Revija SRP
/Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 14, junij 2006 shtevilka 73-74
Izdajatelj revije
Naslovnica Izbor likovnih del
Tisk
Urednishtvo Urednishki odbor
Narochila, prodaja
Izposoja na dom Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910 e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http://www.revijasrp.si
Radko Oketich, Shtanjel 1, 1995
Branko Lipnik
VED d.o.o., Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Rajko Shushtarshich - odg. urednik, Ivo Antich - lektor in korektor, Lev Detela (Dunaj) - neprevedene knjige, Branko Lipnik - likovna priloga, Franko Bushich (Split), Matjazh Jarc Jolka Milich, Bogdan Novak, Just Rugel (Moskva), Iztok Vrhovec, Lucijan Vuga
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1, p.p. 2670, 1001 Ljubljana sodelavci v reviji
Vsebina
Lucijan Vuga	Glina je nash obraz	4
Lucijan Vuga	Polja kjer sva vse spochela	5
Iztok Vrhovec	Prevara	10
Adam Shuligoj	Fragmenti	14
Vittoria Ravagli	Zadostuje mi	19
Gerald Parks	Orfej	25
Franko Bushich	Boj z jezikom	32
Ivo Andrich	Brez naslova	34
Iztok Vrhovec	Slovo	35
Bogdan Novak	Kazen	39
Lev Detela	Tri zvezde, XIII	44
Lucijan Vuga	Shahovska kraljica, II / drama/	69
Polona Shkodich	Slikovita izpovednost Radka Oketicha	87
Radko Oketich	Likovna dela /reprodukcije slik/	88
Damir Globochnik	Satirichni list Pika iz let 1912-1913	97
Ivo Antich	Rotman kot stripski »roman«	102
G. Th. Rotman	Sambo in Joko /iz stripa/	104
Ivo Antich	Janez & Jovan /strip - karikatura/	105
Bogdan Novak	Novinarske race	106
Milan Fridauer - Fredi	Aforizmi	109
Bogdan Novak	Misli v tabletah /aforizmi/	110
Ivo Antich	Epigramizmi: Anti(ch)kronika	112
Ivo Antich	Popare	116
Ivo Antich	Mnozhichnomedijske belezhke	120
Chlovekov razvoj
Natalija Narochnicka Dejavnost Vatikana na ozemlju Rusije	133
/ geopolitichni aspekt/
Za zgodovinski spomin
Matjazh Jarc	Kulturni Forum in resolucija
/o Nacionalnem programu za kulturo 2004-2007/ 141
Iz zgodovinskega spomina
Lucijan Vuga	Veneti in Anti (III)	151
Neprevedene knjige Lev Detela
Chitalnica
Jolka Milich Lev Detela
Vprashalnica Jolka Milich
Dokumenti, prichevanja
Dokument 1.1 Jolka Milich
Dokument 1.2 Darinka Marguch
Dokument 1.3 Rajko Shushtarshich
Zadnji dnevi Hitlerjevega Tretjega rajha	170
/ Armin D. Lehmann/
O (ne)svobodi govora	172
Prvi koroshki slovenski kriminalni roman	174
/Jozhe Strutz/
O prevajanju in poeziji, III	176
Odprto pismo /Barbari Brezigar, dr. Lovru Shturmu, Matjazhu Hanzhku, Zdenki Cerar/ 184
Sodba v imenu ljudstva	193
/UpS RS v zadevi Revija SRP zoper MzK
Pritozhba zoper Sodbo v imenu ljudstva UpS RS 198 /v vednost sodelavcem in za javnost zadeve/
Lucijan Vuga
GLINA JE NASH OBRAZ
Glina je nash obraz, gnetljiva in spremenljiva, make up dezhevni, prah za vsakokrat.
IN MEMORIAM
»Zhivljenjepis je nakljuchje, ki mu odtenke dajemo sami.« Tako se glasi prvi stavek zapisa, s katerim se Lucijan Vuga predstavlja na zavihku svoje edine pesnishke zbirke Odtenchje sluchaja (1987). V stavku sta modificirano navzocha naslovna pojma, ki kot genitivna sintagma, sestavljena iz izvirnega neologizma in iz ene najbolj vsakdanjih besed, pomenljivo nakazujeta tako vsebino zbirke kot avtorjevo bivanjsko-ustvarjalno »ideologijo«: gre za (osebne) odtenke v obzorju (sploshne) sluchajnosti. Knjizhica pesmi se zdi kot izgubljena sredi Vugove obsezhne, na razlichna podrochja segajoche bibliografije, toda ker je ves chas poleg drugega pisal tudi poezijo, je ni mogoche jemati kot »nakljuchje«, temvech ravno nasprotno - intenzivnost tega vztrajanja v ozadju potrjuje, da so »nakljuchja« pravzaprav kljuchi do slutenega sistema usodnosti. Tako se znotraj Vugovega opusa kot »kljuchni tekst« pokazhe shtirivrstichna miniatura z naslovom Glina je nash obraz iz drugega dela znachilno urejene zbirke: prvi del pesmi z malimi chrkami brez interpunkcije, drugi del po obichajnem pravopisu. Ta dvodelnost se navezuje na dvobesednost naslova, oboje pa nakazuje mozhnost »bistvenega vpogleda« v avtorjevo bivanjsko (osebnostno) enkratnost in njeno avtorefleksivno ozaveshchenost glede chlovekove »glinaste spremenljivosti« in izrochenosti prahu. Znachilnosti Vugovega pesnishkega idioma: modernistichna hermetichnost, zastrtost z »igro« v jeziku (prim. stil »blizhnjega soseda« pisatelja Sasha Vuge), abstrahirajochi neologizmi (npr. vsakdanjichenje), manj znane besede itd., ob vrhunskem intelektualizmu tudi prvinska ocharanost od narave.
»Dvoumnost« dinamizma dvojnosti ima avtobiografsko podlago: rojstvo na meji slovanstva in romanstva (Solkan, 30. 7. 1939), nenavaden spoj poklicne in ustvarjalne prakse; srednja elektro in metalurshka shola, strojna fakulteta s specializacijo (Anglija, ZDA) v smeri skrajne intelektualizacije (kibernetika - »mislechi stroji«), magister znanosti in univerzitetni predavatelj, ob tem esejist shirokih interesov in izvirni raziskovalec pradavnine slovenske identitete. Od mladih let literarno ustvarjalen, pesmi in krajsho prozo objavlja v mnogih revijah, njegov najbolj markanten literarni dosezhek je zajetna »romansirana kronika« Hisha na meji (2003), izviren pogled na rodni obmejni bivanjski topos in njegove prebivalce skozi zadnji dve stoletji; drugi zgodovinski roman je Prah preteklosti (2006). Shtiri knjige so izshle tudi v elektronski KnjizhniciRevije SRP: Hisha na meji (2002), Megalitskijeziki (2004), Prah preteklosti (2005), Veneti v Troji (2006). Z dvema radijskima igrama (Shahovska kraljica, Jutri ne bo vremena) in z dramo Medeja (vse troje obj. Revija SRP) sezhe tudi v dramatiko. Jantarska pot (2000), Davnina govori (2003), Megalitskijeziki (2004) in Veneti v Troji (2006) so mogochna knjizhna »kvadriga« kot rezultat polstoletnega »obrobnega«, tiho vztrajnega, znanstveno rigoroznega in esejistichno slikovitega raziskovanja jezikoslovno-arheoloshkih sledov slovenske (slovanske) kontinuitete. Pripravljal je tudi strokovno knjigo s podrochja kibernetike. Vsega skoraj prevech za enega chloveka? Med izletom ob Nadizhi mu je odpovedalo srce (april 2006). Chlanek, ki ga je napisal ob smrti prijatelja-sodelavca, ima naslov Franci Zagorichnik - danes in za vselej (Prim. srech. 1998-206/207), s parafrazo veljaven tudi zanj.	Izbor in opomba Ivo Antich
Lucijan Vuga
POLJA KJER SVA VSE SPOCHELA
polja kjer sva vse spochela
pred zachetkom je bilo zelo veliko vse
kot zdaj menjachic mrgoli v oceanih iz ene
pike zgoshchenih sonc vesolja v ognju razprshenih
sanjavih upanj iz let zorenja pozhar
razsejan iz prividov velichastnih ki chas
edinole zhar mu vzame pogasi prostrana
polja kjer sva vse spochela
ustvarila polje ki sprejema seme
v tishini je neshteto zvokov prekrivajo se v vsem popolno da ne uspe nobenemu uiti na belem platnu so vse slike neshteto barv in likov se prepleta uzreti je mogoche jih v charnem soju so znamenja na krajih najinih skrivanj povsem na gosto iz vseh chasov ustvarila polje ki sprejema seme
na rechnem bregu je chasovna skala
na rechnem bregu je chasovna skala vlazhne lise so pustile ure z mahom so oznacheni letni chasi zbrazdano lice so stoletja tam sedim do glezhnjev v vodi odteka in se nich ne meni le mrmra v razvlecheni izreki kar se mi zdi da slishim spoje in zlijejo se njeni shumi z onimi iz meglenega spomina pridushenih krikov utopljenih potisocherjenih shepetov v strasti objetih
svetloba bega iz teme v temo
svetloba bega iz teme v temo
brezupno
brez sledi
razprshi pramenje se svetlikanj in v takshni nochi zorijo sanje brez chasa zaporedja
v sedanjosti pretekla je prihodnost z rokama v zhepih zhdim na obrobju v sredishchu in she onkraj
uziram vse dogaja se v zaprtem krogu
kot v gluho jamo bi pokopal besede
je she vprashanj o katerih se nisem vprashal neznansko veliko
ne zmorem si zamisliti njihove vsebine
ne maram
da bi konchalo se z zakaj: ... brez odmeva
kot v gluho jamo bi pokopal besede in spiral
misli kakor reka vztrajno lizhe skale
nekje ustvari skoznje se nakljuchje
prostor si je vzel svoj delezh v izobilju dopushcha strpno vmes atomske pike ki begaje ishchejo izhod iz mrezhe valovanj na vseh frekvencah nekje ustvari skoznje se nakljuchje na skrajnicah se odzrcali dvojnost ubezhne tochke ki skozse potegnila onstran je vesolja zaobrnjeno vlechko
in moja stopinja ki sprozha plaz
gora najhujshi potres ne sesuje nezadrzhno najeda jih le chasov chas in moja stopinja ki sprozha plaz le toliko dodaja kot dih v vihar za eno zhivljenje to je vechnost v pesek drobe se skale z melishch reki gladka dno ter blazini breg za zrnom zrnce drsi v ocean brezbrizhno sprejema jih pljuskaje naplavlja igraje si charobne obale med mivko lesketno je neka sled iz dob merjenih v velikih razponih iz krajev prostranih kot deli celin sled - v kateri se vsak prepoznava a sebe prepricham da to sem bil jaz
med stozhnicami zhivljenja
stozhnice - presechne krivulje plashcha dvojnega krozhnega stozhca sesekanega z ravninami ravnina vzporedna tvorilki parabola
ravnina seka oba dela dvojnega stozhca hiperbola
ravnina poshev seka le en del stozhca elipsa
presechna ravnina pravokotna na os stozhca krog
ravnina seka sam vrh stozhca da nam tochko ali sekajochi se premici oboje izrojeni stozhnici le mesto vseh tochk
s stalnim razmerjem razdalj od gorishcha in premice vodnice je neizrojena stozhnica med stozhnicami zhivljenja
preslikava je mnogolichna
ti... jaz
*
mar nismo vchasih rekli preslikava je mnogolichna che ustreza originalu vech slik (kvadratni koren je dvolichna funkcija) dandanes tega izraza raje ne uporabljajmo po definiciji je vsaka preslikava enolichna mnogolichna preslikava pa je relacija: odnos med elementi mnozhice ta je mnogolichen
tudi che pred tem bezhim
v pesmih je nekaj vechnega shelest osushenega listja ko zapihajo jesenski vetrovi da bo kmalu leto naokoli obrne list koledarja v dushi tudi che pred tem bezhim k reki z vodami iz vseh chasov v nebo kjer ure mirujejo stanovitno temo krashkih jam v globoki sen usmiljene nochi norije strasti iz nekdanjih dni tudi che pred tem bezhim
hoja po rokah
navpik je prevara chutil in navada prvih korakov hoja po rokah drugache viden svet svet drugachnosti a z nogami ne moresh jesti ne v WC-ju z glavo navzdol
Iztok Vrhovec
PREVARA
PREVARA
Kaj je prevara? Ali od tega umresh?
Kaj je prevara? Je to tisto, ko se v
jecho zapresh?
Je to tisto, ko se veselish
in nasmihash, se sklanjash in glihash,
ponochi pa hlipash
in usihash in krichish in blaznish, ker z vsako nochjo bolj in bolj in bolj krvavish?
Dokler konchno ne omagash -
Ko ves zabuhel, hrom in osupel bolshchish
v ogledalo in se sprashujesh, kje je bodalo -
Tisto bodalo, s katerim si nekoch zabodel v svoje srce,
tako silovito,
natanchno,
globoko,
da je krvavelo vse do tega poslednjega dne -
Ko zresh v ogledalo in zaman ishchesh bodalo,
da bi ga izdrl -
A zdaj je prepozno -
zdaj si
umrl.
PELINOVA SVATBA In zdaj,
ko si betezhna starka,
sama, s slutnjami, hotenji, ki so v tebi
zhe od nekdaj in bodo s tabo
dolgo she potem -ko odraslo je poslednje bitje, ki je iz tebe vzklilo, in si ga vzgajala za vse tisto, kar je v tebi preminulo -
gledash hromo starko
v sebi -In nobena misel
nauchena, nobena misel
v kloshtru grozhenj in strahu rojena,
ti ne more vech odvrniti pogleda od nje -Vsa otrpla, prezebla za tabo caplja in chaka,
chaka in chaka in chaka, da jo povabish spet nazaj v njen
in tvoj svet -Vsa bleda,
obnemogla, otrpla in sama, se ne more vech klanjat, ne sanjat in ne vech trohnet.
BOGEC
Pravijo (nekateri): bog je pravichen in vzhichen in dober in junashki -pravi heroj -
Pravijo (nekateri): boga ni, in che bi bil, bi bil starchek siv, ubog in betezhen, ihtav in brezbrizhen, len in sebichen, prav nich dichen -
Pravijo (nekateri):
boga ni in bog je -
v gniladah ljudi,
ki se jim vedno tja mudi,
kjer pendrek bolj peche,
kjer klofuta
bolj michno boli -
ODISEJA
Ne poslushaj brnenja kvadratastih koles, naj te izbrusi jeza in donechi bes; naj te zaganja rotecha kri teles, naj te izmesi v grozechi kres -
Ne potoni za ledenimi zapahi, ki kleshejo jih plishasti vojaki; razkolji stiskavost svojih krvavechih rok, ne zapushchaj zhalujochih otrok -
Razvezhi vrv, ki ti stiska zakrneli vrat, naj ne bo le brat tvoj brat; ne malikuj le tistega gricha in gore, ki reklamira strah in more -
Naj te zaganja le ogenj tistih vrb, ki so vklesale vate plamenechi grb!
Adam Shuligoj
FRAGMENTI
Pesem Mehak sedim
z zvitimi rokami navznoter in nezhnimi prstnimi blazinicami na zarjavelem svinchniku.
Nekateri premikajo zrak in delajo denar.
Nekateri, pravim, premikajo zrak in delajo denar!
Jaz sedim. Tu. Mehak in nezhen. Upogibam Besede in Nich.
Perpetuum mobile
Ti zhdish na cimetnih drevesih, z mavricami pod skritimi krili in pisanimi metulji v niansah ochi.
Ti ne vidish elastik teme v mojih ochesih,
ne vidish chrnenja ob rogovili,
ki so jo vsadili vame z vseobrochi nochi.
Tvoje letenje nad mano je bleshchanje, sipanje cvetenja v mochvirnata morja; je prerojenje iz mraka - v dan.
In jaz zhdim slep - pod cimetnim drevesom, iztegujem suho roko pod tvoja obzorja... ti, ki samo vonj si... za mojo strgano dlan.
Panorama
Spet na mizi moj obraz izpraskan prostor skozi chas.
Nekoch
vesel
chrno-bel
danes strt
razbit
nachrt.
Izdrto oko iz amalgama edina lepa
panorama. Kiviji
Kiviji na omari so segnili. Tako zeleni, tako sladki, tako novozelandski. Zagotovo jih je obiralo na tisoche suhih rok in vozilo z rikshami na stotine umazanih, lachnih, sezonskih aziatskih otrok. Uvozhenih... uvozhenih od bog ve kod -verjetno iz Azije!
In kiviji na omari... segnili so, segnili she preden so prishli do preobjedenih ust, do od zhretja oteklega, utrujenega pozhiralnika in od Ferrero Rochejev nabreklega zhelodca. Kiviji na omari... tisti kiviji na omari...
Segnili so, chetudi jih je na ladjo,
na tristodvainpetdesetmetrsko chezoceanko,
vkrcalo oseminpetdeset singapurskih pristanishchnih delavcev
in chetudi je mister captain John Stanford - Britanec -
krmaril odlichno tista dva meseca in pol do koprskega pristanishcha.
Kiviji na omari, dragi moji, vsi so segnili. Z ladje so jih izkrcali shtirje neprijavljeni Albanci in Mercator jim je postavil ceno: 25 Sit za kg. In ko sem jih kupil po tej ultra-mega-hiper znizhani ceni, sem kar vedel, da jih bom pustil tam - na omari.
In prav vsi, prav vsi so segnili - do zadnjega.
Preprichan sem, da je zaradi njihovega zgnitja
nekdo na Kitajskem zagotovo umrl!
Ne vem, zakaj. In morda, morda bi me celo zanimalo, zakaj,
ampak... ampak zdaj igram Seek and Destroy na kompjuterju in...
wow... tretji level!
Val
V telesu biva zvok neizrekljiv strzhen vtrt globoko v shum besednih mizanscen;
nekakshna disonanca med chermi jezika popolna resonanca notranjega krika
in z dlani se kot refleks izpishe neizrachunljiv total; hip najvishje pesmi nadzaznavni val.
Listje
Listje je zahrbtno, ker dela prevale, se obracha in vrti, da bi le
ne bilo predolgo iste barve.
Listje misli nase:
rumeni,
rdechi,
chrni,
odvisno od Vetra.
Listje vara. Odpada. In se hinavsko rezhi,
ker vsakich
dochaka
padalo.
In ti ostajash na mrazu. Izdano in samo in verujesh v Nebo. In rastesh, rastesh ponosno
Drevo.
Prijatelji
Shli so prijatelji korak za korakom iz brezvetrja in praznih zaplat zemlje proti centru med mleko in med.
Shli so s kislino obrobja v zhelodcu, v pozhiralniku; z lakoto pod jezikom in s shklepetanjem raskavih zob za mrvicami vonja mesa.
Odshli so s svojimi podzemnimi naklepanji,
s svojimi kovinskimi izdajami, ki so mi leta
odzhirale klorofil iz listja in drle Sonca iz zastrtih cvetov.
In vrnili so se prijatelji; brez bogatih, koshatih vej, brez platinastih chash in fosfornih popkov, ki bi zdramili pse potepuhe za vogali
nekdanje gostilne.
Zato so bevsknili sami. Zarenchali in zalajali name! Kot bi zavohali v mojem velichastnem razcvetu svojo krpanko padlih starodavnih imen.
Vrtenine
Sluz somraka se lushchi z zidov v prosojno pajchevino sonchnih niti. Vidim te odtise, topel vonj sledov, njen voshchen obraz, rjuhe njene biti.
Mala cunjica mesa, zgrbanchena od jutra, je poniknila v sen z vrteninami nochi; z bori se svetlika in shumela je z golobi, izpuhtelimi v reshetih mojih strganih dlani.
Vonj po alabastru njenega skalovja spet se plazi iz skritih pravotlin neba in chutim gnus, chutim ga v drobovju, vrinjen kot kolichek - naravnost med oba.
Kako renchi ta mokra vest izza zidov s chekani let razlike, zhejne vrtenine, in zhe zaprem ochi, grem stran, domov, in z mano ogromen stalagmit praznine.
Vittoria Ravagli
ZADOSTUJE MI
Zaprem vsa vrata, in grem...
S spushchenimi lasmi, z lilastim shalom, v dolgem praznichnem krilu se pochasi vzpenjam in na dolgih hodnikih zapiram - druga za drugimi -vrata.
Zelo visoki beli zidovi razdvajajo chas.
Znova pochasi zapiram, kar je bilo pri meni odprto kar naprej, noch in dan.
Znotraj pa pushcham travnike, kose neba, in stopam dalje in zapiram.
Ozrem se nazaj: zid je bel je apno sega do sonca nevidna vrata
v slepechi svetlobi.
In tam pustim vonje, okuse in dishave, in pochasi stopam dalje, in zapiram.
Zadostuje mi
Zadostuje mi merjashchevo kruljenje, zaprepadeno sovje skovikanje, pasji lajezh
in glasba, v kateri se izgubim: tedaj postanem dim, vrnem pa se veter.
Pesem v meni je kot studenchnica, teche skrivaj na zelenem dnu, teche in se izteka v notranjost moje zemlje.
Srce-boben
V velikem karirastem predpasniku s shpranjasto zatisnjenimi ochmi pleshem
v soncu, ki zaliva dvorishche
v naglem ritmu s stisnjenimi rokami na bokih pleshem
gola stopala udarjajo
na boben mojega srca pleshem
sprostim veneche telo, odkrijem spet sanje
napihnejo mi krilo
ki se dviga poplesava pada
pleshem
srce-boben mi praznichno razbija
machke, negibne, v krogu strmijo.
Preobrazba
In se prikazhe ona druga, zhena zemlje,
tista od gozda in od meseca, tista, ki joche in prepeva stare pradavne zgodbe, svoje in vashe, ki si jih ne upate povedati.
Tista, ki se vrne vsa zadihana, spremenjena, v narochje zemlje.
Hisha vetra
Umaknila sem se na vrh drevesa, stara chudashka opica.
Vzela sem jih s seboj na veje
in jih razobesila,
punchke iz cunj pa krpice blaga,
fotografije in knjige,
naj se zibljejo
v lahni sapi
moje doline.
Uredila sem si dom v vetru.
Uredila sem si kraj,
kjer modrina in zelenje
nebo in kanja
sonce in machke
moj srebrni mesec
in pajchevine
z listi in peresi vred
so moje slike.
Kjer se zhivljenje vrtinchi
in prijetno dishi, seje pa
smeh in barvito petje.
Chebelji fantje Prihajali so iz mesta
in zbujali vtis, kot da so zbezhali iz zapora. Prechkali so dvorishche v shirokih belih frfotajochih in skrivnostnih kombinezonih, s tanchicami, ki so jim visele z okroglih in bleshcheche belih klobukov in jim prekrivale obraz.
Takole so krozhili s svojim orodjem in pripravami od chebelnjaka do chebelnjaka, neprepoznavni,
kot mlade in zvonko nasmejane prikazni.
Na polju so se ubrano sukali,
kot nadvse slozhna skupina,
vsa razgibana in poplesujocha
le okoli chebel.
Povezovala jih je
skrivna govorica:
oni in chebele so se pogovarjali...
Iz tiste charovnije se je izcedil izvrsten med, tekoch in delikaten akacijev med.
Kri
Kri je postala zhivljenjski sok, nadvse chista voda. Zdrsim v njene bistre tolmune, razlijem se, odtechem, sem veter.
... potem iznenada se je povzpela luna
Potem, iznenada, se je povzpela luna.
Ptichje vreshchanje, drobci srebra.
Zrak, rahel veter spolzi, zaveje. Ljudje in listje vzdrhtijo. Od neznanske miline rechna voda vzvalovi.
Mogochna in svetla vzhaja luna.
Tanki prsti izrisujejo okroglo gorico kot zhensko narochje. Globini
poshiljash signale.
»Prepoznam te, luna: povezujejo naju nitke nevidnih pajkov. Mi - drobci lune -visimo na obrobju velikega gozda, mi te chastimo.«
O AVTORICI
Vittoria Ravagli se je rodila leta 1942 v Bologni. V zachetku sedemdesetih let sta z mozhem dala odpoved pri Raziskovalnem inshtitutu za nuklearno energijo, kjer sta bila zaposlena, in ustanovila kakih trideset minut dalech od njenega rojstnega mesta kmechko zadrugo, skupaj z nekaj prijatelji in krajani z okolishkih grichev. Tedaj jih je bilo kar nekaj bolj ali manj mladih, ki so si zazheleli malce drugachno zhivljenje, skupinsko delo, ki jim bo ugajalo in jih izpolnjevalo, v stiku z naravo: ven iz mesta na dezhelo, konec shtudiranja in zachetek bolj konkretnih kmechkih del. Bila je chudovita izkushnja, nabito polna s chloveshkimi in vsestranskimi vrednotami. Ona je delala zlasti sire v mali sirarni, nauchila se je tega od zhensk z italijanskega juga in od Francozov, drugache pa so kmetovali, gojili koze, se ukvarjali s chebelarstvom, zelishcharstvom, imeli malo restavracijo in se seveda tudi kulturno udejstvovali. Zhiveli so, vchasih tudi po dvajset skupaj (v dobah kozjih kotitev), v veliki hishi, ki so si jo kupili in jo primerno preuredili. Niso bili komuna v pravem pomenu besede, marvech preprosto ljudje, ki so zhiveli pod isto streho, ker so jih druzhila skupna zanimanja in vechkrat tudi delovne potrebe. Vse te dejavnosti so seveda cvetele in trajale le slabo desetino let, potem je ta ali oni, kdo prej in kdo kasneje, odshel iz tega ali onega tehtnega razloga, zaradi druzhine in otrok, nekateri so se navelichali skupnosti in podezhelja pa vechne denarne odvisnosti, da ne rechem stiske, polozhaj je postajal vsak dan bolj brezperspektiven, marsichesa se ni vech splachalo gojiti, vnema pa je zachela naglo pojemati, dokler ni popolnoma zamrla, in tako se je konchala njihova kmechka zgodba, skupaj s kolektivno pustolovshchino. Potem sta z mozhem odprla in kar nekaj let uspeshno vodila v sredishchu stare Bologne naturistichno/mediteransko trgovinico, dokler nista leta 1993 ustanovila kulturnega krozhka Arci Luna, s sedezhem, kjer zdaj zhivita in kjer je bil svoj chas sedezh kmechke zadruge, v Sasso Marconi, na bolonjskih grichih. Ime je dobil po nekem skupnem potovanju na Ceylon: udelezhili so se tamkaj med drugim tudi velikega slavja na chast polne lune in so se jima neizbrisno vtisnile v spomin podobe velike mnozhice ljudi vzdolzh morskega brega, s pobozhno stegnjenimi rokami proti mesecu, ob njih pa spokojno chepeche in sedeche svete krave. Nepozabna slika miru. Kulturni krozhek je potem imel vsak mesec ob polni luni svoje pesnishke, literarne, glasbene in plesne vechere z bogato pokushnjo najrazlichnejshe okusne in pestro pripravljene hrane in pijache. Krozhek Arci Luna se je pozneje spremenil v Le Voci della Luna. Le Voci (glasovi) so bile umetnosti, La Luna (mesec) pa njihovo ime. Kmalu nato je Vittoria razpisala literarno nagrado Giorgi, ki je z leti postala zelo odmevna, tej pa je kmalu sledila revija, in zachela redno izhajati, v vedno vechji nakladi. Krozhek je bil zanjo od vsega zachetka vitalnega pomena, saj je lahko organizirala - sprva sama, nato s shtevilnimi sodelavci - pogostna kulturna srechanja, literarne in umetnishke vechere, pa razlichne delavnice, kjer je poezija uzhivala nekakshno privilegirano mesto, ne da bi bile prikrajshane druge duhovne veshchine. Skratka, bila je pobudnica razmaha kulture in lepih umetnosti na tistem koncu. In she vedno se veliko ukvarja s kulturo pa z revijo.
Pisala je kritike in eseje pa predstavitve raznih avtorjev za svojo in she kakshno drugo revijo, in jih she vedno rada pishe. Pesmi pa najrajshi le zase in pretezhno za predal. Morda si bo kdaj vzela chas, pravi - ne povsem preprichana -, in vse tiste mnoge popisane strani uredila v nekaj premishljenih pesnishkih zbirk, a trenutno res nima ne chasa ne volje, da bi se ubadala s samo seboj, rajshi se ukvarja z drugimi izjemnimi ljudmi, ki se ji zdijo po chloveshki, umetnishki ali literarni plati zanimivejshi od nje in vredni, da jih spozna tudi shirshi svet. To posrednishko delo(vanje) ji gre she najlazhje od rok. Pa she osrechuje me, pristavi kot pribito, da ji lahko verjamesh.
Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorici Jolka Milich
Gerald Parks
ORFEJ
I
Poznam svoj konec. Ni me strah. Pravo plachilo je za pesem.
Kdor ochara zhive skale, ve za svojo usodo, da se bo raztreshchil v drobce glasu
in se zhiv zagrebel na dno zemlje.
II
Bila je kri, in farsa. Dva kovinska oceana sta poplavila svet.
Bil je potop. In en sam citrar se je uprl zadnji trobenti, in zaigral.
Zemlja se je stresla in ljudje, vsi osupli, so negibno obstali, umirajochi in skoraj vechni.
Potem so chredno navalili nanj, in ga raztrgali na kosce, nebo pa je onemelo.
Kup uniform,
bleshchechih sabelj, in lobanje, ki jih glasba ni prebudila.
III
Lomiti skale ni nich. Beseda, trsha od diamanta, zlomi najchistejshe miselno jeklo.
Zhe kot sedemletni otrok sem doumel skrivni char rimanih in ritmiziranih besed na slabotne dushe.
In to sem zachel izrabljati, v svojo korist, kot ochitno znamenje svoje mochi.
Svetloba, ki trzhe tkivo srca; sonce, ki razkriva zmalichena chustva; harmonija atomov v soglasju z nameni in chuti.
In nastal je preplah, zachudenost; nihche ni odkril vira moje umetnosti, moje bozhanske tehnike.
Zato so me zavidali, in ljudstvo me je odgnalo; blodil sem sam med rastlinjem, nestanovitnimi oblaki in zanesljivimi bogovi.
Nekega dne sem tudi sam doumel: bil sem in bom bog; zlomil sem svoje telo, in postal nich drugega kot glas.
Dolgo so me iskali, a me niso vech nashli; vendar glas zveni kot chisti odmev vechnosti.
IV
Charodej sem, in bil sem to vedno: charodej zvokov in pomenov, ki tichijo v zemlji, kot mrlichi; samo jaz dam zhivljenje in smisel stvarem s svojo besedo.
Zdaj beseda izbeza tudi najbolj prikrito skrivnost; jaz sem sam, preziran in razcapan, burkezh, ki stresa besede, kot bi spushchal prdce; moje pesmi ne ocharajo vech.
Toda dajte mi citre ali pishchal, ki jo je veter upognil, in bom zapel, kot v davnih chasih, ko so se srca parala;
in, che drugih ne, bom ocharal samega sebe.
V
Pan, zmotil si se:
naj bo she tako lepo, telo
ni vechno, le bezhen
krch nasilja.
To, kar ishchesh, je prihodnost; radost Panove pishchali, ki izzveneva od tvoje ljubezni.
Daj jo zdaj v usta in zaigraj: ugasla strast zna zelo lepo peti.
VI
Vse kaj drugega kot bron. Petje je umetnost, vklesana v zrak,
ki zbezhi, brzh ko jo zachujesh. Pa vendar te note
trajajo, neizbrisljivo,
kamenje,
vrzheno proti svetu,
da bi za sabo pustilo znak ob silovitem trchenju.
VII
Morda na mesecu bom nashel novo glasbo:
ne tiste od sfer (samoumevne), marvech harmonijo skal,
melodijo praznih prostorov med atomom in samim seboj,
ratio stvari,
ki je postala umetnost v vechnih enachbah:
glasbo bitja in nicha.
VIII
Zgubljam ljubezen, zhivljenje. Smrt pa se me ne upa dotakniti.
Bolj ko umiram, vech pojem.
IX
Petje je
moje dihanje.
vdihnjen zrak in izrechen.
X
Nimam ne ocheta ne matere. Petje me je porodilo. Petje me bo pokopalo.
XI
Velika skrivnost je ta: odsev zraka huje rani kot kamen.
Vsak kamen je znamenje, ki se spreminja v kri.
XII
Vrti se in krozhi ples
zvochnih valov v vrtincu brez konca:
jaz pa sem odmev samega sebe.
XIII
Tudi tam, kjer svetloba oledeni
v arktichnem gozdu,
moj glas ozhivi ob brlenju kratke zore.
XIV
Kakshen smisel ima petje sredi vsakdanje procesije modnih frizur in osladnih sladoledov?
Zapri usta, Orfej. Za pevca se spodobi molk.
XV
Blazhena moja kruta smrt.
A she bolj blazhen nerojeni pesnik.
XVI
Jaz pa sem tako ljubil ta svet in ga sovrazhil
klical sem smrt in se je izogibal
kako sem trpel in se veselil
preziral sem telo in duha
poznal sem slabosti mesa in razuma
izgubljal sem se v chutnih nasladah z mislijo presegal vse dovoljene meje
hodil sem, sam in slep, v temi
zgubil sem svoje ime v podzemlju
videl sem, kako ugashajo umske zvezde
toda zdaj sem stopil iz nochi zhivljenjskega spanja in se v luchi prerajam.
O AVTORJU
Amerishki esejst, pesnik in prevajalec Gerald Parks se je rodil 27. julija 1945 v ZDA, v drzhavi Washington. Shtudiral je latinshchino in grshchino na univerzi v Seattlu, kjer je tudi diplomiral iz latinshchine leta 1966, na michiganski univerzi v Ann Arborju pa iz grshchine in klasichnih predmetov leta 1968. Od leta 1970 zhivi v Trstu, kjer se je kot profesor zaposlil na trzhashki univerzi in si ustvaril druzhino. Na Visoki sholi za moderne jezike se posebej ukvarja s pouchevanjem prevajanja iz italijanshchine v angleshchino.
Objavil je vechje shtevilo recenzij, esejev, monografij in prevodov iz angleshchine v italijanshchino in obratno. V angleshchino je prevedel pesnishko zbirko L'isola (Otok) / The Islandgradeshkega narechnega pesnika Biagia Marina. V italijanshchino pa zbirki Songs of Innocence, Songs of Experience Williama Blaka, ki ju je strnil v eno: Canti dell'innocenza e dell'esperienza (Pesmi o nedolzhnosti in o izkushenosti). Uredil je knjige o Fordu Madoxu Fordu, Josephu Conradu, Williamu Faulknerju in Lewisu Carrollu. In prevedel tudi dve filozofski knjigi v angleshchino, in sicer: leta 1998 Heidegger and Leibniz, - Reason and the Path Renata Cristina in leta 2001 The Wisdom of Aristotle Carla Natalija. Pesmi pishe tako v angleshchini kot v italijanshchini. Izshle so revialno v ZDA, v Angliji, Luksemburgu, na Cheshkem, v Sloveniji in Italiji; v slednji je izdal doslej she sedem samostojnih zbirk: Gente diconfine (Ljudje ob meji), 1977, EpodiedEpigrammi (Epode in epigrami), 1987, Lumen, 1992, Quake, 2000, nagrajeno zbirko Ilnaufragio (Brodolom) - skupaj s Solitudini (Samote) Alekseja Pregarca, Orfeo (Orfej), 2004, in La valle (Dolina), 2005. Vkljuchen je v nekaj antologij, med katerimi kazhe omeniti Poeti triestini contemporanei (Sodobni trzhashki pesniki), ki jo je leta 2000 uredil trzhashki pesnik in knjizhevnik Roberto Dedenaro. Prejel je vech nagrad.
Prevedene pesmi so iz zbirke Orfeo (Orfej), ki je izshla leta 2004 pri sloviti ital. zalozhbi Mobydick v Faenzi, v zbirki Lenuvole (Oblaki).
Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorju Jolka Milich
Franko Bushich
BOJ Z JEZIKOM
BOJ Z JEZIKOM
kricheche krizhi svetijo v kislem dezhju urbanosti
gnije moja postana misel
boj z jezikom: poezija
ali fellatio v limuzini
(Split, XII, 2005)
OUTSIDER SEM
iz obeska blizhnjega tulca se nenehno seli na sankah seme neznanca kot neznanka povabljenca
outsider sem
tujec v morju turkov volkov in drugih njihovih svetovnih nazorov prepolna so usta pornografskih div prepolna so usta glivic gob in piv
(Split, III, 2006)
2 = 1
eden ranjuje sebe eden vse okrog sebe eden je beden eden beden in ponosen eden je Hrvat eden pa niti ne eden se brije eden pa niti ne
kdo je tukaj kateri jaz
(Split, 29. 3. 2006)
RDECHE RIBE UTRIPAJO
bolniki snifajo naribani parmezan ki zbira prah in barbarske vonje zunajzemeljske ne tudi bozhje ovchice pa chakajo pred stranishchi in prebirajo dnevni tisk iz viskoze z malo bombazha in izkashljanega kavchuka
vecherni mrak je zagotovljen v zalivu in razpokah odvrzhenih kondomov so bele ribe zardele
ritmichno utripajo ritmichno utripajo
(Split, 31. 3. 2006)
Iz hrvashchine prevedel Ivo Antich
Ivo Andrich
BREZ NASLOVA
Niti bogov niti molitev!
In vendar se vchasih zgodi, da slishim
nekaj kot molitveni shepet v sebi.
To se moja stara in vechno zhiva zhelja oglasha od nekod iz globine in s tihim glasom prosi za malo prostora v katerem od neskonchnih rajskih vrtov, kjer bi naposled nashel tisto, kar sem zmeraj zaman iskal tukaj: shirino in prostranstvo, odprt razgled, malo svobodnega diha. (Beograd, 1973)
OPOMBA K ANDRICHU:
Razmislek o Ivu Andrichu (1892-1975), srbsko-bosansko-hrvashkem pisatelju (pripadnost pisateljev vech literaturam ni taka redkost, kot se navadno zdi; npr. irsko-angl.-francoski Beckett, nemshko-avstrijski pisci itd.), skoraj avtomatichno zastavlja tudi vprashanje o mestu literarnih ustvarjalcev iz (nekdanjega) jugoslovanskega in sploh juzhnoslovanskega (z Bolgarijo) prostora v »globalizirani« svetovni literaturi. Andrich je namrech edini literarni nobelovec iz tega slovanskega dela Balkana (neslovanski Balkanci Romuni nimajo nobenega, enako Albanci, Grki dva). Relevanten odgovor je lahko le dejstvo, da je njihovo mesto preprosto in grobo recheno - nikakrshno. Niti Andrich niti noben njegov juzhnoslovanski rojak nima veljave nespregledljivega stebra v svetovni literarni zavesti, a v tem ni nikakrshne »krivice« s strani »vasezagledanih velikih«, kot se rado pojadikuje, temvech je predvsem posledica kljuchnega kvalitatitvnega »catcha«: tudi najvechja (in najbolj prevajana) imena tega prostora so, radikalno vzeto, le lokalne velichine pod magichno mejo »najvishjega preboja«, ki iz takih ali drugachnih »uspeshnikov« naredi tvorce metaforichnega pojma identifikacije ali t.i. univerzalne paradigme (kot so npr. Petrarca z Lauro, Shakespeare s Hamletom, Cervantes s Kihotom, Ibsen z Noro, Strindberg z Julijo, Flaubert z Bovaryjevo, Dostojevski s Karamazovimi, Kafka z Josefom K., Hashek s Shvejkom itd.). Tistih iz juzhnoslovanskega prostora, ki so se vsaj nekoliko priblizhali temu »zakletemu cilju«, je mogoche, in she to skrajno pogojno, priblizhno ducat: Presheren s (patetichnim) Pevcem in s kakshnim »nesrechnim sonetom«, Cankar s Kachurjem in Hisho MP, Bartol z Alamutom, Strnisha s pesmijo in z dramo Ljudozherci, Krlezha s Hrv. bogom Marsom (vojne novele) in Latinoviczem, Andrich z Mostom na Drini in Prekletim dvorishchem, Duchich s pesmijo, Crnjanski z Romanom o Londonu, Selimovich z Dervishem, Bagrjana s pesmijo, Konstantinov z Bajem Ganjom ipd. Andrich je bil korifeja Titove Jugoslavije, negativne kritike o njem so bile »potlachene« (franc. kritik ga je imel za neizvirnega, neduhovitega, stilsko konservativnega, danes po njem pljujejo zlasti bosanski muslimani); v senci njegove markantne proze je poezija, ki jo je pisal pomalem vse zhivljenje (vse od prve knjige Ex Ponto, 1918), tako da se kot kljuchni miniaturni tekst vsega opusa kazhe pesem Brez naslova iz 1973 (menda zadnje, kar je napisal; konchna poanta k expontovski »ovidijevski« usodi chloveka, ki je iz rimskokatolishkega konteksta »premostil Drino« na pravoslavni Vzhod, ne k »lepi modri«, ampak k »chrnomorski« Donavi). Izbor, prevod in opomba Ivo Antich
Iztok Vrhovec
SLOVO
Sredi razbrazdane njive je sedela starka. V roki je drzhala shopek rozh, ki so ji ga bili prinesli otroci. Lansko jesen ji je umrl mozh. Sedemdeset let sta zhivela skupaj. Potem je nenadoma zbolel in odshel s tega sveta. Ni minil dan, ko ne bi bila mislila nanj. Ko je bil she zhiv, ni razmishljala o tem, kako zelo sta navezana drug na drugega. To leto, ko ga ni bilo vech, je imela vech ko prevech chasa, da se je tega zavedla. Njemu je bilo to prikrajshano. Ali pach ne? Pogosto je sanjala o njem in v sanjah sta se pogovarjala - kot takrat, ko je bil she zhiv. Soseda ji je dejala, da so sanje prav tako resnichne kot budnost. Starka ni vedela, ali je to res ali ne, a je vsak vecher vendar vedno znova z vznemirjenim srcem legla v posteljo. V prichakovanju, da bo ponochi zopet s svojim dragim mozhem.
V sanjah ji je pogosto govoril, da bosta kmalu spet skupaj. Res? Kaj je bilo zanj kmalu? To ga je vedno pozabila vprashati, pa cheprav si je, preden je zaspala, venomer dopovedovala, da ga mora vprashati, kdaj bo ta kmalu. A je vendar vedno znova pozabila. Morda ji bo uspelo danes...
Pritekla je mala Ana, petletna vnukinja njenega sina.
»Kaj delash, babi?« je vprashala in se nasmehnila.
Starki so stopile solze v ochi, ko se je zagledala v to drobno, razigrano bitjece... Zadnje chase je tako pogosto jokala. Ne zato, ker bi bila zhalostna. Vse jo je ganilo na tako poseben nachin, da je v trenutku imela solzne ochi... - Kako lepi so otroci, je pomislila! In kako krute jih lahko potem naredi svet, ko odrastejo! Nekateri pravijo, da je ta svet pach tak in da tako mora biti. Vchasih se je starki od vseh teh »mora« kar malo zvrtelo v glavi...
»No, babi?« jo je Ana zdramila iz zatopljenosti. »Mi bosh odgovorila ali bo prej padel mrak in bom morala spat?«
Starka se je nasmehnila. »Razmishljam, ljubica,« je odvrnila prijazno in jo pogladila po dolgih modrih laseh.
»O chem?« je zanimalo Ano.
»Oh, o chem?« je ponovila starka. »O vsem.«
»Na primer?« je vztrajala Ana.
»O tvojem pradedku, Ana... Pa tudi o tebi, vesh. Kako prijazna in ljubezniva punca si.«
Ana je za trenutek pomislila, potem pa vprashala: »Zakaj jokash, babi?«
»Ker sem tako srechna, ljubica, ko vidim tvoje lepo srchece, vesh,« je dejala starka in jo potrepljala tam, kjer je Ana imela svoje srchece. »Ti tega danes morda ne razumesh
tako kot jaz, a ko bosh malo starejsha in se bosh spomnila danashnjega dne, bosh zhe vedela, kaj sem mislila... Vesh, tvoja babi te ima zelo, zelo rada.« In starka je objela drobno deklico in jo poljubila na razgreta lica.
»Tudi jaz te imam zelo rada, babi,« je dejala mala Ana, in tudi ona poljubila starko na zgubano chelo.
»Ti, babi, dedka zelo pogreshash, kaj?« je chez chas vprashala Ana. Ana je svojega pradedka klicala kar dedek, tako kot prababico babi - tako je bilo lazhe.
»Ja, Ana, zelo zelo ga pogresham,« je tiho odvrnila starka. »Ko je bil she zhiv, se nisem niti zavedala, kako zelo ga imam rada. Ni bilo chasa. Vedno je bilo treba kaj narediti, vesh... «
»Kaj mislish, babi, kje je dedek zdaj?«
»Nekateri pravijo, da je sedaj tam, kjer zhivijo sanje,« je odgovorila chez chas babi.
Ana je malo pomislila, potem pa rekla: »Tudi moja mami mi je nekoch dejala isto. Pa mislish, da je to res?«
Babi se je nasmehnila. »Rada bi verjela, da je to res. Ko sanjam in se pogovarjam z dedkom, sem srechna. In takrat verjamem, da je vse, kar se dogaja, resnichno. Prav tako, kot verjamem, da je zdaj vse resnichno.«
»No, saj sedaj je res vse resnichno,« je dejala malce razdrazheno Ana. »Mislish, da so sanje prav tako resnichne kot pravi svet?«
»Nekateri pravijo, da morda celo she bolj,« se je nasmehnila babi.
»Kaj pa mislish ti?« je zanimalo Ano.
Babi je globoko vdihnila, potem pa dejala: »Da pogresham tvojega dedka, Ana. To mislim... In da si ti tako fajn punca, da je vsak, ki te pozna, zaradi tega lahko zelo vesel.« Starki so se zopet orosile ochi, ko je pripovedovala vse te rechi. »Vesh, nisem vech tako mlada, pa mi pogosto uhaja,« se je zasmejala.
»Saj me nich ne moti, babi,« je resno odvrnila Ana. »Tudi jaz pogosto jokam, che mi kaj ni vshech ali che me kdo uzhali, pa sploh she nisem tako stara. - Ampak, povej mi no, ali pogosto srechash dedka v sanjah?«
»Ja, zelo pogosto, Ana,« je pokimala starka. »Zadnje chase skoraj vsak dan. Pravi, da se mu bom kmalu pridruzhila. Pravi, da je zhe vse pripravil za naju, in pravi, da bova she bolj srechna, kot sva bila tu. Pravi tudi, naj se od vseh lepo poslovim, in naj jim pojasnim, da tam sploh ni tako slabo. Pravi, da je njemu tam celo bolj vshech kot tukaj, le da pogresha mene... «
»Joj, to je pa krasno, babi! Jaz te bom seveda tudi pogreshala, ampak che mi povesh, kako te lahko v sanjah obishchem, bom rade volje kdaj prishla tudi jaz na obisk!«
Starki so se v ocheh zopet zalesketale solze. »Oh, ti moja ljuba, draga deklica,« je dejala in jo pobozhala po vihravih kodrih. »Dedek pravi, da si moram le zheleti, da ga vidim. Najbolje takrat, ko lezhem v posteljo. Preden zaspim. Pravi, da je zadnja misel, preden zaspimo, zelo pomembna. Da se lahko v sanjah zgodi vse tako, kot si zazhelimo.«
»Tudi moj ochka pravi, da se lahko zgodi vse, kar si zazhelim, babi. Samo che si to zhelim dovolj mochno in iskreno.«
»Che tako pravi tvoj ochka, Ana, bo zhe res, kaj?«
»Chisto tako, kot pravish ti za sanje. In - deluje?«
»Najvechkrat ja. Cheprav se vchasih zgodi, da se zjutraj chisto nich ne spomnim. Dedek mi potem pripoveduje, kaj vse sva pochela prejshnjo noch, pa se chudim kot tepka, ker se nich ne spomnim - sem pach zhe stara. Cheprav mi dedek pravi, da starost nima prav nich s tem. Pravi, da gre za spremembo zavesti. Da je stanje zavesti zjutraj drugachno kot v sanjah, ali nekaj takega. V zadnjem letu se je kar malce spremenil, vesh. Prej ni nikoli tako govoril. Vchasih se kar malce zbojim. Potem pa si rechem, da moram hitro za njim, da mi ne bo chisto pobezljal tam na oni strani. Chlovek nikoli ne ve...«
»Kako to mislish: chlovek nikoli ne ve, babi?« se je namrshchila Ana.
»Ah, Ana, to se samo tako reche, vesh. Mislila sem pach, da se chlovek lahko tudi spremeni. In che ga nekaj chasa ne vidish, potem je morda potrebno nekaj chasa, da se zopet navadish nanj.«
»Ja, imash prav,« je zdaj razumela tudi Ana. »Z mano je isto. Vchasih ochka ne vidim nekaj dni, ker mora na sluzhbeno potovanje, potem pa, ko se vrne, vchasih potrebujem tudi pol ure ali pa she vech, da se zopet navadim nanj. Ja, babi, imash popolnoma prav,« je prikimavala Ana.
Babi se je nasmehnila in se she enkrat zazrla v zhametne ochi svoje pravnukinje.
»Vesh, lepo je bilo na tem svetu,« ji je dejala nekako ganjeno. »Zdaj pa se mi zdi, da je zhe res skrajni chas, da odidem tudi jaz.«
»Vseeno mi bo dolgchas po tebi, babi,« je nekako zhalostno dejala Ana.
»Che me bosh zhelela videti ali pa slishati, moja mala Ana, si zvecher, preden lezhesh v posteljo, to samo zazheli. In takoj, ko bosh vstopila v sanjske svetove, bom pri tebi. Zmenjeno?« je dejala prijazno starka.
»Velja,« se je strinjala Ana. » A che te vendarle ne bo?« se je potem zbala.
»Che me ne bo, vedi, da me le ti ne vidish. Jaz bom gotovo tam, kadarkoli me bo tvoje srchece zhelelo videti. Poglej za kakshen grm ali pa kakshno drevo, morda se ti bom hotela malce skriti, da bo bolj zabavno. Velja?«
»Velja,« je bila zadovoljna Ana. »A che te bom predolgo iskala, se mi bosh pokazala, kaj?«
»Seveda, ljubica,« je dejala starka in jo spet nezhno pobozhala po laseh. »Pozno je zhe, mislim, da je chas, da greva v hisho.«
In sta odshli.
V hishi so bili tisti vecher zbrani vsi starkini sinovi in hcherke, pa njihovi sinovi in hchere ter njihovi sinovi in hcherke. Bila je obletnica smrti njenega mozha. Starka jih je cel vecher opazovala in vsake toliko se ji je v ocheh zalesketala kakshna solza. Koliko spominov! Spomnila se je, kako so na svet prihajali njeni otroci. Trije sinovi in
dve hcherki. Spomnila se je, kako so na svet prihajali njeni vnuki in vnukinje, njeni pravnuki in pravnukinje. Mala Ana je bila najmlajsha med njimi. In ona - njena prababica - je bila najstarejsha. In danes je napochil trenutek slovesa. Veselila se je, da bo ponovno s svojim mozhem, a vendar ji je bilo tudi tesno pri srcu, ko je pomislila, kaj vse bo zapustila in koga vse ne bo nikoli vech videla. Vsaj ne tako kot sedaj.
Ura je odbila devet. Starka je pochasi vstala, v sobi je za trenutek vse utihnilo. Pogledala je zbrane, se nezhno zazrla v ochi vsakemu posamezniku, potem pa dejala: »Dragi moji, morda se danes vidimo poslednjich.« Nekdo ji je hotel ugovarjati, a mu ni pustila do besede. »Sin moj,« mu je dejala, »vedno si ugovarjal - tak pach si - a prosim te, tokrat se vzdrzhi. Pusti me, prosim, da dokoncham.« In sin je razumel in je utihnil. »Vash oche, dedek, pradedek me zhe zelo dolgo pripravlja na dan, ko vas bom zapustila in se mu pridruzhila... In zdi se mi, da je prav danes napochil ta dan... Vedite, da ne morem opisati svoje sreche, ko vas gledam. Ko vidim plamteti vasha zhivljenja, ki sem jih pomagala zanetiti tudi sama... Vedite, da vas imam neskonchno rada in da bom vedno z vami, kadarkoli me boste potrebovali. Zdaj pa vas prosim, da ne rechete prav nich. Samo spomnite se tega vechera, kadar se boste hoteli spomniti name. Spomnite se tega lepega, mirnega trenutka in tega, kako zelo imam rada prav vsakega od vas.«
Potem je starka pochasi odkrevsljala mimo mize in skozi vrata do svoje izbe. In zdelo se je, da so se njene besede dotaknile prav vseh. Nemo in ganjeno so zrli za svojo mamo, babico, prababico.
Naslednje jutro starke ni bilo k zajtrku. Zdravnik je dejal, da je umrla pred nekaj urami, najbrzh sredi nochi. »Prav nich se ne bi chudil,« je dejal, »che je odshla natanko ob polnochi, tako kot njen Franc.« Rekel je she, da je imela lepo smrt. Brez bolechin.
Sinovi in hchere, vnuki in vnukinje, pravnuki in pravnukinje so tiho jokali.
»Zdaj je spet z dedkom,« je dejala tiho mala Ana in se zazrla v svojega ochka.
»Ja, moja mala Ana,« je odvrnil njen ochka in jo ljubeche objel, »zdaj je nasha babi spet z dedkom.«
Bogdan Novak
KAZEN
(zgodbe kar tako)
Kazen
Bilo mu je ime Mihael, tako kot bozhjemu nadangelu, le da so ga v vsakdanjem zhivljenju klicali Miha. Tisti Mihael je imel zapisano samo v uradnih dokumentih, ki so ga spremljali skozi zhivljenje.
Njegovo zhivljenje je bilo polno in pestro. Vsaj mislil je tako. V sluzhbi je garal, dosegel je lep polozhaj, za konjichka pa je slikal akvarele. Ob vsem tem je nashel chas za mnoge uzhitke. Rad je kaj dobrega pojedel; pil je veliko, predvsem izbrane zhgane pijache: viski, konjak in pleterski sadjevec. Tudi zhenske so mu razveseljevale telo in duha.
V tistem chasu se je na novo zaljubil. Hrepenel je po njenem telesu, vendar je zavlacheval z izpolnitvijo svojih in njenih spolnih zhelja, ker se mu je pravzaprav zdel najlepshi tisti chas zaljubljenosti in prichakovanja, hrepenenja, chakanja na izpolnitev sanj. Vedel je iz izkushenj, da ko bo z zhensko zachel spolno razmerje, se bo chez chas vse skupaj skrchilo samo she na seks in bo postajalo iz dneva v dan manj zanimivo, dokler se ne bo prelevilo v dolgochasje in se bo spet oziral za drugo.
Tistega dne je precej popil, vendar ni bil pijan. Le rahlo okajen. Che je po malem dolival ves dan, je lahko izpraznil tudi steklenico in pol zhganja, ne da bi bil kaj vech kot dobre volje. Za njim so bila dolga leta vaje v pitju in potreboval je vedno vech alkohola, da je lahko dosegel blazheno stanje. Zgodaj zjutraj, okoli chetrte ure, se je zbudil sam od sebe, segel na nochno omarico, si nalil dva decilitra zhganja, ki ga je izpil v dolgih pozhirkih. Ko je zachutil, da pijacha prijemlje, je omotichen legel in spet zaspal. Okoli osme ali devete se je prebudil, si takoj nalil deciliter, da je dosegel nirvano, potem je chez dan samo dolival in vzdrzheval dosezhene vishave.
Lezhal je na blazinjaku s kozarcem v eni roki in s cigareto v drugi. Na prizhganem televizijskem zaslonu pred njim so migetale neke podobe, ki se mu jih sploh ni zdelo vredno pogledati. Bil je zatopljen v lastne misli, cheprav bi tezhko povedal, o chem sanjari. Misli so bile she najbolj podobne tropu ovac, ki jih je spustil na pasho. Brez psov chuvajev in brez palice je sedel ob chredi in jo opazoval, kako se razleze na vse strani po pashniku, se spet zbira okoli ovna, pa spet razleze kot skupina mravelj.
Nenadoma ga je zabolelo v levi roki. Bolechina ga je preshinila, kot bi bil zgrabil za golo elektrichno zhico. In potem she enkrat. Zvilo ga je, trzal je, potem se je umiril.
Pomislil je na srchno kap. Zdaj bom umrl, si je rekel, in chez nekaj dni me bodo nashli nepremichnega, morda zhe razpadajochega na tem blazinjaku. Odlozhil je kozarec s pijacho na nizko mizico, ker se je bal, da ga bo izpustil iz rok. She tik pred smrtjo se je bal politi pijacho. Ugasil je cigareto v pepelniku.
Usedel se je. V prsih je chutil topo bolechino, dushila ga je strashanska peza. Vsaj she pozhirek si lahko privoshchim pred smrtjo, je pomislil in takoj uresnichil zamisel. Zvrnil je pijacho iz kozarca na dushek in znova odlozhil prazno chasho na mizico. Takshna je torej smrt. Prav nich se je ni bal. Celo s samoironijo je mislil nanjo, ko si je rekel, da vsaj ne bo umrl zhejen. To pa res ne.
Skushal si je iz steklenice naliti she pozhirek sadjevca, ko ga je spet preshinila tista stresajocha bolechina v roki, da jo je nehote skrchil. Chutil je, da bo omedlel, vendar ni. Nenadoma je njega in ves prostor oblila jarka bela svetloba. Njeno sredishche je bilo v kotu poleg okna, kjer je stal hladilnik.
Nichesar se ni bal. Navdajal ga je blazhen mir in vedel je, da je to podoba smrti. In tista svetloba, ki je napolnjevala njega in prostor, je bila On. Lahko se je pogovarjal z njim, ne da bi odprl usta. Zgolj izmenjavala sta si misli. Vedel je, da je On prishel ponj. Bil je poosebljena ljubezen.
»Moj Bog,« je pomislil in hkrati tudi vedel, da ga On razume. »Moj Bog, zakaj? Saj si mi vendar obljubil, da bom zhivel do shtiriinshtiridesetega leta!« To je bila njegova fiksna ideja, da bo dozhivel 44 let, 4 mesece in 4 dni, ker je bil rojen 4. 4. 44. »Saj si mi vendar obljubil!« Vedel je, da je to samo njegova ideja, da mu On ni nichesar obljubil, a zdaj, ko bi se moral posloviti od tega sveta, ga je nenadoma zgrabila panika in oklenil se je edine reshilne bilke, ki mu je prishla na misel. In tudi vedel je, zakaj: »Saj si mi vendar obljubil, da bom lahko zhivel do shtiriinshtiridesetega. She dve leti imam do takrat! In ravno zdaj, ko sem tako neskonchno zaljubljen!«
Svetloba se mu je nasmehnila.
»Naj ti bo,« je rekel glas iz svetlobe s posebno ljubeznijo, in svetloba je zachela slabeti, dokler ni povsem ugasnila.
Miha je z olajshanjem padel vznak na blazinjak in zadihal dosti lazhje. Bolechina iz roke in iz prsi je izginila. Globoko je zajemal zrak, kot bi mu dolgo manjkalo kisika. Zdelo se mu je, da je priplaval na povrshino vode in hlastal za zrakom, da bi si napolnil podhranjena pljucha.
Potem je zaspal. Ko se je pozno ponochi zbudil, je najprej segel po kozarcu. Bil je prazen, v steklenici pa she za pol chashe tekochine. Nalil si jo je, in ko so se mu po dolgih pozhirkih mozhgani zbistrili, kozarec pa se je spraznil, je lahko zachel spet razmishljati.
Srechanje z Njim se mu je zdelo kot opomin. Komaj dve leti imam she zhivljenja, si je rekel, vredno bi bilo iz njega narediti kaj vech.
Resnichno je zazhivel povsem drugache. Porochil se je s svojo ljubeznijo, slikal je z vsem zharom, kot da bi rad nadomestil vse tisto, kar je igrivo zapravljal v minulih
dvainshtiridesetih letih. V mislih se je zahvaljeval bleshchechi svetlobi, ker mu je podarila she ta preostanek zhivljenja.
Toda pri shtiriinshtiridesetih se ni zgodilo nich. Tudi pozneje ne. Miha je zhivel polno zhivljenje, ustvarjal je, dosegal vedno vechje slikarske uspehe, dobil je shtevilne nagrade, staral se je, pokopal svojo zheno, ki je bila njegova najvechja ljubezen, pokopal je tudi dva od svojih shtirih otrok, in she naprej se je staral, delezhen denarja, slave in chasti.
Pri osemdesetih se mu je zhivljenje zhe upiralo. Ni bil kaj posebej bolan, a imel je tezhave s prostato; da je lahko uriniral, je moral nositi kateter, bolel ga je hrbet, komaj je hodil, toda to niso bile resne bolezni, od katerih bi se lahko nadejal smrti.
Ko je slavil devetdesetletnico, je samo she preshteval mrtve sodelavce, prijatelje in znance. Vsi okoli njega so pomrli, lastnima otrokoma in samemu sebi je bil v nadlego. Pozabljal je na stvari, tresle so se mu roke, ni mogel hoditi brez palice, hrana mu ni dishala, tezhko je zbral misli, vendar je she kar zhivel kot spodsekan hrast, ki zhivotari na parobku gozda in mu vsako leto ozeleni le veja ali dve.
Zhelel si je smrti. Bil je utrujen od zhivljenja. Ni mogel vech slikati, ni mogel nichesar vech. Zhdel je v naslonjachu in strmel predse. Ni prepoznal vech svojih otrok; za vnuke tako ni nikoli tochno vedel, kdo so. Ljudje so hodili okoli njega kot tujci, govorili so mimo njega, ker jih sploh ni vech poslushal, saj je bil zhe tako dolgo na svetu, da mu niso mogli povedati nichesar novega. Oni so proslavljali njegovo stoletnico, njemu pa ni bilo do nichesar vech, le do vechnega pochitka.
Toda smrti ni bilo.
Na koncu, ko je bil Miha star zhe kot Metuzalem, je lezhal v postelji, premikal ochi, ne da bi kaj videl, in po mozhganih mu je vrtala le she ena beseda:
»Kazen ... kazen ... kazen ... «
Pa ni vech vedel, ne zakaj je kaznovan ne od kdaj. She manj, do kdaj.
Otroshko vprashanje
Mati je sedela v sadovnjaku pod malo jablano. Bila je zhe nizko pri tleh shiroko razvejana jablana na koncu sadovnjaka, ki je dajala najlepsho senco v poletni vrochini. Jabolka so bila zgodnje sorte in zhe zrela, cheprav je bil shele konec avgusta.
Njen otrok je lazil po vseh shtirih po travi, cheprav je bil star zhe pet let. Zanimal se je za murne v luknjicah. S slamico jih je bezal iz luknjice in potem jih je skushal ujeti. Pri tem je enega od murenchkov po nesrechi lopnil z dlanjo, da je zhuzhelka oblezhala negibna.
Dechek je najprej bezal murna s slamico, upajoch, da se bo zganil, potem je zagodrnjal:
»Umrl je.«
Pobral si je v travi odpadlo jabolko in ga grizljal z drobnimi zobki. Bolj glodal kot
mishka. Vmes je razmishljal, gledal negibnega murna in molchal, dokler se le ni ojunachil in rekel materi:
»Mama, murenchek je mrtev.«
Mama je samo pokimala. Mar ji je bilo za murna. Samo da se njenemu sinu ne zgodi kaj hudega.
»Mama, muren je mrtev,« je ponovil dechek in vztrajal: »Razlozhi mi umiranje. Kaj je to smrt? In kaj je zhivljenje?«
»Premlad si she za pogovor o tem,« mu je odvrnila mama.
Dechek je zrasel, postal je mladenich in takrat ni imel vech chasa razmishljati o smrti.
Ko pa je dozorel, mu je umrla mama, in potem je dolga leta razmishljal o smrti in o umiranju. Cheprav je bilo sholan mozh, si ni znal odgovoriti na vprashanje, kaj je smrt in kaj je umiranje in kaj je sploh smisel navidezno nesmiselnega zhivljenja.
»Mogoche pa nisem prebiral pravih knjig,« si je rekel.
Zachel je prebirati mnoge knjige, ki so se ukvarjale s smrtjo. Bral je filozofe, bral je egipchansko, tibetansko in hindujsko knjigo smrti, prebiral je knjige, ki so opisovale zhivljenje po smrti, bral je strokovne medicinske razprave o umiranju, prebiral je Sveto pismo, bogoslovne razprave o smrti, vendar si radovednosti ni mogel poteshiti. Bral je tudi knjige, v katerih so se ljudje sprashevali o smislu zhivljenja, in dobil je milijon razlichnih odgovorov, pa je prebral komaj tisochi del takshnih knjig.
Ugotovil je le eno. Vsa ljudstva tega sveta so se sprashevala o smrti in o smislu zhivljenja. Ista vprashanja so si zastavljali na vzhodu in na zahodu, na severu in na jugu. In povsod so dobili isti odgovor, da je odgovor ljudem nedosegljiv.
Potem se je nekega vechera na stare dni spomnil mladosti. Bolj je pozabljal vsakdanje in sprotne stvari, dlje v mladost se je odlichno spominjal. Kot bi hotel pred smrtjo she enkrat pregledati vse svoje zhivljenje. Tako se mu je pred notranjimi ochmi prikazal tudi sadovnjak in videl je sebe, kako je po nesrechi pokonchal murna, v duhu pa je slishal tudi materin odgovor:
»Premlad si she za pogovor o tem!«
Nekoch, ko bo chloveshtvo dosti starejshe, kot je sedaj, takrat, takrat bomo mogoche dovolj stari, da bomo izvedeli pravi odgovor.
Vedno se da she kaj narediti
Sedela sva v mestni kavarni in narochila vsak svojo pijacho. Ko je natakar prinesel narocheno, se mu je pripetila nerodnost: zlil je kavo po belem puloverju moje sogovornice. Bilo mu je neprijetno in gostobesedno se je opravicheval.
»Nich hudega,« mu je rekla Neda. »Mogoche pa pulover ni unichen. Vedno se da she kaj narediti.«
Ko se je dogodek umiril in je Neda dobila novo kavo, sem jo vprashal, od kod ima tak optimizem. Zachela mi je pripovedovati zgodbo o svojem dedku.
Dedek jo je petletno neke nedelje peljal na hrib nad vasjo. S chrnovrshkega hriba se je videlo celo dolino. Zeleno in plodno, z razmetanimi hishami in gospodarskimi poslopji, z ograjami iz lesa in iz kamna, z belimi cestami in stezicami.
Dedek in vnukinja sta sedla v travo vrh hriba; dedek je zaokrozhil z roko po zraku, pokazal na dolino in na hribe okoli nje in ponosno rekel:
»Vse to je nashe.«
»Kaj pa, che nam bo kdo vzel?« je vprashala vnukinja, ki je bila zelo bistra za svojih pet let. »Che nekoch ne bo vech nashe?«
»Vedno se da she kaj narediti,« je zagodrnjal dedek in se z desnico pogladil po koshatih brkih, ki so bili od starosti zhe vsi sivi. »Za vse zhivljenje si zapomni! Kadar ne bosh videla poti naprej, se vselej spomni mojih besed, da se vedno da she kaj narediti.«
Bili so shtevilna druzhina. Samo sin, chigar hcher, svojo vnukinjo Nedo, je peljal dedek na hrib, je imel devet otrok.
Prishla je druga svetovna vojna. Italijani so pozhgali nekaj poslopij v dolini, dedek jih je chrno gledal, vendar je godrnjal, da bodo Italijani odshli in bodo ljudje spet postavili kashche in hishe in hleve in vse drugo.
Italijani so res odshli in prishli so partizani, za njimi pa nova oblast. Ta je dedku lepega dne poslala odlochbo, da je vse njegovo premozhenje, razen stanovanja v najvechji hishi in petih hektarov polj ter pol hektara gozda, zaplenjeno v korist sploshne imovine.
»Vedno se da she kaj narediti,« je zagodrnjal dedek, zmechkal pismo od oblasti in ga vrgel pod pech na drva.
Potem je shel v klet, nalil si je zhganja iz soda in ostal kar spodaj pri sodu. Teden dni ga ni bilo iz kleti, pil je in godrnjal sam zase.
Po tednu dni je prishel iz kleti, napotil se je v dolino, kjer je imel zhago in skladishche lesa in vechja gospodarska poslopja. Zdaj to ni bilo vech njegovo, na vratih je bila vrvica z drzhavnim pechatom. Dedek ga je zgrabil s svojo zhuljavo desnico in snel z eno samo kretnjo. Odklenil je vrata in vstopil.
Chez nekaj ur je zagorela zhaga, zagorelo je skladishche lesa in zagorela so gospodarska poslopja. Ljudje so lahko samo nemochno gledali v ognjene zublje, kajti ko so opazili pozhar, je bil zhe tako razplamtel, da ga ni bilo mogoche gasiti. Iz ognja se je she dolgo slishal dedkov krohot.
Drzhavi je ostalo samo she nichvredno pogorishche.
