Učiteljski list GLASILO ,.ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU**. '*‘- Izhaja 1. in )5. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, III. Htvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, odgovorni urednik slovenskega in hrvatskega dela Jože Pahor. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 30 — Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. St. M V Trstu, 15. julija 1926. Leto VII. Sebi Polagoma nas prešinja spoznanje, da je naša duševnost res zgrešena in — lahko trdimo — nesodobna, ker ne vodi človeštva do plemenitili udejstvovanj in mu ne kaže poti resnice in novih spoznanj, katere se pojavljajo na novem obzorju, dasi še v nejasnih obrisih. Z zastajajočim korakom premišljamo, kako usodno je to z ozirom na terjatve dogledne bodočnosti. Zato si že stavimo novo načelo: nova duševnost — novo življenje, odnosno narobe. Nismo več zadovoljni s svojim napačnim pojmovanjem o bistvu življenja in loteva se nas nestrpnost po autokorekturi. Hočemo čimpreje nekaj novega, novih smeri, ki vodijo v pravo kulturo in civilizacijo, že mečemo v stran masko in segamo po resnični vsebini. Kakor hitro smo na pravi koti, se odpre nov svet z novimi življenskimi nalogami in prostranim poljem, kamor moramo in hočemo po svojem umevanju in znanju, po svoji vesti in srcu, hočemo, ker se zavedamo bogastva ustvarjajočega udejstvovanja. Novo polje se razteza pred nami kakor bogata, a zapuščena krajina, zato pripravna za bogate letine snovne in duhovne vrednosti. Predno idealni delavci zamahnemo z lopato, predno se lotimo hvaležnega dela, si moramo izklesati smotre, da bo trud uspešen. Naš smoter bodi resnična ljudska izobrazba ali še bolje: kmetska kultura. V okviru tega našega najvišjega načela si naredimo splošno veljaven načrt, in njemu podredimo vse podrobno delo. Letošnje počitnice posvetimo temu stremljenju. V ta namen smo se tudi odločili za vzgojno-poučni kmet. tečaj o priliki delegacije. Tam si hočemo ustvariti osnutek za naše na-daljno delo. Starejši že izkušeni in mlajši dela željni tovariši, strokovnjaki v kmetskem in drugem gospodarstvu, vsi so imoralno dolžni udeležiti se tečaja, ki nam bo nudil priliko seznaniti se s problemi, ki so v tesni zvezi z našim realnim življenjem in pri katerih obravnavi je vsakdo zainteresiran. Z resnim izme-njanjem misli in zdravo diskusijo bomo ugotovili nove potrebe. Kolikor bo v nas razumevanja in dobre volje, (oliko se bomo pomikali dalje in se dvigali višje. Najtežji je pričetek. Kakor hitro je postavljen prvi kamen in vsejano prvo seme, raste za so ro- več kot z geometrično progresijo, ker — ponavljam — nič ni tako zajemljivega kot to delovanje. Za zgled nam mora biti Danska, kjer se je socialno in gospodarsko tako slabo stoječi kmetski stan dvignil edino s kmetsko vzgojo in izobrazbo, s pravimi ljudskimi šolami in ljudskimi visokimi šolami, katerih oče je bil protestantski škof Grundtvvig in katere je njim snoval Kristen Kold. Te visoke šole namenjene kmetom, a v nje zahajajo tudi kodelei. Grundtvvig (1783—1872) je pisal: «Vzgoja je bila doslej napačna, ker se je gojila le nemška logika in rimljanska pamet, ne pa zdravi človeški razum, ki spoznava, kar je najbližje, in to je: naša lastna priroda, naš lastni občni blagor in bodočnost domovine». Ako je kmetu odvzeta gmotna posest, potem moramo tem bolj skrbeti, da mu podajamo idealna dobra za življenje. Kakor so se sužnji in tlačani dvignili k svobodi s prosveto, tako moramo tudi mi skrbeti za kmetski stan. Pomagati mu moramo do boljšega položaja in mu preskrbeti omiko, da mu delo ne bo le žalosten boj za obstanek, ampak da bo ta delavec našel tudi malo zadoščenja. Dati mu moramo potrebno omiko, tla bo sposoben razumeti m uživati narodove duševne proizvode. Slediti moramo Grundtvvigu, ki je kmeta šolal in ga učil misliti in ga vzgojil k samopomoči, samoupravi in samostojnosti. S tem so on in njegovi nasledniki pripravljali tla za zadružno gospodarstvo. Danes se ie danski kmet poprijel živinoreje in v njej je našel svoje bogastvo. Leta 1882. se je osnula prva mlekarska zadruga, a v teku dvajsetih let jih je bilo že čez 1300. S pomočjo najboljših veščakov kmetijstva in živinozdrav-ništva, kontrolorjev, ki hodijo od mlekarne do mlekarne, se je dansko mlekarstvo zelo dvignilo. Poleg reje krav rede danski kmetje veliko svinj in kur. Vse to pa je v zadrugah. Kmet redi živino doma, jo molze, oddaja jajca, pošilja prašiče zadružni mesnici in dobi domov denar. Nič ne skrbi za prodajo, če ni v odboru zadruge. Vrednost svojega blaga dobi plačano, njegovi so dobički, ki bi jih drugače dobil posredovalec med njim in odjemalcem. Te zadruge so zvezane v centrale in te s konsumnimi zadrugami. Danskemu kmetu preskrbe vse zadruge, ki imajo železniške vozove in ladje. Državne železnice so po večjem v službi kmetije. Tako raste ugled in moč danskega kmeta in ni čudo, če tamkaj ne smatrajo omike za popolno brez proučevanja kmetskih ved. In pri nas» SPORED Adamič: Mlad junak Lajovic: Kiša. Adamič: Belokranjske svatovske. Lajovic: Ples kralja Matjaža. Lajovic: Pomladni spev. Mokranjae: Kozar. Adamič: Vragova nevesta. Adamič: Kresovale tri devojke. Krek: Tam na vrtni gredi. Žgane: Po vodi plava. Adamič: