,,   Ali imaš še mamo?"
Spisal  Fran Voglar
rosnim  očesom je zadnjič  vstopil  ves potrt  naš  priljubljeni Rudolf v šolsko sobo.  Videlo se mu je z žalostnega obraza, da ga jc morala zadeti huda nesreča. Zbrani součenci so takoj opazili, da Rudolf ni tak kakor je  bil sicer, vesel, živahen in smehljajočega lica. Ubogi Rudolf!   Danes je žalosten,  nekam   čmeren,  on, ki je bil vsak dan vesel,  razpoložen  kakor   otrok, ki je dobil  darilce za god od Ijubez-nivih  staršev,   on,  ki  si je  namah  priboril  srca svojih  součencev s pri-jaznini občevanjem. Danes ni živahen. To ni bila njegova navada.
Prišel je tudi precej pozno v šolo. Njegovi součenci so ga že pogre-šali. Večkrat so se ozrli k šolskim vratom, kadar je vstopil kak učenec. Toda Rudolfa še ni bilo. Že so mislili, da ga danes ne bo v šolo.
•) Seriskijer ali turški vojni minister.                                                      O/. pis.
•*) Vedno srčnega, lcrepostnega, srečnega in najboljšega državljana zgled, ki ga naj bi posnemali vojskovodje in vojaki.
Igraj koke!
.'                                -9-,     182     H6-
Kako so bili pa presenečeni, ko vstopi žalostni Rudolf s solznimi očrai v šolo. Vse_oči so bile uprte vanj. Učenci so ga zrli z nekakim strahom. Zavladala je v razredu hipoma mrtva tišina, kakor bi ne bilo nikogar v šoli. S prosečimi pogledi so pričakovali odgovofa od Rudolfa, da jim pove in pojasni, kdo ga je užalostil. Toda Rudolf gre s trdimi koraki naravnost do svojega sedeža, odloži šolsko orodje in sede.
Črez nckaj časa liipoma vstane, se vzravna kakor bi se hotel ojunačiti in se obrne k najpriljubljenejšeimi učencu ter ga vpraša z milim glasotn: »Ali imaš še manio?"
Ni počakal odgovora; ulile so se mu kot kaplje debele solze po licu. Sočutni učenci so vedeli takoj, zakaj je Rudolf tako žalosten. Ko se je ne-koliko pomiril, so pristopili k njemu ter ga povpraševali, kaj se mu je pripetilo. Vsi so sočuvstvovali z njiin, vsi hoteli tudi biti najbljižji pri njem, da bi natanko slišali iz njegovih ust, kaj jim pove. Ker je sedel v prvi klopi, se je pred šolsko tablo zbrala kopica učencev.
Ko se je radovedna kopica pomirila in je hotela poslušati Rudnlfa, vstopi gospod učitelj v učno sobo. Vsi učenci stečejo k svojim prostorom.
,Kaj ste pa delali tukaj?" vpraša gospod učitelj učence.
Zopet zavlada mrtva tišina. Nihče izmed učencev se ne upa govoriti.
Začuje se mili glas Rudolfov.  Komaj je zadrževal jok. Gotovo je hotel od-
¦ vrniti pozornost  od sebe.  Toda bolest  ga je premagala.  Zopet je zaihtel.
Gospod učitelj  ga  pogleda  in vpraša prijazno:   ,,Kaj ti je, Rudolf?"
V tem trenutku ga je zabolelo pri srcu, kakor bi ga kdo zbodel. Zajokal je na ves glas. Solze so mu lile po licu, debele in vroče. Najbrže se mu je predočil strašni prizor, ki ga je tako užalostil. Obrazi drugih učencev so bili svečani, resni, in čitati je bilo z njih, da sočuvstvujejo z Rudolfom. Tudi učitelja je presenetil ta prizor. Kaj takšnega še ni doživcl v šoli. Polotila se ga je skrb za Rudolfa. Urno pristopi k njemu ter ga boža po licu, tolažeč ga, naj nikar ne joka, da bo zopet bolje in da mu naj razloži, zakaj je žalosten. Obljubil mu je tudi svojo naklonjenost in pomoč. Toda bolj ko ga je tolažil učitelj, bolj je jokal Rudolf. Slednjič sc mu je vendar posrečilo, da je pomiril jokajočega Rudolfa.
