Vstal je (Spisal V.) (Konec.) Doma pa so Kopaču dnevi tekli kakor tedni, in mesec se mu je zdel _ že cela večnost. Skoro vsak teden je napregei voziček in se peljal I v Ljubljano vprašat, kako je sinu. A vselej jc moral slišati isti odgovor: ,,Se še ne ve dobro. Potrpite še nekaj časa!" Še najbolj ga je mučila ta negotovost, ki je bila po njegovih mislih bržkone le neodkritost zdravnikova. Vedei je, da se ima v kratkem odločiti, ali mu bo jedini sin naslednik in opora na stara leta, ali bo pa vselej ostal v norišnici. In zraven še ti strupeni jeziki ljudij! marsikaj so govorili o njegovem sinu, kar ni bilo res, in na tak način jemali dobro ime prej tako pošteni in čislani hiši. Hudo, hudo je to bolelo ponosnega moža, potlačila ga je ta sramota globoko, kakor izgubljen je hodil okoli, ne vede, česa bi se lotil, in iz prsij se mu je večkrat izvil globok, težak vzdih. Zraven pa še vedno poslušati tarnanje in jadiko-vanje žene! Toda vse to bi že še prenesel, ko bi ga ne mučilo nekaj dru-zega, hujšega. Vest, tista nikdar mirujoča vest mu je neprenehoma očitala, da je deloma tudi sam kriv sinove nesreče. In to ga je še najbolj bolelo, najbolj peklo. Lahko si je tcdaj misliti, kakšna čustva so ga prešinila, ko je nekoč že proti koncu posta srcčal v Ljubljani onega gospoda iz bolnišnice, ki ga je poklical k sebi in mu rekel: ,,Oče! dobro se je izteklo. Sedaj se je spame-toval, samo slab je še, slab. Neredno življenje niu je še največ škodilo, potem pa pijača. Drugi tedcn lahko pridcte ponj!" Samcga veselja skoro ni vedel, kaj bi storil. Hotel je nekaj reči gospodu v zahvalo, pa ni mogel, besede mu niso hotelc iz grla. Hotel je gospodu poljubiti roko, pa mu jo je odtegnil. Tako ga je prevzelo veselje, da se je šele že dober streljaj daleč spomnil, da je še odkrit. In doma je že težko čakal druzega tedna. Takoj v ponedeijek — bilo je že veliki teden — je napregel voziček, pogrnil nanj najlepši koc, ki ga je imel, in se odpeljal v Ljubljano po Toneta. Kako lahko mu je bilo v srcu, ko je zopet prestopil prag bolnišnice; srce mu je veselja utripalo, ko je stopal za zdravnikom po dolgem hodniku naravnost proti sobi, kjer jc ležal Tone. Šla sta ob dolgih vrstah bolniških postelj. Povsod sami bledi, upaii obrazi, ki so se proseče ozirali za njima. Prišla sta na drugi konec. Tu se je zdravnik ustavil in pokazal na posteljo: ,,Tukaj je !" Kopač se je ozrl in na postelji ugledal svojega sina — pa kakšnega! Lastnim očem skoro ni mogel verjeti: lice bledo, upalo, oei glo-boko udrtc. prej tako močne roke, sedaj tanke, suhe — sama kost in koža ga je bila. Skoro bi se ga bil ustrašil. ,,Oče! ste vendar prišli?" je dejal tiho, komaj slišno. „1, kako pa je, Tone, ali si boljši ali slabši?" je vprašal Kopač vzbu-divši se iz osupnjenosti. - 91 - „0 slab sem še, oče, slab, kakor bi ne imel nič krvi!" Pa vendar ni mogel Kopač strpeti, da bi ga pustil še nekaj časa v bolnišnici, dasi mu je to zdravnik svetoval. Mislil si je: dotna bo imel tudi dobro postrežbo, če ne boljšo nego tukaj, hrana bo tečna in zdrava, bolj svež in oster zrak mu bo gotovo dobro del, dočim je tu notri tako čuden duh, da bi on sam ne mogel vstrpeti dolgo. Zato mu je rekel: ,,Pa vstani, Tone, in se napravi, da prej odrinemo!" Nato je šel \z sobe. Dobro četrt ure pozneje pa je že drdral po tržaški cesti voziček s Kopačem in Tonetom proti domu. ,.Bogu bodi tisočkrat hvala, da se vozimo tod boij veseli nego smo se pred dobrim mesecem!" je dejal zadovoljno Kopač, prižgal smodko in pognal, da sta bila prej doma. Komaj sta zategnila na dvorišče, že je stopila na