Kaj pa delajo ptički. Mokranjae: X. rukovet. Delovna šola (j. Delovna šola in tradicijonalna šola. Prava delovna šola pomeni popoln in gotov polom tradicijonalne šole, imenovane navadno šola-učilnica. Ako si točno predočimo bistvo tradicijonalne šole, tedaj nam bo — potom au-tentične metode — možno predočenje bistva delovne šole. Grška beseda, iz katere izhaja «šola», pomeni «lenobo», in teorija šolske zgodovine je v tesnem stiku z naukom o lenobi in delu, ki ima svoj izvor v starogrškem suženjstvu. Stari vek, predstavljen na pr. z Aristotelom, se je branil telesnega dela, povzdigujoč brezdelnost v krono življenja, vrednega prostega, plemenitega človeka. Tako brezdelje — prostorojenca vredno — je predstavljalo vzorno (teoretsko) življenje, kateremu so grški misleci dajali prednost pred življenjem rokodelcev, da celo pred političnim udejstvovanjem, in geniji starega umskega sveta, kakor Plato, Aristotel in Plotin so se v himnah navduševali zanj. Zgodovinski odmevi tega prepričanja se zrcalijo v izrazih «sedmero prostih umetnosti» (srednjeveška šola), «teoret-ska veda», «prosti poklioi». Tako je kot končni rezultat nastala tradicijo-nelna šola «prostih», «teoretskih» ved, odtrgana od dela in delovne kulture, pač šola poslušanja in opazovanja, a nikakor ne šola delavnosti (aktivnosti). Stara psihologija je našla bistvo človeške duše, duševnost v razumu in sicer v opazovalnem razumu. Ročno delo je bilo izločeno kot opravilo plemenitih otrok nevredno. Delavnost, volja in značaj se sploh niso dovolj vadili v oni šoli opazovalno-teoretske razumske vzgoje, ter se je razum udajal brezdelnemu življenju in gledanju najvišje resnice in lepote. Opazimo torej jasno, da je tradicijonelna šola prilagojena vzgoji nerokodolskih razredov. Komu pa je tradicijonelna šola služila? Skoro vse tisočletje je evropska šola obstojala kot samostanska šola s svojim teološko-školastič-nim balastom. V dveli vrstečih se ciklih te šole (Trivium — gramatika, retorika, dialektika; Quadrivium — aritmetika, geometrija, astronomija in muzika) z vse kronajočo teologijo opazimo predhodnici imenitne trojice v šoli-učil-nici (verouk, materinščina in matematika). Samostanska šola se je v novejšem času umaknila po humanistih ustvarjeni gimnaziji, katere soeijalno-pedagoška vloga, je bila kaj pravilno označena od kneza nemške reformacije kot vzgo-jevališče «učenih tajnikov«, a od ruskega prosvetnega ministra kot vzgojevališče «plemenitih in uradniških otrok«. Učni načrl humanistične gimnazije je bil sestavljen v stoletjih, od nas že precej oddaljenih. V kolikor obstoja še dandanes ta učni načrt na svojih osnovah, se tudi sistem gimnazijsko izobrazbe odlikuje z izrednim tiščanjem k tradiciji in rutiniranosti ter celo s sovražnostjo napram moderni kulturi. Tako je na pr. postal jezikovni učni načrt, ki je še izza školastične šole obdržal slovniško orijentirani značaj, tipičen humanističen učni načrt starih jezikov s svojim kultom Cicerona, Homerja in historikov. Učni načrt matematike, ki je kronala aritmetiko s tehničnimi pravili, potrebnimi stoletju trgovskega kapitalizma, ki se je pa ustavila pri «euklidični» geometriji in trigonometriji, ni predstavljal ničesar drugega, kot baš zrcalno sliko stanja matematske vede za Dcscarta in Leibniza. Prav tako se je vojnopolitična zgodovina in redukcija zemljepisja omejevala na (po zemljevidu razkazane) pohodne popolnoma po okusu tedanje (nikakor pa ne današnje) izobrazbe. Še lažje nam bo umevanje ostrega nasprotja, ki je vladalo med to šolo — pa bodisi gimnazija, ali pa njena žalostna, grda slika, takozvana osnovna šola — in med zahtevami današnje in-clustrijelne kulture, ako pomislimo na papirni učni načrt (učna knjiga in pisanka!) in na duševnost formalno-birokratske vzgoje v splošnem. Gojenec take šole je moral doživeti v modernem življenju enak polom, kakor nabožno plemeniti uradniški razred, ki je bil njegovo vzgojo prevzel. Moderno življenje ne potrebuje ljudi opazovalcev, niti ne takozvanih teoretikov z izobrazbo, ki šepa za nekaj stoletij za moderno izobrazbo, niti ne «učenh tajnikov« knežjih in drugih pisarn. Glavna napaka tradicijonelne šole oljstoja pa v tem, da je podala — v našem stoletju, polnem industrijskih in znanstvenih izumitev, v tem napetem stoletju aktivnosti, delavnosti in dela — z ozirom na razumnost in zmožnost prave divjake, ki morejo biti napredku le v oviro, ki predstavljajo v svoji nezmožnosti in nevednosti v praktičnih ozirih žalostne lutke, ki se pa odlikujejo z aristokratskim preziranjem ljudskih množic. 7. Delovna šola in obični načrti za preosnovo tradicijonelne šole. Vprašanje preosnove (današnje) tradicijonelne šole je bilo razmeroma že zgodaj na dnevnem redu. Iz večine so se vsi ti načrti dali shvatiti takole: 1.) Nadomestitev slovnice s pri-rodoznanstvom in klasicizma z novodobnimi znanostmi. 2.) Uvedba nazornega nauka in večji razvoj razredove delavnosti. 