GDK: 163(497.12) Ohranjanje naravne genetske dediščine gozda v Sloveniji Marjan ZUPANČIČ* Izvleček Zupančič, M.: Ohranjanje naravne genetske dediščine gozda v Sloveniji. Gozdarski vestnik, št. 2/1992. V slovenščini s povzetkom v anglešči­ ni, cit. lit. 5. Ohranjanje naravne genetske dediščine je nu- jen pogoj za sonaravne gospodarjenje z gozdom, kakršnega si želimo. Umetno žlahtnjenje goz- dnega drevja po kmetijskih načelih je nujnost plantažnega gozdarstva, ki pa za Slovenijo ni sprejemljivo. Genetsko dediščino gozda najbolje zavarujemo pred propadanjem z negovalnim go- jenjem gozdov, ki mora nujno vključevati tudi naravno pomlajevanje gozda. Ključne besede: genetska dediščina, sana- ravno gospodarjenje z gozdom, naravno pomlaje- vanje gozda. NAJ SE GOZDARSKA GENETIKA ZGLEDUJE PO KMETIJSKI? Gozdarstvo je že pogosto ubralo pot nenaravnih gozdov in se oprijelo kmetij- skega načina gospodarjenja. Tako so na- stale drevesne monokulture, nasadi ipd. Izziv za gozdarstvo so tudi veliki uspehi genetskega žlahtnjenja rastlin v kmetijstvu. Kot imamo v kmetijstvu razne visokodono- sne sorte poljščin, sadnega drevja itn., tako naj bi tudi v gozdarstvu drevesne vrste genetsko preoblikovali po svojih željah. Vendar ne smemo spregledati nekaj bistve- nih razlik med kmetijstvom in gozdarstvom ter med žlahtnjenjem rastlin v eni in v drugi panogi. Kmetijskim rastlinam pomagamo z obdelavo tal, gnojenjem, kemično zaščito. ·Pri gozdnem drevju o čem podobnem ne more biti govora. Kmetijske rastline so v glavnem zelo kratkožive in zato manj ogro- * Dr. M. Z., dipl. inž. gozd., Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 2, Slovenija Synopsis Zupančič, M.: The Conserving of Natural Gene- tie Forest Resources in Slovenia. Gozdarski vest- nik, No. 2/1992. ln Slovene with a summary in German, lit. quot. 5. The conserving of natural genetic resources is a preliminary condition for the exercising of forest- ry on natural basis, which is tried to be put into practice. Artificial tree-breeding according to agri- cultural principles is necessary for plantation fo- restry, which is, however, unacceptable for Slove- nia. Genetical resources are best protected from degenerating by means of intensive silviculture which must by all means also include the natural regeneration of forests. Key words: genetical resources, forestry on natural basis, natural regeneration of forests. žene zaradi izpostavljenosti vremenskim in drugim neugodnostim. Gozdno drevje mora v dolgih desetletjih ali celo stoletjih svojega življenja prestajati hude preskušnje, kot so izredne suše, izjemni zimski mrazi itn. Kme- tijstvo ima opraviti z rastlinami, ki imajo za seboj že dolgo umetno selekcijo in ne bi mogle uspevati brez skrbne kmetijske ne- ge. Gozda si brez avtohtonih in divjih popu- lacij drevesnih vrst ne moremo zamišljati. Če kmetijsko žlahtnjenje rastlin dosega senzacionalne uspehe, se gozdarsko žlaht- njenje drevesnih vrst ustavlja ob hudih ovirah. Tako gozdnega drevja v glavnem ne moremo hitro razmnoževati in razploje- vati. Na obrad semena čakamo tudi dese- tletja. Za preskus novih sort in klanov je doba enega človeškega življenja navadno premalo. Tako je razumljivo, daje genetsko izboljševanje oz. žlahtnjenje gozdnih dreve- snih vrst dolgotrajno, drago in tvegano. Žlahtnjenje gozdnega drevja ima kljub temu velik pomen, toda le tam, kjer imamo opraviti z lesnimi monokulturami, nasadi, skratka s t. i. lesnimi njivami. V takih prime- G. V. 2/92 83 rih imamo opraviti s plantažnim gozdar- stvom, ki dela bolj po kmetijskih kot po gozdarskih načelih ter z razmeroma kratko- živimi nasadi in ne z dolgoživim sonaravnim gozdom. Npr. v topolovih plantažah ne sadimo domačih topolov, ampak le izbrane klone. Sicer uporabljamo v lesnih plantažah genetsko požlahtnjen ali vsaj glede porekla (provenience) skrbno izbran saditveni ma- terial. To velja npr. za velike nasade dugla- zije v francoskem Centralnem masivu, pri- morskega