Hriberski: Pred 50 leti. (Konec.) Le polagoma se je lam pa tam že pojavila petrolejka. Pripomnim, da gre tu za kmetsko življenje, mestu in boljšim hišam brezdvomno petrolej ni bil tuja snov. Prvi vzorec te splošne dobrote je prinesel k kmetu Trbosu na Pohorju star drvar Stogler z opazko, da je nove vrste žgan jica, jo poda tovarišu — žganjebratcu. Nagovorjeni res napravi krepak požirek. Pa prešine strah prvega kot zadnjega, slutila sta v tekočini morebitni strup. Do nesreče sicer ni prišlo, najbolj presladkan požirek pa tudi ni bil. » Kmet, kmet na polju je v označeni dobi »švical« še bolj nego danes, Z lesenim plugom je ril po njivi, snopje pa ubijal s cepcem, da je kar koža pokala na roki. V suho prst je še šlo, naj pa je bila mokra pomlad, tedaj je nosil pol njive na lemežih. Izjemno težavo pa je ta neroda delala po kamenitih njivah, hip na hip se je kaj potrlo. V našo okolico je prej našla pot slamoreznica (nabavil si jo je ugleden in podjeten kmet Vinšek), zatem pa smo šele dobili železni plug. In jesen brez modernih mlatilnic, le predstavite si jol Pokali so cepci pozno v noč, udarjali so v rano jutro, zloga snopja pa se je navzlic vsej marljivosti le prav polagoma umikala mlatičem izpod nog. A moralo je tako tudi uspevati, ker niso znali odpomoči, Kako bister duh nadkrili človeško moč, nudi vzgled dandanašnji napredek, ko se mlati na stroje, ponekod celo na parni ali električni pogon. Pri nas se sicer ponajveč še tudi danes obratuje mlatilnica s človeško silo, ipak pa se v par urah dovrši kQt nekdaj več dni. Da se ta trud in mar hlapcem in deklam nekoliko poplača, so v ta namen dobivali od gospodarjev velike pšenične hlebe, takoimenovane šentjernejske hlebe. Razven ob mlatvi so bili s sličnimi kruhi obdarovani še k Božiču, k Veliki noči, k Binkoštim in Vsem svetnikom; nekaj od tega je še tudi danes v običaju. Mnogi viri pojasnujejo, da je baje nekdaj bilo na splošno več kruha, kot ga imamo danes. Ob vsaki domači peki je dobival sleherni član družine po en mali hlebec »štroc«, za malice pa so jim rezali obilne kose, imenovane »štukle«. Ne sliši se redko med narodom: »Imeli smo mnogo beračev, izginili so berači in božji loni, ž njimi pa je izginil tudi kruh.« Še prav posebno so častili teritev. Kuhinja je v ta prilog znatno preustrojila lice, razven svinjetine so se kuhali tudi štrukli, za nameček pa so se še terice, tu in tam z okusnimi kolači ali imenitnimi krofelci posladkale. Tega danes več ni, sploh se z lanom malo pečajo. Teric, kakor sploh poslov je bilo na izbero. Hiša, ki vzdržuje danes po enega hlapca in po eno deklo, je držala nekdaj po tri možke in tri do štiri ženske moči. Iz navedenega posnamemo, da je nekdaj ljudstvo ve liko manj drvelo za mestnim mamonom, vsem pa je zadovoljnost postregla z zadostnim kruhom, kmetsko ljudstvo je ostajalo svojemu stanu zvesto, v odmeno pa mu je ostala tudi sreča zvesta, če že tud i ne v zlatu in srebru, pa vsaj v zado voljnosti in blagem miru, ki ga danes prepogosto pogrešamo. Čemu je bilo nekdaj več kruha? Odgovor je prav enostaven. Čuje se, da so takrat njive mnogo bolj gnojili, vrh tega se je pažnja obračala na prvi pogoj siguniega uspeha, nam reč na pravočasno in čisto oplevanje. Ker niso poznali čistilnic, so si semensko zrnje po zimi lepo prebrali in so imeli lepšo setev, kakor se pri nas tuintam vidi. Morda so bile boljše letine, kot so sedaj. Res se pripoveduje o izredni rodovitnosti nekaterih let, a tudi brez slabih niso prošli. Čul sem, da je neki pomladi o Binkošlih padlo po planinah toliko snega, da so morali živino gnati v dolino in to za dalje časa. Več verjamem onim, ki trdijo, da krivda tiči v tem, ker svet postaja brezveren, torej mu tudi Bog svoj blagoslov odteguje. Nekdaj si o glavnih praznikih videl kmetiča hoditi po polju, kropeč njve z blagoslovljeno vodo, ali pa na Sv. Tri Kralje vtikati križe iz blagoslovljenega lesa v znak, da ves svoj up stavi v višjo moč in varstvo v prepričanju: »Kdor prosi, se mu bo dalo.« In dandanes? Tudi postnemu času se je obilno zadostilo; čast jim! Le en običaj smatram kot nepravilnost. Pripoveduje se o navadi, da so ostanke od jedi od pustnega večera shranjevali do Velike noči. Ta škodljiva plesnoba se je polem pregreta postavila na Veliko noč kot prva jed na mizo. Seveda osebe s slabšim želodcem tega niso prenesle. V tem oziru je novejši čas bolj razspden, vse kar je prav. Ne mislim pa s tem postu najmanj jemati svetosti, ne morem pa se temu ogniti v opisu običajev. — V pojasnilo običajev nekaterih kmetskih slojev v postnem oziru vam pa postavim lasten doživljaj. Neko postno sredo si mimogrede iz dela utrgam par jagod, bilo je že po 10. uri. Slučajno vidi to domača hčerkica, 121etno dekletce, in veste, kaj mi je povedala? »Da me bode mami zatožila, čemu sem post prelomil.« Hm, hm, v tebi je pa dosti vere, prav imaš, dekle, sem si rekel; tudi sram me je bilo. Poglejmo si slednjič še hleve in živino. Mnogo lepih parov volov je delalo gospodarju veselje, prišlecu pa vzgled njegove marljivosti. Zlasti ovc se je nekdaj veliko več redilo. Ponekod sta bila dva pastirja, prvi je gleštal govedo, drugi ovce. Danes ovčjereja pri nas pojema, sicer pa ovce še nahajamo, pa v dokaj manjšem številu. Kdor pa je imel konja, imel je čvrstega, lepo povitega. V konjsko negovanje niso poznali vsemogočih lekov in tekov kot jih danes uporabljajo, ipak pa so imeli lepe živali. Običajno je konjar nasmukal meseca junija koprivinega perja, poleg še trpotecevega perja ter oboje posušil. K temu je nakopal koreninic od neke nizkorastle, špicoperne trave z imenom Teufelsbuss. Ta trajka se je predelala v prašek, ki so ga vsako jutro dajali konjem. Baje s povoljnim uspehom, pravijo. Vrh tega se z živadjo ni snielo šintariti kot se ponekod, žival je tudi iz mesa in krvi, ne pa kakšna neobčutljiva klada. Pri govedi so uvaževali, naj se teleta, rojena v prestopnem letu, nikakor ne izrejajo. Kot vzrok se je navajal, da žival ženskega spola, rojena v prestopnem letu, težko povrže. Ali je kaj na tem ali ni, si napravi sodbo sam. S tem v soglasju je bil in je deloma še »urok«. Ako pogledaš mlado žival, ne smeš se ji čuditi, kako lepa da je, nasprotno: opluvaj jo, je kmetska vera. Bodi ta sličica spominek na pTOŠle čase, mnogo navedenega je že izginilo iz spomina.