3.) Razcepljenje višjih srednješolskih razredov. L) Razvoj strokovnih šol po vzgledu višjih in srednjih šol. Soeijološko se dado vsi ti načrti lahko tolmačiti. Jasno je, da so postali razvijajoči se kapitalistični industriji «učeni tajniki« neuporabni. Potrebni pa so ji bili inženirji, tehniki, mojstri, mehaniki, kemiki, trgovci in strokovno naobraženi kmetovalci. Vsled tega se je pojavilo vprašanje po ustanovitvi strokovnih šol po vzorcu višjih in srednjih šol. Iz slednjih so izšli srednji, iz prvih najvišji nastavljenih v industriji, medtem ko obstoja najnižja delovna masa iz neukega delavstva. Toda na visokih strokovnih šolah so se jeli pritoževati, češ, da nimajo njihovi gojenci zadostne predizobrazbe. Prvi korak, ki naj bi pripomogel do take predizobrazbe bodočim nameščencem v industrijski državi je bila ustanovitev realk, obnovitev gimnazijskega učnega načrta in uvedba priro-dopisnih ved. Nadaljni in temeljitejši korak je bilo deljenje višje šole. V zvezi z izpremembo nalog in učnega načrta šol, se je izpremenil tudi njen način (ponazorovalnost in delavnost), ki si je postavil nalogo vzgojiti prave može. Vidimo, da podpira novodobni duh običajne načrte za preosnovo šol, ki kažejo — vsaj s tega stališča — tudi napredek. Toda tudi tem veljajo isti ugovori, kakršni veljajo kapitalistični industriji sami. V kapitalistični industriji nikakor ne •najdemo končnoveljavne razrešitve industrijskega problema. Je le prehodna točka od rokotvor-nega dela k industrijalizmu in v tem se porajajo tudi ugovori proti njej. Industrija je ve- lika, demokratizujoča sila: kakor smo že opazili, se radi nje izloča potreba stalnosti delavca pri gotovem špecijelnem delu, ker splošni razvoj tvornice ne zavisi od delavca, temveč od stroja, s katerim se pa razmeroma hitro spoznamo. Prav radi tega odstranjuje strojna industrija potrebo stalne delovne razdelitve in s to tudi družabno hijerarhijo. Stroj vzpostavlja v okrožju d,ela in v kulturi ravnovesje. Le v Vice Orljak: Moje društ. učit, uspomene VIII. Novi uspesi lista «N. Prosvjeia». «N. Prosvjeta« je probudila spavajuče učitelje, a one budne i aktivne još večma obodrila na rad. I malodušniei i nehajnici opaziše, da je organizovano hrv. učiteljstvo složnim nastopom mnogo postiglo. List je sve elektrizovao. Svaki se naš školnik stavio u pozu kao da je sa listom pridobio neko oružje ili neko imanje. List nas sve jedan drugome približi, sprija-telji. Društvo «. P.» i njegovo glasilo zabiležilo do-slcora drugi veliki uspeh, to jest, ujedinjenje učiteljstva čitave Istre. To se zgodilo tako da se učitelj, društvo kotara Voloskog raspustilo i stopilo s «N. Prosvjetom« u Pazinu. Taj se zamašili dogodjaj zbi na skupštini u Mihoti-čima 17. 4. 189(5. Na poticaj delegata «N. P.» kol. Barbaliča predloži nadučitelj Aug. Rajčič da se volosko društvo ujedini s Pazinskim. Obrazloži ovako: Društvu ponestaje život ne snage; slovenski učitelji se odvojiše pristu-pivši ka ko[>ars.komu društvu, a medju hrv. učitelji voloskoga kotara nema več pravoga zanimanja za društvo; broj učesnika je pri svakoj skupštini manji; niko ne če da primi vodstvo društva u ruke; smokva več ne daje ploda: — treba je poseči i baeiti u oganj. Sa pristupom k «N. Prosvjeti» tegnuli bismo oživeti, jer se pridružujemo društvu mladjeinu i svežijemu. — Predlog bi prihvačen, a njime po-stignuto jedinstveno društvo za celu Istru osim kvarnerskih otoka. Ali i ovo če pristopiti uešto kasnije. — Ovako jaki stupismo pred širu, otmenu javnost sa skupštinom u Puli 4. i 5. juna 190(>. Ispala je sjajno. — Tom prigo-dom održa družbino učiteljstvo svoju posebnu skupštinu. Iza skupštine banket i sokolska zabava u «N. Domu» u počast nas skupštinara-učitelja. Naše društvo živelo u potpunoj muževnosti beroči lavorike uspehe svoga rada i sloge. Da samo nabrojim: obdržavanje risarskog tečaja u Pazinu g. 1907. prema novoj metodi risanja po naravi. Profesora Gvaiza (iz Gorice) posla i plati vlada na molbu našeg društva. Onda: Gimnastički tečaj u Medulinu g. 1909. I arno posla c. k. vlada na svoje troške i to zamolbom našeg društva prof. Ad. Sehaupa iz Gorice. Pri-sustvovah i ja obem tečajeviina. Nikada ih za-boraviti ne ču! Osobito onoga u Medulinu. I u se trudismo, ali i zabavismo. Rakovo li je tu medju nama vladalo prijateljstvo, veselost i sloga! To dana? osobito ističein sa najugodni-jim čustvima. Spomenuti moram i naglasiti našli vrlo uspelu zabavo priredjenu u pazin-skom «N. Domu» prigodom društvene skupštine. Opatijsko-volosko učiteljstvo igralo je «Fakira od porta» vrlo dobro, Pevanje je vodio kol. Iv. dobi strojne industrije je možno s polno realnostjo misliti na delovno šolo druge stopnje, ki naj ne bo cehovska šola, temveč šola. za vse ljudstvo in šola industrijelne izobrazbe. Kapitalistična industrija pa ne trpi nikake enakosti. Podviza se vzdržati družabno različnost in delovne kaste. S tem se dado pojasniti vse pomanjkljivosti običajnih preosnovnih načrtov tradicijonelne šole. • (Dalje.) Matetič, sada profesor glazbe u Zagrebu. Na prvome mestu pevala se učiteljska himna «Prosvjeti», što ju ispeva drug Er. Jelušič, a uglazbi Matetič. Tom zabavom si osvetlasmo čelo i lcrčismo put do učitelj, časti i prestiža. Ovakove zgode se ne zaboravljaju! Spomenuti ču još, da se učismo pevanju širom Istre. Kod druga V. Zidariča u Sv. Petru u Šumi sakup-ljasmo se mi svirači da ustrojimo svoj orke-star. Daleki bijahu putovi — ali dolazismo re-dovito. Evo, što znači oduševljenje i požr-tvovnost! God. 1911. držao se poljodelski tečaj u Pazinu, a u Puli