bora (P. maritima) v jugozahodni Franciji, sitke na Škotskem, evkaliptusa v toplejših delih sveta itn. SONARAVNI GOZD All LESNI NASADI? Lesne plantaže pomenijo tudi v genet- skem pogledu enomernost, kot jo sicer najdemo pri njivskih kulturah. V nasprotju z lesnimi in drugimi njivami se naravni oziroma sonaravni gozd odlikuje z veliko genetsko pestrostjo. Kot genetsko pestrost razumemo pri tem zastopanost zelo veli- kega števila različnih genotipov (genetskih različkov) v populacijah posameznih dreve- snih vrst "Oziroma v gozdu, pa tudi naravno mešanost gozda. (Kot populacijo pri tem razumemo množico osebkov ene vrste v nekem ekološko zaokroženem prostoru, ki so bolj ali manj udeleženi pri razmnoževa- nju vrste in tvorijo nekakšno razmnoževalno skupnost). Gozd kot živi sistem potrebuje genetsko pestrost zaradi svoje stabilnosti - zavarovanosti proti različnim nesrečam, kot so vremenske ujme, bolezni in škodljiv- ci, škode zaradi človeka itn. V genetsko pestrih populacijah je večja možnost, da ob različnih in nepredvidljivih obremenitvah gozda najdemo v njih odporne osebke, ki so zmožni preživetja. Taka pripravljenost za primere različnih ujm in kalamitet je seveda odločilnega pomena za preživetje drevesnih populacij oziroma gozda. Goz- dno drevje dočaka tudi sto in več let in v tem dolgem obdobju je izpostavljeno med drugim npr. zelo hudim mrazom in sušam, zaradi česar je genetska raznolikost za stabilnost gozda toliko bolj potrebna. Neod- porni oziroma neprilagojeni del populacij postane žrtev naravne selekcije, pa tudi 84 G. V 2/92 antropogenih selekcijskih pritiskov, vendar obstoj populacije ni ogrožen. Naravna genetska pestrost in s tem na- ravna stabilnost gozda je rezultat evolucij- skega razvoja in prilagajanja okolju . Tako pomenijo avtohtone drevesne populacije nenadomestljivo naravno genetsko dedišči­ no. Gozdove, ki so bili uničeni na velikih površinah, sicer lahko nekako obnovimo, toda izumrle drevesne populacije z njihovo naravno genetsko dediščino so izgubljene za vedno. Gozd v srednji Evropi in tudi v Sloveniji je na srečo ohranil še znatno mero narav- nosti in s tem tudi genetske pestrosti. Prav zaradi tega se je lahko dobro uveljavilo sonaravne mnogonamensko gozdarstvo, ki gradi na naravni stabilnosti gozda in ki ima zato velike gospodarske in ekološke pred- nosti. Povečanje donosov pri tem dose- žemo zelo preprosto in poceni z negoval- nim gospodarjenjem. Medtem ko je žlaht- njenje gozdnega drevja nepogrešljivo pri plantažnem gozdarstvu, je to v sonaravnem gozdarstvu denaturiranje gozda. Tako mo- ramo dobro vedeti, koliko daleč smemo pri tem iti, ne da bi resneje ogrozili stabilnost gozda. Vnašanje požlahtnjenih drevesnih sort je zelo tvegano že zato, ker z njimi nimamo potrebnih dolgoletnih izkušenj, ki bi jih rabili pri dolgoživosti sonaravnega gozda. Sonaravne gozdarstvo stoji in pade z ohranjenostjo naravne genetske dediš- čine in z naravnostjo gozda sploh . Vzrok za veliko razširjenost plantažnega gozdar- stva po vseh kontinentih lahko iščemo tudi v iztrebljenosti naravnega gozda in njegove genetske dediščine. ln potem so lahko zadovoljni, če imajo vsaj lesne nasade, ki naravnega gozda seveda še zdaleč ne morejo nadomestiti. OGROŽENA GENETSKA PESTROST V primerjavi s splošno uničenostjo gozda po svetu se v srednji Evropi lahko pona- šamo z dobro ohranjenostjo gozda. Toda tudi od srednjeevropske naravne genetske degjščine gozda se je že marsikaj izgubilo in marsikaj danes naglo propada. K temu so pripomogle velike krčitve gozda od sred- njega veka ali celo od antike naprej, pa tudi neusmiljeni poseki, paša, steljarjenje, poži- galništvo itn. Monokulture iglavcev, ki so jih začeli snovati že pred 200 leti, so tudi po svoje doprinesle k izginjanju avtohtonosti in naravnosti gozda. Najresnejše nevarno- sti so se pojavile v sedanjem času . To je predvsem genetska erozija gozda z moč­ nim enostranskim selekcijskim pritiskom onesnaženega zraka, pa