Mitos kot način prisotnosti forme v pesniški umetnosti
VALENTIN KALAN
sophia de klčptei pardgoisa mythois (Pind. N. 7. 22)
"L'art nous trompe en sčduisant par des fables."1 ^
POVZETEK
R. Zimmerman je v svoji Geschichte derAesthetik (1858) zapisal, daje "forma princip antične umetnosti", medtem ko M.Fuhrmann začenja svojo interpretacijo Aristotelove teorije literature s stavkom : "Die aristotelische Poetik ist eine Gattungspoetik". Izhodišče te razprave, v kateri bomo skušali pomiriti ti dve disparalni lezi, je razumevanje koncepta mimesis kot predstavljanje forme, občega, ideala (morphe, katholou), v njegovi lepoti in sub Umnosti (epieikeia, paradeigma). Obče, univerzalno v besedni umetnosti pa je mitos, kije po Aristotelovih besedah duša, tj. formalni in s tem notranji urejevalni princip umetniškega dela. Skozi teorijo ustvarjalnosti kot produkcije in oblikovanja dobi pojem forme nov pomen: forma pesniških zvrsti, kijih obravnava Poetika, ni nič več transcendentna lepota kot ideja (Platon), temveč je forma zdaj notranja organizacija oz. struktura umetnine. Univerzalnost, občečloveška veljavnost pesniške reprezentacije se ustvari s pesniškimi postopki naracije. Ker je mitos pesniška reprezentacija človeške dejavnosti (praxis), kije človekovo bistvo, ima vzpostavljanje pravil za kompozicijo zgodbe tudi svojo etično razsežnost. S teorijo mitosa pa Aristotelova filozofija umetnosti postane tudi teorija umetniške fikcije in umetniške iluzije kot modusa bivanja pesniške resnice.
ABSTRACT
MYTHOS AS MODE OF THE PRESENCE OF FORM IN L1TERA TURE
R. Zimmermann wrote in his History of Aesthetics (1858), that" form is the principle of ancient art", whereas M. Fuhrmann begins his interpretation of Aristotle's theory of
*) Ta članek, kije bil v angleški verziji že objavljen v Filozofskem vestniku (XII/1991 fit.l, str. 80-108), je drugi del obsežnejše analize Aristotelove Poetike z naslovom Aristotelova apologija resnice v umetnosti, katere prvi del "Aristotelova teorija umetnostnega predstavljanja - mimesis" je bil objavljen v reviji Primerjalna književnost (14/1991 št. 2, str. 1-22).
1) Cit. po H. Fournier, Les verbes "dire" en grec ancien (Paris 1946), str.216; "Art beguiles and cheats with its tales" (prev. Bowra).
literature with the statement: "Aristotelian poetics is " eine Gattungspoetik"". The presupposition of this article, in which we shall try to reconcile these two disparate assumptions, is an understanding of the concept of mimesis as representation ofform, the universal and ideal (morphe, katholou) in their beauty and sublimity (epieikeia, paradeigma). The universality of the literary art is mythos, which is "like the soul" i. e. the formal and in such way the inner organising principle of a work of art. Through the theory of creativity as production and fashioning, the concept of form gains a new meaning: the form of the poetical genres, treated in Poetics, is thus no longer the transcendent beauty as idea (Plato), but rather the disposition, the inner organisation and structure of the very works of art. The universality and validity of the poetical representation is established through the style of literary narrative. As the poetical mythos is a representation of human activity (praxis), which is an essential characteristic of human being therefore the exposition of rules for the composition of story assumes a genuine ethical dimension. Through the theory of mythos the Aristotelian philosophy of art becomes a theory of artistic fiction and illusion as a mode of existence of the poetical truth.
To razpravljanje o mimesis pa ne sme zakriti dejstva, da je po Aristotelu bistvo pesništva mythos in ne mimesis. Kakor bomo videli, je mitos v literaturi besedna prezentacija občega, forme, enosti, enotnosti. Da bi prišli do obravnave mitosa, je treba vprašanje resnice umetnosti začeti pri sami Aristotelovi obravnavi besedne umetnosti ne pa ostajati pri likovnih analogijah. Razprava o mitosu v literaturi bo imela tri dele:
1)	mitos kot eksplikacije pesniških univerzalij, občosti;
2)	mitos kot iluzija oz.fikcija ("laž");
3)	mitos kot naracija (pripoved) ter Aristotelova teorija metafore.
Vprašanje o bistvu pesniške umetnosti bomo tako zastavili ob proučevanju jezikovnih, literarnih umetnin, tj. epa in drame, se pravi komedije in tragedije. V analizi bomo zanemarili dejstvo, da trago(i)dia (kozlovska pesem, žaloigra) ni samo besedna umetnina, kar velja tudi za komo(i)dia (vesela igra, šaloigra) in epopoiia (epsko pesništvo). Prav tako bomo dali v oklepaj dejstvo, da klasična grščina ni poznala izraza za jezik, čeprav ima cel niz izrazov za besedne oz. jezikovne fenomene: glotta, phonč, 16gos, dišlektos, hermenefa, phčme, mythos, phšsis, phštis, 16xis, čpos, rhema, rhesis, idfoma, 6noma, grdmma, ainos, alnigma, phrdsis; pa še audč, akoč, boč, prosegorfa, kategorfa, euangelfa, kdrygma, tčnos, gerys, phth6ngos, ps6phos.2^
Izhajajmo ponovno od 4. poglavja Poetike, kjer je človek določen kot bitje, ki je mimetikdtaton (1448b 7):3-1 najbolj mimetično smo rekli zgoraj, sedaj bomo rekli tudi najbolj sposobno izražanja in predstavljanja. Toda človeka zmožnost za izražanje, predočevanje in predstavljanje ne zadeva samo gibov in kretenj (plesa) in pesmi, temveč tudi jezik oz. govor: to presenetljivo tezo najdemo v Aristotelovi "Retoriki": he phoni pdnton mimetikdtaton tdn morion hemin ... "Izmed vseh naših organov in zmožnosti je glas oz. govor najbolj primeren za izražanje in predstavljanje" (Rh. Ill 1,1404a 21-22).
2)	Prim, še H. Fournier (1946), 4žme partie: "Noms de la parole", ib. str. 211-227.
3)	Ta določitev človeka spada med idiografska določila človeka, kakršna so še npr. človek je "živo bitje, ki se smeje", človek je "pokončno živo bitje" ipd., medtem ko je za aristotelizem stroga ontološka definicija človeka ta, da je človek z6on l6gon dehon (animal rationale) oz. z6on politik6n (animal sociale).
Da pa bi videli vlogo jezika v besedni umetnosti, je treba izpostaviti nekatere aspekte Aristotelove teorije tragedije, in sicer tiste, ki bodo poleg jezikovnega aspekta dali videti tudi "formalne" komponente besedne umetnosti. V aristotelski optiki forma, ki jo predstavlja umetniško delo, ni z dialektiko vzpostavljena transcendentna forma, temveč je umetniško delo in umetniška dejavnost, opazovana glede na njen avtonomen proces produkcije. Namesto teorije idej dobimo teorijo žanrov oz. umetnostnih zvrsti. Splošno znana je in communis opinio je postala Aristotelova določitev tragedije kot "mimesisprdxeos spoudalas kai telelas megethos echoiises...", "predstavitev resnobnega in v sebi dovršenega dejanja, ki ima primeren obseg..." (c. 6,1449b 24-5). V tej definiciji tragedije, ki je nismo citirali v celoti, mitos ni omenjen, ker je predpostavljen in celo definiran. Ob naštevanju šestih delov tragedije Aristotel ponovno reče, daje tragedija "prdxeos mimesis", "izvedba nekega dejanja", "predstavitev nekega dclovanja"(ib. 1449b 36)4). Nato razlaga posamezne "dele", komponente tragedije, ki jih je šest: mitos, značaji, misel, jezik, uglasbitev, mizanscena (c. 6,1450a 9-10), ter ob tem prvič definira mitos kot "predstavitev delovanja: čstin di tes mčn prdxeos ho mythos he mimesis - "mitos pa je prikaz dejanja" (ib. 1450a 3-4). Razlika med definicijo tragedije in določitvijo mitosa je samo v tem, da je v definiciji tragedije beseda praxis rabljena brez člena, v definiciji mita pa je praxis rabljen s členom, kar pomeni, da je mitos vedno pripoved o določenem dejanju, prikaz nekega določenega poteka dogodkov - mitos je konkretna življenjska zgodba. S tega aspekta bi tedaj definicijo tragedije lahko brali tudi takole: tragedija je mitos, resnoben in v sebi dovršen, s primernim obsegom... Iz te osnovne definicije so nato tako rekoč deducirani osnovni "nujni" deli tragedije: mitos, značaji, govor ali jezik ali "libretto"5\ mišljenje oz. miselnost, glasba ali uglasbitev ali melodija \ gledališka mizanscena (ho tes čpseos kčsmos oz. ops is, 1449b 32-33)7)(c. 6,1450a 8-11). Komponente tragedije so vzpostavljene na eni strani po kriteriju, ki ga terja koncept predstavljanja, mimesis, na drugi strani pa z vidika bistva pesništva. Po kriterijih razvrščanja mimetičnih produktov, ki so bili predloženi v poglavjih 1 do 3, je mogoče ta seznam delov ali elementov takole razporediti:
a)	dva dela, ki sta "sredstvi" ali rajši medij predstavljanja (hois oz. en hois, 1448a 25): govor in skladanje glasbe;
b)	en del, ki pomeni "način" (hds) predstavljanja: to je gledališka uprizoritev;
c)	trije deli, ki zadevajo "predmet" oz."predmete" predstavljanja (hd): mit, značaji in misel.8'To ponavljanje še preveč znane klasifikacije delov tragedije lahko služi temu,
4)	V tem prevodu sledimo predlogu A. Neschke-Hentschke (1979), str. 86sl., ki govori o "Auffiihrung einer Handlung", "Darstellung einer Handlung".