tečaj za posudionice. Jedan i drugi tečaj brojio više učesnika učitelja. Naš agilni predsednik Bačič pomišljao i na Učiteljski dom. Mesto njega «N. Prosvjeta» je imala u Pazinu sobu gde mogao svaki učitelj, mesni i okolišni, nači do 30 novina. No največim uspehom društvenim smatramo odabranje kol. Aug. Rajčica pokrajinskim narodnim zastupnikom. Nije to išlo baš glatko, kako bi se moglo misliti. Tomu se dapače pro-tiviše vodeči narodni prvaei. Bilo truda, bilo muke dok nije društv. odbor nagovorio i skoro prisilio narodne prvake da umetnu medju kandidate i jednog učitelja. Taj naš pravedni postulat naglasivasmo u skupštinama i u novi-nama. Prodremo sa zalitevom, te bi tako drug Rajčič odabran zemalj. poslanikom, (g. 1908.) — Ovaj dogodjaj vrlo je zamašan; a borba za taj naš zahtev — vrlo je poučna za nas sve još i danas. Naše udruženje svojski se zauzimalo cla se otvori u Opatiji ženska gradjanska škola. Ne uspemo. Ogorčeno se pak spustismo u boj i borbu da vlada ne smesti muško hrv. učiteljište u Kastav. Ne uspesmo opet, jer su za to bili naši prvi prvaci (Spinčič i Laginja), a opet to bijaše drago i italij. krugovima u Istri, koji voleše da nemaju usred Istre jedan takav hrv. zavod. — lnicijativom «N. Prosvj.» te prof. Fr. Novljana držaše rcdovito profesori hrv. pazin-ske gimnazije pučka predavanja u Pazinu i drugde u pokrajini. Nije se dašto prestalo sa analfabetskim tečajevima i roditeljskim veče-rima. Hrv. učiteljstvo Istre tako dizalo se i dizalo moralno pred očima naše javnosti. Bi-jasmo svagde: u školi, i u svim prosvetnim te privrednim ustanovama kao pokretači ili kao suradniei. Plivasmo na površini reke, pa bilo i proti struji. Broj hrvat. se učiteljstva dnevice množio. Tik pred ratom brojaše Istra 299 hrv. učitelja, od kojih ona Družbe Sv. Cirila i Metoda otpadalo <>5. — «N. Prosvjeta» silno se zauzimala takodjer za žensko učiteljište u Pazinu, koje se zbilja otvori pred ratom, a dolas-kom Italije bi ukinuto. — Ne uspesmo da bude pučki učitelj imenovan članom zemalj. škol. veča u Trstu. Ne smem. a da ne spomenem uzgojno-kul-turni privatni rad sodruga Jos. A. Kraljiča, koji je izdavao u Lošinju omladinski list «Mla-dog Istranina» počam od g. 1909. Izdavao go-dimice i dečji koledar «Jorgovan». Obe ove publikacije beše jako raširene diljem Istre. Kasnije preuze uredjivati omladinski list kolega književnik Viktor Car-Emin pod imenom «Mladl Hrvat». Enakost m morala Lahko živeči meščani so si ustvarili svojo moralo, ki jo uči.jo in živijo. In to moralo so vdahnili v višje in nižje urade, družabne kretnje in razgovore, zabave in gledišča, mode in umetnost, društva in družine, povsod, tudi v pouk in vzgojo. Ali oni, ki uživajo kruh v potu svojega obraza, se ne spajajo vedno po svojem mišljenju z onimi, ki jih hranijo z delom svojih rok; gospodarska razlika se jim javlja tudi v zavesti in jih vedno bolj loči od prvih; razlika je postala tudi miselna; razred nižjih si je začel ustvarjati svojo moralo, ki nasprotuje prejšnji morali. Važno bi bilo raziskovati obe morali, posebno pa moralo razreda, ki je začel svojo moralo komaj misliti, ne pa še živeti. Težko bi bilo to delo, ker je današnja znanstvena etika podobna meglam, ki izhajajo iz žive meščanske morale, in bi morali začeti novo etiko nanovo. Pa še nekaj: doba je rodila mehkobna srca in sanjave pameti, ki jim salonska duševnost tako pri-stoja, notranjost še neprebujenega, okornega razreda pa je trda, groba in protivna in je razumljiva le dušam jeklenih potez. Grešili smo, ko smo hoteli rešiti nižje z nravno popolnostjo in odpovedjo. Grešili smo tudi potem, ko smo si spletali družabno naziranje istočasno iz naukov historičnega materializma in iz srčnih naukov miroljubnega humanizma. Naše mišljenje je prihajalo iz srca namesto iz spoznavanja razmer. Koristno in zajemljivo bi bilo, da bi odkrili znake nove razredne morale in njenega razmerja do propadajoče morale, zajemljivo za etično znanost in koristno za naše življenje. Da nam bodo pa ti znaki določnejši in pojm morale jasnejši, je potrebno, tla pokažemo na one elemente današnje morale in nemorale, ki gibljejo našo javno vzgojo in valovijo naše življenje. V teh elementih bomo zaznali neke skupne znake in spoznali bomo potem bistvo, vzroke in posledice razredne morale. In nemoralno nam bo, kar nam je bilo do sedaj moralno, in moralno nam bo, kar nam je bilo dosedaj nemoralno. Ko bomo to spoznali, se bomo iznebili tistih muk, ki izhajajo iz dvoumnega in nedoslednega naziranja o socialnih krivicah in trpljenju, in naše življenje bo hladnejše in mirnejše. Tak element, ki deluje med nami in se javlja tudi v vzgoji in pouku, je družabna neenakost. Nemoralno je, da dajamo nekaterim preveliko časti in spoštovanja in da izčrpamo iz sebe njim na ljubo vse zaklade ponosa in samozavesti, nasprotno pa zahtevamo od onih, ki imajo roke od zemlje in železa, da bi se pred nami ponižali, kot se mi ponižamo pred drugimi, in poiščemo v sebi vse sile preširnosti in napuha, da stojimo pred njim čim pomembnejši in imenitnejši. Ali množice niso tako otopele za čast in spoštovanje, kot si mislimo, da so ali bi morale biti. Razredno poniževanje je dandanes veliko, skoro nič manjše kot pomanjkanje gmotnih dobrin, Zauze