tudi izpad narav- nega pomlajevanja gozda zaradi prešte- vilne divjadi, kar vse pomeni ogrožanje obstoja gozda. V razvitih srednjeevropskih državah se zato ukvarjajo z velikopoteznimi programi reševanja še ohranjene naravne genetske dediščine. Gotovo so ti programi potrebni kritične presoje, toda genetskega propadanja gozda res ne moremo mirno gledati. Vsaka obremenitev gozda deluje kot se- lekcijski pritisk, ki po svoje zmanjšuje ge- netsko pestrost. Vendar pri ne prehudo motenem naravnem razvoju obstoj in stabil- nost gozda zaradi tega nista ogrožena. Genetska pestrost in s tem stabilnost gozda se lahko obnavljata čisto naravno z nešte- timi možnostmi kombinacij obstoječih ge- netskih zasnov, z naravnim prenašanjem semena in peloda. Naravni evolucijski raz- voj oblikuje genetsko pestrost in tako omo- goča napredujoči razvoj gozda. Drugače je s selekcijskimi pritiski na gozd, ki jih povzroča človek. Vzemimo za primer splošno razširjeno onesnaženost zraka. Medtem ko so naravne ujme in kalamitete krajevno in časovno omejene, onesnažen zrak deluje kot stalno navzoč nenaraven enostranski selekcijski pritisk, ki siromaši genetsko pestrost. Možnosti za obnavljanje prizadete genetske pestrosti so neznatne, ker gozd preprosto nima mož- nosti, da bi dočakal daljša obdobja brez vpliva onesnaženega zraka in brez eno- stranskega selekcijskega pritiska. Tako lahko pričakujemo pogubne posledice za genetsko sestavo in pestrost gozda. Podobno sodobno nevarnost za gozd pomeni tudi stalna popašenost gozdnega mladja zaradi divjadi. Gozdno mladje ozi- roma mlada generacija gozda je najbolj ranljiva točka gozda, kjer lahko najprej uničimo naravno sestavo gozda, njegovo naravno genetsko pestrost, kar bistveno doprinese k neopaznemu postopnemu pro- padanju gozda. Ob sedanjih močnih in nenaravnih obre- menitvah gozda ima genetska pestrost še poseben pomen, ker daje gozdu edino možnost razmeroma hitrega prilagajanja tem neizogibnim obremenitvam. Seveda je treba to prilagajanje plačati z zmanjšanjem genetske pestrosti, ki pa je vendar obnov- ljiva, če nastopijo za gozd ugodnejše raz- mere. Upamo, da problemi onesnaženega zraka, divjadi itn. ne bodo večno ostali nerešeni. OHRANJEVANJE NARAVNE GENETSKE DEDIŠČINE GOZDA V SLOVENIJI Kot propadanje naravne genetske dedi- ščine prav gotovo lahko velja tudi izgineva- nje nekaterih drevesnih vrst. Naj bodo raz- logi za to že kakršnikoli, škoda je nepoprav- ljiva. Med izginjajoče vrste lahko štejemo jelko, vse vrste brestov, domači kostanj, dob in verjetno še kakšno. Neopazno zato pa nič manj nevarno je siromašenje na- ravne genetske pestrosti drevesnih popula- cij in sploh izginevanje posameznih avtoh- tonih populacij. Posebno v nevarnosti so majhne populacije na posebnih in na svoj način ekstremnih rastiščih, npr. populacije smreke v subalpinskem pasu in v visoko- kraških mraziščih, posmezna majhna na- ravna nahajališča črnega bora, macesna itd. Drevesne vrste, s katerimi množično pogozduje mo, kot· je npr. smreka, so v veliki nevarnosti, da se njihove avtohtone populacije izgubijo v nasadih neavtohto- nega in neprimernega porekla. Pri določevanju prednostnih nalog za reševanje genetske dediščine velja zelo preprosto pravilo: ohranjevanja je vredna predvsem avtohtonost. Seveda tudi neavto- hotonih populacij ne zanemarjamo, če se izkažejo, da so danemu okolju dobro prila- gojene in da imajo veliko gozdnogojitveno vrednost. Načrtnega dela na področju ohranjevanja genetskih virov pri nas dosedaj skoraj ni bilo, toda narejenega je bilo kljub temu veliko. Sonaravne negovalno gospodarje- nje s pospeševanjem naravnega pomlaje- vanja in naravne selekcije v gozdu je naj- G. V. 2/92 85 boljše ohranjanje genetskih virov, ki si ga moremo misliti. Dragoceno je tudi vsako ohranjanje naravnosti gozda, npr. v narav- nih parkih, gozdnih rezervatih, narodnih parkih. Žal so že dolga desetletja na delu tudi drugačni dejavniki, npr. onesnaženje zraka in popašenost gozdnega mladja, ki pomenijo uničevanje tistega, kar smo z negovalnim gospodarjenjem dosegli. Če z gozdom ne gospodarimo sonarav- ne, rešujemo naravno in drugo ohranitve vredno genetskq dediščino gozda z izloča­ njem in zaščito primernih površin (v samem gozdu - in situ). Take površine naj bi obsegale najmanj 30 ha. S takimi površinami, ki jih imenujemo ohranitvene sestoje ali genske rezervate, sistematično prekrijemo gozdno površino in tako zajamemo vse tisto, kar je posebno vredno ohrnitve.