Iz she neobjavljene knjige kratkih zgodb Bogdana Novaka Zhivljenje na Marsu (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)
Lev Detela
TRI ZVEZDE
XIII
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*
Kadar je posebno izmuchena, zapre ochi in se nasloni na najblizhje deblo. Pregiba ustnice. Gozd je vsemogochen. Sklonjena k drevesu, prosi Boga za pomoch. Pod velikim hrastom roti vse svetnike, naj ji pomagajo. Dviga roke, s prestrashenim obrazom, pri tleh, med grmovjem. Moli. Joka. Se utrujeno usede v vlazhno travo. Se nekoliko umiri. Zazdi se ji, da bo kmalu vse drugache. Lepshe. Boljshe. Pod vejami starega drevesa niha s telesom in z glavo naprej in nazaj, kot da bi premikala zvon v domachi farni cerkvi. Sanja, da se nahaja v prelestnem krogovichju, ki se lesketa v najsijajnejshih barvah. Nenadoma je obdana z angeli in zlatimi zharki. Pred njo se zableshchi v modrih meglicah vechernega gozda Marija z malim Jezushchkom v rokah. Nasmehne se ji in ji pomigne z roko, naj vstane in gre naprej. Marija jo motri s shiroko razprtimi bodrimi ochmi.
»Pojdi domov... Domov... Do ocheta... Do ocheta... Ta tvoja pot bo sveta... Sveta... Do ocheta...«
Maha z roko, ko se ji priblizhuje iz gostega vejevja, da bi ji pomagala v stiski. Veronika zardi.
Se z zadnjimi mochmi oprime drevesa, ko vstane, da bi se priblizhala Mariji, ki zdaj odlochno zravnana stoji na jasi za sedmimi drevesi pod rdechim baldahinom. Kot v domachi cerkvi.
Veronika pogleda navzgor, med veje, debla in kroshnje, k Mariji z detetom, osvetljeni z migotajocho svetlobo, ki puhti izpod vej velikanskega gozdnega drevesa in barva zelena stebla travnih bilk z mavrichnimi prelivi. Nebesa.
Pogleda k Mariji in se nasmehne. Ji postane nerodno. Nemirno skloni glavo. Pogled se ji zaustavi na polomljeni, mokri, z lishajem porasli veji. Se zave, da se nahaja sredi gozda in ima pred seboj she tezhko in nevarno pot.
Strmi v poltemo. Tipa s pogledom proti Mariji, ki izginja v goshchavi iz senc in polsenc. Zakaj jo zapushcha? Ali se bo vrnila, da jo odreshi?
Preplavi jo nestrpna zhelja, da bi zaprhutala kot divji ptich, kot sokol, kot metulj tu skozi chrni gozd, se dvignila nad obzorje, zletela dalech naprej, pod nebo, nekam drugam, v svobodo, v prostost, kjer zhive drugachni ljudje in vladajo drugi zakoni.
Toda okrog nje je samo gosta neprijetna podrast, polomljene veje, praprot, kislica, trpotec, kalni potok. Tezhka in naporna pot. Kam?
Spet zachuti, da se neizogibno blizha nekaj, chesar noche in ne more doumeti. Nekaj, chemur se ne more izogniti, pa naj se she tako trudi. Nekaj, chemur bi rada ubezhala, a
ne more. Nekaj, kar prihaja od zunaj, nejasno, grozljivo, brez prave oblike. Popacheno. Z nekakshnim gobcem, ki spominja na prashichev rilec. Divje. Toda brez zob. Ostudno kot gosenica. Z mreno chez ochi. Slepo in srepo. Zaslepljeno.
Ah. Nichesar, kar se bo zgodilo, she ne ve. Nich ne ve. Samo sluti, da se ji nekaj neizprosno blizha. Kolebavo shepa skozi gozd, nekam v temo, chez suhljad, med mokro travo, proti domu...
* * *
Veliki grof nestrpno pomezhikne, se razkorachi, nemirno obracha glavo proti Joshtu Soteshkemu, ki obstoji v zamazanih shkornjih in z na pol odpeto srajco pred svojim gospodarjem. Zvesti Hermanov vitez je ves razgret od prizadevanja, da bi do zadnje pichice izpolnil ukaze neusmiljenega mogochnika.
»Ste coprnico konchno ujeli?«
»Trudimo se... Povsod jo ishchemo... Toda zhenska je neverjetno spretna... Prava lisica je... Res je povezana s hudichem.«
»Premalo se trudite... V teh zadevah pomaga le odlochna volja... In trda roka... Kako dolgo bom she moral chakati!«
»Naredimo, kar moremo... A se nam je spet izmuznila... «
»Izmuznila?«
»Ne vem, kako bi njihovi milosti to natanchno razlozhil... Zagotovo je vmes coprnija...«
»Saj vsemu svetu ves chas dopovedujem, da je nevarna coprnica... «
»Nekje pri Podchetrtku, v goshchavi, so jo zalotili shtirje lovci... Toda she preden so jo mogli ujeti, se je zavrtela v napachno smer in jih popolnoma zmedla... Prelisichila jih je... To ti je tica... Preden so mogli ugotoviti, kaj se dogaja, se je naslonila na oddaljeno drevesno deblo, si razpela jopo in razkrila svoje zhenske skrivnosti... Zelo prsata coprnica je... Ni chudno, da so mozhje obstali kot okameneli in z ochmi pozhirali njene chare... Ker, kar koli ima kdo proti njej, lepa je zagotovo, res je lepa... Tudi jaz sem jo zhe videl... Ko je bila v jechi... «
»Ah, kaj mi pravi moj zvesti vitez! Kakshna je torej?«
»Tisti joshki! Dve sochni shpichasti hrushkici. Gotovo bi ugajali njihovi milosti... S chvrstima pecljema sredi obeh kolobarjev, na vrhu zavihanima v debela rozhnata cuzka. Take prsi so res prava pasha za uboge moshke ochi... Lepa je kot greh...«
»Ja, ja, a vseeno bi jo morali ujeti...«
»Ja, vem... A ni shlo... Njihova milost naj oprostijo... Je vse zacharala... In she preden so se mozhje lahko spet zbrali, je na pol naga, z navzdol bingljajochimi joshki, skochila proti z grmovjem porasli strmini in izginila v temi... «
»Ja. Nemarna coprnica je... A lepa, kot pravish...«
Grof Herman dvigne rdecho glavo.
»She sam bi jo rad imel v pesti, s tistimi njenimi zhenskimi izzivi,« se divje zarezhi. »Bi si jih rad natanchneje ogledal... Jo malo namuchil, ha, ha... In jo potem dobro nategnil,
da bi vedela, kdo je v tej dezheli glavni knez... Ko ne bi bila prenevarna...«
»Kar she ni, lahko she bo...« se zasmeje Josht Soteshki. »Sicer pa je mozhje zares niso
mogli ujeti... Ona jih je namrech ujela v ris... «
»V ris?«
Veliki grof nemirno zabliska z ochmi.
»Ja. V ris... Shele, ko jim je zhe ushla, so videli, da se nahajajo v zacharanem krogu... V charovnishkem krogu... Ujeti... Obdani z ostrim kolobarjem strupenih mushnic... Pravi vrazhji krog... Rdeche gobe z belimi pikami krog in krog... Popolnoma jih je unichila... Nevarno omamila... Kot da bi bili zastrupljeni... Coprnica pa na svidenje... Na drugo stran... V noch... «
»A ne za dolgo! In ne za vedno!«
Grof Herman jezno zarobanti.
»Ujeli jo bomo in potem ji Bog pomagaj! Ne bo ji dobro, ko jo dobim v pest!«
Jezno bolshchi v Soteshkega.
»Zdaj pa se naj zares potrudi... Charovnici moramo chimprej izpodrezati peruti... Drugache nas bo she unichila!«
* * *
Zbrani menihi vdano zhebrajo tolazhilne molitve. Zavedajo se tezhke odgovornosti, ki jim jo je nalozhil na plecha sam Bog, ta strogi, toda pravichni sodnik. Kako naj na tem pobozhnem konsiliju ocenijo vedenje premilostljivega celjskega gospoda in dobrotnika, ki ni, kot dobro vedo, vshech nekaterim najvishjim predstavnikom Svete Cerkve? Ali naj zatisnejo ochi pred grehi, ki so zares v nebo vpijochi?
Vejo, da so chasi tezhki. Da celo v samem redu vlada nered. Turshka nevarnost narashcha in je vedno bolj vseprisotna. Postaja obremenilna. In she huje je, da se kristjani prepirajo med seboj. Nesloga gospoduje. Spletke med brati postajajo usodne. Zhivljenja nekaterih najboljshih bratov so ogrozhena prav zaradi njihove svetosti, ki moti kruto nesramnost sveta. Ali bodo umrli muchenishke smrti?
Ah, kar na samih zachetkih, ko je veliko kartuzijo vodil prior Guigo, je zhe prishlo do razkola. Nadaljnjo zmedo so povzrochili razlichni papezhi in protipapezhi ter zagrizeni boj za nadoblast med cesarji in papezhi. Saj je zhe Friderik Barbarossa hotel biti kot voditelj cesarstva po zgledu obnovitelja imperija Karla Velikega tudi pokrovitelj Cerkve s pomochjo njemu vdanih shkofov, in to proti volji papezhev, ki niso hoteli izgubiti svojega mogochnega vpliva in njim zveste duhovshchine. Kdo je imel prav? Kdo sploh ima v tej nesrechni dolini solz prav? Ali se vsi motimo? Ali vsi greshimo?
Menihi bi bili radi pravichni, strogi in dosledni. She posebej, kar zadeva vprashanje uboshtva. Toda zdaj je vech kot ochitno, da se skoraj nihche vech ne brani sprejemati bogatih daril. Eden izmed najbolj lakomnih je zagotovo sam prior, pri katerem se kar kopichijo najrazlichnejshi dragoceni predmeti, cheprav je bil red ustanovljen zato, da bi v ubogi skromnosti in ponizhnosti, v nesebichni revshchini, ki nas naredi svobodne in
odprte za vsa bistvena vprashanja zhivljenja, nashli pravo pot do Boga. Baje tako dragocenih paramentov in drugih liturgichnih predmetov kot v domachi kartuziji nimajo niti v bogati Italiji. Tako zdaj mnogi namerno greshijo zoper stroge predpise odlochno vernega svetega Bruna. Po samostanih se za namechek smukajo celo zhenske. Iz zakotij vedno znova zaslishish zatishan smeh, ljubeznivo shepetanje, tu in tam tudi kaj hujshega... Z vzkliki strasti in s pohoto po greshnem mesu so do konca onechastili sveti red in zlomili chistost strogo obvezne de ortu etprogressu ordinis Carthusiensis... pro vita evangelica et apostolica.
V	takem polozhaju naj zdaj ubogi menihi mirno in trezno razsojajo o pregrehah dobrotnikov, velikih celjskih grofov in knezov Hermana in Friderika? Kako naj pravichno odlochijo, kdo od obeh ima prav in kdo od obeh je vechji greshnik? Saj so sami zmedeni in greshni. Ni jim niti dovolj jasno, kdo od glavnih mogochnikov svete katolishke cerkve je v tej megli zhivljenja sploh she na pravi poti. Oh, vsemogochni gospod Bog naj se jih usmili v tej najvechji stiski!
Pushchavnishki menih Klemen proti vecheru, ko se po pobozhnem posvetu menihi utrujeno umikajo v svoje tihe celice, prestrasheno zapre ochi. Potem se zravna in upre svoj pogled v obiskovalca.
»Mladi mozh, vse to, kar tu vidish, je lahkomiselnost sveta... Napuh na videz svetih, ki hochejo biti boljshi od greshnikov tam zunaj izven teh zidov, v blatu greshnega sveta... Toda tu, med menihi, vedno bolj odetimi v zlato in svilo, pod oltarji z dragocenimi kelihi in med omarami, v katere so skrili rubine in safirje, se shiri pogubni vonj duhovne smrti... Che se ne bomo zavedeli, kaj se dogaja, bosta propadla red in svet, ki bi jima morali biti za vzgled! Zapomni si to, mladenich, in nas ne posnemaj! Postani boljshi od nas!«
* * *
Grof Orlando de Campoamore je nadvse zadovoljen, ker se nesramna dogodivshchina pri kastelanu in njegovi radodarni soprogi ni nesrechno konchala. Razjarjeni kmetje, ki jim je onechastil zhene in dekleta, ga vendarle niso pobili iz zasede kot psa. O tem, kako so ga muchili, mu odrezali njegovo za vse lepe zhenske nevarno moshkost in ga ubili, je samo sanjal. Hvala bogu, da je tako.
Zdaj, konchno na varnem v imenitnem Neaplju, se hitro zateche k svoji radozhivi prijateljici, medtem ko se njegova vesela zhena vrochekrvno zabava z mladimi vitezi na posestvu izven mesta. Ko vstopi v prijetno urejeno sobo, ga rdechelasa kontesa Claudia Martesi ljubeznivo povabi k mizici z izbranimi pijachami. Zagrabi za vrch rdechega vina in mu ga ponudi. Orlando pije v dolgih, strastnih pozhirkih. Nato nastavi vrch na Italijankine ustnice.
V	dolgi rozhnati obleki je tokrat posebno zapeljiva. Tega se ochitno tudi sama jasno zaveda. S prsti shari po dragoceni sponki nad napetimi prsmi, ki komaj chakajo, da svojo lepoto ponudijo pozheljivim moshkim ustnicam.
Orlando zachuti privlachni vonj zhenskega telesa. Njena zamolklo lesketajocha se kozha dishi po arabskem olju. Ko se Italijanka she bolj priblizha k prijatelju, se sladki duh izbranih mazil zdruzhi z vrochim zadahom njene vedno bolj razdrazhene spolnosti.
Poredna lepotica dregne v zlato sponko nad prsmi, ki neprichakovano hitro popusti in se odpne. Na pol v zadregi se skloni proti Orlandu in se mu zadrzhano nasmehne. S prsti leve roke skusha preprechiti, da se ji obleka ne bi popolnoma razpela, vendar se ji to ochitno ne posrechi. Kot oster blisk se pred Orlandovimi ochmi zaiskri zhivi ogenj obeh razdrazheno izbochenih prsnih bradavic.
Italijanka v sladki omami zapre ochi, ko jo chokati moshki prime pod mehko zadnjico in porine na blizhnjo posteljo. Spodnji del oblachila ji zdrkne chez trebuh pod kolena. Orlando vidi, da nima spodaj nichesar. Z dishechim oljem premazana in radodarno razkrechena zhenska stegna se radozhivo zalesketajo v popoldanskem soncu, ki prshi z dolgimi pshenichnorumenimi zharki v sobo velike palache in pada naravnost na Italijankino do golega obrito mednozhje z zhe rahlo razprto rezho. Kako zanimiva je ta radodarno ponujajocha se shkoljka bisernica z nabreklim rozhnatim mesom v vdolbini! Ko jo lizhe in poljublja, vznemirjeno zachuti, kako se iz Italijankine vedno bolj razdrazhene nozhnice zachenja pretakati v njegova usta svojevrsten okus po mushkatu in janezhu. Omamljen okusha sladki med greshne naslade, ki postaja vedno mochnejsha.
S spodnjim delom telesa se pozheljivo pritisne k Italijankinemu trebuhu in ji privzdigne noge. Z ustnicami se oprime kontesinih seskov in obe voljno napeti dojki zasuka ostro navzgor, da ju med vedno hitrejshim ljubljenjem lahko lazhe lizhe in stiska. Kontesine prsi, bele kot iz najboljshega italijanskega marmorja in narahlo preprezhene z drobnimi modrimi zhilicami, divje utripajo pod Italijanovimi ugrizi in poljubi. Preplavi ju gosta megla, kot da bi bila na meji med zhivljenjem in smrtjo. Zachutita nekakshno trzanje, ostro dviganje, padce, rezko vznemirjenost.
»Saj si skoraj boljshi kot celjski Friderik, cheprav je mlajshi!« vzklikne Italijanka po prvem zblizhanju in se zadihano skloni k blizhnji mizici. Razgrete, nekoliko navzdol kot dva polna grozda viseche prsi ji burno utripajo, ko zagrabi za vrch rujnega vina. Oba zasoplo pijeta. Se potem spet drazhita in poljubljata.
»Kaj poznash tistega Friderika?«
»Precej vroche sva se pozabavala na poroki pri habsburshkem vojvodi... Je res, da ga je oche vrgel v jecho?«
»Ja, tako je... Zaradi njegove druge zhene... Zaradi Veronike z Desenic... Kakshna zhenska!«
»Kaj si jo imel v postelji?«
»Zakaj pa ne... Ko bi vedela, kako se ti da, che ji je do tega... «
»Ja, kakshna je?«
Kontesine ochi zazharijo v nevarni vzburjenosti.
»Goni se pokrivem in pochez, z vsakim, kot pravijo. Zato je tako spretna pri ljubljenju.«
»Kaj je boljsha od mene?«
»Ah, ti si enkratna!«
»Ne, zdaj sem pa res ljubosumna!«
»Le zakaj? Saj imash skoraj vsak dan novega prijatelja!«
»Pa sem vseeno ljubosumna na to zhensko!«
»Sem si jo pach privoshchil... Kaj je zhe to! Vsi smo greshniki... A je res dobra... Vzel sem jo vechkrat zaporedoma... She in she... Chisto mokra je bila pod trebuhom... Saj je kurba sama tako hotela, medtem ko se je Friderik kar poleg naju popolnoma nesramezhljivo zabaval z mojo zheno... Tako je prishel vsak na svoj rachun.... Sem usmiljen do zaljubljenih... «
»Ah, si res pravi falot... Saj bi morala poznati tvoje nesramnosti... «
»Nesramnosti?« se Orlando zasmeje. »Jaz sem samo ljubech chastilec prevech lepih zhensk... «
»Ja, ja. Seveda... Se she spomnish na tisti vrazhji vecher, ko si mi prevzel malo Valerijo? Cheprav si mi obljubil, da bosh sposhtoval moje zhelje in me ubogal.«
»Katero Valerijo? Ne spominjam se.«
»Res ne? Na pijani vecher? Ko sva sklenila, da zapeljem tisto plashno svetlolasko. Prosila sem te, da me ubogash in se odstranish... Z zvijacho sem jo primerno opijanila. Jo zachela ljubeznivo bozhati in previdno slachiti. A si skochil izza zastora, za katerim si naju opazoval, in me odrinil... Vrgel si jo na posteljo. Jo tishchal med blazine. Ji strgal srajco s telesa... «
»Le zakaj je to zdaj vazhno?«
»Ni vazhno, a je zate znachilno... Brezobziren si... Do zhensk... «
»Tako torej mislish?«
»No, pomiri se. Vseeno si mi vshech... In nenadomestljiv si... Ker si tako drzen... Vedno znova te potrebujem... Takrat, ko si Valerijo konchno popolnoma slekel in ji vzel nedolzhnost, sem se te posebno pozhelela... A se nisi zmenil zame... Chakala sem nate, ko je zhenska onemoglo migala z zadnjico pod tvojim trebuhom. Razdevicheno vreshchala pod tvojim ogromnim falotom. Ti pa si postajal vedno bolj pohoten... Priblizhala sem se ti, da bi me ljubil, a si me samo nesramno odrinil... Ko si konchno odnehal, me nisi niti pogledal. Cheprav sem bila popolnoma gola. Odvihral si, kot da se ni nich zgodilo, chesh da se ti zelo mudi. Jokala sem skupaj z ubogo nesrechnico... Bala sem se, da se bo ubila, kar bi bila tudi moja krivda. Jaz sem bila tista, ki sem si jo najprej pozhelela. Se zachela z njo igrati unichenje nedolzhnosti... Slishala sem, da je po tem dogodku postala najvechja cipa. Popolnoma se je zavrgla.«
»Zhivljenje je pach tako... Zhal... Kaj si ji nedolzhnost zavidala?«
»Niti ne... Predvsem sem bila radovedna, kako se bosh obnashal ti, ko bosh videl, da jo slachim. Zachenjam na zhenski nachin ljubiti... Hotela sem te preizkusiti... Videti, ali se znash vendarle enkrat premagati, zadrzhati... Hotela sem, da jo pustish popolnoma na miru. Da samo opazujesh, kaj delava... Seveda to pri tebi ni mogoche.«
»Kaj vendar hochesh od mene, che mi na postelji pripravish mlado presno meso, godno
za dober fuk... Tak sem pach. Ne morem biti svetnik.«
»Hotela sem sicer, da postanesh ob tuji nagi zhenski pozheljiv. A da svojo vzburjenost porabish zame, ne za drugo... Razocharana sem bila, da si ljubil drugo - in ne mene...«
»Ja, le kaj vendar prichakujesh?«
»Prichakujem, da me ljubish... «
Kontesa se razburjeno zasmeje in dvigne glavo.
»Daj, bodi dober. Saj si mi vshech in nochem, da mi zamerish, che povem resnico... «
»Ah, nikar se ne sprenevedaj. Vedno in povsod si vzamesh tisto, kar si zhelish...«
»Zdaj si zhelim, da me spet vzamesh!«
Orlando preslishi kontesino moledovanje. Zanalashch odlasha in na ta nachin she stopnjuje prijateljichino pozhelenje. Za trenutek obmiruje, kot da bi bil ubog starchek, ki se je odrekel vsakrshnemu zemeljskemu veselju in se samo she pripravlja na poslednje potovanje, ki ga bo odpeljalo v tezhko prisluzheno vechnost.
Zhenska zato presenecheno zatrepeta, ko jo Italijan popolnoma neprichakovano potegne k sebi in jo zachne nenavadno nezhno bozhati in poljubljati po zgornjem delu skrbno negovanega telesa, pod vratom, po ramenih, nad dishechimi prsmi. Te se, imenitno premazane z eksotichnim oljem, v prichakovanju, da bodo uslishane in ljubljene, vabljivo potresajo med grofovimi vedno hitrejshimi pregibi.
Italijanka zapre ochi in tezhko diha. Preplavi jo nevarna napetost. Zadrzhuje dih. Muchno prichakovanje po ljubezni hrepenechega mesa postane nevzdrzhno. Nenadoma se ne more vech premagati. Z roko zdrsi proti Orlandovim s temno dlako poraslim nogam. Otipa njegovo mochno spolovilo in ga zachne drazhiti. Chuti, kako gmota tezhkega mesa med Italijanovimi nogami vidno naraste.
Rezko hrope, ko se mu vdaja. Ah, kako jo muchi! Ja, tako! Ja! Ja! She! Mochno! Ja! Ja! Tako! Ja! Zdaaaj!
Krichi od pozhelenja. Dozhivi vrhunec. Njeni razmrsheni rdechkasti lasje se zaiskrijo na Italijanovi oznojeni kozhi.
Zadihani ljubimec dvigne glavo.
»Sem dovolj dober za pravnukinjo slavnega Giouana Bocchaccia, pisca preshtevilnih nesramnih zgodb?«
»Ja, ja, dober si... Boljshi si kot vechina moshkih, ki jih poznam, che zhe hochesh vedeti... Povej, s katero si bil pred mano nazadnje v postelji?«
»Zakaj hochesh to vedeti?«
»Kar tako... Drazhi me... In malo sem tudi ljubosumna... «
»Na druge zhenske?«
»Ja, na druge... Ki jim kar naprej dvorish... Medtem ko mene zanemarjash.«
»Ah... Res ni treba, da si ljubosumna... Najlepsha si... In najbolj drzna od vseh.«
»Ah, to rechesh vsaki, ki jo hochesh dobiti v posteljo... «
»Ne, to sploh ni res... «
»Ne lazhi... No, povej, katero si si nazadnje privoshchil... «
»Neko Agato, che zhe hochesh vedeti... «
»Kdaj?«
»Vcheraj zvecher... Je zhena debelega francoskega markija, ki se mudi tu v Neaplju na dvoru... «
»Je dobra pri ljubljenju?«
»Ah, najprej sem imel kar nekaj tezhav. Samo z zvijacho sem ji lahko razpel zgornje vezenine... Rekel sem ji, da tako dragocene svile chez kake zhenske prsi sploh she nisem videl... Da pa se vidi k srechi she vse kaj drugega... Ker je blago nad bradavico leve dojke nekoliko raztrgano, je jasno, da njena skrita in skrbno varovana zhenska lepota nikakor ni vech zakrita... - Kaj se vidi, kje je raztrgano, je preplasheno zadrgetala... - Tu, nad vasho chudovito dojko, sposhtovana gospa, sem rekel, cheprav to sploh ni bilo res, in ji z enim samim pregibom odrinil shelestecho modro svilo dalech pod prsi... Ja, in kakshne ima... Kar takoj sem jo zagrabil za polne joshke z velikima izboklinama okrog obeh dolgih seskov... Prav nich nisem bil prizanesljiv. Na hitro sem ji odstranil she vse spodnje zhlahtne cape in pasove, cheprav je krichala, da se to ne spodobi. Da zares ne gre. Nikakor ne gre. Z njo da chesa takega sploh ni mogoche pocheti... Postal sem she bolj divji... - Ja, prosim, zares ne, je zajecljala. - Zakaj njihova milost to delajo z mano, saj sem jim prepovedala, da me slechejo. Sem poshtena zhena. Zares sem zvesta zhena, je stokala... A se nisem oziral na njeno moledovanje... Brez odlashanja sem ji razprl noge in zachel s sladkim delom... «
»Ti baraba!« se zasmeje kontesa in ga vroche pogleda.
»Je zanimiva chrnolaska z dolgimi, dalech chez ramena padajochimi lasmi... In tak, svilnato chrn, je tudi njen strashno koshati puh ob mednozhju... Res je odlichna... Cheprav se je treba skozi vso tisto spodnjo goshchavo shele s trudom prebiti do njenega zhenskega zaklada.«
»Ah, kaj pravish... Ljubosumna sem... In kakshna je bila?«
»Ko sem ji s sladkimi poljubi kar najbolj razdrazhil prsi, se je takoj vdala v usodo... Kar hitro sem jo spravil do vrhunca... Chisto brez sape je ostala... A na zachetku jo je bolelo ... Do krvi sem jo... Saj vesh, kakshnega imam... Komaj je shel v njeno ozko rezho... «
»Ah, ti veliki falot!«
»Kar precej sem jo razdrapal. Nekaj je stokala... Malo krvavela... A se je kmalu navadila na moje muchenje... Naenkrat je na vse pozabila. Postala zares divja... Prava, polna zhenska. In takrat sem jo nenavadno mochno vzel... Se razbesnel... Onemoglo je hrzala pod menoj... Mi ponujala vedno bolj razdrazhene sramnice, nabreklo privzdignjene iz njenega chrnega puha kot zharech rdech cvet... Divje se me je oprijemala... Me grizla v ramena... Tu pod vratom, poglej, me je do krvi... - She, she, je krichala. - Samo ti tako znash... Prekleto pohotna babnica je.«
»Joj, joj... Z mano pa se ti to ne posrechi, kaj?«
»No, bova videla... Saj mi bosh zdaj pokazala, kaj znash... Sama vesh, da si najboljsha. In najbolj pokvarjena. Kot se za te rechi spodobi.«
»Saj sem Bocchaccijeva pravnukinja. A pazi! Che me zdaj res hochesh imeti, mi morash najprej povedati she eno nesramno zgodbico... Posebno dobro zgodbico... Drugache ne bo nich... «
»Saj ne mislish resno? Pravkar sem ti jo povedal.«
»Toda ta je bila resnichna... Hochem izmishljeno zgodbico... Ki pa mora zveneti, kot da je resnichna... «
»Poznam na stotine takih nesramnih zgodbic... Izmishljenih in resnichnih... «
»Vem, saj si mi povedal zhe tri ali shtiri... Nekatere niso dosti slabshe od tistih, ki si jih je za zabavo izmislil moj praded. Zaupaj mi zdaj kakshno novo!«
»Ja, che hochesh! Samo ti znash bolje pripovedovati... Tvoja zgodba o zasanjani Valeriji, ki sem si jo nagajivo privoshchil, namesto da bi vzel tebe, je res dobra. Kaj naj she sledi? Zhivljenje samo napishe prave zgodbe! Najina zgodba tukaj pa je sploh najboljsha zgodba.«
»Mislish? Ne! Izmisli si nekaj bolj nesramnega. Cheprav je morda neresnichno, bo verjetno tako nesramno, da lahko postane resnichno... Saj ni svet nich drugega, kot zloglasna javna hisha in borilnica, kjer muchijo in ubijajo... «
Orlando se zagrenjeno zasmeje.
»Le zakaj si tako chrnogleda... Saj ni tako hudo. Raje uzhivaj!«
Skloni se proti ljubici in jo poljubi na ljubki bradavici, ki razdrazheno poskochita iz shpichaste sredine obeh zanosno privzdignjenih prsnih kolobarjev.
»Che res mislish, da so moje zgodbe dobre, si eno izmislim. A boljshe kot Bocchaccijeve niso. Slabshe so... Vendar je ta, ki ti jo bom zdaj povedal, vseeno dovolj zanimiva. Saj je podobna tistim, ki si jih je izmislil tvoj slavni praded,« reche Orlando in si prijateljico pozheljivo pritisne ob svoje razgreto telo.
Zhivordecha vrshichka kontesinih dojk ga vidno razdrazhita, ko spolzita kot gobchka dveh porednih mishk po hrapavi kozhi pod njegovimi prsmi. Prijateljica ga zagrabi za napeti ud in si ga vtakne med sramnice.
»Ah, kako lepo me polnish... Ostani tu notri... Mirno notri... In pripoveduj... «
Orlando se nagne naprej. Jo hoche poljubiti.
»Ah, bodi miren! Pripoveduj!«
Naga oblezhita drug v drugem. Z vrchem rdechega vina ob golih bokih in razgaljenih zadnjicah. Pijeta. Blazhena polnost moshkega mesa v zhenskem mesu.
Orlando dvigne glavo. Se zbere. Drzna pripoved mu zachne sama od sebe gladko techi z jezika.
»Do zdaj je ni she nihche videl nage. Tudi sama se ni smela zanimati zase. Ni smela misliti na to, kakshno jo je ustvaril ljubi Bog. Ni smela pomisliti, kakshna je videti. Ni se smela niti za hip pogledati. Ne gola ne oblechena. Redovna pravila so bila nadvse stroga. Cheprav she zelo mlada, tako rekoch v vzponu zhivljenja, si ni smela ogledovati lastnega telesa, kaj shele bozhati ali otipavati lastno meso. To zhal pregreshno meso. To bi bilo nesramno nechistovanje. She hujshi greh bi bil opazovati telo koga drugega oziroma
katere druge v samostanu. Na primer mile duhovne sestre v Kristusu, da ne pomislimo na najhujshe, na buljenje v moshkega, v oblechenega moshkega... Oziroma na res usodno pregreho, na skrivno opazovanje slechenega, razgaljenega moshkega. Na pozheljenje po njegovem mesu.«
»Ah, Orlando. Zhe vidim, da jaz ne bi bila dobra nuna,« prekine kontesa pripovedovanje in se vrochekrvno zasmeji. Se she bolj stisne k Orlandu. Se opre na komolce in se z zgornjim delom telesa nekoliko vzdigne z blazin. Bleshcheche naoljeni dojki z nabreklima vrshichkoma obeh zelo porednih seskov zatrepetata tik ob Orlandovih ustnicah.
»Znano je, da mora vsaka nuna pod temno redovno obleko nositi volneno spodnjo obleko,« nadaljuje Orlando, kot da ne vidi kontesinih charov. »Te spodnje obleke ne sme nikoli odlozhiti. Pach pa si jo sme enkrat na mesec oprati, a z uposhtevanjem strogih pravil. Che bi ji pri tem nedostojnem pranju vendarle ushel pogled na kak del telesa, je to resen greh nechistovanja. Nemudoma ga je treba sporochiti spovedniku in se nato spokoriti. Seveda se lahko vsaka nuna umiva le tako, da si ne sleche spodnje obleke, ki shchiti greshno telo pred najhujshimi zablodami in je istochasno brisacha in nochna srajca. Vsaka nuna mora, che ne gre drugache, z mokro krpo zelo previdno spolzeti pod svojo zashchitno volno in na hitro, s sklonjeno glavo in s polzaprtimi ochmi, v pobozhni molitvi s ponizhnimi mislimi storiti tisto najnujneje potrebno. Vse drugo je najstrozhje prepovedano.«
Orlando poredno zakashlja in hudomushno pogleda svojo nago prijateljico, ki se mu radodarno ponuja s prijetno dishechih blazin.
»Toda mlada Lukrecija se nenadoma znajde v posebnem polozhaju, ko ji nekega lepega dne pogled med umivanjem zaide na bujne prsi. Zdi se ji, da ji prevech nemirno utripajo pod grobo volno, a si ne zna vech pomagati iz sladke stiske,« se zasmeje grof in z dlanjo podrsa chez izzivalno ponujajocho se mu kontesino dojko.
»Mlada nuna nenadoma ne more umakniti pogleda od svojih polnih mlechnobelih prsi in obeh navzgor napeto zavihanih temnih bradavic,« zadihano nadaljuje Italijan, ko se kontesa she bolj izprsi in zastoka v njegovem nezhnem objemu. »Shele pozneje se zave, da je greshila. Spovednik je mlad menishich, ki prihaja vsak teden k sestram mashevat in dodatno enkrat tedensko spovedovat. Z oznojenim chelom poslusha Lukrecijino nashtevanje grehov, a si ne more kaj, da je ne bi vprashal she kaj vech. Tako dela vedno znova zlasti pri vseh tistih nunah, za katere zhe po njihovem glasu ugotovi, da so mehke, nezhne, negotove. Le redko naleti na odpor, na nerazumevanje. Potem takoj odneha... A pri mladi, nadvse brhki sestri Lukreciji je drugache. Chudna napetost, ki jo chuti pri teh spovedih v zhenskem samostanu, je tokrat posebno ostra. Ne more se premagati in jo na pozheljiv nachin, a s svetohlinskim glasom vprasha, ali si pri umivanju dolgo chasa ogleduje prsi. Naj pove, kaj pri tem obchuti. Ali se ji zdi, da so lepe? Kakshne so torej? Ali res misli, da so lepe? Zakaj misli, da so lepe? Ali se ji zdi, da so njene prsi nekaj posebnega? Ali je zhe videla kakshne druge zhenske prsi? Res she ni videla drugih zhenskih prsi? Je druge zhenske sploh ne zanimajo? Zakaj je ne zanimajo?
Menishichevo chelo je vedno bolj mokro od neusmiljenega potu. Po rdechkasto razzharjenih licih se mu nabirajo dolge znojne srage predolgo zadrzhevane prepovedane strasti.
Ali je odkrila kaj posebnega na svojih prsih? Kakshne so te prsi? Velike? Majhne? Dolge? Shpichaste? Napete?
Zakaj prechastiti to sprashuje?
Zato, ker je treba biti pred Bogom popolnoma poshten in odkrit!
No, kakshne prsi ima? Velike?
Ne ve natanchno.
In tisto tam na vrhu? Tisto posebno?
Na kaj prechastiti mislijo?
No, saj dobro ve... Tisto shpichasto na vrhu dojk, prsi, joshkov, tisti sesek, cuzek, cicek, bradavica... Kakshni sta njeni bradavici? Rumenkasti? Temni?
Bolj temni, prechastiti...
Tako, tako... Naj pazi nase... Naj se spokori... Deset ochenashev naj izmoli, da bo hudich zapustil njeno dusho in telo...
Menishich si z rutico brishe potno chelo. Nemirno obracha ochi. Odganja hudicha.
Lukrecija je popolnoma zmedena. Upa, da tokrat pri umivanju ne bo greshila.Vendar ji roka iz radovednosti kar sama od sebe zaide pod volno in jo narahlo privzdigne. Chuti, kako ji polne prsi zatrepetajo pod mokrim blagom. Nehote zdrsi z dlanjo chez vrshichek leve dojke. Bradavica nemirno poskochi sredi radodarno velikega temnega kolobarja, se napne in izbochi. Lukrecija povesi ochi. Ve, da bo spet morala izpovedati greh. Greh, ki je zdaj hujshi kot prvich.
Menishich Pankrac je tokrat posebno radoveden. Njegovo chelo je zhe na zachetku spovedi popolnoma oznojeno.
Ali si je spet ogledovala prsi? Kaj je videla? So se napele? Jih je pobozhala? Kaj je delala z obema bradavicama? Se je z njima mogoche sladostrastno igrala? Ji je bilo pri tem lepo?
Menishicha zaliva neusmiljeno vroch pot.
Naj ve, da je velika greshnica. Zato naj izmoli dvajset ochenashev, da ji Bog odpusti njene naglavne grehe.
Menihu se srajca med ostrim sprashevanjem pregreshno lepi na razgreto telo. Zatrepeta, ker zachuti, da mu hudich spodaj pod kuto tokrat posebno nevarno nagaja. Povesi ochi.
Lukrecija postane po novi spovedi pozheljivo pozorna na vse posebnosti svojega telesa. Si ga zvecher, ko se zapre v celico in je nihche ne vidi, zachne na vse nachine bozhati in otipavati. Odkrije mednozhje, si z dvema prstoma razpre rezho. Sili vanjo, drazhi vlazhne gube, bozha vedno bolj nabrekle kozhice, ki zachenjajo nenadoma kar same od sebe pohotno siliti chez brazdo med velikimi in malimi ustnicami, in vzdihuje, ko jo zalije nasladno ugodje.
Pri naslednji spovedi je menih strog, a tudi posebno sladak. Zardeva od pozhelenja, ko
mu nuna opishe svoja nova nechistovanja. Zanima ga velikost nozhnice in obchutki pri bozhanju, chustva, strast.
Ali nikoli ne pomisli na kaj posebnega? Na to, da meso zahteva svoje. Ga ne zheli she bolj obchutiti? Zares spoznati?
Kako she bolj obchutiti, prechastiti?
Tako, da se izzhene hudich v peklensko brezno, draga sestra v Kristusu. V peklensko brezno, ki je tvoja nozhnica.
Ali res, prechastiti?
Pridi opolnochi popolnoma potiho h grmom na samostanskem vrtu. Na skrivaj, da te nihche ne vidi in ne slishi. Ti bom pokazal, kaj dela hudich in kako se ga da ugnati v kozji rog...
Ja, prechastiti.
A nikomur ne govori o tem... To je zadeva, ki jo poznava le midva... In vsemogochni Bog. K njemu se bova priporochila, ko bova poslala hudicha v pekel. Kot zasluzhi...
Pozno ponochi se Lukrecija splazi na samostanski vrt. Za grmom jo zhe chaka mladi menih Pankrac. Jo vroche pogleda.
Zdaj bova greh izgnala v brezno, da vesh... Lepo se sleci in se ulezi tu v travo! Popolnoma se sleci!
Ah, prechastiti! Se to sploh sme? Zakaj prechastiti tako govori! To je greh!
Ne, to ni greh, sestra. To je pobozhno izganjanje hudicha... Vendar ohrani to skrivnost zase... Zanjo sme vedeti le ljubi Bog!
Saj prechastiti ve, da se ne smem slechi!
Tokrat je drugache... Tokrat hoche sam Bog, ki te je ustvaril golo in greshno, da se slechesh... Tudi jaz bom odlozhil obleko... Pred Bogom morava biti popolnoma gola...
Ali res?
Ja, toda najprej bova lepo zmolila ochenash... Da bova hudicha lazhe porinila v brezno.
Ja, prechastiti.
Lukrecija sramezhljivo zapira ochi, ko potegne s sebe volneno spodnje krilo. Zalije jo prijetna mehkoba hladnega nochnega zraka in jo bozha po vseh porah njene mlade gole kozhe. Nad sabo zachuti vrochi dih razgretega meniha.
Sestra, zelo lepa si, zato mora hudich takoj v brezno.
Ja, prechastiti.
Lukrecija razburjeno zastoka, ko opazi, kako se menihu v motni bleshchavi mesechine med nogami bochi nekaj dolgega in debelega, s chimer se ji priblizha pod trebuhom. Prestrasheno zapre ochi, ko ji moshki razpre sramne ustnice.
Vidish, to je hudich, ki bo zdaj odvrgel svojo greshno dusho v brezno.
Ah, prechastiti.
Aj, kako rogovili pod mojim trebuhom. A se nich ne boj! Ukrotila ga bova! Lepo ti bo!
Menih je od vzburjenja popolnoma prepoten. Rezko, piskajoche diha, ko vdira med Lukrecijine kozhice.
Ga dobro chutish, kaj?
Ah, ja. Ja.
Zdaj pazi... Zdaj bo hud.
Ko jo razdevichi z dvema kratkima sunkoma, jo prebode rezka bolechina, kot da se je urezala z nozhem v palec in zdaj zaradi te nerodnosti celo krvavi.
Ah, ne tako hitro... Ne, ne... Ne prevech...
Ja, sestra... To je pach hudich... A ti bo kmalu dobro...
Ja, prechastiti... Ah, ja... Ah, ja. Kako je velik in trd.
To je hudichev koren lechen, draga sestra. Poseben koren. Iz katerega mora hudich ven. V tvoje brezno, draga sestra, mora hudich ven. Zares ven...
Lukrecija tezhko zasope, ker hudich v njenem breznu jezno zadrgeta in se razpre... Po njeni nozhnici se razliva toplo, po svezhih ribah disheche seme...
Vidish, draga sestra v Kristusu, zdaj sva hudicha poslala naravnost v pekel...
Toda zakaj je tako moker, prechastiti?
Ah, tak je pach, da lahko pride ven... Joka, ker ga je sram, da je prevech greshil... Dobro je, da sva ga izgnala na peklensko dno...
Ja! Kako lepo je to in Bogu dopadljivo...
Ja, draga sestra. A chutim, da hoche spet jokati... Precej mochno hoche jokati... Naj ga she enkrat poshljeva v pekel? Kaj pravish, draga sestra?
Ja, ja, prechastiti... She mi poshlji hudicha... Mochno ga poshlji. Kako lepo je to...
Ja... In da o vsem tem molchish. Jaz in Bog sva tista, ki dolochava, kaj se bo s tabo zgodilo. Si namrech greshna zhenska. Vsemogochni me je poslal, da te odreshim...
Ja, ja... Naj me prechastiti odreshi... She bolj odreshi... Moram ga chutiti, ko me odreshi...
In zdaj ga chutish, kaj, ker te bom odreshil... Dobro ga chutish, kaj...
Ja, res ga chutim... Grozno miga in joka... Ja, ja... Chutim ga... Dobro ga chutim...
Ga chutish, kaj?
Ja, ja... Ga chutim... Prosim... Ah ja... Prosim... Ga chutim. Res ga chutim...
Je mochan, kaj?
Ja, ja!
Dobro, da je mochan. Zato gre zdaj zares v brezno. Do dna v brezno.
Ah ja! Sveti krizh bozhji... Ja... Ja. Kako je to lepo... She, ja! She!
Je mochan, kaj?
Ja, ja, mochan... She, ja... Ah, ja... She... Zdaj! Ja... Tu... Mochno... Tu... Ja... Zdaaaj...
Nuna ostro zastoka in v nasladi privzdigne svoj popolnoma razdevicheni trebuh...«
Orlando de Campoamore prekine pripovedovanje in se skloni nad kontesine vroche ustnice.
»In tu je zgodbe konec, ker so v samostanu chez devet mesecev nashli mrtvega dojenchka in je zato razbit lonec!« reche in zagrabi za vrch z vinom. »Tu v najinem pa je k srechi she veliko zhlahtnih kapljic. Na, pij!«
Kontesa se dvigne z blazin. Pije. Nato si sezhe z dlanjo proti chelu in si pogladi rdeche lase.
»Res vrocha zgodba. Ti pa znash! Poljubi me!« zajechi.
Orlando jo hudomushno pogleda. Skloni se k prijateljici in jo narahlo ugrizne v vzburjena vrshichka nevarno razgretih dojk. Postane neprizanesljivo divji. Italijanko kot strela z jasnega prebode opojna nesramnost. Divje zakrichi in se popolnoma preda prijatelju, ki
se omamljeno izgubi v vrochi zhenski notranjosti.
* * *
Veronika stopi preplasheno pred ocheta, ki pogleduje nekam stran, v daljavo, kot da ne vidi, kako stoji pred njim izmuchena in zadihana in ga prosi za pomoch. Preganjana zver.
V kotu, za shiroko mizo, brli rumenkasta svecha. Chez leseni dobro pomiti pod padajo sence, ki jih rishejo predmeti ob steni, lonci, vrch, velika lonchena skleda. Zunaj, pred hlevom, v katerem dva vranca zobata proso, se v blatni zemlji sredi vechernega polmraka zamolklo svetijo odtisi konjskih podkev.
A zdaj ne more misliti na dobrodushnosti in prijetnosti svojega otroshtva. Na tihi mir zvecher v tej hishi, ko je bila she otrok. Ko je bilo vse tako prijazno. Ko je potochek zadaj za hisho ljubeznivo klokotal, ko je stopala chez brv na travnik. Ko je lahko hodila v beli dolgi obleki pod razkodranimi oblachki. Ko je zasanjano plesala pod razcvetelimi jablanami in hrushkami in sanjala o pogumnem vitezu, ki ji bo prishel naproti po vijugasti potki in jo odreshil.
Spominja se, da so v senci ob blizhnjem gozdu she lezhale zaplate zadnjega snega. Blizhnji hribi so bili oviti v mlechnobelo meglo. Usoda. Nepreklicno mogochna usoda.
Zdaj bi se rada priblizhala ochetu, se privila k njemu, ga poljubila na chelo. Zheli si, da bi jo vzel v roke, kot nekoch, jo pobozhal po laseh, jo ljubkoval. Da bi jo vzel k sebi v narochje, jo vodil s seboj na polje in v gozd kot takrat, ko je bila she otrok in sta z ochetom sedela na vozu ob hlapcu in dekli. V tezhki poletni sopari so srechavali druge, s senom natovorjene vozove, na katerih so presherno sedeli kmetje in prepevali nagajive pesmice...
Ochetov voz se je tu in tam zaustavil ob naproti prihajajochem vozu... Gospodarja sta si izmenjavala misli, dokler ni hlapec pochil z bichem in je tezhki voz spet zashkripal chez kamenje na kolovozu... Ker se je nebo nad gozdom potemnilo, se je bojeche privila k ochetu. Ta pa se ni zmenil za dogajanje nad svojo glavo, temvech je kar naprej veselo popeval, kot da je vse v redu in ne bo nihche nikoli in nikjer zablodil na stranpota ... in se ne bo nikoli nikomur nich hudega pripetilo.
Oche, kje si? Zakaj mi nochesh pomagati?
Veronika zapre ochi. Zagleda voz sena sredi polja. Zazdi se ji velik kot gora. Ob vozu stojita hlapec Gashpar in dekla Jerica, ki v potu svojega obraza z lesenimi vilami grabita kope sena in ga nakladata na vedno vishjo goro na vozu. Junijska vrochina postaja neznosna. Platno se lepi na kozho poljskih delavcev, znoj jim polzi po hrbtih in po
trebuhih v drobnih nadlezhnih progah. Konj prestrasheno zarezgeta. Nebo preplete svincheno siva zloveshchost. Veronika se dushi v vrochi sopari. Tezhko diha. Bi rada pobegnila domov. Zheli si, da bi jo oche prijel za roko in mirno popeljal k materi v druzhinski sobi in v hlad ob veliki kamniti pechi v levem kotu.
»Domov bo treba,« konchno vendarle reche oche in jo prime za roko. »A se nich ne boj! Saj ne bo tako hudo... «
Tedaj zagrmi s podvojeno mochjo. Zemlja se strese v trpki grozi. Veronika skusha zakrichati, stechi domov, toda neznansko mogochna svetloba jo vrzhe na tla, med mokro travo in preslice.
Ali svet sploh she obstaja?Nechesa ochitno ni vech. Chesa? Ni vech chasa? Ni vech sveta?
Nenaravna svetloba meche zublje na negibno zhensko pod vozom, rishe chudne malike po njenem telesu, s katerega je strela strgala in pozhgala obleko. Sika v polne prsi she mlade nesrechnice, meche se po njenih belih bokih in trebuhu. Neusmiljeno nesramno se plazi chez krepke noge uboge dekle Jerice navzdol v zhalost z vodo prepojene, na smrt utrujene zemlje...
Toda Veronika she zhivi... Se stiska k ochetu. Ishche njegovo varstvo in pomoch. Zatiska ochi, da ne bi videla velikanskega gorechega voza sena sredi neznansko prostranega polja... Zapira ochi, njena stiska pa je kljub temu popolna...
»Oche, ali mi bosh pomagal?«
Skozi megleno zaveso spominskih slik v svoji dushi ga skusha zachutiti kot v otroshtvu, toda ko odpre ochi, ji je vedno bolj tuj, odvraten, chuden, nedoumljiv...
Oche bulji nekam v temo, povesha glavo, se neumno rezhi. Na mizo ji je postavil debel kos kruha s slanino in velik vrch jabolchnika in jo sili, naj je in pije.
»Tu pri nas ne moresh ostati,« ji pravi s sklonjeno glavo. Momlja chudne, nerazumljive besede.
»Hlapci celjskega grofa so bili zhe dvakrat v nashi hishi... Vse kote so nam premetali... Spet bodo prishli... Che ostanesh tu, te bodo hitro ujeli... Odvlekli v Celje... Ne bodo te vech izpustili.«
Oche ji she kar naprej govori in govori nekakshne besede, o razsodnosti, zdravi pameti, zakaj je bila tako neumna, neprerachunljiva, lakomna, pohotna, zakaj mora stalno letati za vsemi temi nesrechnimi moshkimi, od njih prihaja vsa ta nesrecha, zakaj ni vendar ostala doma, mati si je vedno zhelela, da bi imela pomoch pri hishi, zakaj torej vse to nepotrebno, ta neprijetna kasha, toda bo zhe nekako, nobena juha se ne poje tako vrocha, kot se skuha, v bodoche mora biti torej pametna, to ji res priporocha...
»Kam naj grem, oche... «
Ostareli mozh nemirno krili z rokami, miga z glavo, se spreneveda...
»Ne vem... Tvoj mozh Friderik je zaprt v stolpu zgoraj na celjskem gradu... Ne more ti pomagati... Edino varnost ti lahko ponudijo gozdovi... Zateci se v Kochevski Rog... Tam je zelo samotno... V goshchavi se nahajajo krdela pogumnih, drugachnih ljudi... Ubezhnikov... Tam je tudi nekaj rokovnjachev - rokomavharjev in starih chudnih bab
zelishcharic... Domujejo v zasilnih kochah in v luknjah sredi gozda... V breznih... Samo ti ti lahko pomagajo, ker so neodvisni od gospodov, ki vladajo nashemu zhalostnemu svetu... Samo ti so ti lahko v oporo, ker so izven zakonov, ki dolochajo potek nashega zhivljenja.«
Medtem ko je, se ochetove besede smukajo po vseh vogalih ozke izbe, curljajo kot goste mrzle kaplje po njeni osamljeni, razocharani dushi, udarjajo jo po vseh delih njenega izmuchenega telesa. Toda kaj naj stori? Ve, da se oche boji. Morda bi ji rad pomagal, vendar se noche zameriti velikemu grofu in njegovim valptom. Ti bi lahko izrabili prilozhnost, kot velikokrat v podobnih primerih, in mu z zvijacho in nasiljem ugrabili skromno posest. Morda bi ga celo izgnali iz dezhele, ga pahnili v nemilost in nesrecho.
Silovit nemir v njej se mesha z rezko bolechino, vendar se z bledim obrazom zhe odpravlja na plan, med v vetru skrivenchena drevesa in med dolga stebla suhih trav, med
kamenje na kolovozu, v noch in v vse nevarnosti...
* * *
Pasjeglavec se prostashko zarezhi. Njegov pogled je rezek, skoraj krvav. Tokrat je posebno techen. Osoren. Popolnoma zapit.
Danes bodo njegovi stihi zares zhgochi. Grozni. Svinjski. Primerni za pekel tega brezbozhnega sveta. Kot zanalashch za prasce in prasice, ki nam vladajo. Zato mu naj kar prisluhnejo. Pijano se zamaje proti svojemu uchenemu prijatelju.
Krichi, da je cesarjev marshal de VHdecans res pravi osel, a posel ljubezenski mu je zares donosen. Na rep svoj mochni zjutraj nasadi devico, zvecher se goni s kurbo cesarico.
Magister Carolus Gregorius Carniolus, o katerem se shiri glas, da je najpomembnejshi um v dezheli ob Savi in Dravi, prebledi. Dvigne chasho k ustnicam. Pokusha. Tuhta. Tehta. Pije.
»Pa smesh tako pisati? Je to dovoljeno?«
»Dovoljeno, dovoljeno... Nikogar ne bom vprashal za dovoljenje... «
»Pa ti bo mogoche zaradi tega she hudo... Nepremishljen si... Bolj bi moral misliti na okolishchine. Na corpora et species. Na prima materia. Namrech na ignis, sal et balsamus. Ja, ja. Ne glej tako neumno. Nich se ne chudi. Ogenj, sol in balzam so osnovnice vsega. Tudi Bog je konchno troedin. Troedino dobrotljiv. To so pach te tri naglavne stvari, iz katerih svet in njegove corpora obstoje, torej tudi ti. To bi lahko vedel, pesnik. Ker si iz te snovi tudi ti,« se kremzhi magister.
»Ja, iz soli. Ah, daj no! Nehaj mi soliti pamet! Raje pij!«
»To kislico, kaj?«
«Ja, to kislico... Bo zhe, kar pach bo, chetudi bo hudo...«
»Ti zhe vesh... Buchman... Nikoli te ni mogoche pregovoriti... Bi lahko manj mislil na dolores. Zakaj izzivash bolechino, rane, razpoke... Na nekaj lepega bi lahko mislil... Saj vesh, oblast hic et nunc, namrech tu v dezheli pod Triglavom, ni posebno navdushena za
shale... Sicer pa bom zatisnil ochi. In odmaknil ushesa od te tvoje prekleto pohujshljive pesmice, ti prismojena pijandura!«
»Hvala enako! Isto velja za tebe, pijandura. Glede pesmice pa ne bo pomagalo... Chetudi bosh mizhal in se delal gluhega... Vseeno jo bodo slishali... «
»Ja, ja... Govori, kar hochesh. A vedi, da sem dobrodushen. To naredi uchenost... In ker sva prava vinska bratca, kot se spodobi za take ljudi. Nobile par fratrum... A vedi: Nihil humani a me alienum puto... Cheprav sem, tega se jasno zavedam, chlovek kakor vsi ostali, z vsemi chloveshkimi slabostmi... Ne bi shkodilo, che bi se tega zavedal tudi ti, slavni pesnik, ki si tako oster do napak drugih... Svojih pa ne vidish, kaj?«
»Pij raje... In ne premishljuj... Cheprav je to, kar imava na mizi, res kislica. Za nasho domacho rabo... Ni vsak dan praznik,« skusha Dangeroz preslishati magistrove pripombe.
»Ah, tu pri Celjskih raste samo kislica,« reche ucheni Carolus Gregorius Carniolus. »Zato pa uvazhajo zase lashko vino. Kaj mislish, da bi bil Herman s to chobodro zadovoljen?«
»Me briga... Te ostre verze pishem zaradi nachelnih stvari. Ne zaradi slabega vina. Ker so nashi oblastniki nechloveshki. Me bodo she pomnili... «
Dangeroz premika pasjo glavo navzdol in navzgor. Se izprsi. Iztegne jezik. Kazhe fige.
Carolus Gregorius she bolj prebledi.
»Ne, ne... Zaradi kislega vina tako pishesh... To je resnica... Vino je resnica.«
»Da te ne bo kap,« reche Dangeroz. »To, kar sem zdaj napisal, namrech zares presega vse mere. A se na nich vech ne oziram. Svet si kaj drugega tudi ne zasluzhi. Che torej nochesh, da bi se pohujshal, zatisni ushesa... «
»Ja, kaj si torej napisal?« se magister spet prestrashi.
Dangeroz vstane. Hudobno poje.
Marshal de Vildecans je sicer osel, a posel je njegov nadvse donosen. Na rep svoj mochni zjutraj nasadi devico, zvecher se goni s kurbo cesarico. Saj pravijo, da je njegov falot res pravi, kot kavelj je, ki vsako do dna zagrabi.
Grof, cesar, papezh in berach,
vsi so enaki, ko nimajo vech hlach.
In tudi, che je repek drugega bolj kratek zobchek,
a grofov grozni tich pozhreshen gobchek,
potruditi se mora prvi kot tudi drugi,
samo napeta bosta kos svoji nalogi.
De Sacerbe ga zhe na teshche v tolsto rit zapichi, a tudi papezh stoka na lepotici kot vsi hudichi.
Grof Friderik ga porine strastno kar za tri, junashko sope, ko v ijubico se zakadi. Vsi fukajo, kot da gre za zadnjo stavo. Nich ne pomaga. Na koncu bodo she ob glavo.
»Sveta nebesa,« vzklikne ucheni magister. »Zdaj gresh predalech. Umorili te bodo!«
Pasjeglavi pesnik pa ne reche nich.
* * *
Dezh ne more vech ponehati. Veje dreves stokajo v besnem nalivu. Pod sunki vetra se pritiskajo druga ob drugo, kot da bi se hotele objeti, vendar se ne morejo ljubiti. Svet se je namrech popolnoma pokvaril. Obzorje je ogromna temna kacha brez ochi.
Veronika tava med mokrim listjem, gazi po blatu, se skusha izogniti kotanjam, polnim vode.
Sanja, upa, prichakuje... Se boji lastne usode.
Njena dusha leti nad vrhovi mokrih koshatih smrek, se hoche iz stiske zatechi v narochje njega, ki zhdi v jechi, a jo bo odreshil in osvobodil.
Zazdi se ji, da je spet pri njem. Chuti, kot ob njunem prvem srechanju, kako jo bo sladko zapeljal v samotno sobo in posadil na posteljo. Mochna moshka roka zhe polzi med njena stegna, da ji razpne zashchitni pas chez mednozhje. Friderikov vrochi dih je tik nad njenimi prsmi, ki razgaljene silijo z obema rozhnatima bradavicama naravnost v ljubimcheva lokavo razprta usta. Ko ji moshki ljubeznivo napete hrushkaste dojke zasuje z vrochimi poljubi, zastoka od hrepenenja in zasanjano zapre ochi...
Toda zdaj jo udari mokri veter naravnost do srca. Zave se, da se nahaja v temnem kochevskem gozdu. Zatrepeta od groze ... in trenutek zatem presenecheno zadrhti. Tik pred seboj zagleda vhod v prostorno votlino, iz katere se oglashajo pijani glasovi in shegavo petje...
Ne more se vech obotavljati... Naj se zgodi, kar se hoche. Chetudi jo ubijejo. Plane v slabo razsvetljen zadimljen prostor, v katerem ob manjshem ognju sedi pet ali shest bradatih moshkih...
Zdrzne se. Rokomavharji... Gozdni razbojniki...
Takoj zatem se ji od slabosti zvrti v glavi... Samo na pol she chuti, kako pada nekam v
meglo, strmo navzdol, v objem treh ali shtirih rok, naravnost na kup shelesteche slame...
* * *
Zazdi se mu, da ga objemajo nezhne roke. Veronikine sladke roke. Zachuti jo v neposredni blizhini. Drhti. Domishlja si, da je njegova zhena tik ob njem. Da se mu predaja, brezpogojno, vsa, z dusho in telesom.
Je kot polna luna. Lepa, tezhka.
Obe dojki sta izredno napeti. Rozhnata seska sta obrnjena navzgor, k njegovim ustom. Zahtevata, da ju ljubi, muchi, popolnoma razdevichi.
Veronikine dolge hrushkaste prsi sta dve divji polni luni.
Zhenska se sklanja nad njegov trebuh. Napeta seska pritiska ob njegove prsi. Zahteva, da se nemogoche ljubita.
»Hitro, dragi... Nimava veliko chasa... «
Veronikine dlani krozhijo chez Friderikove shiroke, z dlako porasle prsi. Zhenski prsti polzijo chez moshko kozho, rishejo po hrepenechem telesu kroge in zanke, pripovedujejo o skrivnostih srca in pojejo o tajnih krajih skritih uzhitkov. Nezhno in zasanjano bozhanje postane nenadoma raziskujoche, odlochno, zahtevno. Rahlo ljubezensko shelestenje iztiri v vihar, v krik, ki odmeva globoko v temo in dolgo ne izveni.
Polni luni Veronikinih prsi se dotakneta Friderikovih ustnic. Spet zahtevata, da ju vzame v usta. Izpije do onemoglosti.
Luna dviga roke, se ga oprijema okoli vratu, bokov, trebuha, se preliva kot mesechina chez razprta kolena, polzi nazaj v temo. Zavzdihne in se skloni nad Friderikove ustnice. Lunini zharki so kot jezichek, ki se zapichi pod nebo v ustih. Friderik zachuti radozhivi poljub luninega hrepenenja, ki polni vse predele njegovih ust.
Luna je vedno bolj mogochna in tezhka. Razposajeno polzi chez Friderikovo telo, z vso tezho svojih zharkov pritiska na njegov trebuh, se premika chez strmo navzgor izbocheni ud. Obsipava ga z vrochimi poljubi, bozha in ljubkuje. Je nenasitna.
Friderik chuti zharke, roke, dotike, dihanje, polzenje, strast, bolechino, ki teche skozi njegovo meso in kri, ki sili v njegovo dusho in je vech ne zapusti.
Iz teme se zasvetita rozhnati bradavici na Veronikinih hrushkastih prsih, cheprav sploh ne ve, kaj so sanje in kaj je resnica.
Luna postane she bolj neizprosna. Zdi se mu, da ga bo ljubljenje zadushilo. Lunini zharki nesramno sharijo po njegovem mesu, se razposajeno dotikajo razdrazhene glavice na nabreklem udu. Postajajo boleche gospodovalni. Trdi kot kovano zhelezo. Kot velikanska sekira udarjajo po napeti verigi, s katero je priklenjen ob vlazhno steno. Udarci so vedno mochnejshi.
Chuti, kako se veriga upogiba pod neizprosno silo tezhkih luninih zharkov. Ob vsakem novem udarcu se kreshejo iskre bozhje jeze. Jecha se zamaje v oglushujochem poku. Veriga se pretrga. Lunini zharki padajo na razgaljeno Friderikovo meso.
Veronikine ustnice se mu hrepeneche priblizhajo.
Ja, nobene druge noche vech imeti. Samo za to svojo lepo zheno hoche zhiveti.
Usmiljeni Bog, naredi chudezh! Razrushi stene grozne jeche! Spusti ga na svobodo! Dovoli, da popravi napake, ki jih je zagreshil! Dopusti, da poishche Veroniko in jo zashchiti pred sovrazhniki!
Zachuti nekakshen udarec, sunek, poljub. Lunini zharki so kot usoda. Po celotni jechi valovi omamni vonj nevarne ljubezni.
Veronikine hrushkaste dojke so vedno bolj neizprosne. Iz obeh bradavic polzi belo
mleko onostransko omamne strasti. Kaplja na Friderikove prsi in njegovo razgreto kozho.
Veronika zhari iz same sebe, cheprav je v jechi, ki je navadna luknja in nima niti ene line, popolnoma temno.
Lunini poljubi so ostri, kruti, grozni. V Friderikovi glavi trikrat pochi. Celotni svet se zavrti na vse strani. Celjski grad gori v zelenkasto strupenih plamenih.
Friderik zastoka. Dvigne glavo.
Zhelezna veriga neusmiljeno zarozhlja, ko se Hermanov neposlushni sin v celjski jechi
zbudi iz chudnih sanj. Prepoten je in popolnoma sam.
* * *
Na senu se leno preteguje pet ali shest kosmatih moshkih. Meh z jabolchnikom krozhi od ust do ust. Pripovedujejo si prostashke shale. Pri tem pogledujejo v vdolbino v steni na levi strani votline, kjer smrchita dve pijani starejshi zhenski, Baba Jaga in Baba od Vraga. Umazani debelushki z napihnjenima trebuhoma. Tolsta rdechkasta bedra jima nesramezhljivo razkrita kukajo iz raztrganih rashevinastih jank. Veronika sluti, da grdi babnici, che sta trezni in dobre volje, skuhata mozhakom celo kosilo. Morda pa poskrbita tudi za druge dobrote in sladkosti.
Kadar mozhje mislijo, da so povedali kaj posebno duhovitega, se tako divje zarezhijo, da se zatohli zrak v votlini zatrese, kot da je vihar. Butajo drug v drugega, ropotajo s svojimi chudnimi jeziki, glasno, grobo, nizkotno.
Neki chrnolasi bradach je ne more izpustiti iz ochi. Veronika chuti, kako se pase po njenem telesu in jo v mislih slachi do golega, vendar ji ni do nikakrshne pustolovshchine. Z grozo opazi, kako bradach z roko vedno bolj odlochno polzi med svoje noge in jo pri tem pozheljivo gleda. Kako naj se ga obrani?
Nekoliko se pomiri, ker rokomavharji v trenutku sposhtljivo utihnejo, ko v votlino udari velikanska pojava odlochnega chloveka z divje razmrshenimi lasmi. Chudnemu mozhaku v raztrgani menishki kuti tik za hrbtom sledi koshcheno suh manjshi mozh z gosto sivo brado.
Tudi on je oblechen v zamazano menishko oblachilo.
»Kdo si?« jo nagovori velikanski moshki in se ji priblizha.
»Veronika, zhena grofa Friderika Celjskega.«
»Sem si kar mislil, da bo kaj takega... A se nich ne boj... Tu pri nas si na varnem, cheprav so moji mozhje videti kot pravi gozdni razbojniki...«
Orjashki mozhak poshkili po zakajenem prostoru in zatuli: »Ali niste nashi sestri v Kristusu she z nichemer postregli... Dajte... Predramite se... Pripravite kruh, gnjat in nekaj jabolchnika... «
Veronika dvigne glavo, si pogladi svetle lase. Zdi se ji, da se chudni chlovek smehlja skozi polmrak, vendar ve, da jo istochasno ostro opazuje.
»Poznam tvojo zgodbo«, reche mozhak. »Vsa dezhela si jo noch in dan pripoveduje... Veliko si prestala... S krvavim grofom Hermanom se ni mogoche shaliti... A tu v gozdu
smo kar ponosni nate... Dobro si potegnila za nos to naduto gospodo in njene hlapce... Kako si naredila, da te niso ujeli?«
»Zhe od otroshkih let se rada potepam po divjini... Kadar gre zares, nikomur ne zaupam.«
»Tako je tudi prav... Take junakinje rabimo za nasho vojsko, ki se bo tu iz gozda uprla nasilnezhem, ki nam vladajo.«
Temnozelene Veronikine ochi presenecheno zazharijo.
»Kdo si, da tako govorish?«
»Sva brata Tomazh in Bonifacij... Mogoche si zhe slishala za naju. Pred chasom sva zapustila pokvarjeni samostan in se odpravila v svobodo. Preganjajo nas. Zato sva se s tovarishi zatekla sem v gozdove... Od tu se bomo borili za resnico in pravico... Celjski morajo za vedno izginiti iz nashe dezhele... Tu nimajo kaj iskati... Ti pa se she lahko reshish, cheprav si se porochila z enim od te zoprne gospode...«
Veroniki postane tesno pri srcu. Nemirno povesi ochi. Ne ve, kaj bi odgovorila. Friderika ne more in noche zapustiti. Zaradi njega se je njeno zhivljenje popolnoma spremenilo. Zdaj ne more vech nazaj. Vanjo se spet priplazi strah pred prihodnostjo. Gre ji na jok, vendar se premaga. Iz ponosa noche pokazati zhalosti.
Chudni pushchavnik Tomazh opazi njeno zadrego.
»Kaj ti je?« zakliche in jo strmo pogleda.
Veronika sklanja glavo. Molchi.
Spet je v pasti. Ti rokomavharji zahtevajo, da se odpove svojemu Frideriku. Ko bi glede tega ugodila zhe prej grofu Hermanu, ne bi zdaj zhivela kot preganjana zver.
Ne, prevech zahtevajo. Zachuti, da postaja v votlini nevarno. Tu ne bo mogla ostati. Vendar brat Tomazh zhe treshchi vanjo z ognjevitimi besedami.
»Kaj neki je tak razvajeni grof, ki si ga porochila? Fichfirich, ki ne ve, kaj je zhivljenje. Pijavka, ki se zajeda v sestradano telo ljudstva... «
»Moj mozh je... «
»Ah, mladenka... Ti si del nashega ljudstva... Tvoj zakon z grofom ni vreden pochenega grosha... Za nas je neveljaven... Porochi se s kakim fantom od fare tu v lepih domachih vaseh... «
»Zakaj se potem skrivam pred Hermanovimi birichi? Che bi se pravochasno odpovedala njegovemu sinu, bi bilo vse drugache... Ne bi se znashla pri vas v goshchavi... «
»Ni she prepozno... Odpovej se mozhu, mi pa bomo staremu Hermanu tako zagodli, da se ne bo vech opomogel... Imeti se za grofa je neverjetno nesramno. To je najvechji greh. Bog je ustvaril vse ljudi enake. Nikakrshen grof ali shkof se ne more samopashno usesti na mehke blazine in pridigati, da je na svojem polozhaju po milosti bozhji... Na tebe, lepa zhenska, pa chaka drugachen mozh... Boljshi mozh... Nash mozh...«
»Nobenega drugega mozha nochem... Pustite me na miru.«
»Ne bomo te pustili na miru,« se zadere menih.
Razmrsheni lasje mu v sveti jezi padajo chez chelo.
»Naredila bosh tako, kot bomo mi odlochili. Poboljshati se morash... Spremeniti morash
svoje klavrno zhivljenje... Ali verujesh v Boga?«
»Ja, zagotovo, oche...«
»Nisem oche... Sem Tomazh, tvoj brat v Kristusu... «
»Ja, brat Tomazh,« zajeclja in povesi glavo.
