil izseljenski duhovnik, ko se je vrnil s previdevanja oslabelega bolnika. Ni bilo nič posebnega. Sinoči mu je nekdo telefoniral, da bi rad v važni stvari z njim govoril, a zjutraj ga ni bilo. Ni povedal ne imena in ne, kaj bi bilo tako važnega. Tako je ostal duhovnik doma. Ni bil brez dela, kartoteke so bile potrebne pregleda, nekaj pisem je čakalo na odgovor in uredil je lahko dokumente za poroko. Sredi dopoldneva je spet zazvonil telefon: treba je bilo k bolniku, ki je umiral. Dolgo se je boril z boleznijo, a danes se mu je tako poslabšalo, da je zaželel duhovnika. Lepo pripravljen se je bolnik poslovil s tega sveta.
Skrb za duše danes zelo poudarja obiske tudi zdravih. Zato je izseljenskega duhovnika težko dobiti doma. Dolžnost ga žene neprenehoma do ljudi, da ga poznajo, da vidi, kako jim gre, da obišče bolnike in onemogle, da se zanima za šolo otrok. Nekako tako, kot je vršil to pred več kot sto leti misijonar Baraga. Misijonarjevo delo se je le malo spremenilo.
„Hvala Bogu, da sem bil domal“ je vzdihnil tudi urednik tega lista. Ako bi ne bil, bi lista ne bilo. Lep slovenski pregovor govori o obljubah, da je „obljubiti in storiti dvoje".' Ni kazalo drugega kot sesti za mizo in napolniti list.
Pri papežu Janezu XXIII. se je oglasil Amerikanec, ki je bil radoveden, ko je videl na vatikanskih hodnikih množico ljudi, ki so tekali sem in tja ter tako pričali o svoji polni zaposlitvi. In Amerikanec je vprašal papeža: „Koliko ljudi pa dela v vašem podjetju?" „Oh, polovica, le polovica jih dela!" je bil papežev odgovor.
Prosim vas, da me ne razumete napak. Nič ni v tem očitka. Slovenski duhovnik je povsod garač, ki se izčrpa v delu. Vendar pa naj mi bo dovoljeno, primero porabiti za konzorcij, ki se je preselil v Vatikan. Le dve petini tega konzorcija obstaja, za vse drugo pa velja lepi slovenski pregovor. Bog daj dobro vsem tistim, ki radi pišejo in sodelujejo! So znamenje naše zrelosti v svetu. Zrelost ima tudi stopnje in naj bi bila naša najvišja!
PAVEL TILLICH
Tudi katoliška pokoncilska teologija postavlja mnogo vprašanj, ki terjajo odgovore. Poznati jih moramo, da moremo odgovoriti sebi in drugim, ko nas vprašujejo. Moderna komunikacijska sredstva so razvita do take mere, da more biti večina ljudi na svetu obveščena v malo trenutkih. Ekumenizem je dodal vprašanja, ki jih pred malo časa še ni bilo. Starejši duhovniki se spominjamo iz bogoslovnih ved in let, da smo za evangeličane vedno trdili, da lahko vsak po svoje razlaga sveto pismo, ker nimajo tako razvitega cerkvenega učiteljstva kot katoličani. Zato je njihovo bogoslovje šlo svoja pota. Danes so tudi vrata katoliške Cerkve široko odprta tem vplivom.
Za študij posameznih teologov nam je potreben „slovar“, ki pove, kaj besede pomenijo. Pri Bultmannu smo videli, da rabi pogosto besede, ki imajo pri njem drugačen pomen kot za druge ljudi. Ni nič hudega,
a potrebno je pojasniti izraz, da moremo razumeti misel in sistem.
Veliko pomaga k razumevanju modernih teologov poznanje njihovega življenja, poklica, Okolice. Večina jih je doživela dve vojni in ne bi mogli zanikati vpliva nanje. Drugače je mogoče pisati v tišini mirnega župnišča kot pa v koncentracijskem taborišču. Poiskati moramo silnice, ki so vplivale na njihov razvoj.
Nikdar ne smemo obstati le pri prvem vprašanju. Ko slišimo izraze: moderen, konservativen, dinamičen, moramo dobro vedeti, da so le pridevniki, ki kličejo po predmetu. Zato naj bo naše vprašanje vedno tudi „kaj“ in „kako“. Tako se približamo razumevanju in resnici sami. Radovednost je bila vedno mati mnogih odkritij tudi v teologiji.
Misli o Pavlu Tillichu imajo le namen podati nekaj drobcev o njem samem in njegovem nauku, nikakor ne njegove obširne teologije.
Življenje
Rodil se je 1886 blizu tedanje nem-ško-poljske meje v neki vasi, kjer je bil njegov oče luteranski pastor. Teologijo je začel študirati 1904 v Berlinu, nadaljeval pa je v krajih Tubingen in Halle. Že od začetka ga je zanimala meja med filozofijo in teologijo. Ordiniran je bil kot luteranski pastor 1912 in v prvi svetovni vojni je bil vojaški duhovnik. Po vojni pa je postal docent na berlinski univerzi, kjer je predaval .Teologijo kulture". Pet let je imel predavanja o odnosih med vero in politiko, umetnostjo, filozofijo, psihoanalizo in sociologijo. Snov je obravnaval apologetično in trudil se je, da bi znanstveno pokazal, da je tudi v moderni družbi prostor za religijo in za krščansko življenje.
Vse do smrti 1966 je učil o globokih spremembah, ki danes nastajajo v mišljenju in življenju človeštva, saj je konec konvencionalnih form krščanstva in potrebna je reforma. Že leta 1924 je postal profesor na teološki iHKulteti v Marburgu (v vzhodni Nemčiji), kjer je srečal Bultmanna in Heideggerja, pri katerem je spoznal eksistencialno mišljenje. 1928 so ga poklicali v Dresden kot profesorja za versko in socialno filozofijo. 1933 je odšel z družino v Ameriko.
Prihod v Združene Ameriške države pomeni zanj nov začetek, saj mu je versko stanje v Ameriki dalo novih pobud za delo, njegove pridige in mišljenje. V razmere se je tako vživel, da je po drugi svetovni vojni tam veljal skoraj kot edini pomembni teolog. Sprejel ga je teolog Niebuhr, ki je kasneje zaman skušal rešiti tudi Bonhoefferja.
Tillich je takoj postal profesor za filozofsko teologijo na Union The-ological Seminary v New Yorku, predaval pa je tudi na Harvard univerzi, na kalifornijski univerzi v kraju Santa Barbara in na univerzi v Chicagu.
Mackienzie Brown je zbral njegovo delo v S. Barbari v knjigi z naslovom: „Ultimate Concern" (Zadnji namen): Tillich in Dialogue.
Ameriški luteranizem ima posebno puritansko-kalvinistično osnovo, kar je Tillich kmalu opazil. Ni mu bilo lahko vskladiti estetično-kontem-plativne naravne mistike z dejav-nostno tehničnostjo Amerike, kjer je zgodovinska resničnost le skupek dejstev, ki so sicer v zvezi med se-
boj, a ne poznajo zgodovinske dejavnosti, ki živi in raste. O svojih študentih je sam dejal: „Veliko študentov tu pozna odlično zgodovinska dejstva, vendar se zdi, da niso v ničemer prizadeti. Dejstva ostanejo le kot predmet v njihovem intelektu, ne da bi postala element njihovega eksistencializma."
V	tem moremo razumeti Tillichovo teologijo. Krščanstvo je zanj kot religija zgodovinska resničnost, podvržena pa je pod raznimi vplivi neprestanim spremembam. Spreminja se tudi verni človek.
Zlasti v sedanjem času morejo tudi globoko ukoreninjena prepričanja postati nevzdržna in brez smisla. Človek se spreminja po naravi in v zgodovini, isto velja za njegovo religijo. Nobena druga stvar ni bolj nevarna za kristjana, za Cerkev in krščanstvo kot statičnost. Tedaj pomeni: biti veren — biti konservativen. Kristjan mora zato vedno iskati sintezo med vero in verskim mišljenjem. In te sinteze se je lotil Tillich. Seveda je v polnem nasprotju s K. Barthom. Tillichovo mišljenje je: kristjan naj bi bil v neprestanem dialogu z vedno spreminjajočim se svetom.
Tillichovo glavno delo je „Siste-matična teologija", v treh delih. Prvega je napisal že 1925, a je bil tiskan šele 1951. „Najmanjši problem, ki sem ga resno vzel, me je vedno vodil do nadaljnjih vprašanj in k celoti, ki naj bi dala rešitev," tako
C 9 m nropi.
