studia
Pot tovarn kot pripoved o dedišcini ribištva in predelovalne 
Tereza Prešeren (študentka), Alenka Janko Spreizer, Nataša Kolega in Petra Kavrecic, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije 
Pricujoci clanek predstavi bralcu Pot tovarn oziroma pripoveduje bralcu/obiskovalcu zgodbo, ki jo je gospodarska dejavnost ribje predelovalne industrije pustila za seboj od zadnje cetrtine 19. stoletja do da­našnjega casa. Pot pripoveduje zgodbo, ki se med Izolani še danes ohranja, živi naprej in predstavlja spo-min na šest tovarniških obratov mesta Izole, postavljenih vse od zahodnega do vzhodnega zaliva mes-ta Izola. Skrajni dve tocki poti sovpadata s primarno gospodarsko dejavnostjo mesta Izole, tj. predelavo male »plave« ribe. Kljucne besede: Pot tovarn, Študentski inovativni projekt za družbeno korist (ŠIPK), Riba na poti, kultur­na dedišcina, ribištvo in predelovalna industrija, Izola. 
The present article presents the reader the Path of Factories or tells the reader/visitor the story left be­hind the former economic activity of the fish processing industry, operating from the last quarter of the 19th century to the present day. The path tells the story, which is still preserved today among Isolans, lives on and represents the memory about six factory plants in the city of Izola/Isola, which are placed all along the the way from the west to the eastern bay of the town. The two extremes of the route coincide with the primary economic activity of the city of Izola/Isola, processing small „blue“ fish. Key words: The track of factories, Students innnovative projects for social benefit (ŠIPK), fish on the way, cultural herritage, fisheries and fishing, food processing industries, Izola. 
universitatis
Pot tovarn in projekt Riba na poti 
in predelovalne industrije s poudarkom na Izo­li«, ki je potekal od marca do junija 2018, je na­stalo vec tematskih poti z interaktivnimi zeml­jevidi in opisom tock. Namen projekta je bil prispevati h kulturnemu turizmu in med dru­gim preko oblikovanja poti prispevati k oživl­janju spomina na nekdanjo gonilno silo Izole, tj. na tovarne ribjih konzerv in predelovalno pre­hrambno industrijo. Oblikovali smo turisticne itinerarije v Izoli in njeni okolici, ki so poveza­
doi: https://doi.org/10.26493/2350-5443.6(2)63-75 

industrije s poudarkom na Izoli 
Srecko Gombac, Društvo Histrion 
ni z vsakdanjim življenjem ribicev in delavk v to-varnah ribjih konzerv in predelave hrane. Preko Poti tovarn, Poti škverov, Poti fabrkink in Poti 

V 
okviru Študentskega inovativnega pro-jekta za družbeno korist ŠIPK – »Riba San Dona tako prispevamo k poznavanju zgo­na poti, riba napotí: dedišcina ribištva dovine, geografije, kulture ter vsakdanjega naci­
na življenja ribicev in delavk. Poleg tega želimo 
prispevati k valorizaciji in promociji ribištva in 
predelovalne industrije rib kot dela nacionalne 
ter predvsem regionalne dedišcine, ki je vezana 
na obmorski prostor današnje Republike Slove­
nije in je umešcena v cas politicnih in družbe­
nih transformacij nekdanjih držav »Avstrije«, 

Italije, Jugoslavije in Slovenije (19., 20. in 21. sto­
letje). Slovensko primorje z zaledjem se geograf­
sko umešca v Istro in Sredozemlje in sodi med 

najzanimivejša multikulturna obmocja. To ob-mocje na sticišcu romanskega, germanskega ter slovanskega sveta je bilo v preteklosti izpostavl­jeno pogostim spremembam politicnih oblasti in konfliktom, kar je sprožilo številne migraci­je prebivalstva. Obmorski kraji imajo za razlicne prebivalce vec pomenov, saj imajo bogato, a hkra-ti tudi sporno ali zamolcano zgodovino. Tak pri­mer predstavljata ribištvo ter predelovalna in-dustrija rib v Sloveniji, ki jima ni bilo posveceno dovolj pozornosti, zlasti v primerjavi z razisko­vanjem ribištva na Tržaškem. Oblikovane poti govorijo o znacilnostih nacina življenja in dela ljudi, ki (so) se ukvarjali z ribištvom in predelo­valno industrijo rib. 
Med drugim je nastala tudi Pot tovarn. Opis te poti je nastal kot skupno delo študent­ke zgodovine Tereze Prešeren, pedagoških men-toric izr. prof. dr. Alenke Janko Spreizer, doc. dr. Nataše Kolega, doc. dr. Petre Kavrecic in strokovnega sodelavca iz društva Histrion, Srec­ka Gombaca.1 
Še danes živ spomin na obdobje delovanja tovarn ribjih konzerv lahko v Izoli spremljamo tudi v prostoru, ki ga mnogi obiskovalci dojame­jo kot devastirane lokacije, saj v priobalnem pasu vidimo propadle tovarniške stavbe ali njihove os­tanke (ruševine). Spomin se ohranja torej v ob-morski krajini kot tudi v pripovedih Izolanov, ki pa jih mnogi obiskovalci ne morejo slišati. Pot to-varn torej predstavi zgodbo, ki jo je pretekla gos-podarska dejavnost ribje predelovalne industrije pustila za seboj. Zgodbo, ki se med ljudmi starej­še generacije še ohranja, se predaja in živi naprej ter predstavlja naracije o šestih tovarniških ob-ratih mesta Izole, postavljenih vse od zahodnega do vzhodnega zaliva mesta. 
