DR. ROMAN SAVNIK
POMEMBNI LOČANI IN NJIH BLIŽNJI SOSEDJE
Tisočletna Skofja Loka je začela opravljati kulturno poslanstvo na Slovenskem
že proti koncu srednjega veka z likovno ustvarjalnostjo, ki smo ji v
nenavadni meri priča še danes. Petnajsto stoletje nam je dalo stavbenika
Andreja iz Loke, ki je zgradil več cerkva v zahodni Sloveniji. Med njimi je
najbolj znana cerkvica sv. Ivana v Cele v kraški Landarski jami, ki se odpira
v Beneški Sloveniji v skalnem strmem pobočju nad Nadiško dolino. Takoj za
njenim vhodom je vzidana plošča, iz katere razberemo, da jo je Andrej postavil
leta 1477. To je starodavna božjepotna cerkvica, o kateri govori Aškerčeva
pesem Atila in slovenska kraljica. V prvi polovici 16. stol. se je uveljavil
Jernej iz Loke zlasti kot slikar freskant. Njegove slike so med drugimi v cerkvah
na Suhi pri Skofji Loki, na Godešiču, pri sv. Janezu ob Bohinjskem jezeru,
bUe pa so tudi v Krestenici ob Soči. Maksimiljan Leopold Rasp se je rodil 19.
novembra 1673 in je umrl 12. decembra 1742 v Kamniku, kjer se je za stalno
zasidral kot župnik. Po bogoslovnih študijah v Rimu in razgledovanju na Dunaju
in drugih velikih evropskih mestih se je uveljavil kot ugleden član ljubljanske
akademije lOperozov. Podpiral je domače umetnike in stavbarje, ki so
večidel ob njegovi finančni podpori zgradili in poslikali vrsto naših cerkva. V
Kamniku je ustanovil šolo pripravnico za vstop v gimnazijo in s tem mnogim
odprl pot do višje izobrazbe. Dne 18. aprila 1827 se je rodil Jurij Jurčič, ki se
je posvečal zlasti portretu. Ze zgodaj je odšel od doma in menda dalj časa
bival v Carigradu. Leto in kraj njegove smrti nista znana. Med Ločane, od
koder je bila njegova mati in kjer je preživel vso svojo mladost, se je vedno
prišteval Gvidon Birolla (rojen sicer 1881 v Trstu). Slikarstvo je študiral na
Dunaju iin sodeloval s klubom Vesna. Njegova olja in akvareli imajo značilen
romantični in folklorni nadih. Umrl je v Ljubljani leta 1963. Prezgodaj, da bi
dozorel, je umrl France Košir, ki se je rodil 29. maja 1906 v »mlinu pred mostom
« in umrl v rojstnem kr-aju 28. septembra 1938. Umetnostno se je šolal v
Zagrebu, nakar je bil profesor risanja. Slikal je portrete, tihožitja, prizore iz
vsakdanjega življenja, predvsem pa krajine iz okolice Škofje Loke, posebno
motive ob vodi. Dne 3. februarja 1934 se je rodila Dora Plestenjak-Slana. Študirala
je na akademiji v Ljubljani pri Maksu Sedeju, nakar je bila nekaj časa
profesorica risanja na gimnaziji v Skofji Loki. Zdaj je svobodna umetnica in
ima atelje v loškem gradu. Slika zlasti akvarele s krajinskimi motivi in pogosto
razstavlja pri nas in na tujem. Kot ocenjevalec domačih umetnostnih
razstav se je uveljavljal Ante Gaber. Rodil se je 16. marca 1883 in je umrl H.
januarja 1954 v Ljubljani. Nekaj časa je študiral na Dunaju in se mnogo družil
z Ivanom Cankarjem. Pisal je tudi članke o narodopisju in naših zaiamkah
ter bil soorganizator slovenskih filatelistov.
79
Skofja Loka ima upravačeno vzdevek slovenskega Barbizona. Sem so
hodili in še hodijo slovenski umetniki po svoje navdihe, ker so motivi v naravi
tako mikavni. V prvih letih tega stoletja sta se tu za dalj časa nastanila Rihard
Jakopič in Ivan Grohar in v loški okolici se je pogosto zadrževal Matej Sternen.
Tu sedaj živi in dela slikar Jakov-Hure iz Brusja na Hvaru (r. 1923) in ima
slikar Boris Jesih atelje v loškem gradu. Z Loko so povezani kar trije Šubici.
Tu se je nastanil leta 1855 podobar Janez Šubic in umrl 29. decembra 1898; v
loški ubožnici je izbiral 3. decembra 1929 podobar Pavle Šubic, na loškem pokopališču
je grob v Ljubljani dne 29. decembra 1898 umrlega naravoslovca in
organizatorja slovenskega obrtnega šolstva Ivana Subica.
Tudi med loškimi okoličani je bilo nekaj likovnikov. Prvi po času je bil
Puštalec Štefan Dolinar (r. 1774), slikar v gledališču v Leopoldstadtu pri Dunaju.
Slikal je romantične pokrajine, arhitekturne notranjščine in svetopisemske
prizore po pravilih klasicistične estetike. Umrl je leta 1845 na Dunaju.
Domala sto let pozneje se je rodil Virmašan Gašpar Porenta (r. 14. januarja)
1870). Po bogoslovnih študijah v Ljubljani in diplomi na slikarski akademiji v
Pragi je postal profesor risanja v škofijski gimnaziji v Šentvidu, kjer je umrl
9. avgusta 1930. Slikal je oljne portrete, krajine, nabožne podobe in delal kot
knjižni ilustrator. Njegov sovaščan France Mihelič (r, 27. aprila 1907) se je
uveljavil kot slikar mednarodnega formata. Po šolanju v Zagrebu se je slikarsko
razgledoval po Franciji in Italiji. Ko je bil srednješolski profesor risanja
v Ptuju, je slikal pokrajino in ljudi Ptujskega polja in Haloz. Njegove slike so
mrka obtožba socialne stiske kmetov in viničarjev. Isto protestno misel odražajo
kasneje njegove upodobitve iz življenja delavcev. Med NOB je ustvarjal
na osvobojenem ozemlju DoJenjske. Za svoje izredne umetniške dosežke je
prejel vrsto visokih odlikovanj. Je redni član Slovenske akademije znanosti in
umetnosti, častni član umetnostne akademije v Firencah ter je kot redni profesor
na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani vodnik mladim talentom.
