Tone Pavček
648
Tone Pavček UPOČASNITVE
VEČERNA GLASBA
Vstopil sem v prostor večerne glasbe. Mrak pada k nogam kot zvesta žival in gode. Nevidni muzik igra čelo. Na roke padajo sence, glasne od lastne
ubranosti; le obraz je še v soncu, svetal kakor akord, na visoki noti psalmista. Glasba se dviga k luči kot čelo godca, visoko in čisto.
Sonce zahaja. Molitev prihaja kakor zahvala sama od sebe: Iz zemlje, iz zraka, iz vode, iz ust človeka in rož, iz nozdrvi živali.
Stojim v tem blestečem navalu svetlobe kot deček v žitu - v zlati katedrali in jecljam proti nebu potihoma: Hvala.
NA ROBU
Stojim na skrajni jasi pokrajine, ki je še moja in že hoče vstran v prostorja nove glasbe in tišine, v neskončno noč ali brezmejen dan.
649_________                         ¦     :    .     -   ::      »____________________UPOČASNITVE
Stojim na robu luči in temine, neba in zemlje, v množici in sam, v naraščajoči optiki ostrine ločnic med ne več tu in ne še tam.
Tako se prostor hkrati oži, veča v razsežnosti doslej neznanih mer, ko vse in nič sta sreča in nesreča
in čas - nečas le dobrotljiv okvir za domovanje duše, ki blodeča v telo se vrača in mu vrača mir.
UŽITEK POČITKA
Dobrohotna počasnost dni in detel, stari časomerec, dajeta znak za počitek. Odčitan je takt na deblu drevesa, naglice izživete.
Sedimo torej, ko čas ugodje polaga pred nas, kot bi pogrinjal prt na mizo. Pozobljimo pozno grozdje, dar Persefone in pomartinovih trt.
Krasni darovi so nepričakovano obilje. Ugodje narašča kot pred finalom igra orkestra; v telo, v samo ožilje
pljuska v ritmu užitka val za valom,
zvok za zvokom, za partom part.
Do ploskanja. Zavese. In do seštevka kart.
HOJA ZA GLASOM
Glas. Nekje v daljavi. Kot gaz k neznanemu. Slišiš ga in se stopiš, kot moraš: iz sebe, v goščo in v laz, na goro molitve, v okoliš
Tone Pavček                                                                                                    650
pokore. Glas pred tabo te vodi. Jetnik si in gost njegov. Z njim prideš v neki prihodnji uri, romar, k sebi, domov.
Ta dom je v nekem drugem svetu, planetu, prevalu, pologu. Tam, kjer je glas: pri bogu,
na zvezdi, v skrivnosti, v obetu, da se zgubiš in najdeš v glasu -na čisti struni v brezčasju.
HOJA NA PRAZNIK
Hoja. Zmeraj v razprtem krogu. Skozi slast in napor. Proti sebi in proti toku. Navzdol in navzgor.
Hoja. Pod ravnodušnim nebom. S svati na slavje botrinj, s pogrebci za pogrebom, v sebi do višin in nižin.
Hoja. Neprekinjena črta. Čeznjo luč in tema: iz Getsemanskega vrta bridka človeškost Boga.
Hoja. Za soncem in križem ves svoj odmerjeni rok. Potem - čez zadnje razkrižje -na praznik otrok.
UPOČASNITVE
ROKA1
Po starem gre roka po znanih krajih telesa v sprejetem obredju daritve. Postarana in po starem navajena vztrajnih gibov na pamet zaznava sožitje
krvi in kože. A zdaj že brez prejšnje tesnobe ali zadrege pravim: Lepa si od mnogih časov ljubezni, ljubezen moja, od teme in svetlobe vseh svojih dosedanjih obrazov,
lepa si od odpuščanja, lepa in sramežljiva zmeraj na novo in zmeraj na svoj način tudi v tem poznem času, ki použiva užitek kot novi čudež in stari spomin
v vsaki gubi, v vsaki sivini, v vsaki hibi telesa; lepa si, preprosto, ker si. Po starem gre roka s prastarimi gibi po tebi in te na novo kot prvič slavi.
ROKA 2
Roka, ki daje na mizo kruh in vino, je tvoja. Ne več bela in ne več dekliška kot v pesmi, a roka z novo vsebino: vse tvoje roke, od prvega stiska
« prstov med mojimi do izbočenih členkov, so v njej. Roka ljubice, matere, žene. Roka rož in vetrov in zvezdnih pomenkov. Roka dvojine, krute in posvečene.
Vse roke v eni. Neutrujena staroselka zbira v sebi preostanek pridelka -neugaslo toplino. Z njo boža in čara
in greje navznoter. Mala čudodelka, netilka požara, zase zmeraj manjša utvara, zame, orača, vse bolj zeleneča ozara.