5)	H. Fournier (1946), str. 227
6)	Za glasbo v besedni umetnosti Aristotel uporablja tri izraze: harmoma (soglasje, blagoglasje, skladba, pesem harmonija), melos (lirična pesem, napev, melodija, žalostinka) in melopoiia (skladanje, uglasbitev pesmi, glasba). Ne uporablja pa Aristotel v Poetiki gr. besede melo(i)di'a (pesem, petje, uspavanka, petje ob spremljavi, lirično pesništvo). Zanimivo je, da se je ravno "melodija" vsilila kot termin v "Poetiki".
7)	Pri Dupont-Rocovi in I^allotu (1980) prevedeno kot "Porganisation du spectacle"; Prevod s "spektakel" se mi zdi neumesten, ker je "spektakel" speciflka določenega pogleda na rimsko gledališče. Pri Aristotelu 6psis meri ravno na uprizoritev kot komponento tragiške predstave.
8)	Prim, o teh delih še R. Ingarden (1978), str.36 in B. Kante (1980), str. 44. Strukturo tragedije lahko ponazorimo z naslednjo tabelo, ki jo povzemamo po Dupont-Rocovi in Lallotu (1980), str. 200:
Criteres	OBJETS	MOYENS	MODE
	(ha)	(en hois)	(hos)
	histoire	expression	
Parties	caractires	composition du	spectacle
	pens^e	chant	
da v teh opredelitvah ne moremo uporabljati izraz "posnemanje", če nočemo "pogoltniti" naslednjega absurda: tragedija je posnetek dejanja (1), predmet, ki ga tragedija posnema, je mit (2), mit je posnetek dejanja (3). Če ne sprejmemo preproste ugotovitve, daje tragedija mitos kot ubeseditev dejanja, pridemo do teze, daje tragedija posnetek nekega objekta, ki je sam spet posnetek nekega drugega objekta. Drugače rečeno: ta nesmisel je razrešen, brž ko mimesis razumemo kot predstavljanja, uprizarjanje.
Rekli smo, daje mitos definiran z istimi elementi kakor tragedija. Toda to ni edina ekvivokacija v definiciji tragedije. Mit je opredeljen še kot "synthesis ton pragmčton", "povezava dogodkov" (c. 6, 50a ali systasis ton pragmčton, "skladanje, zlaganje, sestavljanje dogodkov" (c. 7,1450b 22 in 1450a 32).1<J-) Aristotel govori tudi o systasis tou mythou, "sestavljanje pripovedi, spletanje zgodbe, sestav zgodbe" (c. 10, 1452a 19).11^ Nastopa torej svojstven paralelizem zgodbe, mita in dogodkov oziroma dejanja, paralelizem, v katerem pa mora analiza preprečiti mešanje ravni. Tragiška predstavitev dovršene praxis se z vidika pesniške umetnosti prikazuje kot zmožnost sestavljati zgodbe, ki bodo prepričljive etc. Mit je ubeseditev dejanja12-1 in sistematična ureditev dogodkov. Ta homologija med termini mitos in praxis pa ima svojo etično razsežnost.
S tem da njen mitos prikazuje človeško praxis, tragedija posega v samo žarišče človekove etične problematike, tako da gledališče ni bilo slučajno v ospredju razprav o "moralni" problematiki lepe književnosti. Človeško praxis je pri tem treba vzeti v strogem antropološkem smislu: praxis je človekova specifika, saj je izmed vseh živih bitij samo človek izvor, začetek oz. princip dejanj določene vrste (arehč praxe6n tinon) (Ethica Eudemia B 6,1222b 18-22), medtem ko za otroke in za druga živa bitja po Aristotelu ne moremo reči, da delujejo (pršttein) (Ibid., B (II) 7,1224a 28-9).
Ne da bi se spuščali v izredno razvejano diskusijo o človeškem ravnanju, naj na kratko pogledamo, kakšna je razlika v optiki etike in poetike, kadar gre za človeško praxis. Razliko med teoretskim, "realističnim" ter estetskim, "umetniškim" pristopom k vprašanju prakse ustvarja posredniški medij, ki je mimesis. Etika proučuje ljudi z določenimi značaji in vrlinami, ki izvršujejo takšna ali drugačna dejanja. Pesniška mimesis vztraja pri prikazovanju dejanj in dogodkov, medtem ko značaji, vrline in misli pridejo zraven tako rekoč sekundarno. Etična teorija je "moraliziranje", poetika ravno ne sme biti "moraliziranje". Paralelizem etike in poetike je obrnjen, med etiko in poetiko je glede odnosa do človeške prakse takšno razmerje kakor med analizo in sintezo, s tem da ni nujno etika zastopnik analize poetika pa sinteze. Ne da bi skušali podati vse implikacije tega problemskega stanja, naj opozorimo le še na to, da v Aristotelovi optiki poetika dobiva status če ne določene antropologije, pa vsaj humanizma.1^ Zato je razumljivo, zakaj je v ospredju Aristotelove poetike teorija mitosa oz. teorija pesniške naracije. Mitos je bistvo tragedije, ker je prikazovanje "ne človeka, temveč delovanja in življenja" (prdxeos kal biou) (c. 6,1450a 17-8). Seveda pa pri tem ne gre za prakso kar
9)	Gantar "zgradba dogodkov".
10)	Gantar "zaplet dejanja", Bywater "combination of incidents"; "le systeme des fails" (Dupont-Roc -Lallot).
11)	Za ta mesta prim. H. Bonitz, Index Aristotelicus, s. v. mythos, col. 475b 47 do 476a 28; systasis je na tern mestu pri Gantarju prevedena perifrastično kot "zgradba dejanja" (?).
12)	Dupont-Roc - I-allot (1980), str. 219: mitje "la mise en texte de Taction".
13)	O tem, kako si v modernih humanističnih vedah vprašanje o človeku zastavljata biologija in beletristika, prim. O. Marquard, Apologie des Zufalligen (Stuttgart: Reclam 1986), str. 66 Paralelizem etike in poetike Dupont-Rocova in I .allot ponazorita z naslednjo skico (o. c. str. 199):
tako, temveč za delovanje, ki uspeva ali ne uspeva, ki se posreči ali ponesreči, za prakso, ki "prehaja iz sreče v nesrečo ali obratno" (c. 7, 1451a 12-15). Tragiški mitos je prikazovanje človeških peripetij, natančneje mitos je prikaz prehajanja (metabasis, metabolč) skozi takšne peripetije.