»JVAAAl	CA V A.	'
Tak nov način mišljenja, ki nosi ime:	eksistencialno mišljenje, je
ohranil Tillich do konca. Moremo ga označiti, da je mišljenje, ki se nikjer ne ustavi in vedno ostane odprto za nova spoznanja. Zelo težko pa je pri tem ustvariti neki sistem.
Na Tillicha sta vplivala Heidegger in Jung: „Problem odnosov med teo-logičnim in psiho-terapevtičnim razumevanjem človeka je vedno bolj stopal v ospredje."
„Danes je nemogoče učiti nauk o človeku in posebej še krščanski nauk o kristjanu, ne da bi se ozirali na material, ki ga nudi globinska psihologija."
V	ospredju je takoj praktično vprašanje o evangelizaciji in o pastorali na osnovi psihološke obravnave človeka. Tudi evangelij moramo nanovo razumeti in pravilno aplicirati. Zmote, ki jih je prineslo konvencionalno krščanstvo, je treba spoznati in jih zavrniti.
Tillich je študiral tudi bistvo in uporabo avtoritete. V Ameriki ni našel nikakršne avtoritarnosti, ne v družini, ne v šoli, ne v cerkvi in ne v državi in družbi. Socialna, duhovna in religiozna situacija je sprejeta v Ameriki s pogumom, ki tvega poizkuse, sprejema udarce, vedno znova začenja. Tudi znanost vodi po eksperimentalni poti vsakdanjega življenja, ki je uprto v bodočnost in se
udeležuje ust var j anega procesa v naravi in zgodovini.
Glavno Tillichovo vprašanje pa je: osnova človekove eksistence:	kaj
sem? Pravzaprav je to edini problem. Vprašanje si stavi človek, filozofija ter teologija pa naj bi nanj odgovorili. Ne gre za abstraktne spekulacije niti pri oznanjevanju krščanstva niti pri teologiji kot vedi. Sveto pismo samo ne pokaže večjega intelektualnega spoznanja Boga, ampak hoče le povedati, kako naj bo človek zares človek in kakšna naj bo njegova navezanost na Boga. Vsaka beseda v evangelijih kaže na neločljivo zvezo med Bogom in človekom. Na zemlji se konkretizira in aktualizira odnos med Bogom in človekom. Če kdo z zakonom ali socialno konvencijo pohodi ljubezen, nima pravice na spravo med seboj in Bogom in ne odpuščanja, ki ga je Kristus oznanjal in tudi z žrtvijo svojega življenja potrdil. Ker je Bog človeka odrešil, se mora tudi teologija ukvarjati s človekom. Božje razodetje je vprašanje na odgovor o človekovi eksistenci. Odgovora ni mogoče dobiti, ako se ne postavi vprašanje. Človek se uči spoznavati sam sebe in poznal bo Boga v tem, v čemer je sam zares človek. Krščanska teologija obravnava božje-člo-veške odnose, medsebojno odvisnost človekovega vprašanja in božjega odgovora.
Korelativna metoda
Tillichovo mišljenje se giblje ob mejah filozofije in teologije in ob mejah eksistencializma in esencia-lizma. Rad prizna enostranost izključno eksistencialnega kot tudi enostranost izključno esencialnega mišljenja. Prvo podcenjuje pomen in dejavnost splošnih pojmov in norm, drugo se ustavi na absolutni posebnosti človekove eksistence.
Vprašanje o Bogu si je mogoče postaviti na dva različna načina, ki si nasprotujeta. Tudi odgovor naj bi bil dvojen. Oboje Tillich zavrača: Odgovor na vprašanje o človekovi eksistenci si daje človek sam, ne da bi iskal možnosti, da mu Bog sam odgovori. More pa biti odgovor že dan v božjem razodetju samem, ne da bi kdo postavil eksistencialno vprašanje. Tako vprašanje je brez pomena ter se more opustiti. Prvo metodo najdemo pri Heideggerju, ska, drugo pa pri K. Barthu, čigar njegova metoda je izključno filozof-metoda je izključno teološka. Tillich pravi, da obe zgrešita svoj cilj. Poudari, da zahteva vprašanje, ki ga človek sam iz sebe stavi, odgovor, ki je že vključen v Bogu.
Vprašanju o človekovi bitnosti, o kateri govori filozofija, odgovarja božje razodetje, s katerim se ukvarja teologija. Vprašanje in odgovor se ne moreta ločiti, zato obstaja odnos med filozofijo in teologijo. Tillich
imenuje po tem metodo ali sistem korelacije.
„Kerygma“ je božji odgovor na vprašanje, ki je v človeku. Praznino napolni božje razodetje.
V	zgodovini si je človek postavil nešteto vprašanj, na katera brez Boga ni mogel odgovoriti. Moderni človek se je pa navadil, da si je sam odgovarjal. Morda res ni na koncu nobenega vprašanja, za katerega bi bil potreben božji odgovor. Tillich sam ne misli na taka vprašanja, gre mu le za vprašanje o človekovi bitnosti in na katero sam odgovoriti ne more. Gre za ontološko stran in ne za psihološko, niti ne kulturno-zgo-dovinsko.
Sam si morem postaviti mnogo vprašanj, ki pa nimajo nikakršne zveze z menoj kot človekom. Večina ljudi napolni svoje življenje s takimi vprašanji in seveda tudi z odgovori. So zanimiva vprašanja kot tudi odgovori. Ob tej množici vprašanj in odgovorov onemi lastno eksistencialno vprašanje. Strah jih je ter se tega vprašanja izogibljejo. Človek beži pred vprašanjem o lastnem bitju, briga se le za začasna vprašanja, ki so sama v sebi zanimiva, vendar brez pomena, kot je vprašanje o biti ali ne biti.
V	Tillichovi korelativni metodi ne gre za vprašanje, ki bi ga človek po svoji volji postavil. Ko človek doseže skrajno mejo svoje bitnosti, pride končno vprašanje: po končnem namenu in temelju človekove eksistence. (Ultimate Concern). Vprašanje je zasidrano v človekovem bistvu. Čeprav ne bi bilo nikogar več, ki bi se zavedal tega vprašanja, bi vprašanje vseeno terjalo odgovor, ker ne preneha človekova eksistenca in odgovor mora biti edinstven, odločilen in absoluten.
Odgovor je Bog sam. Razodene se kot odgovor na vprašanje iz človekove eksistence. Človekova eksistenca in božje razodetje sta v soglasju, zato morata biti tudi filozofija in teologija v istem sorazmerju, zato mora biti tudi filozofsko in teološko vprašanje o Bogu postavljeno, obdelano in odgovorjeno. Vsekakor pa za Tillicha ne pomeni, da bi se hotel vrniti na sholastično obdelavo, hoče le premostiti prepad med filozofijo (Heidegger) in teologijo (K. Barth).
Na vprašanje, ki izhaja iz človekove bitnosti, ne bi bilo odgovora, če ne bi bilo božjega razodetja. Odgovor pa ne obvisi v zraku, ampak odgovori na eksistencialno vprašanje človekovo. Obe poti vprašanja in odgovora se križata tam, kjer preide mišljenje v vero. O vprašanju samem je lahko govoriti s filozofskimi izrazi in kategorijami. Težko pa je nadaljevati, kajti potrebni so teološki izrazi in teološke kategorije.
Končno lahko rečemo: Tillichovo delo obstoji v tem, da je združil filozofijo in teologijo v moderno mislečem človeku z biblično verujočim človekom. Zato govori jezik moder-
nega človeka in jezik vernega kristjana, jezik mišljenja in jezik razodetja, jezik filozofije in jezik teologije.
Tillich je dober tolmač in prehaja iz enega jezika v drugega. Tillich je apologet in posrednik, ki dokazuje modernemu človeku, da mora biti tudi dober kristjan.
Sprejem in odklon
Tillicha težko razumemo, ako ne poznamo njegovih pridig. Sam je zapisal: „Ko govorim na prižnici, dobro vem, kaj delam. Govorim ljudem, ki so ostali trdni v svoji veri in sprejemu simbolov, v jeziku, ki ne podminira njihove vere. Dvomljivcem, ki niso še zgubili vsakega upanja, se trudim govoriti tako, da jih prepričam, da ne veljajo njihovi razlogi za dvom in težave, ki jih imajo."
Vzemimo zgled iz njegovega dela: The New Being. S. C. M. Press 1956. Pridiga govori iz pisma Rimljanom 8, 38—39: ..Prepričan sem, da nas ne smrt ne življenje ne angeli ne poglavarstva ne sedanjost ne prihodnost ne moči ne visokost ne globokost ne kaka druga stvar ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem."
