Igor Lukšič
VOLITVE KOT OBRED IN IGRA
Kdor je imel opravka s politiko ve, da se politika deli na tostransko vidno, javno sfero in onostransko, nevidno, tajno sfero. Ta problem je zavzel svoje mesto tudi v obravnavah v politični znanosti. Na tem mestu nas bo zanimala politika predvsem, v kolikor je obred in igra. V naši razpravi sc bomo omejili na eno že tradicionalno osrednjih delov politike, na volitve. Na primeru volitev bomo preiskali odnos med demokratizacijo in teatralizacijo politike. Naša osnovna teza jc, da tcatralizacija ne pomeni že tudi demokratizacije politike, kot se to v sodobnih dogajanjih splo&no razume.
OBREDJE-POI. ITI K A
V fevdalni družbi se je politična skupnost konstituirala na osnovi dednih danosti. Kraljev prvi moški otrok jc postal kralj, plemičev otrok je postal plemič in podedoval je imetje očeta, kmetov otrok je ostal kmet, meščanov otrok je ostal meščan. Možnosti prehoda iz stana v stan je bila skoraj nična. Na tej družbeni strukturi jc rasla identična politična oblast. Z oblikovanjem predstavništva stanov se je začela pot demokratizacije absolutne monarhove oblasti, ki jo jc spremljala tudi druge vrste teatralizacija oblasti. S francosko revolucijo se je vzpostavila z lastnino (in spolom) omejena volilna pravica, kije kot alternativa staremu režimu omogočala volilccm vzpostavljanje političnega predstavništva. Volitve so pomenile negacijo naravno/dedno pridobljenih pravic na oblast in favorizacijo sposobnosti posameznikov. Ljudstvo naj bi izmed sebe izbralo najbolj sposobne in najbolj vešče predstavnike, ki bodo delali politiko. To je bila seveda samo ideja, ki se v osnovi ni spremenila z razširitvijo volilne pravice na vse prebivalstvo (z izjemo nedoraslih). Celo v deželah, ki so ali pa še poskušajo uveljaviti socialistični program, volilci ne izbirajo najsposobnejših politikov. Torej lahko ugotovimo, da prihaja do kratkega stika med pričakovano racionalnostjo odločitve volilcev in iracionalno dejansko odločitvijo.
Vse, kar lahko doslej rečemo o demokratizirajoči uspešnosti volitev, je to, da so volitve zamenjale način legitimiranja oblasti. Namesto dedne oblasti, sc sedaj oblast voli. Ljudje so naravi iztrgali privilegij postavljanja oblasti. Tu pa sc zastavlja vprašanje, koliko je zvijačnost uma (Hegel) močnejša od zvijače narave (Vico), ali povedano drugače, koliko so ljudje uspeli realizirati lastno moč pri obvladovanju narave in družbe. Na tem mestu se bomo zatekli k znanosti o obredih, predvsem se bomo opirali na delo J. Cazcncuvcja, Sociologija obreda.
Volitve so postale obred. Ponavljajo sc vsaka štiri (dve, sedem ipd.) leta, poleg tega pa jc njihova učinkovitost tudi zunaj empirična. Ti dve temeljni
60
lastnosti sta po Cazeneuve-ju ključni /a opredelitev obreda. Volitve nosijo v sebi tudi nekaj skrivnostnega, neznanega, mističnega, nekaj, kar zagrabi ljudi, pa ni čista tehnika.
Volitev se ne da /reducirati na čisto tehnično opravilo. Nejasno pri volitvah je odgovor na vprašanje, zakaj se oblast legitimira ravno z volitvami, zakaj ljudje na to pristajajo?
Človek si mora sam delati svoja pravila. G. Davy je človeka celo poimenoval z živaljo, ki ima nagon po pravilih. Na drugi strani jc možno pravila vedno prekršiti. Izkazuje sc, da bi bila človekova dejavnost lahko absolutno urejena le v nekem trdnem svetu. Na tem svetu pa se dogaja, da celo pravila naravnega reda ne držijo vedno ali točneje ne držijo pravila, kot jih percepira človek na določeni stopnji razvoja. Mrk nasprotuje tisti percepciji pravil o gibanju sonca, po kateri mora sonce brez prekinitve sijati od svojega vzhoda do /ahoda in zagotavljati neprekinjen potek dnevne svetlobe. Tema sredi dneva pomeni vdor neobvladljivih sil, ki krmijo pravila. Cazeneuvc ugotavlja, da so primitivci poskušali reagirati na nenormalne pojave tako, da so s simbolnim aktom zavračali te simbole same. Z obredi so poskušali zavarovati ideal življenja, ki ga v celoti urejajo pravila, življenja brez presenečenj in brez tesnobe. Prav tesnoba jc občutenje tistega, kar ogroža & pravili spravljeno človeštvo, k čemur seje prilepila še zaznava nečesa neznanega, ireduktibilnega. Sloje za občutenje numinoznega, ki zajema sveto in mano, označuje nekaj skrivnostnega, se kaže kot mystcrium. Nekateri obredi so nastali kot simbolna dejanja, ki omogočajo ljudem, da ujamejo in obvladajo numinozno silo, to jc silo, ki ogroža norme in jih pretresa in jc zato tudi od njih močnejša. Primitivec je zato občutil potrebo po rešitvi nasprotja med redom, svetom pravil, in močjo, silo numinoznega, s sintezo, ki sc lahko uresniči le simbolno, z obredom.