Kakor je dejavnost človekov telos (ib. 1450a 18), tako so tragiške zgodbe oz. mitos smoter (telos) tragedije (ib. 1450a 22). Po poznanih Aristotelovih besedah je mitos prvi in najpomembnejši element tragedije (c. 7,1450b 23), je torej "princip, tako rekoč duša tragedije" (c. 6, 1450a 38), značaji (ethe), ki so prvenstveno vprašanje etike, so na drugem mestu: ethos ima v poetiki sekundaren pomen. Razmerje med mitom in značaji Aristotel ponazori s primerom slikarstva: "Tudi če bi nek slikar na sliko nanesel najlepše barve (phšrmakoi), toda vsevprek (chyden), pa ne bi očaral v enaki meri kakor v primeru, da bi podobo narisal s kredo" (leukographčsas eikčna) (c. 6,1450b 1- 2).
Ne da bi se spuščali v zanimivo vprašanje Aristotelove ocene Polignotovega in Zevksisovega slikarstva14^ naj samo opomnimo na strogo homologijo med likovnimi elementi slikarske podobe in med elementi tragedije - ut pietura poesis. Človeški značaji so kakor barve in značaji so v takšnem razmerju do mitosa kakor barve nasproti podobi. Tako podoba kakor mitos sta rezultat neke "sinteze", ki premaga razpršenost1^1. Skozi primerjavo med mitom in dušo, med mitom in podobo pa je mogoče videti še druge stvari. Duša je v Aristotelovi teoriji substance na ravni forme, duša je forma živega bitja. Mitos je tedaj forma pesniškega dela, imenovanega tragedija, in tragiška mimesis je predstavitev forme v mitosu. Duša predstavlja za živo bitje nek "oživljajoč" princip, tako da živo bitje brez duše ni več živo bitje, "razen po homonimiji" (De Partibus Animalium, A1,640b 22 do 641a 21). Duša je urejevalni princip živega organizma: na analogen način je mitos kot "duša" umetnine organski, formalni princip, ki organizira ostalih pet delov tragedije - torej ne le značaje - v enoto in celoto. Metafora o mitosu kot duše pa ima še posebno etično razsežnost. Ker so bistvo tragedije človeška dejanja, se skozi tragiški mitos kažejo bistvene človeške možnosti. In kaj je v aristotelski optiki bistvo človeka: to je njegova duša. In kaj je duša? Duša ni nič drugega kakor niz življenjskih funkcij. Kaj je človekovo bistvo kot forma (morphč), tega ne moremo presojati po obliki in barvi, saj se po zunanji formi mrtvec ne razlikuje od živečega človeka. Zato Aristotel oporeka Demokritovi tezi, da je "človek tisto, kar vsi vemo, da je" (dnthropds estin hd pdntes
red realnosti, ki ga proučuje etika
(1) des GENS douds de CARACTERES et de PENSČE
(2)
accomplissent une ACTION
red poetike
manifestant neccssairemcnt CARACTERES et PENSČE
(3)
par des PERSONNAGES AGISSANTS (2)
une HISTOIRE est mise en action
14)	O tem je zelo izčrpen in dokumentiran prikaz pri M. Kuzmiču (1912), str. 106-9 in 141-3.
15)	Prim, o tem E. Martineau (1976), str. 446.
Idmen) (fr. 165), kajti človek brez duše se tako imenuje le po ekvivokaciji16-1: bitje brez duše je kakor okamnela Nioba.
Na analogijo med umetnino in živim bitjem se bomo še povrnili: že sedaj pa lahko rečemo, da umetniško delo pač ni konkretna celota, synolon, kakor živo bitje, vendar pa je neka celota, hčlon.
Preden nadaljujemo z obravnavo Aristotelove teorije mita v optiki vprašanja o bistvu umetnosti, naj dodamo še kratko terminološko pojasnilo besede mylhos. Ta beseda po Chantrainu nima jasne etimologije: "Po Ficku, Curtiusu, Walde-Pokornyju ... Frisk misli, da je mythos ljudski in ekspresiven izraz, dobljen z onomatopoijo my s pripono -thos, ki ne bi presenečala... Toda pomen besede, od najstarejših besedil, ni v prid te hipoteze"17^. F. Bezlaj omenja besedo mythos ob razlagi besede "misel", ki^je sorodna z litavskim glagolom mausti "želeti", gotskim maudjan "spominjati" itd.18), Doklerjev slovar pa navaja naslednje pomene: beseda, govor, izrek, pripoved, zgodba, poročilo; pogovor, razgovor, razmišljanje, misel, sklep, naklep, svet, zapoved, ukaz; izmišljena povest, govorica, vest, basen, pravljica, bajka; pri-, dogodek, zgodovina, predmet govora, stvar.
Pomeni v Liddell-Scott-Jonesu, A Greek-English Lexicon: 1.1. word, speech; 2. public speech, plea; 3. conversation, 4. thing said, fact, matter, threat, command, counsel, advice, 5. thing thought, unspoken word, purpose, design; 6. saying, 7. talk, rumour, report, message, II. 1. tale, story, narrative (without distinction of true or false), 2. fiction, 3. legend, myth, 4. professed work of fiction, chidrens's story, fable, 5. plot.
Za razliko od epos-a, ki pomeni besedo v njenem abstraktnem in materialnem aspektu, pomeni mythos govor v njegovem nedoločenem aspektu kot misel, ki se izraža, kot "notranji govor".19 V Aristotelovi poetiki ima predvsem naslednje štiri pomene: story, plot, intrigue, narrative.
Ce smo že na ravni analize mimesis ugotavljali, da je umetniško predstavljanje ponazarjanje forme, predstavitev paradigme, ki je nekaj enotnega in univerzalnega, tedaj je ta aspekt umetnosti še bolj opazen v besedni umetnosti.
16)	V tem razmišljanju samo parafraziramo Aristotelove ideje iz I. knjige njegovega spisa "O delih živih bitij": "Če bi govorili o postelji in neki drugi stvari takšne vrste, bi rajši poskušali določiti obliko (etdos) postelje kakor pa njeno materijo (npr. bron ali les)... Narava po svoji formi (he katd tin morphin physin) je bolj pomembna kakor snovna narava. Če pa tedaj izmed živih bitij in njihovih organov vsako posamezno biva s pomočjo svoje oblike ali barve (t6 schčmati kai t6 chrbmati), bi mogel Demokrit imeti prav, saj se zdi, daje takole mislil. Vsekakor trdi, daje vsakomur jasno, kaj je človek po svoji formi (hoton ti ten morphbi einai anlhropos), saj je razpoznaven po svoji obliki in svoji barvi. Vendar pa ima tudi mrtvo telo taisti izgled svoje oblike (tin autčn toO schematos morphin), a vendarle ni človek. Prav tako je nemogoče, da bi bila kakorkoli že izoblikovana roka, recimo bronasta ali lesena, res roka, razen po imenu, kakor npr. naslikan zdravnik, saj nebo mogla opravljati svoje dejavnosti... Čepa je forma živega bitja duša ali del duše ali nekaj, kar ne biva brez duše - saj z odhodom duše živo bitje ne obstaja več, a tudi noben izmed delov živega bitja ne ostaja več isti, izvzemši seveda čisto obliko, prav kakor mitična bitja, ki so okamnela (ta mytheudmena lithousthai) - če je torej to tako, tedaj bi bila naloga prirodnega Filozofa, da razpravlja o duši in jo razpoznava..." (PA, A 1,640b 23-25,28 do 41a2 in 641a 17-21).
17)	P. Chantraine, Dictionnaire dtymol.... (1968), str. 719a.
18)	Fr. Bezlaj, Etimološki slovar sloven, jez. II (1982), s. v. misel. Tudi po M. Vasmeijevem slovaiju Etimologičeskij slovar russkogo jazyka (1971), III, str. 25, so slovanske besede misliti in misel sorodne z grškim mythos in mytheomai. Če vzamemo hipotezo onomatopoije "reči my (mu)", "delati mm (my)", tedaj ima beseda mythos ekspresivno moč v smislu Kolleijeve mimesis kot ekspresije. Zato se Friskova etimologija lahko zagovarja tudi na ravni smisla, čeravno so takšne razlage bolj na ravni glotogeneze kakor pa etimologije.
19)	Prim. H. Fournier, Les verbes "dire"... (1946), str. 211-5.
