Ana Sturm
Dobrodušni velikan / Virgin Mountain, 2015, Dagur Kari
Veliki dobrodušni velikan
Med Severnim Atlantikom in Arktičnim oceanom je zasidran osamljen prepišni otok. Islandija, najredkeje poseljena evropska država, je prekrita z ledom, obkrožena s fjordi in obsijana z auroro borealis. Islandske pokrajine so čudovite, vendar negostoljubne. V ekstremnem okolju, neprijaznem za življenje ljudi, je tiha samota tistih, ki so v skupnosti nezaželeni in iz nje izključeni, še toliko večje breme. Breme, tako zelo značilno za številne protagoniste, ki naseljujejo osamljene pokrajine islandskih filmov.
Čeprav ima Islandija zelo močno tradicijo pripovedovanja zgodb, ki so temelj vsakega dobrega filma, je otoška država bolj kot po svoji kinematografiji znana po izjemnih glasbenikih, islandskih konjih in tipičnem volnenem puloverju lopapeysa. Islandski film je pritegnil pozornost šele na začetku 90. let, ko je bil celovečerec režiserja FridrikaThora Fridrikssona Children of Nature (Bôrn néttûrunnar, 1991) nominiran za oskarja. Poleg Fridrikssona v sveto trojico islandskih režiserjev spadata še Baltasar Kormakur in Dagur Kàri. S celovečernim prvencem Zgodbe o konjih in ljudeh (Hross iOss, 2014) je iansko leto prijetno presenetil tudi Benedikt Erlingsson.
Kormakur je na začetku novega milenija opozoril nase s festivalsko uspešnico Reykyavikst. 101 {101 Reykjavik, 2000), ki smo ga v okviru festivala LIFFe lahko videli tudi pri nas. Režiser, kije tudi igralec in producent, velja za nekakšnega »islandskega Petra Jacksona«. Kot režiser se stalno giblje med
44- ekran oktober-november 2015
nizkoproračunskimi art filmi in hollywoodsko komercialo, kot producent pa večinoma podpira domačo produkcijo. Lani smo si pri nas lahko ogledali njegovo ledeno herzogovsko dramo Globina (DjupiS, 2012), trenutno pa v kinih vrtijo njegov novi megalomanski projekt Everest (2015).
Kormakurjev učenec Dagur Kari je kariero začel z ekscentričnim filmom Noi the Albino (Noi albinoi, 2003), ki danes velja za nesporno klasiko islandske kinematografije. Po tipičnem islandskem filmu je nato na Danskem posnel svoj drugi celovečerec Skriti adut (Voksne mennesker, 2005), s katerim je istega leta s festivala LIFFe odnesel tudi glavno nagrado, vodomca. Nekaj let kasneje je v NewYorku posnel svoj prvi angleško govoreči film, The Good Heart (2009). Letos si bomo pri nas lahko ogledali njegov najnovejši celovečerec Dobrodušni velikan (Fusi, 2015), s katerim se vrača k islandskim koreninam. S temami eskapizma, osamljenosti, izolacije, lažne povezanosti in strahu pred drugim, drugačnim, seje ukvarjal že v svojem celovečernem prvencu. Film je med drugimi produciral Baltasar Kormakur.
Dobrodušni velikan je zgodba o Fusiju (izjemni Gunnar Jonsson), umirjenem, zadržanem in sramežljivem 43-letniku, ki še vedno živi pri mami, v varnem zavetju znanega in v nespremenljivem ritmu vsakodnevne rutine. Vsako jutro zajtrkuje čokoladne kosmiče z mlekom, nato se odpravi v službo na letališču, kjer natovarja in raztovarja kovčke. Popoldan se vozi z avtomobilom in posluša svojo najljubšo
metalsko radijsko oddajo. Vsak petek se odpelje na pad thai, vedno v isto restavracijo. Občasno se sestane s prijateljem, s katerim poustvarjata miniaturne bitke druge svetovne vojne ter sem in tja pokadita kak joint.
Pri Fusijevem načinu življenja ne gre zgolj za lastno izbiro, pač pa tudi za družbeno izolacijo. Introvertirani velikan tako po zunanji podobi kot po značaju odstopa od povprečnih in s tem sprejemljivih družbenih standardov, zaradi česar se vsakodnevno sooča s krutostjo in zlobo ljudi, ki se bojijo drugačnosti. Pred njimi in njihovimi besedami ter pred kakršnim koli pristnim človeškim stikom se zato skriva v svoj svet. A dlje ko si ujetnik lastne rutine, bolj sprejemljiva postaja in vse težje ji je ubežati.