Primitivec se izogiba vsemu, kar mu bleščeče razodeva ali simbolizira to, da ne more živeti v popolnoma urejenem svetu, da se ne more zapreti v človeško bivanje, kakršno bi rada družba, v kateri živi, zamrznila na varnem pred sleherno tesnobo. Vse, kar ogroža red in pravila, zbuja sovražno reakcijo.
Numinozno pa sc lahko obvladuje tudi z magijo, ki si v nasprotju s prej obravnavanimi obredi prizadeva postaviti človeka ravno v svet, ki sc izmika pravilom. Magični obredi morajo po svojem načelu pomeniti nekaj izjemnega, morajo biti delo posameznikov, ki uhajajo ali poskušajo ubežati človeškemu bivanju, ki je v njihovi družbi normalno. Za našo razpravo je zanimiva ugotovitev, da za prehod iz magičnega sveta v navadni svet obstajajo pravi vstopni in izstopni obredi. Njhova preposlavka je striktno ločevanje med dvema sistemoma, da se lahko prehaja iz enega v drug sistem, ne da bi sc kaj iz prvega pomešalo s čim iz. drugega.
Vračcva oseba je velikokrat glavni element obreda. Kdo je lahko vrač, oseba, ki je obdarjena z magičnimi močmi? V številnih plemenih in ljudstvih so vrači predvsem osebe, ki jih simbolizira odstopanje od normalne fizične konstrukcije, npr. rdeče oči, prirasli prsti, otrok rojen z zobmi, dvojčki. Drugod pa je za pridobitev sposobnosti vrača potrebno opraviti obred iniciacijc v magijo.
61
lniciirančevo telo je podobno hiši, v kateri se zamenja stanovalec. Spremembo osebnosti večkrat izraža mit o smrti in vstajenju. Iniciacija označuje globoko spremembo, izlrganjc iz minule preteklosti, vstop v novo kategorijo bivanja. Razen v nekaj izjemah se skuša čarovnik ločevati od skupnosti s čudnimi oblekami in okrasjem.
Cazeneuve (1986,254) v sklepnih mislih ugotavlja, da obred omogoča človeku, da se postavi v pogojenost, a se zato ne loči od tega, kar ni pogojeno. V tem smislu obred posamezniku omogoča, da sc nečesa oprime. Saint-Exupéry piše, da so obredi v času to, kar je bivališče v prostoru.
Navedeni ekskurz v obrednost in magijo ima za našo temo številne implikacije.
Ce drži naša utemeljitev, da so volitve obred, potem lahko iz nje izpeljemo, da volitve obvladujejo nekateri mehanizmi, ki postavljajo obred v primitivni družbi. Najprej je politika tisto področje človeške družbe, ki skrbi za red in vladanje pravil. Vendar ne pravil, kakor sc oblikujejo pri ljudeh v družbenem življenju, temveč takšnih pravil, ki disciplinirajo prav vse ljudi kot posameznike ali nosilce nekih skupnostnih potreb. Po drugi strani pa je politika zaščita posameznika. Ščiti ga pred njegovo lastno naravo, pred drugimi ljudmi, v kolikor mu strežejo po življenju in njegovi lastnini. V nekem obdobju je bila v ospredju zaščitna vloga politike pred morebitnimi posegi na zemljo z drugih obljudenih planetov. V politiki je torej nekaj, kar je v primitivni družbi pripadalo vlogi šamana ali vrača. Politika ščiti pred vdorom numinoznih sil, hkrati pa jih sama kopiči in se celo postavlja kot prva numinozna sila. Politika je potemtakem tudi magična sila A.(iramsci sc jc globoko zavedal takšne narave politike, ko je razmišljal o vlogi modernega kneza v moralni in intelektualni reformi. "V zavestih zavzame Knez mesto božanstva ali kategoričnega imperativa, postane temelj modernega laicizma in popolne laicizacijc vsega življenja in vseh običajskih odnosov '((iramsci, 134). Ljudje sc ne bodo odpovedali mitom, zato je treba stare nadomestiti z modernimi miti, starega boga z novim bogom, ne pa mite in bogove odpraviti že na prvem koraku, kot si jc za nalogo zastavilo razsvetljenstvo. Laizacija politike jc dolgotrajen proccs, katerega končen izid je tvegano napovedovati., politiki pa neke vrste vrači.