Kristjani, ki poznajo jezik svetega pisma, pravi Tillich, vedo, kaj je Pavel hotel s tem povedati, za druge pa je treba najprej tekst demitizi-rati, da se ne spotaknejo nad „angeli in poglavarstvi". Saj ni treba nasilno teksta spremeniti, ako te izraze po Tillichu nadomestimo z „niti nauk, niti slabo spoznanje, niti krivda, niti obsodba niti kakšna druga pretnja" nas ne more ločiti od ljubezni Kristusove. Pavel našteva vrsto oblasti", ki bi dosegle svoj namen, če bi človeka odtrgale od božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusu Jezusu. In vendar to ni mogoče, ker je ljubezen nepremagljiva, kar spoznamo iz vsega konteksta pri Pavlu. Zato Tillich govori o ljubezni, ne o „moči in poglavarstvih". Po ljubezni je človek sprejet in potrjen.
Zato Tillich pove:	„Poslednje
oznanilo apostola Pavla pravi: tudi krivda v vesti te ne more ločiti od božje ljubezni. Ljubezen pa pomeni, da Bog sprejme onega, ki ve, da nima nikakršne pravice biti sprejet." Za vero je potreben pogum, ki naj potrdi dejstvo, da je človek sprejet v moči, ki se do poslednjega upira vsaki grožnji. Ko Tillich govori o nepremagljivi moči bitja, misli kot veren kristjan na ljubezen. Odločilno dejanje, ki potrdi sprejem, je dejanje vere.
Bog je ljubezen. Človek, ki se navzlic vsemu prepusti božji milosti, v prepričanju, da ni ničesar, kar bi ga moglo ločiti od božje ljubezni, je veren človek. Gre za Jezusovo oznanilo kot oznanilo Odrešenika. Za Tillicha Bog ni abstraktno filozofski pojem, nobena ideja, noben
postulat. Bog je Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Morda bi kdo oporekal, da je treba vzeti imena simbolično, ker imajo simboličen pomen. Saj je naravno, da gre pri vsem našem govorjenju in mišljenju o Bogu za simbole. Simboli pa imajo realni pomen, t. j. kažejo in se nanašajo na neko resničnost, ki se izraža le v simbolih, a zato ni nič manj resnična. Res je prav nasprotno, ker gre za absolutno nepojmljivo resnico in poslednjo realnost, ki je Bog, v katerem je vse osnovano in iz katerega vse izhaja.
Ne samo iz bibličnih razlogov, ampak še bolj iz razlage globinske psihologije stoji Tillich sredi med sprejemom in odklonom v veri in mišljenju. Večina ljudi se tega nasprotja ne zaveda, dasi igra glavno vlogo v njihovem življenju že od rane mladosti.
Ne pretiravamo, ako rečemo, da je naša eksistenca od začetka do konca določena in hoče potrdila. Tako potrdilo je kakor os odpuščanja in sprave, ob kateri se vrti božje razodetje po Jezusu kot Kristusu, t. j. Odrešeniku.
Sprejem ali odklon s strani vseh onih, ki imajo vpliv na naše življenje, se začne od prvega trenutka našega življenja. Čim manj se tega zavedamo, tem večji vpliv ima na nas. Gre za vtise, traume in komplekse, ki so v naši podzavesti in odločajo o našem mišljenju, delu, čustvu, ne da bi se mi tega zavedali.
Kadar nas odkloni človek iz naše okolice ali uredba ali organizacija, pri kateri smo zaposleni, se v naši podzavesti zbudi čustvo antipatije, odpora ali sovraštva. Odpor proti staršem in drugim družinskim članom, odpor proti šoli, učiteljem in
Besede papeža Janeza XXIII., da si hoče današnja Cerkev umiti svoj obraz, da bo tudi današnjemu svetu prikupna, so postale že geslo današnjega časa. Ko beremo ali slišimo, da Cerkev trga s svoje zemeljske obleke zgodovinsko človeško navlako, da se otresa npr. bizantinizma, triumfaliz-ma, paternalizma, pretiranega juri-dizma in podobno, si ne znamo jasno predstavljati, kaj nekateri s tem hočejo. Drugi, zlasti nepremišljeni nestrpneži, hočejo ostrgati prah in navlako na podobi Cerkve tako radikalno, da ranijo pri tem tudi njene od Kristusa dane strukture in s tem narede v Cerkvi veliko škode in veliko hudega. Čutimo, da je vse to tudi pri nas sicer še nedoločno v zraku a vendarle je tu.
Nekateri na primer ne prisojajo več cerkveni avtoriteti tiste njene
součencem, odpor proti uradom, predstojnikom in kolegom, odpor proti določenim kulturnim formam, vse sloni na zavesti, da človek ni bil sprejet ali pa ni primeren za tak posel. V tem starši, vzgojitelji, predstojniki in delodajalci lahko store velike napake, dasi moremo reči, da psihološko spoznanje človeka raste.
Ne moremo pa „sprejema“ istovetiti s slabotnostjo ali podcenjevanjem krivice. Veličina sprejema je v tem, da mora biti človek sprejet vkljub napakam in slabostim. Nikdar ne smemo nikogar podcenjevati, mu odreči spoštovanja, nikdar ne smemo nikogar pustiti misliti, da ga ne vzamemo zares ali ga ne upoštevamo. Vkljub nepopolni inteligenci, revščini, strankarski pripadnosti ali pripadnosti določenemu stanu ga moramo sprejeti. Celo ako nam je storil krivico, na kar je mislil Kristus, ko je učil, da moramo ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Vedno in povsod, v vseh prilikah sprejeti in na noben način kogar koli zaničevati ali odkloniti: to je krščanska ljubezen,
Tillich pozna Jezusa kot osebo, v kateri se je božja ljubezen pokazala bolj kot v kom drugem.
„Dokler nismo doživeli odpuščanja, ne moremo ljubiti. Čim bolj globoko smo ga doživeli, tem bolj globoka je naša ljubezen. Ne moremo ljubiti, ako nas moti čustvo, da smo odklonjeni, niti takrat, ako bi bila odklonitev opravičena. Če slutimo, da nas bližnji obsoja, dasi morda sodba ni bila niti izražena, bližnjega sovražimo. Dokler čutimo, da nas Bog odklanja, ga ne moremo ljubiti."
V tem je tudi najgloblji vzrok eksistencialnega strahu: Bog nas je odklonil!
I. Kunstelj
vloge v učenju in vodstvu, kakor jo je izročil Kristus, temveč hočejo Cerkev demokratizirati po zgledu civilnih demokracij 20. stoletja ali celo po zgledu socialističnega samoupravljanja. Razglašajo npr. absolutno, od cerkvenega učiteljstva neodvisno avtonomijo vesti, ko odklanjajo ali vsaj kritizirajo nauk okrožnice Humanae vitae, samovoljno os-poravajo ali prelamljajo važne kanonske predpise za duhovnike, npr. zakon o neoženjenosti duhovnikov, zakon o rezidenci in podobno.
Vsi revolucionarni poskusi in vsaka samovoljnost bi v Cerkvi nikoli ne vzniknila, če bi ne pozabili, da je krščanstvo vera križa, kakor je po koncilu lepo znova opozoril krščanski filozof J. Maritain. Križ, zadostna molitev, odpoved, pokora so bistvene sestavine krščanstva; kjer teh vred-
FRAGMENTA
Pismo sobratom
not ni ali so prisotne le površno, se zamajejo temelji naše vere.
Imejmo najprej čiste pojme, potem se ne bomo nalezli tega slabega zraka, ki cesto prihaja k nam z zahoda kakor slabo vreme. Res, Cerkev se zna znebiti bizantinizma, ki je dajal cerkvenim predstojnikom tudi odločujočo civilno veljavo, Cerkvi nudil varuštvu in civilne privilegije ter v medsebojne odnose in tudi v liturgijo vnašal ceremonial bizantinskega dvora. Zato se obnovljena liturgija danes poenostavlja in opušča nepotreben sijaj, tudi v prelatskih insignijah, in ljubi preprosto, pa povedno, zgovorno govorico simbolov.