Uspešno se uveljavlja dne 24. novembra 1938 rojeni Franc Novinc z Godešiča,
ki najraje slika drobne motive iz prirode. Pripravil je že več samostojnih razstav
in sodeloval na skupinskih razstavah izven ožje domovine in tudi v tujini.
Kot kipar portretist je ustvaril Tone Logonder iz Pevna (r. 11. januarja 1932)
nekaj umetnin, ki so v bližini domačega kraja: doprsni kip Ivana Groharja je
na zelenici loškega Groharjevega naselja, doprsni kip pisatelja Ivana Tavčarja
stoji pred osnovno šolo v Gorenji vasi v Poljanski dolini, prizor Jurija in Agate
iz Visoške kronike je v bazenu pred škofjeloško Namo.
Od 16. stoletja dalje do dananšjih dni se je udejstvovalo nekaj duhovnikov
Ločanov. Posamezniki so bili dejavni tudi izven svojega poklica. V verske boje
je posegel Matej Marcina, ki se je rodil leta 1526. Bil je cesarski kaplan na
Dunaju, zatem župnik v Gorici in Kranju in nazadnje kanonik v Ljubljani, kjer
je umrl leta 1602. Kot strasten antiprotestantski borec in zaradi malo vzglednega
zasebnega življenja je bil tarča Trubarjevi satiri. Pozitivno vlogo v razvoju
naše zgodnje književnosti je odigral dne 30. avgusta 1683 rojeni Jernej
Basar. Po bogoslovju na Dunaju je postal jezuit. Bival je nekaj časa na slovenskem
Koroškem, večidel pa v Ljubljani, kjer je umrl 10. marca 1738. Bil je
sloveč pridigar in je iz osebne potrebe, da se tiskajo slovenske knjige, izdal
zbirko svojih pridig. Poskušal se je tudi kot verzifikator. Za njegovega življenja
je bival nekaj časa v Škofji Loki kapucin o. Romuald (Lovrenc Marušič), ki je
v slovenščino prelil nemško besedilo svojevrstnega baročnega dela, primernega
80
za učinkovito izvedbo škofjeloške pasijonske procesije ob množičnem sodelovanju
ljudstva.
Uspešen propagator treznosti je bil 30. decembra 1743 rojeni Silvester
Mure, nazadnje župnik v Dobrunjah pri Ljubljani, kjer je umrl 14. maja 1810.
Zapustil je obsežno rokopisno delo, v katerem se zavzema za trezno življenje.
V svoji fari je izpreobrnil nekaj najhujših pijancev. Luka Dolinar (r. 14. oktobra
1794) se je marljivo posvečal študiju glasbe. Izdal je pet zvezkov nabožnih
pesmi in prav toliko zvezkov svojih napevov. Nazadnje je bil župnik v Šmartnem
v Tuhinju, kjer je umrl 27. avgusta 1863. Ivan Sušnik (rojen 21. decembra
1854) je bil nazadnje stolni kanonik in prelat v Ljubljani, kjer je umrl 1. januarja
1942. Posvečal se je predvsem raznim gospodarskim in tehničnim problemom
ter se kot amater ukvarjal z astronomijo in mikroskopijo, o čemer je
večkrat kaj objavU. V starem loškem predmestju Karlovcu je tekla zibelka
Franca Pokorna (rojen 20. septembra 1861), dolgoletnega župnika v Besnici
pri Kranju in škofijsikega arhivarja v Ljubljani, kjer je umrl 18. maja 1940.
Iz dc-mačih in tujih arhivov je marljivo zbiral bogato gradivo o naši krajevni,
zlasti cerkveni zgodovini. Njegovo prvo večje delo Loka je izšlo 1. 1894 v
Domu in svetu. V samostojni knjigi je obdelal zgodovino Besnice in njene
fare. Vzor dobrotnega vzgojitelja je starosta slovenskih duhovnikov Josip
Demšar (rojen 12. marca 1877). Bil je veroučitelj na učiteljišču in nato profesor
katehetike na teološki fakulteti v Ljubljani. Pisal je članke vzgojne vsebine.
Mnogo bolj kot v Škof j i Loki izstopajo med pomembnimi domačini duhovniki
v njeni soseščini. S Suhe so bili doma kar štirje. V začetku avgusta, 1625
se je rodil Elizej Sargar. L. 1645 je stopil v Bambergu na Bavarskem v frančiškanski
samostan ter bil kasneje lektor filozofije in teologije v raznih krajih
Clan akademije operozov Maksimijan Leopold
Rasp
Arhivar In zgodovinar Franc Pokorn
6 Loški razgledi 81
na Nemškem. Napisal je več del s pKxiročja moralne teologije, ki so izšla v
Kemptnu. Umrl je blizu tega kraja 23. novembra 1703 v Lenzfriedu. Ahacij
Steržinar se je rodil 11. maja 1676. Po bogoslovnih in filozofskih študijah na
Dunaju je bil dolga leta škofov oskrbnik in namestnik v Gornjem gradu. Nazadnje
se je kot župnik zasidral v Radmirju, kjer je sezidal božjepotno cerkev
sv. Frančiška Ksaverija. Izdal je slovensko nabožno pesmarico, ki jo je opremil
z notami. Umrl je 17. maja 1741 v Nazarjah. Sušan je bil tudi Franc Stanonik
(r. 4. novembra 1841). Po bogoslovnih študijah, ki jih je dokončal v Gradcu,
se je uveljavil na dunajski univerzi kot profesor dogmatike. Objavil je nemške
razprave s področja dogmatike in slovstvene zgodovine. Umrl je 29. decembra
1918 v Gradcu in bil pokopan na starološkem pokopališču. Na Suhi se
je rodil 20. oktobra 1868 Janez Kalan, ki je bil dalj časa izseljenski duhovnik
med našimi zdomci v Porenju in Makedoniji. L. 1903 je ustanovil protialkoholno
zvezo Sveto vojsko. Izdajal in urejal je zlasti propagandne protialkoholne
liste in objavljal spise vzgojne in nabožne vsebine. Umrl je 27. aprila 1945 v
Ljubljani.
