242
nočeh. Zakaj je postala žalostna duša, ko so sanje izginile? In so bile sanje? Ali so bile daleč od resnice? Take so bile sanje o domovini. Pogosto jo obiskujejo moje misli, kot piše sin iz tujine materi. Včasih v mladosti — pri nji spi vsa mladost z vsemi sanjami — sem bival ob njej kot njen ljubljenec in drugi so bili pri njej. Smehljala se nam je in nas božala. Vedno enak je bil njen obraz, in nisem zapazil, kako se starajo njena lica in oči so gledale zmiraj z ljubeznijo .. . Nikdar nisem videl njenih preteklih dni in sem mislil, da je srečna, kot se vidi. Slišali smo praviti o nji iz prejšnjih Časov, in videl sem, da nismo razumeli njenega čudnega nasmeha, ki je bil za nas vesel, pa le zato, ker je bil njen in je bil namenjen nam iz njene ljubezni.
In so odšli, in mnogi se niso vrnili. Zato so težke te noči in grenke take misli. In želel bi si takih sanj, sanj o njej, ki lažejo
in so vendar lepe .. . Moje misli pripovedujejo o njej samo lepe bajke, ki se gode v takih lepih nočeh, v skritih dolenjskih dolinah, polnih petja, kot da ni nesreče... In kaj gre tam v ozadju v poltemi, z vpog-njenimi glavami, s težkimi rokami, s trudno hojo? Kam gred6? Kaj plavajo ti oblaki po severnem vetru, motit njene lepe dni? Zakaj' motijo moje sladke sanje?
Šli so sinovi in se niso vrnili, niso hoteli ali niso mogli, pozabili so ali pa so jih zmotili na druga pota proč od nje, in ona je sama in zapuščena . ..
Kaj ste nehale? Pripovedujte, misli, kaj ste še videle! Odkod prihaja ta lepa otožno-vesela pesem, polna življenja in veselja? Zapoj in pozabi! Poslušaj, kako poje fant, ko gre čez polje: ne boji se nikogar, kajti silo čuti mogočno.
In začn6 se o nji nove sanje, sladke in lepe, dolgo tja v zaspano noč ...
ZVONIMIR:
GAZELICA.
IN emir me žene v širni svet da peljal bi se v širni svet, da meril bi kot sokol sivi s perotjo lahno širni svet, da jadral bi čez morje sinje,
da bi objadral širni svet; nemir me žene — da na vrancu bi iskrem jezdil v širni svet, nemir me žene . . . kakorkoli, le dalje, dalje v širni svet! . . .