19 Intervju: BORIS KRYŠTUFEK Dr. Boris Kryštufek je znan kot vodil- ni slovenski teriolog – proučevalec in poznavalec favne sesalcev. Rodil se je v Kranju leta 1954. Takoj po diplomi na Biotehniški fakulteti v Ljubljani se je leta 1978 zaposlil kot razisko- valec v Prirodoslovnem muzeju Slo- venije, kjer danes vodi Kustodiat za vretenčarje. Doktoriral je leta 1988 na temo taksonomske diferenciacije, zoogeografije in ekologije voluha- ric v Sloveniji. V bioloških krogih je znan kot izjemen in plodovit pisec zooloških znanstvenih razprav, član- kov, knjig in poljudnih prispevkov. Njegov opus izvirnih znanstvenih člankov šteje, v slovenskem merilu le težko dosegljivih, 125 objav. Po svojem temeljnem delu Sesalci Slove- nije je širil svoje območje dela tudi na Balkan, Malo Azijo in druge dele sveta. Leta 1994 je na Pedagoški fa- kulteti Univerze v Mariboru pridobil naziv docenta, leta 2000 na Biotehni- ški fakulteti Univerze v Ljubljani na- ziv izrednega profesorja in leta 2006 na Univerzi na Primorskem naziv rednega profesorja. Predaval je sis- tematsko zoologijo, biologijo vreten- čarjev in ohranitveno biologijo. Leta 2001 se je kot višji znanstveni sode- lavec dopolnilno zaposlil na Znan- stveno-raziskovalnem središču RS v Kopru, kjer je predstojnik Inštituta za biodiverzitetne študije. Domači so mu prirodoslovni muzeji in univerze po Evropi in svetu, kjer se je dodatno izpopolnjeval in občasno študijsko delal. Je član številnih strokovnih društev, odborov in komisij. Preveč jih je, da bi tu našteli vse. Boris, spoznala sva se, ko sem ti v Prirodoslovni muzej Slovenije prine- sel nekaj najdenih mrtvih netopirjev. Tvoja vrata so bila vedno odprta in separate iz svoje in muzejske knji- žnice si vedno nesebično posredoval vnetim mladim zoologom. Kako oce- njuješ svoje začetno delo kustosa za sesalce? Vselej sem si želel delati v naravoslov- nem muzeju, zato sem imel veliko sre- čo, da me je po diplomi tedanji kustos zbirke vretenčarjev Janez Gregori zapo- slil kot stažista raziskovalca na svojem projektu Vpliv melioracij na populacije vretenčarjev. Status stažista raziskoval- ca je zagotavljal plačo za dve leti, ni pa bilo denarja za delo. To je bila stalnica v moji povezanosti s Prirodoslovnim mu- zejem Slovenije (PMS): denar za delo je bilo treba najti izven hiše. Počeli smo vse mogoče, ves čas pa do skrajnosti varčevali, še posebej pri terenskih od- pravah. Iskanje dodatnega denarja za delo me je pripeljalo tudi v Znanstve- no-raziskovalno središče Koper (ZRS). Muzej je namreč kulturna ustanova. Čeprav ima registrirano raziskovalno enoto, je imel pogosto formalne težave pri črpanju sredstev iz vreče za razi- skovanje. Na ZRS teh problemov ni bilo. Kasneje, ko se je ZRS priključil novou- stanovljeni Univerzi na Primorskem, sem moral prevzeti razne obveznosti, ki si jih nikoli nisem želel. Vseeno sem ves čas ostal povezan s PMS, na kar danes gledam kot na eno pametnejših odločitev v svojem življenju. Povezava z muzejem je bila tudi vsebinska, saj je glavni tok raziskovalnega dela na Inšti- tutu za biodiverzitetna raziskovanja, ki sem ga ustanovil v okviru ZRS, ves čas temeljil na sesalcih in na muzejski zbir- ki. Vzporedno sem sodeloval z Univerzo v Mariboru, kjer smo zakoličili morfo- metrijske raziskave, ki prav tako teme- ljijo na muzejski zbirki sesalcev. Tako je bila zbirka sesalcev vseskozi rdeča nit in glavna inspiracija mojega poklicnega dela. Pogovarjal se je Slavko Polak Kreta, maj 2010 (foto: Alenka Kryštufek). 