1 V projektu so poleg navedene študentke, pedagoških mentoric in strokovnega sodelavca sodelovali tudi Ivana Riganova (marec), UP FHŠ, študentka kulturnih študijev in antropologije (2. stopnja); Katarina Barbara Reberc (april-junij) UL FKKT, študentka kemije, 
1. stopnja; Artur Steffe, UP FHŠ, študent dvopredmetnega študija antropologije in geografije, 1. stopnja; Hana Hanžek-Turnšek, UP FAMNIT, študentka biodiverzitete, 1, stopnja; Lan Rak in Katja Masten, oba UP FTŠ, študenta managementa turisticnih podjetij, visokošolski program, 1. stopnja, ter Andrej Sitar, UP FHŠ in FTŠ, študent dedišcinskega turizma, 2. stopnja. Pri projektu je za admi­nistrativno plat izvedbe skrbela sodelavka Karin Bandelj. 
Skrajni dve tocki poti sovpadata s primarno gospodarsko dejavnostjo mesta Izole, tj. predela­vo male »plave« ribe. Lokacija postavitve te ali one tovarne je bila tako del strateškega premisle­ka, kako v cim krajšem casu pridobljen ulov tudi predelati, saj so nekoc uporabljali za transport predvsem ladje in poti po morju. Z arhitektur­nega vidika so vecje tovarne, Ampelea (Delama­ris), Arrigoni (Argo oziroma Droga) ter Degrassi (ali pozneje podjetje Riba), ki so bile postavlje­ne izven starega mestnega jedra, še danes opazne v zasnovi Izole, medtem ko se lokacij ostalih tovarn v prostoru ne da opaziti na prvi pogled. 
Tovarna Ampelea – Delamaris 
Zgodba tovarne Delamaris se je zacela leta 1879,ko je Émile Louis Roullet, uspešen francoski gos-podarstvenik, postavil prvo tovarno za predelavo male plave ribe v mestu Izola (Volpi Lisjak 2001,135). Že v zacetku svojega delovanja je tovarna za­poslovala sto delavk (Tomšic 2002, 137).Tovarna je najverjetneje obstajala v naslednjih štirih letihpod imenom Émile L. Roullet et CO., prodaja-la pa pod imenom De Saint Ange et CO (Volpi Lisjak 2001, 136). 
V naslednjih nekaj letih je tovarna dožive-la velike tržne uspehe in Roullet je leta 1883 z vzpostavitvijo delniške družbe Société Géné­rale Française de Conserves Alimentairies C. 
A. razširil tovarniški kompleks (Tomšic 2002, 138).Tovarna je ob vzpostavitvi delniške družbe že obsegala 4,7 ha zemeljske površine ter 22,12 ha vodnih površin (morska laguna in mocvir­je). Delniška družba je prevzela vodenje tovarne 
21. januarja 1883. Ustanovitelj delniške družbe,Émille Louis Roullet, pa je tako dobil v last 240 delnic po 500 frankov (Volpi Lisjak 2001, 136). 
Tej tovarni so rekli fabrika ‚dei francezi‘, rekli so ji tudi fabrika ‚aibani‘. Namrec to je tovar­na, ki je stala v bližini izvira mineralne vode, termalne vode v predelu ob cerkvici svete­ga Petra, to je na vzhodnem delu izolske­ga, nekdanjega izolskega otoka. In tu so, tu je ta Francoz Roullet postavil prvo tovarno. (Intervju s Sreckom Gombacem, arhiv dru­štva Histrion) 


Slika 1: Ilustrativni zemljevid tovarn v mestu Izola (Vir: Arhiv društva Histrion) 
Leta 1888 je tovarna dobila dovoljenje za raz-ni pomol ter še nekaj manjših zgradb. Arhitekt širitev tovarniškega kompleksa. Ob morju so bili Eugenio Marchetti je pozneje zasnoval osrednjo najprej postavljeni proizvodna hala, pristajal-stavbo za proizvodnjo hrane in skladišce. Zraven 
pa je bilo postavljenih še nekaj drugih obratov za predelavo hrane, hala za izdelavo sodov in dru­gih mizarskih izdelkov, skladišcne hale ter hiša za osebje in hlev. Vse skupaj je tvorilo funkcio­nalno zasnovano celoto. Marchetti je racionalno zasnovo tovarniškega kompleksa omilil s tradi­cionalnimi elementi klasicizma, vidnimi na fasa­di (procelju) tovarne (poudarjenost polj, ritmic­nost stavbnih odprtin). Bogat financni status tovarne se je kazal tudi z opecnatimi dimniki (Tomšic 2002, 138). Konec 19. stoletja sta tovarni Ampelea in Arrigoni skupaj zaposlovali 760 de­lavk, malo vec kot 200 ribicev in 26 pomoršca­kov, ki so se ukvarjali s prevozom izdelkov (Kra-mar 1987, 309). 