Ker je tragedija oz. ker je mitos predstavitev človeškega delovanja, zato se poetika srečuje z etiko, pa tudi s politiko in retoriko. Toda človeška dejanja in dela so tudi predmet zgodovinopisja. Zato se Aristoteles na dveh mestih "Poetike" loteva vprašanja razmerja med lepo književnostjo (pofesis) in zgodovinopisjem (historfa) (c. 9 init. in c. 23. init.). Ne da bi se spuščali v precej kompleksno vprašanje Aristotelove teorije zgodovine,20^ naj opomnimo, da Aristotelova tematizacija zgodovinopisja v "Poetiki" ni nekaj slučajnega, temveč je motivirana s tem, da je človeška praxis skupna tema obeh pristopov. Poznana teza Aristotelove diskusije je, da pesništvo opisuje in razlaga prej občečloveške resnice (tč kathdlou),21) medtem ko pa zgodovinopisje, recimo "kronika", prikazuje "pripetljaje in dogodke, ki zadevajo človeka kot posameznika (ta kath 'hčkaston), npr. kaj je Alkibiades storil ali kaj je pretrpel (c. 9,1451b 7-11). Zato je pesništvo ob primerjavi z zgodovinopisjem ne le nekaj bolj filozofskega in teoretsko več vrednega (philosophdteron), temveč tudi nekaj resnejšega (spoudaioteron) (ib. 51b 5-6). Ta vrednota pesništva je ravno v njegovi univerzalnosti. Tako ob obravnavi mitosa Aristotel postavi daljnosežno tezo o univerzalnosti v umetnosti. Pesništvo je blizu "filozofije" s tem, da izpostavlja, eksponira, prezentira "umetniške občosti", "pesniške univerzalije".23^
Kako Aristotel definira pesniške univerzalije? Obče oz. univerzalno v umetnosti je to, da se človeku določenih lastnosti (poios) dogaja, da "neke določene stvari" (poia čtta) govori ali dela v skladu z verjetnostjo ali v skladu z nujnostjo" (čstin dč kathdlou min, tdipoloi tč poia atta symbalnei ligein i prčttein katč td eikds i to anankaion) (c. 9. 1451b 8-9).24-1 V pesništvu je torej odločilna kvalitativna in s tem bistvena opredeljenost dogajanja, saj je kategorija kvalitete (t6 poion) na ravni forme. Ta aspekt daje Aristotelovi apologiji umetnosti novo razsežnost: umetnost ima opraviti z bistvom človekovega bivanja, s "formalno" določenostjo njegovega življenja. Kategorije nujnosti in verjetnosti pa dajejo poetičnim stvaritvam status, ki sicer pripada znanstvenim izjavam: eikos je to, kar se dogaja večinoma (hos epi t& poly) (Analitica priora B 27, 70a 5sl.), medtem ko je anankaion tisto, kar se ne more dogajati drugače, kar se vedno dogaja na isti način (De generatione et corruptione, Bil, 337a 35) in kar je prikazano po nujnosti, ki je značilna za znanstveno dokazovanje (Metaph. Delta (V) S).25^ Toda za razliko od znanstvene oz. "filozofske" občosti pesniško obče nima statusa realne eksistence, temveč je "realni" domet občega v pesništvu nekako nevtraliziran, suspendiran, s tem da je odločilna interpelacijska funkcija umetnine, njena prepričljivost za recipienta - bralca, gledalca, poslušalca, ali kakor pravi Aristotel: "pesnikov posel ni v tem, da opisuje pretekle dogodke, temveč dogodke takšne vrste, kakršni bi se v določenih razmerah mogli zgoditi ali glede na verjetnost ali po nujnosti" (c. 9, 1451 a 36-38). Pesnik je torej pesnik kot "kreator" mitov (poietis ton mython, c. 9,1451b 27). S
20)	Cf. K. v. Fritz (1962) in R. Weil (1965); nekaj o tem V. Kalan (1974) Tukididovo zgodovinsko mišljenje (1974), str. 182-189 (diss., tipkopis).
21)	Liddell-Scott-Jones, s. v. kutholou - "universal truths".
22)	Možno bi bilo razpravljati o razliki med ta kath'hekaston in ta kath'he kasta - slednji izraz E. de Strycker prevaja kot "les choses prises une i une", v: Aristotle on Dialectics, The Topics, ed. G. E. L. Owen, (Oxford 1986) str.lSOsl.
23)	Ta izraz uveljavlja N. Gulley (1979), str. 171: "literary univereals": prim, tudi Beardsley, History of Aesthetics (1969), str. 21.
24)	Butcherjev prevod: "By the universal I mean how a person of given character will on occasion speak or act, according to the law of probability or necessity...".
25)	Prim. H. Bonitz, Index Aristotelicus, s. v. anankaion, kjer govori o nujnem kot concludendi necessitas.
tem je odprta pot k razumevanju pesništva kot "Akcije".26^ Tudi kadar pesnik "obdeluje" (poiein) pretekle dogodke, bo njegovo prikazovanje na ravni umetnosti samo tedaj, kadar bo te dogodke prikazal po "zakonitosti" verjetnosti (c. 9,1451b 30-32).27)
Z mitosom dosegamo bistvo besedne umetnine. Prevod besede mythos s "fabula" je detraktiven, saj je mitos treba razumeti predvsem kot smiselno enotnost delovanja in s tem poteka dogodkov.28^ Če je bistvo pesništva v občosti, kaj je tedaj občost v najvišji pesniški zvrsti, v tragediji, kaj je tedaj občost tragiškega mitosa? Kakor je obče ali univerzalno vedno neka enota (hen), tako se bo občost mita kazala skozi enotnost mila: kakor je vsaka enotnost neka celota, tako se bo univerzalnost mita kazala skozi določitev celovitosti mitosa, saj je enotnost neka celovitost (hendtes holčtes) (Metaph. Delta (V) 26,1023b 36).29)
Pesništvo se dvigne na nivo univerzalij s tem, da pesniški mitos prikazuje nujne ali verjetne odnose med dejanji in značaji. Pesniško prikazano dejanje ni "senca sence", temveč tako rekoč paradigma, vzorec in eidos človeškega delovanja. Na prvi pogled pa je presenetljivo, da razsežnost univerzalnosti prej dosega komedija kakor tragedija: komik Krates je prvi začel ustvarjati splošne mite, "mite splošnega značaja" (Gantar) (kathdlou poiein ... mythous) (c. 5, 1449b 7-8). Tisto, čemur z obrabljenim toposom pravimo "občečloveški" značaj komedije, je v tem, da komedija prikazuje človeško delovanje in ravnanje, ne da bi "osebam" dajala imena in jih s tem individualizirala oz. identificirala: identifikacijski mehanizmi se ne razpršijo, dasiravno komične osebe nimajo lastnih imen. Skratka, za Aristotela je komedija bolj jasen zgled za občost, univerzalnost pesništva kakor pa tragedija (Po. c. 9,1451b 12sl.).30^
Drugi moment občosti pesništva je v miselnosti, misli oz. mišljenju (didnoia), ki vključuje dokazovanje nečesa, izražanje sentenc ali gnom (Po. c. 6, 1450a 6-7): v "Retoriki" je gnoma definirana kot splošna maksima o človeškem delovanju. Maksima je izjava, ki ima za človekovo praktično mišljenje taisto mesto, kakršnega v silogistiki oz. apodiktiki zavzemata ali sklep ali prvi principi. Skratka: gnoma je "univerzalna izjava na področju delovanja" (apdphansis... kathdlou ...peri hdson haiprdxeis ...) (Rh. B (II) 21, 1394a 21-25).31)
Pesniška misel se manifestira v govoru, ki v svojem praktičnem aspektu vedno pomeni dokazovanje, da je nekaj tako ali da ni tako, ali pa je pesniški govor izrekanje nekega "občega uvida", "univerzalnega spoznanja" (kathdlou ti) (c. 6,1450b 12-14). Te vrste splošnosti v besedni umetnosti tematizirata politična znanosti in retorična umetnost (ib. 50b 6). Jezik kot govorica (lčksis, c. 6,1450b 13-4) je izražanje misli v besedah. Ker pa se misel v vseh teh treh aspektih, kot gnoma, kot predmet retorike in politike ter kot neke vrste občost, manifestira z govorjenjem, je obče tudi na delu v govoru, logosu, v dejavnosti govorcev; še več: funkcija govora je ravno v tem, da obče, idejo napravi dojemljivo oz. opazno. Od tod znamenit Aristotelov vzklik: "Kaj bi sploh moglo biti delo
26)	O tem vidiku pesištva prim, zlasti R. Ingardcn (1978), str. 41sl. ter N. Gulley (1979), str. 169.