Volitve so precej podobne inicijacijskemu obredu za pridobitev sposobnosti vrača. Izvoljeni zadobi neke posebne lastnosti, ki ga ločijo od sveta, ki mu je prej pripadal, čeprav šc vedno ostaja v njem. Politika je predvsem nekaj, kar ni družbeno Življenje in s Čimer je najbolje imeti čim manj opravka. Volitve so obred vzpostavljanja politike, ne da bi vanjo posegli. Volilni obred ne združuje družbeno in politično, kot sc navidez dozdeva, pač pa ju predvsem ločuje. Sinteza se dogodi le simbolno skozi obred in sc z njegovim zaključkom ponovno razkroji. Ljudje obvladujejo numinozno tako, da delegirajo nekoga izmed sebe za to obvladovanje in mu s tem dajo moč. Kot v primitivni družbi tako tudi danes ljudje ne morejo prenašati na sebi nasprotja med numinoznim in jasnim, razumljivim, med iracionalnim in racionalnim.
62
Iz povedanega lahko izluSčimo tezo, da je politika, in znotraj nje volitve, nekaj, kar je v veliki meri zavezano primitivni družbi, se pravi, da v osnovi funkcionira kot primitivna družba, le forma samorazumevanja seje spremenila. Zakaj jc temu tako bomo morda najlažje ugotovili ob opori na Schumpetrove ugotovitve v zvezi s političnim obnašanjem ljudi.
Schumpctcr (1960, 370) ugotavlja, da se ljudje spoznajo na določen krog reči, ki jim je v življenju in delu blizu. Na težave v zvezi s temi rečmi reagirajo hitro - kot kaže antično izkustvo tudi z glasovalnimi listki, z izvolitvijo drugega vodstva. Ko pa gre za nacionalne in mednarodne probleme, se individualno hotenje znajde v praznem in neobvladljivem prostoru. Občutek realnosti je povsem izgubljen. Velika politična vprašanja v zavesti in mislih ljudi nastopajo skupaj s tistimi stvarmi, ki ljudi zanimajo v prostem času in ki Sc niso dosegle stopnje strasti ter še niso postale hobby, in s stvarmi, o katerih se pogovarjajo v nevezanem pogovoru. Ta vprašanja so tako oddaljena, da človek dobi vtis, kot da se med njimi giblje v nekem nerealnem svetu. Ravno to gibanje v nerealnem svetu pa jc temeljna značilnost igre.
Politična igra se razlikuje od drugih iger po tem, daje veliko bolj abstraktna. Posameznik je član nekega nerealizirajočega odbora nacije in to jc razlog, da vlaga manj truda v rešitev nekega političnega problema kot v partijo bridža. Po Schumpetrovem mnenju se to dogaja zato, ker imajo posamezniki v partiji bridža določeno nalogo, določena so pravila, kijih disciplinirajo. Vsaka napaka gre neposredno posamezniku v škodo. Vsega tega pa v politiki ni, ker mesto posameznika ni tako fiksno. Za politično igro volitev tudi velja, da je posameznik vanjo prisiljen in ne ve, zakaj pri vsej stvari gre. Prav zato mora volilna igra poslati bolj prizemna igra, da ust reže pogoju prostovoljnosti. Zagrabiti mora slehernega posameznika ali vsaj večino, sicer igra propade ali sc vsaj skazi. Volilna igra se mora razbiti na številne podigre, ki jih ljudje tudi sicer igrajo, in poznajo njihova pravila.
Schumpctcr jc pokazal, kako se advokat loteva priprav na sodno obravnavo in kako priprav na oblikovanje političnega stališča. V prvem primeru se potrudi pridobiti kvalifikacijo, vse potrebne podatke, nasvete in zbere argumente v prid in proti tezam, ki jih bo branil. Vsega tega v drugem primeru ne stori. Tako v politiki še naprej kraljuje neznanje. Tipični državljan pade na nižjo stopnjo mentalne zmožnosti, takoj ko vstopi na področje politike. Ponovno postane primitivec. Njegovo mišljenje postane asociativno in občulkovno (Schumpctcr, 1969:371). Posledice tega so obsežne. Človek v političnih zadevah teži k podlc-ganju izvcnracionalnim in iracionalnim predsodkom in impulzom. Gre celo tako daleč, da se človeku majejo moralna merila, kar je pravšnja osnova za sledenje mračnim spodbudam. Poleg tega se na tej osnovi oblikujejo pogoji, v katerih male skupine lahko manipulirajo z ljudmi v političnih zadevah.