Leta 1892 je tovarno prevzela anglo-avstrij-ska banka s sedežem v Trstu. Francoska delniš­ka družba je tako dobila novega lastnika in tudi novo ime – Usines de l‘Ancienne Société Généra­le Française de Conserves Alimentairies. Starega imena tovarne novi lastniki niso bistveno spre­minjali, v strahu pred izgubo odjemalcev po ce­lem svetu. Dodali so mu zgolj Usine de l‘Ancien­ne, kar v prevodu pomeni stare tovarne (Volpi Lisjak 2001, 137). Tovarna je razširila svojo pro-izvodnjo konzerviranja hrane še na sadje (slive), zelenjavo (grah, fižol, paradižnik) in goveje meso (Kramar 1987, 309). Za namene širitve proizvod­nje so bili postavljeni še klavnica in hlevi, tovar­na pa je dobila tudi svojo t.i. lokomobilo. Doži-vela je nov razcvet. Postala je glavni dobavitelj hrane za avstroogrsko vojsko, svoj izvozni trg pa je razširila tudi v Rusijo, v Ameriko ter na Bližn­ji Vzhod (Tomšic 2002, 138). 
In leta 1915 so se vse te aktivnosti pravzaprav skoraj ugasnile, zaradi tega, ker je v teh kra­jih divjala prva svetovna vojna. Prva svetov­na vojna je prinesla strahovite spremembe v te kraje. Namrec, že to dejstvo, da je bila tu v bližini vojna, je pomenilo, da so ljudje pac tr-peli lakoto in družba je postala neorganizi­rana ravno zaradi tega, ker se med vojno pac ne da normalno funkcionirat. In po prvi sve­tovni vojni je bil ta teritorij prikljucen kral­jevini Italiji. /…/ je prišlo do zamenjave ka­pitala. Avstrijci so svoje premoženje prodali novim gospodarjem, ti novi gospodarji pa so postali … v primeru /prej/francoske tovar­ne je to postala pac družba, ki se je imeno­vala Societŕ Conservifici in ta družba je tovar­ni dala ime Ampelea. (Intervju s Sreckom Gombacem, arhiv društva Histrion) 
Med leti 1918 in 1920 je tovarna, zaradi posledic prve svetovne vojne, prekinila s svo­jim delovanjem (Volpi Lisjak 2001, 138). Leta 1920 jo je, poleg še nekaj drugih izolskih tovarn, nato prevzelo tržaško podjetje Conservifici S.A. (Tomšic 2002, 139). Italijanski prevzem indus­trijskih obratov je bila posledica leta 1920 sklen­jene Rapalske pogodbe med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, po kat­eri je bila koncno dolocena nova meja med drža­vama. Slovensko Primorje, del Dolenjske in del Notranjske so po novem postali del italijanskega državnega ozemlja. 
Konec dvajsetih let dvajsetega stoletja je ar­hitekt Romitta zasnoval nove vhodne stavbe, ki stoji še danes, ter poslovnih objektov za in ob njej. Stavba je bila zasnovana v klasicisticnem sti­lu (dvoetažni vhodni atrij z dvignjenim fasad­nim timpanonom in simetricnima stavbnima kriloma) z oblikovnimi elementi italijanskega modernisticnega gibanja (širok polkrožni vhod­ni portal, zvišana polkrožna vhoda ob strani glavnega vhoda). Leta 1930 je tovarna ponovno dobila novo ime – tovarna Ampelea S. A. Con-servifici. V naslednjih letih je prišlo do modern-izacije in adaptacije starih objektov ter gradn­je novih. Poseben tehniški dosežek predstavlja šestnajst metrsko strešno predalcje, ki zakljucuje skladišce (Tomšic 2002, 139). 
V medvojnem obdobju je zacela Ampelea tudi s pridelavo ribje moke in ribjega olja, mar-melade, paradižnikov mezge, ter konzerviran­jem zelenjave, slanih filetov incunov ter raznih paštet. Tik pred zacetkom druge svetovne vo­jne je tovarna zaposlovala kar 1200 delavcev, po vecini žensk iz zaledja Izole, proizvedla pa je kar 14 milijonov konzerv na leto (Volpi Lisjak 2001, 139).. 
Z jugoslovanskim prevzemom oblasti v Slovenskem primorju maja leta 1945 se je obra­


Slika 2: Tovarna Ampelea z ladjevjem v medvojnem obdobju (Vir: Arhiv društva Histrion) 

tovanje tovarne ustavilo, delavci in ribici pa so bili odpušceni, saj so lastniki tovarne ostali v Italiji. Nadzor je prevzel Narodno osvobodil­ni odbor Izole, ki pa mu ni uspelo zaustaviti hi-trega propadanja tovarne. Na eni strani so bila skladišca polna neprodanih (crnih) konzerv, na drugi strani pa so izolski ribici svoj ulov zaceli 
zaradi višje odkupne cene prodajati v Trst (Kra-mar 1992, 175–176 ). 
Leto 1947 je prineslo »državno evakuaci­jo« strojev, prevoznih sredstev, surovin in ostal­ih premicnin, kot Kramar imenuje prevoz strojev iz tovarn na druge lokacije. Vrednost odpeljanih premicnin, surovin in ostalih predmetov je bila 

586.768.476 lir, danes slabih 19 milijonov evrov. 

Evakuacija je obsegala: a) 50 % vseh strojev za izdelavo plocevinaste embalaže z vsem pripada­joci orodjem, transmisijami, elektricnimi motor-ji itd., b) 50 % ali vec surovin, c) celotno ribiško floto, c) celotne hladilnice, d) ostale stvari, ki bi lahko konkurirale jugoslovanski konzervni in-dustriji (Kramar 1992, 176–178). 