Cerkev odklanja varljivo miselnost triumfalizma, ki pričakuje, najrajši že kar v bližnji bodočnosti, vsestransko zmagoslavje Cerkve že na tem svetu. Razodetje sv. Janeza uči drugače: čim bolj se bliža drugi Gospodov prihod, tem huje bo in tem hujši boji čakajo Cerkev. Isti apostol je res zapisal: „To je zmaga, ki premaga svet: naša vera“ (1 Jan 5, 4). To mnogi napačno razumevajo in razlagajo triumfalizmu v prid. Pa je zraven takoj zapisano: „Kdo pa premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Sin božji!" Smisel je, da trdna vera v Kristusa daje na voljo vse milosti, da premagamo vse sovražnike svojega zveličanja, skušnjave, greh ...
Ko današnja Cerkev premaguje paternalizem, ki vidi v predstojniku očeta, v vseh drugih pa ne-
Skrajni
(Kardinal
List „Le Soir“ v Bruslju je pred kratkim priobčil odgovore, ki jih je dal kardinal Suenens na razna vprašanja, kot n. pr.: Ali je v Cerkvi nevarnost za shizmo; ali je kriza v Cerkvi?
„Ne mislim, da bi obstajala nevarnost za shizmo, za krizo pa vem, da je; vendar moramo besedo ,kriza' prav razumeti."
„Shizma pomeni, da bi del Cerkve dejansko ali samo v načelu zavrgel papeževo avtoriteto. Niti na koncilu niti kasneje ni bilo stavljeno vprašanje o prvenstvu Petrovega naslednika. Koncil sam je poudaril papežev primat kot srce in središče škofovske kolegialnosti. Problem obstaja v pravilnem uravnovešen ju obeh načel: priznana morata biti z obeh strani in istočasno. Problem bo obstajal, dokler ne bo duh koncila prešel v vsakodnevno življenje. Primat garantira Cerkvi tudi vidno enotnost, ni pa soglasnosti o sredstvih in načinu pri praktični uporabi."
„Oni, ki žele centralizacijo, hočejo ustvariti splošne zakone, veljavne za vso Cerkev — razen za Vzhod — in gledajo na razlike in pluralizem kot
doletne in varuštva, tutorstva potrebne otroke, hoče, da se v Cerkvi vsi, tudi laiki, zavedajo svoje polnoletnosti, zato pa tudi soodgovornosti; duhovnik pa naj, z nadnaravno ljubeznijo in bratsko poslušnostjo povezan s svojim škofom, opravlja svojo službo v zavesti tudi lastne odgovornosti.
Ko se Cerkev odvrača od pretiranega juridizma, ki je v njej zlasti od 14. veka dobil skoraj dominantno moč, ne smemo pasti v drugo nasprotje, da bi poznali le duhovne vezi, ki vežejo ude Cerkve. Kakor vsaka družba, mora tudi Cerkev sloneti na pravnih normah. Brez jusa si Cerkve kot zunanje družbe ne moremo predstavljati in misliti. Pomen pravno urejenih odnosov v Cerkvi lepo izraža napis na univerzi v Salamanki: Ius quo sit Ecclesia felix. Ker pa je Cerkev mnogo več kot svetna družba, ker je skrivnost, mysterium (C 1), ji pravni predpisi ne izčrpajo ne njenega bistva ne njenih prvin.
Toliko bodi povedano za jasnost pojmov, da bomo pri sodobnih krilaticah laže ločili zrno od plev, zdravo obnovo od šušmarskega pokvar-janja.
Bodimo torej čuječi in pri branju sodobnih inozemskih verskih revij kritični! „Vse preskušajte; kar je dobro, ohranite" (1 Tes 5, 22).
(Pismo je objavljeno v Okrožnici štev. 3/1969 nadškofijskega ordinariata v Ljubljani, str. 19-20).
center
Suenens)
anarhijo. Oni, ki so za decentralizacijo — teh je bila večina na koncilu — mislijo, da bi bilo potrebno sprejeti nekaj pluralizma. Splošni zakoni naj bi dali le okvir, ne pa prekomerno detajliranih zakonov, da bi tako bile bolj poudarjene krajevne Cerkve."
..Centralistične tendence slone na neki teologiji, da je Cerkev osnovana prvenstveno na edinosti. Opozicija pa poudarja, da Cerkev obstoji iz različnih krajevnih Cerkva, ki so v občestvu med seboj in Rimom, ki je središče in ima nalogo, da garantira pravo skupnost krajevnih Cerkva. Če bi hoteli rabiti politične izraze, ki sicer niso zadostni, bi rekli, da gledamo na skrajno desnico in skrajno levico. Prva najde dialog s sodobnimi ljudmi za zelo težak, ker je navezana na abstraktnost in ne na današnji pogled na stvari. Zmeraj je pripravljena sklicevati se na tradicijo, ki je največkrat le človeškega izvora. Skrajna levica ima tendenco ves evangelij spraviti na človeški in socialni nivo. S tem pa zmanjša pogled na Boga, na molitev, na kontemplacijo itd. Cerkev bi bila le nekak Rdeči križ. Med obema skrajnostima pa je mnogo raznih
mnenj. Sam sem na tako imenovanem skrajnem centru. Pri obeh vidim namreč pomanjkanje vere, dasi iz -različnih razlogov."
„Skrajna levica ne pozna pomena doktrinalne vere: ni pa kompromisa, ako ne veruje v osebnega in transcendentnega Boga, v Kristusovo božanstvo, v njegovo vstajenje in večno življenje."
„Skrajna desnica kaže tudi na pomanjkanje vere, a le bolj na eksistencialni način. Prava vera ne zahteva samo zvestobe preteklosti, ampak tudi pripravljenost sprejeti bodočnost. Avtentična vera vzcvete v upanju. Zaupati moramo vsaki zakoniti in vitalni aspiraciji v sedanji Cerkvi in v svetu. Cerkev ni od tega sveta, je pa na svetu. Nasprotna je grehu v svetu, želi pa stopiti v srce sveta, da more skupno delati za napredek človeškega rodu."
„Danes moramo prositi kristjane, na levi in na desni, da so odkriti drug do drugega, da ne obsojajo, ampak delajo v ljubezni in potrpež-ljvosti v polni zavesti tega, kar je vitalno, skupno in osnovno za vsakega."
„Naše upanje sloni na prepričanju, da živi Kristus v svoji Cerkvi, ne na optimističnem temperamentu."
„Isto velja za ekumenizem. Mladi so nepotrpežljivi, ko žele iti mimo inštitucij in mimo nerešenih doktri-nalnih konfliktov, ne da bi se naslonili na avtentično vero, kar nikamor ne vodi. Ekumenizem poudari najprej spoštovanje do Kristusovega koncepta Cerkve in zahteva skupno delo, da se to doseže."
„Je veliko upanja v prihodnosti. Vse Cerkve, ki se sklicujejo na Kristusa, imajo danes iste probleme. Konferenci v Upsali in Lambethu sta pokazali na to. Vsi gremo po isti poti, ki je morda še dolga, a je prav gotovo v pravi smeri."
„Cerkev tudi danes rešuje v svetu probleme, ki jih svet daje: mir in vojna, rasna diskriminacija, eksplozija človeškega rodu, lakota in nerazvitost raznih dežela. Razumljivo je, da evangelij nima naravnostnih odgovorov na ta vprašanja, saj je le osnovna knjiga za orientacijo, kar seveda ne prihrani potrebe po iskanju praktičnih aplikacij. Kristjani moremo biti zelo različni drug od drugega v marsikateri zemeljski stvari, dokler ostanemo zvesti skupni veri. Veliko je bilo razlogov za naše prednike, ki so radi poudarili: ,Enotnost v bistvenih stvareh, svoboda v nebistvenih, vedno pa ljubezen.' Enotnost ni enaka unifor-miteti in je v popolni skladnosti s svobodo."
..Anarhija je nevarna, ako prodre pod krinko ko-ntroverze. In leto 1968 je bilo polno kontroverz. Zahteva po ponovnem pregledu je večkrat inspirirana po ljubezni do Cerkve.
Kritike je lahko več vrst, zdrava je le ona, ki hoče čistiti in graditi. Pri vprašanju Cerkve moramo vedno ločiti med božjo (sveto) in človeško tradicijo, ki jo je mogoče revidirati. Res je, kar je nekdo dejal: ,Bog ni konservativen1, kar pa ne pomeni, da ni nespremenljive resnice."
„Vrednote se ne menjajo, pač pa naša pot do njih. Današnji razvoj je hiter, zato prinaša s seboj negotovost, kar ima svoje posledice tako za svet kot za Cerkev, ki živi v svetu in hoče združiti človeški rod."
