TVOJE  OČI,  MARIJA
Lojze   Krakar
Sredi deklin in pijanih fantinov, sredi na smrt zdolgočasene gneče, v uri polnočni, ob uri spominov kakor jetnik skoz rešetke iz ječe gledam v te tvoje ugasle oči, iščem v njih zvezdo, 'ki več ne gori.
Tvoje oči me skelijo, Marija, tvoje oči me bolijo, Marija, tvoje oči, ki ne sijejo več, tvoje roke. ki ne grejejo več.
Tvoje oči so lunrle, Marija.
Tvojih ogljenih oči, ki nekoga
nekoč so do smrti ožgale morda,
ni več ... in brez njih zdaj kot slepec uboga
beračiš v beznicah za košček srca.
Daj roko, Marija: poznal sem nekoga,
ki lju'bil nekoč je ženo, kot si ti,
ženo, ki odšla je, koit šla je že mnoga
in tiho nekje ugasnila v temi.
Daj rdko, Marija: to roko leideno
(in kakor na koncili oblito s krvjo),
to belo roko, to roko kakor njeno,
da mislil 'bom zanj  na to drago ženo.
Da čutil bom zanj, ki poznal sem ga bežno
in ni ga že zdavnaj, 'kot drage več ni,
kako je člo\'eku prijetno in nežno
ob roki tej beli, ko v roki leži.
A kaj bi s spomini, s spomini — cekini na mrtvem otoku sred mrtvih ljudi! V tej uri tu vsi smo bogati s spomini in vsak se bogastva znebiti želi. Saj tu v tej spoteni, nesmiselni gneči,
504
v zatohli tej uri db bolnih lučeh končajo se naše povesti o sreči, povesti, Marija, o mrtvih očeh.
O mrtvih očeh, ki skelijo, Marija, o mrtvdh očeh, ki bolijo, Marija, o mrtvih očeh, ki ne si jej o več, o mrtvih rokah, ki ne grejejo več.
Midva sva, Marija, samotno drevo,
samotno drevo, ki zaprtih oči
si sanja pozimi pomladno nebo
in ptico, ti v vejah si gnezdo gradi.
Zato naj okoli te suhe cvetlice,
ti listi osuti, razisuti po tleh,
počakajo maj in počakajo ptice —
ah, z bilkami v ikljunčkiih in z nebom \' očeh!
505