Zaradi odvzete flote je zacela tovarna delo­vati v svoji okrnjeni obliki, svoje surovine pa pri­dobivati s strani zasebnih ribicev ali ribolovnih podjetij, izolskega podjetja Riba in piranskega Ribica. Istega leta je bila tovarna tudi preimen­ovana v tovarno Ex-Ampelea. Devet let kasneje, leta 1956, pa je tovarna ponovno dobila novo ime – Iris (Tercon 1989, 123–125). 
Tri leta kasneje, leta 1959 so ustanovili Kom­binat konzervne industrije Delamaris (KKID), v katerem so se zaradi lažje organizacije proizvod­nje in prodaje izdelkov združili Iris, Argo, Ikra in leta 1952 ustanovljeno podjetje Delamaris ex­port-import. Proizvodnja tovarne Iris (Ampe-lea) se je takrat dokoncno usmerila v predelavo in konzerviranje rib (Tercon 2013, 124). 
Ime Delamaris je nastalo kot zloženka de­lov imen nekdanjih treh velikih tovarn na današ­njem slovenskem obmorskem prostoru: DEL po tovarni De Langlade iz Kopra, AM po tovarni Ampelea, AR po tovarni Arrigoni in IS po mes-tu Izola (Isola), vedo povedati delavke, ki so v casu združevanja delale v omenjenih tovarnah. Simbolizirale so ga poleg znacilnega logotipa na­pisa še tri ribice. Danes novi logotip Delamari­sa ponovno uporablja ribico, tokrat le eno samo. 
Tovarna je konec osemdesetih let dvajsete­ga stoletja s procesom modernizacije in izgrad­nje novih objektov izgubila osrednjo stavbo in skladišce iz leta 1888. Kljub predelavi pa je tovar­niški kompleks ohranil svoje pomembnejše arhi­tekturne znacilnosti (na primer vhodna stavba) (Tomšic 2002, 140). 
Leta 1992 se je (po številnih delitvah, zdru­žitvah in prestrukturiranjih, do katerih je priš-lo zaradi reforme o samoupravljanju sredi sedem­desetih let) oblikoval Holding Delamaris, ki je združeval podjetja Delsar, Riba, Delmar, Lera in Frigomar. Tovarna in vsa podjetja, povezana z 
njo, so dobila tudi svoje, še danes dobro poznano ime Delamaris (Volpi Lisjak 2001, 139). 
Tovarna Delise 
Zapisi iz leta 1925 že govorijo o vzpostavljeni tovarni Delise v Izoli, ki je delovala na obmocju vzhodnega zaliva mesta Izole. Tocne letnice zac­etka delovanja ne poznamo (Kramar 1987, 423). Postavljena je bila malo pred tovarno Ampelea na današnji Zustovicevi ulici. Kot nam je zna-no iz zapisov, jo je vzpostavil Italijan Nicolo Del-ise (Tercon 1989, 125). Po obsegu je šlo za majhen tovarniški obrat, saj je z devetimi zaposleni-mi delavci proizvedla zgolj 13.000 kg razlicnih konzerv na leto (Kramar, prav tam). Za prim-erjavo lahko vzamemo tovarno Ampelea, ki je v enem letu proizvajala 1005 ton konzerv (Kramar 1987, 424). 
Tovarna Noerdlinger 
Tovarna Noerdlinger je bila postavljena leta 1884, prav tako na obmocju vzhodnega zaliva mesta Izola, malo naprej od tovarne Ampelea, blizu križišca današnje Ulice Svetega Petra in Ul-ice ob pecini oziroma v bližini porušene cerkvice Svetega Petra. Tovarno je ustanovila tržaška del­niška družba Ditta B. Noerdlinger e fratello da Trisete, ki sta jo vodila brata Noerdlinger, nje­na dejavnost pa je bila usmerjena v konzerviran­je sliv. Leta 1888 je tovarna povecala tovarniške prostore, vendar ni znano za koliko. Leta 1912 je tovarna zaposlovala 86 delavcev (Kramar 1987, 309–310). 
Leta 1920 je bila med kraljevino Italijo in kraljevino Jugoslavijo podpisana Rapalska po­godba, po kateri je slovenski del Primorja pri­padal Italiji. Najvecje industrijske obrate v Izo­li prevzela italijanska družba S. A. Conservifici. Novi lastnik je poleg tovarne Noerdlinger pre­vzel še tovarni Degrassi in Torrigiani, ki jih je prikljucil ali tovarni Ampelea ali Arrigoni, od­visno kako blizu je bila manjša tovarna eni ali drugi lokaciji obeh vecjih tovarn (Volpi Lisjak 2001, 138; Tercon 1989, 123–135). 
Tovarna Degrassi – Torrigiani 
– Podjetje Riba 
Tovarno Degrassi je leta 1882 postavil Giovan­ni Degrassi na obmocju zahodnega zaliva mesta Izole, med tovarno Arrigoni in kasnejšim pod-jetjem Riba (Tercon 2013, 125). Danes nedalec stran stoji Izolanom dobro poznani bar Moby Dick, ali nova hiša pic – Cassa della Pizza. Pro-izvodni proces tovarne Degrassi je bil manjšega obsega in je leta 1912 zaposloval le 68 delavcev, ve-cinoma žensk. Usmerjena je bila v konzerviranje male »plave« ribe in graha (Kramar 1987, 309– 310). Do sredine dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bila tovarna preimenovana v tovarno Torrigia­ni  in je bila tako kot še nekaj drugih prikljuce­na tovarniškemu obratu Arrigoni (Kramar 1987, 423; Volpi Lisjak 2001, 138). 