20 Se ti zdi današnje poznavanje favne in razširjenosti sesalcev v Sloveniji dovolj dobro? Bi Slovenijo lahko pri- merjal z drugimi deželami? Eno je poznavanje, drugo pa sta ureje- nost informacij in dostopnost do njih. V favnistiki je bilo narejenega veliko, bi- stveno manj pa je dostopnega. Okoljski resor je pri zagotavljanju javne dosto- pnosti do podatkovnih zbirk o nacional- ni biodiverziteti popolnoma odpovedal. Ta kolaps je povsem jasen, če se primer- jamo s sosednjo Hrvaško, ki svoji bio- diverziteti daje večji publicistični pou- darek. Ko gre za biodiverziteto pri nas, ni zanjo pristojen nobeden od resorjev. Raziskovalni resor zanimajo izključ- no prijavljeni patenti in vpliv faktorja revij, v katerih so objavljeni rezultati, miselni domet okoljskega resorja pa je omejen z obveznostmi do direktiv EU. Pri sesalcih imamo novejše podatke za lovno divjad (ki je v pristojnosti kmetij- sko-gozdarskega resorja) in za skupine iz habitatne direktive EU. Tu je denar. Vse ostalo pa preprosto ne obstaja. V končnem seštevku seveda izgubljamo intelektualni nadzor nad dejanskim stanjem biodiverzitete nacionalnega ozemlja. Vendar – koga pa to sploh za- nima? Si kdaj razmišljal, da bi se ukvarjal s kakšno drugo skupino kot s sesalci? Seveda. Precej sem se ukvarjal z dvoživ- kami in plazilci, tako da problematiko teh dveh skupin dokaj dobro poznam. V mlajših letih sem se navduševal nad raznimi skupinami žuželk. Nekaj časa me je pokojni dr. Sergije Matvejev celo uvajal v ravnokrilce. Vendar so sesalci vselej zahtevali veliko časa, tako da se nisem uspel sočasno ukvarjati z dvema skupinama. Danes celo svoj interes pri sesalcih ožim na palearktik. Veliko je neobdelanega afriškega materiala, ven- dar se mi vse bolj dozdeva, da bodo re- zultati ostali nedokončani. Laična javnost muzejsko delo pove- zuje s konzervativnim in razstavnim prizvokom. Kakšna je bila naloga muzejskih kustosov nekoč, kakšna je po tvojem mnenju danes in kakšno bi potrebovali? Osnovni namen muzejev je konzervaci- ja, ohranjanje preteklega stanja v obliki naravoslovnih zbirk. Muzeji so torej že po sami zasnovi konzervativne ustano- ve. Naravoslovne zbirke nas zanimajo kot arhiv raznovrstnosti narave in kot stvaren dokaz njenega stanja v določe- nem časovnem obdobju. Danes, v času biodiverzitetne krize in hitrih okoljskih sprememb, naravoslovne zbirke zago- tavljajo pomembno infrastrukturo nizu naravoslovnih panog, ki skušajo razu- meti, kaj se s svetom, v katerem živimo, sploh dogaja. Največje in najbolje vzdr- ževane naravoslovne zbirke imajo ZDA, torej država z najbolje razvito znano- stjo. To pove vse. Naloga kustosa je, da zagotovi dolgo- ročno ohranjanje teh arhivov. Pri tem se ni dosti spremenilo od samih začet- kov muzejstva. Nekateri veliki muzeji razlikujejo med raziskovalci in upra- vljavci zbirk, v večini muzejev pa iščejo razmerje med obsegom dela, ki ga mora kustos nameniti zbirkam, raziskovanju in razstavni dejavnosti. Danes muzeji povsod po Evropi in v razvitem svetu vključujejo v svoj raziskovalni instu- mentarij sodobne raziskovalne metode, predvsem molekularnobiološke. To po- meni, da zbirke niso več omejene le na »standardni muzejski primerek« (pri