Rokovnjachi na slami se divje zarezhijo. Eden od mozh, z velikansko plesho na ogromni lobanji, se zvija od smeha. Z rokama se poka po trebuhu in kazhe s prstom na Veroniko, chesh, saj neumna baba tako nichesar ne ve.
»Torej, ali verujesh v Boga, stvarnika nebes, vic, pekla in zemlje?« ponovi vprashanje brat Tomazh s strogim glasom.
»Ja, brat...«
»No, to je dobro in pravilno,« reche pushchavnik. »Vesh, Bog je ljubezen... Zato ni sramota, da ljubish... Ljubiti je dovoljeno... Celo z vech moshkimi ali zhenskami se sme ljubiti... Hkrati ali posamichno... Vse to je ljubezen... Ni pa dovoljeno, da se druzhish z izdajalci in izkorishchevalci... Takim barabam se ne sme nihche nekaznovano predajati s srcem in telesom... In ravno to delash ti... Greshish! Poboljshaj se!«
Za Tomazhevim razburjenim obrazom se nenadoma zalesketa jezna glava brata Bonifacija.
»Tu so she druge zelo vazhne stvari, ki jih je treba vedno in povsod uposhtevati!« zavpije.
Rokomavharji na slami se na glas zakrohotajo. Eden od razbojnikov izvleche iz malhe posusheno roko umrlega dojenchka in z njo divje krozhi po zraku.
»Upitaj smolarje!« krichi in dviga mrtvo dojenchkovo roko kot razpoznavno znamenje upornishke zarote.
Veronika prebledi od strahu in zapre ochi.
Brat Tomazh dvigne glavo. Se ostro namrshi. Razbojniki v trenutku utihnejo.
»Zakaj se rezhite?« zavpije. »Kaj je tu smeshnega? Poslushajte raje, kaj bo povedal brat Bonifacij... Pri njem se lahko marsikaj pametnega nauchite!«
Bonifacij se ob Tomazhevih besedah ponovno opogumi. Nadaljuje s poukom. Krichi, da je edina prava oblika bivanja ljudska vas, ta uboga gmajna , narejena kot iz enega kosa iz starih chloveshkih izkushenj.
»Zdaj je napochil chas, da bomo izgnali iz dezhele vse te lakomne kramarje in pismouke... Vse gosposko do tal porushiti... Unichiti... «
Pushchavnika zatrzata z glavama. Sta shla predalech?
»Zhe dobro!« miga Bonifacij s koshcheno glavo.
Veronika se umakne v zadnji kot. Joka v poltemi.
»Raztrganci, se ne boste zganili?« zarjuje brat Tomazh. »Lachna je... Dajte ji vendar piti in jesti... To je nasha krshchanska dolzhnost... «
Ko ji v koshari prinesejo nekaj za pod zob, se Veronika nekoliko umiri. Z rokavom si brishe solze. Hlastno je. Sluti, da se tam zunaj za votlino v vetru prekupicujejo drevesa. She vedno dezhuje. Mar je zhe prishla jesen? Ve, da mora biti za hribom lepa dolina.
Polja. Nekje dalech je vas, v kateri zhivahno meketajo koze... Nekje... Nekje... zhivijo drugachni ljudje. Garajo v potu svojega obraza, pojejo, trpijo, se ljubijo.
Z roko si sezhe v zamazane, a she vedno dolge in lepe lase. Jih bozha.
Chepi na slami kot droben ubog pajek. Kot kup nesreche. Vendar postane nenadoma srechna. Iz koshare se ji namrech ponuja kup dobrih jedi. Je in pri tem neznansko uzhiva. Konchno bo po dolgem chasu zares sita! Ne vidi, kako jo chrnolasi bradach vedno bolj pozheljivo opazuje.
* * *
Zrak okoli nje poka od zloveshche napetosti. Odpro se nekakshna vrata. Po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Nekaj leti po zraku, golo, na metli. Skozi ozko shpranjo nad vrati pade pramen svetlobe proti sredini sena. Veronika zagleda kup popolnoma nagih prikazni. Povesi ochi. Zaslishi zasoplo dihanje. Preden more zbezhati, jo zagrabi kosmata moshka roka. Zachuti, kako jo rezki moshkipogled slachi od zgoraj navzdol. Najprej dojke, potem mednozhje. Zakrivljeni ud se nevarno napet priblizha njeni na pol odprti rezhi. Skloni glavo. Rezko sope. Kriva sablja, najboljsha sablja. Moshki joprebada na neusmiljen nachin. Vedno znova. Trikrat. Desetkrat. Ve, da bo vsak trenutek dozhivela vrhunec. Morda proti svoji volji. Ali pa tudi ne. Ko se mu vedno bolj hlastno predaja, gleda strmo v tla, stran od njegovega obraza. Se potem kljub slabi vesti popolnoma razpre, da lahko tuja sablja udari globoko v sredo njenega razdrazhenega mesa. Semena prshe v nozhnico kot gost divji dezh, jo napolnijo do dna. Uzhiva. Kljub temu jo zaboli v prsih. Sanja chrno nevihto. Zagleda samo sebe, z
dusho, chrno od nezveste strasti, prevech chrno od chrnega ljubljenja sredi chrnega vechera...
* * *
Zdaj ko je v stolpu zhe pet mesecev, se Frideriku zachenja dozdevati, da bo izgubil razum. Tema, smrad, bolechine, strah, da bo v tej luknji, priklenjen na verigo, poginil kot garjav pes, so kot plaz gorskega kamenja, ki nenadoma zgrmi z usodnega brega slabe vesti na dusho in jo pokoplje pod seboj. In tu so vsi ti nenavadni obchutki, zhelje, bojazni, hrepenenja, v katera vedno bolj vdira kes zaradi nepravilnih preteklih dejanj.
Ponochi ga tlachi vedno hujsha mora. Chuti, da se je pregreshil nad zhivljenjem... in nad zhenskami. Tudi nad Veroniko, v kateri je spodbudil vse slabe strani njenega znachaja, namesto da bi jo utrdil v dobrem in lepem.
Ja, le kaj ji je pravzaprav nudil?
Ve, da mu je hotela roditi sina, novega grofa Celjskega, vendar ji te zhelje ni hotel izpolniti. Zbal se je besa svojega ocheta, velikega grofa Hermana... Ja, pravzaprav se je ustrashil samega sebe...
Le kam je ves chas bezhal v tem svojem praznem zhivljenju? Je bezhal iz samega sebe v shtevilne zhenske, da bi pozabil, kako podel je v resnici? Pri vseh teh obchevanjih z najrazlichnejshimi ljubicami mu je pochasi postalo zhe vseeno... Kot da je zhivel brez obchutkov za dobro. Brez vesti. Ja, in kje je ostala ob vsem tem ponotranjenost? Je to samo beseda? Lepa beseda? Morda je to ponotranjenost obchutil samo v redkih srechnih trenutkih,
ko se je povzpel na najvishjo vzpetino svojega grajskega hriba in mu je pogled zdrsel na pisano preprogo zhitnih polj spodaj v dolini. S pogledom je ljubeznivo bozhal dozorevajocho pshenico, rzh in proso tam v daljavi, to svoje zhito, oves, rzh. Prevzemala ga je nekakshna ganjenost, kot da bi z roko drsel chez vse to zlato celjsko klasje in ga strastno poljubljal. Ja, uzhival je kot gospodar svoje zemlje, kot lastnik velike posesti. Tam z visokega hriba jo je s pogledom ponotranjeno bozhal, kot da bi z roko drsel chez mlado zhensko kozho. Toda pri zhenskah mu je bila ta ponotranjenost popolnoma odvech, neznana in smeshna. In zdaj je mogoche prepozno.
Bo sploh she kdaj prishel iz jeche? Bo lahko nashel nazaj k Veroniki? Ji bo lahko pokazal, da jo ima zares rad? Ali bo lahko sploh she popravil vsaj nekaj tistega, kar je zagreshil v svojem dosedanjem zhivljenju? Ali bi ga chustva in ponotranjenost lahko pripeljala na popolnoma drugachno, boljsho pot?
Samota v stolpu je naravnost neizprosna. Friderika stisne od groze pri srcu. Skloni se
nekam v samega sebe. V lastno temo. Veriga rezko zarozhlja. Zhelezo ga rezhe v kosti.
* * *
»Kaj naj torej storimo?« reche dezhelni vojvoda in se razkoracheno usede na z rdecho blazino chastno pokriti stol.
»Pristrichi mu bo treba peruti,« reche shkofov protonotar in ponizhno skloni glavo.
»Komu pristrichi?« reche nadvojvoda in milo gleda v duhovnika.
»No, pristrichi peruti pesnika... O pesniku govorimo, vasha visokost.«
»O pesniku? O katerem pesniku?«
»Ah, saj je njihova visokost o vsem pouchena... Za pisca tistih neumnih verzov gre, s katerimi zhali in sramoti vas, visokost, in druge vladarje.«
»A tako,« reche vojvoda.
»Ja, zhal je tako,« reche vishji duhovnik in skloni glavo.
»Kaj naj torej storimo?« reche vojvoda in dvigne glavo.
»Pristrichi peruti, visokost... Da ne bo prevech visoko letal... «
»Pristrichi, ja, pristrichi... Kaj torej predlaga?«
»Strogo izprashevanje vesti, visokost... Z vsemi sredstvi... Che ne gre drugache, pred sodishchem... «
»V jecho torej z nepridipravom... Pa je to dobro? In za nas koristno?«
»Ja, v jecho, da ne bo pisal takih pesmi... Zato je dobro...«
»Dobro, dobro... «
»Naj torej ukrepa?«
»Naj ukrepa, che je dobro...«
»Kako naj ukrepa?«
»Tako, da se bo spametoval... Morda bi ga bilo za zachetek treba samo premlatiti... Mu nekoliko potipati obisti... Da bi med osatom iskal svoje polomljene kosti... Kaj meni o tem?«
»Ne ve, che bi brce kaj pomagale... .«
»Pa vseeno bi ga bilo vredno premlatiti... A ne premochno... Naj ostane pri zhivljenju... Morda postane boljshi... Pesnike rabimo, da slave domovino in vladarje...« »Saj so ga zhe tolikokrat premlatili... A nich ne pomaga... Ta Dangeroz ostane Dangeroz, tudi che pobira na smetishchu svoje izgubljene kosti... « »Nich ne pomaga?«
»Ne, njihova visokost mora vedeti, da je ta pesnik zares chuden ptich... «
»Ja, potem pa zapreti... Kaj hochemo... Ali ima boljshi predlog?«
»Ne, ne, pach zapreti, ker je vse drugo brez smisla pri tem chloveku, visokost... «
»No, potem pa zapreti... .Ja, zapreti... Ker dela same neumnosti... Kaj pach hochemo...«
»Ja, seveda, zapreti, visokost... «
»Zapreti... Ker ne gre drugache... «
»Zapreti, ker drugache ne bo miru... «
* * *
Frideriku se zazdi, da so se vrata jeche nenadoma odprla na stezhaj. Na stopnicah zagleda Veroniko v dolgem belem oblachilu. Priblizhuje se mu z zharechimi ochmi. Okrog njenega zasanjanega oblichja pleshejo sonchni zharki. Na glavi se ji bleshchi diadem iz treh zlatih celjskih zvezd. Pogleda ga na posebno ljubezniv nachin. »Ti moj veseljak!«
Ne more umakniti pogleda od njene lepote. »Moja uboga deklica! In zdaj si vendarle prishla!«
Sanja, da se v ozadju premikajo ljubeznive postave. Dechki ali angelchki. Blizhajo se mu v gosjem redu. Pojejo nezhne pesmi. Stopajo proti njemu in se ne ustavijo. Gredo skozi zid, skozi kamen, skozi njegovo telo, se priklanjajo in pleshejo. »Moja lepa zhena!« »Moj lepi mozh. Moj korenjak!«
Dozdeva se mu, da ga Veronika vzpodbudno gleda, ko se mu blizha. Vzdiguje roke. Te so nenadoma krila, kot da hoche poleteti z njim iz jeche v daljne dobre dezhele, kjer ni
ne stiske in ne nasilja, temvech samo ljubezen, ljubezen, ljubezen...
* * *
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP49 / 50 - 2002; 51 / 52 - 2002; 53 / 54 - 2003; 55 / 56
-	2003; 57 / 58 - 2003; 59 / 60 - 2004; 61 / 62 - 2004; 63 / 64 - 2004; 65 / 66 - 2005; 67 / 68
-	2005; 69 / 70 - 2005; 71 / 72 - 2006)
Lucijan Vuga
SHAHOVSKA KRALJICA
(Posodobljena grshka tragedija brez epiloga) II. del
Posvecheao avgusta 1947 ugrabljenemu in izginulemu dr. Andreju Urshichu -Slavku Hribovcu.
Delo je nastalo v drugi polovici osemdesetih let 20. st. in dolgo ni nashlo poti v javnost. Shele leta 1998je dozhivelo krstno izvedbo na Radiu Trsti, z vechponovitvami.
OSEBE (glede na okolishchine se lahko
Slavko (Megaleio)
Marija (Entimea)
Vanja (Teodora)
Boris K. (Agonistes)
Prvi prishlek (Protoerhomai)
Drugi prishlek (Deuterohomai)
Major Stuart (Epimeletes)
Adjutant majorja Stuarta (Boetos)
Kapetan UDBE* (Ploiarhos)
Polkovnik UDBE (Sintagmatarhes)
Vojak UDBE (Stratiotes)
Tajnica polkovnika UDBE (Gramatea)
Nachelnik I. odseka (Protoproistamenos)
Nachelnik II. odseka (Deuteroproistamenos)
Kurirka (Ageliofora)
Zhenska iz Volarjev (Ginaika) Fantek z njo (Mikroagori)
Grobar iz Tolmina (Tafos)
*
Beli glas - shahist (Leukoskaki - fono) Chrni glas - shahist (Mauroskaki - fono)
uporabljajo grshka imena): zhrtev, ugrabljeni publicist in opozicijski politik Slavkova sestra Slavkova sestra
eden najvishjih funkcionarjev iz Ljubljane sumljiva oseba ob srechanju v gozdu sumljiva oseba ob srechanju v gozdu oficir angleshke policije
prebegnil iz Ljubljane v Trst shef UDBE v Ljubljani
podrejen polkovniku podrejen polkovniku
tragichna figura, ki so jo izrabili za predajo ponarejenega pisma Slavku
* (Op. avt.: UDBA - shirshe uporabljan izraz za jugoslovansko tajno policijo, katere kratice so se z leti spreminjale, skladno z reorganizacijami.)
IV. PRIZOR
(Igra se je polno razvila in slutiti je njen konec.) BELI GLAS
Najpomembneje je ugonobiti kralja.
CHRNI GLAS
Kralj je dobro zavarovan.
BELI GLAS
Po tehtnem premisleku je morda le mogoche najti prave poteze. CHRNI GLAS
Le che so figure slabo razpostavljene naokoli. (Vpisarni shefa UDBE v Ljubljani.
Velika, prostorna pisarna z debelimi preprogami, oljnatimi slikami, z orehovo, poloshcheno stilno mizo, z velikima portretoma Stalina in Tita. Polkovnik UDBE v brezhibni uniformi. Pravkar odhaja iz pisarne tajnica s pladnjem kozarcev in kavnih skodelic)
Vstopi vojak UDBE,, salutira. Za njim vstopita zhenski. Vojak se brez besed umakne - rutinirano. Zhenski brez oklevanja stopita proti pisalni mizi...)
POLKOVNIK UDBE (naravnost, da bi chimprej opravil):
Zdravo! Zdaj sta tu. Kaj hocheta? Kar naprej pisarite v Ljudsko skupshchino, komisijam, predsedstvu republike... , da, celo Zdruzhenim narodom! (ukazujoche) Sedita!
MARIJA (odlochno):
Gospod polkovnik, naj dodam: in zaporom in tozhilstvu in sodishchu. Nihche nichesar ne ve - razen che vi veste!
POLKOVNIK (prikrito samovshcheno):
Kako to mislite: vi? Saj nismo vsemogochni! Celo iz tujine pritiskajo po diplomatski poti. Che ne bi interveniral Boris K. ...
MARIJA (se ne da):
Prav k njemu sva hoteli. Ali nima korajzhe, da bi si pogledali v ochi? POLKOVNIK (preteche):
Nikar tako, brzdajte jezik! Ali mislite, da se mora predsednik ukvarjati prav z vsako malenkostjo?
VANJA (Marijina sestra; prizadeto):
Za vas je smrt chloveka - malenkost. Najin brat je bil. Doma je strta mati.
POLKOVNIK (ve, da ga je polomil, toda to mu ne gre do zhivega, profesionalcu): Vsa stvar se je zgodila pod "ZA-VEZ-NI-KI" (ironichno), do katerih je bilo vajinemu bratu zelo veliko. Zakaj se njihova policija ni potrudila, da bi razjasnila primer? Kaj imamo mi s tem?
VANJA (uporno):
Najinemu bratu ni bilo do Anglo-Americhanov, zavezniki pa smo si bili, mar ne, ko so prihajale poshiljke pomochi. Bratu je shlo za demokracijo.
POLKOVNIK (zaripel, skoraj zavpije):
Kdo bo nam dajal lekcije iz demokracije? Pri nas je prava ljudska demokracija, ne pa kakor tam chez, kjer se stranke polastijo oblasti in slepijo ljudstvo z lazhnimi utvarami, da na volitvah lahko odlochajo. Pri nas so ljudski odbori, ljudska skupshchina. Oblast ima delovno ljudstvo, proletariat. Konec je izkorishchanja chloveka po chloveku, ki bi ga radi nekateri tako imenovani "demokrati" - kakrshen je bil vash brat - spet uveljavili.
VANJA (preudarno):
Slavko je bil velik narodnjak. Res ni bil z vami, toda tudi na drugi strani ni bil. Veliko je naredil za svoj narod. Nasha druzhina je bila vselej v prvih vrstah za slovenstvo.
POLKOVNIK (znizha glas, ne pa tudipretenj):
To ni dovolj, svoj narod ljubiti - gre za svetovni proletariat, za vse izkorishchane ljudi tega sveta. Treba je gledati in razmishljati internacionalistichno - edino komunizem je resnichno human in more prinesti odreshitev ter blaginjo najshirshim mnozhicam. Narod pa - narod je nevarna rech, kaj hitro se to sprevrzhe v nacionalizem. In potem je tu nacional-socializem, fashizem. S tem smo enkrat za vselej razchistili.
VANJA (uvidi, da v tej smeri nima smisla nadaljevati):
Toda ali o Slavku kaj veste? Ali vam ni policija iz Trsta poslala dosjeja o tem primeru? POLKOVNIK (nejevoljno):
Ampak kaj sitnarite, poslali, poslali? Dosje. Kaj pa so ugotovili? Nekakshna nesramna namigovanja. Stari imperialistichni triki. Nich stvarnega. Ali se spodobi za tako renomirano policijo (za kakrshno jo Anglezhi imajo), da operira z nekakshnimi indici? Nesposobni so bili, najprej za vzdrzhevanje reda na svojem podrochju, hochejo pa se tudi opravichevati za neuchinkovitost, valech sume na neidentificirane agente tujih sluzhb.
VANJA (vztraja):
Zagotovo vemo, da je bil prav Boris K., malo pred ugrabitvijo najinega brata, pri njem v Kobaridu...
POLKOVNIK (ukazovalno):
Pochasi dekle! Kdo lahko zagotovo trdi, da je bil vajin brat ugrabljen? Padel je, ponesrechil se je, morda je celo kaj popil tisti vecher...
VANJA:
Slavko ni pil. Kaj pa zhica chez pot? POLKOVNIK (z naucheno logichnostjo):
Zhica? Ali je bila sploh njemu namenjena? Lahko so se fantje dajali med seboj zaradi deklet, doletelo pa je njega, potem pa so se v strahu razbezhali...
VANJA (nejeverno): Kam je pa izginil?!
POLKOVNIK:
Kdo ve, ali ni zaradi udarca izgubil spomin pa je kam zablodil. Celo upati je, to ne bo ne prvi ne edini primer na svetu, da se kar naenkrat od nekod pojavi, ko se mu povrne spomin.
VANJA Iga gleda z veliki ochmi): In vi to verjamete?
POLKOVNIK kot da je preslishal, a ni):
Tudi za vas je bolje, da v to verjamete. Morda se vrne. Mi mu sedaj nich nochemo, cheprav nam je vseskozi metal polena pod noge. Chudno partijo je igral, vlekel je napachne poteze. Saj je bil dober shahist in je vedel, da ima vsaka otvoritev svoje logichno nadaljevanje. Dober shahist se neprenehoma uchi od drugih mojstrov! VANJA Ibranech brata):
Slavko je bil zvest svojemu preprichanju, ni menjal barv, kot so se spreminjale situacije na politichni shahovnici!
POLKOVNIK (spet vzkipi):
Ponovno vaju opozarjam! Kam merita s temi namigovanji na spreminjanje barv? Pravzaprav, viii, "gospodiiichna" Vanja, ali ni ljudska oblast dobro poskrbela za vas? Uchiteljica ste v Spodnjem dolu - to ni velemesto, toda mir imate in sluzhbico. Lepi in mladi ste, kakshnega krepkega fanta si dobite pa bo druzhinica tu... Pozabite na vse. Ne meshajte se v politiko, ki je bila tudi bratu v pogubo. Glejte v svetlo prihodnost, ki jo tako zanosno gradijo mnozhice.
VANJA (nepomirljivo):
Toda o Slavku nekaj veste, che pravite: je bil... Vse v preteklem chasu. Torej ga ni vech? POLKOVNIK (obvlada se, cheprav je to zanj tezhko):
Kaj toliko vrtate in tehtate vsako besedo? Kdo ve, kje je; morda v Ameriki, Argentini... Je zhe imel svoje razloge, navelichal se je vsega skupaj, spoznal, da je bilo brezupno, kar je pochel, saj so bile proti njemu mnozhice in ljudska oblast. Spomnite se na mnozhichne demonstracije v Gorici, za prikljuchitev Primorske k Jugoslaviji. Se vam bo zhe oglasil.
MARIJA Ipreseneti):
Ali ste kaj povprashali kurirko, ki mu je tistega vechera prinesla pismo?! POLKOVNIK (pripravljen na vprashanje):
She sam sem jo zaslishal. Zapretil sem ji, da naj skrbno premisli, kar bo govorila, da ne bo segla roka ljudskega sodishcha tudi po njej. Dobila je pach pismo od neznanca. Vajin brat je imel veliko stikov, dobro vemo, kako na shiroko je razpredel mrezhe.
MARIJA:
Ali ga je vsaj opisala - njegov govor, kako je bil oblechen? Je bil domachin ali od dalech - Slovenec ali tujec? Nashim ljudem take stvari ne uidejo!
POLKOVNIK:
Ali bi radi vedve nas uchili, kako se taki stvari strezhe? Ali se gresta privatni detektivki? Kako naj se uboga zhenska spomni, che pristopi neznanec, bezhno izrochi pismo in v dveh besedah narochi, komu naj ga preda?
Jaz si vaju zhe kar nekaj chasa ogledujem. Prijetni dekleti in bistri sta. Morda vaju she kdaj obishchem, pa se kam zapeljemo skupaj. Vse zhivljenje je she pred vama, uzhivajta ga. Krute stvari so se dogajale in se she dogajajo na svetu, toda pred nami je svetla prihodnost.
VANJA (hoche she nekaj rechi, a le zamahne z roko, potem pa se le odlochi):
Pozdravite Borisa K. (To je bilo izrecheno s posebnim poudarkom in z najbolj skrito vsebino.)
(Marija in Vanja vstaneta; ne da bi se rokovali in pozdravili, odideta, vmes z obeh strani nekakshni gibi, ki so prazachetek ali praostanek zaznavanja bitij ob blizhnjih srechanjih. To so bolj znamenja, kako iti drug mimo drugega, da ne pride do spopada.)
POLKOVNIK (si prizhge cigareto, dvakrat globoko vdihne in puhne, pozvoni).
TAJNICA (odpre vrata, usluzhno): Prosim, tovarish polkovnik?
POLKOVNIK:
To, kar ste pravkar posneli, izbrishite! Nich pomembnega nismo izvedeli. She naprej velja: do tega primera imam dostop le jaz. Vrhu bom porochal osebno, ustno!
TAJNICA (navajena, da ne sprashuje, da ji izrecno rechejo, kdaj naj gre, odhaja.)
POLKOVNIK (medtem ko ona odhaja, ji narochi): Poklichite mi takoj nachelnika chetrtega oddelka!
(Tajnica odide, polkovnik sedi, gleda nepremichno nekam v daljavo.)
NACHELNIK IV. ODSEKA (vstopi, obnasha se korektno): Zdravo!
POLKOVNIK:
Ali je iz Trsta kaj vesti o prebegli svinji?! NACHELNIK:
Ni ga vech v Trstu. Prishlo je do tezhav; nash najbogatejshi vir informacij je usahnil - Anglezhi so ga zaprli, ker je okradel vojashko skladishche in chrnoborzijanil. Kolikor vemo, Anglezhi niti ne slutijo, da je delal tudi za nas.
POLKOVNIK (pozorno poslusha):
In che bi zvedeli, da je imel njihov oficir povezave z nami?
NACHELNIK.
Nich hudega, ne pozna nikogar razen neposredne zveze. Od njega smo le sprejemali. Politika ga prav nich ne zanima, za denar mu je shlo.
POLKOVNIK (nezaupljivo):
Vseeno. Zabrishite vse sledove. Nasha zveza naj se umakne.
NACHELNIK:
To smo zhe izvedli. Rutinsko!
POLKOVNIK: In oni podlezh?
NACHELNIK:
Rahlo sled imamo. Morda ga bodo spravili v Avstralijo. Preverjamo. Pet skupin smo
aktivirali v ta namen.
POLKOVNIK:
Ali ga na poti tja dol lahko doleti kakshna nesrecha? NACHELNIK:
Seveda. Ugotovili smo, da je pri Anglezhih izpraznil "vrecho"! in jo celo otresel, da ja ne bi ostalo zrnce v njej. Nam pa tako nima vech kaj povedati. Odsluzhil je...
POLKOVNIK:
Ukaz potrjen: nesrecha. Vsekakor bi bilo najbolje na ladji. Morda tako, da izgine med valovi...
NACHELNIK: Razumem. Ker sem zhe tu, bi vprashal zaradi direktive sht. 21. Nadzorujemo vse stike nashih s sovjetskimi oficirji - toda to postaja hkrati obsezhen posel, saj te stike politichno in v javnosti podpirajo in vzpodbujajo.
POLKOVNIK:
Ta direktiva je z najvishjega vrha. Koliko mozh she potrebujesh? NACHELNIK:
To bom sporochil she danes. Pravkar dodelujemo operativni nachrt. POLKOVNIK:
Poleg tega je treba she dolochiti posebno manjsho skupino, za katero drugi ne bodo vedeli in bo delovala neposredno po mojih direktivah; to je za supernadzor.
NACHELNIK:
Ali naj med te vshtejem tudi one, ki so jih poslali iz Beograda?
POLKOVNIK: Da, tako.
NACHELNIK (vstane, pozdravi in odide). TAJNICA (vstopi):
Tu je tovarish nachelnik prvega odseka, ki ste ga zhe prej narochili. Ali naj vstopi?
POLKOVNIK (pokima).
NACHELNIK I. ODSEKA (smehlja se, nekako tako, kakor da se pochuti enakega svojemu
nadrejenemu, morda zhe nekoliko nad njim; pomenljivo):
Si pa kar delaven danes; chlovek mora kar chakati, da pride na vrsto...
POLKOVNIK (kot krotilec pred levom, ki mu bo morda nekega dne strl glavo med nastopom v areni):
Stvari se kopichijo. Ali si pripravil?
NACHELNIK (dvoumno): Pripravil; in she vech kakor to...
POLKOVNIK (oprezujoche): She vech? Kaj naj bi bilo - vech?
NACHELNIK (sprenevedavo):
Preverili smo preteklost, poreklo, obnashanje med NOB, kako sedaj izpolnjujejo naloge... POLKOVNIK (previdno kot pred kacho, ki lahko pichi): Toda to je bilo vendar narocheno!
NACHELNIK kot chlovek, ki ve, da je blizu cilja):
Da, in prav za vse nashe pripadnike brez izjeme! (To poslednje s poudarkom.) Vse!
POLKOVNIK (se komaj vidno vznemiri, aH ne zbira obremenilnih podatkov tudi o njem): Brez izjem torej ... (in nagonsko polozhi roko k predalu, ki ga je imel napol odprtega).
NACHELNIK (smehljaj mu ne izgine z ustnic, morda postane za spoznanje vidnejshi): No, nekatere stvari ne bodo ostale take, kakor se spochetka napishejo. Z dodatnimi informacijami se she kaj pojasni in spremeni... Si hotel kaj rechi?
POLKOVNIK (si komaj vidno oddahne, cheprav ostane nezaupanje v zraku): Zakaj jaz? Ne bi mar moral? Se ti je tako zdelo? Kdaj bo porochilo konchano?
NACHELNIK (nejasno):
Kot sem ti rekel, je pravzaprav zhe konchano. Brzh ko zberemo dodatne informacije...
POLKOVNIK (s poizkushano avtoriteto):
Takoj mi ga poshlji she tako, nedokonchano, vnaprej!
NACHELNIK (nekako neposlushno kar vstane in gre k vratom): Brzh ko bo konchano! (Odide.)
POLKOVNIK (skloni glavo, stisne ustnice in si rahlo prikimava, nato vzame iz predala pishtolo, pogleda, ali je naboj v cevi, in si jo da za pas.)
V. PRIZOR
(Tudi che gre ena partija h koncu, se lahko zachne zhe druga; na novi deski...) BELI GLAS
Nenavadni preobrati. Ni treba biti ravno mojster, da se ti posrechijo nove kombinacije. CHRNI GLAS
V tem je drazh obvladovanja figur. Premikash. Kanish to, storish ono - sebi v zadovoljstvo in korist, nasprotniku v jezo in shkodo. Cilj je: mat!
BELI GLAS
She eno kombinacijo poskusim. Spraviti kmeticha do zanje vrste in ga povzdigniti v kraljico. Le kakshna poteza she manjka.
CHRNI GLAS
Che ne bi zhe moja mochna figura branila tistega polja. BELI GLAS
Morda bi poskusil z zamenjavo. Mogoche pa ni vech hasno - se blizhamo koncu? CHRNI GLAS
Tako je. Razblinilo se je upanje neusojene kraljice. Ponujam novo igro. BELI GLAS
Z mnogimi drazhljivimi razlichicami.
(A - pol scene na domu ugrabljenega Slavka; B - pol scene na domu kurirke, ki mu je pred usodnimi dogodki prinesla ponarejeno pismo.)
(A - v prostorni dnevni sobi premozhne trshke druzhine, s knjigami, pohishtvom, ki izdaja zasidranost v slovenskem okolju, samozavestno, vendar trpko ozrachje; vse umirjeno, sposhtljivo.)
MARIJA (bere neko pismo, dogodki okoli nje je ne zanimajo, morda ne vidi in ne slishi).
VANJA: Marija...
VANJA: Marija!
MARIJA: Kaj? Oh, da.
VANJA: Kdo pishe?
MARIJA:
Kdo ve. Poigrava se z nashimi zhalostnimi chustvi. Nas hoche she na ta nachin muchiti? Ali je bolna, iztirjena dushevnost, ki vodi njegovo pero?
VANJA: Je o Slavku? MARIJA:
Na, preberi si. Nekdo, ki se ne sme predstaviti in mu je uspelo pobegniti, trdi, da ga je srechal. Ali da je bil v njegovi blizhini. V Kochevskem Rogu da ga imajo zaprtega, kjer izrabljajo njegove intelektualne zmogljivosti, da pishe zanje.
VANJA (drzhi v rokah pismo in ga prebira):
Le chemu bi nam poshiljali to pismo? Potem, ko smo vse poizkusili, da bi za njim nashli najrahlejsho sled, da je she zhiv - morda ujet, zaprt.
MARIJA:
Perverznost krvnikov je neizmerna.
VANJA: Morda pa je le res. Slishala sem zhe za take primere, da so imeli nekatere zaprte kar dve leti, ne da bi domachi vedeli zanje. Potem pa so se le oglasili...
MARIJA:
Prelepo, da bi bilo res. Moti jih, da she kar naprej vrtamo za resnico. In bi nam radi na
tako okruten nachin vzeli she zadnji kanchek vztrajnosti.
VANJA:
Kaj ko bi kar naravnost vprashali na UDBO? Jim pokazali pismo? MARIJA:
Che bi nam UDBA imela kaj povedati, bi to zhe storila. Vse doslej so bili oglusheli in onemeli. Posmehovali bi se nama, pa she shikanirali bi naju z dodatno preiskavo za neznanim piscem. Na koncu bi naju obdolzhili, da sva si pismo preprosto izmislili, si ga sami sebi poslali.
VANJA:
Ali bi pismo poslali v tuje chasopise? Doma ga ne bi nihche objavil. MARIJA
Kaj sploh pomislish? Takoj bi nama bili za vratom. Morebiti celo zhelijo sprovocirati
kaj podobnega.
VANJA:
Sicer pa je bilo pismo oddano v Avstriji. Zakaj bi se nekdo, ki je zhe na varnem, bal odkriti svojo identiteto? Celo prek tuje policije bi lahko sporochil ali s pomochjo odvetnika.
MARIJA:
Tako kot vsepovsod vohajo, pregledujejo tudi poshto iz tujine, zlasti pa takim, kakrshni smo mi. Ne bi jim ushla njegova vsebina. Vse to je delo njihovih sprevrzhenih mozhganov in krvavih rok.

(B - v manjshi preprosti izbi; iz onostranstva, morda umishljeno, iz tishine prihaja vse glasnejshi zvok motocikia, nato cviljenje zavor, kovinski zvoki padca, stokanje ranjenca, topot tekajochih ljudi, brez besed - morda sopenje ipd., nekoga odvlechejo.)
KURIRKA (zhenska she ne tridesetih let, prijetne zunanjosti, blaga): Neeee... (stokajoche zavpije in si zatiska z rokama ushesi).
(Steche do edinega okna in ga skusha zapreti, a je zhe zaprto. Vrne se do sredine prostora in se ekvidistanchno obracha do sten, kakor da se umika nechemu, kar bi morda prishlo iz njih.) (Nekomu, nevidnemu govori.)
Ukazali so mi... moram, so rekli... molchati. Ko sem ti dala pismo, si me shiroko
razprtih ochi pogledal in rekel: Torej, tudi ti.
Odvrnila sem: Nich ne vem, kaj je notri, pameten si, presodi.
(Gre, si natochi kozarec in ga na dushek spije z neko tableto.)
Oni vedo o meni vse. Morala sem ti predati pismo. In nisem molchala, kot so mi zabichali... Pameten si, presodi, sem dejala. In si rekel: Tako bom zvedel, kam kdo spada.
(Stiska se v dve gubi, kot da jo zvijajo hudi krchi. Drzhi se sredine sobe, chim bolj sredine, najraje bi to do centimetra izmerila. Boji se sten, iz kateri se lahko kaj pojavi.) Gledala sem skozi polkna, ko si se odpeljal z motorjem. Tega sem se neznansko ustrashila. Nekaj groznega se bo zgodilo, che zhe meni tako grozijo. Hotela sem stechi proti Robichu, da bi te med potjo nazaj ustavila. Pa sem prishla le do stopnic... (Se pozhene, kot bi ponovila, kar je takrat pochela.)
Celo noch nisem spala. In she vrsto nochi za tem. Ponochi se prebujam. Le chez dan me vzame za kakshno urico. (Se pokrije chezglavo z rjuho.)
Ti si pa shel kakor Kristus, vedoch za svoje poslanstvo, tudi po Judezhu. Jaz nisem nich kriva. Prisilili so me. Zavedli... Nich mu ne bomo storili, le pogovorili se bomo z njim... Nich mu ne bomo storili...
Da bi le ostal v Kredu ali v Robichu in se ne bi vrachal, sem prosila, kot bi molila. Vso noch, dolgo noch... (Pod rjuho se zgrudi.)
***
(A - trkanje na hishna vrata.)
MARIJA: Naprej!
(Vstopi zhenska srednjih let, s fantkom pri dvanajstih, trinajstih. Razgleda se po sobi.) ZHENSKA:
Ali ste sami? Je she kdo v blizhini? Dober dan.
MARIJA:
Dober dan. Sama sem. Mati pochiva, ostali so po opravkih. Vi ste iz Volarjev, kajne? ZHENSKA:
Da, s pevskim zborom smo se nekoch srechali. Kmalu po vojni v Tolminu. Potem smo do jutra plesali na Brajdi. Spomnim se vas, da ste imeli tako lepe, negovane lase.
MARIJA:
Kako pa kaj gre vam? Kje ste zdaj? ZHENSKA:
She vedno v Volarjih. Sprva sem mislila, da bom ostala na Okrajnem ljudskem odboru v Tolminu. Pa saj res nisem bila za pisarnishko delo. In she okraj so ukinili, vse je shlo v Novo Gorico. Kako gre? Kako naj pach rechem, gre. Prevech ne smesh imeti, ker se ti usede za vrat oblast. Onim v mestu je gorje, nekateri she otrokom nimajo kaj dati jesti...
MARIJA:
Ali je ta vash? (Pokazhe na fantka.) ZHENSKA:
Ne, sestrin. Nisem porochena. Zaradi njega sem prishla sem, cheprav sem zahajala k vam, ko ste she imeli trgovino. Pravzaprav... on je videl... nekaj, se nam zdi, za vas pomembnega... Ali ste res sami, ne bi rada vznemirjala... (se ozira nekam prestrasheno).
MARIJA (njena prejshnja vljudnost se prelevi v pozornost): Kaj neki je otrok videl?
ZHENSKA (<^e obrne k otroku): Povej! Samo, kar si videl!
FANTEK (menca, zbegan je, ne ve, kako bi zachel):
Ribe sem lovil. Skakal sem v vodo. Stikal sem pod skalami za postrvmi. Vsi moji vrstniki to pochnejo.
ZHENSKA (nestrpno, da bi bilo chimprej, konchano):
No, ono drugo je pomembno, tisto povej! (Ga prime za ramo.)
FANTEK (postane she bolj negotov, najraje bi zbezhal):
Prishel sem do neke chudne skale med vrbjem. Pravzaprav je bila iz dveh skal, med njima pa zabetonirana shpranja. Od tega betona je ob zadnjem nalivu narasla Socha odtrgala en del in tam so bile kosti in kosi obleke...
ZHENSKA (strmo pogleduje fantka in Marijo). Tako pravi zhe ves chas!
MARIJA (pretresena, drhti): Kje je to bilo?
FANTEK (odgovarja kakor uchiteljici):
Precej dalech od mostu navzdol proti Tolminu.
MARIJA (zhalostno, zamishljeno; sama sebi): Takrat nas je sled pripeljala do mostu...
ZHENSKA (hiti dodati):
Toda to je bilo zhe pred enim mesecem. Shele po ovinkih je otrok pochasi povedal, kaj je videl. Ko sta shla svak in sosed spet tja, ni bilo vech nich videti, razen nekaj kep
betona. Ali je voda dokonchno odnesla ostalo ali pa je kdo drug pomagal reki...
***
(B - v manjshi preprosti izbi; iz onostranstva, morda umishljeno, iz tishine prihaja vse glasnejshi zvok motocikla, nato cviljenje zavor, kovinski zvoki padca, stokanje ranjenca, topot tekajochih ljudi, brez besed - morda sopenje ipd., nekoga odvlechejo.)
KURIRKA
(Vrokah drzhi kozarec, strese v usta tableto in ga na dushek izprazni. Z ostrim pogledom premeri vse razdalje v prostoru in se komaj zaznavno pomakne proti njegovemu namishljenemu sredishchu.) Nekoch se bo odprlo nebo, Kristus me bo z odpushchanjem pogledal in pomolil roki proti meni.
Pridi! bo rekel. Jaz vse odpushcham. Ti nisi kriva. Zapeljali so te hudobni duhovi. Toda njihova moch pojenjuje, nimajo vech oblasti nad teboj. Pridi! Zdaj je prishel tvoj chas, zate sem prihranil posebno mesto. Tako bo rekel. (Dvigne roke proti stropu - nebu, kjer so vratca na podstreshje. Tam se, tako je videti, kot v meglici nekaj dogaja, svetlika se, ali pa le kakshna podgana med svojim norim dirom stresa prah skozi shpranje... )
She prej bom shla k Nadizhi, ochishchujocha in blagodejna voda mi bo ochistila telo, izmucheno od nochi brez spanja, njeno zhuborenje pa mi bo uravnalo misli. Pripravljena bom, ko se bo odprlo nebo in konchno odpushchanje Najvishjega bo odreshilo mojo dusho.
(Tishchi se za vrat, kot bi jo zhe nekaj dushilo. Nato skloni glavo kot v molitvi, vendar rok nima za to sklenjenih.)
Prehodila bom vso pot: od Kobarida do Robicha in nazaj. Vsako bilko bom prosila za odpushchanje in nemo mi ga bodo dale, to vem. Nich nisem kriva! Na tistem mestu pa bom pokleknila in se posvetila razmishljanju o tistem vecheru. Drevesi, ki sta ga ujeli s svojima krepkima debloma, mi bosta pritrdili: Nisi kriva! Tudi naju so zlorabili, tako kakor tebe. Naju, lipi, simbol slovenstva. In ochishchena bom odshla od njiju.
(Tishchi jo v prsih. In chaka znamenje od zgoraj. Brezumno si razlaga od tam prihajajoche shume. Prestavi mizo, popravi ji lego, da je chim bolj tochno v sredini prostora. To dela z nevrotichno natanchnostjo. Zleze na mizo in se kot zbegana, zasledovana zhival stiska v neznatnost.) Chim bolj se moram zdruzhiti s svojo notranjostjo, da ne spregledam znamenja in ne preslishim njegovega klica: Odpushcham ti.
(A - na okno, za katerim je trda noch, rahlo potrka; ni videti nikogar.)
MARIJA (ki bedi, se zdrzne, pogleda proti oknu, ne da bi vstala; prisluhne).
(Na oknu se prikazhe roka, ki spet rahlo potrka. Postave ni videti, da je ne bi obsijala luch iz prostora.)
MARIJA (nelagodno ji je, vstane, negotovo, kot bi hotela pridobiti na chasu, si popravlja obleko, konchno izusti): Kdo je?
(Takrat potrka pri vratih. Previdno, ne preglasno.)
MARIJA (stopi do vrat):
Kdo je? Saj bo skoraj polnoch.
(Spet potrka in pridushen glas): Odprite.
MARIJA (previdno odshkrne vrata in v sobo se hitro izvije moshki, da se Marija odmakne): Za bozhjo voljo... Kaj bi radi, kdo ste?
GROBAR IZ TOLMINA (mozhakar, kije sicer vsega vajen, je previden): Vi me ne poznate, jaz pa vas poznam, pravzaprav celo vasho druzhino. Morda ni prav, da sem prishel ob tej uri, toda tako sem se lahko najlazhje prikril. Popoldne sem shel v Bovec in zdaj se pozno vracham.
MARIJA (ga od strani z nezaupanjem in radovednostjo poslusha):
Mar se vam je kaj zgodilo, da potrebujete pomoch? S chim pa ste prishli? Pesh? Ali je
she kdo zunaj?
GROBAR (govori tiho, zaupno):
S kolesom, sam. Prav nochem, da me kdo zalezuje. Zaradi vashega Slavka sem tu. MARIJA (se nasrshi, skoraj razsrdi):
Zakaj nas ne pustite pri miru? Che nas je zhe prizadela nesrecha, nas je mar treba she dushevno muchiti z lazhnimi upanji in namigovanji?
GROBAR (se v svoji konspirativnosti ne da motiti):
Poslushajte, nisem vam she povedal, kdo sem: grobar iz Tolmina. Nekaj vem, kar vas bo zanimalo. In pomagal vam bom.
MARIJA (zelo presenechena):
Grobar! (Zle slutnje.) Kaj veste? Gre za preverjene stvari? GROBAR (nadaljuje v svojem pritajenem slogu):
Prisezhem, vse je res, kar vam bom povedal. Pred meseci, prej nisem utegnil, nisem mogel k vam, tudi oprezali so za menoj, so me zhe ob prvem svitu vrgli iz postelje tolminski udbovci. Moral sem z njimi na pokopalishche in izkopati jamo za zidom. Pripeljali so krsto, rekli so, z neko neznano zhensko, ki se je utopila v Sochi. Ko smo krsto spushchali v jamo, se je povesila in v njej so se skotalili kamni.
Nisem chrhnil nobene. Toda tudi oni niso tako neumni, da niso slishali - tako sedaj pazijo name. Govori pa se o vashem Slavku in tistem betonu s kostmi ob Sochi. Na skrivaj vam ga odkopljem in prekopljem sem v Kobarid.
MARIJA (zelo prizadeta, na jok ji gre, solze se ji zalesketajo):
Poslushajte. Na skrivaj ste prishli k meni. Za vami oprezajo. Ali resno mislite, da bi ostalo prikrito, kar predlagate?
GROBAR (niprichakoval takega vprashanja):
Vse bi tako zakamuflirali... Z nekaj opreznosti nam lahko uspe...
MARIJA (trdo, kot bi rezala v zhivo):
Morda bi... Vi celo menite, da zagotovo. Ali pa je to res Slavko? Zakaj bi ga, tudi che je, prekopavali na skrivaj, kot zavrzhenca? Kdo se boji javnega prekopa? Kdo prikriva njegov grob? Bi nas radi v kaj vpletli? Ali pa bi radi samo kaj zasluzhili?
GROBAR (nich vech konspirativno):
No, che nochete, pa nich. Mislil sem, da boste to rade volje sprejeli, konchno je vash brat. Lahko noch.
MARIJA (gre odlochno k vratom, jih odpre na stezhaj, da je luch iz kuhinje dalech posvetila navzven in je mozhakar lahko lagodno stopil skoznje): Zbogom. Bo zhe prishel dan, ko bomo Slavkove posmrtne ostanke zagrebli v domacho zemljo. Che pa ne, naj mu bo
lahka slovenska zemlja, kjerkoli zhe lezhi, saj so ga umorili na Slovenskem...
***
(B - v manjshi preprosti izbi; iz onostranstva, morda umishljeno, iz tishine prihaja vse giasnejshi zvok motocikla, nato cviljenje zavor, kovinski zvoki padca, stokanje ranjenca, topot tekajochih ljudi, brez besed - morda sopenje ipd., nekoga odvlechejo.)
KURIRKA (vidi se, da je pravkar nekaj popila, negotova je, sredi mize stoji, pod stropnimi vratci na podstreshje):
Ne prenesem (se zvija v vratu), da vse ochi bolshche vame, ko se kje prikazhem. Ta je
tista... Kam so se pa vsi drugi porazgubili, poskrili, prelevili v ugledne in sposhtovane
drzhavljane? (Strese z glavo.) Le mene so pustili vsem na ocheh.
(Stopi z mize, vzame stol, ga postavi na mizo in se stezhka plazi nanj.)
Chim vishje pridesh, tem chistejshe je nebo, modrina postane tema. Tishine je vedno
vech in nikogar ni, ki bi prebadajoche buljil vate. Vzpenjati se je treba. Tudi na Krn ni
lahko - namuchish se.
(Negotovo se kobaca na stol, da biprishla do podstreshnih vratc.)
(Iz onostranstva, morda umishljeno, iz tishine prihaja vse glasnejshi zvok motocikla, nato cviljenje zavor, kovinski zvoki padca, stokanje ranjenca, topot tekajochih ljudi, brez besed - morda sopenje ipd., nekoga odvlechejo.)
Obljubili so... obljubili so mi, to in ono, da bom povishana... Mashi si ushesa.) Prishli so s tistim pismom!
(Konchno ji uspe splezati na stol, neuravnotezhena, pridvigne se. Uspe ji odpreti podstreshna vratca.
Z vrha potegne zgoraj obesheno vrv.)
Nochem, da so vse ochi uprte vame.
Ne prenesem... Nich nisem kriva...
Obljubili so mi...
(Stezhka se potegne na podstreshje, ob tem se stol spodmakne in pade z mize na pod.)
(Iz onostranstva, morda umishljeno, iz tishine prihaja vse glasnejshi zvok motocikla, nato cviljenje zavor, kovinski zvoki padca, stokanje ranjenca, topot tekajochih ljudi, brez besed - morda sopenje ipd., nekoga odvlechejo.)
(Od zgoraj krik!) Nich nisem kriiiiivaaaa...
(Vrv izgine na podstreshje, vratca se s treskom zapro.)
(Tishina.)
DODATEK KOT POJASNILO:
Iz zhivljenjepisa dr. Andreja Urshicha - Slavka Hribovca, po: Primorski slovenski biografski leksikon, uredil Martin Jevnikar, Gorishka Mohorjeva druzhba, Gorica 1974-1994 (zv. 1-20): Politik in chasnikar, r. 17. oktobra 1908 "pri Jeronovih" v Kobaridu, ugrabljen in izginil 31. avgusta 1947. Bil je drugi izmed sedmih otrok trgovca Antona, ki je bil svojchas starosta Sokola in kobarishki zhupan, in Amalije Volarich iz Robicha. Osnovno sholo je opravil v Kobaridu, gimnazijo pa v Novem mestu. Pravo je shtudiral na ljubljanski univerzi. Od chasa, ko so fashisti aretirali brata, tigrovca, Rudija leta 1928 (ki je prezhivel dolga leta v fashistichnih zaporih), ni vech mogel obiskati domachega kraja, kamor se je vrnil shele poleti 1945. V Ljubljani je zhivel najprej pri sorodnikih in kasneje pri druzhini zarochenke, pianistke in profesorice Silve Hrashovcheve. Zhe v dijashkih letih je bil politichno dejaven; usmerjen je bil liberalno, vendar jugoslovansko, ker je v mochni slovanski drzhavi videl zaslombo za zatirane Slovence v zamejstvu. Ni bil cerkven, vendar tudi ne ateist, bil je zagovornik demokracije in svobode. V Novem mestu je bil chlan dijashkega drushtva Prosveta, na univerzi pa unitaristichnega Jugoslovanskega naprednega akademskega drushtva Jadran, bil je tudi predsednik in urednik mladinske revije Val ter Kluba jugoslovanskih akademikov Trsta, Gorice in Reke, chlan Akademske akcije za izpopolnitev Univerze, Narodnega akademskega bloka, odgovoren za publikacije. Dal je pobudo za shtevilne, tudi vsedrzhavne manifestacije jugoslovansko usmerjenih shtudentov. Bil je med ustanovitelji in urednik shtirinajstdnevnika Nasha misel in postal urednik pri dnevniku Jutio. Ob sporu med mladimi in starimi v JNS (Jugoslovanski nacionalni stranki) je bil Urshich med vodilnimi predstavniki nove mladinske organizacije, Mlade JNS, in se uveljavil kot publicist. Pozimi 1941 je bila ustanovljena Mladinska napredna delovna skupnost z namenom, da povezhe mlade razcepljenega liberalnega tabora. Ko je Italija napadla Jugoslavijo, je bil Urshich v vojski, po njeni kapitulaciji se je vrnil k Jutru. Zaradi sramotnega obnashanja JNS do okupatorjev je Mlada JNS izstopila iz stranke in se osamosvojila pod imenom Nova Jugoslavija, ki se je zavzemala za osvoboditev in zdruzhitev vseh Slovencev, na celotnem ozemlju, pred potujchevanjem, za obnovo Jugoslavije, ob shiroki samostojnosti njenih sestavnih delov, za demokratichna nachela in socialno pravichnost. Urshich je sicer zahajal v imenu svoje skupine na seje "direktorija JNS", ki je nastal med pogajanji za zblizhanje, vendar vanj ni vstopil. Pogajal se je tudi za vstop v OF-Osvobodilno fronto. Na odlochilnem pogovoru jeseni 1941 so sodelovali s strani Nove Jugoslavije inzh. J. Rus, F. Juvan in Urshich, za OF pa Boris Kidrich, Drago Marushich in dr. Jozhe Rus; razshli so se zaradi monopolistichnega polozhaja Komunistichne partije Slovenije ter razlichnega odnosa do jugoslovanske monarhije in vlade v emigraciji, ki so ju Urshich in somishljeniki legalistichno priznavali. Decembra 1941 je Nova Jugoslavija zachela izdajati ilegalni list Zarja svobode, ki je podpiral gibanje generala Drazhe Mihajloviaa in ki so mu aktivisti OF 25. januarja 1942 zaplenili tiskarske stroje. Ko so se liberalne skupine januarja 1942 zdruzhile v Napredno delovno skupnost,
je Urshich zastopal Novo Jugoslavijo v njenem petchlanskem ozhjem odboru, ko pa je bila aprila 1942 ustanovljena Slovenska zaveza kot najvishji ilegalni politichni forum tradicionalnih strank, je bil Urshich v sedemchlanskem plenumu in v vodstvu propagandnega odbora. Sodeloval je pri ilegalnih listih Slovenska zaveza in Novice. Sam ni bil pri kaki vojashki formaciji in tudi ni obiskal domachega kraja, da ne bi ustvaril videza dobrih stikov z okupatorjem. Iz Ljubljane je shel 6. maja 1945 in se chez Ljubelj umaknil na Koroshko, junija se je premaknil v Rim, od tam v Trst, kjer je odklonil sluzhbo pri Glasu zaveznikov in se preselil k svojcem v Kobaridu. Zhe leta 1946 je bil z A. Sviligojem, A. Kacinom ter I. Krpanom v pripravljalnem odboru za ustanovitev od KPS - Komunistichna partija Slovenije in SIAU - Slovensko-italijanska antifashistichna unija, neodvisne slovenske politichne organizacije. Iz tega se je januarja 1947 na obchnem zboru v Gorici rodila ADZ - Slovenska demokratska zveza in Urshich je postal chlan shestchlanskega vodstva, ko pa je aprila 1947 izshla prva shtevilka tednika Demokracija, je bil ob P. Kemperletu njen dejanski urednik. Stalno bivalishche je ohranil v Kobaridu, vendar z namenom, da se pred drzhavno razmejitvijo septembra 1947 umakne v Gorico. Leta 1947 je v Riccioneju sodeloval pri ustanovnem zboru skupne liberalne stranke, Slovenske demokratske stranke, kjer je po pooblastilu A. Sviligoja zastopal tudi gorishke liberalce. Predstavniki novih slovenskih oblasti (takrat she cona A, ZVU - Zaveznishke vojashke uprave) so ga nekajkrat obiskali in vabili v Ljubljano, vendar je to odklonil zaradi nachelnega odklanjanja novega rezhima, njegove totalitarnosti in nasilnosti. Vse to je vzbudilo veliko nasprotovanje levice, ki je z napadi in grozhnjami skushala zaustaviti to gibanje. Kljub svarilom prijateljev se je Urshich pogosto brezskrbno zadrzheval v Kobaridu, chesh da se zaradi chiste vesti in neomadezhevanih rok nima chesa bati. V nedeljo 31. avgusta 1947 zvecher so ga neznanci zvabili iz Kobarida v Robich ob Nadizhi. Ko se je na motornem kolesu vrachal, so med Starim selom in Kobaridom potegnili zhico chez cesto, da je padel. Kar je sledilo, kljub policijskim preiskavam in poznejshim poizvedbam, she ni pojasnjeno, dejstvo pa je, da je Urshich za vedno izginil. Che opustimo nekatere gotovo netochne ali morda celo nalashch sprozhene vesti, obstajata dve verziji: da je bil Urshich zhe tam ali nedalech od kraja ugrabitve umorjen in pokopan (govorice domachinov, med katerimi je morda treba iskati eksekutorje obsodbe iz najvishjega politichnega vrha v Ljubljani, ali pa je bil prepeljan v Ljubljano in kasneje umorjen - izpoved bivshega polkovnika OZNE Winklerja; izjava predsednika ljudskega sodishcha dr. Zhigona Urshichevima sestrama, da je brat v Prisilnih delavnicah v Ljubljani ter da ne bo hudega, chesh da gre le za "chistega ideoloshkega nasprotnika"). Chez leta je bila na kraju ugrabitve, kako zgovorno, razstreljena skala ob cesti, kjer so svojci prizhigali sveche. Ugrabitev je mochno odmevala, prishla je celo do Varnostnega sveta Zdruzhenih narodov, vendar je politichno mochno napeto ozrachje med velesilami in medvojnimi zavezniki prispevalo, da so zadevo pometli pod preprogo. Urshicheva mati je med drugim leta 1953 naslovila proshnjo na predsednika Tita; zaman. She celo leta 1962 je pisala pravosodnim ministrstvom vseh jugoslovanskih republik in prejela
odgovore, da se Urshich ne nahaja v zaporih na njihovem ozemlju. Po sklepu dezhelnega tajnishtva je Slovenska skupnost v Italiji zaprosila marca 1990 Svet za varstvo chlovekovih pravic in temeljnih svoboshchin v Ljubljani, naj ugotovi, kako je prishlo do Urshicheve ugrabitve in smrti; vendar tudi to ni obrodilo kaj prida sadov. Nekateri raziskovalci (predvsem Ivo Jevnikar) so po osamosvojitvi preuchevali arhive takratnega Ministrstva za notranje zadeve in naleteli na skoraj 600 strani debel tipkani elaborat o medvojni Machkovshek-Novakovi skupini med leti 1941-1945, ki jo je decembra 1954 z oznako "strogo zaupno" izdal v nekaj izvodih Angleshki referat pri II. sluzhbi UDB Ljudske republike Slovenije. V njem se omenjajo Urshicheva zaslishanja in zhivljenjepisi v elaboratu nastopajochih oseb. Zanimivo, da je UDBA vanj zapisala, da je Urshich: "radi svojega protinarodnega delovanja v chasu med in po okupaciji obsojen na 3 leta strogega zapora, nato bil pomiloshchen. Sedaj se nahaja v Kobaridu." V resnici ni bil ne sojen ne pomiloshchen, kaj shele, da bi zhivel v Kobaridu. Jevnikar je tudi odkril skoraj 150 strani gradiva, ki je bilo na mikrofilmih, med katerimi je tudi 11 strani obnove zaslishanj, 12 strani zapisnikov zaslishanj od 9. septembra 1947 do 29. septembra 1948, pri chemer je prvih 11 iz chasa do 6. novembra 1947, sledijo Urshichevi rokopisi, ki jih je bil prisiljen napisati o razlichnih temah, ki so zanimale tajne agente. Dva nosita datum 7. april in 24. april 1948, in vsebujeta osebna dozhivetja, zlasti pa politichne razmere v dobi italijanske okupacije (spori v liberalnih vrstah, pogajanja z OF, o Slovenski zavezi, majorju Novaku), potem o chasu nemshke okupacije (potovanje v Rim jeseni 1943, znano Rupnikovo svarilo itd.), umik iz Ljubljane na Koroshko in v Rim, razmerja v politichni emigraciji posameznih jugoslovanskih narodov, zborovanje slovenskih liberalcev marca 1947 v Riccioneju, ustanovitev Slovenske demokratske zveze, organizacijo SDZ, osebna razmishljanja... Da bi razumeli, kako je tajna policija, UDBA, ravnala s svojimi zaporniki, je zgovorno zhe to, da so bila zaslishanja dolga in pogosta; prvo se je zachelo 9. septembra 1947 in konchalo 10. septembra ob 2,30 zjutraj, nadaljevalo pa zhe ob 9,15 ter trajalo do 2,20 naslednjega dne. Sedmi ohranjeni zapisnik zaslishanja zachenja 2. oktobra 1947 ob 20. uri, koncha pa se naslednjega jutra ob 4,30; ob 5,30 pa se je nadaljevalo itd... Iz zapisnikov je mogoche razbrati, da je bil Urshich v zaporu pod chedalje hujshim pritiskom in torturo. Bil je zaprt v tim. "prisilnih delavnicah", to pa je bil tisti del ljubljanskih zaporov na Poljanskem nasipu, ki ga je imela UDBA "zazidanega" kot najstrozhje varovani in najbolj tajni del za posebne jetnike.
Urshich je bil torej zhiv vsaj she do konca septembra 1948, torej celo leto po ugrabitvi, vendar je to povsem negotovo, morda she dalj, in so ga potem ubili, saj je bil dobrshen del arhivov unichen ali pa jih ima nekdo nekje spravljene na varnem...
Polona Shkodich
SLIKOVITA IZPOVEDNOST RADKA OKETICHA
Za likovno ustvarjanje Radka Oketicha je v glavnem znachilno dvoje ciklichnih krogov, tematsko zhe na pogled razlichnih, a v nachinu likovnega podajanja v marsichem tudi sorodnih. V slikarstvu veliko pozornosti posvecha krashki pokrajini v blagih odsevanjih realistichnega sloga, pa tudi v nekoliko bolj abstraktno usmerjeni pripovedi, pretezhno v tehniki akvarela in grafike.
Je slikar domishljijskih figuralnih kompozicij in tankochuten mojster risbe. Zhe prav od slikarskih zachetkov sta ga zanimali narava in krajina, snovnost majhnega sveta in arhitekturna dedishchina kamnitih vasi. V svojih delih je nemalokrat obudil spomine na krashka dvorishcha, vodnjake, gradove, zvonike, dimnike, na sklepnike in portale, ki jih krasijo kamnoseshki izdelki minulih stoletij. Kombinacija impresionistichno obchutenih, nezhnih risarskih prvin in znachilnih barv je zdruzhena s pomenljivimi nadrobnostmi, kajti char preteklosti avtor podozhivlja in interpretira kot svojsko idealizirano pravljichnost. Pripovedi so stkane z vso slikarsko obchutljivostjo, z nekoliko magichnim in skrivnostnim nadihom. Predstavitev v nashi reviji zajema iz tega oblikovno-tematskega podrochja. Ciklus satirichne, protivojne tematike, ki je naletel na pozitivne kritike in priznanja tako doma kot tudi v tujini (med drugimi na razstavi v Istanbulu), pa prinasha aktualne in domishljene figuralne vsebine, vsekakor vredne pozornosti. Avtor se v nasprotju s prej znachilno poetichno pravljichnostjo zdaj srechuje z drugachnimi, konkretnimi razsezhnostmi. Likovni pristop in slog sta she vedno prepoznavna, vendar je v tem primeru bistven poudarek na sporochilnosti, ki se odrazha kot osebni nagovor in komunikacija s svetom. V izvirnih in nemalokrat duhovitih domislicah je sicer she ohranjena dolochena mera realizma in magichnosti, a se pod tezho avtorjevih razmishljanj in obchutij spreminjajo v zhe bolj nadrealistichne, simbolno poudarjene vizije. Problematiko nasilja in perecha dramatichna vprashanja slikar jemlje resno, na koncu pa je videti, kot bi jih resheval z igrivo lahkoto pronicljive parodije. Zanimivi so tudi »prostori«, kompozicije in perspektive, kjer se odvijajo zgodbe - na primer o boju med krompirjem in paradizhnikom, o protiraketni lubenici in koruzi, o klonu med ovcami, o radiaciji in metalcu diska, drugje se dotakne evolucije chloveshtva, pa shportnih (Homopentagool) in ekoloshkih problemov. Avtor nas zheli soochiti tudi s prikritim nasiljem in utesnjenostjo. Nemalokrat likovno vsebino podkrepi she z izvirnimi besedili.
Radko Oketich nastopa s slikovito izpovednostjo. Na eni strani sledove chlovekovega dela in preteklost bivanja zavija v pravljichnost, na drugi strani ponuja protivojne izzive in nachin svojega upora zoper eksistencialne stiske, za prezhivetje v sodobnosti in prihodnosti. V krutem svetu resnichnosti ishche simbolno pomenljive, vsekakor duhovite in tudi komichne opomine.
Radko Oketich
LIKOVNA DELA /REPRODUKCIJE/
1	Pismo 1, 2001, akvarel, 30x56 cm
2	Petelin 1, 1995, akvarel, 40x50 cm
3	Petelin 2, 1995, akvarel, 40x50 cm
4	Akt 1, 1998, akvarel, 40x50 cm
5	Akt 2, 1998, akvarel, 40x50 cm
6	Shtanjel 2, 1998, akvarel, 38x56 cm
7	Shtanjel 3, 1998, akvarel, 38x56 cm
8	Pismo 2, 2001, akvarel, 38x56 cm Naslovnica
9	Shtanjel 1, 1995, akvarel, 40x50 cm
Radko Oketich se je rodil 27. avgusta 1953 v Ljubljani, kjer je tudi konchal sholo za oblikovanje. Slikati je zachel v sedemdesetih letih. V nadaljnjem slikarskem izobrazhevanju je bil njegov mentor umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Ivan Sedej. Vech kot deset let je delal na podrochju likovne terapije dushevnih bolnikov. Od leta 1995 ima status samostojnega kulturnega delavca. Ukvarja se s slikarstvom in z ilustracijo. Je chlan Drushtva slovenskih likovnih umetnikov in Kulturno-umetnishkega drushtva Klinichnega centra in Medicinske fakultete v Ljubljani dr. Lojz Kraigher. Zhivi in dela v Danah pri Sezhani.
Damir Globochnik
SATIRICHNI LIST PIKA IZ LET 1912-1913
Satirichni list Pika je zachel izhajati leta 1912 v Ljubljani. »Izhaja vsak chetrtek ob 8. uri zjutraj. Celoletna narochnina je 10 K in sorazmerno. Ako ni narochnina vsaj chetrtletno naprej plachana se list ne poshilja. Izven avstrijski narochniki doplachajo poshtnino. Rokopisi se ne vrachajo, oni brez podpisov gredo v kosh.« Urednik in izdajatelj Pike je bil Slavoj Shkerlj, sedezh urednishtva je bil v Ljubljani, na sv. Petra cesti sht. 18. I. Za milimeter shtiristolpnega oglasa v Piki je bilo potrebno plachati 5 vinarjev.
Piko je tiskala Uchiteljska tiskarna, pri kateri je v tem chasu izhajal »ultraradikalni« in prosrbski chasnik Dan (1912-1914), ki se je odlikoval tudi v ostrem napadanju katolishke Slovenske ljudske stranke, njenih vodilnih mozh, organizacij, duhovnikov ... Tudi Pika je bila kritichno razpolozhena do katolishkega politichnega tabora, to med drugim potrjuje v prvi shtevilki objavljena karikatura ljubljanskega knezoshkofa dr. Antona Bonaventure Jeglicha z naslovom »V kratkem izide spet nova broshura, ki jo je spisal nash Bonaventura«. Karikatura je zasmehovala niz broshur, ki jih je ljubljanski knezoshkof Jeglich izdajal na zachetku 20. stoletja. Najbolj odmevna med njimi je bila Zheninom in nevestam oziroma Pouk za srechen zakon iz leta 1909, ki je vsebovala nasvete za mlade, v spolnih recheh neizobrazhene ljudi. Liberalci so Jeglichevo vzgojno dobronamernost izrabili in uprizorili pravcato medijsko afero. Jeglichevo knjizhico so razglasili za pohujshanje in pornografijo, prevedli so jo tudi v hrvashchino, nemshchino in italijanshchino ter izdali posebno broshuro z najbolj znachilnimi citati iz Jeglicheve knjizhice. Jeglicheva broshura je bila zaradi shkandala po nekaj dneh umaknjena iz prodaje, liberalne broshure pa so postale uspeshnice, saj so bile prodane v vech tisoch izvodih.
10. junija 1912 je umrl pesnik Anton Ashkerc, duhovnik, ki se je s svojim pesnishkim delom vedno bolj priblizheval liberalnemu taboru. Pod psevdonimom je zachel leta 1881 sodelovati z Ljubljanskim zvonom. Anton Mahnich je v Rimskem katoliku oznachil Ashkercheve Balade in romance za brezverne in revolucionarne, Ashkerca so doletele tri kazenske premestitve. Liberalni tabor pa je pesnika koval v zvezde. Leta 1898 je Ashkerc prosil za upokojitev, nakar mu je ljubljanski zhupan priskrbel sluzhbo magistratnega arhivarja. Ashkerc, ki je konec 19. stoletja veljal za najpomembnejshega slovenskega pesnika, je na ta nachin odkrito prestopil v liberalni tabor. Zaradi pesnitve Aglaja iz leta 1899 je Jeglich Ashkercu prepovedal sodelovanje z Ljubljanskim zvonom in "preurno mashevanje". Ashkerc se je podredil samo zahtevi po podaljshanju verskega obreda, nakar mu je Jeglich nasploh prepovedal njegovo opravljanje. Liberalci so Ashkercu
priredili velichasten pogreb, ki pa ga je spremljal tudi pritlehen boj med liberalno Narodno napredno in katolishko Slovensko ljudsko stranko.
Na naslovnici tretje shtevilke Pike je bila objavljena karikatura Ashkerca v druzhbi s Francetom Preshernom. Karikatura neznanega avtorja prikazuje pesnika na nebeshkih oblakih nad silhueto Ljubljane. »Al' so vremena Kranjcem se zjasnila?« vprashuje Presheren (s pomochjo verza iz Sonetnega venca, sonet Ran mojih bo spomin in tvoje hvale). Ashkerc, ki se je pridruzhil Preshernu na slovenskem pesnishkem Olimpu, s palmovo vejo (atributom muchencev) v rokah, mu odgovarja: »Nich ni, nich ni, je she chisto tema.«
V shesti shtevilki sta sledili karikatura in istoimenska pesem Dva Toneta. Na karikaturi, ki je tako kot vechina karikatur v Piki iz leta 1912 najbrzh izdelana v lesorezni oziroma linorezni tehniki, se je Jeglichu prikazal Ashkerchev duh.