27)	genomena poiein - je pravzaprav oksimoron: kako naj "ustvaijamo" to, kar se je že zgodilo; prim, o tem R. Ingardcn, ibid., str. 41 in 46.
28)	Prim. E. Grassi (1962), str. 135sl.
29)	O tem M. Kuzmič (1912), str. 146sl.
30)	Presenetljivo je, da to dobro vidi in opiše že M. Kuzmič (1912), str. 125sl in 149. D. W. Lucas je tudi opazil, da je za Aristotela komedija boljša ilustracija za katarzični učinek literature kakor tragedija: prim. D. W. Lucas (1990), str. 288-9.
31)	Prim. V. Kalan, Tukididovo zgodovinsko mišljenje (1974), str. 184-5 (diss.,tipkopis).
govorca, če bi se določena forma manifestirala tudi brez posredovanja njegove besede" (el phainoito he idia kai mi dia tod Idgou) (c. 19, 1456b 7-8).32^ Teoretski element v govoru pa je metafora.
V	ccloti vzeto je pesništvo neko vzpostavljanje občega, univerzalnega: pri oblikovanju mitosa mora pesnik najprej izpostaviti univerzalno formo (ektlthesthai kathdlou, c. 17, 1455b 1), občo idejo. Ustvarjanje mitosa je tako oblikovanje občega. Formalno gledano je občost "splošen očrt" mitosa,33^ ki dobi razvito literarno obliko z dodajanjem epizod. Z vsebinskega vidika pa je ta prvotna "občost" tista ideja, po kateri razpoznamo določeno umetniško delo. Pesniško ustvarjanje je tako nekakšno opazovanje, spoznavanje splošnega, theoreisthai td kathdlou (c. 17, 1455b 1): občost, pesniška univerzalija je npr. vsebina mita o Ojdipu, vsebina mita o Promcteju, o Ifigeniji itd.
Ker je mit primarni nosilec literarne univerzalije, si oglejmo elemente Aristotelove teorije mitosa. Rekli smo že, daje mitos prikaz, predstavitev človeškega delovanja glede na to, kako se dogaja preobrat, sprememba "preobračanje" (metabdllein) "v srečo iz nesreče ali pa iz sreče v nesrečo" (c. 7,1451a 12-5). Brez tega prehajanja, obrata med nasprotnimi stanji srečnosti in nesreče ni tragiškega mitosa (prim, še 1450a 2-3). Ravno zato, ker sta sreča in nesreča skrajni možnosti človekovega praktičnega, moralno pertinentnega bivanja, mitos pri Aristotelu nikoli ni nevtralna pripoved, temveč življenjska zgodba kat'exochen, ki nujno vključuje naslednje tri komponente:peripčteia, anagndrisis inpdthos (c. 11).
Preden pa si ogledamo to polimorfno strukturo mitosa in s tem človeške narave, kakor jo reprezentira mitos, si oglejmo Aristotelovo tezo o enotnosti in celovitosti tragiške zgodbe (Po., c. 7-9), ki je teza o enotnosti dejanja oz. enotnosti mitosa. Že v tej oznaki problematike je določena ekvivokacija, saj brez opozorila prehajamo s področja "realnosti" (dejanja, dogajanja) na raven umetniškega ustvarjanja, kompozicije, fikcije, mitosa. Ali ni to že svojevrsten paralogizem: o tem bomo govorili v poglavju o apologiji pesniške resnice.
V	čem je tedaj enotnost in celovitost, celostnost mitosa, če pa smo v terminološki opombi o mitosu govorili, da mitos pomeni prav "nedoločeno" besedo. Kakor je tragedija definirana kot predstavitev "dovršenega" (telefa) dejanja (c. 6,1449b 25 in c. 7,50b 24) s primerno velikostjo (mčgethos) dejanja, kije celovito (1450b 24), tako je zdaj potrebno, da je mitos sestavljen tako, da ustreza takšnim kriterijem samega dejanja. Osnovna določila za mitos so torej: dovršenost, celovitost, velikost, enotnost oz. enovitost (c. 8). Kakšen pomen imajo ta določila (idiai, 1450b 33) v obzorju Aristotelove filozofije?34'
32)	Prim, o tem zlasti Dupont-Roc -1 -allot (1980), str. 305-11, ki vidi v izražanju (Mxis) in mišljenju (didnoia) dva aspekta, dva modusa, formalnega in vsebinskega, enega logosa, govorice. Teksta na tem mestu nikakor ni mogoče z vso gotovostjo vzpostaviti. Dupont-Rocova in Lallot sprejemata Maggijeve (Madius) konjek-ture he idea namesto rokopisne hedča, kar je sprejel tudi že Gudeman v svoji izdaji. Bywater je prevajal po Vahlenovi konjekturi hei de'oi: "if things appeared in the required light". Gantarjev prevod: "ko bi misel prišla do izraza kar sama od sebe", bi ustrezal Spenglovi konjekturi he didnoia, ki jo je sprejel že Butcher, ki je prevedel:"... if the thought were revealed quite apart from what he says?"
33)	"le schema ginirale", Dupont-Roc - I^llot (1980), str. 93.
34)	Za elementarno osvetlitev zadoščajo gesla v filozofskem slovarju "Metafizike": o dovršenosti (ttleion) v c. 16, o celoti (holoh) c. 26, o enotnosti (hen) c. 6 in o velikosti (mčgethos) ■ kategorija kvantitete v c.13. O teh kategorijah je govor v vsaki izčrpnejši interpretaciji Aristotelove filozofije. Prim. V. Kalan, Dialektika in metafizika pri Aristotelu (1981), str. 201 (o dovršenosti), str. 53-54 in 101-2,105. Enost v odločilnem in primarnem smislu označuje neko "enotno bitnost" ali substanco (ousfa m/a) ((Metaph. Delta (V) 6,1016b
9).
Pojem enotnosti naj ilustrira naslednja Aristotelova definicija: "V celoti vzeto pa so najbolj eno tiste < stvari >, pri katerih je misel, ki misli njihovo kajstveno bit, nerazdeljena ter jih ne more razločevati niti časovno niti prostorsko niti diskurzivno, izmed takšnih stvari pa zlasti tiste, ki so substance " (Metaph. Delta (V) 6, 1016b 2-3). Celota (h61on) je tisto, kar ima enotno formo (eidos hčn) (ibid., 1016b 13). Enotnost in celovitost pesniškega mitosa Aristotel primerja s celovitostjo lepega živega bitja (kalčn zo(i)on, c. 7,1450b 38). Pri tem v tej prispodobi zoion obravnava skoraj z njeno homonimno konotacije, tj. "slika, podoba, kip". ^ To živo bitje mora imeti določeno velikost ali obseg (mčgethos), mora imeti določeno kvantitativno mero: velikost je ravno takšna "merljiva količina" (Metaph. Delta (V) 13,1020a 9-10). Vprašanje poetike zdaj je, kakšna naj bo določitev velikosti mitosa, kakršna bo mogla imeti status definicije glede na naravo stvari (kat' autčn tčn physin tofi pršgmatos, c. 7,1451a 9-10). To merilo je naša lastna zmožnost opazovanja in predstavljanja. Odločilen Aristotelov tekst se glasi: "Saj je lepo v velikosti in v redu, zato ne bi moglo biti lepo niti čisto majhno živo bitje, saj se opazovanje zamegli in izbriše, kadar pride tik do nezaznavnega časa, niti silno veliko živo bitje, saj pogled ne nastane istočasno, temveč se enota in celota izmikata predstavljanju ali pogledu opazovalcev < gledalcev >" (tč gžr kal6n en megethei kai tšxei estfn, di6 oute pžimmikron An ti gčnoito kal6n zoion (syncheitai gar he theoria engys tou anaisthdtou <chr6nou> hronoi36^ ginomdne) oute pammdgethes (ou gar h£ma he theoria gi'netai all' oichetai tois theorotisi t6 hčn kai t6 h61on ek tes theorias)..."(Po. c. 7, 1450b 36 - 1451a 2) Kakor mora biti živo bitje ali slika primerno velika, da bi bila pregledna, eu-syn-opton (ib. 51 a 4), tako mora imeti mitos primerno dolžino, da bi bil spominsko obvladljiv (eumnemčneuton, ib. 51a 5-6). Zadostna velikost je takšna, v kakršni je mogoče predstaviti razvoj in "obračanje", pravzaprav "spreminjanje" (metabcillein) človeške situacije.