se «N. P.» i za školsku pesmaricu s kajdama (notama). Preteče nas u lome prof. glazbe na učiteljištu g. Sprahman. Naše pazinsko učit. društvo postignu višak svoga delovanja, uspeha i razvitka. Bijasmo u znaku zenita. Tada padasmo. Kako? O torne posle. In zahteva po spoštovanju je poleg zahteve po kruhu ena najvažnejših zahtev človeštva. Pred več kot sto leti so imeli nekateri meščani več denarja kot obubožani plemiči; ali fevdalna družabna morala jih je vendar prezirala in jih ni vabila na dvorne perverzne zabave. To preziranje je pomnožilo v meščanih sovraštvo in jih spodbujalo k uporu. Meščani pa so po razmahu svobodnega gospodarstva in po razvoju mišljenja, ki ga je rodilo novo gospodarstvo, pozabili na svoje nekdanje načelo o enakosti, prezirali so one, ki jim niso bili enaki po bogastvu in po novi meščanski kulturi, in jih niso marali v salone, da bi se z njimi zabavali in z njimi malo pokramljali. Kakor kruha, tako potrebuje človek tudi spoštovanja. Po veljavni morali je pravično, da imajo nekateri preveč kruha, drugi pa premalo; po meščanski morali je pa tudi pravično, da uživajo nekateri preveč časti in spoštovanja, drugi pa premalo. Ker so isto mislili egiptovski faraoni, njihovi vojaki in svečeniki, pozneje pa kralji in njihovi vitezi, bi lahko govorili o morali gospodujočih, kakor tudi o morali podložnih. Po načelu morale gospodujočih sc ravnajo tudi veliki in bogati narodi, ki ne priznajo malim ali pa neomikanim narodom pravice do veljave in spoštovanja, po načelu podložnih pa se borijo mali in neomikani narodi, ki zahtevajo enake pravice za vse na svetu. Moški spol gospoduje nad ženskim spolom, ženski spol pa se bojuje za enakopravnost. Odraslim je otrok nepomembno in manjvredno bitje, zagovorniki otrok pa propovedujejo načelo o važnosti in dragocenosti otrok. Čim večja je gospodarska neenakost v kaki zgodovinski dobi ali kaki državi, tem večja je tudi neenakost teh elementov v tisti zgodovinski dobi ali tisti državi. Za to ni treba dokazov. Sprejeli smo načelo, da družabne gospodarske razmere ustvarjajo miselno kulturo. Ali pa ni bila pravica vedno ista? Ali ni bil pojm pravice isti pred 2000 leti kot danes? Zahteva po živežu je ista pri človeku kot pri drugih živih bitjih; in zahtevo po spoštovanju ne zaznamo le pri človeku, ampak tudi pri živalih. Človek se druži v družabne enote; ko je en del te enote vznemirjen zaradi enote same, se vznemirijo tudi drugi deli. Ponižanje, ki rani enega iz družabne enote zaradi tega, ker pripada tej enoti, rani potem tudi druge člane enote. Vere in narodi, stanovi in razredi so občutljivi za spoštovanje, ki jim je bistven del njihovega življenja. Najprej živi zahteva po kruhu in spoštovanju v posameznikih, ki so združeni v družabnih enotah, in ko postane ta zahteva logični pojm v zavesti zatirane družabne enote, je še-le izoblikovan pojm pravice. Pravica je tedaj zavest bioloških in duševnih zahtev posameznika v družabni enoti. Nič ni čudno, da se je isti pojm pravice razširil tudi med gospodujočimi enotami; pomisliti moramo namreč, da so biološke iu duševno zahteve pri vseh ljudeh enake, zato so te zahteve pripoznavali tudi gospodujoči; to pripoznavanje je naravno in preprosto in logični pojm je obenem tudi 'pojm pravice. Pa še nekaj! Zatirane družabne enote najbolj razmišljajo, govorijo in prepovedujejo o pravici, razlagajo splošni pojm pravice, s tem pojmom potem tudi zmagajo, in ko enota zagospoduje, ostane vendar splošni pojm pravice delež splošne etike. Pravico si lahko razlagamo brez mistike in metafizike; vendar bi bilo važno, da bi raziskali, zakaj postane pravica bistven predmet religije in mističnih filozofij in zadeva mehkobnih in človekoljubnih src. Marsikaj nam ni še jasno, vendar smo uverjeni, da bomo tudi človekoljubje in ljubezen do bližnjega lahko rešili v duhu filozofije historičnega materializma. Ko zagospoduje nov razred, omeji pravico na koristi svojega razreda, nižjemu ljudstvu pa jo priznava le toliko, da mu koristi in miruje. Pojm o pravici in priznavanje potreb in zahtev Učiteljski i školski pabirci 1. školske prostori je se ne smeju upotreblja-vati u druge svrhe negoli je ona za što su opredeljene, izuzamši u slučaju potrebe i to dozvo-lom škol. proveditura za malo dana — (§ 122. Opčeg Reda — Regol. generale od (i. 2. 1908. br. 150). Ova je odredba svedjer na snazi, a ipak se u nas ne poštuje; škol. prostorije se u nas prečesto rabe za zabave i plesovc. 2. Učiteljičin suprug ne uživa doplatak (quota supplementare) sem (izim) ako nije sasvim rodni nespoljnjak, ili ako ne uživa više od 100 L mesečnog dohotka. Autonomne opeine nisu dužne zakonom plačati svojim učiteljicama, ovog doplatka počam od 1. 7. 1922. 3. Premila zakon ne ustanovljuje postotka unapredjenih od upisanih polaznika škole, ipak se smatra dobrom školom ili razredom, ako je bilo unapredjeno (promovirano) 70% polaznika. 4. Didakt. ravnatelj nije dužan da pročita učiteljstvu svoje izvešče; dužnost mu je napro-tiv da pokaže i da ono potpiše njegove informativne podatke (note informative). 5. Zdravstveni činovnik što je izdao izjavu (certificato) imade pravo zatražiti od interesi-ranog učitelja ne više od 5 L u ime nagrade. (i. Nema prava na odštetu (nagradu, indenni-ta) učitelj radi ispita održavana u njegovu sedištu. 