sesalcih sta to koža in lobanja), ampak da muzeji hranijo tudi globoko zamr- znjene organe in tkivne vzorce. Skrat- ka, od biodiverzitete poskušajo ohraniti čim več informacij. Ker sem tudi jaz muzejski kustos, me res zanima, kateri evropski muzej bi po urejenosti, dejavnosti in sodobno- sti izpostavil. Nekaj vzornih muzejev je že v naši ne- posredni soseski, npr. na Dunaju in v Budimpešti. Praga je pred kratkim dobi- la sanjske depojske prostore, država pa v naravoslovnih muzejih velikopotezno financira raziskovalno delo in publici- stično dejavnost. Nemčija ima niz na- ravoslovnih muzejev, ki jih je v zadnjih letih začelo združevati Senckenbergovo združenje pod geslom »Senckenbergov svet biodiverzitete«. Sam sem najtesne- je povezan z Zoološkim raziskovalnim inštitutom in muzejem Aleksander Ko- enig v Bonnu, kjer sem tudi pridruženi raziskovalec. Če mi čas in sredstva le dopuščajo, se rad zatečem tja in nekaj tednov v miru delam. Svetlih primerov je veliko, še zlasti če gledamo s sloven- ske perspektive. Pred leti so me obiskali kolegi iz muzeja Grigore Antipa v Buka- rešti in po ogledu naših prostorov kljub očitni vljudnosti niso uspeli prikriti zgroženosti. Njihov muzej je lani odprl prenovljene razstavne zbirke, strošek, ki je presegel 10 milijonov evrov, pa je pokrila država. Grigore Antipa že vrsto let raziskovalno deluje v severni Afriki. Romunija ima raziskovalno postajo na V študentskih letih na Bjelasici v Črni gori leta 1976 (foto: Alenka Kryštufek – tedaj še Gomišček). Raziskave polhov v dolenjskih gozdovih leta 2007 (foto: Marko Masterl). 21 Antarktiki. Da bomo vedeli, kje pravza- prav smo. Ko si enkrat v tako ubogem položaju, kot so študijske zbirke PMS, je svetlih primerov veliko. Če hočemo videti še večjo bedo, potem jo najdemo samo še v nekdanji skupni državi. Vhod nekoč slavnega Zemaljskega muzeja v Sarajevu je zabit z deskami, uslužbenci pa so že drugo leto na neplačanem do- pustu. Makedonskemu muzeju v Skopju, ki je bil v 70. letih eden najboljših v Ju- goslaviji, bodo v manj kot letu dni ostali samo še trije strokovni uslužbenci. Do naslednje politične zamenjave bo direk- tor muzeja politično sprejemljiv učitelj risanja. V beograjskem muzeju se prav tako kadruje po političnem ključu. Vsaj s takšnimi stvarmi nam je (zaenkrat še) prizanešeno. Skupno smo ustanavljali društvo za proučevanje in varstvo netopirjev. Kasneje sta vzniknili še društvo DI- NARICUM in Morigenos. Ta društva s svojim delom posegajo na podro- čje proučevanja in varstva sesalcev v Sloveniji. Kako ocenjuješ njihovo delo? Društva sicer res združujejo večje števi- lo ljubiteljev narave, ki opazujejo, pro- učujejo in zbirajo podatke o naši favni in flori, kar je dobro! Žal pa je v vseh državah nekdanje Jugoslavije vse manj prostora za profesionalno zoologijo, vse več pa za nevladne organizacije. Profesionalci, zaposleni kot javni usluž- benci, si zagotavljajo dodaten zaslužek s projekti, ki jih opravljajo prek nevla- dnih organizacij. Nekatere nevladne organizacije se ukvarjajo s skupinami iz habitatne (ali ptičje) direktive, nji- hov nastanek pa razen res redkih izjem sovpada s pojavom novih perspektiv financiranja. Slovenija se v tem pogle- du v ničemer ne razlikuje od splošnega stanja na Balkanu. Poglobljeno si se ukvarjal s številni- mi vrstami sesalcev iz sila različnih skupin. Katera