· Zajemale naj bi 3 do 5% celotne gozdne površine. Na izločenih po- vršinah za gospodarjenje z gozdom ni no- benih omejitev, razen prepovedi vsakega grobega in neodgovornega poseganja v gozd. Zelo pomembno je, da se gozd nemo- teno in neprekinjeno naravno pomlaja, ker brez tega ohranjevanja genetske dediščine sploh ne more biti. Golosečno ali drugače grobo gospodarjenje ne pride v poštev, ampak le negovalno in intenzivno gospo- darjenje. V razvitih evropskih državah je delo pri izločanju in zaščiti takih površin že dobro napredovalo, o čemer poročajo v strokovni literaturi. Težje je, če je gozd oziroma ohranitve vreden gernetski vir tako ogrožen, da ga na samem mestu oziroma v gozdu ne moremo ohraniti, p~č pa na drugem kraju (ex situ}, kjer se š~odljivim antropogenim vplivom tako ali drugače izognemo. Sem spadajo različni nasadi ogroženih drevesnih popula- cij, živi arhivi, semenske plantaže, semen- ske banke, genske banke itn. Vsi ti načini ohranjevanja zunaj samega gozda (ex situ) so zelo težavni in problematični in naj bi bili le izhod v sili, za katerega upamo, da ne bo potreben. Najbolj oprijemljiva in neposredna mož- nost, da začnemo z reševanjem naravnih genetskih virov, je napredek na področju 86 G . V. 2/92 gozdarskega semenarstva. V tej zvezi naj omenim odprta vprašanja semenarskih okolišev oz. provenienc, izbora semenskih sestojev in predvsem manjkajoče zakonske predpise. ER HAL TUNG FORSTLICHER GENRESSOURCEN IN SLOWENIEN Zusammenfassu ng Von Forstgenetlk wird ott vor allem die Forst- ptlanzenzuechtung erwartet, wobei das Vorbild der landwirtschaftlichen Pflanzen-zuechtung nicht zu umgegen ist. Es ist verstaendlich, dass solche landwirtschaftlich orientierte Forstpflanzenzu- echtung auf dem Gebiet der Holzplantagen ihre Berechtigung findet. Umstritten ist die Forstpflan- zenzuechtung unter den Verhaeltnissen der na- turnahen Waldwirtschaft, wo sie zu eniner sehr teuren, langfristigen und risikovollen lnvestition werden kann. Slowenien ist kein Holzplantagen- land und aut die naturnahe Waldwirtschaft kann nicht verzichtet werden. Die naturnahe Waldwirt- scaft steht und faellt mit der Erhalutng der natuer- lichen Genresourcen. Die wichtigste Aufgae der Fortgenetik ist daher noch vorhandenem natuer- lichen Genresourcen zu erhalten und die weitere genetische Verarmung des Waldes zu verihn- dern . Dieses Ziel wlrd am ehestens durch die naturnahe pflegliche Waldwirtschaft und somit durch ausreichende Naturverjuengung und na- tuerliche Selektion in Walde, sowie unmittelbar auf dem gebiet des forstlichen Saatgutwesens, erreicht. Dringend ist auch die Entlastung des Waldes von lmmissionseinfluessen und Wild- schaeden, die wesentlich zur genetischen Verar- mung des Waldes beitragen. LITERATURA 1. Autorenkollektiv: Konzept zur Erhaltung forstlicher Genresourcen in der Bundesrepublik Deutchland. Forst und Holz, Hannover, 1989, 15, 379--404. 2. BURSCHEL, P.: Waldbau- Forstgenetik- Forstpflanzenzuechtung. Forst und Holz, Hanno- ver, 1989, 24, 665-673, lit. 40. 3 . JERMAN, 1: Genetske raziskave semenskih objektov. Fazni elaborat raziskovalne naloge. Iz- dal Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Ljubljana 1990, tipkopis, 51 strani in priloge. 4. Revue Forestiere Francaise, Numero spe- cial 1986: Amelioration genetique des arbres forestiers . (posebna številka o gozdarski geneti- ki) . S. Osterreichische Forestzeitung, 1990, No. 12. (posebna številka o gozdarski genetiki).