Vprašanje o celovitosti mitosa je tako neposredno povezano z vprašanjem enotnosti. Preden potemtakem moremo preiti k interpretaciji zgornjega citata, poglejmo Aristotelovo določitev enotnosti mitosa (c. 8 in 9). Osmo poglavje "Poetike" se začenja z ekvivokacijo pojma "eden" (heis), ki pomeni (1) eno kot posamezno v nasprotju z množico, množino in (2) eno kot enotnost, kar v primeru človeškega delovanja pomeni dejanje, kjer je prisotna notranja kohezija komponent. Mitos ni enoten že kar s tem, da govori o eni osebi, npr. o Heraklu. Mitos je enoten, kadar prikazuje enovitost delovanja, enotnost dejanja (mi'a praxis, c. 1451a 31-32). Takšno dejanje mora imeti karakteristike urejene celote (t6 h61on). Ta celostnost mitosa bo v 9. poglavju določena kot občost (kathčlou), s čimer se kompozicija mitosa razlikuje od historiografskega prikazovanje človeške prakse. Vprašanje enotnosti in celote mitosa je tako razvito na ravni pesniške občosti, s čimer je bilo Aristotelu mogoče, da je vzpostavil še razlikovanje med enostavnim in zapletenim mitosom (c. 10); to slednje razlikovanje zadeva način, kako je izvedeno napredovanje (metdbasisy^ dogodkov in njihov eventualni preobrat (mctabolf) (c. 11).
35)	Toda prim, opombo D. W. Lucasa (1990), str. 112-3, kjer je pojem organske enotnosti pojasnjen z izrazom somatoeidčs (Rh. Al. 1436 a 29,1438 b 24), ki je tehnifni termin retorike za "structurally coherent".
36)	chrtSnou - del. Bonitz, spremebo sprejel npr. Kuzmič (1912) (I); Gudeman je sprejel Tkatschovo konjekturo chronoi (dativ) (II) : "dass die Ausschliessung des pammikron oder des "minimum visibile" nicht von der iibermassigen Kiirze der Betrachtungsdauer abhangig gemacht werden kann" (Gudeman, str. 195); (III) D. W. Lucas ohranja rokopisno verzijo z genitivom chr6nou. Po Aristotelu obstaja povezava med velikostjo objekta in časom, kije potreben, da ga vidimo (Fizika, IV 13, 222b 15).
37)	Kuzmičev prevod: "razvoj".
Aristotelova teorija o velikosti, celovitosti in enotnosti mitosa je imela daljnosežne recidive v kasnejši poetiki in estetiki.38'1 Za Aristotelovo pozicijo je pomembno, da sta enotnost in celota mitosa doseženi s pesniškim postopkom, ki prikazuje dogodke v takšnem njihovem zaporedju, ki upošteva pravila verjetnosti oziroma nujnosti (c. 7, 1451b 12-14 in c. 9). Toda takšne ureditve dogajanja ni lahko doseči: svet človeške prakse, ki ga obravnava praktična filozofija, tj. etična in politična teorija, je namreč svet kontingence, ki ne dopušča enake stopnje eksaktnosti spoznanja kakor npr. matematika, še več, o človeškem svetu velja takšna "tavanje in razhajanje" (plšne kai diaphora), da ni soglasja niti o tem, ali so "kala kai dfkaia", "lepe in pravične stvari" stvar konvencije ali narave (EN A (I) 1, 1094b 14-19).39) Tako se dogaja, da pesniki ne morejo doseči primerne nujnosti ali verjetnosti v kompoziciji dogodkov, tj. mitosa, kakor imajo filozofi tako rekoč nepremostljive težave pri opisu strukture človeškega delovanja. Zato se nadalje dogaja, da pesniki mitosa ne zmorejo graditi po imanentnih pravilih pesništva, temveč se zatekajo k božjim posegom, ko razpletajo mitos s pomočjo "stroja", deus ex machina (the6s ap6 mechanes, prim. c. 15, 1454b 1-3). Aristotel dopušča takšen kompozicijski poseg z obrazložitvijo, da človek ne more vsega vedeti, medtem ko "seveda bogovom pripisujemo, da vidijo prav vse" (hdpanta gdr apodidomen tois theois hordn) (ibid., 1454b 5-6) Vprašanje kompozicije postane tako vprašanje vednosti, poetika pa postane "sophfa". Ker človek ne more imeti božanskega, univerzalnega oz. totalnega pogleda, absolutnega vedenja, se dogaja, da mora pesnik zaplet oz. intrige (mechanč) človeške prakse razreševati z božjim posegom.41' Teoretski ideal mitosa kot "neke organske enote in celote" (hčsper zoon hčn hčlon, c. 23, 1459a 20)42^ je nekaj, kar presega človeške možnosti, oziroma nekaj, kar je na skrajni meji človeških zmožnosti. Znotraj pesniške techne pa nastopajo pravila kompozicije mitosa na ta način, da bo dosegal enotnost in celovitost, s tem pa postulirano "lepoto". Vprašanje kompozicije mitosa vsekakor ostaja prvenstvena tema Aristotelove filozofije besedne umetnosti. Zato ni slučajno, da Aristotel že v uvodnem stavku poetike napoveduje razpravo o tem, "kako je treba oblikovati mite, če naj bo pesnitev lepa" (c. 1,1447a 19-10).
Mitos je pri Aristotelu zelo polimorfna zadeva, saj je predstavitev človekovega bistva, se pravi zgodba ali pripoved o njegovem delovanju. Dokončna razrešitev vprašanja zgradbe tragiškega mitosa bi pomenila odgovor na vprašanje o človekovi eksistenci. Kakorkoli pa je že fragmentarna določena teorija mitosa, vedno mora oblikovanje mitosa slediti vpraševanju o strukturi človeške prakse, človekove usode. Tragiški mitos je "dramski" ali "dramatičen", ker mora biti vanj vkomponirano napredovanje in razvoj (metabšsis, c. lO, 1452a 16) dejanja ter njegova spremenljivost (metabolč, c. 11,1452a 23), njegov prehod iz sreče v nesrečo. Vsak tragiški mitos ima po Aristotelu naslednje (znane) tri elemente:
38)	Prim. M. Fuhrmann (1973), str. 185sl.
39)	O tem Se N. Gulley (1979), str. 168.
40)	Uporabo mechane Aristoteles nakazuje tudi v 9. pogl., kjer govori o dogodkih, ki so bolj presenetljivi kakor dogodki, ki se pripetijo samodejno (apd toQ automatou) ali po naključju (ap(5 tyches) (c. 9, 1452a 4-6).
41)	To Aristotelovo teorijo pesniške kompozicije je uporabil tudi Porfirij v svoji kritiki Homerja, ko obravnava odhod ladjevja v 2. spevu Iliadc (II. 2, 73): "L'art poitique interdit (apoieton) de ddnouer l'intrigue (to mechanema lyein) autrement que par 1'histoire elle-mčme (ex autou tou mythou); Aristote dit bien que ce qui est poitique (poietikon), e'est de representor (mimeisthai) ce qui arrive habituellc-ment...", cit. po Dupont-Roc - Lallot (1980), str. 264-5.
42)	Bywater "a single and coherent picture of a living being"; Dupont-Roc - I .allot: "semblable ž un <tre vivant un et qui forme un tout".
1)	peripetija (peripdteia, c. 11,1452a 22);
2)	prepoznanje ali razpoznanje (anagnorisis ali anagnorismčs, 52a 29-30);
3)	trpljenje (pšthos, 1452bl0).
