Za poduk in kratek čas. Kobilice selivke na Slovenskem. Napisal J. Sattler. Stara je že navada, da ljudje radi tarnajo o alabih čaaih, davnih pa prehvaliti ne morejo. Res je aicer, da predniki naši niao poznali vinogradake ušiee; atrupena rosa nekdaj ni ukončevala vinake trte; o lubadarjih, unioujočih naše smereč-je in borovje, nihče ni ališal; atari ne vcdo toliko o grozni toči; nemSkutarske golazni tudi ni še bilo; vendar pa nam poveatnica pripoveduje o drugih atražnih nezgodah, ki ao zadevali domovino našo. Slovenake dežele niao aamo divji Turki napadali malo, da ne s kozi triato let, nego prihajali ao k nam ae hujai neprijatelji. To ao bile kobilice. Morebiti bode kdo neverno majal z glavo, češ, ni mogoče, da bi te majhne žuželke bile tolika neareča; aaj jih je av. Ivau Kratitelj celo jedel, kakor nam poroča av. piamo A vendar ao bile nekdaj grozna nadloga našim krajem in so še dandanea nekaterim deželam, zlaati južnim Nedavno amo čitali po časnikih, da je v severni Afriki: v Maroku, Tuniau in Alžiru, letoa aila mnago kobilic. Brezuspešno ae trudijo, da bi jih zatrli. Francoaka zbornica je dovolila poldrugi milijon frankov (po našem denarju kakili 800 000 fl.) za uničevanje kobilic v Alžiru, ki je last Francije. Iz Maroka došli popotniki so pravili, da so celih 32 dni potovali sredi teh kobilic. Vsa dežela je popolnoma opustošena. Pred kakimi ato leti zadela jo je ista neareča. Čitali amo celo, kar je pa precej nevero jetno, da ao kobilice napale in umorile nekega francoskega popotnika. Branil se je sicer obupno, o čemer je pričalo na tisoče pohojenih kobilic; toda ni se rešiti mogel; gosti kobilični roj ga je zaduail. Težko ao apoznali mrtvo truplo, ki je bilo že vse objedeno. Tudi iz Rima se poroca, da so se v tamošnji okolici prikazale velike trope kobilic; iatotako ua Sardinakem otoku. Silno vznemirjajočo novico smo pa čitali ravno te dni, da je na Ograkem, za Donavo, v Torotalski županiji, ueizmerno veliko kobilic. Miniateraki tajnik Kazy dela a 700 delavci, da bi jih ugonobil. Tudi po drugib krajib ao se prikazale. Slava Bogu, k nam že dolgo požrešnib teh gostov ni bilo; nihče se jib ne apominja več. Toda v preteklih stoletjib so mnogokrat obiakovali domovino našo. Podati hočem tukaj dragim čitateljem majbno aliko o teb nezgodah, iz katerib bodo razvideli, da so bili atari časi mnogo bujai od današnjih. Naj bodo torej te vrstice v tolažbo našim kmetovalcem, ki se Ieto8 plaho ozirajo po svojem polju in malo obetajočib vinogradib. Letopiaci nam pripovedujejo, da so kobilice prirojile kakib desetkrat na Stajarsko, in to leta 1457, 1473, 1474, 1477, 1478, 1480, 1484, 1542, 1543. in zadnjic 1782. Vselej je bila slovenska naša doinovina bolj ali manj prizadeta, ker so navadno priletele iz Ogrskega za Muro in Dravo, ali so ae pa že pri naa izvalile iz jajec, položenib prejšnje leto. Gotovo ao pa naši kraji budo trpeli leta 1477, 1478 in 1484. 0 tem nam poroča koroški letopisec Unreat takole: nLeta 1477 dan pred Veliko Goapojnico, so kobilice priletele iz Ogr-skega akozi Štajarako za Muro in Dravo v Labodsko dolino (na Koroškem); požrle ao proso, ajdo in otavo. Ponekod ao ostale do zime; še le mraz jib je uničil. Na mnogib krajib so ozimino pojele do korenirje. Letcle so tako gosto, kakor dim, in kjer so se apuatile na zemljo, ukončale so vse zelenje". (Dalje prih.) Smešnica 30. ,,Soaeda'f, šepne kmetica na ubo svoji tovarišici, Bsoseda, jaz bi ti nekaj povedala, ee ne bodeš potlej dalje pravila". ,,Aj", odvrne ji ona, ,,molčala bodem, se ve, da bom moloala tako, kakor ti".