Schumpcter je dobro pokazal, kako socializacija ljudi na politično obnašanje nima neposrednega vpliva. Politične socializacije, ki bi edina lahko pripomogla k oblikovanju politične kulture do ravni, ki bi bila primerljiva s kulturo npr. advokata, jc pri ljudstvu izostala. Ce naše teze držijo, lahko sklepamo, da jc
63
takten potek zgodovinskega dogajanja povsem logičen, saj je politika kot sfera numinoznega po definiciji iracionalna sfera, ki se nanaSa sama nase, se torej ne nadgrajuje in zato onemogoča osnovanje zgodovinskega spomina, s tem pa se izgublja nastavek za začetek procesa politične socializacije. V kolikor je politika obred, politična socializacija ni možna, prav zato pa politična kultura obredne politike ostaja na ravni primitivnih družb.
Naj tu postrežemo s primerom iz. Študentskih gibanj v ZDA (Vir: Rizman, 1974:27). SDS • Študentje za demokratično družbo, ni uspela pritegniti Študentov ob problemu vojne v Vietnamu in represivne vloge univerze v globalnem sistemu. Zato je ubrala povsem novo taktiko. Izobesila je plakat z naslovom: "Pridite. Scžigali bomo psa." Ob določeni uri se je zbralo veliko ljudi, ki so si želeli ogledali sežiganje psa. Predsednik SDS pa jim je namesto pričakovanega spektakla držal govor o vojni v Vietnamu in domačih problemih. Na koncu je obsodil prisotne, čcS da so priSii gledat sežiganje psa, da pa jih prejšnja zborovanja na temo sežiganja ljudi v Vietnamu z napalmom niso zanimala. Taksna metoda je za daljši čas zbudila Študente iz politične pasivnosti. Ta primer dobro pokaže, da je ljudi možno mobilizirati z dovolj prcfinjenimi metodami, vendar to ni več od obreda, ki naj prežene zle duhove. Politična kultura udclcžcnccv nadaljnjih zborovanj ni nič viSja od politične kulture istih, prej pasivnih ljudi. TakSna aktivnost je le antipod pasivnosti, ne da bi stališče pasivnosti sprevrnila v aktivno samospreminjanje ob spreminjanju okoliščin.
POLITIKA - KiRA
Politika je tudi igra. Naj tu spomnimo na pojem "pravila igre", ki seje v politiki in politični znanosti že povsem udomačil v smislu iger nasploh. (Več o tem glej v Južnič, 1986:31). Še bolj pa to velja za volitve. Volilne igre morajo ljudi zbuditi in vpoklicali na volitve in hkrati zagotoviti, da se ohranja razcep na realno in politično. Volilci ne smejo dobiti občutka, da na volitvah kakorkoli odločajo tudi o lastni prihodnosti. Politika mora ostati igra izven realnosti. In tudi ostaja. Vsi dosedanji poizkusi povezovanja volitev z odločanjem o realnih problemih ljudi so se izjalovili. Poglejmo si to na primeru Leninove koncepcije volitev v VKP(b).
"Ker jc politična arena vidna za vse", piSc Lenin, "kot oder za glcdalcc, vsak ve na osnovi tiska in javnih zborov, če ta ali ona osebnost priznava partijo ali ne..." Lenin je bil prepričan, da bo vsak član partije lahko nadziral vsak korak drugih članov oziroma možnih kandidatov za vodilne vloge v partiji. S tem se ustvarja "mehanizem, ki deluje avtomatsko in zagotavlja izvajanje tistega, kar se v biologiji imenuje 'zmaga najsposobnejšega". Zahvaljujoč tej "naravni selekciji", kije posledica absolutne javnosti, izbornosti in splo&nc kontrole, lahko vsak aktivist prevzame dolžnosti ... samo pod temi pogoji lahko nosi vse posicdicc svojih napak in njihovega izmikanja" (Lenin, cit. po Djordjcvič, 1967:98).
64
Primerjava politične arene s teatrom in volilcev z gledalci gotovo ni slučajna. Pove nam, na kakšen način se dogaja politika: po eni strani sc dogaja javno, kar je za glcdalcc vidno in vidljivo, po drugi strani pa kot prišepetovanje igralcem, nekaj tajnega, kar sc dogaja v zakulisju.