Posebna shtevilka Pike je izshla brez zaporedne oznachbe (6. sht.). Naslovnico je krasila karikatura z naslovom Zmagovalcu! Strumen predstavnik liberalnega Sokola z vencem v eni in sabljo v drugi roki kraljuje nad »farshkimi« sovrazhniki. Eden izmed duhovnikov se s pomochjo krizha brani pred Sokolom, dva imata v roki nozh, neki »far« (far: slabshalna oznaka za duhovnika) grize skalo, na kateri stoji Sokol, nad vsemi se spreletavajo chrni netopirji. Njihova prizadevanja so neuspeshna, kar nam pojasnjuje podnapis: Naj le v nas chrna se podi druhal, le "Sokol" vedno je in bode zmagoval. Karikatura pod naslovom Kultura na Slovenskem pa je v duhu liberalnega satirichnega lista Osa (1905/1906) predstavila primerjavo med mogochno stavbo »farovzha« in porusheno bajtico, ki je bila namenjena sholi.
To shtevilko Pike je policija zaradi podlistka Zhenska pisma iz najtemnejshega Udmata, ki ga je spremljala podoba nasmejane zhenske ohlapnih moralnih nazorov, in kratke shale Babe zaplenila, zato je bila natisnjena she enkrat brez spornega podlistka, saj je ta po mnenju oblasti zhalil javno moralo.
S pomochjo aktov Drzhavnega pravdnishtva, ki jih hrani Arhiv republike Slovenije v Ljubljani, lahko natanchno sledimo poteku zaplembe sheste shtevilke Pike. Drzhavno pravdnishtvo (drzhavno/javno tozhilstvo) v Ljubljani je 7. julija 1912 po telefonu obvestilo policijo, da je drzhavni pravdnik (javni tozhilec) odredil zaplembo Pike. Ob 7. uri zvecher je bil tisk satirichnega lista ustavljen. Do takrat je bilo natisnjenih 1020 izvodov. Unichen je bil tiskarski stavek za sporni prispevek. Do druge izdaje ni prishlo. Drzhavno tozhilstvo je she istega dne poslalo sedem izvodov Pike v vednost Dezhelnemu predsedstvu v Ljubljani.
Urednishtvo Pike je zagreshilo prestopek po 516. paragrafu drzhavnih zakonov habsburshke monarhije. Dezhelno sodishche je utemeljilo zaplembo Pike s tem, da so sporna mesta v Piki popisovala spolne pojave na namerno shaljiv nachin, ki je bil grob do morale in sramezhljivosti ter je spodbujal javno pohujshanje.
Za informacijo o drznih ali - bolje recheno - neokusnih dome-tih tedanjega satirichnega pisanja sporni podlistek in shalo, ki sta bila pisana v pogovorni ljubljanshchini oziroma narechju z vsemi pravopisnimi napakami, saj naj bi bila delo neizobrazhenih, polpismenih Ljubljanchank, navajamo v celoti.
»I.
Naj prejmejo tist gospod, kso me zadnch vidi na Kudeloum.
Chastitlivi gospod, oni si gotov kej hudga od mene misijo, da sm jest kekshna.., ampak to ni res, ker so me vidl na kodeloum zadna nedela s tistim mozhem, se ne smejo nech hudga misl od mene, jest sm vodposhtene familije, znam zud nemshk, zdej sem uta reven hish, sej vejo, de more chlovek kej zasluzht za zraun, oni se pa men res dopadejo, kso en tako lep mlad gospod, res, prov vest so, jest znam tud shtrikat, pa shivat pa kuhat, jen gospodarstvu pelat, stara pa tud she nism velik chez trideset, ja pa nej nekar ne zamerjo, jest ponavad na Kodelou sploh ne hodim, pa lahko nardeva enga peshtelenga u tashkarjoum borsht, je prov lepo, kar juter nej pridejo, jih bom chakala, zdej jeh pa prov lepo pozdravljam.	Mica Frajntlih.
U.
Nej sprejmejo tist gospod, k sva zadnch na grad bva!
Lub gospod, jest jem na morm povedat, kok se oni men dopadejo, oni so res en golantgospodi, imajo gnar, zakaj pa niso prishle, kso obljubile, da pridejo pogledat mojo hcher, je fest punca, petnajst let je stara, u en shtacun se prodajat uchi, sej sem zhe praula, jih bo prou rada imela, bojo videl, bojo zh njo chist kontent, pa za tist vin bojo dal, k so zadnch obljubil vejo, pa kakshn prezent; moj mozh je star, nech na zasluzh, mrha stara, zato morm pa jest kej po stran zasluzht, pa me majo gospodje rad, se, zlo chedna, pa nej res pridejo, se bomo dobr imel u predovichoum sel stanujemo na namur sedm, u chetrtmo shtuk, prov cheden mamo, pa kar juter nej pridejo, k nabo starga doma popoudne, bova same s hcherjo, bojo videl, de bojo zlo zadovoln, pa dnar imajo, kaj se nem mara, mene baba opravljajo, de sm taka pa taka, pa kar sebe nej pogledajo, kso same.., pa vejo nch nej jm nekar ne verjamejo, cheb jem kera kej chez mene rekla, le nas se nej drzhejo, mi smo poshten, ena kje tolk chez nasho Micigobc brusila, pa ma zdej vamp od enga hlapca. Jeh zlo lpo pozdrau	Urshka Pocharjova.
UI.
Nej sprejme sposhtvan gospod Janez Porenta mesar in posestnik Lublana, na Polah. Sposhtovani gospod!
Jim naznanim, da jest sim dobila eniga otroka te dni in sem brez sluzhbe, doma sedim per starsheh. Sej veste, de ste vi bli tist, ki ste bli permen pred devetem mescem, k sem bla kelnarca per ta zlat lukn u Udmat, pa se na bote nech zgovarjal, da niste vi oche, pa de so bli she drug zraven, jest bom persegla per sodnij, de vi ste tisti biu, pa bote imel shkandal, kaj bo rekla vasha zhena in mi bote mogel tistu in lamentacijo plachat.
Zato je pa tanar boljshi, de se kar mirn poglihava, nej me plachajo za babca sto goldinarjev, pa za otroka enkrat za vseli tavzhent goldinarjov, pa ste vsega los, pa je, che ne bom pa persegla, de ste me vi u keuder, k sem shla po sir, shlatal, je pa druge rechi, vse tak bom povedala, bote imel shkandal. Zato vam ta svet dam, de se poglihate z mano v mir, brez sodnije, sej imate dnar. S sposhtovajnam	Reska Lukman.«
»Babe.
Jera: Shpeva, a s brava bukle odshkofa.
Shpela: Ja, prauja gospud shkof u buklah, da se ne sme pijan zakunskih dovzhnost opraulat, da se pol na utrokeh pozna.
Jera: O, ja, puzna, puzna, sej se na nashmu shkofupuzna.«
Pika je bila eden prvih satirichnih listov, ki se je zhelel bralcem prikupiti tudi s pikantnimi erotichnimi domislicami, dovtipi, podlistki ... Naslov satirichnega lista je bil izbran primerno, saj se je dalo iz njega izpeljati tudi besedo »pikanten«. Zhenska pisma iz najtemnejshega Udmata naj bi »zbralin objavilLulu«. Avtor ostaja anonimen.
Za enega mozhnih kandidatov bi poleg urednika Slavoja Shkerlja lahko imeli tudi humorista, pisatelja in chasnikarja Rada Murnika (1870-1932). Rado Murnik je nasploh pogosto sodeloval s humoristichnimi listi. Humoristichne chrtice in tudi povsem plehke dovtipe je npr. pisal za Slovenski narod in satirichne liste Jezh, Osa in Kurent. V Jezhu in Osi je bil urednik, med 1910 in 1912 je urejal Lovca. Sodeloval je tudi z Vesno, Slovanom, Ljubljanskim zvonom ter avstrijskimi in cheshkimi chasniki. Med njegovimi vechjimi deli so satirichno-parodichni roman Groga in drugi, leta 1895 objavljen v Ljubljanskem zvonu, zgodovinski roman Hchi grofa Blagaja, prav tako objavljen v Ljubljanskem zvonu v letih 1911 in 1913 (predelana izdaja za mladino je izshla pod naslovom Lepi janichar), novela Ata Zhuzhamazha iz 1900 v Ljubljanskem zvonu, burka Bucek v strahu iz 1903, zbirka humoristichnih in resnih novel Znanci iz 1907, zbirka vojashkih, stanovskih zgodb Jari junaki iz 1909, humoristichna novela Matajev Matija iz 1909, Zhenininashe Koprnele iz 1921 idr.
Dve zanimivi karikaturi sta bili objavljeni tudi v shesti shtevilki Pike. Karikatura Tirolci na Kochevsko, na kateri nemshki Michel (personifikacija tipichnega Nemca) vleche skupino Tirolcev proti Kochevju (»Aia, prutrlein, nua babrpoldaj in Kostiabr a hoamir!«), je bila naperjena proti nemshki hegemoniji v avstro-ogrski monarhiji. Pod vplivom balkanske vojne in narashchajochega projugoslovanskega razpolozhenja med Slovenci pa je nastala karikatura, ki prikazuje brkatega srbskega junaka, kraljevicha Marka. Ta budi slovenskega kralja Matjazha: »Vstani, mrha ti zaspana - /Zora puca, bit' che dana.«
Urednishtvo Pike se je leta 1913 - podobno kot Plutov chasnik Jutro (1910-1912) -preselilo v Trst, kjer je tisk satirichnega lista prevzela tamkajshnja tiskarna Edinost. »Izhaja z datumom vsake sobote zjutraj. - Narochnina: Celoletno 10 K in sorazmerno, prodaja se po 16 v. komad. - Rokopisi se ne vrachajo, nefrankovani se ne sprejemajo. - Ponatis prepovedan,
vse tiskovne pravice pridrzhane. Dopisnik jamchi za izvirnost poslanega gradiva. Redakcijski zakljuchek v chetrtek opoldne.« Izdajatelj, urednik in upravnik je ostal isti, Slavoj Shkerlj. Sedezh urednishtva je bil na Via Commerciale 18. II. Milimeter shtiridelne vrste oglasa v Piki je stal 8 vinarjev. Skromno naslovnico je nadomestila bogata chasopisna glava z izpisom naslova lista, okrog katerega se ovija kacha, ob straneh pa sta nasmejani glavi hudicha in klovna. Kot njen avtor je podpisan Tomazhich. List je dobil tudi novega risarja karikatur pod imenom M. Vicenjik. To pa je verjetno zhe skorajda vse, kar lahko rechemo o listu. V Narodni in univerzitetni knjizhnici v Ljubljani je namrech ohranjenih samo pet shtevilk Pike prvega (do 6. sht.) in zgolj dve shtevilki drugega letnika, cheprav jih je leta 1913 izshlo najmanj devet.
PIKA
('ftrrrp' ../i < ■ ■ i ni "ii !Kni ........ ■■iiPiiiLi T
ilikrrr : „Sir rn. m' ni, > •» ^Uln Irail."
Ivo Antich
ROTMAN KOT STRIPSKI »ROMAN«
Kakor je bil po drugi svetovni vojni Miki Muster pojem za slovensko chasopisno slikanico in/ali strip, je imel pred njo podobno vlogo neki tuji avtor v domachi priredbi. Pod avtorsko oznako »G. Th. Rotman« so namrech v 30-ih letih v (liberalnem) dnevniku Jutro vsak dan izhajale s po eno ali redkeje z dvema slichicama tako imenovane slikanice (izraz »strip« ni bil uveljavljen, cheprav na Zahodu pojma strip in comic zajemata tudi pripovedne oblike s tiskanimi tekstovnimi segmenti pod slikami). Fabulirane karikaturice so bile skoraj skrite med chasopisnimi stolpci, a so pritegnile pozornost bralcev in zgodbe so postale popularne (knjizhni ponatisi, celo med okupacijo). Prevajal in imenitno prirejal jih je pisatelj Vladimir Levstik (podobno je pesnik Tit Vidmar prirejal za Mustrove slikanice romane drugih, najvech tujih avtorjev). Iz generacije, pred vojno odrashchajoche ob Rotmanovih slikanicah, je izshla vrsta avtorjev, ki so po vojni, sochasno z Mustrom, a v njegovi senci, v priblizhno dveh desetletjih shiroko razvili feljtonsko slikanico kot »izvirno« slovensko obliko tedaj »politichno in estetsko neprimernega« amerishkega stripa z oblachki. To »stripsko slikanico«, navadno v trislikovnih nadaljevanjih, so gojili vsi glavni dnevniki (Slovenski porochevalec, Ljudska pravica, Ljubljanski dnevnik, Vecher) pa po svoje tudi sholski tednik Pionirski list, slednji celo z nachrtno stilsko modernizacijo. Ljubljanski dnevnik je sicer zhe konec leta 1960 odpravil slikanico kot zastarelo in uvedel stran stripa z oblachki, v Delu pa so slikanice brez posebnih inovacij vztrajale skoraj do 90-ih let. Tako realsocialistichni kot avantmodernistichni »esteti« so prezirali Mustrov strip in slikanico, Rotmana pa so sploh imeli za naftalinsko smetje. V postmodernizmu z vech posluha za historichne stile Muster (nekoch »uvoznik« kapitalistichnega shunda, danes za nekatere celo del »realsocialistichne nostalgije«) dobiva priznanja, v 90-ih se pojavi tudi vech ponatisov Rotmana (sedem zvezkov, zalozhba Karantanija; shtiri zgodbe v eni knjigi, zalozhba Libro; oboje 1994), ki je po 1945 le poredko izshel bolj »obrobno« (Mohorjeva v Celju, Gorici, Celovcu); nekaj zgodb tudi v prvih dveh letnikih stripske revije Zvitorepec (1966-1973).
Odkar se Rotman kot eden najbolj branih avtorjev pojavlja na Slovenskem, tukajshnji bralci o njem ne vedo praktichno nich; ime se zdi nemshko (bibliotekarsko sta njegovi kratichni imeni »razvozlani« kot Gerard Theodor). GERRIT THEODOOR ROTMAN (1893 - 1943) je izvirno ime enega od utemeljiteljev nizozemskega stripa, ki ima sicer bogato tradicijo vse do ilustracij z besedilnimi »oblachki« v 15. stol. (za Nizozemce so Rotmanova dela stripi, tudi »krantenstrips«, tj. chasopisni stripi, cheprav
s tekstom pod slikami; spochetka imenovane »slikovne zgodbe«). Shtudent na akademijah v Rotterdamu in Haagu, med vojno vojak, nato uchitelj, od 1921 poklicni risar. Prvi strip o paru mishi (slovensko Vrtismrchek in Shilonoska) 1924 v socialistichnem chasniku Voorwaats (tedaj je Disney, po poreklu Nizozemec, v ZDA snoval svojega mishka Mikija); po sporu 1927 preide h krshchanskemu listu, zanj rishe vsa 30. leta. Nemshki okupator zahteva, naj v svojih popularnih stripih shiri nacistichne ideje. Tezhko bolan umre sredi vojne. Otroci so prodajali ochetova dela med hudo lakoto pozimi 1944. Narisal je okoli 40 zgodb, med njihovimi junaki je bil najbolj popularen »Mijnheer Pimpelmans«, uteleshenje malomeshchana (v slovenshchini gospod Kozamurnik) iz 1927. Nekatera besedila pod slikami so v rimanih verzih (zgled Wilhelma Buscha, tudi risarsko in vsebinsko). Rotmanova risba je stilsko staromodna, tehnichno trdna, brez nihanj, s karikirano animacijo. Dve skupini zgodb: vsakdanje komichno-satirichne (»chaplinovske«) in fantastichne pravljichno-lirichne (»grimmovske«). S slovenskimi naslovi so znane: Bratec Branko in sestrica Mica (knjizhno 1930), Princeska Zvezdana, Kraj Debeluh in sinko Debeiinko, Janko in Stanko, Prigode porednega Bobija... Vrh opusa se zdi mojstrovina Sambo in Joto brezhibna risba, preprosto uchinkovita zgodba s prepletom vsakdanjosti in basni, s slikovito kontrastnima junakoma - kraljevski lev in norchevski opichjak - in z grenko »psiholoshko« poanto o »svobodi«.
G. Th. Rotman
SAMBO IN JOKO
/iz stripa/
136
In s tem je pripovesti konec. Samba in Joka je mesarski voz jadrno odpeljal v zverinjak, kjer so Samba neutegoma spet zaprli v kletko. Prijazni ravnatelj pa je dovolil Joku, da sme drugovati prijatelju; in tako so ga za zadnje noge z verizhico priklenili k Sambovi kletki. Le poglejte nasha junaka, kako sedita v ujetnishtvu in pretakata bridke solze!
Iz knjizhne izdaje Knjigarne tiskovne zadruge v Ljubljani (1944)
Ivo Antich
JANEZ & JOVAN
/strip - karikatura/
fOVFi, KAKO FA R-l "ti BAIVU^rtL,	k: o J L1 Vi^i		C.AOEOAHA ^VA; ^BA rK A I ■ . K ^
- y--	v	11	V
Bogdan Novak
NOVINARSKE RACE
(anekdote)
LESAR Ladislav
Ladislav Lesar, pesnik in novinar Nedeljskega Dnevnika, je znan po vzdevku Zemeljski brat.
Kadar ga je imel pod kapo in je zagledal kolega ali znanca, je zachel rjoveti na ves glas:
»O, moj zemeljski brat!«
Che se mu nisi dovolj hitro izmaknil, te je poljubil na usta ali pa ugriznil v vrat, kakor je bil volje.
LESKOVSHEK Jaro
Urednik v Kihu in vseznalec Jaro Leskovshek je sodeloval z drobnimi rubrikami v vechini Delovih chasopisov. A vedno je zamujal z rokopisi. Navadno jih je prinashal she v tiskarno, ko so meterji zhe postavljali zadnje strani.
Edini, ki je Jarota odvadil zamujanja, je bil Bogdan Novak, ko je bil namestnik glavnega in odgovornega urednika Teleksa.
»Jaro,« mu je rekel, »dovolj mi je tvojega zamujanja. Prihodnjich, ko bosh zamudil, prinesi s seboj za opravichilo steklenico pleterskega sadjevca, sicer ti bom rubriko vrgel v kosh.«
Prihodnjich je Jaro zamudil deset minut. Verjetno nachrtno, da bi videl, ali Novak misli resno. Novak je postavil kozarce na mizo, Jaro je izvlekel iz aktovke rokopis in steklenico pleterskega sadjevca. Rokopis je shel v tiskarno, sadjevec so druzhno popili. Jaro v Teleksu ni zamudil nikoli vech.
Na A kanalu so imeli kviz, in ko ga je vodil Borut Veselko, se je nanj prijavil tudi Jaro Leskovshek. Ni podatka, ki ga Jaro ne bi vedel o klasichni glasbi, saj je bila njegov zhivljenjski konjichek. Vendar je padel prav pri tej snovi.
Vprashali so ga o butasti zadevi, ki s klasichno glasbo in njenim poznavanjem nima
prav nobene zveze:
»Koliko otrok je zaplodil Beethoven?«
Jaro je vedel le, da jih je bilo veliko, nikakor pa ne, da jih je bilo znanih menda 22.
Vendar je prisolil sestavljavcem kviza elegantno klofuto v svojem stilu:
»Ja, to je pa zares zelo pomembno za klasichno glasbo.«
Nekaj let pozneje je na kvizu Lepo je biti milijonar osvojil 15 milijonov SIT!
LIPUSHCHEK Urosh
Ko je prishel Urosh Lipushchek za televizijskega dopisnika v New York, je peljal otroka na sprehod v Central park.
Nenadoma je pristopil velik chrnec, zgrabil otroka iz vozichka in se pognal v dir. Lipushchek je stekel za njim in tako rjovel, da se je chrnec prestrashil, odlozhil je otroka v travo in jo pobrisal, kar so ga noge nesle.
LORENZ Bernarda Glej: JEKLIN Bernarda
LUCU Aleksander
Ko je bil Aleksander Lucu - Luc she urednik Antene, je dal nekoch svojemu chlanku odlichen naslov: Luc vas gleda!
MAKSIMOVICH Branko
Srechala je na cesti neka gospa Branka Maksimovicha, takrat voditelja televizijskega
dnevnika. Prav lepo ga je pozdravila:
»O, dober dan, gospod Maks!«
»Oprostite, jaz sem Maksimovich,« ji je pojasnil Branko.
»Kaj res?« se je zachudila gospa. »Vidite, nikoli nisem utegnila prebrati vashega imena do konca, kajti kadar sem vas zagledala na televizijskem zaslonu, sem takoj preklopila na drug kanal.«
MAL, Vitan
Novinar Radia Slovenija in pisatelj Vitan Mal je bil pogojno obsojen zaradi izdelave pedofilske fotografije. Sam je zatrjeval, da ni kriv. Nekdo je ob tem zlobno pripomnil:
»Zdaj bo spremenil naslov svoje knjige Teci, teci, kuzha moj v Teci, teci, fantek moj!«
MIKELN Milosh
Urednishtvo Pavlihe si je druzhno izmislilo karikaturo. Odgovorni urednik Bogdan Novak je dal zamisel, naj sedi murenchek, igra na kitaro in poje tisto znano Kovachichevo »Delam, delam, delam kot zamorc ...« Okoli njega pa truma mravljic neumorno gara.
Tedaj je karikaturist Maks Toboljevich predlagal, da nekaj mravljic ne bi delalo, ampak bi usmerjale delo. Ja, se je strinjal Sajovic Bogo, te mravljice morajo biti rdeche. Marko Kochevar, ki je karikaturo risal, je dobil od Bineta Roglja she pripombo, da mora biti rdechih mravljic tochno toliko odstotkov, kolikor je odstotkov komunistov v Sloveniji.
Karikatura je izshla, ljudje so se krohotali.
»To je pa lushten vic,« je pripomnil glavni urednik Pavlihe Milosh Mikeln.
Chez shtirinajst dni je Mikeln pribentil v urednishtvo, chesh da ga ljudje sprashujejo,
ali ima tezhave zaradi tistih rdechih mravljic.
Shele tedaj je dojel pravo bistvo karikature. Bil je mochno uzhaljen, rekoch, da je tudi
on rdecha mravljica, vendar cele dneve gara!
Milosh Mikeln je v urednishtvu Pavlihe povedal tudi tole anekdoto.
Prishel je ponochi domov in opazil v hishi luch, v sobi vlomilca. Stekel je k sosedu, za
katerega je vedel, da ima doma lovsko pushko. Sosed mu je prinesel pushko in mu
rekel:
»Na, tu imash orozhje, pa ga primi, ker jaz zdajle nimam chasa, saj vidish, da imam goste.«
»Si predstavljate?« se je smejal Mikeln. »Recimo, da nas sovrazhnik napade, stechem k sosedu, on pa mi reche: tu imash pushko, pa se pojdi v hosto borit, ker jaz imam goste, pa nimam chasa.« No, vlomilec se je vseeno znashel za zapahi.
MISHICH Alenka
Matija Dermastia - Matic je zameril svojemu ochetu, da se je porochil z Alenko Mishich, urednico Dela, ki je bila mlajsha od njega. Ko sta oche in macheha imela manjsho nesrecho v Kachjih ridah pri Postojni, je Matic z veseljem objavil v Delu notichko:
»V Kachjih ridah pred Postojno sta imela prometno nesrecho Marjan Dermastia in njegova sopotnica A. M. Mercedes je bil lazhje poshkodovan.« Prihodnji dan se je blazheno rezhal nad machehino jezo.
Letos izshlo pri zalozhbi Ved, Ljubljana. (Op. ur.)
Milan Fridauer - Fredi
AFORIZMI
Bogati oplajajo kapital, revni zhenske.
Chlovek je edino hitro pokvarljivo blago z dolgim rokom trajanja.
Che pri nas delash, kar te veseli, prejemash placho, ob kateri se razjochesh.
Ni vsak, ki mu kljuje v jetrih, Prometej.
Ker je ubiral svoje poti, so ga spravili s poti.
Iz kamnov spotike tlakujejo slepe ulice.
Bomo denacionalizirali tudi neumnost?
V boju za samice ne zmagujejo plemeniti, temvech plemenski samci.
Je detomor, che opica ubije chloveka?
Nekoch so se nezazhelenih odkrizhali tako, da so jih krizhali.
Za tiste, ki garajo kot chrna zhivina, apartheid ne bo nikoli odpravljen.
Ker imam seneni nahod, se niti ne sekiram prevech, da mi ni z rozhicami postlano.
Kdor kvasi majhne neumnosti, bo zamesil veliko norost.
Otroci iz mod so zhe iz mode.
Cilj posvechuje ciljanje.
Che stanujesh v sodobni stolpnici, spoznash, da so se Babilonci v bistvu zelo dobro razumeli.
Izredne dogodke marsikdo izkoristi za izredne dohodke.
Dandanes starshi svoje otroke lazhje spravijo k pameti kakor h kruhu.
Vchasih so neporocheni pari zhiveli na koruzi, danes zhivijo na corn snacksu.
Do zob oborozheni lachnemu ne verjame.
Sovrashtvo so sposobni podpihovati tudi najbolj nadushni ljudje.
Veliki chlovek sam premaga gore, she vechji je, ki sam premaga gorje.
Poznam chloveka, o katerem vsi govorijo le v superrelativih.
Che ne bi bilo splava, bi bilo dosti vech naplavin zhivljenja.
Uchlovechenje je uspelo, pochlovechenje ne.
(24. 01. 2006)
Bogdan Novak
MISLI V TABLETAH
Izbrani aforizmi
Trikrat po enega na dan.
Pred uporabo se posvetujte s svojim
psihiatrom ali z dezhurnim psihologom.
Kadar machke ni doma, si mishi dobichek delijo.
Kadar se zachno pasji dnevi za vlado, ne visi jezik do tal samo psom.
Kadar se vzpnesh za klin vishje, se spomni, da lahko padesh za vech klinov navzdol.
Kaj dobimo, che politiku napihnemo mozhgane? Makovo zrno.
Kaj je bilo pred sholsko reformo? Vse v redu.
Kako naj zhivijo revni, imajo najvech chasa premishljevati bogati.
Kakor ti strici posteljejo, tako bosh lezhal.
Kalnost daje videz globochine.
Kar je res, je res: imamo, kar smo hoteli.
Katera jed vam je najbolj pri srcu, so ga vprashali. Mhm, denar, je odvrnil in si obliznil vseh deset prstov.
Kazalo bi uvesti prispevek za raziskave na luni. O kmetijstvu pa kdaj drugich. Kdo placha volilni golazh? Tisti, ki po volitvah dobi samo skorjo kruha. Kdor molchi, vechje plache ne dobi.
Kdor se zadnji smeje, se najslajshe smeje; kdor si prvi dividende deli, jih najvech dobi. Kdor se za shefom obracha, se vecha mu placha. Kenguru je poslanec z zhepom za sejna gradiva in akte.
Ker nekateri nashi sodrzhavljani zhivijo v plemishkem razkoshju, bomo kmalu morali obnoviti plemishke naslove.
Ker se sveti duh obichajno pojavlja v podobi goloba, se bojim, da vechine ne razsvetli, ampak jih ponechedi.
Kjer nich ni, she blagajnik ne more krasti.
Kjer se prepirata dva, odvetnik vikend zida.
Knjizhevnost je zhiv organizem. Vrhunska dela predstavljajo okostje tega telesa, vse drugo pa mishichevje in organe. Ne vem pa, zakaj kritiki pripade vedno le tista mishica, ki binglja med nogami.
Ko bo Vlado Kreslin prishel v nebesa, bo najprej vprashal Boga: »Gospoud, eshche mate tisto charno gitaro?«
Kolikor sluzhbenih avtomobilov, toliko vodilnih v podjetju.
Kolumb je odkril Ameriko, nashi poslanci pa demokracijo. Oboje se je za domorodce slabo konchalo.
Komaj nash generalni si zhulje pozdravi, se zhe spet v tujino odpravi.
Ko chesa ne zhelish, da drugi storijo tebi, to stori ti drugim, pa bosh naglo napredoval.
Ko se je nash zunanji minister poslavljal od papezha, mu je rekel: »Pa gospo soprogo pozdravite!«
Ko sem bil majhen, sem pri birmi od shkofa dobil klofuto. A mu jo lahko zdaj vrnem?
Ko so ga postavili za psa chuvaja v podjetju, je porepkal samo she direktorju.
Ko si nelikviden, se problemi nelikvidnosti sami likvidirajo.
Ko vas zachnejo boleti umetni zobe, je najbolje, da obishchete pogrebnika.
Kovnico denarja bodo baje zaprli. V njej bodo odprli zalozhbo.
Krokodil ne joche od zhalosti, ampak od smeha.
Kupish si Delo, pa ostanesh she vedno brezposeln.
Lachen konj ima najdaljshe zobe.
Lahko je brezposelnim, saj jim ni treba plachevati chlanarin in davkov.
Lahko je metati polena od zgoraj navzdol.
Lazhje je opravichiti polom kolektiva kot pa posameznika.
Le kako smo lahko na robu lakote, ko pa smo vendar vsega siti.
Lepo je, da TV neposredno prenasha skupshchinske seje. Za zdaj nimamo boljshe in cenejshe humoristichne nadaljevanke.
Le zakaj smo jih volili? Saj niso ne lepi ne pametni.
Ljubezen je pisana raketa, ki zachne ugashati, she preden jo opazimo.
Ljubezen je slepa. Pa vlada tudi!
Ljudje, ki dobivajo milijonske plache, sploh niso krivi za razvrednotenje denarja. Oni imajo le zasluge.
Ljudje smo kot gobe. Uzhitni in neuzhitni.
Lovec je rekel kraljici: Pa sem te ujel! Ona se mu je ocharljivo nasmehnila, da je pridobila malce chasa. Medtem je lovca povozil mimoidochi kmet.
Ivo Antich
EPIGRAMIZMI: ANTI(CH)KRONIKA
SLOVENIZMI
REZULTAT
JANUARSKI POZDRAV IZ RUSIJE
Pozdrav iz matjushke Rusije s sibirskim vetrom prek Prusije: vreme je doseglo plimo s shentflorjansko-rusko zimo.
SUSHEC (6. 3. 2006)
Zasnezheni je marec zime zadnji udarec: pokrije z bezhnim snegom luknjo pod mestnim bregom.
LEVO-DESNASUCHNOST
Biologija pouchna: molekule levosuchne, molekule desnosuchne -sleherna enako muchna.
TRENDI S FRENDI
Med najnovejshimi nacionalnimi trendi so sedaj najmlajshi neojenkijevski frendi.
Teorijski reformisti dosegajo zmeraj isti praktichni rezultat: chlovek chloveku - tat.
»KULTURA UBIJA«
Modna charovnija kot reshitev za Kuro: ker kultura ubija, ubijmo kulturo!
(MA)GOG
Kultura je le mit -trde pedagogi, ki so mitomanskih reform demagogi.
FIGOTRSHTVO (knjigotrshtvo s figo v zhepu)
Kakshno odkritje: knjiga je trzhno blago! (Tu, kjer trg le privid je in zmeraj bo to...)
TEZHAVE DRZHAVE
Umikanje drzhave vsiljuje kar drzhava. Bi rekla kmechka glava: »Posiljena narava.«
MRKASHTVO
Amerishka prostodushnost in balkansko prostashtvo skupaj dajeta zadushno shentflorjansko mrkashtvo.
OD MARKSIZMA DO MRKSIZMA
Nihche vech ne govori o jarogosposkem marksizmu, ker mrknil, tako se zdi, je v jarogosposkem mrksizmu.
MRK MINISTRA ZA RAZVOJ (21. 3. 2006)
Novica paradna, chestitka pomladna: she minister za razkroj michno mrknil je v »pokoj«.
OBCHINE ZNOTRAJ OBCHINE
Geslo izbrancev, Liliputancev:
»Chim manjshe in drobno, tem slajshe, predsobno!«
AS ZA VAS
(megalomanski shportni eno-dnevnik)
Po chem ostal bo v spominu ta vashki AS? Da brzh zapustil je vas in potonil v chas.
URE POLNOCHNE KULTURE
»Dezhela zhivih mrlichev« -oznaka prav fino pritiche glede na polnochne predstave ljubljanske kino zmeshnjave...
SEKAT ROKE, KI SKRUNIJO OTROKE!
Ko dolgchas prestopi vse meje, kaj sploh she lahko ogreje televizijsko obchinstvo? Besedno kazensko zverinstvo?
TRANZICIZMI
ENA KOST ZA VZHOD (N. Sarkozy, jan. 2006)
Francoski minister razkrije shest »gonilnih sil Unije«: vse so najvechje, zahodne -in poljski namechek za vzhodne.
VECHNO PREHODNO SPOZNANJE
Spoznanje kot konchno dejanje vse tranzicijske kampanje: ekonomija - kramarija, kultura - avtotortura.
SPREMEMBE ZAPLEMBE
»Mulce« so v kolonializmu stran od drzhavnosti drzhali, v neokolonializmu so jim drzhav(ic)e dali.
COLD COLT
Postsocializem, neokapitalizem je ruska ruleta, s hladnim coltom spocheta.
DRZHAVA KOT (ODVECHNI) CILJ
Komaj so prishli do drzhave, zhe modrovalci iz staje spet tezo njene odprave razvijajo - in razprodaje.
KRI(ZA) ZA KRI(ZO)
Jugoslavija kot prednica je bila permanentna kriza. Bo vsaka mala naslednica tudi njena krizna repriza?
SINOVI SOCIALIZMA (bar TRIO)
Sinovi socializma, navelichani fevdalizma, so se vrnili k svojim dedom na pota kapitalizma.
GLUHA LOZA
V gluhi hosti le kam priti, che mozhnosti vse so - v riti?
GLOBALIZMI
GEA
Mar Gea vojno potrebuje, da primeren tonus vzdrzhuje in se z njeno umazanijo ves chas krvavo ochishchuje?
HISTORIOGRAFIJA
Historiografija je histeroskopija kot kriminologija ali koprofilija?
SPRETNO SPLETNO KOLO
Lahkih nog, spletenih rok v vechnem kolu naokrog -lazhi z resnicami, cipe z devicami.
OBJEKT(IV)NO INFORMIRANJE
S polja informacije volja dominacije: informirati -impregnirati.
DAS VOLK
Personalna socializacija je nacionalna impreg-nacija: s psihichno kontaminacijo »volk« gradi fizichno nacijo.
(INDIG)NACIJA
Vsaka nacija do druge nacije: indignacija do indignacije.
SOCKAPITALIZEM (ali neokonfucijanstvo)
Uspeshni kitajski socializem je dokaz, da je komunizem pravzaprav drzhavni kapitalizem kot azijski paternalizem.
KITAJSKA UGANKA (obisk v ZDA, april 2006)
Tudi »trdobuchni« Bush si je zlahka zapomnil priimek tega (ne)znanca. »Who is Hu?« je vprashal, ko se je zachela njuna amerishko-kitajska »romanca«.
BALKANIZMI
HISTEROHISTORICHNI VAGINIZEM (Christian Schwarz-Schilling, jan. 2006)
»Zadnje« dejanje bosanske drame naj razreshuje nemshki sinolog? Glede na porodne muke dame bi bil ustreznejshi ginekolog.
NEANGLOSASHKA HEPTARHIJA (iz shestih republik sedem drzhav?)
Iz jugoheksarhije do jugoheptarhije se jug tezhe prebije kakor do anarhije.
JUG(A) ALI JETNISHKIVRCH (jug - angl. vrch, jecha)
Vrch juga, usoda kot »vechna« posoda, pred vsakim razbitjem le trenutna moda.
USODNO UVODNO
Kosovo - nova drzhava? Jasno kot na dlani je: le stara predpriprava do Velike Albanije...
KOSOVIZACIJA ISTRE?
Ko se bodo Slovenci in Hrvati dokonchno zaradi Istre sprli, bodo »Istrani« z lashkimi brati vprashanje »avtonomije« odprli?
SAMOSVOJ(SK)OST
Ko se Balkanec najbolj trudi, da bi bil chisto samosvoj, se najbolj zapleta tudi v povsem tuj pajchevinast ovoj.
TIPOLOGIJA
Zanikovanje z Balkanom vsake tipoloshke zveze je tako rekoch le simptom tipichno balkanske jeze.
(I)LIRSKI VAMPIRJI
Narodi mali, drakulski vazali: slovansko lirski, balkansko vampirski.
(jan. - maj 2006)
Ivo Antich
POPARE
(Posthistorichne parabole)
OB ZAPRTI SMRTI
(530 let od Drakulove smrti: 1476-2006)
Ob Drakulovi obletnici v »hotelski« haashki jetnishnici nacionalkomunista, rablja odreshi nenadna smrtna sablja.
Eden iz vrste jugovzhodnih (pred)tranzicijskih »malih zmajev«, ochetovsko-tiranskih znachajev, velikim vzhodnim Zmajem sorodnih.
Pred uresnichenjem kosovskih sanj mu je ugasnil zhivljenjski dan. Iz Pozharevca je bil doma, v pozhar je spremenil vse Juge tla.
Po prednikih iz Lijeve Rijeke chrnogorske in levicharske. Krpal je kose srbske prevleke, vzdrzhujoch trike desnicharske.
Zapustil je zapora sobo in onemogochil obsodbo. Po svojem imenu za svobodo je bil pojem - in tudi za zlobo.
Vozhd (despot, hozjain, hospodar) po legendi vsakih petsto let pride na obisk v svoj domachi svet kot spet vstali krvosesni vladar...
PREMIKI
Cheprav se ga dotika zahodni veter,
se Balkanec z Balkana
ali Balkan iz Balkanca
ne premika niti za milimeter.
NAZAJ V KATERI RAJ? (Vzajemni sklad Publikum Balkan)
Komaj iz brezpotij Balkana se je nekako posrechil beg, zhe se ta poshastna mehana ponuja kot gospodarski lek.
Morda sta res le dve mozhnosti neoliberalne prozhnosti za prenovljeno skupno skladnost in tajko-bu(r)shevsko paradnost: nazaj v amerobalkanski raj, nazaj v amerobutalski raj.
EKONOMSKI (NAD)REALIZEM
Dober ekonomist naj bi bil realist: amerishke ideje tlachiti med pigmeje v mishjih luknjah in strganih suknjah?
Amerikancem gre za svetovno zavzetje, Liliputancem pa za osnovno prezhivetje...
NALOGA ZA SINOLOGA (Christian Schwarz-Schilling)
Bosanska sloga -kvadratura kroga. Tezhka naloga za sinologa in balkansko mlako: z izkushnjo cvetnih chrk dvigniti nekako ta etnokulturni trk iz obupnosti do znosne skupnosti. Potrpljenje iz hieroglifske pisave za trpljenje tro-gloditske (tro-glodalske) glave.
WESTEAST AL-ARAF
Padel je zid (berlinski) med izvoljenimi in zavrzhenimi, ostal pa je skrit zid (praspominski) kot nevidna nit skoz Evropo Srednjo, stojech she vedno
med tostransko fragmentacijo in onstransko integracijo: Vzhodu drobitev, Zahodu druzhitev v globalno Supernacijo...
KONFLIKT CIVILIZACIJ
Z vidika muslimanstva je bistvo krshchanstva v ostankih poganstva in dodatkih pijanstva.
Z vidika krshchanstva je bistvo muslimanstva primitivizem povzetka iz krshchanskega zachetka.
LINHART
(Ob 250-letnici rojstva: 1756-2006)
Istega leta kot Mozart rojen, le malce dlje od njega je zhivel; s prostozidarstvom tudi »zastrupljen«, je za plodove uma gorel.
Na travniku, polnem kranjskih krav, je nemshko opeval »Blumen in Love«, vendar je ochitno kmalu spoznal, da bi brez Micke v zraku ostal.
Pa je zapustil nemshki Parnas in gledal, kaj se dogaja pri nas.
Ivo Antich
MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (VI)
DRUZHINA NOVAK (Druzhinske zgodbe; TVS 1 - 2. 2. 2005). Shtirje iz rodu Novak, vsi skupaj so dali 500 knjig. V okviru mozhnosti soliden pogovor z voditeljico Alenko Zor, zdi se le, da je bil morda nekoliko prevech osredotochen na patriarha Vilka Novaka, znamenitega etnologa in slavista; ob njem bi bilo zanimivo malo bolj predstaviti stran njegove zhene, Primorke iz Trsta. Novake v glavnem istovetijo s Prekmurjem, ker patriarh pach izvira od tam, toda shirsha specifichna pomenljivost se zdi ravno to, da povezujejo »obe morji« slovenske identitete - zahodno in vzhodno, Jadransko in Panonsko.
DNEVNIK NEKEGA NARODA (Filozof na oblasti, TVS 1 - 8. 2. 2005). Pod »platonovskim« naslovom sedmega dela dokumentarne serije se skriva Kardelj, slovenski revolucionar in vodilni ideolog (»filozof«?) jugosocializma. Konec 60. in zachetek 70. let XX. st. je bil razvojni vrh (dvig standarda, vodilna vloga v neuvrshchenosti, nobelova Andrichu, oskar Vukotichu itd.) socialistichne Jugoslavije s sochasnimi vse razvidnejshimi znamenji politekonomske dekadence (tj. razpadanja - gledano danes). Tri centralne figure te federacije so bili Tito, Rankovich, Kardelj (»SHS«), med njimi pa je prishlo, kot je znano danes, tudi do osebnega trka (TRK nakazujejo celo njihove zachetnice). YU se je v osnovi zlomila po prastari »ilirski« ali Teodozijevi lochnici Z - V. (Iliri - Trachani? Kolikor se imajo Albanci za Ilire, bi tudi oni sodili na »ilirsko stran«, cheprav so zemljepisno »onstran Drine«.) Po spominih Svetozarja Vukmanovicha Tempa je Tito nekaj mesecev pred smrtjo v pogovoru z njim rekel: »Jugoslavije ni vech, partije ni vech...« Kardelj naj bi nachrtoval »reshitev« v obliki nekakshne konfederacije, prehitela ga je smrt. Tudi po mnenju nekaterih drugih je imela YU eno samo mozhnost za prezhivetje: (specifichno, ohlapno?) konfederacijo - te besede pa ravno v Srbiji niso smeli niti slishati, kaj shele, da bi se resneje pogovarjali o njej; v glavnem so jo razumeli kot prozorno zahrbten nachrt »malih ostalih«, ki naj bi »izigrali« najvechji, vodilni narod zveze.
BORGES (Knjiga mene briga;, TVS 1 - 10. 2. 2005). Ob novi izdaji Ficciones (poskusi tega naslova v slovenshchini kot najbolj primerno kazhejo tujko: Fikcije, podobno kot pri Baudelairovih Korespondencah). Voditelj Drazhen Dragojevich z dvema sogovornikoma: filozof Dean Komel in novinar Igor Bratozh. Marsikaj tehtnega,
cheprav je pogovor ostajal v glavnem dokaj tog in hermetichen; morda voditeljeva vprashanja niso bila ustrezno izostrena, sogovornika pa se nista natanchneje odzivala. Voditeljevo izhodishche je bila ugotovitev, da je Borges pri svojem pisanju uporabljal po knjigah nabrano kulturno izrochilo in dela drugih pisateljev; ko je oslepel, so mu prebirali sodelavci. Voditelj je precej vztrajno, vendar zaman ponujal tudi misel, da se v Borgesovem nihilizmu morda skriva usodnost kot »nekaj vech«. Morda kazhe take pogovore bolj pozhiviti z vmesnimi vprashanji »na terenu«: navadnim bralcem, knjizhnicharjem... V tem smislu je bil z ozadjem NUKa ustrezen citat Andreja Blatnika po Danilu Kishu: da namrech po Borgesu v svetovni literaturi ni nich vech tako, kot je bilo. (Borges - Beckett - Gomringer: kljuchna trojica za prozo, dramatiko in poezijo v svetovni literaturi XX. stoletja; vsi trije: »heglovski« konec umetnosti, razsulo subjekta, zgodbe, dramske zgradbe, verza, same rushevine, ostanki in odpadki, smetishcha podatkov, brodolomske naplavine in minimalizem... To je zadnji zid, popolnoma avtentichen, vendar dalje ni mogoche; mozhno je le postopno »vrachanje«, seveda ne brez zavesti o prehojeni poti. Borges je svojo »obnovo literature« izvajal s skrajno zgoshchenim, tako rekoch leksikonskim stilom.)
SRCE V BREZNU (U cuore nelpozzo - Srce v vodnjaku, Italija, 2005; TVS 15. in 16. 2. 2005). Rezhija Alberto Negrin; glasba Ennia Morriconeja je obrtno korektna, zhalobno enolichna, mestoma osladna. (»Problem« izvirnega naslova: pozzo namesto fojbe, brezno namesto vodnjaka - v vodnjaku ni vech voda, ampak kri?) Letoshnji Preshernov dan ni sovpadal le s pustom in koncem kitajskega leta, ampak tudi z italijansko-avstrijsko protislovensko ofenzivo: sochasno karnevalsko praznovanje italijanskega dneva spominov na fojbe v Trstu s premiero filmske agitke Srce v breznu, na Dunaju pa z visoke drzhavne inshtance zanikanje slovenske pravice do pravnega nasledstva po Jugoslaviji glede uresnichevanja zashchite zdesetkane, po vsakem shtetju razpolovljene slovenske manjshine v Avstriji. Che ni nich nakljuchno, je vse simbolichno pomenljivo, in to brez iluzij tako glede novodobne panevropske »ljubezni« kot glede (pretirane?) slovenske nezaupljivosti in prastrahov pred sosedi (ki niso vech »vragi«?). Slovenija kot mikrodrzhava, z vidikov tradicionalne evropske drzhavotvornosti pravzaprav zakoten odcepek neke fantomske drzhave, v italijansko-avstrijskem geohistorichnem in politekonomskem precepu (s hrvashkim »namechkom«), z bremenom jugokomunistichne dedishchine na plechih, tudi notranje travmatichno razdvojena skoraj do avtoblokade, je prevech vabljivo izpostavljen plen, da bi se bilo mogoche sosedom odrechi vsaj preliminarnemu »pripravljanju terena« za razlichne poravnave lastnih notranjih in zunanjih, protislovenskih rachunov. Ko v Italiji znani politiki in javni delavci pishejo ali govorijo, da je bil vzhodni Jadran zmeraj italijanski in bo tak spet ter da so »slavi« v fojbah (kot »infoibatori«, cheprav so zachetniki tovrstnega chishchenja fashisti po prvi svetovni vojni) pokonchali celo »vech milijonov« Italijanov, neofashist v ovchjem kozhuhu pa v Istro poshlje
usteklenicheno sporochilo »Vrnili se bomo«, v takem chasu je mogoche prichakovati karkoli, med drugim pach tudi propagandni filmski »nacrealizem«. Mediteranske teatralichne igrice na ozadju resnih dolgorochnejshih namenov... Prvi del Srca v breznu she v dolocheni meri daje vtis obrtnishko solidno narejenega tv filma, v drugem delu pa se povsem razgali kot prozoren populistichni konstrukt, tempiran predvsem »na chustva«, zaradi razvlechenosti in »stripskega« primitivizma (in ne zaradi kakrshnekoli politichne ali et/n/ichne prizadetosti) gledljiv le s posebnim potrpljenjem. V prvem delu je na ozadju »istrske apokalipse« 1945 ter bega Italijanov proti Trstu in Gorici (edina v filmu omenjena toponima) v ospredju moralno nesprejemljiva ljubezen med Italijanko in Slovanom, v drugem pa - za »dobrososedsko ravnotezhje« - patriarhalno sprejemljiva ljubezen med Italijanom in Slovanko. Zakaj so ob tem filmu prizadeti zlasti Slovenci, niti ni povsem jasno, saj film »slovenskost« partizanskih likvidatorjev nakazuje le z italijansko izgovorjenim imenom glavnega ubijalca (Bostjan), drugache pa Italijani v filmu govorijo le o plemensko nedefiniranih »Slavih« (le v drugem delu se junakinja Anja izjasni kot »Jugoslava«), tako rekoch nekakshnih »Indijancih«, ki verujejo v vrachanje dush mrtvih, zato ob njih pushchajo pse za strazho (pred temi vampirskimi dushami); partizanski poveljnik Novak (igra ga Dragan Bjelogrlich), zagrizen »antiitalijan«, ukazuje tudi svojim vojakom v knjizhni italijashchini, nekajkrat je v ozadju slishati kakshen »srbohrvashki« vzklik, eden od »titinov« pa ima znachilno srbsko ime Drashko, seveda prav tako v »brezshumnishki« obliki. Ker je Novak eden najbolj pogostih priimkov na Hrvashkem (prim. istrska toponima Novaki Motovunski, Novaki Pazinski itd.), ta »SHS« kompletizacija asociira tudi rapalsko mejo. Gre predvsem za shirokopotezno prerachunano klofuto (vzhodnojadranskemu) slovanstvu nasploh, in to v she svezhem mnozhichnomedijskem asociativnem kontekstu nedavnih balkanskih vojn s posilstvi in etnichnimi chishchenji (Evropa, glej, taki so, to sprejemash v svoj krog), kakor tudi v pripravljanju ustreznega »ozrachja« za 60-letnico konca druge svetovne vojne. Metanje blata na drugega pach do dolochene mere avtomatichno zmanjshuje blato na lastnem obrazu, se pravi, da gre za propagandno umivanje lastne chrnine, tj. fashistichne dedishchine, ki se tako relativizira. (Te poganske zverine z zloslutnimi rdechimi zvezdami smo skushali kultivirati, nismo jih okupirali, osvobajali smo jih.) Ni nakljuchno italijanski katolishki duhovnik ena glavnih figur v filmu. Koliko Italijanov ve, da so bili slovenski in hrvashki katolishki duhovniki fashizmu poseben trn v peti? »Chedermachevsko« stisko teh ljudi, ki so bili hkrati »vojshchaki Vatikana« in pripadniki na smrt obsojene etnije, ki se je pri osvobajanju zatekala tudi v komunizem, si je komaj mogoche predstavljati. Pri vsem tem je treba priznati dolocheno relevantnost tudi tujim pogledom nase, s samopodobo Slovencev kot nedolzhnih ovchic je ochitno konec, neizogibno je spregledati brezno tudi v lastnem srcu in se soochiti z dejstvom, ne glede na njegovo vshechnost, da nobenega poglavitnega problema slovenske identitete ni mogoche razumeti zunaj (juzhno)slovanskega konteksta. Ni povsem brez pomena, da je bil film posnet v
Srbogori, cheprav se dogaja v Istri; morda gre tudi za srbogorski mashchevalni »nizki udarec« alpskim ex-bratom (prim. dolgi niz srbogorskih imen v odjavni shpici; fashisti so 13. 7. 1920 v Trstu v stavbi Narodnega doma pozhgali tudi hotel Balkan). Kakorkoli, Slovenija Italijanom ne more predpisovati, kakshne filme naj snemajo; tudi najbolj neobveshchenemu Evropejcu pa je lahko jasno, da italijanstvo nima kaj iskati na drugi strani Jadrana od Soche navzdol; zhe chisto geografsko je tam ochiten manjshinski tujek brez naravnega etnichnega zaledja, zato se je ob dramatichno prelomnem razkritju brezperspektivnosti tudi tako mnozhichno pobralo - razen, seveda, che se nekoch v prihodnosti ne namerava neoimperialno »zdruzhiti z Romunijo«. Vsekakor se v novem - petelinovem - kitajskem letu obetajo she zhivahni istrski »petelinji boji«. »Pripravljalni« pogovor voditeljice in treh filmskih kritikov v ljubljanskem studiu pa je v glavnem razkril le slovensko gmotno nemoch pred dejstvom filma, ki si ga je italijanska drzhava pach lahko privoshchila.
ROK BENKOVICH (20. 2. 2005). Slovenija je v dveh dneh naredila dva »skoka med velikane«. 19-letni Kamnichan samozavestnega obraza na portretih (mediji so izbrskali, da ima za domachega ljubljenchka pitona Zorana), dotlej znan v glavnem ljubiteljem zimskih shportov, je postal kot svetovni prvak v smucharskih skokih »chez noch« narodni junak, cheprav seveda taki uspehi ne pridejo kar tako. »Drugi skok« je bronasta kolajna slovenske ekipe na istem svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu. Seveda gre za sposhtovanja vreden dosezhek tako posameznih tekmovalcev kot strokovne ekipe za njimi, vrh tega pa tudi za »oblizh« na slovensko prizadetost zaradi manjshe uspeshnosti domachih smucharjev v zadnjih letih. Temu so skoraj v »bratski posmeh« kolajne Janice Kostelich, ki je tako rekoch ekscesni primer za vprashanje o razmerju med dokazi neke osebne volje do mochi na eni in nacionalno prepoznavnostjo z indentiteto na drugi strani. Identiteta namrech vkljuchuje dolocheno identifikacijo, samoprepoznavanje, potemtakem bi moralo biti »nekaj Janice« v vsakem Hrvatu, tudi tistem, ki ne zmore niti stati na smucheh; podobno bi moralo biti v vsakem Slovencu »nekaj Benkovicha«. Vsekakor so slovenski smucharji in skakalci vsaj v skladu z alpskim kontekstom; cheprav je na Balkanu »vse mogoche«, vendarle ni dosti verjetno, da bi se Kostelichevi pridruzhil npr. kakshen skakalec iz Benkovca v Dalmaciji.
BUSH - PUTIN (24. 2. 2005). Srechanje Busha in Putina v Bratislavi. Pred leti je Bush ob srechanju pozdravil Drnovshka kot predstavnika »Slovakije«, ko pa je bil Mesich na obisku v Moskvi, ga je Putin nagovoril kot predsednika Slovashke (verjetno mu je Mesich zvenelo podobno kot Mechiar); tako je pach pri velikih: ob mnozhici podatkov in skrbi, ki jih imajo v glavah, so jim mali neredko »enakopravni« kot bolj ali manj nadlezhne igrachke. Menda je bilo ob tokratnem srechanju v Bratislavi v svetovnih masmedijih toliko zamenjav Slovenija-Slovashka, da pravzaprav le specialisti vedo, v kateri od teh dveh drzhav je bil zares ta dogodek. Tokrat je Slovashka pobrala
mitropo-slovansko smetano in pustila Slovenijo v ozadju... Kako je s temi slovanskimi vmesnimi (med Prusi in Rusi) identitetami? Slovaki so se »znotraj Chehov« utemeljili na doslednejshi zvestobi katolishtvu v nasprotju s cheshko tradicijo husitske hereze in protetantizma (po nekaterih podatkih naj bi bila Cheshka she danes »najbolj ateistichna« evropska drzhava) ter na drugem vechstoletnem okupatorju (Slovaki pod Madzhari, Chehi pod Nemci; tudi v primeru Slovenci - Hrvati je pomemben okupatorski »prispevek« k identiteti, prvi tisoch let pod Nemci, drugi pod Madzhari; Boshnjaki imajo v svojo identiteto vpisane Turke). Zlasti dolgotrajnejshe okupacije namrech v okupirancih povzrochajo simptome vechje ali manjshe »identifikacije z agresorjem« ali neizbezhne »adaptacije mishljenja« z vsiljeno (uvozheno, prevladujocho) kulturo; za tolazhbo si potem prirejajo nekakshna opravichila v smislu nenasilnega razsvetljevanja (»irski« misijonarji pri Slovencih, bogomilski »uvoz« islama pri Boshnjakih, »pacta conventa« pri Hrvatih ipd.).
BOLNI PAPEZH (Dnevnik, 26. 2. 2005). »Kaj so mi storili.« je najprej vprashal sveti oche. Potem pa je zapisal: »She vedno sem Totus tuus (ves tvoj).« - citiran odlomek iz porochila na prvi strani Dnevnika o operaciji papezha JP II. »Totus tuus« je geslo, ki si ga je papezh izbral za vodilo na zachetku svojega pontifikata, nanasha pa se na Devico Marijo. Z vidika logike: papezh je »ves Marijin« in hkrati ves v sluzhbi Boga kot Svete Trojice, znotraj katere za Marijo ni prostora (razmeroma pozna ureditev njenega statusa: 150- in 55-letnica dogme o njenem brezmadezhnem spochetju in nebeshkem vstajenju; prva 1854, druga 1950; mochno zabelezheno v zahodnih katolishkih masmedijih, npr. »Inmaculada - 150 anos de la proclamación del dogma« v shpanski reviji Alfa y Omega, dec. 2004). Recidiv (pra)slovanske materolatrije pri JP II? Morda »popravek« postopnega izrivanja zhenske identitete iz Sv. Trojice (duh je v hebrejshchini zhenskega spola: ruafr, v grshchini je srednjega: pneuma, v latinshchini moshkega: spiritus).
JOZHE PIRJEVEC {Delo, Sobotna priloga, 26. 2. 2005). Dr. Jozhe Pirjevec, italijansko-slovenski zgodovinar in scenarist dokuserije Dnevnik nekega naroda, v dnevnishkem zapisu odgovarja na ochitke, da v tej seriji ni uporabil oznake »revolucija« za dogajanje med drugo svet. vojno: res ni bilo revolucije, bil je le prevzem oblasti. Se pravi: revolucije ni bilo, bil pa je (revolucionarni) prevzem oblasti. Tovrstna »nominalistichna« pomenljivost pojmov seveda ni nich novega: pod drugachno besedo naj bi bila tudi stvar nekoliko drugachna. Za nekatere tudi javna prisega na nemshki mech ni bila kolaboracija. Besede so raztegljive, dejanja pach ne. Neznosna tezha dejstev naj bi bila njihova (ne)znosnejsha lahkotnost? V chasu, ko so v ospredju poudarki na interesih nacije, beseda »revolucija« menda zveni nekam neustrezno, zato naj bi jo bolje zaobiti. (Morda nekoch niti »oktobrska revolucija« ne bo vech revolucija, ampak bo kot »prava revolucija« obveljala predhodna februarska, oktobrska
bo le njen skrajnostni ali nepotrebni »podaljshek« ali uzurpacija oblasti v dolochenih razmerah.) Sicer pa se je glede vprashanja, ali je revolucija bila ali ni bila, nadvse nazorno mogoche pouchiti v samem sredishchu slovenske prestolnice, na »Trgu revolucije«, kjer stoji nikakor ne malo opazen spomenik, ki ima v trpezhnih chrkah izrecno napisano, chemu je namenjen.
O CENZURI (Peti element TVS 1 - 27. 2. 2005). Pogovorna oddaja, namenjena »kvintesenchnim« zadevam, tokrat z naslednjim motom: »Zdi se, da je sprememba druzhbenega sistema v devetdesetih odpravila cenzuro v umetnosti. Gre res za ukinitev cenzure kot take ali se je ta zgolj razprshila in prevzela nove pojavne oblike?« (cit. Delo - Vikend). Voditelj Drazhen Dragojevich v pogovoru z dvema filozofoma (Bojana Kunst, Lev Kreft) in dvema knjizhevnikoma (Dushan Jovanovich, Matjazh Kocbek); problem nachet z razlichnih vidikov, tudi v smislu avtocenzure; v povzetku se zdi, da v postsocializmu in globalizaciji velja ugotovitev o razprshenosti in avtonomiji sektorjev v kulturi ter da je v socializmu cenzuri vechinoma sledilo bolj neposredno kazensko ukrepanje. - Tudi tokrat kakor sploh nikoli, kadar je govor o cenzuri, ni zastavljeno vprashanje o najbolj sploshni, v vseh chasih in v vseh druzhbenih sistemih veljavni cenzuri - o »kvalitativnem cedilu«. Morda to sicer formalno ni chisto prava cenzura, je pa najbolj mnozhichna, samoumevna, neizogibna, perfidna, prirochno manipulativna, dvoumno izmuzljiva in za avtorje najbolj obchutna, pogosto usodna. Vsega, kar je ponujeno razlichnim odgovornim (direktorskim, urednishkim, producentskim) inshtancam v soochenje z javnostjo, pach zhe chisto fizichno ni mogoche realizirati; »kvalitatitvno cedilo« pa se najbolje izkazhe, kadar je kakshno umetnishko delo zavrnjeno kot vrednostno nezadostno, ko pa morda chez chas (tudi po smrti avtorja) le kje pogleda na dan, dobi najvishje nagrade in je lahko razglasheno celo za narodotvorni spomenik. Zastavlja se tudi vprashanje, v kakshno zvrst cenzure sodijo shtevilne likvidacije novinarjev v postsocialistichni tranzicijski osvobojenosti (primer Petek v Sloveniji, umori v Rusiji, obglavljeni ukrajinski novinar Georgi Gongadze, ki je ostro kritiziral oblast pod predsednikom Kuchmo itd.).
DOMOVINA PETRA KLEPCA (Slovenija, 2004; TVS 1 - 1. 3. 2005). Rezhija Marjana Frankovicha, umirjeno, zanesljivo. Etnoloshko dragoceno opozorilo na pretezhno pozabljen predel Slovenije. Pokrajina ob gornji Kolpi. Na jugu kochevske obchine nekdanja krajevna skupnost Kostel. To je Kostelsko, a to ime se v tem dokumentarcu ne pojavi, ker Kostelsko v ozhjem smislu ne obsega Klepcheve Osilnice. V shirshem smislu pa Kostelsko na zahodu sega do chrte Chabar - Osilnica, to sta kraja, ki se povezujeta z imenom Petra Klepca, dejansko in simbolichno pa tudi z reko slovenske prestolnice, se pravi z Ljubljanico, sedmeroimensko reko, ki izvira pri Prezidu, hrvashkem »zobu«, segajochem v slovenske notranjske hribe okoli Babnega polja. Vsekakor gre za mejno pokrajino, pravo zaseko v dinarskem krasu, to je meja
med Slovenijo in Hrvashko, prej med Avstrijo in Ogrsko, po nekaterih je to tudi meja med »pravo Evropo« in Balkanskim polotokom. Klepec pa naj bi bil po slovenski ljudski pripovedi »doma v Chabru«, ki je danes na hrvashki, ali v Osilnici, ki je na slovenski strani Kolpe.
DEDISHCHINA FASHIZMA (Fascist Legacy, 1. in 2. del; VB 1989; TVS 2 - 2. 3. 2005). Programska »nasprotna utezh« Srcu v breznu. Zaradi zadrzhevanja v arhivu zhe skorajda zaprashena angleshka (BBC, rezhija Kim Kirby) dokumentarna »poslastica«; izvrstna predstavitev »imperatorskega« delovanja italijanskega fashizma. V tej zgodovinski grozljivki se v Mussolinijevi senci (sam Mussolini se je sonchil v »nevidni« senci monarhije in Cerkve) izoblikujejo trije »glavni junaki«, izvajalci njegovih »teoretichnih« navodil, generali Badoglio, Graziani, Roatta, vsi trije z zajetnimi dosjeji vojnih zlochincev, ki se povsem razvidno uvrshchajo med najhujshe morilce v zgodovini chloveshtva, a jih zahodni zavezniki niso nikoli postavili pred sodishche. Italija je bila pach nagrajena za svoj obrat sredi vojne in ker je bila Zahodu potrebna zaradi osrednje protikomunistichne varovalne vloge njenega »shkornja« v Sredozemlju. Zato je bila njena fashistichna dedishchina z neshtetimi kolonizatorskimi »hekatombami« pometena pod preprogo; seveda toliko lazhe, ker so se tudi Anglezhi na blizhnjih afrishkih lokacijah »ustrezno izkazali«, npr. v Sudanu konec XIX. stoletja., ko so pod generalom Kitchenerjem z mnozhichnim koshenjem upornishkih domorodcev preizkushali novo orozhje... Kljub vsakrshnim interesnim prizadevanjem vseh zlochinskih sledov ni mogoche zabrisati, nekaj spomina in nekaj dejstev zmeraj ostaja; tako npr. ni pozabljeno, da je bil tudi italijanski fashizem, izvirajoch iz Rima kot svetovnega katolishkega sredishcha, ideoloshko rasistichno utemeljen; po njem naj bi na obmochjih, ki naj bi jih osvojil od Balkana do Afrike, prebivali pripadniki manjvrednih, civilizacijsko-kulturno neustvarjalnih, nezanesljivih ras in etnosov, s katerimi je treba po vzoru antichne rimljanske prakse, uchinkovite npr. zlasti pod Cezarjem, postopati kot z barbarskim mrchesom. Ta obmochja se v glavnem ujemajo s staro, iz krizharskih bojev proti heretikom izvirajocho papeshko zemljepisno oznako »ex partibus infidelium«. Seveda so imeli nemshki rasistichni »specialisti« Italijane le zachasno za »enakovredne« zaveznike, saj so za dolocheno prihodnost predvideli temeljito rasno chishchenje tudi v Italiji. Italijani so pach po svoji prevladujochi antropoloshki podobi dalech »juzhno« od arijskih idealov, pravzaprav so bolj ali manj podobni semitom, Indijcem, tako da se tudi besedna blizhina med Rimom (nem. Rom) in Romom, romanstvom in romstvom ne zdi povsem brezpredmetna.
MALTESHKI SOKOL (TieMaltese Falcon, ZDA, 1941; TVS 1 - 5. 3. 2005). Prvenec Johna Hustona (rezhija in scenarij), klasichni film noir po klasichnem »krimiju« Dashiella Hammetta (1930). Glavni par Humphrey Bogart in Mary Astor. Nekateri dvomijo, da bi bil film tako slaven pod lastnim delovnim naslovom (The Gent from Frisco) in ne pod naslovom romana.
VISOKA SIERRA {High Sierra, ZDA, 1941; TVS 1 - 12. 3. 2005). Scenarij je skupaj z avtorjem istonaslovnega »hard-boiled« romana W. R. Burnettom napisal John Huston, rezhiral pa po malem legendarni Raoul Walsh. Gre za vrsto filmov, ki so v shtiridesetih letih ustolichili Humphreya Bogarta kot igralsko odkritje, do danes edinstven fenomen zvezdnika kot »antizvezdnika«, uteleshen »renchechi pes« ali »chloveshka podgana«, svojevrstno sharmantna ikona t. i. chrnega filma {film noir). Sierra je kombinacija gangsterskega filma, chrnega filma in vesterna z ostrimi, pomensko nabitimi dialogi, z dogajanjem v depresivni planinski divjini na meji med Kalifornijo in Nevado {sijajno posnet policijski pregon), tu je najvishji vrh ZDA - Mount Whitney; v te hribe se zateche Bogart kot pobegli ropar, pogojno izpushchen iz zapora; znajde se v brezizhodnem polozhaju - neuglashenost v ljubezni, obup in avtodestrukcija, samomorilski nachrt za zadnji rop, smrt pod policijskimi streli. Roman in film sta po naslovu, temi in gl. igralcu blizu Hustonove absolutne klasike Zaklad Sierra Madre, 1948 posnete po istonasl. romanu {nem. izvirnik 1927) B. Travna, nemshko-amerishko-mehishkega »trijezichnega« pisatelja {s »slovenskim« priimkom), enega od »obskurnih« velikanov literature XX. st.
SPET DOMA {TVS 1 - 13. 3. 2005). Ceca - poseben zalogaj, ostra balkanska zachimba v poudarjeno slovenski »domachijski« oddaji. Njeno pravo ime niti ni omenjeno, predstavlja se le v svoji vlogi pevke {mozhna asociacija: Juga »spet doma«?). Profesionalno odpoje dobro aranzhirano skladbo s prizvoki balkanskega melosa. Vsekakor gre za zhensko s pomembnim »ozadjem«: vdova zloglasnega Arkana, »slovensko-chrnogorskega Velikosrba«. V chasopisnih intervjujih ga ne more prehvaliti: bil je zlat mozh in oche {devetih otrok, s Ceco dva; vsekakor je kot nacionalist poskrbel za nacijo tudi z vidika reprodukcije; bil je na spisku, ki ga je haashko sodishche sestavilo za vojne zlochince s podrochja ex-YU; pravzaprav to niti tako nenavadno - niso redki kruti machisti, ki so privatno nezhni druzhinski ljudje, pach v smislu »kompenzacije«). Najbolj slaven Cecin refren je »Sve je jasno, samo istina se krije« {iz pesmi Zabranjenigrad); nedvomno primerna »definicija« dolochenega {kronichnega) stanja na Balkanu.
VELIKI SEN {The Big Sleep, ZDA, 1946; TVS 1 - 19. 3. 2005). Klasika, legendarni »film noir«, ob katerem so zbrana velika imena s trajnim zvenom: eden temeljnih klasikov detektivke Raymond Chandler z istonaslovnim romanom, koscenarist William Faulkner, najvechji amerishki pisatelj XX. stoletja, rezhiral je Howard Hawks, igralski par sta Humphrey Bogart in Lauren Bacall. Nekateri kritiki menijo, da Bogart ni najbolj primeren za vlogo Chandlerjevega »boemskega« privatnega detektiva Marlowa, da so bili drugi igralci v drugih variantah ustreznejshi {Mitchum, Gould). Po toliko letih je vse ochitnejshe dejstvo, da je Bogart kot Marlow edinstven, v chasu in prostoru nastanka tako romana kot filma preprichljiv, avtentichen, in da so bili vsi
drugi, ne glede na svojo markantnost, le priblizhki iz drugih kontekstov. Pripomba bi bila, da film prevech obvladuje ochitna osebna simpatija med Bogartom in Bacallovo, dejstvo pa je tudi, da je zgodba nepregledno zapletena, kljub izostrenim, duhovitim dialogom.