„Ni lahko danes vezati različne generacije. Kontroverza je splošen pojav: tako v družinah, na univerzah, v industrijski družbi, v političnih
Pozdrav iz
V „editorial-u“ zadnje številke stoji tožba in poziv, da bi pisali za „Omnes unum". Upam, da ne bom mlatil „prazne slame". Morda bom tako le pripomogel k temu, da OU ne postane teološka revija. Saj je potrebno, da nam bolj učeni malo solijo, a namen OU je predvsem, da nas poveže med seboj, raztresene kot smo, po vsej zemeljski obli.
Preteklo leto je bilo v Venezueli veliko živžava. Imeli smo splošne volitve. Kar naprej so voditelji strank poudarjali, da je zmerjanje med strankami v volilni kampanji in celo pretepanje nekaj normalnega, da spada to pred volitvami v demokratsko igro. Zato tega plesa ni manjkalo. Menda nikjer po svetu ni pred volitvami toliko mitingov kot v Venezueli. Trdijo, da je vladna stranka potrošila za volilno propagando 200 milijonov bolivarjev (44 mili j. dolarjev.) Ko je zmagala opozicija, so spet dejali, da se potolažijo, kako je s tem demokracija utrjena. (A te je kar preveč, saj jo večkrat zamenjavajo z neredom.) V Venezueli volijo kot pred pol stoletja, ko so bili ljudje še nepismeni: z listki različnih barv. Vsak volivec položi v ovitek 2 listka: velikega za predsednika in malega za ostale oblastnike. A kljub barvam je bilo še pismenim težko zadeti. Bilo je preveč listkov in barv. Velikih je bilo 6 različnih barv, malih pa menda kar 53 v tolikih različnih barvah. Prava mavrica. Sedaj pa išči v »temnici", kamor moraš, da izbereš svoj glas in barvo po okusu. Ce smo bili zmešani od volivne propagande, smo postali neumni ob tolikih listkih in barvah. To se je videlo v štetju, saj kar niso mogli prešteti.
Končno so le morali priznati, da so »zeleni" dobili volitve. (To barvo so namreč imeli krščanski demokrati na vseh dosedanjih volitvah.) Novi predsednik, dr. Rafael Caldera, je po poklicu odvetnik, star 53 let, izredno kulturno razgledan in bistrega razuma. Zna baje 7 jezikov. V življenju se je odlikoval po svoji vztrajnosti. Ima dobro versko in klasično formacijo. Je politik, literat, sociolog, ju-
strankah. Tako se ji tudi Cerkev ne more izogniti!
„Ako bi jaz moral izbirati med statičnostjo in dinamiko, bi se pridružil poslednji, kajti v tem je življenje. Vsaka kriza daje rast. Verjetno bomo še dolgo živeli v taki prehodni dobi. Potreben je čas, dokler ne bo izbrisana legalistična podoba, kot nam je znana iz preteklosti in bo nadomeščena s prijateljstvom, bliže človeku, bolj evangeljska, bolj bratovska in bolj molitvena. Ne bojim se tega razvoja. Pogoj pa je za one, ki se odločijo za bodoče in prekinejo z nekaterimi preteklimi formami, da imajo globok smisel za krščanstvo in v njem žive!"
Caracasa
rist, res osebnost. Pred leti, ko je ustanovil stranko in prvič prišel v parlament kot mlad poslanec, je branil skoraj sam krščanska načela in predvsem svobodo pouka proti laični šoli, zelo v modi takrat. To krščansko prepričanje je vseskozi poglabljal in še danes skoraj dnevno pristopa k obhajilu: brez dvoma eden najbolj sposobnih osebnosti za predsednika države. Prav zaradi tega trdnega krščanskega prepričanja so ga vsi politični nasprotniki, in skoraj le njega, napadali: da je nacist, fašist, maoist in podobno. Svoj vladni program je izdelal v skladu s »Progres-sio populorum".
Bolj nas bo zanimalo življenje Cerkve v tej deželi. Zunaj se verjetno malo čuje o cerkvenem življenju v Venezueli. Ni dogodka, ki bi bil novica. Je to pomanjkanje življenjske sile? (Tako je dejala revija I. C. I.). Predstojniki se silno boje vsakega novega prijema, podviga, ki bi se ločil od tradicionalnih. Duhovniki pa delno tudi. Nočejo problemov, ker so skoraj vsi tujci in jih država kot škofje lahko izženejo. Glavni problem so pač poklici. Ni jih bilo prej, ni jih sedaj. Vzrokov je veliko. Poleg splošnih, ki krčijo število kandidatov po svetu, so tu še nekateri svojski. Eden teh je, da v duhovniškem delu noben mladenič ne vidi smisla, ideala življenja, ki je vreden žrtvovanja ... Duhovnik je funkcionar, več ali manj »hinavski", ki živi zaprt doma in gleda, kako se bo preživel. Njegovo opravilo kontratirajo zaradi navade, ga plačajo in v redu. Potem pa spet po svoje žive dalje. Če bi duhovnika ne bilo, bi morda tudi navaden vražar dovolj dobro opravil opravilo. Med duhovniki in ljudstvom je prepad. Se ne poznajo. Nerazumljivo: skoraj vsak dan obhajam vernika, a pred cerkvijo pogleda stran, ko me sreča. Ne vsi tako, a ni to le izjema. Ni čudno, saj niti med duhvniki ni pravega sožitja, prijateljstva. Moj župnik nikoli nikogar ne povabi na kosilo, niti ne na dan farnega patrona, niti ne svoje sonarodnjake. Tudi ni družinskega
življenja. Več kot 50 %> otrok je nezakonskih.
Dalje: Cerkev je socialno meščanska reč. Meščani pa, kakor vemo, niso požrtvovalni, idealni, temveč iščejo navadno le dobiček in komfort. Cerkev ni prodrla med navadno ljudstvo. Zadnje čase prihaja s farnimi šolami katoliška šola v stik z nižjim slojem. Do sedaj pa so v katoliške, navadno redovniške šole, mogli le dobro stoječi. V vernike še ni prišla zavest, da so dolžni na duhovnem polju ne le prejemati, temveč tudi prispevati (ekonomsko še nekaj sodelujejo). Smatrajo kar za normalno, da duhovnike kot tudi mnoge druge poklice dobivajo iz drugih dežel.
Delo na farah je še več ali manj po fevdalnem sistemu. Župnik je »škof", upravnik »fevda". Upravlja ga po svoji volji. Predstojnikom poroča, kar hoče in kakor hoče. O delitvi dela, o ekipah, o planiranju, ni govora (tako vsaj v naši župniji; drugje ni nič bolje, vsaj kot se vidi). Tuji duhovniki prinašajo novega duha in metode. A kar je domačinov, so skoraj vsi stari. Moj župnik — pri predstojnikih zapisan kot izredno goreč — se vtakne v vsako reč, a tako naivno, da gre na smeh. Je že čez 70 in trdi, da je edini sposoben... Kar naprej ponavlja: župnik sem jaz. Župnija, ki ekonomsko dobro stoji, je pohvale vredna. To je skoraj edini kriterij pastoralnih uspehov. Obračuni se ne predajajo nikomur. Škofu se servirajo po lastni želji. Ob vsem tem se po pravici sprašujemo, ali Cerkev sploh še kaj pomeni. A še pomeni, brez dvoma. »Božja moč se v slabosti spopolnjuje ...“ Bo že držalo, da je Cerkev tudi božja ustanova, sicer ...
O delu med Slovenci ni nič dosti povedati. Sva tu 2 slovenska duhovnika. Eden, g. Mirko Falle, se peča s šolo in ima vidne uspehe. Drugi, jaz, pa z dušebrižništvom med rojaki (poleg dela na venezolanski župniji). Okrog dveh centrov, središč, so naši ljudje naseljeni in tu se gibljejo: v Caracasu in v Valenciji (170 km preč). Okrog 200 jih je tu kot tam. Kakih 20 o/« jih prihaja še kar redno k nedeljski sv. maši. Drugi pa se ali skrivajo ali so zatajili svoj rod in vero. Se kratkomalo ne odzovejo. So se oddaljili od naše družbe in se menda v tuji kar dobro počutijo. Glavni slovenski element tvorijo Primorci: nekako polovico od vseh. Imajo to dobro lastnost, da so med seboj precej povezani, bolj ko vsi drugi, a slabo, da k ostalim Slovencem manj gredo, morda le pol od njih. Kako prav bi prišel med Primorce duhovnik njihovega porekla!
Naj bo dovolj! Želim vsem slovenskim duhovnikom, po večini nepoznanim, vse dobro v novem letu in veliko uspehov pri delu, pa naj bo v domačem ali tujem vinogradu.