Prostore tovarne Torrigiani je v casu po dru­gi svetovni vojni prevzelo na novo vzpostavljeno podjetje Riba d.d., ki se je ukvarjalo z ribolo­vom. Novo podjetje je nastalo v kriticnem povo­jnem obdobju, ko sta tovarni Arrigoni in Ampe-lea izgubili svoji ribiški floti, posledicno pa tudi dostop do vira surovin za svoje konzerve. Pod-jetje je veckrat spremenilo tudi svoje ime. Med leti 1948 in 1954 je delovalo pod imenom »RIBA 
– Tržaška ribarska družba in trgovina z ribami d.d.«. Leta 1954 je bila preimenovana v »RIBA Izola« in ohranila je svoje ime do leta 1962, ko je zacela poslovati v sklopu KKID (Kombinat konzervne industrije Delamaris) in DO DRO­GA (Tercon 1989, 125). 
Tovarna Arrigoni 
Tovarna je nastala leta 1881 v zahodnem delu za­liva, v predelu Sv. Lovrenca. Postavil jo je duna­jski podjetnik Carel Warchanek (Tomšic 2002, 131). Tekom osemdesetih letih 19. stoletja so zace­li poleg male plave ribe predelovati gnoj iz rib-jih odpadkov ter bosanske slive v marmelado (Tercon 2013, 121). 
Svojo osnovno prostorsko zasnovo je tovar­na dobila leta 1888 z oblikovno enotnimi nacr-ti arhitekta in inženirja Eugenia Marchettija, ki je snoval tudi tovarniški kompleks Ampele­je (glejte zgoraj, poglavje 2). Zasnova je temeljila 

na treh podolgovatih halah, ki so bile namenjene osebju, proizvodnji, delavnicam in skladišcenju. Kompleks je predstavljal racionalno industrijsko arhitekturo z oblikovnimi prvinami klasicis­ticnega stila. Na mestu stare tovarniške zgradbe iz leta 1881 je bila postavljena nova osrednja po­dolgovata proizvodnja hala, krita s korci (Tomšic 2002, 131–132). 
Leta 1912 je tovarna zaposlovala 200 delavcev (Kramar 1987, 310). Prva svetovna vo­jna je sicer mocno prizadela delovanje tovarne, vsekakor pa so dvajseta leta dvajsetega stoletja zanjo pomenila popoln preobrat. Pod vodstvom tržaškega podjetja Societŕ Anonima Prodotti Al-imentari G. Arrigoni & CO. in G. Sanguinettija je tovarna doživela pospešen razvoj in je postala najvecja tovarna v Istri. 

Leta 1925 je tovarna dobila svoje bolj pozna-no ime Arrigoni (Tercon 1989, 123–135). Svojo proizvodnjo so razširili na proizvajanje jušnih kock in antipaste (Kramar 1987, 423). V casu dvajsetih let dvajsetega stoletja je tovarna do-bila tudi svojo elektricno napeljavo, agregat in vodovodno napeljavo (Tomšic 2002, 132). 
Novo vodstvo tovarne je prineslo snovan­je nove proizvodna hale – osrednje arhitekture tovarniškega kompleksa. Tržaška projektanta B. Luignani in P. Bencian sta pri snovanju upora­bljala takrat sodobne trende projektiranja, ki se kažejo skozi organizacijo prostorov in tehnologi­jo konstrukcije (dvoetažna železobetonska kon­strukcija, stojeca na stebrih). Pri snovanju so prav tako opazni vplivi klasicisticne tradicije (kom­pozicija in oblikovanje detajlov). Nova tovarna je bila odprta leta 1927, na njeno otvoritev pa je prišel celo podpredsednik Italije (Tomšic 2002, 132).. 
Na drugi strani, tam kjer je bla pa tovarna, ki jo je postavu Warchanek, je pa nov last-nik biu italijanski državljan, ki mu je blo ime Sanguineti. Sanguineti je biu pa last-nik blagovne znamke Arrigoni. Arrigoni je stara blagovna znamka še iz sredine 19. sto­letja, ukvarjali pa so se predvsem z mesom. Oni so imel sedeže v Genovi in so uvažal meso iz Avstralije in ga potem distribuiral na italijanskem trgu. No in ocitno je ta gospod Sanguineti videl nekako en razvojni poten­cial tudi v tem, da proizvaja ribje konzerve in je v ta namen potem pac v Izoli izjemno povecal tovarniške zmogljivosti. Tako da je ta tovarna konec 20-ih let zacela z novim el-anom in v bistveno vecjem obsegu proiz­vajat kot je to pac pocela prej.« (Intervju s Sreckom Gombacem, arhiv društva Histri-on) 
Trideseta leta dvajsetega stoletja so prines-la reprezentancno urejanje kompleksa. Novoz­grajeni tovarniški menzi ob cesti je sledila ure­ditev in gradnja reprezentancne ulicne fasade z vhodnimi poslovnimi prostori, tj. gradnja do-minantnega vhoda z upravnimi prostori, ki jo lahko opazujemo še danes. Leta 1936 je Lucia­no Marsico (Edilizia, Strade, Cementi) zasnoval levi trakt, temu pa je leta 1938 sledilo še snovanje desnega trakta pod vodstvom Dott. Ing. Rodol-fa Coppe (Studio d‘ ingegneria civile, Impresa di construzione Trieste) (Tomšic 2002, 132). Enoten videz vhoda sestavljata dva polkrožno zakljuce­na zrcalno postavljena traktata z ravno streho, ki se zakljuci z dvignjeno odprto teraso in sklen­jeno polkrožno betonsko konstrukcijo. Trakta spoštujeta ulicno linijo, ob njima pa se prostor odpira v širok vhodni porton. Razgibana povr­šina fasade dvoetažnih vhodnih objektov odse­va notranjo funkcijo in ustroj prostorov. Viši-no stavbe še posebej poudarjajo visoki okenski in vratni segmenti. Okna etažnega dela so nižja kot okna zgornjih poslovnih prostorov. Zasnova predstavlja hkrati umirjeno in razgibano celoto, ki spaja funkcionalisticno snovanje z umetniško rešitvijo. Vhodni arhitekturni objekt predstavlja prelom od tedaj aktualne režimske fašisticne in italijanske nacionalisticne arhitekture. 