POZABLJENI SVET JIDISHA (TVS 2 - 19. 3. 2005). Amerishki dokumentarec o judovstvu vzhodne Evrope, kjer je bil jidish (od nemshchine »osamosvojeno«, s hebrejshchino in slovanshchino prepojeno narechje) poleg vere najbolj pomemben element identitete. Vse to je izginilo. Tu je jasno razviden rezultat kot »konchni dosezhek« nacistichnega nachrta, ki ni bil nikakrshna »norost«, kot menijo nekateri, temvech tehnoloshko sistematichen panevropski genocid: judovstva, ki je dajalo poseben pechat zlasti vzhodni Evropi v stoletjih po pregonu iz zahodne, dobesedno in dejansko ni vech. Le she skromni ostanki, kakshna rushevina, kakshna slikovita, bolj chudashka skupina, ter spomini postaranih amerishkih Judov. Omemba Singerja, zadnjega klasika v praktichno izumrlem jidishu, »folkloristichno« zaznamovanega (amerishkega) Nobelovca. Kot obichajno: kar ne uspe nikomur, uspe Judu (najvishja nagrada za pisanje v jeziku, ki ne le, da bi bil minimalen kot npr. slovenshchina, temvech ga sploh ni vech). Znachilnost judovskega zhivljenja v vzhodni Evropi je bilo tudi to, da so najvech zhiveli v manjshih mestih ali trgih, ki so jih imenovali »shtetl« ali »shtejtl«, manj jih je bilo v velikih mestih, she manj na podezhelju, ker niso smeli biti posestniki zemlje; k intelektualni predirnosti pa je prispevala vzgoja, ki je zlasti od dechkov zahtevala celodnevno uchenje od zgodnjega otroshtva, za igre ni bilo chasa. (V dokumentarcu je off-narator znani amerishki filmski igralec judovskega porekla Eliot Gould; njegova najboljsha filmska vloga naj bi bil Chandlerjev detektiv Marlow v Altmanovem Dolgem slovesu.)
IZ CANTERBURYJSKIH ZGODB (Canterbury Taler, VB, 2003; TVS 2 - 19. 3. 2005). Prvi od shestih delov BBC-jeve nanizanke po Chaucerju, utemeljitelju angleshke literature v 14. stoletju. Dogajanje prestavljeno iz srednjega veka v danashnji chas. Skepsa ob tej napovedi se hitro razblini: zadeva kljub ochitno forsirani priredbi solidno deluje, seveda ob popolni profesionalni suverenosti vseh sodelujochih.
DRUZHINA KOSHIR (Druzhinske zgodbe, Slovenija, 2005; TVS 1 - 20. 3. 2005). V pogovorni oddaji je tokrat voditelj Lado Ambrozhich zbral tri predstavnice »neklasichne druzhine« - profesorico novinarstva na FDV dr. Manco Koshir in njeni hcheri (90-letna babica ni hotela sodelovati), ki ju ima vsako z drugim moshkim, starejsho s filmskim rezhiserjem, mlajsho s sinom Vitomila Zupana. Voditelj je z vprashanjem nakazal, da je bila sredishche druzhine babica kot tradicionalno druzhinska mati, za javnost pa je seveda osrednja osebnost Manca Koshir (1948) iz prve povojne generacije »partizanskih otrok« (»otroci socializma«). V oddaji je umanjkala vidnejsha navedba njenega »racionalistichnega starta« s shtudijem
matematike in fizike, cheprav je najprej zaslovela kot (hrvashka) filmska igralka, ter na strokovnem (novinarskem, komunikoloshkem) vrhu s humanistichnim doktoratom; pri tem samouveljavljanju je za moshke veljala distanca (po omembi starejshe hchere, ki si je prav zato zhelela ustvariti obichajno, ochetovsko druzhino, ob desetletnici kronano she z drugo, cerkveno poroko). Vsekakor je pri Manci Koshir v ozadju dolochena intelektualna »strategija« v razvoju ega, tako rekoch »moshka volja do mochi« v izrazito javnem (medijskem, pedagoshkem) delovanju, drugachna tako od tradicionalnega zhenskega materinsko-gospodinjskega »zapechkarstva« kot tudi od »pravega« umetnishkega boemstva (prvotna shtudijska izbira nakazuje vprashanje o matematiki, ki je za nekatere filotehnichna, za druge pa filozofska znanost).
SMRT PAPEZHA JANEZA PAVLA II. (5. 4. 2005). Prvovrsten dogodek za svetovne medije, poln »simbolike«: v prekrasnem vremenu, ki je omogochilo popolno izvedbo »zadnjega spektakla medijskega papezha«« (»pouchna« smrt pred ochmi vsega sveta, ki se zlasti v medijih nenehno ukvarja z abstrahirano smrtjo), v velikonochnem chasu, na t.i. belo nedeljo, po 27 letih konec »slovanske dobe« (»Hej, Slovani« - poljska himna) v katolishki cerkvi. Papezh s »tipichnim« oglatim obrazom poljskega kmechkega ochanca, cheprav meshchan; vrhunski intelektualec latinske, »poljskozahodne shole«, teolog, poliglot, literat, meditativec in hkrati v nastopu »slovansko ljudski chlovek«. V Rim je prishel iz komunistichnega konteksta, z vzhodne strani »zhelezne« (tochneje in starodavneje: jantarne) zavese, ki jo je pomembno pomagal »raztrgati«. Nekonvencionalno spektakelsko odprt navzven (z mladostnimi gledalishkimi izkushnjami), s tem je menda pridobil chetrt milijarde novih vernikov ter se z osebnimi nastopi in prek novodobnih medijev, ki jih je maksimalno izkoristil, vsemu svetu tako rekoch »vsilil« kot vrhovna, univerzalna figura moralnega reda, po drugi strani glede notranjega cerkvenega zhivljenja konzervativen tradicionalist; to dvoje nikakor ni v takem notranjem nasprotju, kot se morda zdi na prvi pogled. Njegova domovina Poljska je med ruskim pravoslavjem in nemshkim luteranstvom absolutno katolishka, a so Poljaki vseeno kot vsi Slovani ujeti v belo-rdecho »west-east« dvojnost (pri poljskem mestu Legnica so aprila 1241 Mongoli potolkli »evropsko« vojsko nemshkih in poljskih vitezov, sicer tudi medsebojnih »krvnih sovrazhnikov«), ki jo je JP II. kot »pontifex maximus« skushal premoshchati vsaj v nekakshni umetnishki viziji, kakor jo je v njegovi rimski kapeli z bizantinskimi elementi nakazal slovenski umetnik Marko Rupnik. To dvojnost dovolj simptomalno in simbolichno nakazuje tradicionalna poljska belo-rdecha zastava, podobno kot ukrajinska rumeno-modra (v obeh primerih gre za paradoksen mitoloshko-ideoloshki »obrat«: bela, rumena za jutro ali vzhod -rdecha, modra za vecher ali zahod; prim. tudi geogr. oznaki »Bela Rusija« in »Rdecha Rusija«, obe nekoch pod Poljsko, ter med drugo svetovno vojno dve poljski protinacistichni armadi: zahodna »Armija Krajowa« in vzhodna »Armija Ludowa«). Papezh, ki je bil ob nastopu pontifikata na vishku svojih psihofizichnih sil, celo kot
shportnik, je po atentatu maja 1981, ki ga je komaj prezhivel, zapadel v nasprotno skrajnost: odtlej je bil v stalni oskrbi zdravnikov in papeshke bolnishnice... (Atentat je bil menda KGB-jevska zarota, po nekaterih pa naj bi bili zadaj italijanska tajna sluzhba in CIA, celo z vatikanskimi sodelavci, ki jim je slovanski papezh morda krizhal kakshne rachune, mogoche so se zbali prehitrega razsula komunizma in pozhiralnishke »chrne luknje« po njem; kot udarno orodje uporabljen turshki poklicni morilec, ki se je pozneje razglasil za »Jezusa Kristusa«). Morda je njegova smrt tudi simbolichna »poanta« k sochasni filmsko-fojbarski aferi in slovenskemu obmejnemu obnavljanju napisa »Nash Tito« (ki je bil prvich postavljen iz kamnitih chrk na Sabotinu leta 1978, se pravi v letu izvolitve Karola Wojtyle za papezha; Slovenci kot Slovani takrat niso napisali »Nash papezh«).
CHRN DAN V BLACK ROCKU (BadDay at Black Rock, ZDA, 1955; TVS 1 - 9. 4. 2005). Po sochasnem televizijskem predvajanju ta polstoletni film sodi v prichujochi »kavbojsko-samurajski« tematski krog kot nekakshen epilog. Mojstrovina rezhiserja Johna Sturgesa, vrsta znanih igralskih imen s Spencerjem Tracyjem na chelu (njegov glavni nasprotnik izvrstni Robert Ryan). Klasichna, arhetipska (vesternovsko-samurajska, po svoje pa tudi cankarjevska, prim. Pohujshanje) tema: nenavaden (nekonvencionalen) tujec pride v morasto zakotno podezhelsko »mesto«, v katerem po svojih zakonih vladajo zarobljenci in nasilnezhi (eden od filmov karizmatichnega filmskega samuraja Toshira Mifuneja: Ronin v brezpravnem mestu, 1977). V Chrnem dnevu je Hollywood prvich obdelal ravnanje amerishkih oblasti z lastnimi drzhavljani japonskega porekla med drugo svetovno vojno, zato bi bil smiseln tudi naslov: »Japonski dan v amerishki Chrni luknji«. Chista klasika v vsakem pogledu. Tracy je ustvaril markanten lik odpushchenega (»odvechnega«) vojaka z minimalistichno, navidezno lezherno igro: dva meseca po koncu vojne leta 1945 invalid, ki je v vojni izgubil roko, v podezhelskem gnezdu sredi pushchobne pokrajine (za njegov izstop se je tu vlak ustavil prvich po shtirih letih) ishche ocheta svojega padlega vojnega tovarisha, da bi mu izrochil sinovo medaljo za hrabrost. Ocheta, ki je bil Japonec, so med vojno ubili pijani domachini, besni na vse, kar je dishalo po tujcih, she zlasti Japoncih, s katerimi so bile ZDA zapletene v strashen spopad na Pacifiku. Morilci takoj posumijo, da bi tujec lahko razkril njihovo skrivnost, zato se ga skushajo znebiti. Cheprav gre za skrajno omejitev glede prostora, chasa, protagonistov in chetudi dramatichnost dogajanja ni vseskozi izenacheno intenzivna, celota pomeni izvrstno kombinacijo trde kriminalke (film noir) in vesterna, zanesljivo vpisano v filmsko zgodovino, ob bok paradigmatichnemu Zinnemannovemu Tochno opoldne (1952) z Garyjem Cooperjem.
BENEDIKT XVI. Izvolitev novega papezha 19. aprila, novica je svet obshla v glavnem 20. aprila 2005 (Delo), tj. na Hitlerjev rojstni dan, blizu tudi dnevu 60-letnice njegovega samomora (30. april 1945) in hkrati konca druge svetovne vojne. Novi papezh, bavarski
Nemec (z reke Inn kakor Hitler) Joseph Ratzinger, si je nadel ime Benedikt XVI. Nekaj te »simbolike« nakazuje drugi, nehitlerjevski obraz nemshtva in hkrati nachelno usmeritev v konsolidacijo rimokatolishtva z zdruzheno, duhovno prenovljeno, za grehe »spokorjeno« Nemchijo kot njegovo staro hrbtenico (prim. nekoch uradni naziv »sveto rimsko cesarstvo nemshkega naroda«, Sacrum Romanum Imperium Nationis Germanicae; Nemci so pach najvechji evrounijski narod; che se ne bi temeljito poklali med sabo v tridesetletni vojni med katoliki in luteranci 1618 - 1648, bi danes verjetno vsaj tri chetrtine Evrope govorile nemshko). Zato tudi niso uresnichena prichakovanja (naivna, cheprav kompetentna) nekaterih, da bo novi papezh s katere druge celine, da naj bi bil torej pokojni JP II. tako rekoch zadnji papezh Evropejec. Ravno nasprotno: izbira Nemca po Poljaku (bila sta dolgoletna najtesnejsha sodelavca) kazhe poudarek na kontinuiteti in hkrati premiku pozornosti od vzhodne Evrope (in njenega sesutega komunizma) naravnost v center, v sredishchno »tradicijo mochi«; spricho vse vechje navzochnosti drugocelinskega, drugorasnega in drugoverskega (zlasti muslimanskega) priseljenstva v Evropi kot izhodishchni trdnjavi krshchanstva nikakor ne gre za »golo nakljuchje«. Predstavniki Cerkve sicer zanikajo, da je Ratzinger le »prehodni papezh«, toda samo dejstvo izvolitve 78-letnega chloveka, ki menda niti ni najboljshega zdravja (zhe nekajkrat naj bi dozhivel lazhjo kap), kazhe, da od njega na njegovem mestu v osnovi ne prichakujejo nekega dolgorochno pomembnejshega delovanja, temvech da gre predvsem za omenjeni simbolichni poudarek na tradicionalni evropski identiteti (pokojni JP II. je politikom neuspeshno predlagal definicijo celine kot krshchanske v evropski ustavi).
KAJ JE NAREDILO ADOLFA HITLERJA (The Making of Adolf Hitler, VB, 2002; TVS 1 - 26. 4. 2005). Programska naveza na 60-letnico Hitlerjeve smrti in konca vojne. Mit je zadaj za vsako veliko osebnostjo, pri tem se k nespornim podatkom, dejstvom, prilepi ogromno balasta, iz vsega skupaj je potem dobesedno »zbrkljan« mit, kot pravi C. L. Strauss (mit kot »brkljarija«). Hitlerja je naredil denar, ki ga je dobival od nemshkega in sploh zahodnega kapitala. She zmeraj je tu pa tam mogoche prebrati, da je bil Hitler blaznezh, da je pach vsaka diktatura blaznost ipd. Bilo bi lepo, ko bi bilo (le) tako. Gre za skrajno kompleksne okolishchine, ki omogochijo vzpon diktatorja in vzpostavitev poshastnega totalitarnega sistema. V zachetku je bil Hitler v Rdechi armadi (nemshkih komunistov) v Munchnu, nato v Nemshki delavski stranki, leta 1920 preimenovani z nacionalnim poudarkom - »Nacionalsocialistichna« (NSDAP). Povezave z obskurnimi okultnimi drushtvi, z malomeshchanskim »spiritizmom«, ki je mitoloshko pripravljal »purgatorij« (»klajnpurgerski« izviri nacizma). Tudi chisto osebna psiholoshka problematika, od elementov atavizma do ochetovega nasilja v otroshtvu (Hitlerjev oche judovskega porekla, sovrashtvo do Judov tudi kot svojevrstna »samoochishchevalna« kompenzacija; dolochene psihosocialne podobnosti s »protikolegom« Stalinom, ki je bil v otroshtvu tudi zhrtev nasilnega ocheta, kompleks
zakotnega gruzinskega manjshinca v ruskem morju, »kompenzacijske« hekatombe z zatiranjem zatiralcev.)
LENI RIEFENSTAHL (razstava v Muzeju novejshe zgodovine, feb.- maj 2005). Kadar je govor o Hitlerju in medijih, ni mogoche mimo imena te znane fotografinje, igralke in rezhiserke, ki je maksimalno uresnichevala mozhnosti filma v sluzhbi totalitaristichne (nacistichne - kontrast realsocialistichne) spektaklokracije. Vsekakor zanimiva osebnost in vrhunska profesionalka, celo bioloshki fenomen; rojena 1902 v Berlinu v protestantski druzhini inshtalaterskega mojstra, umrla med spanjem na svojem domu v blizhini Munchna 2003; zaradi poshkodbe v mladosti ex-baletka, shportno aktivna tako rekoch do zadnjega diha (menda se je she leta 2002 potapljala). Njen igralsko-fotografsko-rezhiserski opus se deli na shtiri znachilne tematske sklope »von oben bis unten«: alpinizem (kult gorskih vishin) - nacizem (kult rasnega elitizma) - »afrikanizem« (kult eksotichnih rasnih »nizhin« - pleme Nube v Sudanu) -batigrafizem (kult morskih globin). Najbolj znana sta njena dokumentarca iz nacistichnega obdobja, z zgovornima naslovoma: Zmaga vere (1933), Triumf volje (1935). Nekateri se chudijo umetnici, da jo je »ocharal«, zasvojil Hitler. Manj chudno je ob dejstvu, da je »ocharal« tudi markantnega filozofa Heideggerja, ki je v pozivu shtudentom leta 1933 izjavil: »Samo Firer, samo on je nemshka resnichnost sedanjosti in prihodnosti.« Koliko je pri obeh zadaj resnichne ocharanosti in koliko videnja »praktichne nuje«, je seveda poseben problem. Leni je trdila, da o nacistichnih zlochinih ni vedela nichesar, chetudi so ohranjene fotografije njene udelezhbe (s filmsko ekipo, na Hitlerjevo pobudo) nemshkega pohoda na Poljsko, kjer je bila v nekem manjshem kraju pricha pokolu dvajsetih Judov. (Sebe, starshe in stare starshe je na »fragenlist« za Drushtvo drzhavnih umetnikov oznachila z »arisch«, a menda je bila tudi sama judovskega porekla.)
Velikoekranski (»hitlerjanski«) dodatek
PROPAD (Untergang, Nemchija, 2004 - kino Vich, 2. 5. 2005). Nemshki film o Hitlerjevih zadnjih dnevih. Profesionalno brezhibna rezhija: Oliver Hirschbiegel. Izvrstni igralci, zlasti Bruno Ganz v vlogi Hitlerja. Naslov tega filma bi lahko bil: Tudi zver je chlovek. Ob 60-letnici smrti in konca vojne je Hitler spet »junak nashega chasa« ali vsaj medijev (knjige, filmi o njem; seveda precej vech kot ob sochasni 25-letnici smrti Tita, Hitlerjevega balkanskega antagonista). Firerjev propad je bil hkrati propad nacistichnega »nebeshkega kraljestva«. Kljub dokumentarni natanchnosti in izchrpnosti film niti priblizhno ne navaja Hitlerjeve zadnje, »samotolazhine« izjave, ki naj bi se glasila: »Kljub vsemu sem uspel opraviti najbolj bistveno nalogo. Ochistil sem Nemchijo judovstva.« (verjetno bi bila navedba te izjave prevech problematichna za sedanjo evropsko javnost). Film se tudi ne dotakne podatka, ki po svoje osvetljuje Hitlerjev propad (menda okuzhenost s sifilisom; podobno kot „na drugi strani" Lenin).
Chlovekov razvoj
Natalija Narochnicka
DEJAVNOST VATIKANA NA OZEMLJU RUSIJE
(geopolitichni aspekt)
Vprashanje katolishkega prozelitizma1 na kanonichnem ozemlju ruske pravoslavne cerkve je ena od najbolj resnih ovir na poti k vzpostavitvi normalnih odnosov med obema cerkvama. Katolishka stran danes popolnoma zanikuje prozelitizem in ga v praksi reducira na premamljanje iz ene krshchanske skupnosti v drugo s pomochjo podkupovanja in drugih nechastnih metod. Vatikan nenehno poudarja svojo pravico pridigati evangelij med neverniki, nekrshchenimi ljudmi, sklicujoch se na »misijonarski znachaj cerkve«, ki je dolzhna »pridigati povsod tam, kjer je to mozhno«, kot je izjavil Bernardo Antonini v chasopisu ruskih katolichanov Luch evangelija. Vendar katolishki pridigarji ne potujejo v Indijo, na Kitajsko ali Japonsko, ampak ravno v Rusijo - v drzhavo s tisochletno pravoslavno kulturo, kjer se evangelij oznanja od zdavnaj in ga danes pridiga pravoslavna cerkev. Vodja ruskih katolichanov nadshkof Tadeush Kondrusevich v intervjuju italjanskemu chasopisu Avvenire 18. marca 2002 vidi vzrok za vznemirjenost ruske cerkve v tem, da duhovnishka dejavnost rimskih katolichanov »lahko izprazni pravoslavne cerkve«. Kardinal Walter Kasper, vodja Papeshkega sveta za krshchansko enotnost (!) se brzda she manj: »Ruska pravoslavna cerkev chuti lastno duhovnishko in oznanjevalsko shibkost in se zato boji katolishke navzochnosti, ki je praviloma bolj uchinkovita na duhovnishki ravni, cheprav je shtevilchno manjsha« (Civilta cattolica, 16. marca 2001). V chem se kazhe vechja uchinkovitost katolishkega duhovnishtva? V shkandalih, ki razsajajo v katolishkih vrhovih v ZDA? V vishjem krshchanskem zhivljenju njihovih faranov v Rusiji ali v zahodnih drzhavah, kjer so cerkve prazne, sodomija in pornografija ponosno defilirata po ulicah kot simbol zmagoslavja demokracije in osebne svobode, krshchanski kriteriji pa so kategorichno izrinjeni iz vseh liberalnih klishejev druzhbenega razvoja? Prav na Zahodu osamljeni glasovi (nemshki filozof Günter Rohrmoser) naravnost krichijo o smrti krshchanske kulture in dekristijanizaciji Zahoda kot o glavnem razlogu moralne in politichne degradacije Evrope kot subjekta svetovne zgodovine. Le zakaj ta duhovnishka dejavnost nima nobenega uspeha na kanonichnem ozemlju katolishke cerkve - na Zahodu? Vsi priznavajo, da Zahod postaja vse bolj sekularen in ateistichen.
CHISTO MALO O ZGODOVINI KATOLISHKE »NAVZOCHNOSTI«
Zhe ochak anglosashkega zgodovinopisja Arnold Toynbee je priznal, da Rusija ni tuja Zahodu zaradi njene domnevne ekspanzionistichnosti ali zaradi, kot she danes neutrudno ponavlja Zbigniew Brzezinski, »neizkorenljivih zunanjepolitichnih ambicij«, temvech zaradi svoje trmaste privrzhenosti tuji civilizaciji. »Vse do boljshevistichne revolucije
leta 1917 je to "barbarsko znamenje" pomenila bizantinska civilizacija vzhodnega, pravoslavnega krshchanstva«.2
Kot vidimo, se ni nich spremenilo niti v dobi »obchechloveshkih vrednot«. Ivan Iljin ima prav: »Nobeno zavzemanje za sploshnoevropsko stvar ne spremeni tega odnosa -ne osvoboditev Evrope izpod Napoleona ne reshitev Avstrije leta 1849 ali Francije leta 1875«. Dodajmo: ne osvoboditev Evrope izpod Hitlerja niti, navsezadnje, samoodstranitev Rusije kot velesile iz svetovne arene pod vodstvom v Zahod absolutno zaljubljenih ruskih liberalcev, da se revica Evropa ne bi chesa bala. Rusija in slovanstvo, kot je z grenkobo pisal Ivan Iljin, to je »na pol barbarska praznina«, ki jo je potrebno evangalizirati ali spreobrniti v katolishtvo, »kolonizirati« (dobesedno) in civilizirati; po potrebi jo je mogoche in jo je treba uporabljati »za svoje... cilje in intrige; vsekakor pa jo je nujno slabiti na vsak mozhen nachin.«
Kako? Na podrochju politike daje nasvete neutrudni Z. Brzezinski, ki v knjigi Velika shahovnica Rusijo imenuje »chrna luknja« ter na vsaki strani namiguje na kulturno manjvrednost ruskih in pravoslavnih Slovanov pred zahodnimi narodi. Tu je slutiti hegeljansko teorijo o zgodovinskih in nezgodovinskih narodih kot tudi nestrpnost F. Engelsa, ki se je zhe oblizoval v prichakovanju izginotja nezgodovinskih Slovanov in imanentno reakcionarnega ruskega naroda. Vendar pa ta kontinuiteta nima le stoletje in pol globokih korenin, ampak ima kar tisochletno zgodovino, v kateri se je s svojo »misijo« nemalo potrudila katolishka cerkev.
Motiv protikrshchanstva in barbarstva pravoslavnih Slovanov je najti zhe v pismu, ki ga je Bernardu iz Clairvauxa, navdihovalcu prvega krizharskega pohoda, pisal krakovski shkof Matvej, ki je v letih 1146-1148 spodbujal h krizharskemu pohodu proti »ruskim barbarom«. V tej poslanici je »Rus«3 opisana kot ogromna heretichna stihija, »podobna zvezdam«, kjer »vlada drugachen obred evharistije, ki dovoljuje lochitev in ponovni krst odraslih«. »Ruthenia quia quasi est alter orbis« - »Rusija je neki drug svet« kot latinska ali grshka cerkev. V nashem chasu Zahod razshirja svoj vpliv na zgodovinska ozemlja ruske drzhave, vsako nasprotovanje temu »civilizacijskemu« (»misija latinske cerkve«) krizharskemu pohodu, podprtem z politichnimi aspiracijami (Nato), pa izzove ochitke in grajo. Zhelje shkofa Matveja se uresnichujejo po 800 letih. Za osvajalno tradicijo latinskega Zahoda ni znachilna le iztrebitev ali pregon z zemlje, temvech tudi nasilno pokatolichevanje prebivalstva in prehod v latinsko pisavo (Chehi so dobili cirilico od solunskih bratov, ko sta bila v Veliki Moravski, in so jo zamenjali za latinsko pisavo na podbudo Adalberta Prashkega), se pravi prisilna sprememba duhovnega zhivljenja, kar je skladno z evrocentrichno koncepcijo svetovne zgodovine pripeljalo narode v civilizacijo, dejansko pa jih je bilo na desetine izbrisanih s povrshja Evrope. G. Vernadski je poudarjal, da so Mongoli-Tatari izchrpavali Rusijo materialno, pustili pa so nedotaknjeno njeno duhovno zhivljenje, prinashali so »suzhenjstvo telesu, ne pa dushi«, v nasprotju z agresivno-misijonarskim Zahodom. Zato je sveti, zvesto pobozhni Aleksander Nevski izbral Vzhod za cilj svojih diplomatskih naporov, mech pa je obrnil proti Shvedom in Nemcem ter po mnenju zgodovinarjev sprejel odlochitev, ki je
primerljiva z izbiro vere pri svetem Vladimirju. Drugachni strategiji bleshchechega Danila Romanovicha Galickega je bila namenjena tudi drugachna usoda. Verjel je v sochutje zahodnih kristjanov ter skushal pridobiti pomoch Zahoda pred Mongoli, od papeshke kurije je dobil celo kraljevsko titulo, za svojega sina Romana pa pravico do avstrijskega vojvodskega prestola. Navzlic njegovim upom po bratskih odnosih je bila, po besedah Vernadskega, vsa njegova ochetnjava chez pol stoletja v celoti zasedena, pokatolichena, vsi ruski in pravoslavni sledovi pa izbrisani.4
Bedni rezultat dejavnosti galickega kneza je na dlani - na koncu sta si Litva in Poljska pripojili Galicijo in jugozahodno Rusijo.
V chasu mongolskega pustoshenja je nepremagana ostala samo pravoslavna cerkev, ki je morala iti skozi mnogo preizkushenj, vendar ne zaradi Mongolov, ampak zaradi latinstva. Zhe v chasu »enakoapostolne« Olge je Rim poshiljal svoje misijonarje v Rusijo, papeshko odposlanstvo je prispelo tudi v Korsun, kjer je knez Vladimir do svojega krsta chakal na prihod bizantinske cesarice Ane. Znani so poskusi Rima izrabiti poroko Svetopolka Prekletega (morilca ruskih muchenikov in cerkvenih trpinov Borisa in Gleba) s hcherjo Boleslava Smelega za razshirjanje latinstva v Rusiji in za odcepitev Svetopolkove knezhevine od drzhave svetega Vladimirja.
S predlogom za »zdruzhitev« z Rimom se je na Ruse obrachal papezh Klement III., papezh Inocenc III. pa je leta 1207 knezom in narodu pisal, da »ne more zatreti v sebi ochetovskih chustev in jih poziva k sebi«. Ker so ta »ochetovska chustva« ostala brez odgovora, so se udejanjila v mochnem vojashkem pritisku na zahodne ruske meje. Papeshtvo, ki je v XIII. stoletju osredotochilo v svojih rokah duhovno in posvetno oblast, je blagoslavljalo in usmerjalo orozhje Dancev, Madzharov, katolishkih redov, Shvedov, Nemcev. Papezh je leta 1237 nadshkofu Uppsali ukazal objaviti krizharski pohod proti ruskim »shizmatikom« in poganskim Fincem, ki se je konchal leta 1240 in 1242 z zmagama svetega Aleksandra Nevskega na Nevi in Chudskem jezeru. Sveti stolica je poskushala z intrigami na dvoru Batukana, kjer je deloval Marijin vitez Alfred von Stumpenhausen. K velikemu kanu v Karakum v Mongoliji je za papezha Inocenca IV. potoval minorit Johan de Plano Carpini. Rim je brez vsake zadrege v letih 1248 in 1251 predlagal Aleksandru Nevskemu v primeru, da sprejme katolishtvo, pomoch prav tistih vitezov, ki jih je knez pred kratkim potolkel.
Zgodovinarji, t. i. evrazijci so iz tega naposled naredili sklep, da ima prednost vladavina popolnoma tujih narodov pred zahodnimi kristjani, to pa je bilo mogoche le zaradi negativne zgodovinske izkushnje. Che bi se Jeruzalem in sveta mesta znashli pod vladavino papezhev, ne bi bila usoda balkanskih pravoslavcev nich boljsha kot Slovanov pod Nemci ali pod Poljsko. Latinska Evropa je kot peklenski skushnjavec govorila onemoglemu Bizancu: »Poglej to cesarstvo, poklekni in se mi pokloni in vse bo tvoje«; tako je slikovito pisal N. Danilevski. Zaradi muslimanske nevarnosti je v Firencah sklicala koncil (1439; tj. za pogajanja o zdruzhitvi z vzhodno Cerkvijo - op. prev.) in ponudila pomoch samo za odpoved od pravoslavja. Priblizhno enako je ta dogodek poshteno opisal Toynbee: »Soocheni z grenko izbiro, so srednjeveshki pravoslavni Grki... zavrnili jarem svojih
zahodnokrshchanskih bratov in zavestno dali prednost kot manjshemu zlu - jarmu muslimanskih Turkov«.5
STOLETNI SEN VATIKANA IN RZECZPOSPOLITE (POLJSKE)
Jugozahodna ruska ozemlja, ki jih je nasilno prisvojila Litva (kasneje je postala del Rzeczpospolite in je z njo delila usodo), so postala del katolishke Evrope. Ni nakljuchje, da so na ukrajinski politichni in ideoloshki sceni v chasu razglasitve neodvisnosti prevladovali uniati6 - Galicijci, ki so bili pet stoletij z Zahodom. Njihova vodilna vloga v oblikovanju drzhavne in nacionalne ideologije je zgodovinsko vnaprej dolochena, kajti prav oni so nosilci posebne »ukrajinske« orientacije v svetovni zgodovini. Latinski Zahod je zhe zdavnaj (»zgodovinsko od XII. stoletja«) skushal pogoltniti postbizantinsko prostranstvo, za kar pa je vedno bila prvi pogoj lochitev Malorusije (Ukrajine) od Rusije. Katolicizem se je nemudoma pojavil kot politichni in ideoloshki subjekt na ozemlju zgodovinske Rusije takoj po razpadu ZSSR, s ciljem uresnichiti stoletni sen Vatikana in Rzeczpospolite - duhovno, nakar she fizichno polastitev Kijeva. »Teorije« provincialnega Poljaka Francishka Duhinskega o rasnem razlikovanju »arijskih Ukrajincev« in »turanske Moskovshchine«, ki naj bi si menda protizakonito prisvojila svetosofjske ornamente in kijevsko zgodovino, so bile nemudoma aktualizirane. Vir ukrajinskega separatizma je v brestovski uniji, v boju katolishkega Zahoda proti »bizantinski shizmi«, v odporu do ruskega pravoslavja. Lochitev Kijeva od Moskve in katolizacija vzhodnega slovanstva sta bila stoletni cilj Vatikana in Zahoda: »O, moji Rusini! Prek vas se nadejam dosechi Vzhod...« je pozival papezh Urban VIII. v zachetku XVII. stoletja, kmalu po uniji (1596). Zgodovina unije je neusmiljena agresija katolicizma proti pravoslavju s pomochjo ekspropriacije, nasilja in umorov, razpeta chez tri stoletja, sprva pod vodstvom Poljakov, zatem Avstrije. V Galiciji se je po petih stoletjih pod latinstvom ob koncu XIX. st. stihijsko pojavilo idejno moskvofilstvo (prehod pravoslavne inteligence iz poljskega v ruski jezik) kot tudi mnozhichen prehod v pravoslavje tistih kmetov, ki so se med cerkvenimi prazniki z religioznimi procesijami prebijali v Pochajevsko lavro prek avstrijsko-ruske meje. Vse to je grozilo s porusenjem in v konchni fazi z idejo zdruzhitve z Moskvo. Dunaj in Vatikan sta pospesheno zachela pripravljati Galicijo za vlogo »ukrajinskega Piemonta«. Naloga je bila spremeniti Rusine v Ukrajince, tem pa poriniti v roke geslo vseukrajinske enotnosti, ki je za primer zmage avstro-nemshkega bloka v blizhnji vojni obljubljalo lochitev celotne Malorusije od Rusije. S tem se je ukvarjala »ukrajinsko-avstrijska stranka« in njen lider - avstrijski grof, oficir, katolik-jezuit, bodochi uniatski metropolit Andrej Shepticki,7 ki je zasnoval ukrepe za spremembo zgodovinske zavesti Malorusov, da »se takoj, ko zmagoslavna avstrijska vojska vstopi na ozemlje ruske Ukrajine... ta ozemlja v kar najvechji meri odtrgajo od Rusije in se jim vtisne znachaj nacionalnega ozemlja«. Ta nachrt v nemshchini je bil odkrit v zazidanem arhivu Sheptickega v Lvovu. Avstro-Ogrska je zachela z represijo proti duhovnikom in svetnim ljudem, ki so preshli v pravoslavje in govorili rusko (1882), sledili so marmarosh-sigetski procesi 1912-1914 nad zakarpatskimi kmeti, kjer so bile
cele vasi pravoslavne. S prvo svetovno vojno se je pod vodstvom uniatov zachel mnozhichni protiruski in protipravoslavni teror, ki mu je sledilo banderovsko (po Stepanu Banderi - op. prev.) nasilje, kar v celoti rushi trditev, da sta se OUN8 in UPA9 borili proti »Sovjetom«. V enem od koncentracijskih taborishch v Talergofu (Avstrija) je bilo ubitih prek 60 tisoch ljudi, she 80 tisoch je bilo ubitih po prvem umiku ruske vojske, skupaj s 300 duhovniki; vsi so bili osumljeni, da simpatizirajo s pravoslavjem in Rusijo.10 Po besedah galicijsko-ruskih zgodovinarjev »niso bratje, ki so se odrekli Rusiji, postali zgolj lakaji habsburshke monarhije, ampak tudi najbolj podli... krvniki lastnega naroda«,11 »prikarpatski uniati pa eni od glavnih krivcev nashe narodne martirologije v chasu vojne«.12 V Galiciji je leta 1928 metropolit Andrej Shepticki (pendant papezha Urbana VIII.; kasneje je blagoslovil S. Bandero in esesovsko divizijo »Galichina« - zhe veliko pred tako imenovano »ponovno vzpostavitvijo sovjetske oblasti« v Zahodni Ukrajini, ki se navaja kot razlog za »boj proti sovjetom«) nagovoril svoje duhovnike: »Mnogi med nami bomo delezhni bozhje milosti, da pridigamo v cerkvah Velike Ukrajine... vse do Kubana, Kavkaza, Moskve in Toboljska«. 13
Prav sovjetska zgodovinska znanost prvega desetletja je legalizirala terminoloshki in pojmovni aparat uniatske »avstrijsko-ukrajinske« stranke ter ga preparirala za potrebe razrednega boja v Ukrajini - v sklopu »tuje drzhave carjev« in proti »jechi narodov«, tako da je izkljuchila religiozno-zgodovinsko paradigmo. V poznosovjetskem obdobju so protiruske vidike te doktrine z zamudo poskushali odstraniti, vendar pa skupni tok zavesti omogocha, da oznachimo celo prepoved uniatske cerkve v 50-ih letih kot pomoch stalinske represije hitlerjevcem, cheprav so dejanja banderovcev povsem ponovili uniati v avstrijski sluzhbi v letih 1912-1914.
Uniatstvo kot predstrazha katolicizma v »postsovjetskem prostoru se pozicionira kot edina bojna "krizharska" cerkev ukrajinskega preporoda« (D. Korchinski) v boju za unichenje vseruskega svetovnega nazora Malorusov. Zhe V. Vinichenk je pisal: »Ravno pravoslavje je pripeljalo Ukrajino pod oblast moskovskih carjev. Nujno ga velja prepovedati z dekretom in vpeljati unijo, za metropolita pa postaviti Sheptickega«. Odpoved od sploshne pravoslavne usode omogocha utemeljitev zgodovinske logike razvoja Ukrajine ne samo lochene od Rusije, ampak tudi strateshko in duhovno orientirane na Zahod. Ruska pravoslavna cerkev je po letu 1991 ostala edina struktura, ki je v duhovnem smislu zdruzhevala nekdanjo enotno skupnost. V Ukrajino so bile nemudoma nakazane subsidije protipravoslavnih sil iz tujine. Katolishki skladi (Kirche in Not) financirajo gradnjo uniatskih cerkva in izobrazhevanje v »Collegium russicum« (Vatikan). UGKC (Ukrajinska drzhavna pravoslavna cerkev) je ob koncu 90-ih let ustanovila 3301 majhnih zhupnij, 60 izobrazhevalnih ustanov, 64 publikacij. Grko-katolichani so postali glavna opora protiruske inteligence. Cilj UGKC je ustanovitev »Ukrajinske grashchinske cerkve kijevskega patriarhata« pod jurisdikcijo rimskega papezha. Cheprav je ogromna vechina vernikov ostala zvesta UPC (Ukrajinska pravoslavna cerkev) moskovskega patriarhata in nastopa proti razkolom ter za prorusko usmeritev Ukrajine, so prav uniati in razkolniki delezhni pozornosti Vatikana in Zahoda. Zbigniew Brzezinski in Madeleine Albright sta obiskala izobchenega patriarha Filareta.
POGOLTNOST KATOLICIZMA ZARADI SVETOVNE NADVLADE
Nemshki filozof prava z zachetka XX. stoletja, katolichan K. Schmitt, ki ima Ruse »za barbare, ki so odpadli od evropske tradicije«, v zaslugo katolishtva shteje celo neskrupuloznost politichnih sredstev in jo slavi kot »politichni univerzalizem«. Vendar pa tezo »cilj opravichuje sredstva« izbere le tisti, ki se poteguje za posvetno nadvlado, ne pa tisti, ki hoche biti »steber in potrdilo resnice«, sicer bi ne bilo v pridigi na gori recheno: »Blagor tistim, ki so zaradi pravichnosti izgnani«.
Rimska cerkev je, odvisno od politichne konjunkture, v evropskih monarhijah pridigala o »zvezi trona in oltarja«, toda v demokratichnih ureditvah shvicarskih kantonov in v Severni Ameriki je bila popolnoma na strani radikalne demokracije. Katolishka cerkev je, kot s ponosom pishe Schmitt, postala »taktichni zaveznik socializma, ki so ga navadni katolichani imeli za hudicha v chloveshki podobi, in se je pogajala z boljsheviki, ko so jih she vsi gledali kot bando zlochincev«. Resnichno, benediktinec H. Bauer je leta 1930 z ganjenostjo govoril: »Boljsheviki morijo duhovnike, oskrunjajo hrame in svetinje, rushijo samostane. Mar ni religiozna misija brezreligioznega socializma v tem, da obsoja na izumrtje nosilce shizmatichne misli in ustvarja tabulo raso ter tako daje mozhnost za ponovno duhovno zdruzhitev?« - Skozi vse te preizkushnje je morala iti pravoslavna cerkev. V izjavi metropolita Antonija (Hrapovickega), ustanovitelja Zamejske ruske pravoslavne cerkve, z dne 10. junija 1922 so bili navedeni tochni podatki, da rimski papezh »ni le sklenil pogodbe z izdajalci Kristusa - boljsheviki, ampak poskusha izkoristiti preganjanje ruske pravoslavne cerkve in njenega vodje za sebichne cilje militantnega katolicizma«.
DRUGI VATIKANSKI KONCIL14: NOVA POLITIKA S STARIMI CILJI
Drugi vatikanski koncil je bil zelo pomemben dogodek v zahodni in svetovni zgodovini in praktichno nepoznan v ZSSR. Malo vedo o njem tudi v sedanji Rusiji. Danes se ruska pravoslavna cerkev sklicuje na izjavo Vatikana na tem koncilu o razglasitvi pravoslavja za sestrsko cerkev. Koncilske religiozno-filozofske razlage vprashanj svetovnega bivanja ruska pravoslavna cerkev uradno ni komentirala, zato s tezhavo sodimo o tem, kakshne so bile njene interne ocene tega dogodka. O drugem vatikanskem koncilu taktichno pishe uchbenik Moskovske duhovne akademije, vendar brez analize dejanske kapitulacije pred idejnim nasledstvom francoske revolucije. Reforma katolishke mashe je oznachena kot glavni razlog razkola v katolishki cerkvi. Navzven pa je bilo recheno, v izjavi protoprezbiterja Vitalija Borovoja (iz Oddelka za cerkvene zunanje odnose), da je nova orientacija »razumna zavestna sprememba neupravichenih militantnih in primitivnih oblik politichnega protikomunizma in protisovjetizma v obdobju 1960-1980«. V resnici je prishlo do kolosalnega filozofskega premika celotne zahodne zavesti v levo, ki je dal impulz ideologiji globalizma na temelju liberalnih vrednot. Globalizacija na katerikoli podlagi - naj bo v znamenju komunistichnega internacionalizma ali liberalnega Sveta Evrope - je leva ideja, ki vodi chloveshtvo k enotnemu svetu, zgrajenem na
sekularistichnih nachelih. Zdaj je jasno, da Vatikan nove strategije, ki je vkljuchevala tudi odnos do »sestrske cerkve«, ni izbral kot religijska inshtitucija, temvech kot subjekt svetovne politike. Ta strategija je bila inshtrument mednarodnega politichnega boja s ciljem spremeniti model konfrontacije Zahod-Vzhod v model vkljuchitve Vzhoda v dialog na vrednostnem in politichnem polju Zahoda.
Zunanja politika Vatikana je bila eno od pomembnih ideoloshkih in politichnih sredstev na ozemlju demokratichne Rusije. Poimenovanje pravoslavne cerkve kot sestrske ni bilo, kot je zdaj zhe jasno, iskren odnos katolishke cerkve, temvech politichna poteza, ki naj bi zamaskirala temu sledeche razshirjanje na kanonichno ozemlje pravoslavne cerkve. Danes, ko so odvrgli maske, rimski katolichani, za katere je pojem tradicije eden od poglavitnih, izrazhajo dvom o tradicijskem pomenu pravoslavja v Rusiji. Zanje je Rusija misijonarsko podrochje za »evangelizacijo« lokalnega prebivalstva. Vatikan je zainteresiran za izbris zgodovinske vloge pravoslavja v drzhavni in nacionalni zavesti ruskega naroda ter za iznichenje njegovega drzhavotvornega pomena prav v chasu, ko gre ruska drzhavnost skozi hude preizkushnje. V ruski zgodovini je ravno pravoslavna cerkev vechkrat odigrala reshilno, varovalno vlogo. Vera v cerkev je v chasu mongolskega jarma ohranila narodovo dusho in kulturno jedro. Konsolidacija duhovne enotnosti, ki je zdruzhila nacijo v enoten, kontinuirano zhiv organizem, povezan z duhom, svetovnim pogledom in zgodovinskimi preizkushnjami, je dala spodbudo za hitro rastocho mogochnost Rusije v XVII. - XVIII. stoletju, to pa je spremenilo ves mednarodni polozhaj v Evropi. Pravoslavna cerkev je navdihnila narod za boj in pomagala obnoviti drzhavnost v chasu »zmeshnjave« v zachetku XVII. stoletja, ko so katolishki Poljaki uresnichevali svojo civilizatorsko misijo in pocheli grdobije po kremeljskih cerkvah. Obnovitev pravoslavne zavesti, duhovna konsolidacija sedanje ruske nacije bi takoj okrepila rusko drzhavotvornost in njeno geopolitichno moch, to pa ochitno ne ustreza Vatikanu, katerega politika je razvidno vgrajena v enotno apostazijsko globalizacijo pod amerishko egido. Za dosego takega medsebojnega razmerja je nujna atomizacija nacij v smislu nekakshnega »homo globalis«.
SVETOVNE AMBICIJE ZAHODA
Ko je A. Toynbee zhe pred vech desetletji razmishljal o svetovnih ambicijah Zahoda, je poudaril: »Ochitno je to del vechje in ambiciozne zamisli, v skladu s katero zahodna civilizacija stremi nich manj kot k vkljuchitvi vsega chloveshtva v enotno druzhbo in nadzorstvo nad vsem, kar se nahaja na zemlji, v zraku in na vodi, ter nad vsem, kjer se lahko koristno uporabi sodobna zahodna tehnologija. Kakor Zahod zdaj pochne z islamom, hkrati ravna z vsemi danes obstojechimi civilizacijami - s pravoslavnim krshchanskim svetom, s hinduistichnim in daljnovzhodnim...«15 Politichni pristashi neprikrite ekspanzije Vatikana so v Rusiji liberalci-zahodnjaki. Ker so vechinoma ateisti, pozdravljajo izrivanje vpliva pravoslavja, ker vedo, da je prav ono jedro ruskega kulturno-zgodovinskega tipa, ki ovira vstop v »civilizacijo«, po kateri tako hrepenijo.
Zhe zdavnaj je jasno, da je upravljanje z druzhbeno zavestjo postalo izredno pomemben politichni inshtrument. Ponovni razcvet pravoslavne zavesti v Rusiji pomeni eno od glavnih ovir na poti v »pax americana«. Sledila bi mu takojshnja okrepitev temeljev ruskega velikodrzhavja, Rusija pa bi postala resen dejavnik v svetovni areni. Ivan Iljin je opozarjal: »V svetu so, skupaj s prijateljskimi silami, narodi, drzhave, cerkveni centri... sovrazhni do nacionalno-drzhavotvorne Rusije... obstajajo nasprotniki, ki se nadejajo mastnih koristi od kolapsa, ponizhanja in oslabitve Rusije. Zatorej, s komerkoli se pogajamo o mednarodnih zadevah, ne smemo... prichakovati od osvajalcev - reshitve, od razkosevalcev - pomochi, od verskega zapeljivca - sochutja in razumevanja, od unichevalca - dobrohotnosti in od klevetnika - resnice«.16
Iz rushchine prevedel Just Rugel
OPOMBE PREVAJALCA:
1	prozelitizem - zvijachno, nasilno in neposhteno pridobivanje vernikov iz obchestev drugih cerkva
2	Tojnbi A. Dzh.: Vizantijskoje nasledije Rossii. Civilizacija pered sudom istorii, Moskva, 1996. str. 105, 157.
3	Rus' - starodavno ime Rusije
4	Vernadski G.: Dva podviga svjatogo Aleksandra Nevskogo. Jevrazijski vremennik, knjiga IV; Berlin, 1926
5	Danilevski N. J.: Rossija i Jevropa. S-Pb, 1995, s. 197-198; Tojnbi A. Dzh.: Civilizacija pered sudom istorii. Moskva 1996, str. 111
6	uniati - pripadniki grshke uniatske cerkve, ki so se vechinoma pod pritiskom zdruzhili s katolishko cerkvijo (Brest-Litovsk, 1596)
7	Shepticki, Andrej (1865 - 1944), metropolit ukrajinske grshko-katolishke cerkve v Galiciji, ki si jo je leta 1923 prisvojila Poljska; zavzemal se je za avtonomijo ukrajinske versko-narodnostne identitete.
8	OUN - Organizacija ukrajinskih nacionalistov, ust. 1929 kot naslednica predhodne UMO (Ukrajinska vojashka org.); delovala konspirativno in teroristichno s sabotazhami in uboji poljskih uradnikov.
9	UPA - Ukrajinska upornishka armada, ust. v zachhetku 1942; org. ukrajinskih nacionalistichnih partizanov v Voliniji in Galiciji; vodja ene od frakcij je bil Stepan Bandera, druge Andri Melnik.
10	po prichevanju poslanca dunajskega parlamenta Poljaka A. Dashinskega (vsi ruski poslanci tega parlamenta so bili ustreljeni); Vremennik ; Lvov, 1938
11	Vavrik V.: Terezin i Talergof. - Philadelphia, 1966
12	Galickaja golgota. - ZDA, izd. P. Gardi, 1964
13	Dmitruk K. E.: S krestom i trezubcem, Moskva 1974, s. 8
14	2. vatikanski koncil (1962-65)
15	Tojnbi A. Dzh.: Vizantijskoje nasledije Rossii. Civilizacija pered sudom istorii ; Moskva 1996, str. 116
16	Iljin I. A.: Protiv Rossii. Nashi zadachi ; Moskva 1992, str. 57
Vir: http://www.narochnitskaia.ru
Glej tudi: Natalija Narochnicka, Kontinuiteta anglosashkih geopolitichnih nachrtov v Evropi, Revija SRP 61/62 - 2004; Natalija Narochnicka, Ukrajina /Zgodovinska retrospektiva ingeopolotichnaperspektiva/, Revija SRP65/66 - 2005. (Op.ur.)
Za zgodovinski spomin
Matjazh Jarc
KULTURNI FORUM IN RESOLUCIJA
o Nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Kulturni Forum
Ustanovljen je bil 6. februarja letos kot civilno-druzhbena pobuda, katere namen je spremljanje in sooblikovanje kulturne politike. V ustanovni izjavi je opozoril, da bi morala Vlada Republike Slovenije do 1. junija lani Drzhavnemu zboru predlozhiti porochilo o izvajanju resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2004 - 2007, a tega ni storila. Zahteval pa je - med drugim - tudi pojasnilo, kdaj in kako bo do leta 2007 resolucija uresnichena v celoti.
Pod izjavo so podpisani najvishji predstavniki skoraj vseh najpomembnejshih slovenskih kulturnih drushtev in zdruzhenj. Glede na podpisnike je Forum torej nekakshna avtonomno ustanovljena Kulturnishka zbornica.
Vsebina izjave
Opozorilo in zahteva iz izjave sta na mestu; resolucija je za vlado zavezujocha. Vlada je dejansko dolzhna porochati o njenem izvajanju Drzhavnemu zboru vsako leto in v vsakrshni sestavi. Zamenjava na oblasti, do katere je prishlo po uveljavitvi resolucije, ne pomeni, da je bila slednja zavezujocha zgolj za prejshnjo vlado. Zaradi menjave pristojnih ministrov si drzhavni aparat, ki deluje funkcionalno, ne bi smel privoshchiti zamude pri pripravi porochila; a slednje vendarle ni bilo predlozheno. Kateri razlogi botrujejo temu dejstvu?
Za popolnejshe razumevanje nastalega zapleta je pomembno vedeti, da je predhodnica prejshnje vlade pripravila svojo verzijo nacionalnega kulturnega programa, ki pa ga prejshnja vlada potem v Drzhavnem zboru ni uveljavila, ampak je raje pripravila svojo razlichico. Torej je zhe tedaj namesto nachela funkcionalnega delovanja drzhavnih teles prevladala politichna manira, ko novi oblastnik najprej zavrzhe delo svojega predhodnika samo zato, ker je bil in je njegov politichni nasprotnik, in se sam loti iste naloge she enkrat od zachetka. Tedaj ni bilo pomembno, koliko chasa in dela (oba pa pomenita tudi denar) je bilo pred tem zhe vlozheno v projekt.
Marsikdo je zato po nastopu sedanje oblasti razumel kot samo po sebi umevno morebitno dejstvo, da nova vlada ne bo nadaljevala dela prejshnje vlade, ampak bo projekt znova vrnila na zachetek oziroma v prejshnje stanje, kakrshno je bilo pred nastopom njene predhodnice. Ko 1. junija lani sedanja vlada parlamentu ni predlozhila porochila o izvajanju resolucije, je bilo takshno razmevanje stvari tako rekoch potrjeno.
Vendar pa je bil tokrat projekt zhe pravno formaliziran na zakonodajni ravni, kar pomeni, da je vlada z opustitvijo porochanja o resoluciji v Drzhavnem zboru ravnala ne samo politichno, ampak tudi protipravno.
In tu nastopi Forum z vsemi pravnimi argumenti, a s civilnodruzhbeno politichno iniciativo. Uresnichenje njegove zahteve bi pomenilo novo kvaliteto vladanja na Slovenskem; vlada bi s pravno doslednim ravnanjem nadaljevala delo prehodnice in tako presegla dosedanjo prakso. Pripravila bi porochilo, hkrati pa bi lahko parlamentu predlagala spremembe resolucije in s tem tudi smeri kulturnega razvoja. Predlaganih sprememb pa ji pred poslanci niti ne bi bilo tezhko utemeljiti, saj je resolucija sama po sebi zelo ohlapna in nenatanchna. Pozornejshemu bralcu ne more uiti spoznanje, da gre v pomembnem delu njenega besedila prej za nizanje zhelja, kot pa za resno nachrtovanje, v dolocheni meri pa bi bila - po skromnem mnenju pisca teh vrstic - kot strateshki nachrt lahko celo shkodljiva za razvoj slovenske kulture.
Resolucija
Najbrzh jo je le malokdo prebral do zadnje besede. Glede na ponavljanje osnovnih gesel o pomenu in pomembnosti take in drugachne kulture v posameznih poglavjih se zdi, da je tudi vsak od njenih sestavljalcev prebral le svoj prispevek, ki se je pach nanashal le na podrochje njegovega dela. Zato so vse besede zasedle 60 strani, cheprav bi jih bilo za enako vsebino najbrzh dovolj zhe 40 ali pa she manj.
Ampak ta pripomba se nanasha le na obliko.
Z vsebinskega vidika je v resoluciji na prvo mesto uvrshcheno naslednje osnovno geslo: »Ni dopustno, da drzhava kulturo kakorkoli usmerja, dolocha ali nadzira.« Ko pozorni bralec naleti nanj, postane she bolj pozoren. In res she v istem odstavku naleti na negacijo tega milozvochnega gesla: »...dvomilijonski trg tega ne omogocha, zato je na podrochju kulture regulacija drzhave nujna za njen uravnotezhen obstoj in razvoj.« S pojmom regulacija pa ni mishljeno vsebinsko odlochanje o uresnichevanju ciljev in prioritet nacionalnega programa, ki naj bi ga zagotavljala soudelezhba strokovne javnosti. Samo soudelezhba, seveda.
Nich chudnega, da lahko nastane polozhaj, kakrshnemu smo priche: drzhavna oblast preprosto ne stori nichesar, cheprav jo neka resolucija zavezuje k dolochenemu ravnanju. Civilnodruzhbena iniciativa pa tudi ne more nichesar premakniti, ker je lahko pri morebitnih premikih zgolj soudelezhena, pa she to le z dolochenih vidikov. Za povrh pa je to popolnoma razumljivo in v danih razmerah ne more biti drugache.
Jezikovna politika
Naj se vrnem k vsebini resolucije. Najvech pravzaprav govori o kulturni politiki, saj gre za uradni dokument. Kulturna politika pa je razvejen pojav, njena prva veja je jezikovna politika. Ta pa izhaja iz spoznanja, da vstopamo v Evropsko unijo kot
»drzhava z lastnim jezikom«. Slovenshchina torej ni vech vrednota slovenskega naroda, ampak njegove drzhave. Zato bo lahko jezikovna politika uravnavala »posebnosti v izbiri jezika in njegove rabe«. V ta namen med ukrepi predvideva »pomoch pri poglabljanju vedenja o pravilih tvorbe besedil in primernosti in povednosti rabe posameznih izrazil (lektoriranje, jezikovna pomagala, uchenje pisanja)«. To pomeni, da poleg vseh konstruktivnih jezikovno-politichnih ukrepov drzhava predvideva tudi neposreden vstop v sfero jezika. Cheprav je to najbrzh neizvedljivo, pa je namera drzhave, da bi uradno pomagala npr. pri lektoriranju besedil, naravnost osupljiva. Do leta 2007, ko naj bi bila resolucija uresnichena v celoti (kot prichakuje Forum), naj bi bilo torej vedenje o pravilih tvorbe besedil povsem poglobljeno?
Kulturna raznolikost
Pomemben cilj kulturne politike v resoluciji je spodbujanje kulturne raznolikosti v duhu Amsterdamske pogodbe (1997). Slednja je pravno izhodishche, ki pa je bilo pozneje urejeno s konkretnejshimi in bolj specifichnimi evropskimi pravnimi akti, o katerih resolucija ne govori oziroma jih ochitno ne uposhteva. Skupna jim je ideja o zdruzhevanju nacionalnih kultur v skupno evropsko kulturo, ob ohranjanju bogastva raznolikosti, ki izhaja iz vsake nacionalne kulture posebej. Vendar pa med ustreznimi ukrepi resolucija navaja precej takih, ki so usmerjeni k notranji raznolikosti (npr. podpora deficitarnim umetnishkim zvrstem, projektom ranljivih skupin), ohranjanje raznolikosti slovenske nacionalne kulturne identitete v evropski pa zreducira predvsem na podporo projektom, ki bodo chrpali sredstva iz mednarodnih virov. Pri tem gre za dva ochitna nesporazuma: prvi je ta, da so povsem upravicheni ukrepi podpore deficitarnim umetnishkim zvrstem in projektom ranljivih skupin (kakor koli se zhe imenujejo) uvrshcheni v neustrezno poglavje, kajti zasluzhili bi si posebno obravnavo, uvrshcheno v ustreznejshi kontekst. Drugi in glavni nesporazum pa je v tem, da ohranjanje kulturne identitete ni odvisno od tega, koliko denarja prejmejo nashi projekti iz evropskih fondov. Che bomo namrech prichakovali, da bo EU, ki je usmerjena v kulturno integracijo, plachevala nasho kulturno raznolikost, je to napachno razmishljanje. Evropski denar ne more biti merilo za to, koliko in kaj je pripravljena nasha kulturna politika storiti za ohranjanje nacionalne kulturne identite kot ene od komponent raznolikosti znotraj evropske kulture.
Dostopnost kulture
V resoluciji je zagotovo med najbolj opevanimi ideali. Izhodishchna misel »Dostopnost kulture ne sme biti pogojena s socialnim statusom.« je kot cilj lahko she ne vem kako prioritetna, a uresnichljiva zhe dolgo ni vech do tiste mere, kot je bila v polpreteklem obdobju. Resolucija, ki naj bi bila po mnenju Kulturnega Foruma do leta 2007 uresnichena v celoti, tudi v tem poglavju niza absolutno presploshne cilje, ne da bi predstavila ustrezen instrumentarij konkretnih reshitev. V rubriki Kazalci, ki naj bi odrazhala stopnjo dosezhenosti vsakega posameznega cilja po izteku dolochenega obdobja, so nanizani
preabstraktni kriteriji, s pomochjo katerih praviloma ne bi bilo mogoche izmeriti nichesar. She posebej pa ne v poglavju, ki govori o dostopnosti kulture.
Na primer ukrep, ki se glasi: »- zagotavljati dostopnost javne infrastrukture najshirshemu krogu izvajalcev s podrochja kulture.« Sploshen je do te mere, da ne omenja, pod kakshnimi pogoji (npr.: za plachilo, za dolochen chas, v dolochenih primerih itd.) mora neki javni zavod v skladu z ukrepi iz te resolucije dati zunanjemu izvajalcu na razpolago svojo dvorano, osebje in opremo, ki je she vedno v javni lasti. Tak ukrep se zrushi sam vase zhe ob prvem soochenju z resnichnostjo; v njej namrech ni vech kulturna politika tista, ki z uresnichevanjem neke resolucije odpira vrata javne infrastrukture najshirshemu krogu izvajalcev, ampak je vstop odvisen na eni strani od njihove kupne mochi in kupne mochi njihovega obchinstva, na drugi strani pa od financhnih prichakovanj neposrednega upravljalca tega dela javne infrastrukture. Torej chisto kapitalsko razmerje, v katerem je zastavljeni cilj v veliki meri nedosegljiv. Drzhava bo verjetno she vedno plachevala upravljalcu del njegovih stroshkov, izvajalci pa bodo javno infrastrukturo lahko praviloma uporabljali le, che bodo v ta namen od drzhave pridobili dovolj financhnih sredstev tudi za plachilo uporabe javne infrastrukture. Nacheloma je to morda celo v redu (vsaj do neke mere), a dalech od izhodishchne ideje, kajti krog teh izvajalcev bo vse prej kot najshirshi.
Ali pa ukrep: »- s spodbudami delovanju kulturnega trga zvishevati dostopnost kulturnih dobrin in ustvarjalnosti na skupnem slovenskem prostoru.« Ta ukrep je treba prav prevesti v slovenshchino 21. stoletja: - s prepushchanjem ustvarjalcev frzhnim zakonitostim omogochati dostopnost kulture uspeshnejshim ustvarjalcem in premozhnejshim slojem obchinstva v globalnem prostoru. Tudi taka naravnanost drzhave bi bila v bistvu zdrava, saj bi postajale zaradi tovrstnih formulacij v resoluciji njene kulturno politichne usmeritve vsaj nekoliko jasnejshe in razvidnejshe.
Ne bom kaj dosti razglabljal o izrazoslovju v resoluciji, cheprav bi res lahko, saj jezikovna politika in literarna stroka ochitno nista sodelovali pri oblikovanju konchnega besedila. Naj navedem na tem mestu le v nebo vpijocho nerodnost: » - spodbujanje decentraliziranosti glasbenih in uprizoritvenih umetnosti«. Takshna besedna zveza odpre vprashanje o tem, ali je res she vedno mogoche govoriti o centralizirani umetnosti in kaj bi to pomenilo na primer z umetnostnozgodovinskih vidikov. Mene, kot laika na omenjenem podrochju, ta izraz she najbolj spominja na delovanje umetnikov, nadzorovano iz politichne centrale, in na ideoloshko pogojene umetnishke smeri, medtem ko gre tukaj najbrzh za ukrep decentralizacije nasploh oziroma (v kulturi) za decentralizirano subvencioniranje kulturnih projektov.
Najslikovitejshi v tem poglavju pa je brez dvoma naslednji Kazalec uchinkovitosti predvidenih ukrepov: »delezh, ki ga gospodinjstva namenjajo kulturi«. Prevedem si ga lahko le takole: vech ko bodo drzhavljani plachaliza kulturo, vechja bo zanje njena dostopnost. Logichno, vendar pa si v resoluciji glede tega kulturna politika seveda ni zastavila posebnih nalog.
Spodbude »kreativni industriji«
Prednostne podpore bodo delezhni »programi, ki dosegajo shirshe ekonomske uchinke«. Delovanje kulturnega trga se bo predvidoma izboljshalo, s tem pa naj bi se povechala dostopnost kulture »potroshnikom«. Vsekakor bo v prichakovanih razmerah ponudba kulturnih dobrin bogatejsha, s povechano ekonomsko uchinkovitostjo pa se bo predvidoma povechalo tudi povprashevanje po kulturnih dobrinah. Njihova dostopnost pa bo vendarle odvisna od cene, ki bo spet odvisna od vishine stroshkov proizvajalcev. Drzhava bo (tako resolucija) vzpostavljala partnerstva z gospodarstvom in posledichno soustvarjala nova delovna mesta v kulturi, shtevilo samozaposlenih kulturnikov pa se bo povechalo. Skratka, do leta 2007 se bo situacija na tem podrochju bistveno popravila.
Glede teh vprashanj je zelo smiselno podpreti zahtevo Foruma, da naj vlada pove, kako bo do leta 2007 uresnichila resolucijo v celoti. V tej fazi namrech ostaja resolucija povsem odprta in ne zastavlja meril ne glede vrednosti nachrtovanih projektov v sodelovanju z gospodarstvom ne glede predvidenega shtevila novih delovnih mest in stopnje rasti samozaposlenosti v kulturi.
Dodati pa bi bilo smiselno tudi vprashanje o predvidenih vsebinskih posledicah tako pospeshene »kreativnoindustrijske« naravnanosti drzhave; prav na tem mestu in v teh okvirih bi se bilo torej smiselno dotakniti tudi vprashanja o posledichni komercializaciji kulture in umetnosti, kajti le-ta zhe pregovorno znizhuje vsebinsko kvaliteto kulturnih dobrin. In zavezati drzhavo k aktivnemu preprechevanju shkodljivega dela predvidenih posledic »kreativne industrializacije«.
Neposredna podpora ustvarjalcem
Kulturna politika naj bi s svojimi ukrepi pripomogla »k vechji dostopnosti ustvarjanja«. Ker ustvarjanje she ni dovolj dostopno, bo drzhava dodelila 100 delovnih shtipendij na leto in zagotovila »infrastrukturne pogoje za ustvarjalce«. To najbrzh pomeni, da bodo lahko ustvarjalci zastonj uporabljali prostore in opremo, ki so v drzhavni lasti. Resolucija sicer ostaja glede shtevila slednjih skrivnostna. Mar se ne bi spodobilo zaradi resnosti tematike tudi tukaj dolochiti kakshno kvoto? Kako bomo sicer leta 2007 vedeli, ali je resolucija izpolnjena v celoti? Che bo vlada sploh porochala o tem?
Zelo ambiciozno je zastavljen tudi naslednji ukrep » - dvigniti raven sposhtovanja avtorskih pravic«. Slovenska pravna ureditev kulturne politike na tem podrochju sploh ne pooblashcha za kakrshno koli konkretno ravnanje. Kako bo torej uresnichila ta predvideni ukrep? Med Kazalci najdemo tudi »raven sposhtovanja avtorskih pravic«. Kdo in kako bo torej do leta 2007 izmeril to raven? Ali mora vlada do tedaj v celoti zagotoviti sposhtovanje instituta avtorske pravice? Obe vprashanji sta naslovljeni na Kulturni Forum.
Zanimivo bi bilo izvedeti, kako bo vlada uveljavila »enakost zaposlenih in samozaposlenih umetnikov z drugimi delavci glede plachila«. Ali je tu mishljeno, da naj bi samozaposleni akademski glasbenik prejemal redni mesechni dohodek, primerljiv s placho visokega ali vsaj vishjega drzhavnega uradnika? Naj bi samozaposleni vrhunski pesnik prejemal redne honorarje, s katerimi bi si lahko kupil pomemben lastnishki delezh v veletrgovinski druzhbi? Kdo naj bi jima v razmerah »kreativne industrializacije« zagotovil takshno plachilo? Res, tudi mene zanima, na kakshen nachin bo kulturna politika uresnichila ta ukrep do leta 2007?
Posodobitev javnega sektorja
Iz predvidenih ukrepov v tem poglavju je mogoche razbrati, da bomo do leta 2007 v kulturi dobili dve drzhavni gospodarski druzhbi in tri drzhavne (?) fundacije. Torej bo pet javnih zavodov manj. In v blizhnji prihodnosti ne bo vech mogoche govoriti o javni lastnini v kulturi. Konchno bo resheno vprashanje lastnishtva tudi na tem podrochju. Ali bo leta 2007 drzhava she lastnica te javne infrastrukture in delodajalka pripadajochi skupini delavcev? Na kakshen nachin bo ta lastnina posledichno privatizirana in kdo bodo novi srechni lastniki? Koliko novih delovnih mest se bo odprlo, che uposhtevamo predvideni ukrep, s katerim naj bi se dolocheno (?) shtevilo delavcev, zaposlenih za dolochen chas, prezaposlilo na delovna mesta za nedolochen chas?
Resolucija govori na tem mestu samo o shtevilu zavodov, druzhb, ustanov, delavcev ... Pa she te shtevilke so zgolj abstraktne. Ali bo pred zachetkom junija zanimalo Kulturni Forum tudi kaj vech od tega? Ali pa bomo vsi skupaj leta 2007 (dotlej nas lochi le she leto dni) samo she ostrmeli, che bo vlada res izvedla te, zhe pred leti napovedane, a she danes skorajda neobrazlozhene reforme?
Zakaj kulturniki ne spregovorimo o tem, saj smo vendar soudelezheni pri odlochanju o kulturnishkih zadevah? Lahko bi soodlochali o izoblikovanju temeljnih nachel, po katerih bi se pravichno razdelilo nemajhno javno premozhenje v kulturi.
In zakaj o tem molchi resolucija?
Cilji in ukrepi po posameznih podrochjih
Na tem mestu zhelim chisto na kratko opozoriti na tiste cilje in ukrepe, ki bi jih bilo treba po mojem mnenju v resoluciji popraviti ob prvi prilozhnosti, po mozhnosti pred letoshnjim 1. junijem.
Resolucija predvideva, da bo do leta 2007 na podrochju uprizoritvenih umetnosti 90% gostovanj izvedenih v kraju produkcije. Po tej logiki bi morala npr. ljubljanska Opera vechino gostovanj izvesti znotraj ljubljanske obchine. Ta dolochba je ena tistih, ki so podobne slabim shalam.
Pri ukrepih prednostne podpore skupnim investicijam drzhave in lokalnih skupnosti
bi bilo smiselno med Kazalci navesti tudi vishino realiziranih investicij. V sedanjem besedilu resolucije tako merilo, razen na enem mestu, sploh ni predvideno.