Lenin je uporabi) izraz "politična arena'. Prav transparentnost, ki jo ponuja arena, naj bi zagotavljala vidnost razlik med kandidati. Vendar to drži le s stališča zora, navidez. Canetti piše, da morajo ljudje v areni dobro videti vsak s svojega mesta in da si ne smejo biti na poti. "V času njihovega bivanja v areni jih ne zanima nič. kar se dogaja v mestu. Za sabo puščajo življenje njihovih odnosov, pravil in navad. Njihovo skupn&vo v velikem številu je za dobršen čas zagotovljeno, obljubljeno jim je vznemir jenje - vendar pod bistvenim pogojem: masa sc mora razbremeniti navznoter... Vsakdo ima pred sabo tisoč ljudi in glav. Tako dolgo, dokler je lam posameznik, so tam tudi vsi drugi. Kar vznemirja njega, vznemirja tudi njih in on to vidi. Oni sedijo nckolikanj oddaljeni od njega; brkScjo sc posameznosti, po katerih se razlikujejo in ki jih tvorijo kot individué. Vsi postanejo zelo podobni, podobno sc obnašajo" (Canetti, 21). Ko gre za politično areno, je torej jasna razmejitev z realnim življenjem zunaj arene. Druga pomembna točka pa je v tem, da v pregledni areni, kjer vsakdo vse vidi in vsi vidijo vse, "nič jim ne uide", poteka proces sprevračanja razlik v podobnost. Torej ravno v areni, kjer bi pričakovali vidnost razlik med posamezniki, se razlike zabrišejo. To paje tudi ena od velikih značilnosti politične volilne igre. Do sprevračanja in podobnosti s stališča volilca ne prihaja le zato, ker sc k temu potrudijo stranke in kandidati, temveč veliko k temu prispeva že sama "politična arena".
Seveda Lenin izraza ni rabil v tem smislu, ravno zato pa je zapadel iluziji, katere izvor smo razčlenili s pomočjo Canettija. Ravno tako druga metafora pove več, krt jc iz nje izluščil Lenin. Prva ugotovitev jc, da so volitve igra, v kateri kandidati nastopajo na odru, volilci pa jih spremljajo kot gledalci. Iz tc ugotovitve pa bi bilo napačno zgolj enosmerno izpeljati zaključek, da je to, kar gledalci vidijo, žc tudi igra v celoti. To bi pomenilo, da ni režije, sccne, kostumov, glasbe itd., da na odru poteka čista improvizacija. Ker pa vemo, da pri vsakem teatru obstaja zakutlsjc in ker zakullsjc obstaja tudi v politiki, je to potrebno upoštevati tudi pri Leninovi metafori. Lenin je iz metafore potegnil le tisto, za kar se politika ima, tisto, kar se odvija na očeh gledalcev z željo, da bi to bilo tudi vse. Vendar pa že samo bogastvo metafore, ki jo uporablja, kaže, da je ta želja ncizpolnjiva. Politika jc igra s svojimi pravili ki ji željena pravila igre ne morejo do živega. Pravila politične igre, po katerih sc lahko zmaga na volitvah, so drugačna od proklamiranih pravil igre. Paradoks je v tem. da bi bile volitve nepotrebne, če bi lahko zagotovili udejanjanje proklamiranih pravil igre. V volilni igri se pravila sproti vsakokratno preverjajo, dopolnjujejo, izigravajo, preinterpretirajo. Pravila niso tako fiksna kot pri drugih igrah. Če se npr. pri šahu nekdo ne drži pravil, je igre konec. Za politiko to nc velja. Igra teče naprej, največkrat tudi brez usodnejših poslcdic za kršilca pravil. Bolj ko jc kandidat močan, sc pravi da uživa množično večinsko aktivno podporo, več
65
jc možnosti, da pravila igre prikroji sebi v prid. Lep primer /a to je Hitler, ki je po prihodu na oblast postopno likvidiral komunistično stranko, nato pa celokupen parlamentarni sistem v Nemčiji.
Kako jc s pravili volilne igre, je poka/al tudi primer Čila, ko jc ljudska fronta sicer zmagala po doloCenih pravilih, s spremembo pravil igre pa je bila poražena. Cilcdc pravil igre so zanimive tudi volitve na Filipinih, ko je Markos s svojim štabom držal v roki preštevanje glasov in si jih dal dovoljšnjc število tudi našteti. Volilna igre se jc nato sprevrgla v igro glede interpretacije volitev. Kljub temu, da je grobo kršil pravila volilne igre, ga to ni veliko stalo. Nasprotno. Očiten poraz jc spremenil v zmago, ki mu jc omogočila, daje vladal še nekaj časa.
