Marica II.: Pogreb.
561
»Že zopet gre!« je dejala Ana tiho,  komaj slišno.
Bilo je prvič, da je bila Pavlina priča takega neprijetnega prizora. Njena notranjost se je uprla takemu počenjanju, in ni se mogla vzdržati, da ne bi bila viknila za njim:
» Govedo!«
(Dalje prihodnjič.)
$
Pogreb ?
olesten molakord
. memento mori! .. . Ah, ko pa še po žilah kroži kri, ki goni srce kakor potok mlin...
Pogrebne pesmi peli so zvonovi, mrtvaški miserere je po cerkvi zamolklo in otožno trepetal... Kako bil čuden tavam je pogreb! Saj bil pogreb le-ta je brez
mrliča, brez rakve in brez  svežega bil
groba ... Devojko   mlado   so   zagrebli   v
klošter, da bi oteli pekla jo in zmot. Al kuta črna   res vkroti   duha, vkroti duha in krvco in srce ?...
v
Čemu pač Bog človeka je
ustvaril ?
v
Čemu postavil v svet ga je prekrasni ? Ah, človek, kaj upiraš se
življenju!. . .
Slonela sestra Pia je ob   oknu... Ostrigli so ji lepe črne kodre, odvzeli  prejšnje — drugo   dali so
ime, a gorko krvco, živo to srce pustili ji... Mar to bi rajši vzeli!... Slonela sestra Pia je ob oknu, držala mrtvo v rokah rožni venec, pogled uhajal ji je v  jasno  noč, na zagonetno, zvezdnato   nebo... Srebrna luna bajno luč je lila na spečo zemljo, v celico samotno; na vrtu pel zaljubljeni je slavec ... »Ah, čudna krvca, čudno ti srce! Kako na tebe vpliva čar pomladni! Oh, vir ljubezni, kaj Ti bolj ugaja:
v
Ce človek se odreče vsemu svetu, al če ga vživa, dar iz Tvojih rok, hvaležnega, krepostnega srca?... Čeprav v nebo se dviga duša
čista, človeška kri ostane vedno ista; in s pametjo   bo   bila   neprestani
boj ta gorka krvca, živo to srce« . . . Marica II,