prag mati. Z očmi je nekoga iskala . . . zagledala ga je . . . obstala . . . hotela je vsklikniti, pa ji je beseda zastala v grlu. ,,Tone, ti . . .?" Tonetu pa se je lahen, komaj viden nasmeh zazibal okoli usten, pomolil ji je roko, ki jo je ona zagrabila z obema rokama, in vsi trije so šli v hišo. Odslej je Tone skoro vsak dan presedel na klopici pred hišo, kjer se je sončil. Sveži zrak in prijetno pomladansko solnce mu je kaj dobro delo: bilo mu je, kakor bi mu vlival novo življenje v otrple ude. — Neko po-poldne je prisedia k njemu še mati. ,,Ti, Tone, kako pa je s tvojo velikonočno dolžnostjo? Kaj ne, da je še nisi opravil? Nemara se že dalj časa nisi pobrigal za to. Podvizati se ti bo treba, zakaj prazniki so tu, jutri bo že velika sreda. Saj če težko greš do cerkve, pridejo pa doli k tebi. Kdaj bi pa rad?" ,,Saj se ne mudi tako, mati, bom že še!" ' ,,Pred prazniki boš pa vsaj še opravil! To bi bilo vendar-le grdo, če bi ne. Če moreš, kar danes proti večeru stopi gori, jih bom pa jaz šla prej poklicat!" ,,Eh, ne bodite no tako sitni! Bom že še. Saj je po praznikih tudi še čas." Tone se je obrnil v stran. Mati ni hotela več siliti vanj, potrta je odšla v hišo. Tone pa je še obsedel, ker je sedaj solnce ravno najbolj grelo, skoro pripekalo; bilo je za spomladanski čas skoro soparno, kakor bi se naprav-ljalo za dež. Malo pozneje mu je mati hotela dati nekaj okrepčila za malo južino, pa ga že ni bilo nikjer. Vprašala je moža, če ga je kaj videl, kam je zavil, pa ji tudi ni vedel nič povedati. Ko pa je le še silila vanj in ga izpraševala, ji je že nevoljen odgovoril: ,,E, kam bo neki šel! Daleč ne more biti. Bo že prišel od kodi." Mati je sprva mislila, da je vendar-le storil tisto, k čemur ga je prej silila. Ko pa se je spomnila njegovih zadnjih besed, se ji je to zdelo ne-verjetno; moral je zaviti kam drugam. Med tem pa se je zunaj vzdignila huda sapa, pometaia je po cesti prah in bilke ter vse skupaj drvila po zraku. Sem izza Krima jc jug pritiskal -*S 92 oblake in jih podil na obnebju; v velikanskih gručah so se valili in kopičili po nebu; kmalu je bilo vse nebo zagrnjeno s črnosivim plaščem. Jug je po-tihnil. Bilo je popolnoma napravljeno k hudi uri. Zato je začelo Kopača skrbeti, kam bi bil neki šel Tone. Bal se je, da bi ga kje prehitela ploha, zakaj njemu bi lahko škodovala najmanjša sapica. Stopil je torej k sosedu pogledat, ko bi bil tam, pa ga ni bilo. Ko je tako premišljeval, kam bi še mogei iti Tone, mu kar nakrat pade v glavo misel: ,,Pa ne da bi zopet lezel gori v Hosto? Čakaj, še tja gori stopim pogledat! Če ga pa tam ne bo, potem pa res ne vem, kje bi bil." Naglo je stopil proti bajti, in res — dobil ga je tam. Molčč mu je namignil, naj gre ž njim domov. In šel je. Zunaj je mej tem nastala neka tišina, kakor bi vse v naravi nečesa pričakovalo. Bilo je temačno in mrzeče. Kopač je naglo stopal po bregu in Tone molče za njim. ,,Stopi, Tone, stopi, če ne naju bo še dež!" Sla sta naglo, a od bajte pa do doma je bilo dobro četrt ure. Za Krimom je otlo zabobnelo, v oblakih je završalo . . . posamezne težke kaplje so jele padati. Se jedenkrat je zavil močen veter in dež se je usul, ulil . . . ploha je bila tu. Kopač je slekel suknjo, jo Tonetu ogrnil in rekel: ,,Tone, steciva!" In stekla sta po bregu proti domu. Ko sta pritekla domov, je bil Kopač že premočen do kože in Tone ne dosti manj. Sedel je v hiši na klop, bil je zelo truden in izmučen. A dolgo ni mogel obsedeti, polagoma so ga zapuščale moči, obšle so ga čudne sla-bosti. .. Slekel se je in legel v posteljo. Tu mu je postalo nakrat