Ker v volilnih igrah sodelujejo vsi ljudje, pri čemer velika večina sploh ne pozna pravil igre v celoti, male elite pa si jih poskušajo razložiti sebi v prid, so pravila vedno nekaj negotovega in ne preverljivega. Tako se nikoli ne ve, kdo je pravzaprav pravila kršil: ta ki prijavlja kršitev ali prijavljeni kršilec. Lahko bi cclo trdili, da jc eno od volilnih pravil igre ravno v tem, da vključuje v naprej tudi igre glede pravil igre, glede kršenja pravil igre. (ire za to, da je igra čim bolj polna, razburljiva za veliko večino volilcev. Ni več pomembno niti to, ali so trditve o tekmujočih resnične ali ne, pomembno jc da so javno prezentirane in da se javnost do njih opredeli. Tako se je Gary Hart moral posloviti od volilne igre zato, ker so mu konkurenti namestili manekenko. To jc vseeno bolje od krogle, ki jc zadela M.L.Kinga, že kol možnega kandidata za kandidata za predsednika. Ti primeri kažejo pestrost pravil volilne - politične igre.
Iluzija o možnosti poštene volilne igre, ki bi bila točno v skladu s pravili igre, jc podobna oni, ki si predstavlja, da se ljudje pridružujejo religijam zaradi teoloških vprašanj. Tako volitve že po definiciji onemogočajo racionalnost, za kakršno se je ogreval Lenin. Zmaga že najsposobnejši, vendar ne po kriterijih, ki so javno proklamirani.
Volilna igra vsebuje vrsto podiger. Pri njihovi predstavitvi se bomo oprli na tipologizacijo, ki jo je izdelal R. CailloLs.
Caillois (1965) jc igre razdelil na štiri skupine: tekmovanje (agon), kocka (alca), oponašanje (mimicry) in zanos/vrtoglavica/opojnost (ilinx). Pri igrah agona gre za tekmovanje, ki se odvija kot borba, v kateri so umetno ustvarjene možnosti, da bi se nasprotniki sročali v idealnih pogojih, za katere sc sodi, da trijumfu zmagovalca lahko prinesejo neoporečno vrednost, (ire za rivalstvo, ki se nanaša na določeno lastnost - hitrost, vzdržljivost, moč, spomin, domišljija itd. - ki sc izkazuje v določenih mejah brez pomoči od zunaj. Pobuda za igro jc želja vsakega tekmovalca po priznanju, da je boljši v določeni lastnosti od drugih. Cilj tekmovanja ni v tem, da se nasprotnika fizično uniči ali poškoduje, temveč samo v tem, da sc dokaže premoč enega nad drugim.
Igre alee, kocke, predstavljajo nasprotje igram agona. Usoda, izid igre, ni odvisna od posameznikove premoči, temveč od njegove sreče. Alca jc absolutni ali-ali. Zanikujc delo, potrpežljivost, vztrajnost, kvalifikacijo, točnost, trening. Tako se pojavlja kot drzno izsmejavanje sposobnosti. Pri agonu tekmovalec
66
računa le na sebe, pri alei pa igralec računa na vse drugo ra/cn na samega sebe. Pomeni izključitev volje in prepuščanje usodi. Vloga alee je v tem, da ukine naravno ali družbeno pridobljene prednosti/ne prednosti posameznika in da zato vsakega postavlja v položaj absolutne enakosti pred slepo presojo usode.
Igre mimicry, oponašanja, so tiste igre, pri katerih si domišljamo, da smo postali neka druga oseba in se v skladu s tem tudi obnašamo. Pri tem gre lahko za to, da bi posameznik rad prepričal sebe, daje oseba, ki jo igra, da bi prepričal druge, da je on dejansko oseba, ki jo oponaša ali da se le dela, da verjame, da je on v resnici oseba, ki jo igra. Tipična igra je nošenje maske, ki prikriva družbeno fizionomijo in osvobaja pravo osebnost. Tudi identifikacija z zmagovalcem in drugo osebo sploh je mimicry igra. Tako je mimicry neprestano izmišljanje. Predstavlja svobodo, dogovor, izključitev realnosti, določen kraj in čas. Pravilo igre je v tem, da igralec prepriča gledalca in da gledalec ne odvrže iluzije zaradi neke napake: Gledalec mora sprejeti dekor, masko za določen čas kot realnost.ki je realnejša od same realnosti.
Igre ilinxa počivajo na izzivanju vrtoglavice ali drugem poskusu, da se za trenutek zamaje stabilnost pcrccpcijc in da se jasnemu razumu vsili neke vrste sladkostrastno motnjo. Čire za krč, zanos, vrtoglavico, ki za trenutek izbriše realnost.