Natanchneje bi bilo treba definirati okvirno dejavno vlogo Ministrstva za kulturo RS pri izvajanju predpisov o avtorski in sorodnih pravicah. Pri ministrstvih je pach tako, da lahko opravljajo le naloge iz svoje pristojnosti. Kolikor vem, pa Ministrstvo za kulturo za izvajanje avtorske zakonodaje ni pristojno in je v tem delu resolucija, zhal, neuresnichljiva.
Natanchneje bi bilo treba dolochiti okvirni delezh del slovenskih avtorjev in izvajalcev v programih drzhavnih javnih zavodov (v perspektivi tudi gospodarskih druzhb oziroma ustanov). Zgolj nachelna zahteva resolucije ne postavlja merila, ki bi zavezovalo izvajalce h konkretnemu ravnanju (npr. vsaj tri krstne izvedbe slovenskih avtorjev v sezoni).
Razmejiti bi bilo potrebno t.i. glasbeno-informacijske vsebine od glasbenega zalozhnishtva in strokovne publicistike na tem podrochju. V resoluciji namrech strokovno delo ni zajeto v pojmovni okvir znanstvenoraziskovalnih, temvech glasbeno-informacijskih vsebin.
V primerih, kjer so v resoluciji za izvedbo investicij ali projektov predvidena t.i. sredstva evropskih skladov, bi bilo treba za primer izpada predvidenih, a pred izvedbo natechajev she nezagotovljenih sredstev dolochiti alternativne vire, sicer je nachrtovanje nerealno.
Pri medresorsko koordiniranih projektih bi bilo potrebno v resoluciji vnaprej dolochiti vsaj relativna razmerja med prichakovanimi vlozhki vseh sofinancerjev, sicer obstaja velika verjetnost, da bo vsak resor prelozhil vechji del obveznosti na drug resor in tako ne bo zbranih dovolj potrebnih sredstev.
Opustiti je treba dikcijo, da bodo prednostno obravnavane vse pobude lokalnih skupnosti, ki se nanashajo na ureditev dolochenih prostorskih vprashanj, saj to zagotovo ne bi bilo finachno izvedljivo, ali pa bodo pobude res samo obravnavane in do njihove realizacije ne bo prishlo. Reshitev bi bila morda v dolochbi, da bodo v ciljnem obdobju pach prednostno obravnavane in uresnichene tiste pobude lokalnih skupnosti, pri katerih bodo slednje same priskrbele vech kot polovico potrebnih investicijskih sredstev. Kako bo sicer Kulturni Forum drugo leto, ko se to obdobje izteche, vedel, ali je resolucija realizirana?
Med Kazalce izboljshanja polozhaja ustvarjalcev na podrochju vizualnih umetnosti ne sodi le nedefinirano shtevilo izvedenih arhitekturnih natechajev, temvech predvsem v resoluciji manjkajoche prichakovano shtevilo realiziranih arhitekturnih nachrtov. Kolikor je seveda sploh mogoche govoriti o arhitekturi kot vizualni umetnosti.
Za uspeshnost ukrepa postopnega oblikovanja nacionalnega (internetnega) kulturnega portala in za nastanek 12 mrezhno povezanih intermedijskih centrov po mojem mnenju ne bi bilo potrebno kakshno posebno koordiniranje vladne politike. Tudi shtevilo novih intermedijskih umetnikov ni najbolj relevanten kazalec takega podviga, saj je relativno
lahko izvedljiv zhe z obstojechimi mochmi in ne zahteva prav veliko denarja. Razen che namerava kulturna politika tudi v tem segmentu odpirati nova delovna mesta, kar bi bilo sicer zelo pohvalno.
Manj dvoumno je treba definirati pojem in vlogo »osrednje znanstvene knjizhnice« in zbistriti do skrajnosti zamegleno vprashanje izgradnje nove stavbe za NUK. Avtomatichno podaljshevanje veljavnosti zakona, ki je pozhrl zhe ogromno denarja, se zdi - milo recheno - vprashljivo, saj je projekt v vseh teh letih ob pozhiranju ogromnih sredstev predvsem stagniral.
Zbistriti pa je treba tudi razvpito, a v bistvu zgolj prestizhno in glede na financhno vrednost skoraj zanemarljivo vprashanje o t.i. obveznem izvodu, tako z vidika proste dostopnosti v knjizhnicah kot tudi z vidika podpore zalozhnishtvu.
»Veriga knjige«
Nachelo proste dostopnosti kulturnih dobrin se vsaj deloma izvaja le she v knjizhnicah (in na podrochju ljubiteljske kulture), kar je brez dvoma koristna spodbuda bralni kulturi. Hkrati pa ima ta pojav vsaj she eno plat: knjizhnice so najzanesljivejshi, za nekatere zvrsti literature pa skoraj edini kupci slovenskih knjig. Uvedba obveznih izvodov bi (sicer minimalno, a vendar) zmanjshala she povprashevanje knjizhnic po novih knjigah, saj bi dolocheno shtevilo izvodov prejele zastonj. Posledichno bi bila to nova obremenitev zalozhnishtva, ki se soocha z nerentabilnostjo ne samo zaradi pomanjkljivo urejene knjigarnishke mrezhe (ta v neki neustrezni obliki vendarle zhe obstaja), ampak zaradi skoraj zhe usodne konkurenchnosti knjizhnic. Kulturna politika bi morala poiskati reshitev tega problema, kar bi lahko storila na vech nachinov: ali bi zmanjshala prosto dostopnost do knjig v knjizhnicah in povechala subvencioniranje izdaj slovenskih knjig ali pa bi bistveno povechala namensko kupno moch knjizhnic za odkupe slovenskih knjig. V najslabshem primeru pa bi morala za morebitno uvedbo zakonskega instituta obveznega izvoda zagotoviti sredstva drzhava in ne nalozhiti zalozhnikom dodatnih obremenitev.
Spodbujanje razvoja knjigarnishke mrezhe je v resoluciji sam zase nezadosten, predvsem pa premalo jasno definiran ukrep za reshevanje krize slovenskega zalozhnishtva. Problem izhaja predvsem iz procesa lastninjenja knjigarn in zalozhb, ki se je tako rekoch neopazno zgodil pred ochmi kulturnikov, podobno kot se zdaj dogaja s to resolucijo nachrtovano lastninjenje preostale javne infrastrukture v kulturi. Lastnik obstojeche mrezhe s komisijsko prodajo in z visokimi rabati dobesedno stiska male zalozhnike za vrat. (Kulturna politika bi morala do tega lastnika zavzeti posebno stalishche.) Neodvisne male knjigarne, ki bi jih bilo mogoche preshteti na prste, glede nachina prodaje sledijo velikemu bratu, vchasih ga v odstotkih rabata celo prekashajo. Che se bo drzhava aktivno vkljuchila v predlagano vzpostavitev knjigarnishke mrezhe, mora vnaprej pravno urediti hipotetichna razmerja med knjigarnarji in zalozhniki tako, da bodo vzpostavljena v obojestranskem interesu. Kako se to stori, bi moralo biti vsaj na nachelni ravni zapisano
v tu obravnavani resoluciji; zhal pa so vanjo vkljuchene le pomanjkljive reshitve. Nemogoche bi bilo prichakovati od katere koli kulturne politike, da bi na podlagi tako pomanjkljivega dokumenta lahko reshila tako zelo zahtevno vprashanje. To misel she zlasti zgovorno potrjuje kazalec v poglavju o zalozhnishtvu, ki se glasi: »shterilo izposojenih knjig vknjizhnicah«, meril pa naj bi stabilnost zalozhnishke produkcije. Dejstvo je namrech naslednje: vech knjig bo posodila knjizhnica, manj jih bo prodala knjigarna. In to zhe dolgo ni skrivnost.
Slovenski film
Slovenski film je s to resolucijo izgubil samostojnost v obravnavi, kulturna politika ga je iz neznanih razlogov odrinila na podrochje medijev in avdiovizualne kulture.
Pred uveljavitvijo teze o prestrukturiranju (in lastninjenju) Filmskega studia Viba film v gospodarsko druzhbo bi bilo treba revidirati prichakovanja o njenem uresnichevanju javnega interesa tudi z vidika evropskih predpisov o dodeljevanju drzhavnih pomochi gospodarskim subjektom. In shele nato bi bilo smiselno zapisati ta cilj v pravno zavezujoch akt, kakrshen naj bi bila resolucija.
Umakniti je treba formulacijo o tem, da dolochene projekte prek Filmskega sklada RS podpira Ministrstvo za kulturo, saj je javni sklad institucija s svojimi telesi, ki nacheloma upravljajo z drzhavnimi sredstvi neodvisno od ministrstva. Vsaj glede na pravno ureditev.
Resolucija predvideva samo za preoblikovanje Filmskega sklada RS sprejem posebnega zakona, ki pa naj bi urejal avdiovizualno podrochje. Che zhe zakon, potem naj ureja vprashanja slovenske kinematografije, in to v celoti.
Mediji
Proces koncentracije lastnishtva ni nezadrzhen, kot to pishe v resoluciji; pristajanje na tako formulacijo v pomembnem drzhavnem aktu je s strani kulturne politike in kulturnikov defetistichno. Pomeni, da zakonska ureditev, ki je naravnana k preprechevanju monopolizacije medijskega prostora, celo v ocheh samega zakonodajalca ni realno izvedljiva. Zakaj jo je torej sprejel?
V resoluciji je treba popraviti tezo o usposobljenosti teles, pristojnih za podrochje medijev; eno od njih je bilo medtem ukinjeno, za dve pa zaradi politichnega kadrovanja ni znachilna premajhna zaposlenost, temvech nezadostna strokovna usposobljenost.
Radiotelevizija Slovenija
Ukrepi, ki so navedeni v resoluciji, ne zagotavljajo doseganja transparentnosti, racionalnosti in gospodarnosti porabe javnih sredstev v medijih niti na najsploshnejshi deklarativni ravni. Lahko bi bili dolochnejshi, vsekakor pa je resolucija brez njih hudo pomanjkljiva, saj naj bi bila tudi v prihodnosti nacionalka eden glavnih stebrov slovenske
kulture, ki jo kulturna politika strateshko usmerja prav s to resolucijo.
Iz njenega besedila je nujno umakniti formulacijo o tem, da se mora javna radiotelevizija prilagajati pojavu komercialnih televizij in konkurence na medijskem trgu. Tako prilagajanje namrech vodi v znizhevanje kvalitete programskih vsebin in daje alibi pragmatichnim zagovornikom krchenja lastne umetnishke produkcije slovenskega radia in televizije. Chudim se, da prichakuje Kulturni Forum od vlade tudi uresnichitev tega dela resolucije.
Birokratski pristop
In ali se res ne bi bilo mogoche izogniti birokratski dikciji, kot je npr. »Integracija kategorije Slovencev v sosednjih drzhavah v skupni slovenski prostor« ali naj bo v slovenski kulturni prostor res integrirana le t.i. kategorija iz sosednjih drzhav?
Poleg tega bi se mi zdelo prav, da se pri ukrepanju glede Slovencev po svetu ne bi vzpostavilo samo medresorsko sodelovanje na podrochju izobrazhevanja, znanosti in raziskovalne dejavnosti, kot je zapisano v resoluciji, ampak bi se procesu pridruzhila tudi kulturna politika.
In naj chisto na koncu opozorim she na dolochbo o ustanovitvi medresorske komisije za promocijo Slovenije v tujini. Ta naj bi bila zadolzhena za strokovno presojo, koordinacijo interesov sodelujochih resorjev, pripravila naj bi dolgorochno strategijo promocije Slovenije v tujini, hkrati pa bi sama she izvajala vechje promocijske projekte. Resolucija ne dolocha profila chlanov te komisije - bojim se, da bi lahko shlo za drzhavne uradnike. Bi res lahko tujini kuturno podobo Slovenije predstavljali uradniki?
Ali pa je v resolucijo vendarle nekdo samo pozabil zapisati, na kakshni strokovni ravni naj bi delovala komisija?
Zakljuchek
Tole besedilo se bo zdelo marsikomu dolgovezno in pusto, a sem ga vseeno zapisal. Obravnava namrech akt drzhave, za katerim stoji tudi izbrana smetana slovenskih kulturnikov, vkljuchenih v Kulturni Forum. Prav bi bilo, da bi se she oni pretolkli skozi tale tekst, saj sem preprichan, da je v njem dovolj soli za resen premislek.
Konchujem z naslednjo odlochitvijo: podpiram Forum v njegovih prizadevanjih, da naj sedanja vlada izpolni svojo dolzhnost in porocha Drzhavnemu zboru RS o izvajanju te resolucije. Ne bom pa podprl tistih prizadevanj, ki bodo morebiti vztrajala pri izvedbi prav te resolucije v celoti, kajti, verjemite - taka, kot je, naj raje ostane na pol poti.
Treba jo je temeljito dodelati, spremeniti in dopolniti.
Matjazh Jarc, 12.4.2006
Iz zgodovinskega spomina
Lucijan Vuga
VENETI IN ANTI (III)
RAZMERJE MED VENETI IN ANTI
O tem smo zhe govorili v predhodnih poglavjih in sedaj nadaljujmo: Niko Zhupanich, predvojni direktor predhodnika danashnjega Narodnega muzeja v Ljubljani in urednik revije Etnolog, je v njej objavil (VII, 1934, str. 88-99) svoj referat s 3. mednarodnega bizantoloshkega kongresa v Atenah (14. 9. 1930) Izvor in ime Anti, v katerem izhaja iz navedb v Jordanesu in Prokopiju, da so Anti pomenili vzhodne Slovane in so v chasu teh dveh zgodovinarjev zhiveli med velikima sarmatskima rekama Dnester in Dneper (o tem vech v nadaljevanju). Tu naj vskochimo z vprashanjem, kako to, da so takrat tako shtevilni Anti zhiveli med "sarmatskima rekama" in niso imeli svojih imen zanje?!) Zhupanich nadaljuje (str. 97): »... kar porochajo bizantinski zgodovinarji o kaosu narodov vzhodne Evrope in Podonavja, se ne da razlozhiti s pomochjo grshkih, latinskih, germanskih ali slovanskih jezikov... potreba je po znanju orientalskih jezikov, posebno kavkashkih, ugrofinskih in uraloaltajskih, da bi se prineslo svetlost v temno zgodovinsko etnologijo velikega preseljevanja narodov na kraju antichnega veka.« Prav to je storil sedemdeset let kasneje Mario Alinei s teorijo kontinuitete, toda s prav nasprotnim sklepom, da sploh ni bilo velike selitve narodov, ampak je v bistvu shlo za kulturne vplive ob neobsezhnem premikanju ljudstev; ki so po Evropi kontinuirano naseljena najmanj od neolitika.
Niko Zhupanich je tudi avtor prispevka Reka Erak (Etnolog, IV, 1930-31, str. 113121, v srbo-hrvashchini, prevod L.V.) s podnaslovom: Prispevek k zgodovini boja narodov za prevlado nadjuzhno Rusijo v drugi polovici 4. st.n.sht., kjer obravnava prav prostor med Dneprom in Dnestrom ter pravi, da Huni, ki so jim Vzhodni Goti priznali nadoblast po samomoru stoletnega kralja Hermanarika (leta 375), niso mogli trpeti samopashnosti njegovega naslednika, kralja Venetarija (zapisano po Jordanisu) ali Vidimira (zapisano po Amianu Marcelinu). Zlasti so mu zamerili, da je brez njihove odobritve sprozhil vojno proti vzhodnim Slovanom, Antom, ki jih je po hudih bojih pokoril. Balamber, hunski kralj, se je z vojsko odpravil nad Venetarija, ki se je spochetka uspeshno upiral in napadalcem zadal znatne izgube, a je na koncu omagal v bitki na reki Erak leta 376, kjer ga je lastnorochno ubil Balamber s strelom iz loka, to je utrdilo prevlado Hunov nad Goti. Tako pishe Jordanes sredi 4. st.n.sht. (De origine actibusque Getarum, cap. 247-250). S tem so postali Huni neomejeni gospodarji danashnje juzhne Rusije, tako da so lahko nadzorovali poti chez severno chrnomorsko primorje iz Turkestana in evropskega vzhoda proti srednji Evropi.
Torishche bojev med Huni in Goti v 2. polovici 4. st.n.sht. (povzeto po N. Zhupanichu)
Zgodovinarje zanima ta dogodek zato, ker je povezan z usodo Antov! Po ustaljenem gledanju je to bil chas, ko naj bi Praslovani she zhiveli v praskupnosti onkraj Karpatov. O imenu reke Erak je vech razlichic: erac (Codex Ambrosianus XI saec.; Codex Ottobonianus X saec.; Codex Berolinensis XII saec.); erae (Codex Heidelbergensis VIII saec.; Codex Palatinus IX saec.; Codex Valentiennensis IX saec; Codex Laurenttianus XI saec.); aere (Codex Ambrosianus XI saec.); Eraks (Konstantin Prorfirogenet: De administrando imperio). Slednji zavracha reko Fazis (Phasis) kot reko Eraks ter pravi, da so mesta Teodoziopol, Abnikon in Mastaton v Transkavkaziji, ne v Kolhidi ob izlivu reke Phasis, marvech v Armeniji ob izlivu reke Aras (antichno Araxes). Vendar je to po mnenju Zhupanicha nesmiselno, saj je bila tedaj etnichna sestava prebivalstva juzhne Sarmatije taka, da so Vzhodni Gotje zhiveli na zahodu do Dnestra, medtem ko so Huni in Alani pritiskali nanje z vzhoda, potem ko so prestopili Don na pohodu proti zahodu. Zato je logichno sklepati, da se je kralj Venetarij z vojsko umikal proti Dnestru, to potrjuje tudi proshnja dela zahodnih Gotov (pod vodstvom Alavivusa) in vzhodnih Gotov (pod vodstvom Alatheusa in Saphraxa), umikajochih se pred Huni proti dolnji Donavi, cesarju Valensu, da jim dovoli naselitev na tleh rimske drzhave. To govori v prid iskanju Eraka na zahodu Ponta in ne v Kavkaziji. Ostrogotsko sredishche se je verjetno nahajalo blizu, che ne kar ob Dnepru, in vse, kar je bilo zahodno od Dnestra (Danaster, Tyras), ni bilo
vech njihovo ozemlje. Tezhava nastane ob tem, da ne tam ne kje drugje v Evropi ni reke z imenom Erak, razen che se ne skriva v nekem drugem antichnem imenu, kakrshno je npr. naselje Eracton v evropski Sarmatiji, saj kazhe, da pomeni »mesto na reki Erak«. V antichni ilirski toponomastiki obstajajo podobne ali sorodne izpeljave geografskih in etnoloshkih imen na t-, katerega nastavek ima brez predhodnega samoglasnika znachaj derivativnega elementa. Iz Ptolomeja poznamo na Krku naselje Kourikon, sam otok se je imenoval Kourikta, prebivalci pa Currictae (Plinij) ipd. Prav Ptolomej je nashteval v evropski Sarmatiji nad reko Dnester (Tyras) proti Dakiji naslednje naselbine Carrodunum, Maetonium, Clepidava, Vibantavarium, pri tem je ochitno, da so razen dakijskega Clepidava imena ostalih mest keltska, in Eractum, ki naj bi lezhal na drugem bregu reke nasproti Tiraspola. In che je Erakton bil na Dnestru, je bilo ime reke Erak. Seveda niso vsi tega mnenja.
V Transkavkaziji je reka Aras (antichno Arakses), Armenci ji rechejo Erachs (Erasx), toda ta ne pride v poshtev iz drugih razlogov.
Na koncu se pokazhe nenavadna reshitev: stepski hudornishki vodotok Tiligul (antichni Aksiakes), ki ga poleti skoraj ni, od jeseni do pomladi naraste v sposhtljivo reko, saj Ptolomejev zemljevid evropske Sarmatije ne nakazuje Eraktona na Dnestru, marvech vzhodneje. In tudi omemba, da so se Ostrogoti po bitki umaknili na zahod proti Dnestru, kazhe, da je morala biti usodna reka vzhodneje, torej Tiligul (Aksiakes), in kazhe, da tako v imenu Aksiakes kakor v Erac tichi pomen »voda, reka«. Koren za Eracje *ar, ki podaljshan s priponami -b (Ar-bia v Italiji, Ar-pasos v Kariji), -k, -g (Or-gaspritok Mendra v Mali Aziji), -d(I-ar-danos v Lidiji), -n (Ar-na, Ar-ne v Likiji, Arnus v Etruriji), -t daje razna rechna imena tudi v Galiji, Helvetiji, Noriku, Panoniji, Armeniji: Ar-axes »Ar-fluvius«, Ara dva pritoka Rena (Aar, Ahr); Arabo(n) Raba v Panoniji, Arar v Galiji (danes Saone) pritok Rodana, Are-lape naselje in reka v Noriku (reka Erlaf v Avstriji), Ar, Ar-ar, Arel (reka Jerelb v juzhni Rusiji, nastalo iz predskitshchine). Veij etno j e koren reke Erak soroden z avarsko besedo er (or) »reka« (op-L.V.: toda lahko bi tudi dodali, da med erak in reka ni velike razlike!). Zhupanich sklene, da lahko trdi, da je Erak tekla v evropski Sarmatiji na prostoru med Dneprom in Dnestrom; tod so Huni premagali Vzhodne Gote 376, s tem je prenehalo njihovo gospostvo nad juzhno Rusijo. Z dokajshnjo verjetnostjo se sme rechi, da se ime reke Erak skriva v imenu naselja Eractum (Erakton), danes Ananev na gornjem toku reke Tiligul (med Dnestrom in Bugom), ki je lezhalo na vzhodni strani Dnestra, vsekakor ne dalech od njegovega toka.
Ker smo zgoraj omenili, da so po Jordanesu in Prokopiju Anti pomenili vzhodne Slovane in so v chasu teh dveh zgodovinarjev zhiveli med velikima sarmatskima rekama Dnester in Dneper, torej prav tam, kjer naj bi se odlochilno spopadli Huni in Ostrogoti, slednji so se po porazu umaknili, nastaja vprashanje, ali so ti Anti-Slovani pretezhno ostali tam na svoji zemlji, saj je en del shel na zahod z Goti, med njimi tudi Hrvati... Ker so Goti prishli nad Chrno morje iz severne Nemchije oz. juzhne
Skandinavije, so verjetno tvorili med Anti le vrhnjo, vodilno plast, in ko jim je zachela trda presti, so pobrali shila in kopita ter shli naprej krizhem krazhem po Evropi. Iz tega je dopustno sklepati, da so bili neka vrsta dobro oborozhene in organizirane elite, ki se je vsiljevala ali podjarmljala druga ljudstva, ali pa je morda shlo le za nekakshno delitev dela in so oni opravljali le vojashko sluzhbo, iz katere je vse bolj izvirala tudi moch in prevlada. Zato tudi niso imeli nikjer obstanka, ampak so se glede na razmerja mochi ali potrebe po vojashki sili selili skupaj z druzhinami. Goti sodijo verjetno v eno tistih relativno majhnih etnichnih skupin, ki so dajale v svojem chasu pechat in celo ime bolj shtevilnim podrejenim, podjarmljenim ali (ob)vladanim ljudstvom s stalnim bivalishchem, ki so se ukvarjala s poljedelstvom, rudarjenjem, obrtjo ipd., h katerim verjetno lahko prishtevamo tudi Kelte ali po Mariu Alineiju Ilire itd. Kot je za Indijo she danes znan kastni sistem, tako naj bi menda imeli Indoevropejci delitev druzhbe na duhovnishtvo, vojake in svobodnjake, ki so se ukvarjali s pridobitnimi dejavnostmi, poleg pa so bili she brezpravni suzhnji. In prav vojashke kaste so morda postale nekakshno avtonomno "ljudstvo", ki je ponujalo ali vsiljevalo svoje storitve naokoli. Ne nazadnje zgodovina govori o spremembah, ki so nastale v dolochenem obdobju bronaste dobe, s pojavom organiziranega nasilja in s tem povezane obrambe, utrjevanja naselij itd. Poljedelska ljudstva so morda celo namerno sprejemala nadvlado vojashkih kast, elit, to jim je zagotavljalo obrambo, varnost...
Verjetno so bili tudi Hrvati predvsem taka "vojashka kasta", in cheprav smo o njih
zhe spregovorili, velja she kaj dodati.
*
Izvor imena in etnosa Hrvatov predstavlja she vedno velik izziv za zgodovinarje. Danashnji pogledi se niso kaj bistveno spremenili od tistih, ki ji je razgrnil zhe omenjeni dr. Niko Zhupanich v predavanju na 3. kongresu Mednarodnega antropoloshkega inshtituta v Amsterdamu dne 23. septembra 1927 in objavil pod naslovom Prvi nosilci etnichnih imen Srb, Hrvat, Cheh in Ant (Etnolog, II, 1928. str. 74-79). Zachenja pa takole: »Kje in kdaj so postali Slovani, kje je lezhala slovanska pradomovina? Vsekakor do danes ni dokazan avtohtonizem Slovanov na ozemlju med Vislo in Dneprom ter severnim lokom Karpatov. Pach pa se lahko trdi na osnovi prvih pisanih porochil o Slovanih, da so oni pred svojim razhodom na zahod, jug in vzhod zhiveli na omenjenem terenu, za katerega se ne ve za gotovo, che je bil domovina Praslovanov, pach pa nepobitno domovina Protoslovanov.«
Tu moramo postati pozorni ob definiciji: Praslovani so bili pred Protoslovani! Ker Karel Oshtir uporablja termin Predslovani, ki pa pri njem pomeni razvojno stopnjo, ki jo je nakazal v shemi (Predslovansko *sebbt~b »zadrugar, Etnolog, IV, 1930-31, str. 28): staroevropshchina (neindoevropshchina) > predilirotrashchina > trashchina, baltshchina, slovanshchina, iz slovanshchine > rushchina, juzhnoslovanshchina itd., iz juzhnoslovanshchine > srbshchina-hrvashchina. Oshtirjeva vkljuchitev
"slovanshchine" pred "juzhnoslovanshchino" in kasnejsho "srbshchino-hrvashchino" bi smiselno pomenila da je mislil na "praslovanshchino", dasi nam izrecno ne navede polozhaja "predslovanshchine", ki bi bila po tej njegovi shemi vsebovana v predilirotrashchini. Moram rechi, da mi to ni povsem jasno, ali pach, v tem smislu, da je predilirotrashchina skupna osnova za ilirshchino, trashchino in (pra)slovanshchino... Zhupanich pa ima Praslovane za prednike Protoslovanov... Che nadaljujemo z Zhupanichem, ta poudarja, da soglasha z L. Niederlejem in drugimi odlichnimi zastopniki slovanske paleoetnologije, da so Srbi, Hrvati in Chehi po krvi in jeziku del Slovanov, ki so v davnini, she pred nasho ero, stanovali v protoslovanski (podchrtal L.V., ker je ta navedba potrditev, da Zhupanich uporablja Protoslovane za sicer ustaljene Praslovane) domovini med Vislo in srednjim Dneprom. Zhe Protoslovani so se razlikovali neposredno pred svojo razselitvijo na tri skupine : zahodno na Visli, vzhodno ob Dnepru in juzhno, ki je lezhala pod obema, oslanjajoch se na severni lok Karpatov. Predniki danashnjih balkanskih Slovanov so se nahajali v juzhni in Chehi v severozahodni skupini, kamor sodijo she danes. Niederle opazha v zachetku nashe ere prve znake shiritve Slovanov, v 3. in 4. st. je sledila migracija v velikem obsegu, a v dobi od 5. do 7. st. so zavzeli slovanski narodi svoja nova selishcha, dalech od prvotnega sredishcha Protoslovanov. Pri preseljevanju slovanskih narodov na sploshno ni opaziti perturbacij, ker sedanji slovanski svet, razprostrt na ogromnem prostoru med Jadranom in Tihim oceanom, predstavlja organsko razshirjeno domovino Protoslovanov. Na prvotnem prostoru so ostali Poljaki in del Rusov, medtem ko je ostanek zahodne skupine prekorachil Vislo ter zavzel vzhodno Germanijo do reke Saale in srednjega Mena (op. L.V.: verjetno je Zhupanich mislil Main). Juzhno krilo je preshlo Karpate, zavzelo Dakijo, Panonijo, Norik in Balkanski polotok. V novem okolju in pod novimi vplivi iz sosedstva so se razvili iz juzhne grupe Protoslovanov: Srbi, Hrvati, Slovenci in Bolgari. Ta Zhupanicheva slika je izredno shematichna in s povrshnimi izrazi, npr. "vplivi iz okolja"; je s tem mislil, da so Protoslovani prishli v prazen prostor, okoli katerega je bilo nekaj drugega, ali da so se prishleki stapljali z (maloshtevilnimi ?!) staroselci? Zgodovinar Jordanes, ki je zhivel sredi 6. st. in je bil po rodu iranski Alan, sicer pa pisar na gotskem dvoru, pripoveduje o Slovanih (Venetharum natio), da so bili razdeljeni na shtevilna plemena, vendar so se v glavnem delili na dve skupini: Slovane in Ante. Prvi so zhiveli na ozemlju od Visle do mochvirja pri Oseku (lacus Mursianus), na vzhodu do Dnestra in do mesta (civitas) Novietunensis v delti Donave. Med Dneprom in Dnestrom so stanovali Anti, ki so se obchasno spopadali s Slovani. Paleoetnologa C. Zeuss in W. Tomaschek menita, da so Srbi in Hrvati predstavljali v etnoloshkem pogledu dve antski plemeni, ki sta okoli leta 600 zasedli Ilirik, drugi pa sodijo, da so bili Anti predniki danashnjih Rusov ali pa vsaj Malorusov. Zhupanich odlochno trdi, da prvobitni nosilci imen Srb, Hrvat, Cheh in Ant po svojem izvoru sploh niso bili Slovani, ampak so prishli mednje z vzhoda, iz azijske
Sarmatije. V slovanski mnozhici so ti osvajalci izgubili pretezhni del svoje etnichne in jezikovne prvobitnosti, so pa dali tem Slovanom zachetke plemenske in drzhavne organizacije. Osnovo za takshno sklepanje dajejo zgodovinski viri, ki postavljajo v zachetku nashega shtetja Srbe, Hrvate, Chehe in Ante na ozemlje vzhodno od Azovskega morja, dalech od vzhodne meje slovanske pradomovine. She proti koncu prvega tisochletja so segali vzhodni Slovani na jugovzhodu samo do levih pritokov Dnepra, Psiola in Sosne, tako da so bili she stotine kilometrov oddaljeni od Dona, a she dlje od Kubana.
Prvo omembo Srbov na vzhodu Azovskega morja, med plemeni okoli kimerijskega Bosporja, najdemo pri C. Pliniju S. (Nat. hist. VI, 19) v 1. st.; verjetno so zhiveli ob srednjem toku Kubana. Njihovi vzhodni sosedje so bili Zinchi, Zigi, ki jih imajo za prednike Cherkezov. Temu v prid naj bi govorila tudi etimologija imena Srb, ki se da najlazhje razlozhi iz jezika Lezgijcev, kavkashkih domachinov, ki niso Indoevropejci niti Semiti ne Mongoli, ampak sodijo v alarodsko skupino (op. L.V.: tu opozarjam na Oshtirjeve raziskave, v katerih ishche za mnoge slovanske besede izhodishche v alarodskih jezikih, ki jih imenuje tudi predindoevropske, staroevropske, megalitske, toda Zhupanich vkljuchuje med Alarode tudi ljudstva vzhodno od Azovskega morja, to pa je zhe v Aziji!). Ime Srbi je po Zhupanichu najverjetneje sestavljeno iz korena *sur (sar, ser, sir, sor) »chlovek« in pluralnega sufiksa -bi, ser-bi »ljudje, narod«.
Ime Hrvat naj bi se prvich omenjalo vdolbeno v kamen v nekdanji grshki koloniji, v mestu Tanais, danes Azov, ob izlivu Dona v Azovsko morje (Maeotis):XOPOYA0O£, XOPOA0O£ (to sta osebni ali rodbinski imeni) v 2. in 3. st. na ozemlju azijske Sarmatije, kar kazhe, da so morali zhiveti nekje v blizhini Srbov, morda med dolnjim Kubanom in najzahodnejshim delom Kavkaza. Tam so po prichevanju zgodovinopiscev (Helanikos) v sosedstvu s Cherkezi zhiveli Harimati, kar se lahko po alarodskih glasoslovnih pravilih izgovarja kot Harivati, od koder slovanski Horbvate. Pach pa za ime Chech antichni pisci niso sporochili tako jasnega izhodishcha, menda zato ne, ker so kot Grki tezhko povzemali negrshka imena, pa tudi kasnejshi razvoj imena je v teku tisochletij pustil posledice. Verjetno se prvotno ime skriva v nazivu Cisi, Cissi, prvich omenjenem v 1. st. pri Pomponiju Meli (Cronographia I, 13) spet na vzhodni strani Azovskega morja (Maeotis) v sosedstvu Antov, Amazonk, Ahajcev in Cherkezov (Cercetae). Kazhe, da so Kise in Ante vezali dolocheni blizhnji odnosi, ker jih P. Mela opisuje kot en narod: Cissi-anti. Nekaj kasneje tudi Plinij omenja Kise kot sosede Antov, Georgov in Amazonk na kaspijski strani Ciskavkazije (cis = tostran). Druge razlichice istega imena dobimo v Plinijevih kodeksih (Nat. hist. VI, 19): Szici ali Cizi (Cizici, Zizici, Zici, Cizimeni) ali kot sestavine etnichnega imena Sedo-chezi. Na Tabuli Peutingeriani (verjetno iz 2. st., dopolnjevana med 4. in 6. st; o tem nekaj vech v moji knjigi Jantarska pot) je vpisan narod Chisoe med Psaccani, ob jezeru Lacus Salinarum, in plemenom Nardani (Vardani). Nekateri (Tomaschek) menijo, da so vse te oblike
razlichice istega imena za cherkeske Cise (ChisciChezi, Cizi), stanujoche v danashnji Kabardiji na Kavkazu. Seveda je she nekaj drugachnih domnev, bolj ali manj lociranih na obmochje Kavkaza. Ime srednjeevropskih Chehov v porechju Labe (antichno Cichu) je prvich zabelezheno leta 805 v Annales TUiani, zatem pa okoli polovice 10. st. v legendi sv. Vaclava (Chesi, v Chechachb, knjaz chesbki). Glede etimologije se Zhupanich pridruzhuje mnenju, da stara narodna imena izhajajo iz pojma »ljudje«, in bi se zato dalo ime Chech razlozhiti iz alarodske kavkashchine chih »homme, Mann«, ki je morda v sorodu s kabardinsko-cherkesko c'ychu »chlovek«. Po mnenju Oshtirja (K predslovanski etnologijiZakarpatja, Etnolog, I, str. 11-12) bi ime Chech verjetno izhajalo iz alarodskega korena *keks »juvenis«, analogno predlitavsko kekshe »meretrix« in pelazgijsko kassa »mladenka > blodnica«. Na Shtajerskem je znan cheh »dechek«. Za Ante so mislili, da so se pojavili v zgodovini shele v drugi polovici 4. st., in sicer v bojih z gotskima kraljema Hermanarikom in Vinitarjem, slednji jih je neposredno po prihodu Hunov (376) po hudih spopadih obvladal. Prav na Vinitarjev ukaz so usmrtili Boza, voditelja Antov, skupaj s sinovi in sedemdesetimi antskimi prvaki. Toda Ante omenjata she pred tem Pomponius Mela in Plinij mlajshi, da zhive na Kavkazu. Kasneje, med 4. in 6. st. so stanovali med Dneprom in Dnestrom skupno s Slovani, ki so si jih podvrgli, a so se po tem kot maloshtevilna gospodujocha kasta etnichno asimilirali. Prvotni Anti pa zhive she danes kot Andi, Aenti, Andalal ob zgornjem toku reke Koisu na vzhodnem Kavkazu ter govorijo lezgijsko narechje. Ime Anti se da razlozhiti iz cherkeshchine and »narod«, kar je sorodno s hetitsko antuhsh »chlovek«. Zhupanich meni, da dejstva govore v prid tezi, da so Srbi, Hrvati, Chehi in Anti v zgodovini prvich nastopili na podrochju Kavkaza kot neslovanski narodi, a so bili poslovanjeni v evropski Sarmatiji ali shele v porechju gornje Odre in Labe. Pred tem so se ta ljudstva odselila iz Kavkazije v domovino Protoslovanov, kjer so iz raznih delov slovanskih mnozhic ustvarila prve politichne organizacije, dala tem skupinam svoja imena in so pri tem svoj gospodujochi polozhaj poplachala z izgubo svoje prvobitne etnichne individualnosti.
Torej se nam tudi s tem Zhupanichevim izvajanjem potrjuje domneva o maloshtevilnih elitah, vojashkih skupinah ali kastah, ki so se selile k shtevilnejshim ljudstvom, katerih osnovna dejavnost je bila poljedelstvo, zhivinoreja in obrt. Zgodovinski mehanizem tega pojava sloni na predpostavki, da se je po neolitski revoluciji, tj. razmahu poljedelstva, povechevala proizvodnja hrane, in obenem s tem to po eni strani omogocha prezhivetje vechjega shtevila ljudi, zato so se poljedelska ljudstva namnozhila, po drugi strani pa prav poljedelstvo terja vech delovnih rok. Ker se je s tem pri poljedelskih ljudstvih kopichilo bogastvo, hrana in obrtnishki predmeti, orodja, okraski itd., kasneje je k temu prispeval tudi razvoj metalurgije, je to vzbujalo skomine pri drugih skupinah ljudi, ki niso osvojile novih poljedelskih in proizvodnih tehnologij, to jih je verjetno napeljalo k napadanju in ropanju. Te izkushnje so poljedelce (tako jih pogojno oznachimo) vzpodbudile, da so zacheli organizirati obrambo, to pa je
postopoma pripeljalo do stalno oborozhenega sloja, ki je bil zhe spricho svojega polozhaja privilegiran, oborozhen in je (v zachetku vsaj delno, kasneje pa v celoti) bil oproshchen ostalih (zlasti poljskih) del, zato so imeli dovolj svobodnega chasa za politichne in organizacijske dejavnosti, postali so elita, ki je schasoma povsem obvladovala druzhbeno zhivljenje. Ker pa je tak nachin zhivljenja postal vabljiv, a v okviru enega ljudstva tezhko uresnichljiv za razrashchajochi se elitni sloj, so si posamezni segmenti poiskali nova ljudstva, ki so potrebovala (ali pa tudi ne in so se jim kar vsilili) vojashko zashchito. Tako so nastale navidezne »migracije, selitve ljudstev«, v resnici pa so le maloshtevilne elite prevzele oblast in dale ime na novo organiziranim poljedelcem, ki so kontinuirano zhiveli na svoji zemlji zhe stoletja ali tisochletja. Kasneje se pojavljajo drzhave na chelu s kralji, cesarji itd., ki so imeli za seboj maloshtevilno skupino ljudi (rechemo: ljudstva, narodi), po katerih jih she danes razpoznavamo, in so si podredili druga ljudstva in narode.
Zhupanich se tudi v drugih razpravah ukvarja s to temo; tako nas v Harimati - Študija kproblemuprvobitnih Hrvatov (Etnolog, I, 1926/1927) spominja na Shtefana Bizantinca, ki je zhivel in pisal v zachetku 7. st., da v geografskem leksikonu Ethnika omenja narod Harimati ob Chrnem morju, tj. v azijski Sarmatiji, kar bi se ujemalo z domnevno pradomovino Hrvatov na Kavkazu. Viljem Tomaschek naravnost trdi (Antai, Pauly-Wissowa: Real-Enzyklopädie der klassischen Altertumswissenschaft I, 2338, Stutgart, 1894), da so Hrvati in Srbi antski plemeni, ki sta se pod pritiskom Avarov in Bolgarov preselili v 6. st. v Ilirik, pri chemer naj bi Tomaschek ne razlikoval prvobitnih od poslovanjenih Hrvatov in Srbov.
Shtefan Bizantinec, ki je chrpal iz Palaifatosa in Helanikosa, oba iz prve polovice 4. st.pr.n.sht., jih postavlja v Pont ob Chrnem morju, po Helanikosu z Lezbosa pa so zhiveli nad Cherkezi. Logograf Skylax iz Kariande v maloazijski Kariji na obali Egejskega morja, med drugim je tik pred perzijsko-skitsko vojno po narochilu kralja Darija vohunsko objadral Arabijo in del Indije, nam je v nekem periplu (zemljevid plovbe) zapustil tudi opise mnogih chrnomorskih in azovskih morskih obrezhij in tamkajshnjih ljudstev v 6. in 5. st.pr.n.sht., omenja med drugimi ljudstvi obmorske Cherkeze. Harimati so bili potemtakem na obmochju dolnjega Kubana ali v predelu med poslednjim odrastkom Kavkaza na severozahodu in dolnjim Kubanom; njihovi sosedje so utegnili biti Srbi, kakor so bili sosedje kasneje v Polabju: Bela Srbija in Bela Hrvatska in dandanashnji na Balkanu so drug ob drugem. Ker se tu omenja pridevnik "beli" ob oznaki naroda, kazhe nekaj rechi o tem, kaj naj bi to pomenilo. Niko Zhupanich nam to razlaga v chlanku Znachenje barvnog atributa u imenu "crvena Hrvatska" (Etnolog, X-XI, 1937, str. 355-376) s predavanja na IV. kongresu slovanskih geografov in etnografov v Sofiji, 18. 8. 1936. Uporaba izraza Crvena Hrvatska - Croatia Rubea, v Letopisu popa Dukijanina iz zadnje chetrtine XII. st., sega dalech nazaj, najmanj v IX. ali zachetek X. st., v chas hrvashke narodne skupshchine na
Duvanjskem polju, kjer so na osnovi starih virov ali izrochila delili Hrvashko na "Belo" (Croatia Alba) in "Rdecho" (Croatia Rubea). V 14. st. omenja beneshki letopisec Andrea Dondolo: Dalmacija - celokupno primorje, Hrvatska - gorsko ozemlje, kar naj bi ustrezalo prej omenjenim barvnim oznakam. Toda od kod te oznake? Zhupanich razvije dokaze, da so zhe zdavnaj orientalski narodi na ta nachin oznachevali strani neba:
vzhod - modro zahod - belo jug	- rdeche
sever - chrno sredina - vijolichasto.
Zhupanich razvija v omenjeni razpravi Harimati, da je ochitno treba te enachiti s Hrvati, pri chemer je treba streti she en oreh: ali je mogoch prehod iz Harimatov v Harivate. Pri tem je mogoche izhajati zgolj iz neindoevropskih jezikov, a tudi semitski, mongolski ne pridejo v poshtev. Pri predarijskih prebivalcih Balkana, Pelazgih, ki sodijo v alarodsko skupino, je zaznati menjave b/p<>m<>w, za kar je mogoche najti veliko primerov (s tem smo se veliko ukvarjali pri navajanju iz Oshtirjevih razprav), to pa nam reshi uganko, da dobimo Harimatai: Haribatai > slovansko Hrbvatb.
Povzeto iz: Niko Zhupanich, Harimati Iz peripla Scylaxa
Slovenski znanstvenik Rajko Nahtigal je v razpravi Doneski k zgodovini vprashanja o imenu Hrvat (Etnolog, X-XI, 1937-39, str. 383-413) postavil naslednje ugotovitve:
(1)	Ime Hrvat, genetiv Hrvata, s pripono, drugachno kakor slovanski pridevnishki -at- z rastocho intonacijo, ki izkljuchuje naglas na koncu, ni znano v slovanskih jezikih. Tudi zachetni H- je znak tuje besede, kakor tudi koren Hrv- ni razlozhljiv iz slovanskih jezikov.
(2)	Ime Hrvat je v drugih slovanskih jezikih prevzeto zelo razlichno.
(3)	Ne obstaja enotna praslovanska oblika.
(4)	V starih tujih virih je podlaga *Horv- in *Hrov- (nedokazano *Hruv- in *Hurv-).
(5)	Konchnica -at- za ljudstvo iz Zakarpatja nujno sili k enakim iranskim in ilirskim imenom: Karpat, Sarmat ipd.
(6)	Iz germanskih in sorodnih jezikov ime ni prevzeto.
(7)	Pri pohodu Hrvatov na jug so bili soudelezheni tudi Germani, to dokazuje sozhitje Kosezov z njimi.
(8)	Po razselitvi po razlichnih slovanskih ozemljih se je samostojno sprejelo ime, kakor ga je dolocheni oddelek Hrvatov prinesel s seboj ter ga je zagospodovano slovansko ljudstvo dojelo.
(9)	Hrvati so bili narodnostno meshani...
*
Ker je v zvezi s slovanskim naseljevanjem Balkana pomembna Zhupanicheva razprava The Serb Settlement in the Macedonian Town of Srbchishte in the VIIth century and the Ethnological and Sociological Moment in the Report of Constantinus Porphyrogenetes concerning the Advent of Serbs and Croats - Naselitev Srbov v makedonskem mestu Srbchishtu v VII. st. ter etnoloshki in socioloshki moment v izvestju Konstantina PorRrogeneta o prihodu Srbov in Hrvatov (Etnolog, II, 1928, str. 26-35), ki je natis njegovega predavanja na 2. mednarodnem kongresu bizantologov v Beogradu, 14. aprila 1927, v angleshkem izvirniku, a ima tudi skoraj enako dolg, vsebinsko pa ne povsem enak povzetek v slovenshchini. Npr. v slovenshchini beremo, da bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet navaja v svojem slovitem delu De administrando imperio za balkanske Srbe njihove prednike Bele Srbe, ki so zhiveli v dezheli Bojki v sosedstvu Bele Hrvatske in Francije (Nemchije). [Angleshko besedilo (tudi v nadaljevanju prevod L.V.) pa, da Porfirogent porocha o prihodu Srbov in Hrvatov v Ilirik.] Ker pa ni moj namen, da bi primerjal in razchlenjeval oba teksta, se bom v nadaljevanju drzhal slovenske razlichice. Domovina Belih Hrvatov pa je po Porfirogenetovih besedah lezhala severno od Madzharske in vzhodno od dezhele Frankov, a severozahodno od Bavarcev. Zemljepisni razpored kazhe na polabske Srbe, katerih ostanki so she danes v Luzhici na Saksonskem. Po Porfirogenetu naj bi danashnji balkanski Srbi izhajali iz severozahodne slovanske jezikovne skupine, ki se dokaj razlikuje od vzhodne (ruske, beloruske, ukrajinske) in juzhnoslovanske (Slovenci, Hrvati, Srbi, Bolgari). V bistvu Zhupanich polemizira z Vatroslavom Jagichem oziroma oporeka njegovim izvajanjem v vech kot trideset let prej objavljeni razpravi Ein Kapitel zur Geschichte der sudslavischen Sprahen (1895), v kateri je izrazil dvom o verodostojnosti Porfirogenetovega porochila o prihodu Hrvatov in Srbov na jug, pri chemer se je opiral na jezikoslovne argumente, saj bi na tak nachin etnoloshko razdvojili Bolgare
(Trakija) od Slovencev (Norik). Jagich je v svoji razpravi, po Zhupanichevem mnenju, sijajno utemeljil in dokazal jezikovno enotnost juzhnih Slovanov med Chrnim morjem in Socho, saj jeziki tvorijo homogeno skupino dialektov, v kateri posamezni govori in narechja prehajajo organsko drug v drugega, kakor chleni verige. Che pa bi prishli za chasa bizantinskega cesarja Heraklija (610-641) Hrvati in Srbi iz porechja Labe v Ilirik, potem bi danes govorili ob Moravi, Drini, Bosni, Neretvi priblizhno tako kakor v Luzhici na Sashkem v vzhodni Nemchiji. Ker pa ni tako, je treba Porfirogenetove trditve imeti za izmishljijo in iskati izvor Srbov povsod drugod, le ne med Labo in Salo, sklene Jagich. K temu Porfirogenet dodaja, da je cesar Heraklej odkazal Srbom po njihovem prihodu na jug obmochje (distrikt) "ta Serblia" (Srbchishche, v slovanskem prevodu Zonarasa iz 14. st.), ki lezhi severno od Olimpa, v Pieriji, kjer so ostali nekaj chasa. Jagich se sprashuje, kako bi mogel cel narod najti prostor za prebivanje in zhivljenje na tako majhnem prostoru, morda le samega mesteca Srbchishta? To naj bi dodatno spodbijalo resnichnost Porfirogenetovih navedb. Zhupanich mu odgovarja, da je prav ta cesarjeva navedba dokaz tochnosti, in utemeljuje s tem, da che je bilo res mogoche spraviti vse prispele Srbe na tako omejen prostor, potem so pach morali biti maloshtevilni, v nobenem primeru jih ni bilo na stotisoche ali celo na milijone, kakor nekateri fantazirajo; morda bi jih nashteli nekaj deset tisoch. To govori v prid tezi, da so iz Polabja doseljeni Srbi predstavljali le relativno majhen vojashko organiziran zbor, ki je Bizancu pomagal v bojih proti Obrom, saj za velike mnozhice ljudi cesar Heraklej prav gotovo ni bil zainteresiran. Potemtakem je bilo Srbchishte le bolj ali manj utrjeno taborishche, in to tem prej, ker je to mesto tudi kasneje v srednjem veku obstajalo kot trdnjava ob srednjem toku Bistrice (Ha/iakmona). Podoben primer je v porochilu Porfirogeneta naselitev turshkih Bolgarov, ki so si, chetudi maloshtevilni (20.000 -25.000), podredili Slovane v Trakiji. Bolgari so se na samem zachetku naselili na majhnem otoku Pevke v donavski delti in pozneje v utrjenem taborishchu Abobi blizu Shumena, ki je merilo vsega 23 km2, torej v krogu s premerom kakshnih 5,5 km, od koder so obvladovali obsezhno ozemlje in ustvarili drzhavo. Srbi niso ostali dolgo v Grchiji, ampak se se vrnili na sever v staro domovino, kakor so to storili Heruli sto let prej, ko so se vrnili iz juzhne Ogrske v Skandinavijo. Toda Srbi so si onkraj Donave pri Beogradu premislili, se obrnili in zavzeli Ilirik, kjer so she danes. Ker pa so bili maloshtevilni, she zdalech niso mogli asimilirati zhe tam mnozhichno naseljenih juzhnih Slovanov, ki so bili tam zhe vsaj od 6. st., in jim niso mogli vtisniti pechata polabskih Slovanov. Zhupanich prav v tem vidi dokaz, zakaj od Alp do Chrnega morja ni jezikovne prekinitve tam, kjer naj bi se naselili Srbi in Hrvati, ker so se asimilirali skoraj brez sledu. A le v etnoloshkem in jezikovnem smislu; k druzhbeni in politichni organizaciji pa so pomembno prispevali. In prav o teh kasnejshih nosilcih imen Hrvati in Srbi Porfirogenet pripoveduje, da so prishli iz Bele Hrvatkse in Bele Srbije, tj. iz Polabja in porechja gornje Odre. Oni so pomagali Bizantincem premagati Obre (Avare) in so po zmagi zavzeli Ilirik kot gospodujochi vrhnji sloj ter ustanovili drzhavno organizacijo pod svojimi imeni.
Navedimo she eno drugachno gledanje na izvor Hrvatov.
Jozhe Rus se prav tako sklicuje na Porfirogenetovo delo De administrando imperio (Etnolog, V-VI, 1933, str. 31-45) iz 10. st., kjer v poglavjih 29-36 pishe o dalmatinskih Hrvatih, da so prishli iz dezhele Hrvashke, ki lezhi onkraj Bavarske, onkraj Ogrske, v blizhini Frankov pa tudi zakarpatskih Pechenegov, kakor tudi na arabske kroniste v chasu velikomoravskega kneza Svetopolka (870-894) in angleshkega kralja Alfreda Velikega (849-901), ki jih imenuje "Horiti". V tistem chasu so imenovani tudi Vislani, par sto let kasneje pa Lehi. Po Rusovem preprichanju je najstarejasha zgodovina hrvashkega imena nesporno germanska. Poleg tega se sklicuje na Niederleja (str. 34), chesh da so edini narod, ki ga poznajo zgodovinarji na tem shirokem prostoru, germanski Silingi, nastanjeni okoli chashchene gore Sobotke (718 m) in reke Sleze [op. L. V.: Shleza], jugozahodno od Vratislave [op. L.V.: Wroc3aw; nem. Breslau]; ohranjeno je poslovanjeno ime Slask. Silingi so se spojili s Slovani. V germanskih virih kasneje ta prostor vezhejo na ime "Hrvat". V nadaljevanju Jozhe Rus she precizira (str. 38): »... iz Skandinavije so z Goti vred prishli tudi predniki nashih Hrvatov in zasedli dotlej venedske dezhele, podedovali tudi njihovo vlashko [op. L.V.: keltsko] ime, in to so Jordanesovi Venedi.« K temu dodaja she: »... Slovani... so ob svojem vstopu v svetovno zgodovino stanovali s svojo sredico v prav blizhnji soseshchini vislanskih Hrvatov = Lehov, tj. v danashnji vzhodni Galiciji in Voliniji.«
Mislim, da je tu Rus pod vplivom tiste shole, ki je dokazovala skandinavski izvor Gotov, kasneje blodechih po shirjavah Evrope vse tja do Chrnega morja, ko so spotoma s seboj povlekli tudi del Hrvatov v Dalmacijo in od tam v Italijo. V bistvu se nakazuje shema:
Ko smo se zgoraj pri Oshtirjevem raziskovanju besede sebbrb »zadrugar« vprashali, kako to, da te besede ni v slovenskem besednjaku, marvech je le v srbshchini, hrvashchini, rushchini (che naj bi bili tam tudi potomci Antov), morda tichi odgovor prav v tem, da so bila podrochja teh jezikov tudi v etnichnem stiku z neindoevropskimi vojashkimi elitami z vzhodne strani Azovskega morja, ki so prinesla svojo druzhbeno organizacijo, med njimi tudi »zadruge« in s tem njihovo ime, ki je ostalo do danashnjega dne. Medtem pa Slovenci nismo prishli pod vpliv teh vzhodnoazovskih ali kavkashkih plemen, razen obrobno in obchasno, kar je na slovenskem ozemlju zaznati v imenu »kosez« in posameznih toponimih ter priimkih »Hrvat« z izpeljankami. Zato nas ne sme chuditi, che nekateri shtejejo kajkavce na prostoru od Alp do sredine bivshe Jugoslavije med potomce Slovencev in raztegujejo slovensko ozemlje v srednjem veku od Vzhodnih Alp do izliva Donave v Chrno morje (Mayers Lexicon), medtem ko omejujejo Hrvate le na severni del
Dalmacije in Srbe na juzhno Srbijo (podrobneje gl. mojo knjigo Davnina govori).
*
Tudi Karel Oshtir se je vprashanju Antov posvetil pri svojem znanstvenem delovanju, ki temelji na preuchevanju predindoevropskih, staroevropskih jezikov, posebej pa je s shtudijo Veneti in Anti (Etnolog, II, 1928) posegel na odnose s skrivnostnimi Veneti, pri chemer je sicer izhajal iz jezikoslovnega stalishcha, saj je razpravo podnaslovil
"alarodski w-prefiks", toda ni se mogel in ochitno niti ni hotel izogniti (spomnimo na njegovo delo Kpredslovanski etnologiji Zakarpatja, kjer je izrecno poudarjen etnoloshki, t.j. narodoslovni vidik) pomembnim problemom njihovega izvora. Oshtir se je tu zhe lahko oprl na svoja shtevilna predhodna raziskovanja, na katera opozarja v uvodu in skozi celotno besedilo. Prav tako, kot obichajno v svojih ostalih tekstih, povzame svoje gledanje na predslovanski jezikovni substrat, s poudarkom, da to pochne zaradi boljshega razumevanja izvajanj razmerja med Veneti in Anti. Po njegovem mneju naj bi bile stvari take:
V srednji Evropi razlochujemo naslednje jezikovne plasti: (a) Iliro-Venete, ki vkljuchujejo Etrusko-Rete, Liguro-Ibere (>Baske) in Pelazge, predindoevropske Paleoevropejce, ki so sorodni s Hamiti (izkljucheni so Semiti) v severni Afriki ter z avtohtoni v prednji Aziji (Likijci, Lidijci, Karijci, Predhetiti, Kavkazijci, Elamiti, Mitanijci, Sumerci); (b) centralno-indogermanske Trachane, kjer sta indoevropski palatal in labiovelar sovpadla v velar; (c) na to iliro-trashko plast so se v Zakarpatju naselili Slovani, ob Baltskem morju Balti in zahodno od obeh - vendar locheni z ozkim iliro-trashkim pasom - Germani, v juzhni Rusiji pa Skiti.
Pri tem navajanju je Karel Oshtir pod tch. (b) omenil le Trachane, v drugih delih govori o Iliro-Trachanih, sicer pa je iz tch. (c) razvidno, da misli prav to. Nato preide na pregled antichnih virov, ki neposredno ali posredno omenjajo Venete(1): (a) HerodotIII 115, HesiodFragm. 355, Skylaxc.19, Skymnosv.188, kjer je govor o 'Evetoi in o jantarju ob izlivu reke Eridanos=Visldz) (op. L.V.: o zagonetkah z reko Eridonosglej mojo knjigo Jantarskapot), stari pisci zamenjujejo te baltijske Venete z jadranskimi ter Eridanos z reko Pad. (b) Kornelij Nepos (Pomp. Mela III 5, 45; Plinij II 170) porocha o Indih ob "Severnem morju", Ind- namesto Venet- najbrzh pod vplivom Indov=Indijcev v Aziji. (c) PlinijIV 97, Tacit Germ. 46, Ptolomej GeorgIII 5, 6 in naprej, TabulaPeutingeriana, Markianos II 38-40: Venedi, Veneti, Venethi, Ouenedai, Venadi, Veri do i = *Venidoi, Ouen(e)dikos kolpos. (d) Iz germanskih virov * Wenetd > gotsko Venetharius Winitharius = starovisokonemshko Winidheri, Winida ter * Wened > anglosaksonsko Winedas, staronordijsko Vindr in * Wenad > angloskasonsko Weonodland. Obshirno razpravlja o vsem tem Niederle v Slovanske starozhitnosti I/1, Manuel 31. Germanskega izvora je finsko * Venada > Venaja »Rusija«. (e) Semkaj sodi morebiti tudi slovanski * Vet in *went v rushchini Vjatichiob Oki = Vaniti po Niederleju v Slovanskih starozhitnostih. Menjavanje t<>th <>d (>d) v zgoraj navedenih oblikah je morda germanskega izvora - v germanshchini prehaja t v th ali t v d, ki ostane v zachetku besede in za naglashenim vokalom, in td v d - je pa verjetneje iliro-trashkega porekla, od koder izhaja tudi germanski premik glasov in kjer nahajamo poleg Veneti-Enetoi v zgornji Italiji tudi Enedi v Iliriji.
K temu izvajanju Oshtirjevbi opombi:
(1) Neuroi niso Slovani, ti kljub slovanskemu *nyru »aip; charmer; charovnik, ocharljivec«, ker spada *neur<>nurz u<o k predskitskemu anor in dalje z r<>'k predgrshkemu *noos > nous in k predskitskemu *ana(r) v Anaharsis »skitsko Philosoph«, katerega *hars »peritus; izkushen, veshch« < *khar[a]ts se ponavlja s kh<>g (kakor predslovansko chrusha<>grusha »Birne; hrushka«, predslovansko chodogm
predgrshko gandos o polla eidos kai panourgos v predslovanskem gorazdu; k ts<>zd. She manj so Slovani Boudinoi, o katerih porocha Herodot, da so ftheirotrageousi., in katerih *budh je soroden s predgrshkim *b[u]dh > ftheir »eine Fichtenfrucht; neki smrekov sad« (str. 47).
(2) Eridanos = Visla, to je jantarjeva reka; za to govori naslednje: (a) jantarjeva lezhishcha ob Visli, posebno pri izlivu, in njenih pritokih, in Eridanos je keltsko ime za jantarjevo reko: Er- < *wewar- < galsko *webar- »jantar« (primerjaj kimrijsko gwefr ipd.) + idar = predgalsko *idaxn »Fluss; reka«, o vsem tem Karel Oshtir v Danuvius-Asamus-Naissus, Visla < *Wiksl (s ks>s proti ksh>kx>ch) = novovisokonemshko Weichelje iz *Wiskl metatetizirano (ohranjeno morebiti v latinskem Visculus) in -skl- »jantar« je reducirano iz baltskega > staroegipchanskega sacal »Bernstein« itd. O shirjenju baltskega jantarja na jug kazhe primerjati med drugim ligursko langurium »Bernstein« in predbaltsko *langa(r) »Bernstein > okno« > litavsko langas »Fenster, okno«.
V nadaljevanju se Karel Oshtir loti starih virov za Ante: Antes, Ani, Antae, Antai, Anthaib3) je slovanska drzhava, ki se pojavi v juzhni Rusiji tekom 3. st.n.sht. ter izgine v zachetku 7. st.. O slovanskem poreklu Antov nihche ne dvomi, medtem ko so zgoraj omenjeni Veneti predslovanski in predgermanski (=ilirotrashki) avtohtoni Zakarpatja in vzhodne Nemchije, njihovo ime je preneseno na slovanske doseljence (podchrtal L.V.): (a) med Germani in Slovani se je ohranil pas avtohtonih Venetov, katerih ime so Germani po germanizaciji (oziroma slavizaciji) teh ostankov razshirili na Slovane; (b) * Vet v Vjaichi odrazha morebiti predslovanski * Venet: Vendt>Vent, ki so se slavizirali (str. 48).
To Oshtirjevo razlago se mi zdi potrebno takoj komentirati. Medtem ko so Slovani iliro-trashki substrat v Zakarpatju vse do ozkega pasu, ki naj bi ostal, tako poslovanili, da je za njim komaj kaj ostalo v jeziku, pa so se Veneti ohranili v omenjenem ozkem pasu. In podobno z germanske strani. Kako? Zakaj? Seveda lahko zachnemo shpekulirati in najdemo poljubno mnogo razlag. Osebno mislim, da je tu Oshtir obstal, ker bi z dokonchno oznako Venetov kot Praslovanov dregnil v pangermanski osir... Svoje mnenje opiram zhe kar na Oshtirjevo pripombo (3), saj so Langobardi bili she leta 117. n.sht. zahodno od Labe, v spodnjem toku reke Veser v Severnomorskem primorju okoli Bremna, leta 476 so ob zgornjem toku Visle okoli Krakova, od tam so shli v Panonijo, od koder so jih 568 potisnili Avari (Obri) v severno Italijo, leta 600 pa so zhe zavzeli dobrshen del Italije. Torej so bili pod Karpati nekaj chasa v 5. st., kar je veliko prepozno za chasovne razpone v formuli: Predindoevropejci (=megalitska ljudstva) = Predslovani>Praslovani>Slovani, ki zajema veliko daljshe chasovne razpone tisoch in vech let, che naj vse uskladimo z zgodovino megalitskih kultur z Iliri, Traki itd. Poleg tega velja, da so Anti zhiveli veliko jugovzhodneje, tam nekje nad Chrnim morjem, toda za to ima Oshtir razlago... (op. 3)
Opomba 3: Anthaib so prevzeli Langobardi od Slovanov, ko so se ob Karpatih pomikali proti jugu. Zaradi tega je treba -eb- formant v predslovanskem Dudl-ebi (Dudl- iz *Daudlali Deudl., ki je staroevropska genetivna izpeljanka iz *deud»natio« (prim. predgalsko Deudoriksipd.), Velt-ebi, izvajati iz -aib. Ko so Germani zadeli ob Visli po absorbciji Venetov na Slovane *[W]antaib, so ohranili ednino *ant v zahodnogermanskem pomenu »Riese; velikan«, mnozhinski formant -aib pa so spremenili v starovisokonemshko -eiba »Gau; okrozhje« - pri tem se nam ni ohranil simpleks (nezlozhena beseda) in tudi germanski izvor ni dokazan.
S tem svojim zakljuchkom v opombi je Oshtir jasno pokazal, da je povzel nekaj nedokazanega! Zato je zanimivo, kako Oshtir potem nadaljuje. Ni izkljucheno, da je Antes najstarejshi sploshnoslovanski naziv za Slovane (podchrtal L.V.); za to govori: (a) delitev Slovanov v dve glavni plemeni: Sclaveniin Antes po Jordanesu (Get. 34, 35), posebej she, che je slovanski ot<[w]ant »Ant« shele slovanski refleks prvotnega * Wandt, *Wendt »Venet«. (b) Niederle postavlja zibelko antske drzhave v Volynj, torej v osrchje zakarpatske pradomovine Slovanov; (c) ko so trchili Germani po absorbciji Iliro-Trakov v vzhodni Nemchiji ob Slovane, so jih spoznali pod imenom *Ant, che je zahodnogermansko * ant »Riese; velikan«, ohranjeno v anglosaksonskem ent in v novovisokonemshkem narechnem enz »Riese«, izposojeno iz slovanskega *ot »Ant«. Oshtirjeva povzemanje po Niederleju, da so Germani trchili na Slovane, kazhe na zgodovinopisno smer, da so Germani prodirali proti vzhodu, da jih potemtakem tam prej ni bilo in da so oni osvajali tamkajshnja ozemlja, ne pa da je bilo vse to zhe prej germansko, od koder potem teorija o Indo-germanih. Po Oshtirju, ki se opira na lingvistichne analize, je ime Veneti paleoevropskega izvora, ni pa izkljucheno, meni, da w- v Veneti:Anti izvira iz prefiksa (= t.j. besedotvorno obrazilo, predpona), vendar je spricho uporabe korena *ant edinole za Slovane prehod went: want>slovansko *[w]ant vseeno verjetnejshi (str. 49). Che pa predpostavimo drugo mozhnost, da gre za indoevropsko izhodishche, se mora zaradi neslovanskega izvora korena * wa/en(a/e)t uposhtevati predvsem iliro-trashko mozhnost. Razmerje med germanskim *wenedt ali *wenadt in slovanskim *vent>vet, * [w]ant<*want spominja sicer na latinsko anat starovisokonemshko enit<aned napram litavskemu antis, slovansko oty (indoevropska praoblika *anet, adnt), vendar je slovansko *went:*[w]ant izvajati iz iliro-trashkega *wendt, *wandt (> baltoslovansko *went, *want) oziroma iz * went, *want z ilirotrashko redukcijo e/a vokala v d, oziroma v d> - . Oshtir nadaljuje, da se deblo * wenet, *wenatbaltijskih in zakarpatskih Venetov (pochrtal L.V.; torej so bili Veneti tudi v Zakarpatju!) ponavlja v gornjeitalijanskem Enetoi, Ouenetoi, dardansko Enetoi, galsko (Armorica) Veneti, lacus Venetus v Alpah; spricho paflagonskih v Iliadi, II 852, omenjenih Enetoije keltski izvor tega korena izkljuchen (podchrtal L.V.). Semkaj stavijo tudi ilirsko Enedi, kjer kazhe izhajati iz grshkega *[w]enedoi, dasiravno bi se dalo *enet, *enatpoleg *wenet, *wenatrazlagati tudi na podlagi staroevropskega = predindoevropskega w-prefiksa.
Oshtir opozarja na svoje stalishche, da je bila predindoevropska staroevropshchina v sorodu s hamitshchino v severni Afriki ter s starimi prednjeazijskimi jeziki. Medtem ko je w-prefiks v staroevropshchini ohranjen zgolj v petrefaktih, najdemo v nekaterih hamitskih in prednjeazijskih jezikih ta prefiks she v zhivi rabi! Prav bo, da vsaj nakazhemo hamitske jezike, te danes govore Hamiti, ljudstva severne in vzhodne Afrike; sorodni so semitskim ljudstvom (Arabcem idr.); glavni predstavniki so Berberi, Kabili, Tuaregi, Rifanci, Nubijci, Gala, Somalci, Danakilci, Guanchi (na Kanarskih otokih) itd.; hamitsko-semitskega izvora so Egipchani in Kopti, torej so to zhe davno znana ljudstva. Prav tako so zelo starega izvora Semiti, skupina ljudstev, ki zhivijo v dezhelah Blizhnjega in Srednjega Vzhoda, v severni in severovzhodni
Afriki. V antiki so bili znani Akadijci (Asirci in Babilonci), Aramejci (Sirijci idr.) in Kananiti (Zhidje, Fenichani s Kartazhani, Moabiti, Amoriti idr.); danes so to Arabci, Zhidje in del Etiopcev (Amharci idr.) in jih je okoli 110 milijonov. Semiti so do dandanashnjega mochno prevladali nad Hamiti.