7. U imenik stalnih učitelja (ruoli) dolazi se samo putein uspelog natečaja. 8. Obiteljski dopust traje uz uživanje čitave plače najviše 15 dana; ali nadzornik može biti mnenja, da je učitelju dovoljno manje od lo dana dopusta. 9. Nastavnik do sada nije mogao prestupiti iz muške na žensku Školu i obratno. No sada je Ministarstvo skupilo sve tri imenika (ruoli): mužke, ženske i mešovite škole u jeclan jedin-cati imenik. 10. U školske dopuste uključeni su blagdam, pa tako četvrtki i nedelje. 11. Službeni premeštaji mogu biti provedeni u svako doba godine; obično za škol. jesenskih praznika. 12.-Ravnatelj može naložiti učitelju da suplira ne više do deset dana. Duže supliranje ide u delokrog nadzornika. (8 «. i 154. T. U. 22. 1. 1925.) mu ostane v zavesti le teoretično, v resničnem življenju pa si izmisli pravico svojega razreda, ker mu je razredna korist več kot splošna korist. Boj za obstanek razredne moči je silnejši kot izvajanje splošnega pojma o pravici; tedaj je logično in naravno, da misli višji razred drugače, ko misli na splošno človeštvo, in drugače, ko misli na svoj razred; svoje načelo izvaja iz premise razrednega samoljubja. Kako abotno je, če zahtevajo tlačeni pravico od gospodujočih, ki jim je vendar dolžnost, da branijo svoje privilegije; njihove koristi bi se zmanjšale, če bi jih porazdelili na množice. Še bolj abotni so malomestni ljudje, tudi učitelji, ki zahtevajo priznanja pravic do spodnje meje svojega razreda. in so obenem prežeti z meščansko moralo: zahtevajo, da bi jim oni podarili od svojih miz, obenem pa priznavajo razredno samoljubje; niti se ne zavedajo, da nimajo gospodarske moči, ne proizvajalne, ki vendar giblje vse družabne pojave. (Dalje.) 13. Učitelji, aktivni i umirovljeni, nisu dužni da placaju opčini obiteljsku taksu, pošto oni plačaju izravno svojom plačom (mirovinom) t. zv. dopunidbeni porez (imposta complemen-tare) t. j. 35 cent. za svakih 100 L. Utok na bi-Ijegovanu arku od 2 L ide na Gpčinu pozivom na § 7. 1). L. 20. X. 1925. N. 1944. dot. na Min. uputu od sv. 12. 192-5. sa. zahtevom da hude učitelju brisana ta taksa, jer plača «tassa com-plementare«. Daljnji utok ide na zemalj. Upravu (L’Amministr. Provinciale). 14. Pod jedinstvenom školom (scuole uniclie) razumeva se škola sa tri ujedinjena razreda. Provizorne škole zovu se one koje su podre-djene čimbeniku (korporaciji, Ente), koji plača učitelje kao nadničare, t. j. na dan, prema broju lekcija. Potporne škole (scuole sussidiate) naprotiv ustanovljuju privatnici, pa i učitelji, dozvolom Proveditorata. Učitelja se plača dr-žavnonn potporom za svakoga učenika unapre-djena iz I. u II. razred, i za svakog svršenog djaka III. razreda. 15. Svim drž. činovnicima, pa tako i učiteljstvu, se susteže (ne plača) iznos aktivnog služ-benog nadoplatka (supplemento di servizio at-tivo) za dane izostajanja bilo s kojcg razloga. 10. Služba suplentstva potpuno se uračunava u mirovinu, a '/;> u ostala ekonomska boriva. 17. Učenika so ocenjuje pogledom na znanje, ali i na njegovo vladanje ako u vladanju nema barem drugog mesta, opetuje razred. (§ 17. Ord 10. I. 1924.) 18. Ravnatelj prema § 9. Ord. 10. I. 1924. otka-zuje učiteljstvu zamenično sve razrede; ako nije moguče provesti sasma izmenu, ova se ima izvesti barem med nastavnieima I. i II. razreda te onih III., IV. i V. razreda. Pritužbe idu na škol. nadzornika. 19. Negde oblast imenuje i postavlja titularne učitelje t. j. one sa vlastitim razredima takodjer i učitelje suplente, koji se zovu «prekobrojni» (maestri in soprannumero). 20. Učitelj može služiti do 05. god. svoje dobe. 21. Učitelj je dužan službovati dve g. na isto-me mestu; samo iz valjanih obitgljskih razloga (da motivi eccezionali) može on moliti premešte-nje i pre toga roka (biennio). 22. Porod se smatra bolešču, zato tu je sudac lečnik koji odlučuje o trajanju izortatka rodiljc. F eljton Stano Kosovel: Balzac «Prišel bo čas, ko boste umeli, da je sreča otrok bistvenejša in da bolj osrečuje nego lastna sreča. Ko sem postal oče, sem šele doumel Boga. On je povsod pričujoč, ker je ustvaril ves svet. Tako kakor On s svetom, sem jaz sklenjen s svojimi hčerami — le da ljubim jaz hčere bolj kot ljubi Bog svet, ker svet ni tako lep kakor Bog, moje hčere pa so lepše od mene.» «Koncentrirano delo na zgradbi njegovega kozmosa je moralo premakniti Balzacovo zavest o resničnosti. Tako je prišlo, da je Balzac izgubil zavest o zunanjem svetu», pravi pisateljev nemški raziskovalec Robert Ernst Curtius. «Njegova umetniška produktivnost je obstojala v tem, da je stalno menjaval najrazličnejše oblike svoje nature. Njegova genijalnost izhaja iz te nenavadne duševne labilitete». (Isti.) «V meni je vse tisto», pravi Balzac, «ltar se ne da združiti. V meni so vsa mogoča protislovja. Tisti ki me imajo za nečimernega, zapravljivega, trmastega, lahkomiselnega človeka, nezraslega z lastnimi idejami, tisti, ki me imajo za gizdalina, nesramneža, lenuha, za neprevdar-nega človeka brez konzistence, za besedičnega, netaktnega, surovega, nevljudnega, izpremen-Ijivega in muhastega, imajo baš tako prav kakor oni, ki vidijo v meni štedljivca, skromneža, pogumneža, žilavega, energičnega, delavnega, stalnega, molčečega ,1'ino čutečega, vljudnega in vedrega človeka. Jaz se samemu sebi najbolj čudim...