Miljana Cunta
Pesnici
... credi Federica
i poeti non sono seminati da alcuno li porta il vento della primavera...
Alda Merini
Govori se,
da si samo ta, ki čaka. Med nočjo in nočjo varuješ speče pesmi kakor mačke in pozabljaš, da mačke znajo najti pot domov. Postana voda je prvi žarek skozi okno, delci prahu se dušijo v njegovem objemu: mirovanje zajame hišo kot povodenj, le preživele ribe sanj se izvijejo.
Zaprite vrata za seboj,
naj slišim vas prihod,
vikaš obiskovalca,
da ostane jarek okrog samote
nedotaknjen in globok.
Od čakanja bo mehak tvoj odsev
v mlakah ob cesti.
V njih bodo včasih nadisavljene gospe umazale visoke pete, včasih pa se bo tam odžejal ptič, majhen in prost.
Mrtvak
Vrgel si me v globino,
v osr~je morij,
in obdalo me je vodovje...
Jon 2,4
V	prsih poči in voda zalije srce.
Kaplja se razleze v morje,
na nekem daljnem koncu se vrne vase in vame.
Kot v svoji postelji, kot v neznanem mestu obstanem v nihanju valov. Ko me vdihnejo in izdihnejo, zadržujem svoj dih. Nosi me
velika, težka, topla dlan, vsak hip drugje slišim njen pulz in ga preslišim.
V	nehotenem požirku slane vode
je edina misel nase, hladna in ostra odmeva skozi telo, ki me pestuje:
slišal si šumenje morja v školjki, zdaj si školjka in morje šumi skozte.
Bližina
V skritem kotu hiše
je soba z latnikom namesto stropa.
Sonce preseva in diši po grozdju.
Stene se krivijo v polsnu,
umetnina pozne jeseni
se podpisuje
na tla.
Človek,
ki stoji ob postelji, pestuje misli kakor robidovje, ki je zraslo prav tam po nalivu.
Človek,
ki sedi na postelji, z odločnostjo gospodinje odganja tišino kakor nadležno muho.
Človek,
ki kroži okoli postelje, hoče biti in oditi,
zato je kakor preblisk morja iz avta, ko se približujemo obali.
Človek,
ki leži na postelji, z nepremičnostjo živali, ko odganja smrt, gleda obraze pozne jeseni.
Vsi so tako blizu, pomisli.
Ples
Plitvo diha noč za mojim hrbtom, ritem teme sili v nov korak.
Prezračena odprtost sobe sope,
zmehčani sklepi se ugrezajo v temo.
In roke dolge, tanke, bele mrežijo melodijo. In vmes prepisni pas razločenih postav. V presi reber se nalaga hrepenenje.
Nekdo za mano ugasa luč, ko plesem proti tebi.
V ogledalu
Naj se ne prerivajo kot podivjani konji, strahovi,
pod tanko povrhnjico telesa,
a zrenje vreže v ta večer, da se zasolzi podoba v ogledalu.
Razglašeno gledam vase,
pika ostrostrelca
lovi središče.
Kratek stik zaneti požar:
vroče je, to stoično motrenje
sence,
zato so bleda senčila,
ki jih nanesem na obraz.