Štirideseta leta dvajsetega stoletja so prinesla izgradnjo polkrožne kurilnice z opticnim videzom sakralnega objekta, šestdeset metrov visokega tovarniškega dimnika in pritlicno skladišce za les z nazobcano strešno strukturo. Kurilnica opticno spominja na sakralni objekt, v njej pa še leta 2002 stal originalni kurilni kotel iz konca tridesetih let. Dimnik je še danes jasen akcent izolske krajine, ki simbolizira gospodar-ski uspeh tovarne svoje dobe (Tomšic 2002, 133). 
Konec druge svetovne vojne je prinesel menjavo oblasti in politicno nestabilnost. Izola je kot del svobodnega tržaškega ozemlja spada-la pod jugoslovansko cono B. Evakuacija strojev za izdelavo plocevinaste embalaže, orodja, vecje­ga dela surovin, hladilnic, ribiške flote in osta­lih premicnin leta 1947 so spremljale tudi kaotic­ne razmere v delovanju tovarne. Ukinjen nadzor na vratih, konec zaklepanja skladišc in splošno pomanjkanje sta pomenila pogosto odnašanje kakšne konzerve ali nekaj rib s strani zaposlenih. Poleg tega je bil v veliki meri opušcen tudi racu­novodski nadzor, zaradi cesar je tovarna poslova­


Slika 5: Tovarna Arrigoni (Vir: Arhiv društva Histrion) 
la neprofitabilno in z vecletnim financnim defi­citom (Kramar 1992, 178). 
Petdeseta leta so prinesla nove spremembe. Leta 1954 je bil z Italijo podpisan Londonski me­morandum in cona B je dokoncno pripadala so­cialisticni Jugoslaviji. V istem letu je tovarna Ar-rigoni zaposlovala 547 delavcev (Tercon 2013, 125). Svoje, še danes v spominu zelo živo ime, je dobila leta 1958, ko je bila preimenovana v tovar-no Argo. Proizvodnja je bila še vedno usmerje­na v predelavo sveže in slane ribe, zelenjave ter izdelovanje paradižnikove mezge in jušnih kock (Tercon 1989, 130). 
Proti koncu petdesetih let dvajsetega sto­letja, leta 1959, je bil ustanovljen Kombinat konzervne industrije Delamaris (KKID), v ka­terem so se zaradi lažje organizacije proizvod­nje in prodaje izdelkov združila podjetje Iris (kasnejši Delamaris), Argo, Ikra in Delamaris export-import. Argo je v sedemdesetih letih opustil predelavo rib in se preusmeril v predela­vo in izdelavo ostalih živil (Volpi Lisjak 2001, 124). Argo je scasoma postala blagovna znam­ka tovarne Droga. Konec sedemdesetih let dvaj­setega stoletja je namrec tovarna prešla pod Dro-go Portorož. V procesu tranzicije pa so prav to blagovno znamko prodali. 
Kombinat je zaposloval 1285 delavcev, od tega je bilo 848 žensk (Egic 2016). Osemdese­ta leta dvajsetega stoletja je skladno s politicno nestabilnostjo in tranzicijo Slovenije iz social-isticnega v demokraticno-kapitalisticen sistem 


Slika 6: Nacrt tovarne Troian (Vir: Arhiv društva Histrion) 
prišlo v Izoli do zatona ribje predelovalne in-dustrije. Izguba skupnega jugoslovanskega trga, mocna konkurenca trga zahodnih držav, zastare-lost tehnologije, neucinkovito vodenje, vecletni financni deficit, ipd., so konec osemdesetih let dvajsetega stoletja pomenila konec obratovanja tovarne Arrigoni (Egic 2016). Danes nas na nek­danji prestiž tovarne opominjajo zgolj pripovedi iz spomina ter arhitekturni ostanki. 
Tovarna Troian 
Tovarna Troian je delovala med leti 1881 in 1911 pod imenom Giovanni Troian e Giovanni Rus­signani, skrajšano Troian & CO (Tercon 1989, 125; Tercon 2013, 121). Leta 1920 je tovarno pre­vzela S. A. Conservifici in jo prikljucila k tovar­ni Arrigoni (Volpi Lisjak 2001, 138). Postavljena je bila v zahodnem zalivu mesta Izole pri San Si-monu. 