« In na nekem drugem mestu se glasi Balzacovo priznanje: «Ko nisem imel nobenega drugega oporišča razen sebe, sem bil primoran stopnjevati svoj lastni jaz«. Fantaziji, tej važni komponenti Balzacovega dela, je pri pisatelju odmerjena silno važna vloga v vseh delih. V «Alkimistu» (Recherche de rAbsolu) vidimo, kako skuša rešiti faustični pisateljev junak Baltazar Glaos uganko absolutnega z ustanovitvijo «unitaristične kemije« ter napraviti s tem moderno vedo za naslednico alkimije. Trebalo bi po njegovem odkriti prvine s pomočjo principa, ki je lasten i pozitivni i negativni elektriki. Če bi se to posrečilo, bi ne bilo več daleč do rešitve vprašanja o najvišjem vzroku vsega kar se dogaja v prirodi. Alkimija pa je privlačevala Balzacovo pozornost predvsem radi tega, ker je stremela v njegovi dobi po treh rečeh: po izpreminjanju nižjevrstnih snovi v snovi višje vrste, po podaljšanju človeškega življenja in po ustvarjanju umetnih ljudi. Balzac je vse svoje življenje iskal rešitve tajnosti kakor njegov junak Baltazar Claes. Bil je fantast, sličen temu alkimistu, ki ni prišel problemu življenja nikoli do dna. Šele v agoniji zasluti to, kar je iskal vse življenje. V tem stanju pred smrtjo pa je že brez moči, da bi izrazil najdeno formulo s človeškimi sredstvi, z besedami in gibi. Ko omahne mrtev na blazino, onese rešitev svoje tajne na drugi svet. III. (Dilecta Madame de Berny). «1 duševno visoko stoječega moža i navadnega občana navdaja neka divja strast po idealu. Oba hrepenita po idealu in po telesni ljubezni. Vsi moški se love za tistimi tako redko sejanimi ženskimi bitji, v katerih sta utelešeni i devica, i vlačuga.« Tak o govori široka, splošna Balzacova definicija ljubezenskih občutkov v človeku. Pri-šedši do nianse, pa Balzac zapiše: «Prava ljubezen se rodi samo enkrat in se ne more ponoviti. žena, ki jo ljubimo, je nune et semper dilecta.« V tem «nunc et semper«, v nepretrganem trajanju vidi Balzac genijalnost ljubezni, dokaz njene neizmerne sile. V «Serafiti» beremo: «L’amour est une admiration, que ne lasse jamais« — ljubezen se ne ohladi nikoli. V povesti «Un prince de la Boheme« naletimo na obrazložitev: «Charles Edvard de la Palfe-rine« ima pravilne .nazore o ljubezni. Po njegovi sodbi ni v življenju moža mesta za dve ljubezni; ljubezen je samo ena, globoka kot morje in brezmejna. Ta ljubezen je lahko dana človeku v vsaki starosti, obsija ga lahko kot je obsijala milost sv. Pavla, in je, kakor veli nekje pesnik Heine: «tajna bolezen srca, kombinacija čuvstva neskončnosti, ki biva v nas.« V Balzacovem življenju srečamo dva pomembna ljubezenska dogodka. Prvi je ljubezen do gospe de Bernyjeve (kratko Di lede imenovane), drugi ljubezen do von Hanske. Ta ljubezen, enovita kljub temu, da je razdeljena na dve ženski bitji, so pri Balzacu stopnjuje od erotike do mistike in predstavlja tip čutno — nadčutne ljubezni, ki izzveni na koncu — v religiozno čuvstvo. Balzacova junakinja Arabella Dudleyeva vprašuje: «Ali ne pomeni ljubiti isto, kar približevati se Bogu? Pravila morale ne veljajo zate (za ljubimca). Bog te je postavil nad druge. Ali bo torej zameril revnemu ženskemu stvoru, če ga žeja po božanstvenih stvareh?« Balzacovo ustvarjanje izvira v bistvu iz hrepenenja po ljubezni. De Bernyjevi je pisal 1. 1822.: «Če sanjam o veličini in slavi, vedite, da storim to le radi Vas«. Podobno se je izrazil pozneje tudi napram von Hanski. Z gospo Bernyjevo se je seznanil Balzac v Villeparisisu v prvem času svojo pisateljske karijere. Bernyjeva je bila žena francoskega cesarskega svetnika, napol slepega moža z devetimi otroki in posestvom. Radi slabovidnosti je prepustil de Berny upravljanje posestva ženi, ki je bila 22 let starejša od Balzaca. (Približno toliko mlajša je bila Balzacova mati od pisateljevega očeta.) Svoje lepše življenje je imela dama, ko se je seznanila z Balzacom, že za seboj. Omožila se je, ko ji je bilo jedva Ki let, in je bila po rojstvu hči nemškega godbenika, harfinista Hinnerja iz Wetzlarja. Po naobrazbi in vzgoji je pripadala koncu 18. stoletja. Ko se je Balzac seznanil z njo, ni bila več očarljiva prikazen. Kaj ju je privedlo skupaj, ni težko ugeniti. Ona je bila že v jesenskih letih, Balzac pa je bil še mlad, neizkušen, od nikogar ljubljen. Začel je obsipati de Berny-jevo z izrazi zadržane ljubezni in Dilecta mu je kmalu postala ljubica in mati. Bila mu je prijateljica, tolažnica in svetovalka. Odobravala je njegove načrte in mu razvnemala pogum za nova dejanja. Delila je z njim nazore o monarhizmu in katoličanstvu, skušala je iž njega napraviti svetovljana in ga je seznanjala z odličniki tistega časa. Imela je čudovito pravilno slutnjo, (la se bo izcimil iz začetnika Balzaca velik mojster. Ko se je Balzac odločil z a založniku in tiskalniško podjetje, mu je Dilekta priskočila na pomoč z znatnimi denarnimi sredstvi. Toda poskus z založbo se ni obnesel. Lafontaine, katerega je izdal Balzac v Razno Drugovi i družice S Na dan Uskrsa pred tri godine zaklopi vjedje urnornih svojih očiju i usne vječnim snom naš vrijedni drug Gaša Licul, nadučitelj n Roču. Ostavio je