Oshtir prav na primeru w-prefiksa najde sorodnosti tako z berberskimi dialekti kakor s staro egipchanshchino. Seveda pa se osredotocha na staroevropske jezike, kamor sodi tudi baskovshchina, in navaja primere tudi s slovanshchino: ezko, baskovsko, slovansko voskb, litavsko vashkas < *washk (str. 53); bizi, »zhivljenje«, < *witswi, bitswi etrushchansko zivas »lebend?«, shvalce »vixit« (str. 57) ipd. Glede drugih povezav, ki jih Oshtir uporablja v svojih razchlembah, so nekatere prav vznemirljive, tako npr. za Apenine:
vapbno (> sekundarno vapiti) slovansko »Kalk; apno) < *wapenn, ligursko Penninus > Poeninus monr, etrushchansko Appenninus (< A-p)mons, pen-th-na »Stein, kamen«, latinsko Penates »Götter des Herdfeuers; bozhanstvo ognjishcha« (che iz *pen »Stein > Herd«). K *pen »Herdstein > Herd« tudi penestes kakor ognjb:ognjishtb »mancipium; lastninska pravica«, etrushchansko > latinsko atrium »* Herdraum > Mittelraum des altitalisches Hauses« (hadra id est petra [r <> -] > etrushchansko etera z a<>e (str. 58); Velesb, predslovansko, »Seelengott; bog dushe« < *weleps: etrushchansko *laps > las > starolatinsko lases »Geister; duh, prikazen« (etrushchansko lupu »mortuus«); preko s<>ss latinsko lessus »Totenklage; mrtvashka tozhba« (str. 59);
velbb(l)odb, predslovansko, »camelus« < *wulbland + velb »magnus (v- je nabrzh slovanski v pred b!) (str. 59);
netopir, [x]netopyrjb, predslovansko, lat. saurix »eine Eulenart; vrsta sove«; za xne-»Haut; kozha« = litavsko shikshno; za *tpr <> *(t)sh(w)r prim. z baskovskim sabur »souris; mish« (str. 60);
bstbba, predslovansko (germansko *stub»Stube; izba, soba«), likijsko *istu, bazi> isbazi gr. soros; coffin; krsta«, lat. vestibulum < *westub (str. 60);
vidla, predslovansko, »Gabel; vile, vilice« < *widh[u]l: etrushch. *dhulskdn > lat. thu[l]scdna > fuscina »Dreizack; trizob«; etrushch. *dhun »3, tri« > thun, thu; *skdn < sken, s(a)cena »Haue des Pontifex; motika, rovnica (vrhovnega) svechenika (str. 61); *wingar: *ingar »rot; rdech« > bask. chingar»etincelle, braise, charbon; iskra, zherjavica, oglje,«, injar, inhar: gorri »rot; rdech«, gar »Flamme; gorech, plamen« (str. 61); *vigbnjb, predslovansko »Schmied(e) < *wigubnj: kelt. *gobann »Schmied; kovach, kdor dela pri vignju, z ognjem« (str. 61);
virajb, predslovansko, »Paradies« < *wiraju (che ne iransko po Vasmerju iz *vb Ir) : rajb (str. 61);
Visla, predslovansko (s ks>s proti ksh>kX) = germansko * Wixsl < *wiksl (ks<>sk), lat. Visc ulus < wiskl (:iksl > slovansko Isla »pritok Visle«) : predbaltsko > egipchansko sacal »jantar« (s<>st), predslovansko stbklo »*jantar« > steklo; *wist[k]l > german. *Wistlo »Weichsel = lat. Vistula (str. 61-62);
vitegb, predslovansko, »eques; vitez, konjenik, jezdec« < *w-i-temg -tem- preko (t<>d) v etrushch. damnos (ippos), predslovansko *demtel »Pferdekraut; konjska zel« > detel »Klee; detelja« (str. 62);
tele, predslovansko, lat. vitulus »Kalb« < *w-i-tel (str. 62);
vivblga, predslovansko, »Oriolus galbula, vuga, kobilar« < *w-i-wilig : i-vblga : vblga
>	vuga (str. 62);
vbrt-b, predslovansko, »hortus« (: vbr[to]tbpb ali vbr[to]tbbb »hortus, spelunca; vrt, nasad, zelenjava, jama, votlina« : etrushch. tupi = karijsko taba "petra"?) < *wirt, iliro-trashko *irt < hortus (str. 63);
*ebdzhur > ezvb, predslovansko, »Dachs; jazbec«, *webdzhul, baltoslovansko abdzh[u]r (abtsh[u]r?), prusko wobsrus, litavsko obshrus. Vobesca ibersko »Wald bei Bilbilis« < *w-o-besh : romansko a-bs-us »unbebaut; neobdelan« : bask. baso »foret; gozd« (str. 62); Vogesos > Vosegos, Vosagus, Vasagus, galsko »Vogesen, Vosges« < *woges, o<>e ter ks<>s(s), ligursko Vesulus pinifer : *gesust > irsko gius »Kiefer, g<>k, bor«, germansko *kezn > *kena »Kien; smolnica, derenica, sovoj (gl. Janezhich - JAN)«, juzhnoslovansko narechno ma-cesnb (ke>ce!) (str. 63);
nedbro, predslovansko, »kolpos; zaliv, prsi, nedra, vagina«, *vbn nedbra > vbn edbra !, grshko nedus »ventre; trebuh«, *w-e-ntl, etrushchansko netshvis »haruspex; vedezhevalec iz drobovja zhivali«; * netsuf spada s ts<>t/d k slovanskemu nedbro (str. 65); setb(nb), predslovansko, »extremus; skrajen«, preko s<>r baskovsko *rutin>uruti, *urrut[i]n>hurrun, z u<>i pa *urritn>urrin »loin; dalech, redko« (str. 66) prim. odsoten; voskb, predslovansko, litavsko vashkas < *washk »Wachs«, [shk<>ksh] germansko *waxsa
<	*wapshk, latinsko apis »Biene; chebela«, *waban, *wabon (str. 66);
vapa, predslovansko, »stagnum, mlaka, luzha ipd.« < * wap : zahodnogermansko narechno ap(p) v rechnih imenih (str. 66);
*wendter, baltoslovansko, »Art Netz; vrsta mrezhe« (>slovansko veterb, litavsko ventariJ)
<	*w-e-ndt-er: nat > germansko *nat, not »Netz, mrezha«, prusko noatis »Nessel; kopriva« lat. nassa »Fischreuse; ribishka vrsha, sak« (str. 67);
*wepr, baltoslovansko, »Eber; merjasec« (>letishko vepris, slovansko veprb) < *wepr (e<>a) : lat. aper, starovisokonemshko ebur, grshko kapros (str. 67); *vi[k]snja[ ks<s] > vishnja [ ks<>sk], predslovansko, *wiksa*n/l »Weichselkirsche; vishnja« (starovisokonemshko wihsela, severnonovonemshko wessel, romansko *viscj > ital. visciola itd. (str. 68);
konjb, predslovansko, *wikpo »Pferd; konj« (> grshko ippos, ikkos) < *w-i-kp : keltsko *kapp > sirijsko capall, kimrijsko ceffyl, (pp<>b) galsko Caballos, grshko kaballes, latinsko caballus slovansko kobyla, latinsko cabon, *kabn > slovansko konjb (str. 69); vixla > vila, predslovansko, < wish(ax)l, (kakor zhi[x]la : litavsko ginsla) spada z i<>o k baltskemu *woshtf (n/l<>- ) »junge Frau« > litavsko *wuoshwje > uoshve »Mutter der Frau«, keltsko narechno *gwox[w]id > kimrijsko gwaudd, starokornvalsko guhit, bretonsko gouhez, latinsko voxor, [v]uxor »die rechtmässige Frau, zakonska zhena« < *waxksh; ksh- »nympha, junge Frau« iz *kaxs »jung, mlad«, v etrushchini husrnana »juvenilis; mladosten«, hushiur »mlad«, grshko nannos »majhen, palchek«. Iz *wish(ax)l »nympha« z numfe>numfutsa = nevesta>nevest-bka »Wiesel; podlasica«, tudi germansko *wisulon »podlasica«, *awis(e)l
>	aielouros, ailouros »chat, chatte; machka«. K semaziologiji (=semantika, pomenoslovje) morebiti tudi slovanska lasica »Wiesel; nevestica=podlasica) : etrushchansko lasa »*Jungfrau>dienende Gottheit; *devica > sluzhabnica bozhanstva« (str. 70); itd.
Vse, kar je oznacheno kot predslovansko, predgermansko itd., je treba obravnavati kot skupno osnovo, ki naj bi po Oshtirjevem mnenju preshla iz predindoevropskih jezikov v indoevropske. Oshtir na temelju svoje podrobne pripravljalne razchlembe zgledov sklene, da se sme primerjati *wenat, *wenet: *andt»Venet > Slovan« z alarodskim *ant(h) »chlovek« (v predgrshchini anthropos, predhetitshchini antuhsh) (str. 70), vendar je slovanski *antv Antis in iz tega anglosaksonski ent, novovisokonemshki narechni enz »Riese; velikan«, najbrzh shele slovanska analogichna stavchnofonetichna tvorba iz *want < *wandt (kakor vosa > osa, vos t > ost itd.) in * wandt se lochi od *wenat, *wenet : * wandt > slovansko *went le po a<>e. Zato tudi ne sodi venetski *wen v Veneti k *wen(n) v retski Venostes, Vennonetes »Alpenvölker; alpsko ljudstvo«, ker se ta *wen(n) ne da odcepiti od retskega *enn v Ainos , Aenus, Enos, In »reka Inn«, in dalje od predromanskega, galskega venna »Schleuse, Mühlgraben; zatvornica, mlinski jarek«. Oshtir se je v tem svojem temeljitem jezkoslovnem traktatu seveda oslanjal na lingvistichne zakonitosti, toda treba je takoj dodati, da so drugi slovechi jezikoslovci, med katerimi je npr. Devoto (kot lahko preberemo tudi v tej knjigi), v 3. tisochletju pr.n.sht. postavili Venete v Panonijo, od koder naj bi se kasneje preselili v severno Italijo po kopnem in v srednjo Italijo chez morje.
To njegovo nelagodje je zachutiti v nadaljevanju (str.71), ko pravi, da nekateri sicer vezhejo Venet z indoevropskim *wen > starovisokonemshko wini »prijatelj« itd., in tudi Avesta pozna vathva »Schar, Herde; krdelo, trop, chreda«, kar bi prishlo v poshtev ob morebitnem indoevropskem izvoru korena *wen/o/dt: *wondt (> slovansko *want > *[w]ant). Vendar je zaradi predindoevropskega porekla venetskega jezika (podchrtal L.V.), na katerega se je ulegla centralnoindoevropska plast, *wen(e/a)t, *wendt > baltoslovansko* went <> *wandt > *want > slovansko *[w]ant najbrzh sorodno s pribaltskimi Oueltai, ki jih omenja Ptolomej III 5, 10 in katerih ime tichi tudi v imenih zahodnoslovanskih ljudstev Velti, Veleti, Veletabi (< slovansko * Veltebi; komaj da < *Veltove), Velatabi itd. > visokonemshko Wilzi (z<t). To ime prikljuchujejo k predbaltoslovanskemu *wa/eldt > *wa/elt »Riese; velika« v starocerkvenislovanshchini vlatt, rusko velett, volott, poljsko wielot in je po pomenu identichno s predbaltoslovanskim *wendt > *went »gros; veli« v slovanskem komparativu vetjb »vechji«; k -en- iz -end- primerjaj rastochi naglas v srbshchini-hrvashchini veče, več, slovensko vech, letonsko Venjta »Velikaja« = litavsko Venjta (str. 71). Podchrtal sem "predindoevropsko poreklo venetskega jezika" zato, ker je Oshtir o tem preprichan; pa je res tako? Da in ne! Po teoriji kontinuitete bi morali biti Veneti prisotni na teh prostorih zhe tisochletja pred n.sht., torej vsaj v neolitiku, che ne zhe prej. In prav po teoriji kontinuitete je treba njegovo t.i. "predindoevropsko Evropo" zavrechi in jo nadomestiti s kontinuirano naseljenimi ljudstvi, to pa so med drugimi, kot pravi Mario Alinei, tudi Slovani in Slovenci na sedanjih ozemljih in tudi v Vzhodnih Alpah.
Oshtir nadaljuje, da je pri tej razlagi imen Venet: Ant in Veit podana ne le etimologija (predslovansko *vel(t) »gros; velik«, * vent), ampak tudi prehod e<>a v Venet: Ant kakor
v wielot: vlatb, in kochno mozhnost izvajanja narodnih imen Venetov: * We/ane/a/dt <>*We/aldt. Nekateri k temu dodajajo she Azh-vinchei (Buga, Rocz. slaw. VI 27) (str. 71). Oshtir meni, da na podlagi njegovih raziskovanj ni izkljucheno, ker se pojavlja osnova *waxl tudi v baskovshchini *wal > al (primerja Enetoi poleg Veneti) »pouvoir; moch, oblast«, da gre za staroevropski, predindoevropski izvor korena, saj poleg tega najdemo na podlagi staroevropskega prednjeazijskega w<>h (<> f <ph), k temu likijsko uhe <> uwe, wata <> hata, etrushchansko Ve[r]sta <> *Horsia > Horchia »Göttin des Herdfeuers; boginja ognjishcha« (etrushch. verse »ogenj«), she baskovsko *hant > handi »velik« iz *phant preko *fant, chemur odgovarja s prehodi f > b > w predbaltoslovansko *waxn(ax)t »velik« (str. 72).
Oshtir pa postavlja she drznejsho predpostavko, kar seveda spet opira na jezikoslovne analize, da pred n v staroevropshchini prehaja asimilatorichno p>m, npr. cybindis > kumindis, torej poleg *paxnt »velik« tudi *maxnt, ohranjeno v etrushchini mantisa »additamentum; dodatek, dostavek«, predkeltsko *mant > irsko meit »velik«, zato ni neprichakovano poleg omenjenega predbaltoslovanskega * waxn(ax)t »magnus, Venetus« tudi *maxn(ax)t, torej * Mendt > *Ment »Venet«, ohranjen morebiti v baltskem estuariju (morska plitvina, laguna, mlaka, zatok) Mentonomon nomine (Plinij 37, 35) (str. 72). Oshtir zakljuchi (str. 73): Zaradi staroevropske glasovne spremembe n<>l so nastali Veneti za predslovansko weldt >welt> zahodnoslovansko Veltebi - kjer je oblika -eb- za oznachevanje imena ljudstev (kakor pri Dudlebi, to je oblika, ki je npr. iz slovanshchine preshla tudi v langobardsko Anthaib) iz -aib- in se pojavlja tudi v sicilijansko-trashkem -ib- - tako *we/ame/dt v Veneti-Antes <> * weldt v Veltebi primerjamo s predslovanskim *wendt > *went > vet »velik« <> *wel v vel »velik«, *we/aldt > ve/alt > ve/oltb »velikan«. Tako naj bi torej vsaj lingvistichno obstajal enachaj med Veneti=Anti; vendar bomo v nadaljevanju videli, da se da to uskladiti tudi v zgodovinskem smislu, tudi uposhtevajoch zhe na zachetku omenjeno mnenje Franceta Bezlaja: » Veneti, ki so nam pustili imena kakor Benetke, prevzeto prek romanshchine in Banjshice, Bate, Baske verjetno she direktno, so se preselili na jug vech kot poldrugo tisochletje pred Slovani, so bili verjetno samo del skrivnostnega ljudstva ali konglomerata ljudstev, ki ga domnevamo na nekdanjem ozemlju luzhishke kulture.« (BEZ I, str. 255) »Ime vasi Baske na Banjshicah lahko razlozhimo glasoslovno samo iz vetbske k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda
slovansko Anti.« (BEZ I, str. 291) *
Che spomnimo, da je Karel Oshtir oznachil v svojih lingvistichnih raziskavah predindoevropske jezike kot megalitske jezike, med temi naj bi bila tudi etrushchina in venetshchina, je vsekakor prav, da se ozremo na tisti chas megalitov tudi po nashem ozhjem, slovenskem ozemlju. So kakshna znamenja megalitske kulture tudi pri nas?
Celotna knjiga Lucijana Vuge Megalitski jeziki je izshla v elektronskem mediju v ediciji Pogum Revije SRP, 2004. (Op. ur.)
Neprevedene knjige
Lev Detela
ZADNJI DNEVI HITLERJEVEGA TRETJEGA RAJHA
Armin D. Lehmann: Zadnji ukaz. Kot Hitlerjev kurirchek v firerjevem bunkerju. (Der letzte Befehl. Als Hitlers Botenjunge im Führerbunker.) Gustav Lübbe Verlag, Bergisch Gladbach, 2003
»Obstajata samo zmaga ali propad. Ne smete poznati nobene mere v ljubezni do svojega naroda in nobene mere v sovrashtvu do nasprotnika. Vasha dolzhnost je, da ste ostro budni, ko drugi spijo, in mochni tudi tedaj, ko drugi postanejo shibki. Vasha najvechja chast mora biti neomajna zvestoba Adolfu Hitlerju.«
To so bile besede vodje mladine »Velikonemshkega Rajha« Arturja Axmanna (1913 -1996), ki jih je zabichal zbrani skupini ideoloshko hipnotiziranih desetletnih dechkov na dan pred 20. aprilom 1945, zadnjim Hitlerjevim rojstnim dnevom. Ti so v Berlinu prisegli, da bodo do zadnjega branili nemshko domovino in narod. Podobnemu prizoru s Hitlerjem in njegovimi mladimi zadnjimi »vojaki« pred bunkerjem pri berlinski Reichskanzlei, ki so ga posneli za propagandni film in je po porazu Nemchije kot dokument o zadnjih dnevih nemshkega tirana krozhil po svetu, je prisostvoval tudi tedaj shestnajstletni avtor prichujoche knjige, ki je bil Axmannov kurir za zveze. Skupaj z osmimi drugimi chlani Hitlerjeve mladine ga je firer odlikoval z zheleznim krizhcem zaradi »izrednega poguma v boju proti sovrazhniku«, »mlade junake« pa je poleg tega povabil na sprejem ob svojem rojstnem dnevu. Mlademu kurirchku se je namrech posrechilo na poti med centralo nacionalnosocialistichne stranke in Hitlerjevim bunkerjem unichiti sovjetski tank. Za nagrado je lahko opravljal najnevarnejshe delo, saj je postal kurir med Hitlerjevim bunkerjem in nasprotno stranjo ulice. Leta 1928 rojeni Armin D. Lehmann sodi zagotovo k zadnjim she zhivechim prichevalcem o »poslednjih dnevih« v berlinskem bunkerju. Podobno kot za Hitlerjevo zhe umrlo osebno tajnico Traudl Junge - po njenih spominih so posneli film Propad -postanejo zadnji dnevi Hitlerjevega »Velikonemshkega Rajha« v berlinskem bunkerju Lehmannovo kljuchno zhivljenjsko dozhivetje.
Mladi Lehmann, ki so ga vzgojili doma in v sholi v preprichanega privrzhenca nacistichne ideologije in mitologije, spozna v zadnjih dneh Hitlerjevega zhivljenja vrsto glavnih sodelavcev nemshkega diktatorja. Med 20. in 30. aprilom pride vechkrat v Hitlerjevo blizhino, shtirikrat pa se z njim tudi neposredno srecha. Prvich na sprejemu ob Hitlerjevem rojstnem dnevu, ko Axmann patetichno predstavi vodji rajha izbrane chlane mladine z besedami: »Moj firer! Vasha mladina je pripravljena za zadnji boj!« Hitler se
ganjeno zahvali in poudari, da bi bil polozhaj popolnoma drugachen, ko »bi bili vsi tako pogumni kot ti dechki.« Obrne se proti mlademu Lehmannu in ga s tresocho roko zagrabi za levo ramo. Medtem ko se Lehmann predstavi, se diktator z obema rokama oprime mladenicheve desnice in mu zastavi nekaj osebnih vprashanj. Pozneje, v kratkem nagovoru, Hitler poudari, »da je polozhaj Nemchije podoben polozhaju na smrt bolnega bolnika. Toda ni nujno, da mora ta umreti, kajti mozhno ga je reshiti z zdravilom, ki so ga she pravochasno izdelali. Prav zdaj se je to tudi zgodilo. Zato moramo biti pripravljeni, da do njegove uporabe zdrzhimo, da dosezhemo dokonchno zmago.« Drugich in tretjich se srechata 26. ali 27. aprila. Prvich stoji Hitler globoko zamishljen sam v tesnem, mrachnem in zatohlem podzemskem prostoru, drugich pa se naslanja v navzochnosti svojega namestnika Bormanna na betonsko steno. Chetrtich, ob zadnjem neposrednem srechanju, se Hitler pojavi sredi nochi pred spechim avtorjem knjige kot prikazen. Strmi v preplashenega dechka, kot da ga ne vidi, Lehmann pa ga od strahu pozabi pozdraviti. V naslednjem trenutku se bunker zatrese zaradi tezhkega topovskega zadetka. Hitler dvigne tresocho se desno roko in se oprime stene. Z globoko vdrtim rumenkasto sivim obrazom je videti she bolj nezdrav kot ob prvih srechanjih. Po Hitlerjevem samomoru izrochijo Lehmannu posebno pismo za diktatorjevega naslednika velikega admirala Donitza v Flensburgu, vendar mu mladi kurir pisma nikoli ne more dostaviti, ker je pri begu iz berlinskega bunkerja v nochi med 1. in 2. majem 1945 tezho ranjen in se iz nezavesti zbudi shele v sovjetski vojashki bolnishnici. Preprosto napisana knjiga ne prinasha kakih zares novih odkritij, pach pa je zanimiva zaradi avtorjevega posebnega prichevalskega zornega kota. Je psihogram ideoloshko zlorabljenega mladega chloveka, ki brez pridrzhkov veruje v »ideale« nacionalnega socializma. Je podoba tragichne zaslepljenosti v »karizmatichno osebnost velikega firerja«, ki da bo negativno in poniglavo izkorischevalsko stanje sveta popolnoma spremenil s pozitivno energijo zdravega nemshkega »nadchloveka«. Ne zaveda se, da je besedichenje o »neomajnem junashtvu do zadnjega diha«, ki so mu ga vcepili v glavo mogotci Tretjega rajha, zgolj navadna fraza. Toda do zadnje sekunde rajha nihche uradno ne revidira »velichastne podobe firerja«, cheprav je tudi vojna izgubljena. Zvestoba do groba! Mladi Lehmann skupaj z mnogimi sotovarishi misli, da se bori za »velike ideale«, medtem ko v resnici podpira zlochinsko Hitlerjevo politiko in postane v zadnjih vojnih operacijah v Berlinu chisto navaden »kanonenfuter«. Shele v dolgem povojnem miselnem procesu se Lehmann, ki se zachne posvechati novinarstvu, kritichno ozavesti. Zdaj spozna negativne razsezhnosti politike Tretjega rajha in svojo tragichno majhno vlogo v tem nechloveshkem sistemu. Leta 1953 se izseli v Zdruzhene drzhave Amerike, kjer se porochi z Americhanko in ustanovi druzhino. Svoje spomine na konec vojne v Hitlerjevem bunkerju izda leta 2000 najprej v Ameriki v angleshchini pod naslovom Hitler s Last Courier. Nekaj let zatem pa pripravi she nemshko verzijo knjige in jo opremi z bogatim slikovnim gradivom.
Chitalnica
Jolka Milich
O (NE)SVOBODI GOVORA
V zvezi s karikaturami nasploh, vkljuchno s karikaturami preroka Mohameda, sodim med tiste, ki zagovarjajo risanje, karikiranje in parodiranje katerekoli teme, laichne in verske, ter so za objavo duhovitih karikatur, spisov in pamfletov; drugache recheno, sem med tistimi, ki navijajo za svobodo misli in tiska. Ogorchenost Toma Vidica v Primorskih novicah, tako v komentarju z dne 10. februarja letos (Brezmejna nadutost) kot 20. februarja v komentarju Aroganca, ignoranca, mi je domala vzela sapo. Da je Vidic tako ostro reagiral, se mi je zdelo naravnost neverjetno. Vsak stolpich sem prebrala vsaj trikrat, da pach v njem razberem ironichno poanto, pa nich. Shlo mu je chisto zares. Naj preberem she enkrat, da nisem nemara kaj spregledala. Ne, niti vejice nisem brala narobe, zhal. Potemtakem je zanj, po analogiji, tudi smrtna obsodba za avtorja Satanskih stihov Salmana Rushdieja - enako utemeljena, saj se je vendar skrajno spotakljivo in krivoversko razpisal o svoji veri. Pri Rushdieju ne gre samo za nadutega zahodnega nesposhtljivca, marvech tudi za pravega odpadnika, in heretike se je nekoch, v srednjem veku et ultra, sezhigalo na grmadah tudi pri nas. Te stare drastichne navade so po svetu ochitno she v rabi.
Pustimo vnemar pobalinsko objestno, da ne rechem slaboumno obnashanje italijanskega ministra za upravne reforme Calderolija, ki bi lahko svoje idejno nestrinjanje povedal malo bolj kulturno in uglajeno, parlamentarcu primerno. Videla sem v ljubljanskem Zhurnalu tri precej nedolzhne Mohamedove karikaturice. Che so tudi ostale take, vkljuchno s tisto z eksplozivom na glavi, in jih primerjam s Forattinijevim - nosechim papezhem Wojtylo, zagovornikom javnih hish, in z drugimi karikaturami na rovash Cerkve, gre pri teh za prave cukrchke in otrocharije. Tista o nashem troedinem Bogu s trikotnikom na glavi - le on je primerljiv z Alahom - , ki so jo v Primorskem dnevniku nedavno objavili Vile & Vampi, je vsaj desetkrat mochnejsha po sakrilegichni impertinenci. Saj Mohamed ni bil bog, niti ne Alahov sin kot Jezus Kristus bozhja utelesitev, bil je le pobozhen chlovek, ki se je povzpel v Alahovega preroka, nekaj podobnega, kot je Mojzes ali David ali Ezekiel (in she kdo) za Izraelce, za nas pa svetniki kalibra svetega Petra in Pavla.
Nich ne bi imela proti, che bi vsi islamski demonstranti po shirnem svetu tako burno in masovno demonstrirali proti vojni intervencij v Afganistanu, v Iraku in she kje drugje, tudi proti guantanamovskim jecharjem, ki so se izzhivljali nad nemochnimi
zaporniki. Pridruzhil bi se jim, domnevam, tudi marsikdo izmed nas, ki takih samovoljnih in surovih metod ne maramo in zhe v kali odklanjamo misel, da bi Amerika postala glavni policaj oz. bog in batina celega sveta, mi vsi pa bolj ali manj poslushni podlozhniki in pomagachi te nedosezhne velesile. Pa se zdi, che se omejim le na grdobije amerishke soldateske, storjene zhrtvam, da so do njihovih muk in ponizhanj veliko bolj brezbrizhni in brezchutni kot do papirnatih karikatur. Vidicu pa she to etichno vprashanje, ker se ochitno ne zavzema kot jaz za brezpogojno svobodo govora, saj je napisal, da je svoboda izrazhanja misli (torej tudi svoboda medijev), nevarna, che je brezmejna.
Potemtakem svetuje slovenskim katolikom, da jim versko hladni ali nekrshchanski umetniki, ki so najbrzh po njegovem mnenju le brezsramni nadutezhi, ne bi onechashchali v Istri krizhev, ki so bili vrh tega tudi tuja lastnina (!)?... Da ne bi brezjanski Materi bozhji izrezali Jezushchka in ji podtaknili podgano?... Da ne bi tuji svetovno znani slikarji spet razstavljali v nashih hramih umetnosti kakshnega Kristusa, ki se kopa v urinu, povedano po domache - v scanini, kar je precej hujshe kot islamski prerok z dinamitom na glavi? Naj enako burno in mnozhichno demonstrirajo in sesujejo kakshen chasopisni kiosk ali urednishtvo, da jih bodo novinarji a la Vidic zacheli jemati resno?
Je slednji kaj reagiral na ta mala domacha huliganstva ali velike poniglavosti in nesramna pobalinstva? Vprashanje ni izzivalno, le radovedno, ne spominjam se namrech, da bi izrazil takrat, ko se je to dogajalo, tako vehementno kot zdaj svoje ogorchenje. Pa bi moral po mojem, anti so vse vere enake in jih je treba vse enako obravnavati, ne samo tistih ochitno rezhiranih in najbolj glasnih, ki zmorejo na ulicah in trgih spektakularno uprizoriti maksidemonstracije.
Moje mnenje: Zelo nevarno je omejevati svobodo govora - nisem rekla svobodo ubijanja, muchenja, unichevanja, sezhiganja teh ali onih simbolov, teh ali onih mest, pa laganje in teptanje chlovekovih pravic in podobno - in zahtevati od ljudi, da so tudi na papirju (che so de fakto, je zhe drugo vprashanje) sposhtljivi najprej do vere, nato do politike, potem do nedotakljivosti tega in onega, tja do popolnega molka od spodaj navzgor, od zgoraj navzdol pa do dirigiranega enoumja.
V enem pa sva si z Vidicem (in she prej s slovenskim pregovorom) edina: Kdor seje veter, bo zhel vihar. V tem specifichnem primeru je amerishki predsednik Bush mlajshi, navdihnjen od ochetovega svitlega zgleda, zachel prvi sejati veter, in she vedno ga obilno seje v shpanoviji s svojimi zavezniki, zhel pa bo, na zhalost z vsemi nami, predvsem viharje.
Lev Detela
PRVI KOROSHKI SLOVENSKI KRIMINALNI ROMAN
Jozhe Strutz: KRATKA POMLAD Inshpektor Mangart in njegov prvi primer Mohorjeva zalozhba, Celovec, 2005
V zadnjem desetletju so mednarodni knjizhni trg preplavili romani shtevilnih piscev kriminalk iz najrazlichnejshih dezhel. Globalizacijo kriminalnega romana v internacionalnem prostoru zhe nekaj chasa bolj ali manj spretno uveljavlja pestro shtevilo komisarjev in inshpektorjev iz Italije, Shpanije, Portugalske, Grchije, Rusije, Francije, Velike Britanije, Norveshke, Islandije, Kanade, Japonske in tako naprej. Med njimi so tudi Slovenci. Zanimivo je, da se pri tem zamejstvo zelo dobro odrezhe. Trzhachan Sergij Verch je na primer izumil samosvoj tip komisarja, ki raziskuje zagatne umore kar v pisateljevem domachem pristanishkem mestu.
Toda zdaj so dobili tudi koroshki Slovenci prvi kriminalni roman. Pod naslovom Kratka pomlad je izshel pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu. Napisal ga je leta 1952 na Rudi pri Velikovcu rojeni Jozhe Strutz, do zdaj znan kot avtor dveh zbirk pesmi in lirichne proze (Orglanje svetlobe; Sunki morja. Blekovshke chrtice) in kot urednik obchasno izhajajoche slovenske koroshke literarne revije Novine.
Avtor bralca takoj zaplete v nevarno dogajanje. Njegov glavni protagonist je triinshtiridesetletni celovshki shportni novinar Franc Petek, ki ga poleg shporta zanima she vrsta drugih stvari. Zato je primeren za razreshevanje tezhkih kriminalnih ugank. Njegova radovednost vznemirjeno narase, ko v blizhini Vrbskega jezera odkrije truplo mlajshe zhenske. Gre za Vido Kos, glavno tajnico mednarodnega podjetja Targus s sedezhem v Celovcu. V navezi z nekonvencionalnim policijskim inshpektorjem Viktorjem Mangartom skusha Petek razreshiti nenavadni umor, ki mu bo kmalu sledil she drugi. Pri tem v trikotniku med Avstrijo, Irsko in Slovenijo zelo hitro zabrede v smrtne nevarnosti.
Kmalu se izkazhe, da se v navzven navidez solidnem podjetju Targus dogajajo chudne mahinacije. Mogoche gre za pranje umazanega denarja. Strutz usmeri pogled v koruptna dogajanja v globalnem gospodarstvu in povezhe Targusovo poslovanje, namrech trgovanje z nepremichninami, z izrazito kriminalnimi intrigami. Petku priskochi na pomoch skrivnostni tujec Bruno Menden, ki je bil prijatelj umorjene Vide Kos. Izkazhe se, da je raziskovalec zakritih nepravilnosti v gospodarstvu in v politiki. Pod psevdonimom ochitno pishe za nekatere chasopise v Shvici, Franciji in Zdruzhenih drzhavah Amerike.
Nich ni vech regionalno skrito in zakrito. V globalnem svetu postane vse na tak ali drugachen nachin ochito in nenadoma mora Petek umor v zakotni goshchavi ob celovshkem Kanalu reshevati kar v mednarodnem kontekstu. Strutz skusha slediti klasichni shemi kriminalnega romana: zlochin - sum - razkritje. Knjigo je napolnil z zanimivo in aktualno snovjo, ki bi jo mojstri kriminalnega romana vpeli v psiholoshko in literarno spretno oblikovan tekst. To mojstrstvo, ki je za dober (kriminalni) roman nujno potrebno, sicer pri Kratki pomladi pogreshamo. Nekateri opisi dogajanja so izpeljani nekoliko nerodno in prehitro, psiholoshko ozadje s posameznimi znachaji glavnih oseb pa je izrisano premalo preprichljivo. Potrebna bi bila natanchnejsha utemeljitev zapletov in razpletov. Zato pa je tekst zanimiv zaradi nekaterih tipichnih regionalnih posebnosti, ki so znachilne za koroshko knjizhevnost. Centralnoslovenskega bralca bodo morda presenetili jezikovni arhaizmi in lokalizmi, vchasih pa tudi besedni red v nekaterih stavkih, ter mentaliteta Strutzovega pisanja, ki se navezuje na sploshne posebnosti avstrijskega druzhbenega in druzhabnega ambienta. Poleg tega je Strutz predvsem lirik s posebnim obchutkom za lepoto pokrajine, kar je dokazal v svojih pesnishkih zbirkah. To svojo lirichnost rad spretno vnese v kontekst dogajanja, zaradi chesar med tem, ko narase char okolja, nekoliko popusti dramatichna napetost pri razkrivanju kriminalnega ozadja.
Strutz nas popelje v tiste kraje in pokrajine, ki jih je opisoval zhe v svojih chrticah in v poeziji. Poleg domache Koroshke zazhivi v romanu ob Mariboru in Ljubljani predvsem slovensko morje s Piranom - ter njegova ljubljena Irska, ki jo je vedno predstavil s chustveno stopnjevano zavzetostjo.
Za namechek nam avtor ponuja celo kratko ljubezensko zgodbo z ochitno srechnim koncem in rafiniran zaplet okrog alibija morilca, ki vara policijo z nedolzhnim dvojnikom s tragichno usodo, svojim enojajchnim dvojchkom s popolnoma drugachnim dobrodushnim znachajem! In samosvoja posebnost tichi tudi v samem pomladanskem naslovu romana, ki je, kar lahko izdamo, povezan z nekim SMS sporochilom, s katerim je kmalu zatem umorjena tajnica skushala zaupni osebi javiti, da je nashla vech tajnih podatkov o nelegalnem dogajanju v Targusu.
Vsekakor je lahko Strutzov roman zachetek serije slovenskih koroshkih romanov, ki bi se mogli prijetno uvrstiti v aktualni splet podobnih zgodb, kot jih beremo v knjigah ali gledamo v filmih in televizijskih nanizankah. Slovenskemu bralcu bo morda ugajala domachnost dogajanja, ki pa ga je Strutz po drugi strani dovolj preprichljivo povezal s kompleksno zgodbo o mednarodnih razsezhnostih kriminalnega delovanja dolochenih (na videz morda lokalnih) gospodarskih podjetij v chasu globalnega kapitalizma.
Vprashalnica
Jolka Milich
O PREVAJANJU IN POEZIJI iii
Brez zganjanja panike
Preden se lotim svoje nadaljevanke oz. nanizanke o prevajanju in poeziji, mi dovolite, da se malce razpishem o branju knjig na sploshno. Da se pach malo ogrejem in nato pozabim na to vprashljivo tematiko, ki sem si jo sposodila iz chasopisja. Zachela bom s priljubljenim pesnikom Tonetom Pavchkom, ki je imel v Delovi prilogi Ona 7. februarja letos zanimiv intervju, vendar, milo recheno, z naravnost presenetljivo kontroverznim naslovom, ki je nota bene bralcem nekako sugeriral, da smo tik pred katastrofo, che se ne poboljshamo, saj je chrno na belem pisalo, da: Che ne bomo brali, nas bo pobralo. Med pogovorom je zazvenela tudi nasprotna tozhba, da dandanes tiskamo prevech knjig, ki pa (moja opomba) jih najbrzh izdajamo le larpurlartistichno, zaradi lepshega tako rekoch, saj jih po Pavchkovem mnenju ne bere nihche. Kar neverjetna teorija za dobo, v kateri zhivimo, ko je prva in glavna skrb skoraj za vsako dejavnost, vchasih malce prikrita ali zastrta z leporechjem - najprej zasluzhek! Che ni zasluzhka, je tista dejavnost, ki ga ne prinasha, ukinjena ali pa gre podjetje kratkomalo v stechaj, potemtakem sploh ni verjetno, da bi se razmahnilo v malodane nepojmljive razsezhnosti. Sledil je vzdih, da je bilo boljshe nekoch, ko je bilo manj knjig in vech bralcev kot pa zdaj, ko vse te gore bukel, ki jih lahko izda vsakdo, nihche ne bere. Med raznimi drugimi floskulami o knjigah je padla tudi tista - znana zhe vrabcem in shkorcem na strehi - o televiziji, in sicer, da je danashnji chlovek len (ochitno za branje), saj strmi zgolj v televizijski zaslon, ki ga poneumlja. In to govori chlovek, ki je vsaj nekaj let delal tudi na RTV in ga je mogoche videti she dandanes kar pogosto na ekranu, ko nastopa v kakshni oddaji; drugache recheno, vsa ta leta nas je oberoch in na vsa usta veselo poneumljal. Vprasham ga: Je pochel to in s to prakso obchasno nadaljuje za ljubi kruhek ali iz kakshnih drugih, bolj perfidnih ali skrivnostnih namenov? (Zazhelen je odgovor.)
Ne pesnik ne sprashevalka Ana Turk najbrzh nista, vse tako kazhe, opazila, da so se chasi korenito spremenili, da ne rechem kar menjali tudi na tem podrochju, in da sta zlasti tu, povedano simplicistichno, izumrla nekdanja mala obrt in rokodelstvo, ko sta bila, recimo, v vasi dva kovacha in gostilnicharja, pa pekarski mojster z vajencem, par shivilj, zhupnik s cerkovnikom in kuharico, uchitelj in en sam pisar, ostali pa dninarji in kmetovalci, odvisni od njih - vse te je nadomestila in pomasovila industrija. Zdaj znamo zhe skoraj vsi vsaj nekaj shivat in shtancat in celo kmetovat, za navrh so nas opismenili do zadnjega, saj zhe skoraj vsaka vasichka in zaselek zmoreta po nekaj
pesnikov in slikarjev pa pripovednikov, da o vashkih godbah, pevskih zborih, kitaristih in baletkah niti ne govorimo. Veliko tezhje je dandanes najti dimnikarja kot umetnika. To vem iz dolgoletne lastne in bridke izkushnje. Satirik Zharko Petan je nekoch rekel, da so elektrichne kitare nezazheleni stranski uchinki elektrifikacije. Jaz smeje dodajam: (Ne)zazheleni (?) stranski uchinki sholarizacije pa so zlasti trume diplomiranih pesnikov, knjizhevnikov, filozofov, sociologov et consortes.
Turkova in Pavchek nista opazila, da se je veliko nekdanjih zgolj-bralcev, ki najpogosteje niso bili niti veshchi pisanja, z obvezno osemletko, dodatnim srednjim in vishjim sholanjem in s posebnimi techaji ustvarjalnega pisanja nauchilo vech kot tekoche pisati in da najbrzh zato vechina od njih rajshi napishe zbirko pesmi ali romanchek, torej formulira svoje misli in dozhivetja in kar sodi zraven, kot da bere in premleva le tuje misli kot v prejshnjih chasih. Nekoch davno smo se vsi rogali in smejali socialistichni paroli Vsi smo ustvarjalci, ona pa - tebi nich, meni nich - je v kratkem chasu meso postala, in ne samo meso za zasebno ali ozhjo druzhinsko uporabo na kakshnem pikniku, marvech tudi velevazhna kulturno-financhna postavka knjizhne industrije, ki cvete, da je kaj po vsem svetu, ne samo pri nas.
A povrnimo se k Pavchkovemu naslovu Che ne bomo brali, nas bo pobralo, ki zasluzhi she dodaten komentar. Po mojem strokovnem in laichnem mnenju toliko, kot beremo zdaj, nismo brali nikoli. Vsivprek in vse sorte, od dnevnikov, tednikov, mesechnikov, leksikonov, enciklopedij, prilog, broshur, specializiranih publikacij, koledarjev, zbornikov, uchbenikov, navodil, reklam, knjig, vodichev - in tako dalje brez konca in kraja. Pavchkovo alarmantno svarilo bi se kvechjemu moralo glasiti: che bomo (pre)brali vse tisto, kar nam bo prihajalo dan na dan pod roke, pa si she kaj zraven sposodili ali kupili, ne bomo imeli vech chasa za zhivljenje, od samega branja bomo popolnoma otopeli in izgubili smisel za resnichnost. Pa she ob gozdove bomo prej ali slej. Nujno je, dragi sorojaki, da strogo selekcionirate svoja berila in ne pretiravate z bralnimi razvadami in pozhrtijami, ker so tudi prevelike in nekontrolirane doze chrk konec koncev shkodljive, s tezhkimi stranskimi uchinki in hudimi psihichnimi posledicami. Le poshkilite kdaj pa kdaj na televizor, da si od nonstop branja odpochijete izmuchene mozhgane! Ali pa pojdite na partijo pokra in balinanja. Pojdite kdaj na izlet in kakshen dan se prav postite, to je ne preberite niti vrstice, niti pike ali vejice. Pred vsako chrko zamizhite, da se notranje prechistite. Samo po sebi umevno druge krati kar pridno segajte po garantirano zdravem in pozhivljajochem branju s poreklom, iz znanih hramov in butikov, ne pijte vsake brozge, ki jo ponuja(jo) globalistichni trg ali maksimarketi ali zakotne beznice. Drugache recheno: berite mene, Toneta Pavchka, in nalokajte se pri viru, ker pishem zares lepe pesmi za odrasle in mladino, pa tudi zanimive eseje, saj sem sploh skoz in skoz kulturen chlovek, ki ga ne kazhe zamuditi, nasprotno, poiskati ga je treba z luchko pri belem dnevu! S pravo besedo in nasvetom vedno na pravem mestu in ob pravem chasu. Pa she nastopati znam privlachno, tega ne zna vsak lirik in vchasih niti igralec ne, pa starejsho publiko do srchnih globin ocharati, mlajsho pa od glave do glezhnjev fascinirati. Ko pa se, nepoboljshljivi veseljak, na vsem lepem
tudi gromko zasmejem, sem sploh neodoljiv, kot bi rekli nekoch, cheprav se ne sme, ker je v pravopisu prepovedano s krogcem. Skratka, sem zajamcheno enkraten in neposnemljiv. Dolgoletni chlan elitnega literarnega kluba zajamcheno enkratnih in neposnemljivih, ki jih lahko tudi berete brez strahu, da bi se okuzhili z nekvaliteto! Tone dixit in Jolka je potrdila! Ona pa ne lazhe. Ji lahko verjamete. Tone, tako se govori! Direkt. Brez zganjanja panike, da nas bo konec. Saj ta (pra)strah, ki nam ga slovenski vrachi in shamani malajo pred ochmi, nam je zlezel zhe v kosti. Kar mnozhichno nam katastrofisti zhugajo z izumrtjem iz najrazlichnejshih razlogov: ker se dovolj ne plodimo (sami pa she otrok nimajo in jih ne marajo, da o tistih, ki prisegajo na celibat in vzdrzhnost niti ne govorimo), ker se ne cenimo dovolj (sami pa hlastajo le po tujem blagu in dobrinah), ker smo prevech ubogljivi in se rajshi uklanjamo tuji volji, kot bi se pokonchno drzhali svoje (sami pa nas noch in dan vabijo k poslushnosti in pozivajo k pokornosti), no, zdaj nas bo po Pavchkovi sodbi za namechek pobralo she iz trte izvito dejstvo, da ne beremo, mi pa se vchasih zhe utapljamo v morju bla bla bla sentenc, referatov, prispevkov, pridig in govoranc. Povabila bi ga tudi, naj stopi kdaj v kakshno knjizhnico, kjerkoli, magari v sezhansko, in povprasha prijazne knjizhnicharke in ravnateljico, ali mu lahko kaj konkretnega povejo na rovash (ne)bralnih navad obiskovalcev. Moja opomba: Che ne bi Sezhanci brali knjig, ali bi bila sploh potrebna velika knjizhnica z vech kot desetchlanskim osebjem? Ne bi bilo edino modro, da jo zaprejo, kot so zhe davno njeno sosedo - diskoteko Titanic, ker je zmanjkalo obiskovalcev? In malo manj davno she njenega drugega soseda, nochni klub Faraone? Resnici na ljubo moram povedati, da je v Sezhani falirala tudi mala knjigarna, kombinirana s papirnico, ne le zabavishcha, ker promet ni kril stroshkov obratovanja, a to je zhe druga zgodba, in sicer o kupni (ne)mochi tukajshnjega prebivalstva in o totalni gluhosti drzhave, evfemistichno imenovane tudi domovina, ki kot kakshen srednjeveshki valpet obravnava in izmozgava tudi male podezhelske knjigarne in zakotne trgovinice z meshanim blagom, ki komaj dihajo in tezhko shajajo, kot da bi shlo za mestne pa obvezno superrentabilne shtacune, vse v duhu gesla: Plachaj dac in vse druge neznosno visoke stroshke - ali crkni! In kajpak crknejo in crkavajo. Ko pa nimajo nobene druge ugodnejshe alternative.
A povrnimo se h knjigam, ki jih nihche ne bere. Morda bi bilo bolj prav rechi, da jih malokdo kupuje, ker so za navadne zemljane predrage. Pa she prevech jih je, da bi jih lahko vse pokupil in nato she prebral. V tem dam Pavchku prav, le tega ne vem (naj mi on pove, ki najbrzh ve, saj se on pritozhuje, namesto da bi se je veselil, nad kvantiteto objav, ki je nedvomno kriva, da se je znizhala vrednost vsake knjige), katere knjige so pravzaprav odvech in bi jih morali preprosto ukiniti oz. jim ne dovoliti, da sploh pridejo na knjizhni trg. Kaj predlaga - tozadevno? Morda pa bo prevzelo to delikatno vlogo knjizhnega zhandarja, lepshe redarja in zglednega skrbnika za literarno kakovost nashe slavno sodishche, ki je zhe nekaj - baje pritlehnih in nekonstruktivnih primerkov -spravilo s poti ali na varno in s tem konsekventno znizhalo tudi njihovo kolichino ter obvarovalo pred izgubo chasa in pohujshanjem shentflorjansko populacijo. Ministrstvo
za kulturo pa mu bo lahko izdatno pomagalo s tem, da bo zavrachalo vloge pesnikov in pisateljev alias prijaviteljev na svoje komplicirane razpise, in z diferencijacijo slovenskih revij in knjig. Ampak che dobro premislimo, tudi shunk, sirov, salam, mortadel itn. je odlochno prevech, da bi jih lahko vse pokupil in pojedel kak ljubitelj knjig in dobre papice. Morash se pach omejiti. Preoblozhena miza ponuja, in je norec, ki se kuja, a na krozhnik naj si da, kar se mu zdi najbolj slastno in kar bo pojedel. Kar ostane, naj prepusti drugim. Tudi chevljev, sandal, cokel, natikachev je prevech, in oblek, plashchev, rut pa vozil in koles ter vsega drugega je ogromno, sam pa si lahko privoshchish le vchasih komaj kaj, odvisno od potreb in okusa, in zlasti od globine ali plitvine zhepa. Che je zhe vsega na pretek, tudi birokratov, najbolj jalovoplodnih uporabnikov uslug papirnate industrije, pa politikov in celo brezposelnih, in noben krizh se ne vznemirja in pritozhuje, oziroma le vchasih protestira zaradi lepshega, cheprav marsikdo v nedeljo teche v kakshen supermarket nakupovat po znizhani ceni vech, kot potrebuje, ali gre tja vsaj past skomine, v ponedeljek pa vlozhi proshnjo za kakshno sluzhbico v drzhavni administraciji, kjer she najbolje plachajo, ali pa kandidira na kakshni lokalni listi - zakaj torej ne bi bilo na pretek tudi pesnikov in knjig? Kolikor je meni znano, ima vsaka knjiga svoj krog ali krogec bralcev. Saj je tudi Presherna in Koseskega et co. nekoch bral le dolochen krog ljudi, prej manjshe sorte kot velike. Vsi drugi, pismeni in zlasti nepismeni, pa nich. Isto je veljalo za vse druge poznejshe pesnike, tudi v chasu, ko je bralno obchinstvo narashchalo z upadanjem nepismenosti. Ker je bilo poetov vsaj za polovico manj, knjige pa so bile she razmeroma poceni, je lahko po njih segalo vsaj za polovico vech ljudi. Che so bile kolikor toliko zanimive pa she od kritike oklicane za nepozabne umetnine, kar so vchasih tudi bile, so maloshtevilni avtorji lahko rachunali tudi na vechjo popularnost in visoke naklade, po katerih se upravicheno tozhi Pavchku. Bi se tudi meni. O njih brzhchas sanjajo tudi tisti sporni pisci (lahko berete: pisuni in poetastri), ki so v intervjuju oznacheni z »vsakdo«. Ko bi bili takrat tako shtevilni, kot so zdaj, bi si morali tako slavo kot naklade med seboj kolikor toliko pravichno porazdeliti. Enachba je preprosta: malo pesnikov - vechja porcija slave in bonitet. Veliko pesnikov ... naj Pavchek kar sam koncha izrachun, jaz bom dodala le: v tem primeru je she tezhje in tudi precej bolj zamudno presoditi, kateri so zares dobri, vsaj za nas, in kateri zanich. Mimogrede povedano: tudi italijanskemu pesniku in nobelovcu Eugeniu Montaleju je shla naravnost na zhivce vrtoglava rast pesnishkih osebkov na literarni sceni. Slovenski pisatelj Alojz Rebula, ki se rad izrazha nekoliko drastichno, pa vechino lirikov dolzhi, da jih daje le besedna diareja; prevedeno v lepo slovenshchino, cheprav recheno malce bolj robato - njihovi artefakti se mu zdijo navadna driska, che se pa zatechemo po strokovni izraz, jo lahko bolj elegantno imenujemo logoreja. Tudi pesniki si drug o drugem, nikoli o sebi, zelo pogosto mislijo, da njihovi kolegi resnichno bolehajo za logorejo, saj so njihovi verzi res zanich, eno samo jecljanje in stokanje, shkoda papirja! Ni jih pa mogoche preprichati, da bi nehali, she pristavijo chisto obupani - kar naprej klanfajo tiste zmazke in jih vezhejo v knjige! Ko jih vprasham, da bi bolje razumela, ali mi nashtejejo nekaj imen teh nepiscev in nepoetov, pa kar umolknejo, s pretvezo, da
nomina odiosa sunt, sicer pa da tako sama vem, za koga vse gre, le kaj sprashujem. Edino kar res trdno vem, je, da med klamfachi in nebodijihtreba pesniki ni nikoli tistih, ki se bridko pritozhujejo chez pretirano shtevilo lirskih ali pripovednih dush. Oni ochitno sodijo med ta prave, posvechene od boga ali od muz, nenadomestljive. In nihovo pisanje je obenem tudi sveti misijon in veselo oznanilo, ki se koncha shele z njihovo smrtjo. Dalech nas je pripeljal Pavchkov dramatichni vzklik, kaj nas chaka, che ne bomo brali. Upam, da sem ga preprichala in notranje pomirila, da namrech beremo she prevech. Tudi televizijo radi gledamo in ne pustimo se ji poneumljati. Kvechjemu se, udobno sede v fotelju, smejemo TV bedakom. Pred chasom sem z uzhitkom gledala tudi Pavchkovo hcherko igralko, nocoj bom gledala Nika Grafenauerja in Lojzeta Rebulo v Pisavah, pa she kakshno detektivko zraven, ali pa bom pozno ponochi poslushala kakshen koncert. Nedavno sem z velikim zanimanjem prisluhnila pogovoru o spravi, a ko sem iz tona in podtonov besed zaslutila, da se tezhki kalibri in sogovorniki ta vecher ne bodo spravili, sem si rekla - salviamo il salvabile, reshimo, kar se da reshiti, ugasnila sem urno televizor in se spravila spat. Vi se kar pojdite svoje rabuke, che vas veselijo! Po mojem mnenju nas je odlochno premalo, da bi se vechno shli ravbarje in zhandarje ter dvoboje, pa chetudi le besedne. Skrajni chas je, da rechemo tem igricam - genug. In vsak naj ostane pri svojem. Na svoje stroshke, ne pa na drzhavne. Na drzhavne naj bodo samo tiste iniciative, ki nas zdruzhujejo in zedinjajo. Ki koristijo vsem. Itd. Skrajni chas je tudi, da televizije ne demoniziramo in da brez vsakega strahu odpiramo to okno v svet, ko nam chas in zhelja narekujeta ali dovoljujeta. Che se hoche kdo poneumljati, pa naj se (kdo mu pa brani?), vendar ni samo televizija optimalno sredstvo za poneumljanje, obstajajo she malce drazhja in she bolj nevarna, le sechi je treba po njih. In med njimi, ne boste verjeli, so tudi knjige in chasopisi. Pa she marsikaj.
Dragi Tone, namesto da bi se veselil, da imamo toliko izobrazhenih ljudi, ki pishejo in imajo vsaj eno svojo knjigo v zhepu, che zhe ne kaj vech, mi delash tako galamo (pa she skregano z logiko), naj za bozhjo voljo beremo, ker.
Dvojezichne zbirke - zares dvorezni mech?
V dvojni shtevilki Literature za januar/februar 2005 (163/164) je recenzentka Ana Gershak svoj kratki zapis o Jaquesu Prévertu, ki je izshel v zbirki Mojstri lirike leta 2004 pri Mladinski knjigi v prevodu Alesha Bergerja, zachela takole, s kanchkom nejevolje celo na rovash dvojezichnih izdaj:
»Dvojezichne izdaje so vedno dvorezni mech: za tiste, ki "avtohtonega" jezika ne znajo, izvirnik na nasprotni strani od prevoda pomeni zgolj porabljanje papirja, ki bi ga uredniki lahko mirne dushe porabili za .. .vech prevodov. Nasprotno tisti, ki materni jezik pesnika obvladajo ali jim ta ni ravno shpanska vas, vechino branja izkoristijo za pedantno zbiranje napak, ki jih je zagreshil prevajalec. In ker je prevajanje poezije zahtevno delo (che zhe
ne kar svojevrstna umetnost), ni nich chudnega, da se napakam ni nikoli mogoche povsem izogniti.«
Gershakova, ki obvlada, vse tako kazhe, francoshchino ali ji ta vsaj ni shpanska vas, se je shla potem skoraj dosledno... le pedantno zbiralko napak, saj je vech kot pol zapisa porabila, da nam oznani to svojo pogruntacijo o dvojezichnih izdajah, ki na sploshno niti ne drzhi, in da nam za navrh razodene, da je prevajalec shtevilne zhe znane pesmi bodisi popravil ali povsem na novo prevedel, zhal, ne vedno najboljshe... saj. vchasih ne uspe zaobjeti prefinjenega francoskega humorja ali ne najde ustreznih ekvivalentov v slovenshchini, tako da marsikatera besedna igra ostane neopazhena. Nato ozkosrchno posveti prevajalcu eno samo samcato vrstico in pol s pohvalo, v ostalih shestnajstih vrsticah pa se poznavalsko razpishe o lirichnih znachilnostih francoskega pesnika. In to je vse. Naj mi dovoli, da jo tudi jaz malce pouchim, kako se suka svet pri nashih sosedih v zvezi z dvojezichnimi izdajami. Zdi se mi namrech, da je pomanjkljivo informirana pa she brez posebne ljubezni in fantazije do jezikov vobche.
V Italiji vsaka vechja ali boljsha zalozhba izdaja tujo poezijo vedno z izvirniki ob strani, tako da tujih zbirk, che nimajo "il testo a fronte", vechina ljubiteljev poezije niti ne kupuje, in mednje sodim tudi jaz. Zadnje chase so to metodo dvojezichnosti prevzele celo boljshe leposlovne revije, tudi tiste, ki izhajajo na internetu. Gershakovi celo svetujem kot primer, da sede, ko utegne, za rachunalnik in si natipka tole geslo: http://www.filidaquilone.it/num002milic.html
pa bo lahko zvedela ne samo o eksistenci ljubljanske pesnice Maje Razborshek, ki zhivi na Krasu, marvech bo lahko brala tudi deset njenih pesnishkih izlivov dvojezichno -kar je vechkrat ne samo zanimivo in poduchno, marvech tudi pravi uzhitek - in she marsikaj samo v italijanshchini. Za namechek si bo lahko ogledala, s kom je ta njena rojakinja v druzhbi v tej drugi shtevilki revije podob, idej in poezije z naslovom Fili d'aquilone (Nitke papirnatega zmaja). Posebej jo opozorjam, da v Italiji, che odvzamemo zamejstvo, slovenshchino redko kdo pozna, po mojem priblizhnem izrachunu niti 0,001 celotnega prebivalstva. Eden od urednikov revije, ko sem ga opozorila na skoraj nichelno znanje nashega jezika pri njih, mi je pojasnil, da bodo bralci vseeno videli, kakshen je, in si ga bodo vsaj vizualno - che ne zvochno - veliko lazhje predstavljali. Hrvati, srbi, chehi in drugi slovani, ki zhive v Italiji, pa bodo verjetno znali tudi kaj prebrati in razumeti (narodna imena pishem namerno z malo zachetnico, da bo v besedilih chimmanj odvechnih velikih, najbrzh pod vplivom italijanov, ki so jih nekoch tudi obvezno imeli in celo gojili, zhe dolgo pa jih povechinoma zamenjali z minuskulami, ki pa niso sploh obvezne, le - demokratichno - stvar izbire in okusa.). Nikoli ni prepozno, da se kaj novega nauchimo. Skratka, preprichal me je, da se dvojni jezikovni nastop vsekakor izplacha. Tega mnenja so urednishtva kar shtevilnih italijanskih revij, recimo L'Almanacco, Anterem, Soglia, Smerilliana, Schema, Le Voci della Luna in she katera. Zadnja omenjena je pristala na enojni tisk le prevodov na mojo izrecno proshnjo, in celo vechkrat argumentirano formulirano; opozorilo o tem je tudi pripisala v revijo ob izidu slovenskih
pesmi samo v italijanskem prevodu. Tudi v zbornikih, ki jih izdajajo razpisovalci raznih pesnishkih nagrad, tiskajo nagrajene tuje pesnike dvojezichno. Niti oplazi jih ne misel, da bi bile dvojezichne izdaje, kot trdi Ana Gershak, vedno dvorezen mech. Nasprotno, njim se zdi ta obichaj nekaj samo po sebi umevnega. Tudi meni. Mnenja smo namrech, da je prevod vedno le prevod, nekakshna blagoglasna informacija o umetnini, vendar nekaj bolj ali manj (in vechkrat naravnost vzorno, vchasih pa chisto nich) lepega in zanesljivega, medtem ko je izvirna pesem tisti dejavnik, ki ga ni mogoche prezreti, pa tudi garancija naj bi bila, kadar je poleg prevoda, da je prevajalec svoje prepesnjevalsko delo tudi dostojno opravil, dal vse iz sebe. Neka moja dobra znanka, profesorica v pokoju, ki se zhe nekaj let pridno uchi italijanshchino, mi je nedavno povedala, da uporablja tudi dvojezichnega Kosovela in Kocbeka, da se med zopetnim in vechkratnim branjem poezije v obeh jezikih obenem nauchi marsikaj koristnega ter na prijeten in nich suhoparen nachin obogati svoj besedni zaklad. Jaz med branjem in uzhivanjem na primer Borgesa, Lorce ali Chara ali Tardieuja etc. v izvirniku in v vech italijanskih prevodih (vchasih tudi v slovenshchini) rada spotoma preverjam, koliko svoboshchin so si vzeli prevajalci, vchasih brez potrebe in vchasih z njo; pa koliko so prevajali avtorja in koliko - kdove iz kakshnega nagiba, najbrzh iz svete lenobe - na svojo roko improvizirali, ali kaj bolj kompliciranega preskochili ali nanizali besede kar mimo teksta, da so prej prishli na konec najbrzh, ker prevajanje nasploh, tudi proze, in poezije posebej, ni samo zahtevno delo, kot za poezijo ve povedati tudi recenzentka Gershakova, marvech je za namechek dokaj zamudno delo. Ko se z njim malo bolj resno, mamish, si kar mimogrede ob dan, chas kar sfrli, ti pa tega niti ne opazish, shele ko odlozhish knjigo in pogledash naokrog, se zavesh, da je zhe trda tema, ti pa imash v rokah le kakshno borno stran.
She o eni italijanski posebnosti bom danes spregovorila, v vednost bodochim prevajalcem, da se bodo lazhje znashli in ne bodo zadeve interpretirali narobe, kot se na sploshno rado zgodi; v tem specifichnem primeru je napachno razumel mladi Miklavzh Komelj pri prevajanju furlanskih pesmi Piera Paola Pasolinija v 166. shtevilki lanske Literature. Torej:
Italijani v svoje pesnishke antologije uvrshchajo tudi dobre narechne pesnike - in teh je pri nashih sosedih kar nekaj, marsikateri od njih gostuje tudi v vsakem zvezku, kar pri nas sploh ni obichaj, slovenski uredniki vsaj doslej niso vkljuchili v svoje florilegije sodobne poezije she chisto nobenega narechnega pesnika. Morda jih mi sploh nimamo. Ne, enega prav chudovitega, menda zaljubljenega v krave, podezhelje in zhivino, sem brala pred leti, najbrzh v Primorskih srechanjih in she v neki drugi reviji. Njegovega imena pa se ne spominjam. Ga bom zhe izbrskala iz pozabe in se pozanimala, ali she vedno pishe take presunljivo lepe in kar antologijske narechne pesmi. Italijani jih pishejo na debelo, seveda v najrazlichnejshih italijanskih narechijh, ki so vsaj deloma ali she vedno v rabi, od Alp tja do Apulije in Sicilije. Da pa jih bodo razumeli vsi italijani, tudi tisti, ki dolochenih dialektov ne znajo, ker zhivijo v drugih pokrajinah in vchasih she svoje narechje znajo bolj slabo, opremijo pesmi s prevodi v knjizhno italijanshchino in
te prevode v prozni obliki tiskajo pod vsako narechno pesmijo. Prevajalci so navadno pesniki sami. Drugache recheno, narechni pesniki nastopajo vedno dvojezichno, kot tuji pesniki, le tujim objavijo izvirnik in prevod v obliki pesmi na dveh straneh, narechnim pa le izvirnik v obliki pesmi, v italijanshchini pa kot prozo na isti strani pod pesmijo. Miklavzh Komelj je v Literaturi brez potrebe objavil obe varianti shestvrstichnice Il nini muart (Mrtvi dechek) v furlanshchini in nato obe pesmi prevedel iz italijanske prozne predloge ter svoja prevoda tudi sam pisal prozno. Sploh ni razumel, da je besedilo v italijanshchini le v pomoch tistim, ki ne znajo furlanshchine. Zadevo je zakompliciral in si jo razlagal chisto po svoje ter se v obeh opombah tudi skliceval na pomembnost soochenja in na podobne homatije, ker je spregledal preprosto dejstvo, da gre za navadno dvojezichnost. Ko bi vsi italijani znali furlanshchino, bi to in vsako pomembno soochenje, tudi pri vseh drugih nepotrebnih prevodih, odpadlo. Potemtakem bi bilo edino prav, da napishe tako, kot navajam spodaj (navedla bom dva svoja stara prevoda, ker mi je Literaturo vcheraj dopoldne odnesel prijatelj, ki ga je pritegnila neka refleksija Andreja Blatnika, menda o pisateljih kot o blagovni znamki, danes pa ga zaradi dezhja ni bilo na spregled, cheprav je bil obljubil, da pride). Pa saj vsebina v tem kontekstu ne igra vloge, govor je le o obliki.
Mrtvi dechek
Svetel vecher, v grabnu narashcha voda, nosecha zhenska stopa po polju.
Spominjam se te, Narcis,- imel si barvo vechera, - ko zvonovi zvonijo mrlichu.
(op. prev.: ocharana pesem iz leta 1941)
Pa she to, ker v tretje gre rado
Ker sem se kar dvakrat sklicevala na Literaturo, pa naj se she enkrat, da bo zadoshcheno slovenskemu reklu. V letoshnji 178. shtevilki (za april) omenjenega mesechnika za knjizhevnost se Ludwig Hartinger pogovarja s publicistko Nelo Malechkar o marsichem, zlasti pa o svojem pesnishkem dnevniku v slovenshchini Ostrina bilk, ki je tik pred izidom. Ko se niti dobro ne razgovori o Kosovelu, mu jo tiskarski shkrat, ki nikoli ne miruje, grdo zagode. Srechkov stih Razpokan bo(de)sh hrepenel, ki se v francoskem prevodu Viktorja Jesenika glasi: Lézardé, tu seras le désir - glej pesem Ti nisi / Ce n'est pas toi - mu do nerazumljivosti iznakazhe v Lazardé tu seva le désiv, kar v francoshchini ne pomeni chisto nich. Ker francoshchino pri nas zna razmeroma malo ljudi, je dobro opozoriti bralce na shkratov nedovoljeni in nezazheleni poseg.
Jolka Milich
Mrtvi dechek
Svetel vecher, graben je presahnjen, senca noseche zhenske stopa po polju.
Ne da bi se vrnil in o tebi sanjal, Narcis, she vedno vem, da si imel barvo vechera, ko zvonovi zvonijo Maj.
(op. prev: odcharana inachica iz leta 1974)
Dokumenti
Dokument 1 Jolka Milich
ODPRTO PISMO
Generalni drzhavni tozhilki Barbari Brezigar Ulica Ivana Regenta 2, 5000 Nova Gorica
Ministru za pravosodje RS dr. Lovru Shturmu Zhupanchicheva ulica 3, 1000 Ljubljana
Varuhu chlovekovih pravic in knjizhevniku Matjazhu Hanzhku Urad varuha chlovekovih pravic, Dunajska 56, 1000 Ljubljana
Univerzitetni diplomirani pravnici Zdenki Cerar Stritarjeva c. 5, 1290 Grosuplje
POJASNILO
To odprto pismo je tu in tam daljshi ali nekoliko krajshi in ponekod drugache formuliran sestavni del obshirnejshega pogovora z mariborsko kulturno urednico Melito Forstnerich Hajnshek v Vecheru z dne 14. januarja 2005, in sicer v zvezi s pisateljico Bredo Smolnikar. Zakaj sem ga iztrgala iz konteksta, ga osamila in izpostavila in ga poshiljam naslovnikom? Ker mi je prijatelj, ki z mano zelo rad kramlja in debatira o literaturi, omenil, da je prebral intervju, a brzh nato kategorichno dodal, naj si izbijem iz glave, da mi bo kdo od. interpeliranih v zvezi s pripovedko Smolnikarjeve odgovoril. Niti preleteli ga ne bodo, kaj she prebrali. Pristavil je: Morda, che bi ga oklestila zgolj na problem kaznovane pisateljice in prepovedane knjige in jim ga poslala v branje v urad ali na dom. Morda, je ponovil skeptichno, a bojim se, da bi dozhivela tudi pri tej korenito skrajshani verziji popoln molk. Imash prav, sem se strinjala z njim, pri nas kulture odgovarjanja "vishjih sharzh" na vprashanja drzhavljanov zhal nismo niti uvedli she, kaj she da bi jo razvili. Vseeno hvala za nasvet, sem po premisleku dejala, najbrzh ga bom poslushala. Tako bom vsaj zagotovo vedela, che bom delezhna tishine, da ne gre za nevednost, marvech za zaroto molka in sprenevedanja.

Motto: Slabo uslugo sam sebi stori,
kdor na vprashanja najraje molchi, kajti beseda besede zheli, najsi celo kdaj razum prehiti.
Janko Messner
Polemizirali ste pogosto z literati zaradi klishejskih zhenskih likov v maniri trpechih cankarjanskih mater. Prav nemogoche so se vam zdele zhenske v povojni slovenski prozi?
Sami najbrzh veste, da zmore nasha literatura bolj malo zhenskih likov, s katerimi bi se sodobne zhenske rade identificirale. Osebno nimam chisto nich proti Cankarjevemu modelu zhene in matere, pod pogojem seveda, da mi ga ne klonirajo tudi v druga besedila. Svoj char imajo tudi Vorancheve pa Potrcheve, sicer she vedno trpeche, a zhe dokaj radozhive ali transgresivne zhenske.
Vse slovenske matere so nekako morale biti po njegovem kalupu vsaj malce zakrzhljane in bolestne, in seveda tepene od mozha ali usode, le tu in tam si naletel na kakshno normalno, polnokrvno v literaturi. Nazadnje sem jo nashla prav v povesti Brede Smolnikar, v liku tiste njene razvpite Rozine, zaradi katere jo danes kot divjachino za odstrel sodno in she kako drugache preganjajo.
Skoraj absurdno je, da je prav Breda Smolnikar zaradi svoje na moch sharmantne in nich klishejske junakinje, v katero je le vdahnila nekaj resnichnega zhivljenja, zhe obsojena na najradikalnejshi mozhni nachin.