Da bi ga izbezala iz njegove krhke lupine, mu mama in njen fant za 43. rojstni dan, skupaj s kavbojskim klobukom, podarita vpis na tečaj country plesa. »Znanstveno je dokazano, da ples zvišuje raven endorfina v krvi,« mu prišepne Rolf, ko Fusi pred njim in svojo mamo neprepričljivo zaigra navdušenje nad prejetim darilom, ki nato po spletu naključij postane katalizator vse zgodbe. Medtem ko se hoče tečaju izogniti, Fusi namreč spozna ekscentrično Sjofn (llmur Kristjansdottir), kije njegovo popolno nasprotje; odprta, klepetava in impulzivna smetarka, ki sanja o tem, da bi imela svojo cvetličarno.
Fusijev svet se obrne na glavo. Nenadoma se mu odpre kopica možnosti, na katere prej ni niti pomislil. Čeprav je vsak dan delal na letališču, mu nikoli ni prišlo na misel, da bi morda tudi sam kam odpotoval. Ob Sjofn končno zleze is svoje lupine in na svet pogleda z drugačnimi, bolj odprtimi očmi. Ampak ljubezen nikoli ni tako enostavna. Tudi ljudje, ki so navzven videti srečni, v sebi nosijo skrivnosti in globoke rane. Fusi in Sjofn tako ne dočakata srečnega konca. Namesto slednjega nam film ponudi le zelo človeški kompromis.
Dobrodušnega velikana na svojih ogromnih plečih skozi vseh 94 minut filma suvereno nosi glavni igralec Gunnar Jonsson.
Gunnarje islandski komik, ki kot sidekick nastopa na nacionalni televiziji v oddaji Fostbreedur. Dobrodušni velikan je njegova prva filmska vloga, režiser pa jo je napisal prav zanj. »On je ta film in ta film ne bi bil narejen brez njega. Njegov talent je res neverjeten in njegova prezenca na platnu je unikatna. Čeprav nima igralske izobrazbe, je zelo profesionalen in natančen. Odslej ga želim imeti v vsakem svojem filmu,« pravi Dagur Kari.
Lik Fustja je imel v glavi več let, nanj pa seje znova spomnil nekega dne, ko se je znašel na letališču v Keflaviku. »Gledal sem skozi okno letališča in opazoval smešna mala vozila, kako vijugajo okrog letala in za sabo vlečejo vozičke s prtljago. Delavci so švigali sem in tja s temi miniaturnimi avtomobilčki, ki so bili videti kot igrače, in v mislih se mi je pojavila podoba: Gussi (Gunnar Jonsson), ki vozi eno od teh miniatur. Vozički s prtljago so postali ena glavnih metafor tega filma, zgodba o odraslem človeku, ki še ni čisto prerezal popkovine, ki ga veže s svetom otroštva.«
Kakor za svoje prejšnje filme je Kari s prijateljem, s katerim imata zanimiv islandski bend Slowblow, napisal glasbo tudi za Dobrodušnega velikana. Nežna in utripajoča zvočna podlaga podčrtava predvsem krhkost sladko-grenkih emocij. »Pisanje glasbe za film je pravzaprav moj najljubši del ustvarjanja. Je kakor sladica po že tako dobrem kosilu. Film je končan, ves stres je za tabo, zdaj se z njim lahko igraš in se malo pozabavaš.« Glasbo ponavadi začne pisati, ko je film v procesu montaže, in ji potem pusti, da vpliva na to, kako montira film.
Dobrodušni velikan v upehani žanr romantične komedije uspe znova vdihniti nekaj življenja. Všečen in lahkoten film nas po eni strani nasmeje s tipičnim skandinavskim humorjem, hkrati pa nas s svojim humanizmom globoko gani. Kljub temu da režiser zavestno ostaja zunaj globokih in temačnih voda človeške duše, nam v razmislek vseeno ponudi nekaj pomembnih univerzalnih tematik, od spopadanja z občutkom krivde do osamljenosti in načete samopodobe, pa tudi neverjetne odpornosti človeškega duha, ki se najbolj jasno kaže prav v neuklonljivosti in dobrodušnosti Islandcev.
44- ekran oktober-november 2015