V Stari Loki se je 20. oktobra 1802 rodil Simon V/ilfan. Objavljal je svoje
pridige, izdal dve verski knjigi ter kot župnik 4. decembra 1881 umrl v Novem
mestu. Široko raizgledan je bil Staroločan Andrej Karlin (rojen 15. novembra
1857). Po bogoslovju v Ljubljani in pravnih študijah v Rimu je hil
veroučitelj v Ljubljani. Od 1910 do 1919 je bil tržaško-koprski škof, ko je bil
na pritisk Italijanov razrešen, nazadnje pa od 1923 do smrti 5. aprila 1933
lavantinski škof v Mariboru, kjer je pokopan. Objavljal je potopise in cerkvene
govore, pisal veroučne knjige ter se zavzemal za reformo v cerkveni glasbi.
V Pevnu se je rodil 2. decembra 1858 Andrej Kalan. Bil je obsežne izobrazbe
in treznih nazorov ter tih podpornik Ivana Cankarja. Objavljal je zgodovinske,
slovstvene, politične in polemične članke, zlagal pesmi, napisal več nabožnih
knjig in se kot pristaš Janeza Ev. Kreka politično udejstvoval v Avstriji
kot deželni poslanec. Po prvi vojni je bil član narodne vlade za Slovenijo. Umrl
je 3. julija 1933 v Ljubljani. Iz Virmaš je bil doma Janez Langerholz (r. 20.
decembra 1880). Prirejal, prevajal in pisal je ljudsko nabožno čtivo ter se
poskušal tudi kot mladinski pripovednik. Nazadnje je bU novomeški prost
in je umrl 15. marca 1948 v sosednjem Šmihelu. Godešič je rostni kraj Janeza
Ohlaka (r. 22. julija 1886). Posvetil se je predvsem prevajanju in prirejanju
ljudskih iger, ki so jih mnogo uprizarjali JK) štajerskih ljudskih odrih. Zdaj
biva že dobro desetletje kot župnik v Lovrencu na Pohorju.
Loka in njena okolica se ponašata z vrsto odličnih šolnikov in prosvetnih
delavcev. Ivan Macher (r. 25. avgusta 1857) je po študiju prirodoslovja kot
glavnega predmeta na Dunaju postal srednješolski profesor. Služboval je v
Kranju, Trstu, Kotorju in v Ljubljani, kjer je bil nazadnje prvi ravnatelj 1.
1907 ustanovljenega dekliškega liceja. Prirejal je prirodopisne učbenike za
srednje in meščanske šole in kot navdušen planinec objavil nekaj prispevkov
v Planinskem vestniku. Umrl je v Ljubljani 11. novembra 1919. Gustav Pire
(r. 20. junija 1859) je bil po študiju kmetijstva v Pragi kmetijski učitelj in
nato ravnatelj Kmetijske družbe v Ljubljani. V razpravah, člankih in knjigah
je propagiral umnejše kmetovanje, smotrnejšo živinorejo in sadjarstvo. Siril
je mlekarske zadruge. Od 1884 do 1917 je urejal družbeno glasilo Kmetovalec.
Dne 3. maja 1923 je utonil v Bohinjskem jezeru. Pokopan je v Srednji vasi v
Bohinju. Josip Schmoranzer (r. 5. maja 1862) je po učiteljišču v Ljubljani,
82
obrtni šoli v Gradcu in umetnoobrtni šoli na Dunaju učiteljeva! v Žužemberku,
Velikih Laščah in bil natO' glavni učitelj na mariborskem učiteljišču. Zaradi
bolehnosti je stopil že 1913 v pokoj. Naselil se je v Eppanu pri Boznu
na Tirolskem in umrl 21. decembra 1834 v Meranu. Pisal je pedagoške razprave
in članke. Kot odličen poznavalec gob je napravil na Tirolskem na
tisoče mikroskopskih preparatov gob jih trosov. Bogato zbirko in knjižnico je
zapustil'ljubljanskemu vseučilišču. Adolf Sadar (r. 10. maja 1873) je učiteljeval
v Budanjah na Vipavskem in od 1909 domala do smrti 9. novembra 1929 v
Ljubljani, kjer je bil ravnatelj državnega vzgajališča. Pisal je o problemih
vzgajanja zanemarjene mladine. Jože Okorn (r. 3. septembra 1897) je bil čebelarski
potovalni učitelj in dolgoletni tajnik Čebelarskega društva, ki je tudi
s pisano besedo mnogo storil za napredek racionalnega čebelarstva na Slovenskem.
Čebelnjak je imel v Pungrtu in je nazadnje vodil sdtarsko industrijo
v Stražišču pri Kranju. Umrl je 1. 1944. V Retečah se je rodU 10. februarja 1873
Valentin Kušar, srednješolski profesor za matematiko in fiziko. Kot odličen
metodik v poučevanju fizike se je izkazal zlasti na ljubljanskem učiteljišču.
Po ustanovitvi ljubljanskega vseučilišča je postal prvi njegov profesor fizike.