Vpraša ga novič prav prijazno: ,Kaj se ti je pripetilo, Rudolf? Le povej in zaupaj mi!"
Rudolf zbere vse moči, da se ojunači in odgovori: »Moja ljubezniva mama mi je umrla!"
Vsi učenci se stresejo, kakor bi zamajal šolsko poslopje potres. Otožni glas Rudolfa jih je presunil. Rudolf je zopet globoko zaihteJ. Milo je po-gledal gospoda učitelja, ki ga vpraša: ,,Kdo ti je povedal, da je umrla mama? Saj si mi zadnjič povedal, da so jo prepeljali v bolniščnico. Ali si bil v bolniščnici?"
»Nisem bil v bolniščnici," je odgovoril Rudolf nekoliko pomirjen, ,pa sosedova Tončka mi je povedala, ko je šla iz mesta domov. Srečala me je »a poti, ko sem šel v šolo. Nisem hotel verjeti nekaj časa. Vendar strah me je izpreletaval, ko mi je to pravila. Prosil sem jo, naj mi pove resnico,
-».   183   *t-
Le se mogoče ne šali. A novič mi je zatrdila, da govori resnico, ker ji je povedala v mestu neka žena. Ostal sem nekoliko časa na raestu. Še zapazil nisem, da je odšla Tončka. Hotel sem se povrniti domov, pa domislil sem se, da je oče že zgodaj zjutraj odšel na delo, ne vem, kara. Odločil sem se, da grera naravnost v mesto v bolniščnico k mami. Saj še ni umrla! Ne sme umreti! Ko pa pridem do šole, sem se spomnil, da ne vem, kje je bolniščnica."
Rudolf je bil doma v vasi, ki je bila dobre pol ure oddaljena od mesta. Bil je sin prav siromašnih staršev, ki jih je trlo uboštvo kakor da bi se zaklelo v njihovo hišo. Rudolf je bil šesti otrok matere, ki je že od njegovega rojstva vsa sključena ležala na postelji. Ubogi starši so bili toli srečni, da so imeli svoj dom, leseno hišico, ki je bila na satnoti, precej oddaljena od drugih hiš raztresene, prostrane vasi. Okna hišice so bila majhna in nizka, da se je komaj priborila dnevna svetloba v sobo.
Ko je bila mati še zdrava, je bilo v sobi vse v najlepšem redu, čisto in snažno. Vedel si takoj, da je tu doma skrbna gospodinja. Odkar je pa mati bolana, se tudi trudi ubogi raož, da bi imel sobo v prejšnjem redu in snagi, toda pravega redu pač ni. Nekaj je kriva bolezen v hiši, nekaj pa to, ker možje navadno niso rojeni za delo, ki sodi gospodinji v pod-ročje. Četudi se je časih potrudil z vso silo in je imel najboljšo voljo, vendar ni mogel zmagovati vsega dela. Hoditi je moral dan za dnevom na delo, da je preživljal bolno mater, šestero večinoma nedoraslih otročičev in sebe. In to ni bila malenkost! Uboga družina! Čuditi se moramo vztraj-nemu možu, da je prenašal tako breme, da je vztrajal v tem položaju, da že ni zdavnaj ubupal. Saj to žalostno življenje ni trajalo mogoče nekaj mesecev, temveč že celih šest let, odkar se je porodil Rudolf. In Rudolf pohaja že zdaj Ijudsko šolo v mestu.
Ubogi Rudolf je hudo občutil to. nestrpno življenje. Zaostal je v rasti. Bil je bledih lic in drobnih kosti. Človek bi mislil, da bo čmeren in žalosten, a bil je, kakor smo že omenili, vedno vesel in živahen.
Prav lepo ga je bilo videti, kadar je prav moško korakal v šolo ali iz šole domov s torbico na rami, ki je bila skoraj večja nego on. Na poti ga je ustavil večkrat kak gospod ali gospa, ker se je prav lepo in dostojno odkril. Povpraševali so ga, čigav je, kam gre, zakaj je tako majhen in še marsikaj drugega. S svojimi lepimi odgovori in s svojim junaškim nasto-poni si je pridobil marsikatero srce blagorodnega gospoda ali veledušne gospe. Obdarovali so ga z oblekami. Opoldan je imel pri dobrih gospeh prav grofovsko kosilo, kakor je sam povedal gospodu učitelju.