Me veseli, da sva na isti valovni dolzhini. Ko sem knjigo Ko se tam gori olistajo breze dobila v roke, sem jo dala najprej prebrat svoji zelo nachitani, vech kot devetdesetletni mami. Tudi zato, ker je bila knjiga drobna in chrke primerno velike, to se pravi prirochna za lagodno branje. "Konchno ena chudovita zhenska, ki je delavna, podjetna, iznajdljiva, normalno razmishljujocha, spolno zhiva, z napakami in vrlinami", tako mi je rekla, ko jo je prebrala. In res, konchno ena prava zhenska figura, ki ne zaudarja le po papirju in tiskarskem chrnilu, marvech prav prijetno dishi po duhovno elastichni in dinamichni zhenski. Kaj pa jo je doletelo, vemo. Spremljala sem njeno trnovo pot po medijih, nisem pa imela mozhnosti, da bi se v to sodno afero poglobila, ker sem tedaj negovala svojo zhe tezhko bolno in nepokretno mamo. Le chlanke sem izrezovala, ob jutranjem bolj povrshnem prelistanju Dela in drugih chasnikov in jih stavila na kup. Shele nedavno sem si vzela chas in prebrala vsa tista porochila. Pustimo za zdaj (odprto) vprashanje, da mora ali je morala plachati pisateljica odshkodnino tistim domachim in amerishkim tozhnicam, ki zatrjujejo, da so v literarni Rozini prepoznale svojo mater, cheprav, che se ne motim, in najbrzh se ne, obenem trdijo, da je bila mati chisto drugachna; che je pa bila chisto drugachna, potem le nima dosti skupnega z
junakinjo iz povesti; ne razumem, zakaj sploh vztrajajo pri trditvi o podobnosti in prepoznavnosti. A se ne nameravam bosti s sodnijami, le razumeti zhelim, kar se mi zdi tezhko razumljivo in tudi nelogichno. Dotaknimo se najpoprej dejstva, ki se tudi nas in zlasti nas tiche - da mora pisateljica vzeti iz prodaje vsak izvod, ki se kjerkoli pojavi na slovenskem (?) ali kar na svetovnem(?) trgu, ker che ga najdejo - kdo? tozheche stranke? sodishche? - mora avtorica plachati, nota bene, za vsak pretecheni dan od izdaje obsodbe do dneva najdbe - tozhnicam ali sodishchu? - globo 50.000 tolarjev (plus obresti, menda)! Kar niso machje solze in ne pasji kashelj. (Gospa Bredka-pripovedka, nehajte zhe pisati zgodbe in povestice in se pridruzhite kakshnemu sleparju velikega formata - na Slovenskem jih imamo zhe za celo kolekcijo, potemtakem imate veliko izbiro! Pa nikomur, kolikor mi je znano, upam, da se motim, niso she skrivili lasu, menda uzhivajo imuniteto kot poslanci! (Prmejdun, da se boste lazhje in ceneje izmuznili, che vas zachopatijo, iz neizprosnih shap pravice. Saj te se rajshi izzhivljajo nad tatovi kakshne kokoshi in nad literati, kot da bi se spoprijemale s korupcijo in zdruzhbami organiziranega kriminala, ochitno.). Pa she to v zvezi z astronomskimi globami za eno smrkavo in lepo zgodbo: mar se gremo pri nas odiranje (uzuro)? Je v Sloveniji oderushtvo dovoljeno in ga celo sodstvo izvaja v korist privatnikov? Smo znoreli? Po svetu je, kolikor mi je znano, prepovedano in shteto za kaznivo prakso. Izvaja se le ilegalno.
Zdi se mi, kot da prebiram poglavje iz Kafkovega Procesa, ne pa obsodbo modernega slovenskega sodishcha iz enaindvajsetega stoletja.
Sprashujem generalno drzhavno tozhilko gospo Barbaro Brezigarjevo, pa ministra za pravosodje dr. Lovra Shturma (lahko mi odgovori tudi gospa Zdenka Cerarjeva kot bivsha generalna drzhavna tozhilka in kot pravnica z velikimi izkushnjami), in seveda prichakujem odgovor od varuha chlovekovih pravic gospoda Matjazha Hanzhka, ki je tudi knjizhevnik in sodi v nash ceh, in hvalezhna bom komurkoli, ki kaj zanesljivo zna na tem zapletenem podrochju, saj gre tudi nam, navadnim drzhavljanom, zlasti tistim jezichnim, kot sem jaz, bolj ali manj zhe za nohte. Rada bi nekaj prepotrebnih pojasnil in napotil za zhivljenje v skladu s slovenskimi zakoni. Sodim med tiste, ki se striktno drzhijo predpisov in pravil, ki plachujejo davke, ne da bi utajili en sam tolar, ki ne teptajo ne zasebnih ne mestnih gredic, ne razbijajo iz objesti obchinskih zharnic, ne poshkodujejo tuje imovine in ne pishejo obscenih ali zaljubljenih fraz na zidove oziroma jih ne packajo s svojimi grafiti. Toliko, da veste, s kom imate opraviti.
Vtis imam, da je slovensko sodishche s kaznovanjem tozhene pisateljice implicite kaznovalo tudi mene in marsikoga, pa cheprav nismo chisto nich krivi. Kaj nam je storiti? Kako naj se ravnamo? A prej naj she obrazlozhim svoj problem. Kupila sem to nesrechno knjigo, ko je bila le nagrajena in vsestransko neoporechna pripovedka, torej v chasu, ko she ni bila sodno prepovedana. Menim, da je knjiga
moja last, s katero lahko prosto razpolagam. Je tako ali ni? Jaz knjige kupujem, dobim v dar, podarjam in prodajam, ko sem kdaj na tesno z denarjem. Mi lahko sodishche prepove, da s to knjigo, ki je moja neodtujljiva lastnina, dokler se je sama ne znebim, delam, kar hochem? Che jo prodam kakshnemu starinarju ali na bolshjem trgu ali odstopim brezplachno Trubarjevemu antikvariatu, che jo tozhnice ali sodishche dobijo, bodo preganjali mene, ker sem dala v prodajo svojo zakonito lastnino, vendar obenem tudi prepovedano chtivo? Ali bodo dodatno preganjali avtorico, cheprav ni imela svojih prstov vmes? Kaj potemtakem smem ali ne smem in zakaj s to svojo lastnino? Brala sem nekje, da so tozhnice nashle v Svetu knjige en izvod te prelepe, a frdamane povesti, cheprav je bilo Smolnikarjevi recheno, da so dali vse iz prometa (navajam prosto po spominu). Odkod se je priguncala v Svet knjige? Anti imajo v Svetu knjige potrdilo o njeni provenienci? Kdo jim jo je prodal in kdaj? In zakaj so jo prevzeli, che so vedeli, da je prepovedana? Chigava lastnina je? She vedno in kar nenehno avtorichina? Lahko kdorkoli, recimo sodishche ali avtor, prisili knjizhnice, da dajo kako knjigo iz prometa, pa cheprav so jo kupile, ko ni visel nad njo veto, in gre potemtakem za njihovo last? Podobno neodtujljivo, kot je moja?
Pa she to: Pisateljica se je menda med sodnimi razpravami vedno sklicevala na to, da njeni junaki in junakinje nimajo nich skupnega z resnichnimi osebami v sorodu s tozhnicami, pa cheprav jih je jemala iz. Cankarjeve zhe prislovichne arene zhivljenja, in potemtakem imajo tudi moje poteze in verjetno tudi vashe in prav tako brzhchas kakshno njihovo (mislim na tozhnice), ime recimo neke moje trzhashke prijateljice, prvo Svetlanino spolno izkushnjo, veselje do brinovchka, kot ga ima in opisuje Aliche Ch. iz Clevelanda, sorodnica moje sosede Mare, ki mi je nedavno poslala listek z ganljivo pesmico, ki jo je spesnila njena amerishka svakinja in se glasi: O Brinovchku. Da ni ta brinovchek z veliko zachetnico kakshen potomec pravega ali romanesknega Brinovca, zaradi katerega pisateljica Smolnikarjeva zdaj poti krvavi pot in trpi peklenske muke? Bog si ga vedi, che se ne oglasi kakshen "ta pravi" in ne zahteva od mene sodne satisfakcije zaradi razzhaljene rodbinske chasti in za navrh poterja she avtorske pravice in dividende! Naj vseeno tvegam in vam dam v branje prvo kitico? Ker sem srchne sorte, bom tvegala (klicaji in vprashaj so moji):
O Brinovchku
She od chasov stare mame Brinovchek je dobro znan skuhan le za zhenske prave (!!!) brzh prezhene vse tezhave ti od glave pa do riti (?!) che ga znash pravilno piti
Druge kitice pa si ne upam navajati takole javno (kvechjemu za zaprtimi vrati, kot na slovenskih sodishchih, da se nevedno ljudstvo ne pohujsha!), ker je v njej pregreshni nasvet, naj she mozh kdaj vzame v roke flasho (z brinovcem seveda), pa namig o "tistem delu telesa", ki naj chrpa iz nje (iz steklenice) mochi, ker brez njega (tistega dela telesa) pust je celo raj (!), ko na rajzho gresh v nebesa. - Pa recite, da svet ni majhen! V dvokitichno pesem je sicer nevedna gospa Aliche le po afiniteti (pod kozho smo vsi krvavi) strnila (tj. poenostavila) nekaj umetnishko napisanih poglavij Smolnikarjeve.
Brala sem knjigo Brede Smolnikar o njenem procesu, kjer je objavljeno vse gradivo. Na kaj so se oprli tozhilci? Vprashanje: Che so med procesom menili, da je prishlo do krive izpovedbe, bi morala biti kaznovana tudi zaradi nje ali to ni potrebno? Iz sodbe namrech ni nikjer razvidno, da bi Smolnikarjeva kaj krivo izpovedovala, ona se je kar naprej nenehno sklicevala, da je pisateljica, ki si izmishljuje in pishe zgodbe, kar je zhiva resnica, sodishche pa je ni dodatno kaznovalo zaradi krive izpovedbe, che je ugotovilo, da izpoveduje krivo; te postavke nisem nashla v razsodbi ali pa mi navadni zemljani sploh ne znamo brati sodb, ker so napisane prevech ucheno, da ne rechem kar - hermetichno. Che je tako, je skrajni chas, da jih sodishcha zachnejo pisati bolj razumljivo, da bomo krivi in nedolzhni brez muk in nedvoumno dojeli, zakaj smo bili kaznovani ali oproshcheni, v izogib nesporazumov, da ne bomo mislili, da smo bili le izigrani in krivichno obsojeni. Avtorica pa se je vseeno morala v Delu (2. 9. 2005 in she nekje drugje) opravichiti tozhnicam: To se pravi, morala je nekako javno prichati po krivem na sodnishko povelje, da. se opravichuje za vse v knjigi napisane neresnice in blatenje spomina in dobrega imena matere in ocheta tozhnic. Praktichno je morala izjaviti, da njena knjiga ni lepo-slovno delo, marvech chisto navadno obrekovanje in umazano klevetanje. Che ne bi dala te izjave v oba chasopisa, bi morala plachati nekaj milijonchkov, che se ne motim.
Ali ne gre pri tej vsiljeni izjavi v bistvu za nekakshno navajanje k lazhi? Le sprashujem, ne trdim. Rada bi kapirala. Tudi zato, ker rada stegujem jezichek in se bojim sodishch, kot hudich zhegnane vode. Ne bi rada prishla v njihove kremplje. A da ne pridem, moram vsaj priblizhno vedeti, kako tam rechi funkcionirajo. Kaj se sme in chesa ne, pa kaj je ac in smrtno prepovedano.
Za tako lepo in drobceno knjigo, ki bohotno opisuje zgodbo na moch zanimive zhenske, je zares, milo recheno, nenavadno, da je po dekretu vzeta iz prometa, avtorica pa she denarno krepko kaznovana z vrtoglavo visokimi vsotami, ki lahko rastejo v nedogled. tja do bankrota in she chez. (Anti ne misli sodstvo, da sodi pisateljica med petichnice v ozhjem sorodu s kakshnim slovenskim ultrasposobnim upravljalcem pidov, ki si je - kajpak poshteno - "narahljal" zajeten kupchek milijard? Ko bi le bilo tako! Najbrzh ne bi imela nich proti!) A che si bo ta zhenska (mislim pisateljica), ko jo bodo spravili na kant in v skrajni obup, kaj storila, kdo bo za to dejanje nosil
odgovornost? A propos: Za koliko let velja ta prepoved? Za eno leto, dve leti, pet let, desetletje? Za vse vechne chase? To je pertinentno vprashanje, prosim odgovor nanj! Jo avtorica lahko prodaja v Italiji? Ali kje drugje, onstran slovenskih mej? Sprashujem izrecno gospo Brezigarjevo in varuha chlovekovih pravic Hanzhka, kako dolgo bo ta knjiga na indeksu in ne bo smela med bralce? Drushtvo za primerjalno knjizhevnost se je zavzelo zanjo in za pisateljico Smolnikarjevo. Knjiga je bila delezhna veliko pozitivnih ocen, in jih she bo, chas pa jo bo, prej ko slej prav gotovo rehabilitiral, snel ji bo okove. Na prochelju nashega ozkovidnega in ozkosrchnega sodstva pa bo pustila neizbrisen madezh. Na to naj sodstvo rachuna kot na smrt. Saj se je spravilo nad kratko moderno nedolzhno literarno vechernico (v neslabshalnem pomenu besede) z ognjem in mechem, ko da bi izganjalo hudicha. Zategadelj vprasham vso pravosodno kompanijo: "Forenziki", ali ne bi bilo dovolj opremiti knjigo s pasico ali prilepiti nanjo listek, kjer bi pisalo chrno na belem, da knjiga ni v nikakrshni zvezi z druzhino tozhnic, saj take zhenske, kot je romaneskna Rozina, tozhnice niti ne marajo in ne priznavajo ter se s tozhenko povsem strinjajo, da ne gre za njihovo mater, gre le z zhivljenje, ki neshtetokrat pishe take in podobne zgodbe, v katerih se vechkrat v marsichem ali v kaki podrobnosti prepoznamo vsi. Saj srecha bestsellerjev in filmskih uspeshnic tichi prav v tem, da se z glavnimi junaki bralci in gledalci identificiramo. Mulci norijo za Potterjem samo zato, ker bi mu bili radi podobni, in ko ga gledajo, taki v domishljiji tudi so. A preprichaj ti nenachitano sodno osebje, da ne gre za delikt, marvech za zgodbo! A raje neham, ker s sodnijami, kot zhe recheno, se ne mislim bosti. Zhe brez njih imam dovolj tezhko zhivljenje. She oni mi manjkajo na grbi! Navsezadnje ni niti priporochljivo. Vsem, ki sukajo pero, nasprotno polagam na dusho, da na zachetno stran vsake knjige, pa che gre za novo kuharico ali pesnishko zbirko, ki jo bodo napisali, in lahko tudi pred naslovom recenzije in polemike, ki jo bodo objavili, iz previdnosti pa da se zavarujejo pred nevshechnostmi odslej napishejo, da je "vsaka podobnost z resnichnimi osebami in dogodki zgolj nakljuchje".
Ochitno je z nashim dojemanjem sveta nekaj narobe. Namesto zhive, resnichne zhenske, in zgledno-nezgledne matere, ki celo uzhiva v postelji in je polna ljubezenske in vsakrshne fantazije, kar je menda najbolj motilo tiste krepostne in priletne hcherke in najbrzh del slovenske, rahlo zavrte srenje z visokim potencialom frigidnic, bi nam pisateljica morala namalati, che bi hotela imeti mir in uzhivati sadove svojega peresa, kakshno stoto slovensko milo jero (zdaj pa jaz fabuliram namesto nje), ki je chutno na nulti tochki ali she nizhe, in spredaj neobchutljiva kot likalna dila, zadaj pa kot perilni ploh, vendar vedno promptna, da se za mozha, druzhino, narod in domovino. zhrtvuje, tudi v postelji pri opravljanju svetih, le malce gnusnih zakonskih dolzhnosti.
Upiram se proti taki drzhavi, ki neko nedolzhno zgodbo tako preganja, da pisateljici zaradi nje rubijo hisho in zhe prezhijo na penzijo. Nesorazmerno stroga in ozkosrchna anatema je doletela to nedolzhno in prisrchno povest, ki bi jo brali z uzhitkom celo
angeli v nebesih. Anti niso tako nadchutni in oleografichni, kot jih slikajo, marvech tudi oni imajo nekaj rdeche in zhuboreche krvi v perutnicah... Bojim se pa, da bodo zaradi votlega prestizha pisateljico popolnoma unichili.
Saj to je - recimo bobu bob - srednji vek.
Sezhana, 10. februarja 2006
Jolka Milich Partizanska cesta 14 6210 Sezhana
V vednost: Pisateljici Bredi Smolnikar - Depala vas 54a - 1230 Domzhale
Urednici kulture Meliti Forstnerich Hajnshek - Vecher - 2000 Maribor Predsedniku DSP Vladu Zhabotu in UO DSP - Tomshicheva 12 - 1000 Ljubljana Predsedniku PEN kluba Tonetu Pershaku - Tomshicheva 12 - 1000 Ljubljana Ministru za kulturo RS Vasku Simonitiju - Maistrova 10 - 1000 Ljubljana
ODPRTO PISMO - IZVLECHEK
Generalni drzhavni tozhilki Barbari Brezigar Ministru za pravosodje RS dr. Lovru Shturmu Varuhu chlovekovih pravic in knjizhevniku Matjazhu Hanzhku Univerzitetni diplomirani pravnici Zdenki Cerar
Sposhtovani!
To pismo je, kot zhe veste, saj ste nedavno prejeli po priporocheni poshti daljsho in bolj izchrpno verzijo, v zvezi s pripovedko pisateljice Brede Smolnikar Ko se tam gori olistajo breze, ki je dvignila zhe ogromno prahu in ga she bo. Zaradi nerazumljivo stroge sodne obsodbe in prepovedi ni bila knjiga samo vzeta iz prodaje, pa cheprav sodi med boljsha literarna dela in je bila celo nagrajena pa doslej na sploshno zelo dobro ocenjena od shtevilnih slovenskih kritikov in recenzentov, marvech za vsak izvod, ki je morebiti she v prodaji, so pisateljico obremenili z neverjetno visoko in narashchajocho globo, kot da bi shlo v njej za kakshno peklensko sporochilo, ki hoche do amena razstreliti drzhavo oz. sesuti ves svet, ne pa za prisrchno zgodbo iz domachih logov.
V tem svojem izvlechku pisma pa bom strnila le tista vprashanja, na katera prichakujem od pristojnih odgovor.
... Pustimo za zdaj (odprto) vprashanje, da mora pisateljica plachati odshkodnino tozhnicam, ki zatrjujejo, da so v literarni Rozini prepoznale svojo mater, cheprav trdijo obenem, da je bila mati chisto drugachna; che je pa bila chisto drugachna, potem le nima dosti skupnega z junakinjo iz povesti; ne razumem, zakaj sploh vztrajajo pri trditvi o podobnosti in prepoznavnosti. Dotaknimo se najpoprej dejstva, ki se tudi nas in zlasti nas tiche - da mora pisateljica vzeti iz prodaje vsak izvod, ki se pojavi kjerkoli na slovenskem (?) ali kar na svetovnem(?) trgu, ker che ga najdejo -kdo? tozheche stranke? sodishche? - mora avtorica plachati, nota bene, za vsak pretecheni dan od izdaje obsodbe do dneva najdbe - tozhnicam ali sodishchu? -globo 50.000 tolarjev (plus obresti, najbrzh)! Kar niso machje solze in ne pasji kashelj. Pa she to v zvezi z astronomskimi globami za eno smrkavo in lepo zgodbo: mar se gremo pri nas odiranje (uzuro)? Je v Sloveniji oderushtvo dovoljeno in ga celo sodstvo izvaja v korist privatnikov?Ali je mogoche?
Sprashujem vse zgoraj imenovane za nekaj prepotrebnih pojasnil in napotil za zhivljenje v skladu s slovenskimi zakoni. Saj gre tudi nam, navadnim drzhavljanom, zlasti tistim jezichnim, bolj ali manj zhe za nohte.
Vtis imam, da je slovensko sodishche s kaznovanjem tozhene pisateljice implicite kaznovalo tudi mene in marsikoga, pa cheprav nismo chisto nich krivi. Kaj nam je storiti? Kako naj se ravnamo? A prej naj she obrazlozhim svoj problem. Kupila sem to nesrechno knjigo, ko je bila le nagrajena in vsestransko neoporechna pripovedka, torej v chasu, ko she ni bila sodno prepovedana. Menim, da je knjiga moja last, s katero lahko prosto razpolagam. Je tako ali ni? Jaz knjige kupujem, dobim v dar, podarjam in prodajam, ko sem kdaj na tesno z denarjem. Mi lahko sodishche prepove, da s to knjigo, ki je moja neodtujljiva lastnina, dokler se je sama ne znebim, delam, kar hochem? Che jo prodam kakshnemu starinarju in podobno, pa jo tozhnice ali sodishche dobijo, bodo preganjali mene, ker sem dala v prodajo svojo zakonito lastnino, vendar obenem tudi prepovedano chtivo? Ali bodo dodatno preganjali avtorico, cheprav ni imela svojih prstov vmes? Kaj potemtakem smem ali ne smem in zakaj ne s to svojo lastnino? In z mano vsi drugi.
She veliko vazhnih vprashanj mi roji po glavi, a jih bom kdaj drugich zastavila, ker je danes zmanjkalo prostora. She to bom vprashala. Za koliko let velja ta prepoved? Za pet let, desetletje? Do smrti tozhnic in tozhenke? Za vse vechne chase? To je pertinentno vprashanje, prosim odgovor nanj! Jo avtorica lahko prodaja kje drugje onstran slovenskih mej? Sprashujem izrecno gospo Brezigarjevo in varuha Matjazha Hanzhka, kako dolgo bo ta knjiga na indeksu in ne bo smela med bralce?
Jolka Milich V vednost neshtetim.
ODPRTO PISMO - POST SCRIPTUM
O ZADEVI PISATELJICE BREDE SMOLNIKAR INFORMATIVNO
Ker me veliko znancev in neznancev sprashuje, ali mi je kdo od naslovnikov odgovoril na gornje Odprto pismo, sporocham, da mi je nanj zelo prijazno odgovorila le generalna drzhavna tozhilka RS Barbara Brezigar. V pismu shtevilka Tu 131/06 z dne 23. 2. 2006 mi sporocha, da mi seveda ne more dati "napotil in pojasnil za zhivljenje v skladu s slovenskimi zakoni". Lahko pa reche, da so zakoni za to, da jih sposhtujemo in da igno-rantia iuris nocet. (Moj pripis za tiste, ki ne znajo latinshchine: nepoznavanje prava shkoduje.) V zvezi s pravdno zadevo, o kateri je odlochalo sodishche, pa je z obzhalovanjem pristavila, da mi na ta vprashanja ne more odgovoriti, ker zadevajo odlochanje sodishcha in ne drzhavnega tozhilstva. Moj pripis: kar je najbrzh res tudi za nepoznavalko iusa moje bazhe.
Skratka, dala mi je vedeti, da lahko prichakujem kakshen iluminanten odgovor le od dr. Lovra Shturma, ministra za pravosodje RS, ali od kakshnega njegovega v pravu dobro podkovanega pomochnika. Jaz magari zares veliko prichakujem od cehovskega kolega knjizhevnika Matjazha Hanzhka. On, ki je trenutno obenem in zlasti varuh chlovekovih pravic, torej tudi moj branilec in zavetnik, mi lahko z oslinjenim prstkom desne ali leve roke bratsko ali ochetovsko pokazhe na tiste zakone in paragrafe, ki naj se jih nauchim na izust, rajshi enega odvech, kot enega premalo, da mi bo znanje koristilo, ne pa tozadevna ignoranca shkodovala. Vsaka brca, pravim jaz, en korak naprej. Prav prisrchno se zahvalim generalni drzhavni tozhilki za odgovor in poduk. Vracham ji samo po sebi umevno lepe pozdrave.
Jolka Milich
Sezhana, 28. februarja 2006
Dokument 2
UPRAVNO SODISHCHE REPUBLIKE SLOVENIJE Trzhashka 68a 1000 Ljubljana
U 693/2003-14
SODBA V IMENU LJUDSTVA
Upravno sodishche Republike Slovenije v Ljubljani je v senatu pod predsedstvom vishje sodnice mag. Darinke Marguch in ob sodelovanju vishjih sodnikov doc. dr. Boshtjana Zalarja in Borivoja Rozmana kot chlanov senata in vishje pravosodne svetovalke Mojce Jerman kot zapisnikarice, v upravnem sporu, ki gaje sprozhila tozhecha stranka Revija SRP, Prazhakova 13, Ljubljana, po zastopniku Rajku Shushtarshichu, proti tozheni stranki Ministrstvu za kulturo RS, Kotnikova 5, Ljubljana, zaradi izbora javnih kulturnih programov, o tozhbi tozheche stranke proti sklepu tozhene stranke sht. 403-50/200326 z dne 18. 4. 2003, na nejavni seji dne 28. 12. 2005
o d l o ch i l o:
Tozhba se zavrne.
Obrazlozhitev:
Z izpodbijanim sklepom je tozhena stranka na podlagi dolochila 117. chlena Zakona o uresnichevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, sht. 96/2002) in dolochila 15. chlena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Uradni list RS, sht. 6/2003) v zadevi javnega razpisa za izbor javnih kulturnih programov na podrochju zalozhnishtva, ki jih bo v letu 2003 financirala Slovenija iz prorachuna za kulturo (Uradni list RS, sht. 11/2003) odlochila, da se vloga tozhnika, ki je oznachena pod zaporedno shtevilko 46, zavrzhe kot nepopolna. V obrazlozhitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da se po 3. odstavku 15. chlena Pravilnika vloga shteje za popolno, che vsebuje vse sestavine, ki jih zahteva besedilo razpisa. Vloga tozhnika bi morala vsebovati "financhni nachrt - rekapitulacijo za leto 2003", pa tega ni vsebovala, zato je tozhena stranka na podlagi navedenega dolochila Pravilnika in 5. odstavka 117. chlena ZUJIPK, vlogo tozhnika zavrgla kot nepopolno.
V tozhbi tozhecha stranka pravi, da zhe iz dejstva, da je bilo zavrzhenih 51 vlog izhaja, da je utemeljitev sklepa nezadostna, neskladna z zahtevano dokumentacijo in da gre za svojevoljno razlago 15. chlena Pravilnika in 117. chlena ZUJIPK. Meni, da tozhena stranka ni dokazala, da je bil obrazec dostopen vsem, s tem ko tozhena stranka trdi, da je bilo 57 vlog popolnih. Pravi, da obstaja sum, da sporni obrazec nekaterim prijaviteljem
ni bil dostopen. Predlaga, da sodishche natanchno in nedvoumno preveri ravnanje tozhene stranke in ugotovi krshitve v javnem razpisu. Predlaga, da sodishche na podlagi glavne obravnave odpravi izpodbijani sklep in ga nadomesti z zakonitim sklepom.
V	odgovoru na tozhbo se tozhena stranka sklicuje na ZUJIPK (dolochila od 100 do 120, zlasti na 117. chlen), na Pravilnik in na Pravilnik o strokovnih komisijah (Uradni list RS, sht. 109/2002). Pravi, da je obrazec "financhni nachrt-rekapitulacija za leto 2003" bistvena sestavina razpisne dokumentacije, ki daje konchno sliko o financhni uravnotezhenosti prijavljenih programov. Brez njega vloge ni mogoche obravnavati, saj financhna izvedljivost programov brez njega ne more biti izkazana. Tozhena stranka pojasnjuje, da to ni bil edini razpis, ampak da tozhena stranka razpisuje tudi pogoje za sofinanciranje kulturnih projektov. Celotna razpisna dokumentacija je bila dosegljiva na spletni strani ministrstva in v vlozhishchu ministrstva, strokovne sluzhbe ministrstva pa so ves chas, ko je bil razpis odprt (od 31. 1. 2003 do 3. 3. 2003) nudile informacije zainteresiranim prijaviteljem. Predstavniki revije SRP se niso v chasu razpisa nikoli z vprashanji obrnili na ministrstvo. Celotna razpisna dokumentacija je arhivirana na ministrstvu, ministrstvo pa jo kot prilogo prilaga odgovoru na tozhbo.V razpisnem gradivu je bila natanchno opredeljena razpisna dokumentacija (v 13. tochki). V 14 tochki razpisnega besedila je natanchno dolocheno, kako je z oddajo in dostavo predlogov in v katerih primerih bodo vloge prijaviteljev izlochene iz nadaljnjega postopka (prepozne, nepopolne ali, che so jih vlozhile neupravichene osebe). Za nepopolno vlogo je izrecno navedeno, da se bo shtela tista celotna vloga ali del vloge, ki ne bo vsebovala vseh sestavin, ki jih zahteva razpis in razpisna dokumentacija. V tochki 14.1. je tudi navedeno, da morajo biti vloge izpolnjene na ustreznih razpisnih obrazcih.
V	odgovoru na odgovor tozhene stranke tozhecha stranka med drugim pravi, da tozhena stranka ni pojasnila nobenega ravnanja ministrstva v spornem programskem razpisu. Zadevo bi bilo vsekakor vredno natanchno in nedvoumno preveriti, saj je shlo za odlochitev, ki je imela znatne in shkodljive posledice v slovenskem zalozhnishtvu. Che obrazec ni bil posredovan vsem na zakonit nachin, potem je sklep nezakonit. Za vajo izpolnjen obrazec "financhni nachrt za leto 2003 - rekapitulacija" pokazhe, da so v njem zahtevani podatki zhe izpolnjeni v drugih prilozhenih obrazcih. Che ta ni bil izrecno naveden, potem je tudi zaradi te pomanjkljivosti v izvedbi razpisa za zalozhnishtvo sklep o zavrzhenju vlog prijaviteljev zaradi domnevno manjkajochega obrazca neutemeljen in nezakonit. Tak obrazec naj bi tozhecha stranka pridobila iz vlozhishcha tozhene stranke in che je obrazec v dopolnilni dokumentaciji identichen tistemu, ki ga je tozhena stranka pridobila v vlozhishchu tozhene stranke, potem je pravno neobvezujoch. Obrazec nima glave Ministrstva za kulturo RS; nadalje temu obrazcu manjkajo polja za datum, podpis odgovorne osebe in zhig prijavitelja, kar so vse neizogibne sestavine obrazcev, kot jih imajo vsi drugi obrazci. Na podlagi prilozhenega dokaznega gradiva tozhecha stranka predlaga sodishchu, da tozhbi ugodi in da zavrzhe sklep.
Zastopnik javnega interesa je prijavil udelezhbo v postopku.
Tozhba ni utemeljena
Upravno sodishche je v zadevah presoje zakonitosti odlochitev o sofinanciranju zasebnih projektov v gospodarstvu na podlagi javnega razpisa, pa tudi v zadevah podeljevanja koncesij na podlagi javnega razpisa, ker gre za specifichen tip upravnega spora, zhe razvilo sodno prakso, na podlagi katere sodishche opravi presojo zakonitosti izpodbijanega akta (sodba v zadevi U 1104/2003 z dne l4 12. 2005). V temelju je ta nachin presoje omenjenih (upravnih) odlochitev uporabljiv tudi za presojo odlochitve o sofinanciranju programov v kulturi ne glede na to, ali gre za zasebno ali javno-pravno kulturno dejavnost. To pomeni, da mora (upravno) odlochanje tudi pri sofinanciranju projektov ali programov v kulturi, kjer gre za chiste financhne subvencije, uposhtevati nachelo enakosti pred zakonom (enakih mozhnosti) ponudnikov (14. chlen Ustave RS, Uradni list RS, sht. 33/91-1, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), da konkurirajo za javna sredstva v zvezi z uresnichevanjem ponudnikove svobodne gospodarske pobude v skladu z javno koristjo (74. chlen Ustave); che pa gre za javne zavode, gre za varstvo enakosti pred zakonom v zvezi z uresnichevanjem ponudnikove sploshne svobode ravnanja (35. chlen Ustave), ali v zvezi z uresnichevanjem svobode znanstvenega in umetnishkega ustvarjanja (59. chlen Ustave). Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes in civilne interese strank, ki sodelujejo na javnem razpisu, je presoja zakonitosti dodeljevanja financhnih sredstev glede materialno-pravnih in procesnih vprashanj stroga.
Po drugi strani pa je narava tovrstnega odlochanja v vseh zgoraj navedenih primerih na podlagi javnega razpisa lahko v pretezhni meri strokovno-tehnichna, ekonomsko-politichna, ali pa ima, tako kot v obravnavani zadevi, upravna odlochitev kulturno-politichne implikacije. Pri tovrstnih odlochitvah nosilcev javnih pooblastil pa je sodna presoja zadrzhana v tem smislu, da sodishche pristojnemu organu pushcha dolocheno polje proste presoje, kajti sodishche se ne sme spushchati v presojo ali gre za bolj ali manj kulturno (ekonomsko, socialno) upravicheno oziroma primerno odlochitev. To pomeni, da dejanska vprashanja, to pa so vprashanja o boljshi in slabshi ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tozhena stranka dejansko izbrala najboljshega ponudnika, sodishche napravi zgolj prek presoje sposhtovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natanchnosti in logichnosti utemeljitve kljuchnih dejanskih razlogov (214. chlen ZUP, Uradni list R.S, sht. 80/99, 70/2000) za izbiro ponudnika (sodba Upravnega sodishcha v zadevi U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 in pravnomochna sodba Upravnega sodishcha v zadevi U 1650/2000 z dne 18. 9 2002) zlasti glede na vsebino pritozhbenih ugovorov. Che je s tega vidika izpodbijana odlochba zakonita, potem se sodishche po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spushcha tudi v natanchno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva nachela delitve oblasti med izvrshilno in sodno vejo - 2. odstavek 3. chlena Ustave). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadrzhana, kar pomeni, da sodishche, che ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odlochitev tozhene stranke odpravi samo v primeru, che je njena dejanska argumentacija
ochitno nerazumna (sodbi Upravnega sodishcha RS v zadevah U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005).
Tozhnik v tozhbi ne uveljavlja krshitve materialnega prava v tem smislu, da je izpodbijani akt nezakonit, ker temelji na uporabi kriterija, ki ni bil vnaprej dolochen in razpisan niti ne uveljavlja napachne dejanske presoje izpolnjevanja dolochenega razpisnega kriterija, ampak uveljavlja domnevno procesno napako. Po mnenju tozheche stranke je nezakonitost vezana na postopek razpisa, ker tozhecha stranka in tudi shtevilni drugi ponudniki, ki jim je bila vloga zavrzhena kot nepopolna zaradi manjkajoche sestavine "financhni nachrt - rekapitulacija za leto 2003, niso bili pravilno obveshcheni o nujnosti predlozhitve omenjene sestavine. V skladu z zgoraj opredeljenim nachinom presoje, ko gre za presojo procesnih pravil, sodishche v nadaljevanju presoja utemeljenost argumentacije tozheche stranke najprej ob uposhtevanju procesnih dolochb po ZUJIPK (Uradni list R.S, sht. 96/2002), Pravilniku (Uradni list RS, sht. 6/2003) in javnem razpisu (Uradni list RS, sht. 11/2003), deloma po uradni dolzhnosti v preostalem delu pa ob uposhtevanju konkretnih argumentov tozheche stranke.
Po dolochilu 100. chlena ZUJIPK se za javni razpis in javni poziv po ZUJIPK smiselno uposhtevajo dolochbe Zakona o sploshnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, sht. 80/99, 70/2000), kolikor niso vprashanja postopkov javnega razpisa in javnega poziva v ZUJIPK drugache urejena. To je pomembno zaradi tega, ker che za posamezen javni razpis veljajo dolochbe ZUP, potem je treba uposhtevati dolochbe ZUP (66. in 67. chlen) o nepopolnih vlogah, ki pa se ne smejo takoj zavrechi, ampak mora organ stranko najprej pozvati na odpravo pomanjkljivosti (1. odstavek 67. chlena ZUP). ZUJIPK ima dolochbo o postopku ravnanja v primeru nepopolne vloge na javnem razpisu po poteku razpisnega roka. Dolochilo 1. odstavka 116. chlena ZUJIPK namrech pravi, da stranka lahko vlogo dopolnjuje oziroma spreminja do preteka razpisnega roka. Po jezikovni in logichni metodi razlage to pomeni, da stranka ne more vech vloge dopolnjevati po preteku razpisnega roka oziroma to dolochilo za konkretni upravni spor pomeni, da tozhena stranka ni bila dolzhna tozhecho stranko pozvati, da odpravi pomanjkljivost nepopolne vloge. Izrecno pa dolochilo 5. odstavka 117. chlena ZUJIPK dolocha, da se nepopolna vloga zavrzhe. Zakonodajalec je dal ministru zakonsko pooblastilo za podrobnejsho ureditev nachina dela ministrstva v zvezi s postopkom izbire kulturnih programov in projektov, ki se financirajo v dolochilu 106. chlena ZUJIPK. Na tej podlagi dolochilo 3. odstavka 15. chlena Pravilnika dolocha, da je vloga popolna, che vsebuje vse sestavine, ki jih zahteva besedilo razpisa. Naslednje pravno relevantno vprashanje za reshitev tega upravnega spora je torej, ali je bil manjkajochi obrazec sestavina razpisa in che je to sestavino zahtevalo besedilo javnega razpisa. Kar zadeva obveshchenost tozhnika o manjkajochi sestavini vloge na razpis, je relevantno dolochilo 114 chlena ZUJIPK, ki pravi, da mora besedilo objave javnega razpisa vsebovati pogoje, ki jih morajo izpolnjevati izvajalci (4 alineja 1. odstavka), vsebino vlog (drugi del 8 alineje 1. odstavka), navedbo usluzhbencev, ki so pristojni za dajanje informacij v zvezi z javnim razpisom (9. alineja 1 odstavka), informacijo o morebitni razpisni dokumentaciji, ki je vlagateljem na razpolago (10. alineja 1 odstavka).
Dolochilo 3. odstavka 114. chlena ZUJIPK pa dolocha, da vsebino razpisne dokumentacije posebej dolocha besedilo javnega razpisa. Besedilo javnega razpisa je bilo objavljeno v Uradnem listu RS, sht. 11/2003. Besedilo javnega razpisa sicer konkretno ne navaja, katere sestavine obsega celotna razpisna dokumentacijo, ampak je v 13. tochki javnega razpisa navedeno, da razpisna dokumentacija obsega poleg treh drugih elementov tudi prijavne obrazce za posamezno razpisno podrochje po programskih sklopih. V javnem razpisu torej ni bilo izrecno, konkretno navedeno, da je obvezna sestavina dokumentacije "financhni nachrt - rekapitulacija za leto 2003", ampak je javni razpis ponudnike napotil na prijavne obrazce. V javnem razpisu je bilo tudi navedeno, da lahko razpisno dokumentacijo predlagatelji dvignejo v vlozhishchu ministrstva ali na spletni strani ministrstva in da je ministrstvo dolzhno na pisno zahtevo zainteresiranim predlagateljem razpisno dokumentacijo tudi poslati. V tochki 14. 1. javnega razpisa pa je bilo navedeno, da mora biti vloga izpolnjena na ustreznih razpisnih obrazcih.
Z vidika pravne varnosti udelezhencev na javnem razpisu bi bilo sicer bolje, da bi bili obrazci, ki pomenijo obvezne sestavine razpisa, in zaradi katerih je treba, che jih stranka ne predlozhi, vlogo zavrechi kot nepopolno, navedeni v besedilu javnega razpisa. Vendar pa po presoji sodishcha zaradi tega izpodbijani akt ni nezakonit. Do te presoje je sodishche prishlo tudi na podlagi argumentacije tozheche stranke v tozhbi. Le-ta je namrech zelo sploshna, saj zgolj izpostavlja dvom, da je razpisna dokumentacija, ki je bila dostopna bodisi v vlozhishchu tozhene stranke, bodisi na spletni strani tozhene stranke, vsebovala tudi sporni obrazec. Tozhecha stranka za svoj dvom ne ponuja nobenega konkretnega dokaza. Dejstvo, da je bilo zavrzhenih 51 vlog zaradi manjkajochega predmetnega obrazca, ne dokazuje, da je bila napaka v razpisni dokumentaciji, saj je bilo 57 vlog popolnih Tozhecha stranka torej govori samo o sumu, da razpisna dokumentacija ni bila vsem dostopna, stopnja suma pa je kot dokazni standard premalo, da bi sodishche ugotovilo nezakonitost izpodbijane sklepa na glavni obravnavi, che tozhecha stranka v potrditev suma ne ponudi nobenega tehtnega dokaza, katerega izvedba na glavni obravnavi bi lahko pripeljala do drugachne odlochitve. Ker tozhecha stranka torej ni predlagala nobenega konkretnega dokaznega predloga, ki bi ga utemeljila z argumenti, zakaj meni, da bi konkretni dokazni predlog lahko razjasnil okolishchino, ampak je samo na sploshno zahtevala razpis glavne obravnave, je sodishche odlochilo kot to izhaja iz izreka sodbe. Na tej podlagi je sodishche tozhbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 59. chlena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, sht. 50/97, 70/2000).
PRAVNI POUK: Zoper sodbo je dovoljena pritozhba, ki se lahko vlozhi v 15 dneh od vrochitve sodbe. Morebitno pritozhbo je treba vlozhiti v treh izvodih priporocheno po poshti na naslov Upravnega sodishcha Republike Slovenije v Ljubljani ali neposredno na Upravno sodishche Republike Slovenije v Ljubljani. Pritozhba je pravochasna, che je oddana zadnji dan pritozhbenega roka priporocheno na poshto.
V Ljubljani, dne 28. 12. 2005
Predsednica senata: mag. Darinka Marguch, l.r.
Dokument 3 PRITOZHBA
Opr. sht.: U 693/2003-14
UPRAVNO SODISHCHE REPUBLIKE SLOVENIJE
Trzhashka 68a 1000 Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana Pooblashchena oseba za zastopanje: Rajko Shushtarshich odg. ur. Revije SRP in v.d. direktorja zavoda
Ministrstvo za kulturo RS, Maistrova 10, Ljubljana
Pritozhba na SODBO UPRAVNEGA SODISHCHA RS (z dne: 28. 12. 2005, vrochene: 3. 1. 2006)
3 X
PRITOZHBA NA SODBO V IMENU LJUDSTVA
Motto: O Bog,
naj ne razzhalim ljudstva, v chigar imenu
je izrechena krivichna sodba. Quis est demos? Ubi demos est?
Upravno sodishche Republike Slovenije je pod predsedstvom vishje sodnice mag. Darinke Marguch in ob sodelovanju vishjih sodnikov doc. dr. Boshtjana Zalarja in Borivoja Rozmana kot chlanov senata in vishje pravosodne svetovalke Mojce Jerman kot zapisnikarice v upravnem sporu zaradi izbora javnih kulturnih programov o tozhbi tozheche stranke proti sklepu tozhene stranke sht. 403-50/2003-26 z dne 18. 4. 2003, na nejavni seji dne 28. 12. 2005, tozhbo zavoda Revija SRP zoper Ministrstvo za kulturo RS zavrnilo kot neutemeljeno.
V prvem odstavku utemeljitve se senat v sodbi v imenu ljudstva sklicuje: - "da mora (upravno) odlochanje tudi pri sofinanciranju projektov ali programov v kulturi, kjer gre za chiste financhne subvencije, uposhtevati nachelo enakosti pred zakonom (enakih mozhnosti) ponudnikov (14. chlen Ustave RS, Uradni list RS, sht. 33/91-1, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004)".
TOZHECHA STRANKA:
TOZHENA STRANKA: ZADEVA:
Prav pri spornem razpisu za izbor javnih kulturnih programov na podrochju zalozhnishtva, ki naj bi jih v letu 2003 financirala Slovenija iz prorachuna za kulturo (Uradni list RS, sht. 11/2003), prijavitelji niso imeli enakih mozhnosti, ki jim jih zagotavlja ustava RS! To je bilo ochitno, saj je MzK RS z razpisom izvajalo tudi diferenciacijo slovenskih revij. (Glej: Rajko Shushtarshich, Odprto zaprto pismo MzK RS, VII - Andreji Richter, Diferenciacija slovenskih revij in program neodvisne Revije SRP 2003 do 2012./ ter Andreja Rihter, Odgovor ministrice MzK RS na odprto pismo.)
V drugem odstavku utemeljitve pa senat ugotavlja:
- "da je narava tovrstnega odlochanja v vseh zgoraj navedenih primerih na podlagi javnega razpisa lahko v pretezhni meri strokovno-tehnichna, ekonomsko-politichna, ali pa ima, tako kot v obravnavani zadevi, upravna odlochitev kulturno-politichne implikacije. Pri tovrstnih odlochitvah nosilcev javnih pooblastil pa je sodna presoja zadrzhana v tem smislu, da sodishche pristojnemu organu pushcha dolocheno polje proste presoje, kajti sodishche se ne sme spushchati v presojo, ali gre za bolj ali manj kulturno (ekonomsko, socialno) upravicheno oziroma primerno odlochitev. To pomeni, da dejanska vprashanja, to pa so vprashanja o boljshi in slabshi ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tozhena stranka dejansko izbrala najboljshega ponudnika, sodishche napravi zgolj prek presoje sposhtovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natanchnosti in logichnosti utemeljitve kljuchnih dejanskih razlogov (214. chlen ZUP, Uradni list R.S, sht. 80/99, 70/2000) za izbiro ponudnika (sodba Upravnega sodishcha v zadevi U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 in pravnomochna sodba Upravnega sodishcha v zadevi U 1650/2000 z dne 18. 9 2002) zlasti glede na vsebino pritozhbenih ugovorov. Che je s tega vidika izpodbijana odlochba zakonita, potem se sodishche po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spushcha tudi v natanchno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva nachela delitve oblasti med izvrshilno in sodno vejo - 2. odstavek 3. chlena Ustave). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadrzhana, kar pomeni, da sodishche, che ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odlochitev tozhene stranke odpravi samo v primeru, che je njena dejanska argumentacija ochitno nerazumna (sodbi Upravnega sodishcha RS v zadevah U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005)."
Upravno sodishche RS ima mozhnost, da z angazhiranjem sodnih izvedencev presodi tudi kvaliteto ponudbe prijaviteljev, sicer se odreche mozhnosti presoje o bistvu ponudb, tj. vsebini in obsegu ponujenih programov, posebej v primeru, ko pristojni organ za razpis (MzK RS) zamuja z razpisom za tekoche leto in je v chasu razpisa v zasnovi realiziran zhe skoraj celoten ponujeni program in she vech. S tem sodishche ne bi krnilo nachela delitve oblasti med izvrshilno in sodno vejo.
Zavod Revija SRP je v razpisnem letu 2003 publiciral naslednje:
-	shest revij: Revija SRP shtevilki 53/54 Letnik 11, februar 2003; Revija SRP shtevilki 55/56, Letnik 11, junij 2003; Revja SRP shtevilki 57/58, Letnik 11, oktober 2003;
-	tri elektronske knjige ter en zbornik v ediciji Pogum: Rajko Shushtarshich, RAZISKAVA O RAZISKOVANJU; Lev Detela, PRESVETLJEVANJE POLPRETEKLOSTI Spomini iz obdobja tranzicije in globalizacije 1989 - 2003; Rajko Shushtarshich, Franci Zagorichnik, Matjazh Hanzhek, ZHIGOSANA USTVARJALNOST (za javnost zadeve - priloge, dokazi v nadaljevanju); Zbornik revije SRP 2003, Bohorichica II (Glej: knjizhnica Revije SRP);
-	tri dvojne (oz. shest enojnih sht. Revije SRP 53/54 - 55/56 - 57/58smo izdali tudi klasichno, tj. v tiskani inachici; .
-	Zbornik revije SRP 2003, Bohorichica II smo prav tako izdali v tiskani inachici.
Vse to je bilo kot dokaz poslano tudi Upravnemu sodishchu RS, Trzhashka 68a, 1000 Ljubljana. Zavrechi tako in tolikshno ponudbo za tako majhen denar - simbolichni znesek sofinanciranja Revije SRP s strani MzK RS (in ne subvencijo, kot ga imenuje senat Upravnega sodishcha RS) - je evidentno nerazumno s strani kulturnega ministrstva, za slovensko kulturo in slovensko drzhavo pa sramotno! Senat Upravnega sodishcha pa se je v svojem odlochanju osredotochil oz. zozhil zgolj na formalne kriterije presoje, glede teh pa trdi:
-	da ni bilo "napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava";
-	da "odlochitev tozhene stranke odpravi samo v primeru, che je njena dejanska argumentacija ochitno nerazumna".
Prav te napake pa so tako ochitne, da jih ni mogoche spregledati, in njihova dejanska argumentacija s strani MzK RS, tedanjega sekretarja na kulturnem ministrstvu, je ochitno nerazumna. (Glej: Ciril Bashkovich, Odgovor MzK RS na tozhbo Revije SRP.)
V	tretjem odstavku utemeljitve senat navaja:
-	da "tozhnik v tozhbi ne uveljavlja krshitve materialnega prava v tem smislu, da je izpodbijani akt nezakonit, ker temelji na uporabi kriterija, ki ni bil vnaprej dolochen in razpisan, niti ne uveljavlja napachne dejanske presoje izpolnjevanja dolochenega razpisnega kriterija, ampak uveljavlja domnevno procesno napako."
V	chetrtem odstavku utemeljitve pa:
"Besedilo javnega razpisa sicer konkretno ne navaja, katere sestavine obsega celotna razpisna dokumentacija, ampak je v 13. tochki javnega razpisa navedeno, da razpisna dokumentacija obsega poleg treh drugih elementov tudi prijavne obrazce za posamezno razpisno podrochje po programskih sklopih. V javnem razpisu torej ni bilo izrecno, konkretno navedeno, da je obvezna sestavina dokumentacije financhni nachrt - rekapitulacija za leto 2003, ampak je javni razpis ponudnike napotil na prijavne obrazce. V javnem razpisu je bilo tudi navedeno, da lahko razpisno dokumentacijo predlagatelji dvignejo v vlozhishchu ministrstva ali na spletni strani ministrstva, in da je ministrstvo dolzhno na pisno zahtevo zainteresiranim predlagateljem razpisno
dokumentacijo tudi poslati. V tochki 14.1. javnega razpisa pa je bilo navedeno, da mora biti vloga izpolnjena na ustreznih razpisnih obrazcih."
V	petem odstavku utemeljitve senat ugotavlja, daj bi bilo bolje, che bi bile obvezne sestavine razpisa navedene v besedilu javnega razpisa:
"Z vidika pravne varnosti udelezhencev na javnem razpisu bi bilo sicer bolje, da bi bili obrazci, ki pomenijo obvezne sestavine razpisa, in zaradi katerih je treba, che jih stranka ne predlozhi, vlogo zavrechi kot nepopolno, navedeni v besedilu javnega razpisa. Vendar pa po presoji sodishcha zaradi tega izpodbijani akt ni nezakonit. Do te presoje je sodishche prishlo tudi na podlagi argumentacije tozheche stranke v tozhbi. Le-ta je namrech zelo sploshna, saj zgolj izpostavlja dvom, da je razpisna dokumentacija, ki je bila dostopna bodisi v vlozhishchu tozhene stranke, bodisi na spletni strani tozhene stranke, vsebovala tudi sporni obrazec. Tozhecha stranka za svoj dvom ne ponuja nobenega konkretnega dokaza. Dejstvo, da je bilo zavrzhenih 51 vlog zaradi manjkajochega predmetnega obrazca, ne dokazuje, da je bila napaka v razpisni dokumentaciji, saj je bilo 57 vlog popolnih."
In na koncu istega odstavka utemeljitve senat zavrne predlog tozheche stranke, da bi sodishche lahko ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa na glavni obravnavi, takole:
"Tozhecha stranka torej govori samo o sumu, da razpisna dokumentacija ni bila vsem dostopna, stopnja suma pa je kot dokazni standard premalo, da bi sodishche ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa na glavni obravnavi, che tozhecha stranka v potrditev suma ne ponudi nobenega tehtnega dokaza, katerega izvedba na glavni obravnavi bi lahko pripeljala do drugachne odlochitve. Ker tozhecha stranka torej ni predlagala nobenega konkretnega dokaznega predloga, ki bi ga utemeljila z argumenti, zakaj meni, da bi konkretni dokazni predlog lahko razjasnil okolishchino, ampak je samo na sploshno zahtevala razpis glavne obravnave, je sodishche odlochilo, kot to izhaja iz izreka sodbe. Na tej podlagi je sodishche tozhbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 59. chlena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, sht. 50/97, 70/2000)."
Oporekanje navedbam senata v odstavkih sodbe tri do pet skupaj:
V	tozhbi sem Upravnemu sodishchu RS predlagal, da odpravi sklep MzK RS sht. 403-50/2003-26 dr. UG, z dne 18. 3. 2003, vrochen dne 26. 3. 2003, in ga nadomesti s sklepom, ki bo zakonit. To pomeni, da trdim, da je citirani sklep nezakonit. V Odgovoru Revije SRP na odgovor tozhene stranke (U 693/2003-8, 10. maja 2004) MzK RS o programskem razpisu za zalozhnishtvo v letu 2003 (P1-03) pa navajam: "- Che se samo v eni od navedenih ugotovitev glede spornosti programskega razpisa MzK RS za zalozhnishtvo v letu 2003 nisem motil, potem je bila tozhba zoper MzK RS legitimna." To pomeni, da sem uveljavljal argument napachne dejanske presoje
izpolnjevanja razpisnih kriterijev oziroma da je izpodbijani akt nezakonit, ker temelji na uporabi (izlochitvenega) kriterija, ki ni bil vnaprej dolochen in razpisan.
Konkretno trdim:
-	»Prijava na razpis oz. vloga Revije SRP na programski razpis MzK RS za zalozhnishtvo v letu 2003 ni bila nepopolna, sklep MzK RS o zavrzhenju vloge ni bil zakonit!
-	Obrazec ("Financhni nachrt - rekapitulacija") ni bil posredovan na enak nachin vsem prijaviteljem, zato je sklep o zavrzhenju vlog prijaviteljev zaradi domnevno manjkajochega obrazca neutemeljen in nezakonit!
-	Ker ta (obrazec v obvezni razpisni dokumentaciji MzK RS) ni bil izrecno naveden, potem je tudi zaradi te pomanjkljivosti v izvedbi razpisa za zalozhnishtvo MzK RS v letu 2003 sklep o zavrzhenju vlog prijaviteljev zaradi domnevno manjkajochega obrazca ("Financhni nachrt - rekapitulacija") neutemeljen in nezakonit!
-	Tak obrazec sem namrech sam kasneje pridobil iz vlozhishcha MzK RS, in che je obrazec v dopolnilni dokumentaciji, ki jo je poslal g. drzh. sekretar MzK RS Ciril Bashkovich, identichen temu, ki sem ga sam pridobil na vlozhishchu MzK RS, je neobvezujoch in pravno nichen! (Senat namrech spregleda navedeno dejstvo, da sem sporni obrazec pridobil kasneje! In senat bi lahko primerjal oba obrazca!)
-	Obrazec ("Financhni nachrt - rekapitulacija") nima glave Ministrstva za kulturo RS, nadalje, temu obrazcu manjkajo polja za datum, podpis odg. osebe in zhig prijavitelja, kar so vse neizogibne sestavine obrazcev, kot jih imajo vsi drugi obrazci MzK RS v razpisni dokumentaciji za zalozhnishtvo. SKLEP MzK RS (pod II. 46) o zavrzhenju vloge zavoda Revija SRP in drugih prijaviteljev na razpis z enako utemeljitvijo je potemtakem evidentno nezakonit!
-	Dejstvo, da je bil razpis za zalozhnishtvo v letu 2003 odprt (od 31. 1. 2003 do 3. 3. 2003), pa kazhe na nedopustno zamudo v uradovanju ministrstva. Meseca marca tekochega leta moramo izvajalci uresnichiti zhe vech kot tretjino programa za tekoche leto in pogodbeni pogoj za izplachilo je navedba sofinanciranja MzK RS na primernem mestu v reviji. To pa je v primeru zavrnitve oz. zavrzhenja vloge prevara prijavitelja s strani kulturnega ministrstva.
V tozhbi zoper MzK RS sem se torej osredotochil na ne prevech tezhko preverljiva dejstva oz. spodrsljaje kulturnega ministrstva, ki jih zadolzheni zanje na MzK RS niso hoteli preveriti ali zadovoljivo pojasniti. V tozhbi MzK RS ne oporekam pravne podlage za objavo in izvedbo razpisa po Zakonu o uresnichevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, sht.96/2002 - ZUJIK), v chlenih 100 - 120, nadalje, po Pravilniku o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Ur.l. RS, sht. 6/03) in drugih pravilnikih, marvech, che se milo izrazim, ochitne spodrsljaje v izvedbi razpisa. Che se samo v eni od navedenih ugotovitev glede spornosti programskega razpisa MzK RS za zalozhnishtvo v letu 2003 nisem motil, potem je bila tozhba zoper MzK RS legitimna.
Ostane le she vprashanje o bistvu spora, to je skrajna problematichnost meril in kriterijev MzK RS za subvencioniranje slovenskega zalozhnishtva ter legitimnost diferenciacije slovenskih zalozhnikov. Vendar to vprashanje ni predmet tozhbe. (Glej elektronsko knjigo v Knjizhnici revije SRP: Zhigosana ustvarjalnost, in v njej she posebej Odprta zaprta pisma MK RS I-IX.)
Diferenciacijo slovenskih kulturnih revij smo seveda prichakovali (glej prav tam: Obeti slovenski kulturi /Javni interes v kulturi/, Rajko Shushtarshich, in/ali v Reviji SRP 53/54, februar 2003). A taka svojevrstna tipizacija in rangiranje zalozhnikov, kot smo ji pricha, in o njej govori g. drzh. sekretar kulturnega ministrstva, tj. razlikovanje "vishjih in nizhjih tipov izvajalcev kulturnih programov", pa je le malo huda. Neprimerna za kulturno ministrstvo!«
Opomba: Hipotetichni nachin izrazhanja pa sem v pripravljalnem spisu: Rajko Shushtarshich, Odgovor na odgovor (Revije SRP na odgovor tozhene stranke - MzK RS) uporabljal zato, da ne bi navidezno prejudiciral ugotovitev, ki naj bi jih sodishche lahko ugotovilo na glavni obravnavi. Dejansko pa ugotovitve ne pomenijo zgolj neke domneve, marvech kategorichne trditve. Ker tisti pogojni "che" je ironichen, saj je pogoj evidentno zhe izpolnjen. Npr.: sporni obrazec "brez glave in repa" evidentno ni obrazec! Ali tudi: domnevno manjkajochi obrazec "Financhni nachrt -rekapitulacija" evidentno ni bil manjkajoch obvezni obrazec in vloga Revije SRP evidentno ni bila nepopolna, ker obrazec v razpisni dokumentaciji MzK RS za zalozhnishtvo sploh ni bil zahtevan kot obvezna priloga, tudi v tisti dokumentaciji ne, ki sem jo posredoval Upravnemu sodishchu RS kot dokaz!
Torej ne govorim samo o sumu, da razpisna dokumentacija ni bila vsem dostopna, kot to ugotavlja senat Upravnega sodishcha, in nisem samo na sploshno zahteval razpisa glavne obravnave, ampak sem jo zahteval zato, da bi na njej neizpodbitno ugotovili zgoraj navedena ochitna dejstva. Sodishche je tozhbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker ni ugotovilo nezakonitosti izpodbijanega sklepa bodisi na glavni obravnavi bodisi z malenkost natanchnejshim vpogledom v prilozhene dokaze, tj. v razpisno dokumentacijo MzK RS, ali si vsaj ni natanchneje ogledalo spornega nepopolnega oz. neustreznega obrazca "Financhni nachrt - rekapitulacija".
V obrazlozhitvi sodbe senat povzema iz odgovora na tozhbo tudi te ugotovitve tozhene stranke:
-	da je obrazec financhni nachrt - rekapitulacija za leto 2003 bistvena sestavina razpisne dokumentacije;
-	da se predstavniki revije SRP niso v chasu razpisa nikoli z vprashanji obrnili na ministrstvo;
-	da je bila v razpisnem gradivu natanchno opredeljena razpisna dokumentacija (v 13. tochki).
Vendar senat ni preveril teh trditev. Tudi v "natanchno" opredeljeni razpisni dokumentaciji (v 13. tochki) obrazec financhni nachrt - rekapitulacija za leto 2003, ki je domnevno bistvena sestavina razpisne dokumentacije, ni naveden! In tudi na seznamu oz. obrazcu za zalozhnishtvo ga ni!
Glej obrazec sht. 3: "3. Obvezne priloge
Za revijo, ki se poteguje za sofinanciranje, je potrebno obvezno prilozhiti naslednjo dokumentacijo:
1.	pravilno in v celoti izpolnjen obrazec Ministrstva za kulturo s sploshnimi podatki, s predrachunom stroshkov in prihodkov ter podatki o realizaciji programa prejshnjih let
2.	urednishki program za leto 2003
3.	recenzijo revije s strani priznanega strokovnjaka s podrochja, ki ga pokriva revija (kvaliteta in pomen revije za slovenski kulturni prostor)
4.	reference o reviji za leto 2001 in 2002 (fotokopije odzivov na revijo v znanstvenem, strokovnem in drugem tisku)
5.	fotokopije naslovnic vseh shtevilk revije, ki so izshle v letu 2002
6.	predrachun tiskarne z vsemi relevantnimi podatki o tisku in razvidno ceno natisa enega izvoda revije
7.	sporazum med izdajateljem in zalozhnikom v primeru, da ne gre za isti subjekt Za prvich prijavljene revije je potrebno poleg navedenega obvezno prilozhiti tudi:
8.	programsko zasnovo
9.	izvod shtevilk zadnjega letnika revije.
Vlogo za sofinanciranje podpisuje odgovorna oseba izdajatelja, urednishki program revije pa odgovorni urednik revije."
Naj bi se v chasu razpisa kot predstavnik Revije SRP obrnil na kulturno ministrstvo z vprashanjem: katerih obveznih prilog in katerih izlochilnih kriterijev niso navedli v razpisni dokumentaciji?
V tej obrazlozhitvi sodbe pa se je senat Upravnega sodishcha tako rekoch na las priblizhal vsaj eni nesporni ugotovitvi, ko pravi: "V javnem razpisu torej ni bilo izrecno, konkretno navedeno, da je obvezna sestavina dokumentacije financhni nachrt -rekapitulacija za leto 2003, ampak je javni razpis ponudnike napotil na prijavne obrazce." Torej, sprashujem senat Upravnega sodishcha RS: Na katere obrazce, priloge? Navedene ali nenavedene? Objavljene ali neobjavljene? Obvezne ali neobvezne? (Objavljene v internetni rubriki slovenskega kulturnega ministrstva "Kaj se dogaja" ali v rubriki "Zalozhnishtvo"?) Na kulturnem ministrstvu bi morda v chasu razpisa lahko izvrtal, katere "jokerje" imajo v rokavu, tj. katere bistvene, a neobvezne, vendar vseeno izlochilne kriterije in formularje nekaterim prijaviteljem na MzK skrivajo, in ali smo morda sodelavci Revije SRP med njimi. Potem bi seveda to uradnishko skrivnost delil she z drugimi, vsaj 51-im zavrzhenim prijaviteljem na razpisu slovenskega kulturnega ministrstva v letu 2003 bi morda koristila, 57-im izbranim seveda ne bi. Ali pa bi jih vprashal kar naravnost, katere zalozhbe in zavode nameravajo diferencirati na razpisu v tem za zalozhnishtvo prelomnem letu. In obvezno bi bilo tudi vprashanje, kolikokrat naj jih v chasu razpisa she obishchem.
Saj je vendar znano, da so uradnishka merila in kriteriji namenjena za to, da uveljavijo hierarhijo zalozhnikov in drzhavnih umetnikov po meri oblastnikov. Drugache recheno, v slovenski kulturi in umetnosti uveljavljajo njima heteronomne kriterije, to je kriterije mochi. Che bi bilo slovenski drzhavi in njenemu kulturnemu ministrstvu kaj do narodove identitete, ki jo kultura ustvarja, bi imeli v kulturi in umetnosti njima avtonomne kriterije. Ti so drugi, preprosti in razvidni. Npr.: drzhava, njeno kulturno ministrstvo je dolzhno zagotoviti, da v izide vsaka knjiga, ki je na Slovenskem napisana, in vsaka revija, ki ima kulturnoumetnishko vsebino. Pri revijah npr. bi po avtonomnih kriterijih tezhko spregledali, koliko let redno izhajajo, koliko sodelavcev imajo, in ne nazadnje, kdo jo financira.
Opravichujem se sodishchu zaradi nachina izrazhanja, tudi za ta nekoliko literarni vlozhek; v takem nachinu je namrech lahko vech resnice kot v suhem pravnoformalnem navajanju zgolj bolj ali manj dokazljivih dejstev. Bolj literarni jezik je neizbezhen, ker tozhbe in pritozhbe ne pishem samo za sodishcha, ampak tudi in predvsem za sodelavce in bralce Revije SRP ter elektronske knjige Zhigosana ustvarjalnost, ki je hkrati raziskava zadevnega problema. V njej je tozhba samo kamenchek v mozaiku, katerega bistveni problem je osvetlitev antagonizma med protagonistoma: oblastjo (MzK RS) na eni ter svobodo misli in pisanja (resnichno neodvisno Revijo SRP) na drugi strani.
Sklepna ugotovitev:
V obrazlozhitvi citirane sodbe si argumenti sodishcha med sabo nasprotujejo. Navedba iz prvega odstavka obrazlozhitve
(»...se po 3. odstavku 15. chlena Pravilnika vloga shteje za popolno, che vsebuje vse sestavine, kijih zahteva besedilo razpisa. Vloga tozhnika bi morala vsebovati "financhni nachrt - rekapitulacijo za leto 2003", pa tega ni vsebovala, zato je tozhena stranka na podlagi navedenega dolochila Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Uradni list RS, sht. 6/2003) in 5. odstavka 117. chlena ZUJIPK, vlogo tozhnika zavrgla kot nepopolno.«)
je namrech v nasprotju z navedbo v desetem odstavku iste obrazlozhitve
(»>...Dolochilo 3. odstavka 114. chlena ZUJIPK pa dolocha, da vsebino razpisne dokumentacije posebej dolocha besedilo javnega razpisa. Besedilo javnega razpisa je bilo objavljeno v Uradnem listu RS, sht. 11/2003. Besedilo javnega razpisa sicer konkretno ne navaja, katere sestavine obsega celotna razpisna dokumentacija, ampak je v 13. tochki javnega razpisa navedeno, da razpisna dokumentacija obsega poleg treh drugih elementov tudi prijavne obrazce za posamezno razpisno podrochje po programskih sklopih. V javnem razpisu torej ni bilo izrecno, konkretno navedeno, da je obvezna sestavina dokumentacije "financhninachrt - rekapitulacija za leto 2003"...«),
zato sodba ni pravno pravilno utemeljena; obrazec "financhni nachrt - rekapitulacija
za leto 2003" bi bil obvezna sestavina vloge le, che bi bilo to v skladu s 3. odstavkom 114. chlena Zakona o uresnichevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, sht. 96/2002) izrecno dolocheno v besedilu javnega razpisa. Nasprotno: obrazec ni bil v tem besedilu naveden niti kot njegova priloga, ampak naj bi mu bil zgolj dejansko prilozhen, o chemer v samem besedilu razpisa ni nobenega dokaza (nesmiselno in nichno pa bi bilo morebitno dokazovanje ex post facto, she zlasti, che bi se to zahtevalo od tozheche stranke). Tozhena stranka je torej vlogo tozheche stranke na javni razpis zavrgla neutemeljeno, njeno ravnanje je bilo protizakonito.
Upravno sodishche RS v sodbi (U 693/2003-14) ni ugotovilo evidentne krshitve razpisne zakonodaje s strani MzK RS, namrech da je bil razpis MzK RS zavajajoch ali prirejen samo za nekatere prijavitelje, sklep o zavrzhenju vloge zavoda Revija SRP pa nezakonit. Odlochitev Upravnega sodishcha RS, da se tozhba zavrne, je pomanjkljivo in kontradiktorno obrazlozhena ter nezadostno utemeljena! Podpira neenakopravno obravnavo zavodov, ki so pravne osebe zasebnega prava v primeri z javnimi zavodi, in je v nasprotju z ustavo (14. chlen Ustave RS), cheprav se nanj izrecno sklicuje. Che ne zheli videti ochitne diferenciacije v slovenski kulturi - konkretno sem se osredotochil na ochitno onemogochanje Revije SRP s strani drzhave Republike Slovenije, MzK RS, - je pach ne vidi, chesh da "to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva nachela delitve oblasti med izvrshilno in sodno vejo - 2. odstavek 3. chlena Ustave)". Vendar s tem posredno podpira zatiranje svobode misli in pisanja, konkretno v neodvisni slovenski Reviji SRP (SRP je tudi kratica za tri vrednote: Svobodo, Resnico, Pogum). Vsaj prvo nam prav tako jamchi Ustava Republike Slovenije.
Dokazi - dodatna dokumentacija:
Vsi dokazi so bili Upravnemu sodishchu zhe predlozheni,
vkljuchno s Knjizhnico Revije SRP na CDju,
aktualizirana Revija SRP pa je javno dostopna na internetu.
Vsa obravnavana dokazila so objavljena v elektronski knjigi:
Zhigosana ustvarjalnost (za javnost zadeve - priloge, dokazi v nadaljevanju).
V Ljubljani, 9. januarja 2006
Za zavod Revija SRP Rajko Shushtarshich v. d. dir. in odg. ur.
Pritozhba bi sicer morala biti naslovljena na Vrhovno sodishche Republike Slovenije, ne pa na Upravno sodishche Republike Slovenije v Ljubljani, temu bi bila pritozhba lahko samo vrochena. Vendar smo sledili pravnemu pouku v sodbi U 693/2003-14 z dne: 28. 12. 2005*. (Op. ur.)
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.