Umrl je 21. februarja 1961 v Ljubljani. Dora Pegam-Vodnik (r. 2. februarja
1898) je študirala na vseučilišču pedagogiko in se izpopolnjevala v nemškem
jeziku. Bila je dolgoletna profesorica na učiteljišču v Ljubljani in po zadnji
vojni gimnazijska ravnateljica. Med obema vojnama je pisala največ o vzgoji
ter o ženi in zakonu ter prevajala leposlovje iz nemščine. Pozneje se je lotila
spisovanja nemških učbenikov za srednje šole in ljudsko univerzo. Ivan Molinaro
(r. 26. oktobra 1903) se je po študiju matematike in fizike zaposlil kot
Prirodoslovec dr. Anton Polenec Geograf in prirodoslovec France Planina
83
gimnazijski profesor v Ljubljani. Z izredno ljubeznijo se oklepa matematike.
Sodeluje pri spisovanju matematičnih učbenikov in je sotrudnik slovenske
matematične revije. Izjemno dejavnost razvija od mladih let geograf in prirodoslovec
France Planina (r. 29. septembra 1901) kot pedagog, sodelavec pri spisovanju
prirodoslovnih učbenikov, kartograf, muzealec, urednik, turistični delavec
ter pisec razprav, člankov in poljudnoznanstvenih geografskih knjig. Po
nekajletnem službovanju na gimnaziji v Otočcu v Liki je služboval v Kranju
in Ljubljani, pa se nenehno vračal na Icška tla, ki jim ves čas življenja posveča
izjemno ljubezen. Postal je soustanovitelj loškega muzeja, sourednik
Leskih razgledov in njihov nepogrešljivi sotrudnik. Njegove samostojne publikacije
Škofja Loka in bližnja okolica, Poljanska in Selška dolina, Slovenija
in njeni kraji ter Jugoslavija so priče Planinove izjemne zakoreninjenosti doma
ter v naši ožji in širši domovini. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je podelila
skupščina loške oibčine čas.tino občanstvo. Kot pristno Ločanko se smatra
Marija Jamar-Legat (r. 1914 v Trbovljah), po stroki slavistka, sedaj upokojena
profesorica za slovenščino, ki stalno živi tukaj. Sodelovcda je pri sestavljanju
beril za osnovne šole, priredila Tavčarjevo Visoško kroniko in je lektorica Loških
razgledov.
Iz stare Loke je izšel Davorin Karlin (r. 8. novembra 1849), starejši brat
škofa Andreja. Po študiju klasične filolcgije na Dunaju je bil gimnazijski profesor
v Kranju in nato v Ljubljani, kjer je um.rl 2. septembra 1912. Bil je
odličen šolnik in občudovalec starogrške kulture. Sodeloval je v prvih letnikih
Ljubljanskega zvona in objavil med drugim zgodovino kranjske gimnazije.
Virmašan Stane Mihelič (r. 3. februarja 1906) je brat slikarja Franceta.
Po študiju slavistike v Ljubljani je bil gimnazijski profesor v Ljubljani. Po
zadnji vojni je delal v ministrstvu za kulturo in bil nekaj let svetovalec za
slovenske šole na Tržaškem. Sodeloval je pri spisovanju slovenskih čitank,
prikazu slovenske in svetovne književnosti, kot čebelarski strokovnjak pa je
objavil vrsto člankov s to tematiko in napisal knjigo o Antonu Janši. Med
NOB je objavljal vojne reportaže. V Puštalu se je rodil 18. oktobra 1906 France
Jesenovec. Po študiju slavist je deloval kot srednješolski profesor v Ljubljani
in po zacJnji vojni v Brežicah in Celju. Svoje zanimanje je osredotočil na probleme
slovenske slovnice in posamezna narečja, objavil pa je tudi nekaj razprav
slovstvenozgodovinske vsebine. Samonikli drobni članki so raztreseni
v Jeziku in slovstvu ter v Loških razgledih, kjer je izšla tudi njegova študija
o loškem narečju. Puštalec je tudi prirodosloveo Anton Polenec (r. 7. oktobra
1910), dolga leta gimnazijski profesor v Kranju in zdaj ravnatelj Prirodoslovnega
muzeja v Ljubljani. Njegova strokovna žetev je izjemno razsežna in bogata.
Prirejal je srednješolske učbenike za somatolcgijo, živalstvo in botaniko in
zasul mladi rod s popularno-ananstvenimi knjižicami kot so npr.: Kako je nastala
naša zemlja, Izvor človeka. Sprehodi v naravo, Cvetje in živali, Pogovor
z živalmi, Pogledi na živalski svet, Kako so nastala živa bitja, Iz življenja
pajkov. Vrsto samoniklih prispevkov o pajkih je objavil v Proteusu in Loških
razgledih.
Ljudskoprosvetnemu delu izven do-mačega kraja sta se uspešno posvečala
Ivan Cerer in Ivan Dolinar. Cerer (r. 5. maja 1789) je bil v gozdarski službi v
Ilirski Bistrici in zato dober poznavalec razsežnih snežniških gozdov. L. 1825
je vodil prvo jamarsko odpravo v Križno jamo, ki se odpira pod Križno goro
pri Ložu, o kateri je objavil daljši članek v nemščini. Pozneje je bil carinski
uradnik v Trstu, kjer je umrl 15. oktobra 1949. Tu je bil duša našega kultur-
84
nega življenja. Za pesnikom Jovanom Koseškim je prevzel predsedstvo Slav-
Ijanskega društva m postal hkrati urednik Slavljanskega rodoljuba. Tudi
Dolinarja (r. 26. avgusta 1840) je zanesla pot v Trst. Služboval je pri carini
in se kasneje zaposlil pri Delavskem podpornem društvu. Bil je soustanovitelj
tržaškega političnega društva Edinost in nekaj časa urednik njegovega istoimenskega
časnika. Izdajal je šaljivi list Jurij s pušo, založil nekaj slovenskih
knjig in prirejal gledališke igre. Umrl je 6. junija 1886 v Trstu. Lutkarstvu in
glasbi zanj se posveča Ločan Franc Ogrizek (r. 1. septembra 1923), ki piše
glasbo zlasti za predstave mladinskega gledališča v Ljubljani.