Sklep 
Z oblikovanjem poti po lokacijah nekdanjih tovarn ribjih od vzhodnega do zahodnega dela Izole smo želeli prispevati k turisticni ponud-bi, ki ohranja kulturno dedišcino, povezano s prehrambno industrijo ribjih konzerv. Rib-ja predelovalna industrija je na severnem delu Jadranskega morja predstavljala velik delež v zaposlovanju ljudi, krojila je podobo kraja in v casu Avstro-Ogrske je preskrbovala habsburški imperij s »plavo« ribo, vse do Dunaja, Bu-dimpešte, Prage in drugih velikih mest. Izolske tovarne so predstavljale del velikih proizvodnih verig in so skupaj še z nekaterimi drugimi tovar­nami v Istri predstavljale pomembne blagovne znamke. Prispevek opisuje zgodovino na­jpomembnejših tovarn ribjih konzerv, ki so še dokaj uspešno delovale tudi v casu SFR Jugo­slavije. Prikaže razvoj šestih tovarn, njihovo ar­hitekturno zasnovo, predstavi proizvodnje ar­tikle in prikaže nekatere pomembne blagovne znamke. Tovarna Ampelea, pozneje Delamaris, je bilo eno najbolj uspešnih podjetij današnje­ga slovenskega Primorja, ki je od svojega zacet­ka delovanja, postavljenega v leto 1879 in vse do selitve v Pivko, krojila življenjski ritem Izolanov in podobo vzhodnega dela mesta Izole. Danes na zlato obdobje te tovarne opozarja prazna propadajoca stavba z znacilnim prenovljenim logotipom na tabli, ki stoji pri vhodu v dvorišce. 
Tovarno Delise, ki se je nahajala v bližini Delamarisa, umešcamo med najkasneje postav­ljene obrate za predelavo hrane v Izoli, kot tudi med najmanjše. Postavljena je bila v dvajsetih le­tih prejšnjega stoletja in zaposlovala je zgolj de-vet delavcev. Delovala je krajši cas in je razmero-ma slabo ohranjena v ustnem izrocilu Izolanov, vec pa o njej vedo lokalni ljubiteljski raziskovalci. 
Tretjo najvecjo tovarno, tovarno No-erdlinger, ki je z malo manj kot devetdesetimi zaposlenimi predelovala bosanske slive v marme­lado, sta postavila brata Noerdlinger na obmoc­ju vzhodnega zaliva leta 1884. Danes o njeni lok­aciji pripovedujejo pretežno ljubitelji tehnicne oziroma industrijske dedišcine. 
Tovarna Degrassi, kasneje Torrigiani, je predstavljala enega manjših obratov konzervi­ranja hrane v Izoli. Ustanovljena leta 1882 je te­kom let zaposlovala manj kot sedemdeset oseb.Pozneje na tej lokaciji deluje podjetje Riba. Še danes se na tem mestu nahajajo stavbe in nek­danji škver, prirocna ladjedelnica za vzdrževan­je nekdaj številnega ribiškega ladjevja. 
Prvi spomin na nekdanjo tovarno Arrigo­ni, poznejšo tovarno Droga, je zagotovo znana blagovna znamka »Argo juha«, poznejše gen-eracije pa preverjeno poznajo paštete, ki so še danes spet v preoblikovani podobi znane kot paštete Argeta, na dobri strani kruha. Na nek­daj velicastno tovarno Arrigoni, spominjajo ruševine z dimnikom, ki po mnenju nekaterih kvarijo podobo marine, po mnenju drugih pa pricajo o velikem pomenu tega nekdanjega obra­ta. 
O tovarni Troian ni veliko zapisanega. Postavljena je bila leta 1881 nekje na obmocju San Simona – Simonovega zaliva, po prvi svetovni vojni pa je bila tudi ta proizvodnja prikljuce­na k tovarni Arrigoni. Lokacija tovarne ni na­tancno znana, ve pa se, da je stala v omenjenem zalivu. Ker vecina še obstojecih stavb nekdan­jih industrijskih obratov neslavno propada in vzbuja pri obiskovalcih bodisi zgražanje bodisi radovednost, smo se odlocili, da z oblikovano potjo tovarn poskušamo doseci, da se nekdan­ji družbeni spomin ohranja kot dedišcina in da sloves nekdanjega ribiškega mesta iztrgamo po­zabi. 