vrsta sesalca ti je naj- bolj pri srcu, tako v znanstvenem kot naravoslovnozgodovinskem smislu? Glodavci palearktika, glede vrste pa bi se težko odločil. Morda balkanski en- demit martinojeva voluharica ali pa evropska tekunica. Zelo so mi pri srcu polhi, slepa kužeta, socialne voluharice, snežne voluharice, belonoge miši. Med ostalimi malimi sesalci so to ježi, krti, povodne rovke. Svoje čase so me zelo zanimali šakal, kune in kaj vem kaj še vse. Sicer pa je zanimiva prav vsaka ži- valska vrsta. Hitro me pritegne proble- matika katere koli od njih, če se le malo poglobim vanjo. Pri svojem delu se neobhodno srečaš tudi z varstveno biologijo vrst in go- tovo imaš dober pregled nad stanjem ogroženosti favne sesalcev v Sloveni- ji, Evropi in svetu. Kje je stanje kri- tično? Pri IUCN koordiniram delo na rdečem seznamu malih sesalcev palearktika, tako da moram imeti pregled nad ta- ksonomskim in populacijskim statusom velikega števila vrst. Mali sesalci so pri izvajanju varstvenih ukrepov zaposta- vljeni, čeprav je ravno med njimi največ izumiranja. Pred leti mi je uspelo poti- sniti dinarsko voluharico v kategorijo ranljive (VU) vrste, s čimer je postala opaznejša v varstvenih dokumentih. Ko določamo varstveni status malih sesal- cev, imamo pogosto težave pri razme- jevanju vrst, torej na taksonomskem področju. Samo en primer: podzemni glodavec slepo kuže (Spalax leucodon) vključuje nekaj deset kromosomskih ras, od katerih so nekatere že kritično ogrožene. Med sistematiki ni konsenza, kaj te kromosomske oblike pravzaprav predstavljajo: samostojne vrste ali rase v okviru variabilnosti ene vrste. Prav- kar ocenjujemo status kromosomske Podzemni glodavec slepo kuže (Spalax leucodon) vključuje nekaj deset kromosomskih ras, od kate- rih so nekatere že kritično ogrožene (foto: Boris Kryštufek). Zbirka malih sesalcev v priročnem depoju PMS na Žibertovi ulici v Ljubljani (foto: Slavko Polak). 22 rase iz ravnega Srema, ki jo nekateri smatrajo za samostojno vrsto. Razlika je tu bistvena, saj madžarski kolegi tr- dijo, da je takson že izumrl. Z njimi se sicer ne strinjam, kar pa ne spremeni nivoja problematike: smo izgubili vrsto ali samo njen del? Mimogrede, največ primerkov te rase je verjetno shranje- nih v PMS; zadnji so bili ujeti konec 80. let. Ukvarjaš se z vzorci in procesi biot- ske pestrosti. Kam bi umestil Slove- nijo? Kaj je z raziskavami biodiverzitetnih vzorcev in procesov pri nas? Mislim, da jih praktično ni – spomni se samo ča- sov, ko smo Slovenijo razglašali za vro- čo točko sveta ali vsaj Evrope, to pa do- kazovali s preračunavanjem števila vrst na enoto površine. Slovenija se rada hvali s tem, kako vroča biodiverzitetna točka je. To je poceni. Tu pa se tudi vse konča. Zoološko taksonomsko delo si nad- gradil s pedagoškim in mentorskim delom na visokošolskem nivoju. Go- tovo ti zmanjkuje časa za klasično raziskovalno delo. Je naziv profesor na univerzi krona tvoje kariere ali hrepeniš po starih terenskih časih? Muzejsko delo je sicer lepo, vseeno pa človeka osami od realnega sveta. Zato sem z veseljem sprejel povabilo kole- gov z Univerze v Mariboru in pri njih začel predavati sistematsko zoologijo strunarjev. Delo s študenti je vselej vir inspiracije in entuziazma. Kasneje sem predaval v Ljubljani, prav tako sistemat- sko zoologijo, na podiplomskem študiju varstva