Iz Stare Loke je bil doma Lovro Hafner (r. 25. avgusta 1883). Po orglarski
šoli je bil organist v raznih krajih in nazadnje v Preski pri Medvodah,
kjer je umrl 10. junija 1963. Pisal je glasbene članke, zlagal svetne in cerkvene
pesmi in izdal Kitico narodnih pesmi, ki so jih mnogo peli na raznih društvenih
prireditvah. Vinko Cof se je redil 15. novembra 1896 v Dorfarjih. Bil je delavec
in je kmalu po prvi svetovni vojni odšel v Ameriko. V Clevelandu je mnogo
delal v delavskih strokovnih organizacijah ter se udejstvoval kot igralec in
režiser v ondotnih slovenskih društvih.
Slovensko leposlovje so bogatili Ločani Anton Leskovec, Joka Žigon in
Tine Debeljak. Leskovec (r. 4. januarja 1891) je študiral pravo na Dunaju in v
Pragi. Služboval je pri finančni upravi v Mariboru in Radovljici. Napisal je
več tehtnih dram, v katerih je obravnaval pereča vprašanja svoje dobe. Večina
dramskih tekstov je izšla v tisku in so bile uprizorjene v naših gledališčih.
Umrl je še mlad 23. januarja 1930 v Ljubljani. Dramskemu ustvarjanju se je
posvečal Joka Zigon (r. 30. marca 1899), po študiju slavist, dolgoletni ravnatelj
muzejske knjižnice v Ljubljani. Objavil je več dram, sicer pa se kot literarni
zgodovinar ukvarjal s prešernoslovjem. V monografski študiji je prikazal usta-
Dramatik Anton Leskovec Pesnik France Cegnar
85
novitev Slovenske matice. Slavist Debeljak (r. 27. aprila 1903) je bil nekaj
časa srednješolski profesor. UveljavU se je kot pesnik, esejist, literarni kritik,
slovstveni zgodovinar, urednik kulturnih revij in prevajalec zlasti poljskega
leposlovja. Od 1. 1945 biva kot politični iz.seljenec v Buenos Airesu, kjer še
nadalje kulturno deluje.
Na loškem pokopališču je grob pripovednika Matije Malešiča (umrl je 25.
junija 1940), po rodu iz Črnomlja. V Loki je bival zadnja leta življenja kot
okrajni glavar. Pisal je zlasti povesti iz našega kmečkega življenja in podeželskih
mestec ter v slovstvu prvi uporabil motiv sezonskega izseljevanja naših
Prekmurcev. Tu sta tudi pokopana Elizabeta Kremžar (umrla 14. marca 1954)
in Lojze Zupane (umrl 21. septembra 1972). Kremžarjeva je bila učiteljica
uršiilinka. Zlagala je nabožno liriko ter objavljala svoje pesmi tudi v samostojnih
zbirkah. Zupane je nazadnje učiteljeval v Loki. BU je mladinski pripovednik,
ki je tu nadaljeval s pisanjem povesti in pripovedk za mladino.
Loška okolica je dala dva poeta. France Cegnar od Sv. Duha (r. 8. decembra
1826) je bU v poštni službi, najdalj v Trstu, kjer je umrl 14. februarja
1892. Tu je posegal v naše društveno in kulturno življenje. Bil je soustanovitelj
tržaške čitalnice in tržaški deželni poslanec. Zlagal je lirske pesmi, ki
jim je Levstik popravljal jezik in uredil zbirko. Prevajal je tuje ljudske pesmi
ter Schillerjeve drame in balade. Poskušal se je tudi kot pripovednik, potopisec
in kritik. Na Gostečem se je rodil 4. maja 1879 Cvetko Golar. Po nestalnem
življenju se je zasidral v Ljutomeru, kjer je umrl 18. novembra 1965. Bil je
poet prirode, domače grude, pisec novel ter povesti iz življenja kmetov in pastirjev.
Nekaj njegovih veseloiger, ki jih prepleta narodopisna romantika, pogosto
uprizarjajo na podeželskih odrih. Ivan Kalan z Godešiča (r. 15. oktobra
1855) je bil davčni uradnik, nazadnje v Radovljici, kjer je umrl 1. novembra
1901. Bil je eden najmarljivejših in najboljših prevajalcev nemških in po
nemških predlogah francoskih dramskih tekstov svojega časa. Od leta 1867
do smrti je prevedel za čitalnico in dramatično društvo v Ljubljani dvaindvajset
iger, od katerih jih je izšlo v tisku devet.
Po času ena prvih slovenskih igralk in pevk je bila Ločanka Pavla Namre
(r. 18. januarja 1854). Kot prizadevna amaterka je nastopala od 1872 do 1880
na odrih tedanje gledališke Ljubljane. Tu je umrla 22. februarja 1930. Kot
igralec in režiser se je izživljal v Celju nameščenec Ločan Ciril Deheljak (r. 2.
julija 1901). Zaradi protinacisticne dejavnosti je bil zaprt in kot talec 21. maja
1943 ustreljen v Mariboru. V Stari Loki se je rodil cpemi in koncertni tenorist
izjemnega formata Jože Gostič (5. marca 1900). Pel je najprej v ljubljanski
operi, nato je odšel v Zagreb in bil nekaj časa član dunajske opere. Gostoval
je na odrih najimenitnejših oper sirom po Evropi. Umrl je 25. decembra
1963 v Ljubljani in je pokopan na Homcu južno od Kamnika. Iz Puštala je
doma tenorist Polde Polenec (14. novembra 1912), brat prirodoslovca Antona.
Od 1954 do 1962 je bil član sarajevske opere. Dne 20. oktobra 1974 je umrl in
je pokopan v Škof j i Loki.