Janez Grilc
Po mislih pok. Farkaša so narodne župnije še zelo potrebne
PATERSON, N. J. — Dve leti je danes, odkar je v avtomobilski nesreči, zakrivljeni po dveh pijanih zamorcih, zgubil življenje Father dr. Andrej Farkaš, slovenski župnik v Bridgeportu, Conn.
Čim bolj se nam njegova podoba oddaljuje, tem bolj živa in svetla nam blesti pred očmi.
Pokojnik je bil zelo učen duhovnik, imel je dva doktorata: iz bogoslovnih ved, ki ga je dosegel na ljubljanski fakulteti, in iz političnih ved s padovanske univerze v Italiji. Marsikomu se je škoda zdelo, da je tak zmožen duhovnik tratil moči na župniji, ko bi vendar lahko bil svetovno znana učna moč na najboljši ameriški univerzi.
Res ga je silno vleklo na univerzo, saj je imel vse lastnosti prvovrstnega profesorja. Poznam več duhovnikov, ki so bili njegovi učenci, ko je poučeval bogoslovje v Kaliforniji: do zdaj mi je še vsak rekel, da je bil pokojnik najboljši profesor, kar jih je kdaj imel.
Kaj je bilo, kar ga je odvrnilo, da ni sledil profesorski karieri, za katero je imel tako odlične zmožnosti in je v njej dosegel tako lepe začetne uspehe? Vse svoje telesne in duševne sile je hotel posvetiti rojakom v pomoč, dočim bi se na univerzi moral žrtvovati za tujce. V slovenski narodni župniji je videl tisti okvir, v katerem bi se lahko posvetil verskemu in prosvetnemu delu za rojake, pa se je odločil za to področje.
Gotovo je že ob tej odločitvi imel pred očmi, kar je poudaril leta 1966 v slavnostnem govoru ob zlatem jubileju slovenske župnije sv. Cirila v New Yorku: „Narodne župnije so naredile v Združenih državah neskončno dobrega. Njim gre zasluga, da so ohranile vero prvim naseljencem, ki večinoma angleščine niso obvlado-
PROŠNJA
Letos študira v „Sloveniku“ 13 duhovnikov in 15 slovenskih bogoslovcev v Rimu. Zato prosimo vse gg. duhovnike po svetu, da bi pošiljali liste, revije in tudi knjige zlasti teološke vsebine, ki jih sami ne rabijo več, namesto da bi jih zavrgli, za „Slovenik“, kjer bo z veliko hvaležnostjo vse sprejeto ter tako koristilo pri njih študiju. — 2e vnaprej iskrena hvala!
Naslov je: SLOVENIK
Via Aurelia 476 00165 ROMA 11 ali a
vali v zadostni meri; njim gre zasluga, da so ohranili starokranjski naseljenci tudi materinski jezik in narodno zavest. Samo na nas Slovence poglejte! Kjer ni bilo slovenske župnije, je slovenski živelj brez sledu izginil. Naša beseda je močna edino okoli stolpov naših narodnih cerkva."
Ne morem si kaj, da si ne bi ob obletnici dr. Farkaševe smrti poklical v spomin še več odlomkov iz omenjenega govora, ki je kot visoka pesem narodnim župnijam. Recimo, tole:
„Poglejte tako imenovani National Shrine v Washingtonu — simbol katolištva v Združenih državah! Kdo je postavil čudovito lepe stranske kapele? Skoro izključno redovne družine — in narodnostne župnije! In med poslednjimi zopet skoro izključno narodnostne župnije s slovanskega vzhoda: poljska, slovaška, litvanska." (Takrat še ni bilo krasnega barvastega okna, ki so ga darovali Čehi, niti se še ni začela akcija za hrvaško in slovensko kapelico, ki sta zdaj v teku.)
„S tem je simbolično in dejansko pokazano, da polje v narodnostnih župnijah polno in samobitno versko življenje, ki lepša in bogati vero vse dežele.
Posebej velja o naših slovenskih narodnih župnijah to, kar je neki naš pisatelj postavil za naslov svoji knjigi: Umreti nočejo!
Umreti nočejo — in ne smejo!
Zlasti danes nam je narodna župnija krvavo potrebna — kot Slovencem in kot katoličanom. Kot Slovenci čutimo, da smo po drugi svetovni vojni odtrgani od doma; kot katoličani čutimo, da se nekaj maje pod nami — torej odtrganost od doma in razmajanost v veri.
Do druge svetovne vojne je izseljenstvo imelo zaščito v stari domovini in nje predstavnikih v novi domovini, vsaj pravimo, če že ne dejansko. Danes tega ni — ali če kaj je, je prav obratno. Med našo staro in novo domovino je padla železna zavesa — in čeprav je luknjičava, vendar vsi čutimo nje silno težo ...
Izmed sredstev, ki naj katoliški Cerkvi pomagajo pritegniti odtujene mase ter jih prepričati o nadnaravnem, je bogoslužje v narodnem jeziku. Kaj bi moglo bolj poudariti važnost narodnih župnij kot te vrste služba božja? In kaj nam je v borbi za obstanek narodnih župnij bolj dobrodošlo kot večja uporaba našega jezika v cerkvi? Posebej nam Slovencem in slovanskim narodom sploh. Čez noč smo dobili brez slehernega prizadevanja to, za kar so se naši predniki borili več kot stoletje — vse od časov romanticizma
MOLITVENA ZVEZA ZA SLOVENIJO Cochabamba — Bolivia Casillla 1471
Okrožnica 7/69 BELA KUGA V SLOVENIJI
Slovenija bi danes lahko štela že dva milijona, a ima zaradi splavov samo 1,700.000 prebivalcev.
To je samo zunanji izraz notranje, duhovne tragedije slovenskega človeka.
„Nekdo naj zakriči!" smo brali pred leti v tej zvezi. Med svetopisemskimi Izraelci so kričali božji preroki, pri današnjih Slovencih pa so taki preroki naši pesniki. Poslušajmo, kako nemočno ječi pesnik Marijan Jakopič!
„Kako je žalostno pri nas, kako pri nas je bridek čas!
Za sveto Dete mesta ni, za božje Dete hlevčka ni,
Za jasli zdaj prostora ni, je angelčkom zaprta pot, ljubezen umorjena spi, kot da je hodil tod Herod...
Odnesli jasli smo v smeti, več v hišah naših zibke ni, ki bi imela srčke tri, ki bi imela žegne tri, ki bila bi vir radosti."
Hvaležni moramo biti temu našemu preroku. A to ni dovolj! Moliti moramo za naš narod! Pokoro moramo delati za naše pregrehe!
Zato: sodeluj pri ..Molitveni zvezi za Slovenijo"! Moli po njenih namenih! Sporoči svoje mnenje in predloge!
(Bolivia), Post, 1969
in panslavizma. Zagrabimo obe ročki dediščine sv. Cirila in Metoda!"
Vsi si vzemimo k srcu, kar je pokojni g. dr. Farkaš takrat zaklical newjorškim Slovencem:
„Spomnite se na pokojnega predsednika Kennedyja, ki je postal nesmrten zaradi besedi: ,Ne mislite, kaj more ta dežela storiti za vas; rajši pomislite, kaj morete vi storiti zanjo!' Obrnimo te besede sami nase: Ne mislite, kaj more župnija storiti za vas, marveč rajši pomislite, kaj morete vi storiti za župnijo!
Ne mislite, kaj bi moral vaš dušni pastir še narediti; mislite sami nase, kaj ste vi opustili.
Prostor imate v tej cerkvi; napolniti ga morate vi sami! Okvir imate; vi morate postaviti vanj svoj slovenski obraz, svoje slovensko srce!"
Rev. dr. F r. Blatnik, SDB (Ameriška Domovina, 21. januarja 1969)
Pastoralni tečaj bo letos od 25. do 27. avgusta v Trzizmu (Tricesi-mo) v videmski nadškofiji.
Kraji in ljudje
(Vsi življenjepisi so vzeti iz knjige: J. M. Trunk: „Amerika in Amerikama", izdane v Celovcu 1912. Največ je prispeval msgr. Zaplotnik. Oba pisatelja sta še živa in g. Trunk bo stopil letos 1. septembra v 100. leto starosti).
Jurij Godec
Rodil se je 17. aprila 1802 na Jančah v Sloveniji. Ordiniran je bil 26. julija 1832 v Ljubljani. V Ameriko je prišel leta 1843 z namenom, da se pridruži misijonarju škofu Baragi in dela med Indijanci. Detroitski škof Rese, v čigar škofijo je vstopil, ga je poslal najprej za duhovnega pomočnika k Otonu Školu OSF, župniku Device Marije v mestu Detroit.
