723 Jadran Ernest Ružič I. Skozi priprta vrata vstopa škržat s svojo večno pesmijo zapisano že na zvrtinčeni morski peni. Val razbija prevrnjeno ladjo iz katere lezejo mokri potniki in iščejo tla v vodi. Sonce sije skozi prelomljeno šipo in ustvarja vulkan na drobnem valu med kamnitima otokoma. Proti vrhu vodita dve poti po prvi gresta človek in osel po drugi so vozili kamioni zdaj se pomika kolona turistov. Z otoka bodo kmalu pregnali večno pesem škržatov. Potopimo se vrzimo se v vodo. Pustimo se potopimo se. Želimo živeti pod vodo. V neznanem pisanem svetu pod nami. Potopimo se vrzimo se v vodo. Odprimo oči prižgimo nabite reflektorje. Prestrašimo naše prijatelje in iščimo. Potopimo se vrzimo se v vodo. Ozrimo se proti podvodni globeli. Izbrskajmo znanje o ribah in vinu. Napnimo naša sprožila. Potopimo se vrzimo se v vodo Poglejmo in sprožimo------------- V svet neme tišine. In neme krvi pod svobodnim soncem. III. Vražje dobra je ta voda. Ima lepo temno plavo barvo. Ta gladka površina se blešči. Kakor horizont vseh cest. Vražje dobra je ta voda. Z veliko lahkoto ima v naročju. Neprešteto otokov in otočkov. Nebogljen otroci otoki so vsepovsod. Vražje dobra je ta voda. Po njej plovejo ladje. Po njej plavajo plavalci in neplavalci. V njo vodijo čiste in umazane poti. Vražje dobra je ta voda. IV. Iz vseh rek je nastalo jezero. Iz vseh želja se je zbralo morje. Vala si nista podobna. 724 II. Ernest Ružič 725 Jadran Dveh galebov se spominjamo. Slana voda nam de zelo prijetno. Popiti je ne želimo. Vse kar se pretaka iz severa na jug. Iz vzhoda na zahod. So velika morja. Kar iščemo na suhem postaja odveč. Podajmo se v globine kjer je naš svet. Hvala svetu rekam jezerom in morju. V stari pravljici prebiram da je nekoč pred davnimi leti in tako dalje bila neka lepa votlina v katero ni smel vstopiti človek po ozki skalnati stezi kaj šele priplavati po morski poti. V stari pravljici prebiram da je nekoč pred davnimi leti in tako dalje bil nekje človek ki je ljubil človeka zato bi mu rad razkazal lepo votlino. V stari pravljici prebiram da je nekoč pred davnimi leti in tako dalje človek ljubil človeka in mu razkazal lepo votlino. V stari pravljici------------ ------------je vse dobro in tako dalje------------ VI. Zgrbljen osel prešteva svoje kosti in podi odvratne muhe z umazane dlake. Vražja usoda pomisli me je vrgla v. 726 med te skale kjer delam družbo kozam kačam in turistom ki me izzivajo s svojim ia ia ia Ernest Ružič