Loka se ponaša s štirimi odličnimi pravniki. Leta 1684 se je tu rodil Fran
Krištof Bogataj. V Ljubljani je bil vicedomov tajnik, član akademije operozov
in ustanovitelj društva pravnikov. Leta 1710 je tu začel z zasebnimi pravnimi
predavanji. Izdal je dve pravni deli v latinščini. Umrl je neznano kdaj in kje.
Karel Triller (r. 21. aprila 1862) se je posvetil odvetniškemu poklicu. Do 1.
1900 je bival v Tolminu, nato pa v Ljubljani. Kot eden vodilnih in uglednih
86
liberalnih politikov se je udejstvoval v kranjskem deželnem zboru in postal
1. 1912 ljubljanski podžupan. Po razsulu Avstrije je postal član slovenske vlade.
Bil je velik podpornik slovenskih dijakov. Umrl je 20. maja 1926 v Ljubljani,
počiva na starološkem jx)kopališču. Kot pravnik znanstvenik se uveljavlja
Alojzij Finžgar (r. 30. decembra 1902). Od leta 1948 je profesor za civilno in
rodbinsko pravo na ljubljanskem vseučilišču. Napisal je vrsto knjig in razprav
s svojega delovnega področja. Od leta 1957 deluje Peter Kohe (r. 12. maja 1916)
kot profesor za kazensko pravo na ljubljanski pravni fakulteti. Hkrati je vodja
oddelka za kazensko primerjalno pravo v znanstvenem inštitutu za kriminologijo.
Bibliografija njegovih razprav je zelo obsežna.
Nekaj pomembnih pravnikov je dala tudi loška okolica. Dne 12. decembra
1760 se je rodil v Dorfarjih eden največjih pravnikov slovenskega rodu Tomaž
Dolinar. Na dunajskem vseučilišču je predaval cerkveno in rimsko pravo. Bil
je najboljši poznavalec avstrijskega zakonskega prava, o katerem je izdal priročnik,
ki je doživel več izdaj. Slavistom, med drugim tudi Kopitarju, je bil
svetovalec v slovanskih pravnozgodovinskih zadevah. Umrl je 15. februarja 1839
na Dunaju. V Ajmanovem gradu pri Sv. Duhu se je rodil 12. novembra 1839
Oton pl. Detela. Bil je dolga leta deželni poslanec in od 1901 do 1908 kranjski
deželni glavar. Kot agilen član Kmetijske družbe v Ljubjani, ki ji je nekaj
časa tudi predsedoval, je mnogo storil za izboljšanje našega kmetijstva. Starost
je preživel v Ajmanovem gradu in tu umrl 12. marca 1917. Pokopan je v Stari
Loki. Mate Hafner iz Dorfarjev (r. 26. avgusta 1865) se je posvetil notariatu.
stomatolog dr. Jože Rant Pravnik dr. Tomaž Dolinar
87
Pisal je biološke črtice, zbiral metulje in svojo zbirko odstopil ljubljanskemu
muzeju. Zavzemal se je za varstvo prirode in mnogo pripomogel, da se je ustanovil
varstveni narodni park pri sedmerih Triglavskih jezerih. Umrl je 31.
julija 1946 v Ljubljani. V Stari Loki je bU doma Lovro Bogataj (r. 7. avgusta
1889). Opravljal je razne upravne službe in bil med obema vojnama banski
svetnik. Objavljal je članke o upravi Slovenije in o našem cestnem prometu.
I>ne 1. oktobra 1967 je umrl v Ljubljani.
Med Ločani zdravniki izstopajo tri imena. Ludvik Grhec (r. 1805) je prvi
izpričani slovenski okulist. Deloval je v Vipavi in nato do smrti ok. 1. 1880 v
Idriji. Njegova opazovanja kroničnih zastrupitev z živim srebrom so vzbudila
v medicinskih krogih veliko pozornost. Alojzij Homan (r. 16. julija 1863) je bil
okrožni zdravnik v Radečah pri Zidanem mostu, kjer je umrl 13. novembra
1922. Sestavil je slovensko sodnozdravstveno izrazoslovje in napisal nekaj poljudnoznanstvenih
knjig o praktičnem zdravstvu in higieni. Vladimir Guzelj
(r. 19. marca 1898) se je specializiral v kirurgiji in bil od 1945 do zadnjih let
profesor na ljubljanski medicinski fakulteti. Iz svoje ožje stroke objavlja
znanstvene in strokovne članke.
V 17. stoletju se je rodil v Stari Loki zdravnik Janez Frančišek Papler, ki
je znamenitemu medicinskemu pisatelju Marku Grbcu, rojenemu Dolenjcu,
posvetil dve slavilni latinski pesmi. L. 1692 sta izšli v tisku. Staroločan Anton
Bernik (r. 7. junija 1751) je bil zdravnik v Ljubljani, kjer je umrl 6. julija
1817. Na Dunaju je izšlo 1. 1779 njegovo v latinskem jeziku napisano medicinsko
delo, ki je doživelo pozneje še en natisk. Godeščan Jože Rant (r. 15. aprila
1896) se je po študijah v Gradcu, Zagrebu in na Dunaju specializiral v stomatologiji.
Do konca zadnje vojne je opravljal zasebno prakso, od 1945 naprej
pa je bil profesor stomatologije in predstojnik stomatološke klinike v Ljubljani.
Razen medicinskih spisov je prispeval tehtne članke v Lovca in Loške razglede.
Nekateri obravnavajo zobovje in prehrano divjadi. Umrl je 24. junija 1972
v Ljubljani. Slavko Preveč se je rodil 4. junija 1906 na loški železniški postaji
v Starem dvoru. Njegovo področje je bila okulistika. Bil je sotrudnik Zdravniškega
vestnika in njegov zadnji urednik, ko je prenehal zaradi kulturnega
molka med okupacijo. Na poti k partizanom so ga Nemci ubili 24. septembra
1944 v območju Zilc nad Cerknico. Iz Virmaš izhaja Viktor Volčjak (r. 15. septembra
1913). Kot partizanski zdravnik je organiziral znamenito bolnišnico
Franjo na Cerkljanskem.