naravne dediščine pri prof. dr. Boštjanu Anku pa sem uvedel osnove varstvene biologije. Ko sem namreč za- čel s predavanji na temo ogroženosti in varstva živalskih vrst, sem opazil, da slušateljem, ki so bili zelo različnih profilov, manjka splošnih osnov o ogro- ženosti biodiverzitete. Nikoli pa nisem resno razmišljal, da bi muzejsko karie- ro zamenjal za univerzitetno. Do nazi- va rednega profesorja sem tako prišel bolj mimogrede. Na univerzi je nazive pač treba obnavljati in napredovati, ko si enkrat redni profesor, pa imaš s tem mir. S tem, da sem se izogibal stal- ni zaposlitvi na univerzi in prevzemu kakšnega vodstvenega položaja, sem ohranil precej osebne svobode. Tako mi nikoli ni bilo treba opustiti terenskega dela in obiskov muzejskih zbirk. Eno in drugo mi daje največ osebnega zado- voljstva. To čutim kot najtesnejši stik z biodiverziteto. Temeljno področje tvojega dela je ta- ksonomija sesalcev. Revidiral si več rodov in skupin vrst, opisal in poi- menoval si celo dve za znanost novi vrsti sesalcev. Katere? Dobre taksonomske revizije zahtevajo poleg drugih stvari tudi čas in denar. Težko je najti ravnotežje in imeti ravno prav enega in drugega. Vseeno, uspelo mi je nekaj dokaj dobrih revizij, zlasti povodnih rovk, ježev rodu Erinaceus v zahodnem palearktiku, socialnih vo- luharic ipd. Opisal in poimenoval sem tri vrste, dve voluharici iz Anatolije (Microtus dogramacii in M. anatolicus) in grmičarsko podgano (Grammomys brevirostris) iz Kenije. Voluharici sva opisala s turškim kolegom Halukom Kefelioğlujem na osnovi kromosomskih podatkov in morfologije, kasnejše ge- netske analize pa so pri obeh potrdile status vrste. Anatolska voluharica je bila prvotno znana z enega samega na- hajališča ob jezeru Tuz in šele nedavno so jo turški kolegi našli tudi v bazenu Konye. Podgano iz Kenije sem prepo- znal v Britanskem muzeju, kjer je bila zavedena pod napačnim imenom. V ti- stem času sem želel revidirati celoten rod grmičarskih podgan. Pregledal sem veliko muzejskega materiala, pri dveh vrstah iz južne Afrike pa sem analiziral tudi kariotip in genetske sekvence. Rod je v sistematskem pogledu trd oreh, znana kromosomska variabilnost se ne sklada s trenutno taksonomsko uredi- tvijo, nekatere vrste so »koš za smeti«, torej nabor vsega, kar ne gre v dobro definirane vrste ipd. Imel sem srečo, da je bil primerek nove vrste iz Kenije morfološko zadosti samosvoj, da sem ga prepoznal po lobanji. Prehodil si Slovenijo, Makedonijo, Turčijo, potepal si se po Ameriki, Afriki. Je bilo kdaj na terenu res ne- varno? Niti ne. Razen na cesti. Bila so namreč leta, ko sem velik del sezone preživel za volanom. Pri terenskem delu sem imel nekaj bližnjih srečanj s strupenimi ka- čami, pa se me je vselej držala sreča. Enkrat sem se povsem nepričakovano znašal kak meter stran od naočarke, ki je najprej zavzela svarilno držo, takoj nato pa pobegnila. V Afriki smo več let delali v rezervatu s črnimi nosorogi, ki so zelo napadalni. Treba je bilo paziti, da do nevarnega stanja ni prišlo. Imaš v krvi protitelesa mišje mrzlice? Tudi sam sem bil presenečen, da jih na pregledih niso našli. Terensko delo v dolini Kolime v vzhodni Sibiriji zahteva zaščito pred milijoni komarjev, 1. julij 2011 (foto: Alenka Kryštufek). Študij teriološke zbirke Karlove univerze v Pragi, 7. avgust 2012 (foto: Alenka Kryštufek).