decimirane naše redove baš u vrijeme, gdje ga je silno trebao narod a i učiteljstvo samo. Mnogo je slavonskih duša osje-tilo bol i tugu u srcirna svojim, netom se je daširila vijest, da je okrutna smrt prekinula nit življenja čovjeku, tol i blage i mirne čudi — narodnem učitelju i vodji — koji je sve svoje sile i znanje ulagao i na polju prosvjete i kulturo. Djelovao je neumorno na tom polju za korist i dobrobit svog naroda, kojeg je neizmjer-110 ljubio! Da počastimo pepeo kostiju tog neumornog kulturnog radenika da iskažemo zalivalnost i iskrenu odanost drugu, koji je bio dugo vremena urednik bivšeg glasila «Narodne Prosvjete« a i presjednik našeg društva, sabrali smo darove u svrlui da mu podignemo nad-grobni spomen-kamen. Spomenik taj, koji če se postaviti neka bude uspomenom, neka bude izraz bratske ljubavi i osječanja, te dubokog poštovanja sječe neprežal jenog i blagopokojnog našeg druga Gaše. Drugovi! Bratska i kolegija!na dužnost na-laže svima da u nedjelju 18. tek. mj. stalno pohitimo u Roč, gdje černo prisustvovati svečanosti koje če se obaviti na tamošnjem groblju. ' ODBOR. Skolsko i disciplinarno veče Imamo sada u Trstu novo imenovane savet-nike Školskog Veča (Consiglio scolastico), te savetnike Disciplinarnog Školskog Veča (Consiglio di disciplina). I. U Školsko Veče beše imenovana ova lica: 1. Dr. Ant. Palcich, zcrnalj. lečnik u Trstu; 2. Domenico Forida Bonardi, profesor ex-bojev-nik; 3. Mario Bianchi, gimnaz. prof. na Reci; tajnik društva naeional. faš. nastavnika; L Artur Marpieati, prof. liceja na Reci; bojevnik; 5. Giov. Belli, bivši ravnatelj osnovne škole u Kopru, sada profesor, dobrovoljac i ex-ireden-tista; (!. Gino Venuti, prof. tehničke škole u Trstu, ex-bojevnik, tajnik Assoc. N. F. II. Disciplinarni školski Savet sačinjavaju ovi: Dva savetnika Školskog Veča itd. I. Relli Giovanni, i 2. Gino Venuti; 3. Pauluzzi Oddone, učitelj na tchnič. školi, Gorica; 4. Lussieli A Ido, didakt. ravnatelj; 5. Zoldan Paolo, tajnik zernalj. faš. učit. udruženja. POZIV. Ker nočemo biti v navskrižju z drž. učit. organizacijo, pozivamo društvene odbore, naj člane, ki so vstopili v isto, a kljub svoji obvezi ostali v Zvezinih društvih, izbriše iz imenika, ker ni dopustno, tla bi bili včlanjeni v obeh organizacijah. Vodstvo. Doprinesli za spomenik pok. Liculu. Uprava «1. IL» L 50, Bradamante Miho 1, 2, Puhal j Josip 1. 10. Marčelja Anton L 10, Ribarič Ivan L 10, Vodarič Damijan L 10, uk. L 558. družbi z založnikom Urbanom Canelom, ni imel sreče. V vsem letu ni bilo mogoče razpečati niti 10 izvodov knjige, naklada pa je požrla 10 tisoč frankov. (Dalje.) Pevski zbor ima v soboto 31. t. m. ob 15. uri vajo v «Trgov-skem domu«, članstvo naj se udeleži polnoštevilno in točno. Naš zbor namerava prirediti tri počitniške koncerte: prvega v Kanalu v nedeljo 1. avgusta ob IbA uri, drugega v Mihotičih v soboto 7. avgusta ob 20k! uri, tretjega v Bistrici 8. avgusta ob 15 'A uri. Taksa na svedodžbe. Minist. Finaneija pripravlja dekret, kojim se ustanovljuje taksa od 5 L za škol. svedodžbe. Ovom taksom hoče se urediti učiteljski penzijski fond. Tckstcvi. Naučno Ministarstvo kani uvesti u javne osnovne škole državne tekstove (libri di stato); za sada ne opčenito, nego samo u pojc-dinim slučajevima iz viših političkih i narodnih razloga. Isprava škols. zakonika. Domala biti če san-cionirani novi dekreti kojim se ispravlja sadaš-nji Jedinstveni Školski zakonik (Testo Unico) od 22. I. 1925. Čudimo se lakoči kojom se izda-vaju zakoni, a jošte više lakoči, kojom se ovi novi i najnoviji zakoni ispravljaju. Čitamo molbe italij. učiteljstva, koji želi stalne dobro promišljene zakone. To i mi želimo, jer se učitelj ne može snači u šumi zakona, naredaba i dekreta. Zaštita materinstva. 7. maja stupio je u krepost zakon 10. 12. 1925, br. 2277 o zaštiti i pomoči materinstva i detinstva, kojemu je svrha očuvanje večjeg duševnog i telesnog zdravlja. S 24. primerice zabranjuje prodavanje i davanje duhana u budikojoj formi mladeži ispod 15. godine života. Ova mladež ne sme javno pušiti pod pretnjom kazni od 5 L te zaplenom duhana. Knjižnice. Naučni Ministar razaslao je okruž-nicu, kojom pozivlje kr. škol. staratelje da se zauzimu za potpomaganje sadašnjih i podiza-njc novih školskih i pučkih knjižnica, jer ove tvore najsnažniju pomoč školi i učiteljstvu i jer nadopunjuju i podupiru školsku reformii i programe. — Mi smo svuda več irnali vrlo lepe pučke i kotarske učit. knjižnice, koje sada ne posluju ili su bile uništene bezrazložno. Učiteljski letni tečaj obdržavati če se u Pozza di Fassa, u Trentinu, na alpinskoj uzvi-sini od 1315 m. Trajati če mesec dana. Počima 28. jula. Trošak za prehranu i prenočište iznaša dnevno 25 L, u koji iznos je uključeno poseči-vanje tečaja. Primiti če se samo sto učitelja. Rok natečaja istekao je koncem aprila. Ravnatelj tog tečaja je prof. turinske univerzi teto, Giovanni Vidari. IJ sve dane sedmice držati če se predavanja izim četvrtka i nedelje. U ova dva dana poduzeti če se 14 predvidjenih izleta na bližnje gore i planine (u višini od 1574 m — 3000 m). — Program ovomc tečaju je sledeči: 1. Filozofska kultura; 2. Pučka i »mladinska literatura; 3. Ručni rad: a) radnje ilovačom (plastika), papirom,