Vrsta Ločanov si je pridobila ugled z izsledki znanstvenega dela. Ernest
Kramer (r. 4. februarja 1854) je bil po študiju na kmetijski visoki šoli na Dunaju
in doktoratu iz kemije v Heidelbergu docent na tehniški visoki šoli v
Gradcu. L. 1894 je pcstal vodja kmetijsko-kemičnega preizkuševališča v Celovcu
in štiri leta kasneje v Ljubljani, kjer je umrl 21. decembra 1907. Pisal je
knjige in razprave o praktičnem kmetijskem gospodarstvu in bakteriološke
študije. L. 1900 je ustanovil Društvo za pospeševanje obdelovanja Ljubljanskega
barja in pet let nato izdal o njem obsežno monografijo. V gozdarskih
upravnih službah je bil v raznih krajih Slovenije Avgust Guzelj (r. 13. avgusta
1864). Pisal je o oskrbovanju naših gozdov in bil stalen sotrudnik Kmetovalca.
Zaradi bolezni je odšel že 1. 1908 v pokoj. Umrl je 26. septembra 1931 v
Ljubljani. Daleč po svetu je gnala vedoželjnost botanika Frana Jesenka (r. 14.
marca 1875). Po študiju na Dunaju je prakticiral v Parizu in Uppsali na Švedskem.
V Arabiji in ob Nilu je raziskoval puščavsko floro. Pozneje je bil docent
na Dunaju ter nazadnje vseučiliški profesor v Zagrebu in Ljubljani. Pisal
88
je v nemščini botanične razprave. Posebej se je ukvarjal s poskusi križanja
pšenice in rži, iščoč pri tem najustreznejšo zvrst za Slovenijo. Na samotni poti
k Triglavskim jezerom se je smrtno ponesrečil pod Komarčo in po treh dneh
umrl 14. julija 1932 v Ljubljani. Pokopan je v Stari Loki.
Anton Homan (r. 30. junija 1895) se je po študiju montanistike v Leobnu
in Pfibramu na Češkem zaposlil pri rudnikih v Trbovljah, Zagorju, Laškem in
Krapini. L. 1948 je postal direktor Geološkega zavoda Slovenije, od 1949 do
1966 pa je bil profesor za tehnično rudarstvo, rudarsko gospodarstvo in rudarsko
pravo na ljubljanskem vseučilišču. Iz svoje stroke je pisal znanstvene razprave
in strokovne članke ter sodeloval pri raznih tehničnih načrtih. Na Jesenicah
se je zaposlil metalurg Matevž Hajner (r. 2. septembra 1909). V svojih
razpravah piše o avtomatizaciji v železarstvu, o razvoju železarn v svetu in pri
nas, o nalogah slovenskih železarn in posebej o železarni na Jesenicah. Umrl
je 29. maja 1970 in je pokopan v Skofji Loki. Gradbenik po poklicu je Marijan
Masterl (r. 18. novembra 1917). Bolj ali manj v povezavi s svojo stroko piše
o bankah in njih poslovanju ter o gostinstvu in turizmu s posebnim ozirom
na naš visokogorski svet. Jožef Prenner (r. 3. novembra 1780) je bil samostanski
nameščenec v Stični, kjer je ostal do smrti 13. maja 1841. Objavljal je
zgodovinske in narodopisne razprave, opisoval stare kranjske in štajerske plemiške
rodbine in objavil daljši prispevek o Železnikih.
Kar trije Ločani znanstveno delajo pri Slovenski akademiji znanosti in
umetnosti. Milan Sifrer (r. 21. oktobra 1928), po stroki geograf in po specializaciji
v AVurzburgu geomorfolog, obravnava v svojih študijah zlasti obdobje
pleistocena na Slovenskem ter učinke tedanje poledenitve. Franc Leben (r. 4.
Botanik dr. Franc Jcscnko Zgodovinar dr. Pavle Blaznik
89
julija 1928) se kot aktiven speleolog posveča raziskavam kulturnih ostankov v
kraških jamah. Med drugim je preučil svoje prazgodovinske najdbe v jami
Kevdrc na Lubniku. Življenjska pot Pavleta Blaznika (r. 28. junija 1903) je
potekala precej zapleteno. Pred prvo vojno je bil gimnazijski profesor v Celju,
v času okupacije brez službe in nato med dalmatinskimi partizani. Po osvoboditvi
je bil ravnatelj gimnazije v Celju. Zatem je delal v Državnem arhivu
Slovenije, od 1. 1957 pa je član Inštituta za zgodovino pri Slovenski akademiji
znanosti in umetnosti, sedaj v svojstvu znanstvenega svetnika. Uveljavil se je
kot odličen šolnik. 2e s svojo disertacijo Kolonizacija Selške doline pa se je
za vedno zapisal raziskavam loške pokrajine v obdobju freisinškega gospostva.
Roko v roki s profesorjem Planino je več desetletij vodil Muzejsko društvo
in redno sodeluje pri Loških razgledih kot član uredniškega odbora in kot
njegov nepogrešljivi sotrudnik. Vrh njegove znanstvene žetve sta komentirana
izdaja freisinških urbarjev in zajetna knjiga Škofja Loka in loško gospostvo,
ki jo je poklonil rodnemu mestu ob tisočletnem jubileju. Ob sedemdesetletnici
se mu je Loka oddolžila s podelitvijo častnega občanstva.
Pomembno v najširšem jugoslovanskem merilu izstopa osebnost naturaliziranega
Ločana Borisa Ziherla, po rojstvu iz Trsta (r. 1910), kjer je preživel
zgodnje detinsitvo. Po stroki pravnik je profesor za sociologijo na ljubljanskem
vseučilišču in redni član Slovenske akdemije znanosti in umetnosti. Pred drugo
svetovno vojno je v razpravah in člankih obravnaval vprašanja zgodovinskega
materializma. Med NOB je bil na partizanskem ozemlju urednik in dopisnik
naših listov ter je hkrati opravljal odgovorne naloge pri naših najvišjih političnih
forumih. Po zadnji vojni so mu bile poverjene podobne politične funkcije.