Pri volitvah je v ospredju tekmovanje med kandidati. V skladu z opredelitvijo agona, ki jo je podal Caillois, poskušajo tudi pravila volilnega tekmovanja ustvariti iluzijo, da gre za "zmago najsposobnejšega politika*, da gre za najboljši program, da so kandidati v pogojih tekmovanja izenačeni, da ne gre za nobeno zunanjo pomoč, kar se skuša prikazati z neposrednimi boji pred TV kamerami. Paradoks volitev je v tem, da kljub temu, da noben od pogojev, ki jih postavljajo pravila, ni izpolnjen, iluzija .še kar naprej vztraja. Vsi se delajo kot da gre za izbiro najsposobnejšega politika, kot da so kandidati izenačeni v pogojih, kot da nimajo posebnih štabov, lobbyev itd. To je mogoče zato, ker ljudje na tekmovanje kandidatov za glasove gledajo kot na nekaj zunanjega, brezosebnega, kot na nekaj, kar je podobno tekmovanju konj na konjskih dirkah. Izid tekmovanja je zanje ¡relevanten, ker je zunaj njihovega vidnega polja. Dotedanja socializacija ljudem kaže, da je od tega, kdo bo zmagovalec, njihovo življenje popolnoma neodvisno. Pri tem gre tudi za to, da je velika večina ljudi priklenjena na vsakdan celo s plani za prihodnost. Rimski klub je v poročilu "Meje rasti" prikazal daljnosežnost ukvarjanja ljudi z lastno perspektivo po časovni in prostorski dimenziji. Velika večina ljudi misli največ za en teden naprej za krog svoje družine. O planetarnih zadevah za obdobje generacije svojih potomcev pa razmišlja le peščica ljudi.To pa je podobna situacija kot je značilna za igre: kdorkoli zmaga to za ostale udeležence v igri nima posledic za realno življenje.
Volilna igra nosi v sebi tudi clement alee, kocke. Ljudje pač stavijo na enega od tekmovalcev v prepričanju, da je boljši in da bo zmagal. Pri tem jih ne vodi toliko spoznanje, da je zmaga kandidata odvisna od števila glasov, ki mu jih bodo prav oni namenili, temveč se obnašajo do volitev kot do stav v igrah na
67
srečo, kjer jc rezultat plod slučajnosti in je povsem neodvisen od Števila in vsote stav na določene možnosti v igri (na Številko pri ruleti, na konja pri konjskih dirkah). Ljudje kandidatov ne poznajo, ne poznajo njihovih sposobnosti in zmožnosti, ne vedo, kakšna jc dejanska razlika med njimi, saj jim vse informacije, ki so med seboj v nasprotju, bolj zamegljujejo sliko kandidata kot pa omogočajo oblikovanje lastnega stališča o razlikah in prednostih kandidatov. Pa tudi volitve ne potekajo in niso vodene tako, da bi ljudje dobivali možnost za tehtanje prednosti posameznih kandidatov (nikakor niso primerljive sšahov-sko igro). To bi pomenilo konec za volilne igre.
Druga okoliščina, ki ljudi sili v to, da zgolj stavijo na enega ali drugega kandidata je v tem, da med programi, ki jih predstavljajo ni bistvenih razlik. Guncll. znani ameriški politični Filozof, je dejal, da se v ZDA programa obeh strank v začetku volilnega boja prcccj razlikujeta, v zaključnem volilnem obračunu pa sta programa domala identična. Kjer se ni med čem odločati, se pravi, kjer ni vsebinskih kriterijev za odločanje, pa se jc odločiti potrebno, ker lahko zmaga le eden, jc edini izhod - kocka. Primere najdemo tudi v nogometu, ko se po dvakratnih podaljških in streljanju enajstmetrovk rezultat Se vedno ne obrne v korist posamezni ekipi na določenem turnirju, ali celo vTrefaltovem kolesu sreče.
K alci spada tudi vzdušje, ki se ustvarja ob preštevanju glasov. To je podobno vzdušju, ko igralci v igralnici spremljajo kroglico, ki se vrti v ruleti polni pričakovanja, na kateri Številki se bo ustavila. Volilni rezultati sc tako "dramatizirajo skozi nestrpnost" (Južnič, 1986:33). Takoj ko sc Številka pokaže, sc nestrpnost razblini in popolnoma vseeno jc, kdo jc zmagal. Kockanja jc koncc, začnejo sc druge politične igre. Ravno ta element nestrpnosti, napetosti pri-dihuje volitvam nek poseben pomen, ki ljudi mobilizira.
Sestavni del volilne igre je tudi mimierv, posnemanje. Ljudje sc identificirajo s posameznimi kandidati, posnemajo njihove kretnje, njihovo obnašanje, sc cek) oblačijo kot kandidati, na karnevalih nosijo maske kandidatov ali Že izvoljenih. Tudi tekmovalci-kandidati posnemajo določene vzornike iz zgodovine ali iz drugih dežel. Vse bolj pa jc v ospredju posnemanje ljudskega ideala. Ankete javnega mnenja ugotovijo, kakšen tip npr. kandidata za predsednika ima največ možnosti, da bo izvoljen za npr. predsednika republike. Nato pa kandidat sledi idealni podobi. S tem kandidati navzemajo neko drugo, nclastno podobo, ki jih edina lahko pripelje na prestol.