Po blagoslovu ondotne nove cerkve 29. junija 1843 ga je poslal v župnijo Westphalia, okoli 30 km se-verozapadno od Lansinga, kasnejšega glavnega mesta države Michigan. Godec si je najel voznika, konja in voz ter prepeljal svoje malo imetje, kjer je bilo tudi nekaj orodja, na svoje novo mesto. Z njim je prišel in ga vpeljal v novi delokrog Visoc-ky, ki ga tudi Baraga v poročilih omenja.
Westphalia je bila še mlada naselbina. Prebivalci so bili sami začetniki brez premoženja. Začeli so trebiti pragozd in staviti svoje revne hiše. Zato v župniji ni bilo velikih poslopij. Niti mala lesena cerkev ni bila dovršena. Godec jo je končal. Veter je lahko skozi njo prosto pihal, saj niti razpoke niti vrzeli niso bile zamašene. Imela ni klopi in ne oltarja, miza s predali je 'bila za oltar. Ker ni bilo župnišča, je župnik stanoval pri nekem kmetu kakšen kilometer proč od cerkve.
Pod Godčevim vplivom in spretnim vodstvom je Westphalia polagoma rastla in napredovala ter se iz majhne in uboge naselbine razvila v primeroma veliko in bogato mestece. Z naselbino je rastla in napredovala tudi župnija Device Marije, ki jo je oskrbel z boljšimi poslopji. Ker je sam živel zelo preprosto, je prištedil toliko, da je mogel sam s svojim denarjem plačati vso opeko, ki so jo porabili pri zgradbi nove velike in lepe cerkve, ter pokriti tudi vse stroške za veliko in prostorno župnišče.
Godec je bil jako delaven človek, nikdar ni bil brez posla. Poleg domače župnije je oskrboval tudi vse katoličane ondotne širne pokrajine, zlasti v krajih Ionia, Lynos, Pewamo, Fowler, St. Johns in Portland. Poleg dušnega pastirstva je opravljal tudi druge službe, tako je bil n. pr. poštar v Westphaliji, potem nadzornik in cestni odbornik. Ob prostem času, ko ga niso klicale pastirske ali druge dolžnosti, je obdeloval svoj vinograd
in vrt. Razumel se je na kletarstvo, česar se je naučil že v svoji domovini.
Zaradi bolehnosti in ostarelosti si je nato izbral malo župnijo sv. Alfonza v Springwdllsu, kamor je prišel 11. oktobra 1873. Sezidal je tam cerkev ter storil mnogo dobrega. Tam je umrl 14. januarja 1883 ob splošnem žalovanju vseh, ki so ga poznali. Bil je star nad 80 let. Dolgo let sta se ga še obe župniji spominjali, postavili so mu spomenik, kjer je zapisano: „Dolgo se bomo spominjali vsega, kar nas je učil v besedi in dejanju."
Župnik Godec je bil pogumen, zaslužen in plemenit duhovnik in pionir države Michigan.
J. L. ZAPLOTNIK
Severin Gross O. S. B.
Rodil se je v Tržiču na Gorenjskem 13. januarja 1829. Pri krstu je dobil ime Anton. Ljudsko šolo je obiskoval doma, gimnazijo in bogoslovje v Ljubljani, kjer je bil 31. julija 1853 posvečen. Kaplan je bil v Poljanah, v Gorjah, v Šmartnem pri Kranju in na Vrhniki. Oktobra 1868 pa je postal župnik na Javorju. Kmalu je šel v Ljubljano kot podvodja in ekonom v semenišču.
V Sev. Ameriko je odšel dne 10. februarja 1874. Tu je bil sprejet v benediktinski red in vstopil je v opatijo St. Vincent, obljube je storil v samostanu St. John v Minnesoti 21. marca 1875. Kmalu pa je šel spet v dušno pastirstvo ter je z veliko vnemo opravljal razne župnije v okraju Stearns: Sv. Jožefa, St. Cloud, kjer je sezidal šolo, potem New Munich.
Vsem tem krajem je bilo dodeljenih več podružnic, ki jih je moral obiskovati. Obiskal pa je tudi slovenski župniji sv. Štefana v Brock-wayu in sv. Antona v Kraintownu in tudi Tower. Septembra 1890 pa je bil poklican kot prior v opatijo St. John. Tudi to službo je opravljal z največjo vestnostjo in zvestobo. Obenem je opravljal bližnjo župnijo College-ville. Umrl je 3. decembra 1893 v opatiji St. John. Bil je doktor bogoslovja in je vsaj nekaj časa opravljal tudi službo generalnega vikarja in škofovega svetovalca.
J. L. ZAPLOTNIK
Lovrenc Lavtižar
Rodil se je 11. decembra 1820 v Srednjem vrhu pri Kranjski gori. Po škofu Wolfu je bil v Ljubljani posvečen 3. avgusta 1845. Služboval je v Trebnjem in na Dobravi, poznan kot „sveti gospod". Ko je prišel Baraga iskat pomočnikov 1. 1854, se mu je pridružil tudi Lavtižar.
Prišel je 14. julija 1854 v New York, porabil je preko morja 44 dni.
V Sault Ste. Marie se je učil angleščine, nakar ga je Baraga poslal v La Croix k misijonarju Mraku, da se nauči indij anščine. Spomladi 1855 je bil še v Eagle Harbor, deloval pa je tudi na postajah Beaver Island in Middletown. Da bi Indijanci imeli stalno dušno pastirstvo, je prosil frančiškane, naj prevzamejo La Croix, sam pa je odšel v Arbre Cro-che, ki se sedaj imenuje Harbor Springs. Tam je oskrboval tudi She-boygan in Agaming do 1. 1858.
Slišal pa je tudi o poganih v Minnesoti, kjer je deloval Pirc. Njemu se je ponudil za pomočnika. Tako je vstopil v škofijo St. Paul. Konec junija 1858 je odšel v Milwaukee, po novi železnici v Prairie du Chien in po reki v St. Paul, odtod na vozu v 160 milj oddaljeni Crow Wing, kjer ga je Pirc sprejel „kot božji dar". Goreča apostola sta takoj začela z načrti za bodočnost. Odločila sta se za novo postajo ob Rdečem jezeru. Pirc ni imel niti centa, Lavtižarju je ostalo od poti še 80 dolarjev, s katerimi sta nakupila šotore, živež ter opravo zase in za indijanske vodnike. Pot preko jezer, močvirij in gričev je bila dolga 320 km. Vse težave sta premagala. Pirc piše: „V srcu in duhu enih misli, močna in srečna sva 1. avgusta odrinila med petjem indijanskih pesmi v apostolski ubožnosti peš iz Crow Winga spreobračat Indijance. Po tridnevnem, truda polnem, a veselem potovanju sva prišla do Leech Lake, kjer je še nad 1400 Indijancev čakalo na krščanstvo. Ostala sva pri njih osem dni, pridigovala sva jim zaporedoma in ozdravljala bolnike z mojimi homeopatičnimi zdravili. Radi so naju poslušali in veliko jih je nama podalo roko, da hočejo sprejeti vero. Njihovi poglavarji so nama obetali pomagati, ako bi hotela ostati pri njih in ustanoviti katoliški misijon. Obljubila sva jim za poznejši čas."
Potovala sta še 4 dni in 14. avgusta 1858 dospela na Red Lake, kjer sta na Veliko Gospojnico prvič opravila sv. mašo. Tu sta naletela tudi na nekaj na pol indijanskih družin, ki jih je bil pred 20 leti krstil Baraga, ki pa niso vedeli ničesar več o veri. Takoj sta jih poučila in se lotila tudi Indijancev. Tako sta položila temelj novemu misijonu. Čez šest tednov se je Pirc moral vrniti v Crow Wing. Lavtižar se je nastanil pri na pol Indijancu Pierrish, njegovo kočo uredil za kapelico, poučeval mladino in pridigal odraslim. Takoj si je pridobil srca vseh, da se mu je obetal velik uspeh. Žal, da se je pričeto delo kmalu in žalostno končalo. Bilo je 3. decembra 1858, ko mu naznanijo, da je onstran zamrznjenega jezera nekaj Indijancev, ki ga želijo videti. Goreči misijonar se takoj poda na pot. Jutro je bilo lepo in mož niti ni slutil, da bi pretila kaka nevranost. Ko je opravil, se hoče vrniti po isti poti, dasi se je že zmračilo in se je
vreme obrnilo. Na potu ga zasači silen snežni metež in neprozorna tema ga obdaja. Vihar minnesotskih planjav mu bije sneg in sodro v obraz, da ne ve več, kam gre. Ker je bil le lahko oblečen, mu tavajočemu po jezerski gladini ozebejo in otrpnejo noge, da ne more več hoditi. Nekaj časa še leze in se plazi po snegu in ledu, končno podleže neznosnemu mrazu. Kakor sv. Frančišek Ksaverij je tudi Lavtižar umrl siromašen in zapuščen brez vsake vidne tolažbe ob zadnji uri. Umrl je kot vojak na bojišču.