651^
Tone Pavček______________________________________________652^
VONJ PO NESKONČNEM
Po kadilu diši iz deškega internata. Vonj po neskončnem. Vanj se od daleč še meša dim ognjev s pastirske paše, čeprav je pred njim sestra ključarka trdno zaprla vrata.
Skrt ključa, zid, zid, stene, zamejeno obzorje. Potem se dolgo v sanjah ponavlja gib: v celeč prostosti stopi noga, za hip obstane v zraku in gre skoz brezprostorje
po puhu oblakov in prek zelenila
sanj do zatoka, zavetja, na rešnji breg.
Tako se začenjata ujetost in beg
v pradavnini: z dimom in z vonjem kadila.
Pelod začetka, pelin nadaljevanja. Vonj po neskončnem se je razsul, razdišal. V hiši telesa je zanj vse manj prostora. Ujetost, gospodarica spoznanj, govori svoje: O končnem. O končnem. Dokončnem.
A kljub temu čakam. Na znak, da skozi zaprta vrata stopim, grem skozi stene in skozi mnogo zidov v prostor zatišja, po kadečo se snov, ki diši po neskončnem: iz deškega internata.
GLAS TROBENTE
Slišal sem visoki glas svetle trobente. Vabil je s kora, z nebesnega svoda, z roba vesolja na praznik. Vstal sem in v deški samopozabi tekel za njim čez mali travnik in vela polja
življenja. Z menoj so tekli dnevi bosonogi, pastirski ognji, konji, solze otroškega joka, tekli šentjurski oblaki in želje ubogih, da jih odreši zven svetlega zvoka.
653_______,________;;   '     , J -    ,'„.   ,-, '______              UPOČASNITVE
Bil je vse bližji, a višji. Prihajal je iz neder
neba in postajal zmeraj manj jasen
in slišen. Potem je zamrl. Zdaj grebem navkreber
k cerkvi na hribu, zvezdi na nebu za istočasen vzpon ali zdrs - nekam v prostranstvo, do ozemelj, kjer poje svetla trobenta. V tempelj po temelj.
RODNOSTI
moja zemlja se razprostira po vseh mojih čutih in čustvih, po udih. Čutim jo s slednjim vlaknom mišic in kit, z nekakšnim obrednim
občutjem: To je najboljše, kar se mi je dogodilo, to je najslajše, kar me je doletelo. Milo diha, mastna in blatna, taka pred zimo,
in me obdaja, še sončna in sočna, s toplino,
ki jo zmanjkuje v telesu. Ne zasipa me, le ustvarja
nove ozare za zarje, nove brazde in prahe
za jutri. Kajti zmeraj lahko pride, kot zarja, dobra minuta bilke, trave, rože, da ne usahne. Zmeraj lahko na kraju ogona čakaš na ptico,
ki poje. In sede na preostanku dolgega dneva zmeraj lahko prebiraš v knjigi živih novico o novorojencu, ki se - sonce - pravkar rojeva.
Pravkar prihaja iz zemlje in jo proslavlja
z jokom zahvale. In jaz z zemljo po vseh udih
in čustvih za njim sredi zemlje ponavljam:
Dobra si zemlja, rodna m rosna, gruda ob grudi, nižina najbolj ponižna, najbolj visoko gorstvo, alfa in ornega: rojstvo.
Tone Pavček                                                                                                    654
ŽALOSTNA GORA
Neslišno kot hodijo drevesa, potrpežljivo kot kaplja kaplja na kapnik ponižno kot se mah zaraste med kamni in tiho kot gre duša iz telesa, bi rad šel še enkrat na Žalostno goro.
Sel bi kakor nekoč, pobič z zaobljubo
ob rojstvu, z rojenicami in z mamo,
v sposojenih čevljih, s tujim klobukom,
s svojo vero in prirojeno rano,
sel se enkrat skozi sedmero vrat
in sedmero dežel sedma nebesa iskat
na Žalostno goro.
Pojdem in v bregu, kjer gre črta ločnica med tu in tam, stopim k materi, mladi in žalostni, kot sta gora in njena svetnica, in roke razširim. Zagotovo me vzame v naročje ena od mater, obe zdaj nebeški; In objem bo kot dar za goro in zame. Tako blažen. Tako božji. Tako človeški.
SOBESEDNIK
Angel je moj sobesednik. Angel, beli krilatec, pričevalec, milo bitje. Pride in se vame naseli za pomenek ali za molk; za stihožitje.
Jezik nedolžnih in čudnih dolžin govoriva. Jezik dotika. Diha. Kakor otroci. Ne kot oče in sin.
Govori. Poslušam. Je zvok in ga ni. Je pesem in tožba. Dvogovor z očmi, ki so videle Leto. Potem molčiva
svoj skupni molk. V njem se preliva bela, mirna svetloba, sestra sinjine. Svetloba, ki traja in ne premine.