Marsikateri dan je tudi ponesel bolni materi različnih jedil in drugih stvari, ki jih je dobil od radodarnih Ijudi.
Mati ga je bila vselej vesela, ko je prišel iz šole domov. Pripovedoval ji je, kaj je doživel v mestu, v šoli, kako ga ima gospod učitelj rad in da mu je že obljubil, da pojde v višji razred. Ubogi materi je njen najmlajši sin lajšal trpljenje. On je pa imel zlato mamo jako rad. Kako mu je bilo pa hudo takrat,  ko  so jo  odpeljali  v  bolniščnico.   Jokal  je  na ves glas.
¦*>    184   Hg-
Hotel je iti z ljubo mamo. A ona ga je zagotavljala, da se kmalu zdrava vrne doraov. Tudi oče mu je pravil, da imajo v bolniščnici zdravnika, boljšo hrano \n lepše sobe kalcor doma; zato bo mama tudi prej ozdravila. Misel, da se mama kmalu povrne zdrava domov, je Rudolfa potolažila.
Zato je bil pa danes tem bolj potrt, ko je zvedel strašno vest, da mu je mati umrla. Vedno je pričakoval, da se mati vsak čas vrne zdrava in vesela domov, a sedaj je pa učakal ravno nasprotno. Kako je bilžalosten! V tem usodepolnem trenutku je vse zaupal gospodu učitelju.
Vprašal ga je, kdo bi ga povedel v bolniščnico do mame. Gospod učitelj je določil dva učenca iz mesta, da mu pokažeta bolniščnico in ga odvedeta do nje. Težka je bila ta pot za Rudolfa. Potreboval je opore, da se ni opotekal.
Ubogi otrok, tako mlad, pa mora prenašati take bolečine!
Prišedši do bolniščnice, mu je nekoliko odleglo: bilo mu je lajše pri srcu. Ojunačila ga je misel, da tnati še ni umrla, da mora živeti.
Proseče je vprašal pri bolniščnici usmiljeno sestro, ki je čuvala bolne otročiče: ,,Kje je moja mama?"
Usmiljena sestra ga je vprašala po priimku, ga prijela za roko in ga odvedla do sobe, kjer je bila njegova mati. Slutila ni, kaj je privedlo ubogega dečka v bolniščnico. Rudolf tudi ni drugega rekel, nego samo vprašal po materi. Da bi vedela, kake bolečine je trpel ubožec! Odprla mu je vrata v materino sobo in odšla. S strahom je vstopil Rudolf vanjo. Bilo mu je, kakor da mu hoče počiti srce.
Toda glej — kak prizor!
Mati je bila še živa. Veselo se je nasmehnila, ko je po dolgem času zagledala zopet svoje dete. Presenečena je bila, da jc prišel k nji njen Rudolf.
Polna radosti ga je vzela v naročje, rekoč: »Kdo te je pa privedel, Rudolf, semkaj?"
Ali srečni deček je komaj govoril od samega veselja, da vidi še živo mater.
Sinek ves srefen objame drago mater in od same nepopisne radosti komaj reče: ,,Mama, še ste živi! Niste še umrli! Ne smcte umreti, oj, Ijuba moja mama, draga raama."
In zopet stisne mamo okolo vratu kakor da je ne izpusti več.
nAli si mislil, da sem že umrla, ubngo dete?" vpraša boječe mati.
Rudolf ji pove, kar mu je povedala sosedova Tončka.
nNe bom še umrla, Rudolf, ne; kmalu pridem domov. Le priden bodi, Bog bo nama pomagal," se je poslavljala mati od veselega otroka.
Črez nekaj časa potem, ko je ostavil Rudolf šolsko sobo, se zopct odpro šolska vrata, in Rudolf vstopi popolnoma prerojen. Toliko, da ni zavriskal od veselja. Še preden ga je mogel kdo vprašati, zakaj je tak<> vesel, že je zaklical: nMoja mama ni umrla. Še živi in pride kmalu domov. Jutri pojdein zopet k nji!" Vsi so bili veseli z Rudolfom.