Z Lavtižarjem je ugasnila ena naj-svetlejših zvezd na slovensko-ame-rikanskem obzorju. Ko so drugo jutro našli Indijanci zmrznjenega svojega očeta, se jih je lotila globoka žalost. Morda niso vedeli, kaj se pravi zapustiti domovino, odpovedati se vsem udobnostim in oditi v samotne, divje kraje, a slutili so, da so izgubili pastirja, ki jim je želel posvetiti vse življenje. Takoj sklenejo obvestiti o žalostnem dogodku Pirca, ki nemudoma odredi, da naj se truplo pripelje v Crow Wing. Ko so se vrnili, so položili Indijanci truplo v preprosto rake v, jo dali na sani, vpregli pse in so odšli k pogrebu 200 milj daleč. Ob božiču dospejo v Crow Wing. Za 83-letnega Pirca je bil to hud udarec, a tolažil se je, kakor sam pravi, „da se čista duša pokojnikova sveti v nebesih in od tam prosi za nas slabe misijonarje in naše Indijance". Pogreb se je vršil 26. decembra 1858.
„Ne le v njegovem misijonu ob Rdečem jezeru," piše Pirc, „so žalovali kristjani in Indijanci za svojim ljubim pastirjem, tudi v Crow Wingu je njegov pokop napravil veliko žalovanje med kristjani, ki so se še dobro spominjali njegovih lepih pridig preteklega poletja. Meni pa je njegova nepričakovana izguba ne-povračljiva in mi dela najsilnejšo žalost. Dasiravno je srečno umrl, mi bo vedno ostal v živem spominu. Na grob svojega nepozabljenega ljubljenca sem postavil bel križ, ki je sicer lesen, a lepo izrezan in blagoslovljen ter z mojimi solzami poškropljen, dokler ne bom mogel napraviti njegovi časti primernega nagrobnega kamna v vedni spomin svojemu misijonskemu tovarišu." Za spomenik mu je starček zložil tudi dolgo pesem, v kateri opisuje njegovo življenje, njegove plemenite lastnosti in velike čednosti.
Nameravani nagrobni kamen Lavtižarju ni bil nikoli postavljen in še tisti mali leseni križ, ki je bil zasajen na njegov grob, da kaže mesto, kjer je bil zvesti vojščak Kristusov položen k zadnjemu počitku, je kmalu uničil ogenj. Trava je prerastla sveto gomilo in bila je nevarnost, da
se za vedno pozabi. Vedelo je zanjo le nekaj njegovih zvestih prijateljev, med njimi škof Trobec, monsignor Buh in drugi. Ti so često izražali željo, da bi se svetinje Lavtižarjeve prenesle na kako dostojne j še mesto in da bi se mesto zaznamovalo s primernim grobnim spomenikom. Ta želja se jim je naposled po 34 letih uresničila, ko je duluthski škof McGolrick dal Lavtižarjeve ostanke izkopati in jih 22. septembra 1892 slovesno pokopati na katoliškem pokopališču v Duluthu. Škof Trobec je imel krasen nagovor. Tu čakajo zdaj Lavtižarjev! zemeljski ostanki vstajenja dan.
J. L. ZAPLOTNIK
Franc Ks. Pirc
Pirc je izredna pojava med ameriškimi pionirji. Rodil se je v Godiču pri Kamniku 20. novembra 1785 in je bil posvečen v mašnika 1813. Kaplanoval je sedem let v Kranjski gori, potem pa bil župnik v Pečah in Podbrezjah. Mnogo je storil na gospodarskem polju. Spisal je knjigo „Kranjski. vrtnar". Ko se je zvedelo o misijonarju Baragi, je tudi Pirc zapustil urejeno župnijo ter 18. oktobra 1835 prišel v New York. V pristanišču mu je zgorela vsa prtljaga. Svoje delo je začel v Baragovi škofiji v gornjem Michiganu.
Njegovo delo je bilo uspešno. 17 let je deloval na postajah: La Croix, Fort William, Sault Ste Marie, Grand Portage, Arbre Croche, Middletown, Sheboygan, Isle de Castor, Mani-stique, Grand Travers, Meshkigong in drugod. V Baragovi škofiji so bili misijoni precej dobro urejeni. Da dobi več dela, gre Pirc v severno Minnesoto, kjer še ni bilo stalnega misijonarja. Meseca junija 1852 mu je izročil škof Cretin iz St. Paul okraje, ki so spadali pod škofiji St. Cloud in Duluth. Središče misijonskega delovanja je bil Crow Wing, odkoder je oskrboval Indijance na Mille Lacs, Cass Lake, Red Lake in drugod. Kot praktičen človek je obenem belcem nasvetoval naseljevanje na bogatih prerijah. V škofiji St. Cloud je 20. maja 1855 v neki hiši prvič daroval mašo, kar so slovesno obhajali 20 let kasneje. Pirc ni pozabil novih naseljencev in je vpeljal med njimi celo vrsto postaj, tako St. Joseph, St. Jacob, Richmond, Rich Prairie, Little Falls, Sauk Center in Sauk Rapids. Mesto Pierz je dobilo po njem svoje ime. Skrbel pa je tudi za sodelavce.
Tako je delal 20 let. Ko je imel že 90 let in mu je vid opešal, se je vrnil v domovino, kjer je v Ljubljani preživel še sedem let. Pirc je za Baragom najznamenitejši slovenski „pionir“ na amerikanskem severoza-padu.
MED SOBRATI
MARIBOR
But Jožef, župnik v Slovenski Bistrici je bil imenovan za dekana dekanije Slovenska Bistrica in za škofijskega duhovnega svetnika.
Mlinarič Jožef, SDB, je bil nastavljen za kaplana v Razboru pri Zidanem mostu.
Škafar Štefan se ni vrnil z dopusta v duhovniško službo. Po kan. 188, 5 ne more izvrševati duhovniške službe.
LJUBLJANA
Osebne spremembe
Martin Vidovič, provincialni delegat slovenskih minoritov, je bil imenovan za upravitelja župnije Sostro in soupravitelja župnije Javor pod Ljubljano.
Anton Hostnik, župnijski upravitelj v Smledniku, je bil imenovan za upravitelja (in temporalibus) župnije Trboje.
Franc Zmrzlikar je bil razrešen službe kaplana v Leskovcu in mu je bil dovoljen začasen dopust.
Umrl je 26. februarja 1969 v Sostrem p. Konstantin Ocepek, OFM Cone., župnijski upravitelj.
Dne 5. marca je umrl v Kamniku profesor p. Janez Žurga, OFM, star 84 let. R. I. P.
t P. IVAN ZUPAN SJ
Rodil se je 2. februarja 1899 na Gorenjskem, a večino svojega življenja je preživel izven domovine. K jezuitom je vstopil 24. julija 1917 in bil ordiniran 22. avgusta 1927. Umrl je v Nici 9. avgusta 1968. Živel je v Franciji, kamor je spadal kot redovnik, a do leta 1934 (19. junija) je vodil malo semenišče v Sofiji. Takrat je bilo ustanovljeno. Med vojno pa je bilo uničeno pri bombardiranju in pokojni pater ga je hotel po vojni obnoviti, česar pa režim ni pustil. Patra so zaprli in leta 1950 izgnali v Francijo, kjer je lepo deloval kot dušni pastir, zlasti je vodil veliko duhovnih vaj. Bil je zelo priljubljen. P. Lubac je napisal lep članek o njem v „Compagnie“ 22. novembra 1968, str. 184. R. I. P.
OMNES UNUM — vez slovenskih duhovnikov v zamejstvu ■$> Izdaja in ureja: Konzorcij lista „Omnes unum“, Via delto Sagrestia 17, 00120 Cittk del Vaticano ♦ Upravo lista vodi in ga tiska: Družba sv. Mohorja v Celovcu & Za list odgovarja: dr. Janez Polanc. (Naslov obeh je: Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt, Austria, Europa).