Iliru, kot poslednji tip iger vCailloisevi klasifikaciji, sc tudi vključuje v volilno igro. Ljudje padajo v trans, v ckstazo.ko zagledajo kandidata. Takšno občutje se stopnjuje na predvolilnih zborovanjih. Povezano jc s popivanjem, celo drogiranjem ali pa z uživanjem na predvolilnih koncertih. Ljudje ne dajejo le racionalnc podpore ali zanikanja kandidatu, temveč zazibani v vrtoglavico vzklikajo najrazličnejša gesla, spodbude, grožnje nasprotnemu kandidatu. V nekem smislu gre za omajano pcrcepcijo in zanos, ki ju proizvede predvolilni zbor.
68
Ce so našteti tipi iger poglavitni podtipi volilne igre, pa moramo omeniti še podtipe teh pod tipov. Tu mislimo predvsem na igre, ki obstajajo tudi sicer neodvisno od volilne igre, pa so potem ob volitvah vključene v predvolilno igro. Tako se predvolilna igra sprevrže v vrsto iger od športnih tekmovanj do luna parkov, ki se odvijajo v sklopu predvolilnih zborovanj.
SKLEPNE MISLI
Čeprav se v razpravi nismo neposredno ukvarjali z izhodiščno tezo o razmerju tcatralizacijc oblasti in demokratizacije, bomo v na koncu skoznjo potegnili rdečo nit razpravljanja. Pokazali smo, kako volitve in politika ne morejo zanikati svojega dolga do tradicionalnih, primitivnih dužb. V nekem smislu podaljšujejo njihovo trajanje prav na svojih področjih. Racionalnost kot najpomembnejši element demokratizacije se spreminja v iracionalnost ravno tam, kjer so ljudje pričakovali najhitrejšo in najuspešnejšo zmago pri obvladovanju družbenih in naravnih sil. Podrobnejša analiza kaže, da tam, kjer naj bi šlo za racionalne argumente, v resnici gre za igro, za teater, za obred. Racionalnost jc skozi posredovanje suspendirana. Kje je mesto demokratizacije, ki mora v svojem jedru nositi racionalno? Obred volitev jc neka stopnja demokratizacije v primerjavi z obredom imenovanja kralja. Vendar tu primerjamo neprimerljivo: dve popolnoma različni družbi, ki tudi popolnoma različno legitimirata svojo politiko. Zato mora biti vprašanje o demokratizaciji postavljeno v post-fcvdalno družbo. Tu pa vidimo, da se dogaja predvsem tclcvizacija politike in volitev kot najsodobnejši tok znotraj tcatralizacijc politike. Ali ljudje kaj več odločajo in ali odločajo na osnovi racionalnih argumentov? Odgtwor je negativen. Spektakel ne prinaša tudi demokratizacije politike. Tako se strinjamo z ironično ugotovitvijo S. Južniča ( 1986:33), ki jc zapisal, da gredo bolj demokratični sistemi "na 'prenove', ki v pravem pomenu besede politike spreminjajo v 'dramatis personac', igralce z vsemi mimikričnimi lastnostmi". Takšne prenove nimajo nič skupnega z demokratizacijo, pač pa se dogajajo namesto, in v najboljšem primeru, kot predhodnica demokratizacije družbene strukture in politike.
Igor Lukšič
VIRI
1.	Caillois Roger, Igre i ljudi, Nolit, Beograd 1965.
2.	Canetti Elias, Masa i moč, (irafički zavod Hrvatske, Zagreb 1984.
3.	Cazcncuve Jean, Sociologija obreda, ŠKUC-Filozofska fakulteta, Ljubljana 1986.
4.	Djordjcvič Jovan, Demokratija i izbori. Informator, Zagreb 1967.
5.	(iramsci Antonio, Izbrana dela, CZ, Ljubljana 1974.
69
6.	Ju/nič Slane, Sakralizacija in rituali/racija oblasti, tipkopLs, 1986.
7.	JužniC Stane, Tradicije in tradicionalnost, KI FSPN, Ljubljana 1984.
8.	Meadows Donella idr., Meje rasti, CZ, Ljubljana 1974.
9.	ki/man Rudi, Idejnopolitične koncepcije "nove levice", magistrsko delo, FSPN, Ljubljana 1974.
10.	Schumpctcr Joseph, Kapitalizam, socijalizam i demokratija, Kultura, Beograd 1960.
70