Pri tem je, prvič, peripetija "obrat učinkov dejanj (prattčmena) v njihovo nasprotje" (52a 22-23), je (2) anagnorizem "(pre)obrat iz nevednosti k spoznanju" na področju osebne identitete ali na področju medosebnih razmerij, je spoznanje, daje neka oseba vezana z drugo na podlagi družbenega odnosa "prijateljstva" ali "sovraštva", in je naposled pathos,4^ "dejanje, ki povzroča uničenje ali bolečino" (1452b 10). Ti trije sestavni deli mitosa so vgrajeni v vsak tragiški mitos in ne pomenijo "dodatkov" k mitosu. Tako se peripetija ne sme razumeti le kot sprememba v procesu dogajanja, temveč kot "preobrat", ki nastopi nepričakovano, "proti pričakovanju" (paril tčn d6xan, c. 9, 52a 4) in s tem vnese učinek presenečenja in čudenja, saj je celotno dogajanje oblikovano po pravilih verjetnosti in nujnosti: peripetija je nekaj, kar se dogaja "mimo verjetnosti" (para tč) eik6s, c. 18,56a 25). R. Dupont-Rocova in R. Lallot zato prevajata peripetijo kot "le coGp de thčatre", ki povzroči nek "choc de la surprise".44^ Anagnorizem in peripetija dajeta verjetni skladbi mitosa notranjo dinamiko, ki je potrebna, da bi bil mitos predstavitev človeškega delovanja. Mitos brez peripetije bi bil kakor drama "brez dogodka", drama brez "duše".
Tako peripetija kakor anagnorizem označujeta določeno nevednost značajev o pomembni zadevi: tako je predpostavka anagnorizma nevednost npr. o lastni identiteti, medtem ko peripetija vključuje delovanje ali trpljenje ob nepoznavanju rezultata. ' Sprememba dogajanja iz sreče v nesrečo pa ima svoj specifičen vzrok, ki ga Aristotel imenuje hamartia, "napaka". Na tem mestu se ne bomo lotevali analize tega silno pomembnega vprašanje, omenimo naj le, da je v optiki Aristotelove teorije hamartia prvenstveno zadeva tragiškega mitosa4'^ in ne lastnost tragiškega značaja. Hamartia pomeni napako in nevednost ob odsotnosti zlega namena, ali kakor jo opredeli D. W. Lucas je "pomanjkljiva vednost nekoga, ki misli, da ve" (str. 149). Ob upoštevanju logike vzrokov in učinkov je ravno odločitev storjena od nepoznavanju , ob hamartia takšna, da vodi do pogubnih posledic ali do peripetije.47^ Seveda pa je sama možnost za "napako" podana s kontingentnim, celo "naključnim", "tihičnim" statusom človekove eksistence, o čemer govori Aristotel zlasti v II. knjigi Fizike (Ph. II, zlasti c. 5-8). Ker se človekovo življenje odvija v svetu kontingence, je človek podložen napaki in zmoti -človek je hamartetično bitje (hamartetik6s, Nikomahova etika II 2,1104b 33).
Način postavitve peripetije, anagnorizma in hamartije v tragiški mitos je stvar zapletanja in razpletanja (ddsis in lysis, c. 18) uganke, problema oz. konflikta, ' ki ga reprezentira tragiški mitos, ki ga zato lahko imenujemo tudi spletka ali intriga. Kakor Aristotelova etična teorija opisuje človeško delovanje v njegovem povprečnem uspevan-ju, tako pesniški mitos uprizarja človeško prakso v njeni konfliktnostipri čemer je
43)	Dupont-Roc in I^alot prevajata kot Teffct violent".
44)	Ibid., str. 231-2.
45)	Prim, o tem razpravo D. W. Lucasa "Simple and complex tragedy", v: Aristotle: Poetics (1990), Appendix III, str. 291sl.
46)	Prim. D. W. Lucas, Poetics (1990), str. 143-4.
47)	Prim.D. W. Lucas, o. c. str. 303 in celotno njegovo razpravo Hamartia, Appendix IV, str. 299-307.
48)	D. W. Lucas je pripomnil, da Aristotel nima izraza ne za tragiški konflikt ne za tragiSkega "junaka"; Lucas, o. c. str. 129.
49)	Prim. O. Marquard, Das Uber-Wir (1984), str. 312: Aristotel je "die Konflikte den Tragodiendichtern
iiberliess".
pomembno, da Aristotel zelo dobro razlikuje ravnini etike in poetike, kar pa prevodi, ki mitos prevajajo z "dejanje", zameglijo.
Za tragiški mitos, ne glede na njegovo notranje pletivo in tkivo, ima Aristotel cel niz izrazov:
1)	synthesis (c. 23, 519a 22) in systasis (c. 24, 1459b 21) pomenita mitos kot kompozicijo, pripoved, "sestavek", "sestav";
2)	drama (c. 15,54b 3) je mitos kot opis tragičnega dejanja in mitos kot "uprizorjen na odru";50^ Aristotel govori o tem, da se sme deus ex machina uporabiti samo "izven igre" (čxo tod dršmatos), kar pomeni, da skozi pripoved ni dopustno vpeljati takšnih dogodkov. Tragično dejanje samo pa izhaja iz velike napake storilca, ki zato prevzema odgovornost za to dejanje oz. nosi krivdo za svoj "delikt".51^
3)	tragiški mitos kot naracija: 16gos, mythos, mytheuma52^ (c. 24,1460a 27-33):
a)	o logosu smo že govorili (prim, zgoraj str. 153-154): logos je argument tragiškega mitosa, njegova tema, obči oris razvoja dogodkov. Takšen logos postane hypdthesis, "glavna misel" aleksandrijskih kritikov, ko bo dobil konkretizacijo z epizodami, imeni oseb itd.,53-* medtem ko ta logos postane mitos šele ob artikulaciji tragiškega zapleta in razpleta.
b)	Mitos - to je zgodba v vsej svoji pestrosti, tudi nenavadnosti (žitopon, c. 24,1460b 2), celo nerazumnosti, iracionalnosti (šlogon), kadar je prikazana po pravilih pesniške kompozicije.
c)	Mytheuma; to je pripoved v svoji konkretni obliki, je tako rekoč narativna prezentacija celotne zgodbe. '
Kadar tragiški pesnik uspe oblikovati tragiški mitos tako, da upošteva tako formalne (16gos, mytheuma, ddsis in lysis) kakor vsebinske (peripčteia, anagn6risis, pšthos) komponente, kadar poleg tega prikaz dejanja upošteva tako pravila verjetnosti in nujnosti kot tudi paradoksalnost, tedaj bo pesnitev enovita celota, bo kakor lepa podoba ali slika, ki zbuja začudenje oz. dosega svoj namen in učinek (telos in ergon). Poetiška mimesis je tedaj prav umetnost ustvarjanja takšnega kvazi-realnega in avtonomnega ali - če uporabimo Ingardnov izraz - "avtomatskega sveta",sveta umetniške iluzije. Teorija pesništva postaja tako teorija mitosa, teorija mita pa teorija pesniške kompozicije, "philosophy of composition", kakor jo bo imenoval E. A. Poe. A teorija pesništva s tem postane teorija umetniške "fikcije", teorija umetniške iluzije kot modusa bivanja pesniške resnice. Aristotelovi filozofiji umetnosti je zato imanentna apologija t. i. pesniške resnice oz. resnice v umetnosti, kar bo eksplicitna tema 24. in 25. poglavja Poetike.
50)	Gantar na tem mestu izraza dr4ma ne prevaja; Dupont-Roc - Lallot: "drflma" pomeni "mettre en aete sur la sežne" (str. 266) ali "realisation sur la sečne" (str. 385).
51)	O pojmu drama prim, razpravo "Aristotelova teorija umetnostnega predstavljanja", I. c. str. 7, op. 47 in K. H. Volkmann-Schluck (1979), str. 62.
52)	Gantar mytheuma prevaja kot "dramsko dejanje".
53)	Prim. M. Kuzmič (1912), str. 179-80.
54)	Dupont-Roc - Lallot (1980), str. 3834.
55)	R Ingardcn (1978), str. 47
IZBRANA BIBLIOGRAFIJA
I. Izdaje, komentarji, prevodi:
1.	Aristoteles
Bekker, I. (1831, 1960) ARISTOTELIS OPERA, ex recensione Immanuelis Bekkeri cd. Academia Regia Borussica, ed. altera quam curavit Olof Gigon, Peri poietikes (Berolini: apud W. de Gruytcr et socios), vol. II, p. 1447-1462.
Butcher, S. H. (1954) Aristotle's Theory of Poetry and Fine Art (London 1894, reprint). Gudeman, Alfred (1934) Aristoteles. Peri poietikes, Einleitung, Text und Adnotatio critica, exegetischem Kommcntar, kritischem Anhang und Indices Nominum, rerum, locorum (Berlin und Leipzig) W. de Gruyter).