V tem času je med drugim napisal več del s področja filozofije in s-ociologije.
Od 1. 1970 je častni občan loške občine. Tudi Branko Berčič (r. 1927 v
Šmalčji vasi na Dolenjskem) je naturaliziran Ločan, Po stroki slavist in bibliotekar
se je zlasti usmerjal v proučevanje pisateljevanja Ivana Tavčarja in delo
drugih loških kulturnih delavcev. Posveča se tudi študiju slovstvene zgodovine
v času reformacije in zgodovine tiska na Slovenskem. Je ustanovitelj in
dolga leta urednik Škofjeloškega prosvetnega lista in Loških razgledov.
Na starološkem pokopališču sta pokopana pravnika Anton Edvard Strahl
in njegov sin Karel Friderik, lastnika starološke graščino, v kateri sta prebila
zadnji del življenja. Anton Edvard se je udejstvoval kot pesnik, prevajalec,
publicist ter zbiralec starin in umetnin. Po rodu iz Novega mesta (r. 1817) je
umrl 26. septembra 1884. Sin Karel se je rodil v Trebnjem na Dolenjskem leta
1850. Nadaljeval je z zbiranjem domačih umetnin in starin ter sestavil dragocen
seznam svoje zbirke. V stalni skrbi za koristi loškega okoliša je pomagal z
nasveti pri poljedelstvu, napeljavi vodovoda in postavitvi ljudskega odra v
Skofji Loki, za katerega je prevajal nemške igre. Umrl je 24. decembra 1929.
Pod vplivom močne propagande za Jugoslavijo, ruske oktobrske revolucije
in vojne naveličanosti se je postavil na čelo upora slovenskih fantov 17. polka
v Judenburgu 12. maja 1918 železniški delavec Anton Hafner z Godešiča (r. 6.
maja 1887). Po dveh dneh so madžarske vojaške enote upor zatrle, nakar je bil
Hafner hkrati s tremi našimi vojaki po prekem sodu ustreljen 16. maja 1918.
Judenburške žrtve počivajo na ljubljanskih Žalah, kamor so 1. 1923 prepeljali
njihove telesne ostanke. L. 1968 je bila na Hafnerjevem rojstnem domu odkrita
spominska plošča.
Med zadnjo vojno so se razen politično vsestransko angažiranega Borisa
Ziherlai med Ločani uveljavili zlasti: v vrstah partizanskih vojaških enot
90
Ivan Franko (r. 31. decembra 1922) kot kom.isar Prešernove brigade, v vrstah
političnih delavcev pa Svetko Kobal (r. 15. decembra 1921) kot prvi sekretar
SKOJ v Škofji Loki ter bratje Kavčiči, France (r. 28. decembra 1922), ki
je bU sekretar mladinskega komiteja za Gorenjsko, Jože (r. 18. aprila 1907), ki
je bil sekretar okrožnega komiteja OF v Kamniku, Niko (r. 7. novembra 1915)
kot član pokrajinskega odbora OF za Gorenjsko, Pavle (r. 28. aprila 1909) kot
prvi sekretar odbora OF v Škofji Loki in Peter (r. 21. avgusta 1908) kot prvi
sekretar občinskega komiteja KP v Škofji Loki. Peter Kavčič je padel 18. marca
1943 pri Breznici pod Lubnikom, Jože Kavčič 15. januarja 1945 pri Zlatem
polju blizu Kamnika.
Daleč viden grad na vzpetini je živa priča bogate preteklosti vsestransko
razgibane Loke, ki ji daje ljudska pesem pomemben pridevek pisanega mesta.
Hkrati je hram žive ustvarjalnosti: v njem je bogat muzej, sedež Muzejskega
društva in uprava redno izhajajočih Loških razgledov, letnega domoznanskega
zbornika v tolikem obsegu in tolikem številu letnikov, kot jih ne premore
noben drug kraj na Slovenskem.
Filozof in sociolog Dori.s Zihcrl
91
Levo: Rojstni kraji s številom opisanih pomembnih rojakov. — oesno: Rojstni kraji v Skofji Loki
in Stari Loki pokopanih slovenskih javnih delavcev, ki niso domačini
Kraji, kjer so pokopani pomembni Ločani in okoličani
92
Z u s a m m e n f a s s u n g
BEDEUTENDE P E R S O N L I C H K E I T E N AUS SKOFJA LOKA UND SEINER
NACHBARSCHAFT
Der Artikel behandelt den namhaften Beitrag, den iiber 80 Landsleute aus
Skofja Loka zur slo\venischen Kultur und Wissenschaft durch Jahrhunderte bis auf
den heutigen Tag geleistet haben. Unter ihnen zeichnen sich besonders KUnstler aus,
die ihre Tiitigkeit in ganz Slowenien ausubten. Uberdies kann Skofja Loka als das
slowenische Barbizon bezeichnet werden, wohin Kunstschaffende seit den Anfangen
des Impressionismus pilgern, um hier Anregungen zu suchen und zu finden. Einzelne
Maler, Sanger, Juristen und Naturforscher waren fern von der Heimat in der Fremde
schopferisch tatig. Unter den noch Lebenden sind mehrere Mitglieder und wissenschaftliche
Mitarbeiter der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Kunste
und Professoren der Universitat Ljubljana zu verzeichnen. Von der jetzigen kulturellen
Schopferkraft Skofja Lokaš zeugen sein reichhaltiges Museum und der Musealverein,
welcher sein heimatkundliches Jahrbuch — eben die Loški razgledi — in
solchem Umfang und schon so hoher Zahl seiner Jahrgange herauszugeben vermoche,
wie bisher kein anderer Ort in Slowenien.
93