Summary 
The trail of factories is a short, almost three kilometres long tourist route which seeks to preserve the memory of fish canning factories and the food processing indus­try, the once leading industry in Izola, formerly known as a fishermen’s and workers’ town. A keen observer can discern the factory buildings set in the coastal landscape on the former outskirts of Izola, where the coastal strip is lined with now abandoned spacious halls, or more or less poorly preserved buildings or plain ruins. The mem­ory of the factories in their operating days is kept in both the coastal landscape and Izolans’ narratives. The pur­pose of this article is to present the reader with the Trail of Factories or the story written by the economic activ­ity of the fish processing industry in the seaside town, which began in the last quarter of the nineteenth centu­ry and continues to the present day. The trail talks about the history that persists in the memory of the local in­habitants as well as lives on and represents the past oper­ations of Izola’s six factories lining the bay from the west­ern to the eastern part of the town. The two extremes of the described route coincide with the processing of forage fish, which used to be Izola’s primary economic activity. Strategically set on the shoreline, the factories’ locations allowed for a speedy processing of the catch. For transport, fishing vessels and sea waterways were mainly used. From the architectural point of view, the three major factories, Ampelea (Delamaris), Arrigo­ni (Argo or Droga) and Degrassi (later Riba), are situ­ated outside the old town and are still visible in Izola’s zoning plan. Well located, the abandoned factory build­ings are now interesting for capital investment and have been the object of successive resales due to a failed tran­sition and misuse of former collective property. The ar­ticle was written within the framework of the Student Innovation Project for Social Benefit (ŠIPK) – Fish on the Way, Fish Showing the Way: The Heritage of Fish­eries and the Processing Industry with an Emphasis on Izola, which was carried out from March to June 2018. The aim of the project was to teach strollers enjoying Slovenian coastal landscapes about the cultural heritage associated with the fish processing industry and fisher­ies. By creating trails along the locations of the former fish canning factories from the eastern to the western part of Izola, actors wanted to contribute to the tour­ist offer, which preserves the cultural heritage associat­ed with fisheries and the fish processing industry. In the northern part of the Adriatic Sea, the latter represent­ed the main employer in the area; moreover, it shaped the image of the place and, during the Austro-Hungar­ian period, supplied the Habsburg Empire with forage fish all the way to Vienna, Budapest, Prague and other major cities. Izola’s factories were part of large produc­tion chains and, together with some other factories in Is-tria, represented important brands. The article describes the history of the most important food processing in­dustries and fish canning factories that, while still quite successful in the SFR Yugoslavia, were mostly blight­ed following Slovenia’s independence and its transition to neoliberal capitalism. The article presents the devel­opment of six town factories, their architectural frame, production lines, and some important brands. One of the most successful companies of today’s Slovenian Pri­morje, the Ampelea factory (later Delamaris) shaped the life of Izolans and formed the image of the east­ern part of the town since 1879, when the factory com­menced its operations, and until it moved to Pivka. The golden period of the factory is evoked by abandoned and decomposing buildings with a distinctive renewed logo on the board standing at the entrance to the yard. The other factory, Delise, was opened in 1920, in the im­mediate vicinity of the first one. It is known as one of the smallest as it employed only nine workers and operat­ed for a short time. While the memory and oral histo­ry of the factory are not well kept among the local pop­ulation, this gap is bridged by amateur researchers. The third largest factory, the Noerdlinger plant, where Bos­nian plums were made into jam by less than ninety em­ployees, was set up by the Noerdlinger brothers in the eastern section of the bay in 1884. Today, this factory and its location are kept in oral histories of amateur research­ers interested in technical or industrial heritage. Anoth­er in the series of minor food processing plants in Izo-la was the Degrassi (later Torrigiani) plant. Established in 1882, it employed less than seventy persons over the years. Later on, the building complex housed the Riba company, known primarily for its fishing fleet. Even to­day, there are buildings and a former škver, a convenient shipyard, where the once-substantial fishing fleet was maintained. The first memory of the former Arrigoni (later Droga) factory is certainly the famous brand of “Argo soup”, while the subsequent generations are more familiar with its pates, which are today revived as Argeta pate, with the slogan On the good side of bread. What remains of the Arrigoni factory is its dilapidat­ed buildings and a chimney, which, according to some, spoil the image of the marina and, according to others, testify to the great importance of this once magnificent plant. Little is written about the Troian factory as well. It was set up in 1881 somewhere in the San Simon area and incorporated into the Arrigoni factory after World War I. Troian’s location is not well known, but it is be­lieved to have stood in the San Simon bay. Most of the existing buildings of former industrial plants are collaps­ing, triggering excitement of visitors, whether the ruins are seen as scandalous or feed the curiosity of walkers. Due to this fact, the authors of the project decided to transmit the former social memory as a legacy or cultur­al heritage, in the belief that the reputation of the for­mer fishing town should not be consigned to oblivion. 

Viri in literatura 
Kramar, J. 1987. Izola: mesto ribicev in  delavcev. 
Koper: Založba Lipa. Kramar, J. 1992. »Ribja industrija v Izoli v letih 
od 1945–1954«. Annales no. 2: 175–182. Egic, G. 2016. Ribja predelovalna industrija v 
Izoli. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza 
v Ljubljani – Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, http://zgodovina.si/ribja­predelovalna-industrija-v-izoli-4-del­obdobje-po-drugi-svetovni-vojni/. 
Tercon, N. 1989. »Razvoj industrijskega ribištva na slovenski obali v letih 1945–1959«, Kronika casopis za slovensko krajevno zgodovino 37 (1/2): 123–135, https://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC-Q0OQIO0G/?euapi =1&query=%27keywords%3dnadja+ter%C4 %8Don%27&pageSize=25. 
Tercon, N. 2013. Vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945–1958. Doktorska disertacija. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije. 
Tomšic, D. 2002. »10235 Izola: Tovarna Droga«. V: Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem : vodnik po arhitekturi, urednica Damjana Prešeren, 131–136. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine. 
Volpi Lisjak, B. 2001. »Ženska delovna sila v ribjih tovarnah v Izoli in Kopru. Konzerviranje in soljenje rib,« Annales, Series Historia et Sociologia 11 (24): 135–150, https://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC-MDBSIXVP/?euapi= 1&query=%27keywords%3dvolpi+lisjak%2c +bruno%27&pageSize. 
Intervju s Sreckom Gombacem (z antropologinjo Alenko Janko Spreizer). Intervju. MP4 datoteka. Arhiv društva Histrion (25. 02. 2015).