Barnes, Jonathan (1985) The Complete Works of ARISTOTLE, the revised Oxford Translation, Bollingen
Series LXXI 2 (New Jersey: Princeton University Press). Kuzmič, Martin (1912) Aristotelova Poetika, s prijevodom i komcntarom izdao Martin Kuzmič, (reprint Zagreb 1977).
Dupont-Roc, Roselyne et I .allot, Jean (1980) Aristote, La Po^tique, lc texte grec avec und traduction et des
notes de lecture pa R Dupont-Roc et J. Lallot, preface de Tzvetan Todorov (Paris: lid. du Seuil). Lucas, D. W. (1968,1990) Aristotle: Poetics, 'r.'.roduction, Commentary and Appendices (Oxford: Clarendon).
Gantar, K. (1982) Aristoteles, Poetika, 2. dopolnjena izdaja, prevedel, uvod in opombe napisal Kajetan
Gantar (Ljubljana: Cankarjeva založba). Durič, Miloš N. (1955) Aristotel: O pesničkoj umetnosti, preveo s grčkog i sastavio registar imena dr. M. N. Durič (Beograd: Kultura).
Janko, Richard (1984) Ariostotle on comedy, Toward a reconstruction of Poetics II (London: Duckworth).
2.	Hegel, G. W. F. (1989) Vorlesungen iiber die Asthetik, hg. v. R Bubner, Reclam 7976 (6), 7985 (4)
(Stuttgart: Philipp Reclam Jun.).
3.	Nahm, C. Milton (1975) Readings in Philosophy of Art and Aesthetics (New Jersey: Prentice-Hall).
II. Študije in razprave
Adorno, Francesco (1965) Storia della filosofia I, La filosofia antica (1) (Milano: Feltrinelli Editore).
Barbarič, D. (1979) "Prilog tumačenju porijekla i biti umjetnosti", Ideje nr. 8, 29-36.
Barthes, Roland (1970) L'ancienne rhčtorique, Aide-memoire, Communications 16, pp. 172-223.
Beardsley, M. C. (1968) Aesthetics, History of, v. Edwards, P. (ed.) The Encyclopedia of Philosophy, vol. I, p. 18-35.
Dale, A. M. (1978) "Etos i dijanoja: "karakter" i "misao" u Aristotelovoj Poctici", Književna smotra X, nr. 31-33,103-108.
Detienne, Marcel (1990) L,es mattres de včrite dans la Grice archaique, "Textes a l'appui" (Paris: F. Maspero).
Fritz, Kurt von (1962) "Entstehung und Inhalt des neunten Kapitels von Aristoteles Poetik", v: Antike und moderne Tragodie (Berlin), pp. 430-457.
Fuhrmann, Manfred (1973) Einfiihrung in die antike Dichtungstheorie (Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft).
Gantar, Kajetan (1985) Antična poetika, Literatni leksikon, Študije, 26. zv. (Ljubljana: DZS).
Gcorgiades, Thrasybulos (1958) Musik und Rhythmus bei den Griechen, Rowohlts Deutsche Enzyklopadie 61 (Reinbek bei Hamburg).
Gilbert, Katharine Everett - Kuhn, Gilbert (1967) Zgodovina estetike (Ljubljana: Državna založba Slovenije).
Gombrich, E.H. (1989) "From Representation to Expression", v: Art and Illusion, A study in the psychology of pictorial representation (Oxford: Phaidon Press).
Gomme, A. W. (1954) The Greek Attitude to Poetry and History (Los Angeles-Berkeley).
Grassi, Ernesto (1962) Die Theorie des Schoenen in der Antike (Koln: Du Mont).
Grlič, Danko (1983) Estetika, Povijest filozofskih problema, 2. izdaja (Zagreb: Naprijed).
Gulley, Norman (1971) Aristotle on the Purposes of Literature", v. Articles on Aristotle IV, London 1979, pp. 166-176.
Ingarden, Roman (1978) "Opaske na marginama Aristotelove Poetike", Književna smotra X, nr. 31-33,33-48.
Jolles, Andre (1974) Einfache Formen, Legende - Sage - Mythe - Ratsel - Spruch - Kasus - Memorabile -
Marchen - Witz (Tiibingen: Niemeyer). Kante, Božidar (1980) "Dve interpretaciji Aristotelove poetike (Ingarden, Grassi)", Problemi XVIII, st. 1-2, pp. 41-54.
Roller, H. (1954) Die Mimesis in der Antike, Nachahmung - Darstellung - Audruck, Dissertationes
Bernenses, ser. I, fasc. 5 (Bern: A. Francke). Koller, H. (1980) "Mimesis", v: Historisches Worterbuch der Philosophic 6, col. 1366-69. Lesley, Albin (1971) "Poetik", v. Geschichte der griechischen Literatur (Bern und Miinchen: Francke), pp. 639-642.
Martineau, Emmanuel (1976) "Mimesis dans la "Po&ique": pour une solution phenomdnologique (A propos
d'un livre ržcent)" Revue de mčtaphysique et de morale 81, nr. 4, pp. 438-466. Neschke-Hentschke, Ada Babette (1979) "Aristoteles und Aristotclismus oder Der Fall der Poetik", Neue
Hefte fur Philosophic, Heft 15/16: Aktualitat der Antike, pp. 70-101. Pabst Battin M. (1978) "Aristotelova definicija tragedije u Poetici", Književna smotra X, nr. 31-33,65-85. Pfeiffer, Rudolf (1968) History of Classical Scholarship (Oxford).
Rosenmeyer, T. G. (1984) "Drama", v: The Legacy of Greece, ed. M. I. Finley (Oxford: University Press), pp. 120-154.
Sayers, Dorothy (1935) "Aristotel o detektivski literaturi", v: Memento umori, ur. S. Žižek in R. Močnik,
Ljubljana DZS 1982, pp. 18-35. Schmitt, Wolfgang (1986) "Geschichte der antiker Literaturwissenschaft", v: Einlcitung in die klassischcn Altertumswisscnschaften, ed. J. Irmscher et al. (Berlin: Deutscher Verlag der Wissenschaften), str. 321-322.
Sneli, B. (1955) "Mythos und Wirklichkeit in der griechischen Tragodic", v: Die Entdeckung des Geistcs
(Hamburg), p. 148-160. Sodnik, Alma (1928) Zgodovinski razvoj estetskih problemov (Ljubljana).
Soerbom, Goran (1966) Mimesis and Art, Studies in the Origin and Early Development of Aesthetic
Vocabulary (Uppsala: Svenska Bokfoerlaget). Svoboda, Karl (1927) L'esthdtique d'Aristote (Brno).
Tatarkjevič, Vladislav (s. a.) Istorija šest pojmova, Umetnost - I>epo - Forma - Stvaralaštvo - Podražavanje - Estetski doživljaj - Dodatak: O savršenstvu (Beograd: Nolit) (poljski izvirnik - Warszawa 1975-1976). Vahlen, Johannes (1914) Beitrage zu Aristoteles' Poetik, hg. H. Schoene (Leipzig & Berlin: Teubner). Vernant, Jean-Pierre (1979) Religions, histoires, raisons, Petite collection Maspero 233 (Paris: F. Maspero). Vickers, Brian (1988) "Rhetoric and poetics", v. The Cambridge History of Renaissance Philosophy, ed. Ch.
B. Schmitt, Q. Skinner (Cambridge: Cambridge University Press), pp. 715-745. Volkmann-Schluck, Karl-Heinz (1978) "Učenje o katharsis u Aristotelovoj Poetici", Književna smotra X, nr. 312-33,59-64.
Warty J. G., (1978) "Aristotel o umjetnosti i ljepoti", Književna smotra X, nr. 31-33, 49-53; prev. iz: J. G. Warry, Greek aesthetic theory, A Study of callistic and aesthetic concepts in the Works of Plato and Aristotle, London 1962.
Weil, Raymond (1965) "Philosophic et l'histoire", v: La "Politique" d'Aristote, Entretiens Hardt XI (Van-doeuvres-Genive).
Weitz, Monroe (1968) Geslo "Tragedy", v. The Encyclopedia of Philosophy, ed. P. Edwards, vol. VIII, pp.
155-161 (New York: Macmillan). Wellek, Rene - Warren, Austin (1956) Theory of literature (New York: Harcourt, Brace et World). Zeller, E.- Mondolfo, R (1966) La Filosofia dei Greci, vol. II/6: Aristotele e i Pcripatetici piu antichi, a cura di Armando Plebe (Firenze).