silno vroče. Lotila se ga je huda vročina, kakor bi vse gorelo na njem. — Kmalu se tudi zavedel ni več . .. začel je blesti. Nekaj časa je topo in brezmiselno zrl v strop, potem pa kar nakrat začel mahati z rokami po zraku in vpiti: ,,Pomagajte! Držite me! Utopiti me hoče ... v žganju me hoče utopiti! — Ne, ne boš me nel — Pomagajte!" In mahal je z rokami okoli sebe, da ni bilo moči blizu. — Kmalu pa se je zopet umiril. Ljubeznivo je gledal okoli sebe in polglasno govoril sam s sabo: ^Prazniki so tu, kaj ne? — 0, kako veselo je bilo včasih te praznike! Fantje smo peli pri procesiji, nosili bandero, zvonili, streljali . . . Kako sem se vselej veselil teh praznikov! Letos pa . . . letos . . ." Tone se je na postelji obrnil na drugo stran, v zid. Tri dolge dni je moral tako ostati v postelji. Veliko soboto pa mu je nekoliko odleglo, bledel ni več in tudi iz po-stelje je že mogel nekoliko, samo slab je še bil. Čez dan pa se je toliko poživil, da se je čutil dovolj močnega, da bo mogel čez praznike vstati iz postelje, ven pa še ne bo mogel. Prišlo je jutro velike nedelje. Že na vse zgodaj so začeli dnevu pritrkavati in streljati gori pri cerkvi. Toneta je to takoj zbudilo. Stegnil je roko in odprl okno zraven zglavja. Zunaj je bilo še temačno in mrzeče. Privzdignil je glavo in jo podprl z desnico. Po jutranjem, čvrstem zraku je donelo brnenje zvonov in pokanje možnarjev, ki je prihajalo skozi okno na njegovo uho. Obstal je in poslušal.. ->« 93 Ko bi le tudi on mogel k drugim fantom gori k cerkvi! . . . Brž ko je prišla mati v sobo, jo je prosil, naj mu pomaga iz postelje, da se bo napravil. Nato mu je dejala stolček k oknu na klop, od koder se je dobro videlo k cerkvi. Pomagala mu je na ta stolček, da bi od tu videl procesijo, ki je imela priti tod mimo. Zunaj se je že zdanilo. Ravnokar so nehali pritrkavati; Tone je gledal na griček za cerkvijo, kjer je imel vsak čas počiti še zadnji strel. Kolobar dima se je vzdignil v zrak, za njim je švignil iz velikega možnarja rdeč plamen in po jutranjem zraku sc jc razgrnil — mogočen strel. — Za nekaj časa je postalo zunaj vse mirno in tiho kakor po noči. Delal sc je dan. Tone je gledal skozi okno na nebo, ki se je žarilo zmirom bolj živo. Solnce je imelo vsak čas prilezti izza gora. — V gostem bršlanovem listju nad Tone-tovim oknom so se že zbudili vrabci, podili so drug druzega iz skrivališč, zraven pa čvrčali in čivkali na vse grlo. Oživile so se tudi lastovice na zaboju nad Tonetovim oknom, kamor so vsako leto pripenjale svoja gnezda. Pod oknom pa, kjcr je mati napravila malo grcdico, so zaspano vzdigovale zgodnje spomladanske cvetlice svoje mokre glavice. Tone je slastno srkal v se čvrsti, rezki zrak, ki jc puhtcl \z jutranje narave in plul skozi okno v njegovo sobo; delo mu je to prijetno, kakor bi pil krepilno zdravilo. Raz griček pred cerkvijo se je zopct razgrnil strel, zvonovi so zadoneli in iz cerkve se je začela počasi razvijati procesija. Košček solnca je pokukal izza gora in vodeno obsvetil pokrajino. S svojimi krvavo-rdečimi očmi je solnce zvcdavo gledalo v obraz ljudem pri procesiji, ki se je mej travniki in njivami počasi vila doli od cerkve proti Kopačevi hiši. Prvi pari so že prišli mimo. Tone je na oknu prižgal na vsaki strani malega Marijincga kipa po jedno svcčo. Mimo okna jc prišlo lepo, živo-rdeče bandero, ki se je na lahno zibalo na jutranji sapici. Velik pozlačen križ vrh bandera se je svetlikal in bliščal na solncu. Tonc je gledal skozi okno za banderom: živo mu je stopilo v spomin, kako ponosno ga je nosil prcjšnja leta on. Vesclje in zadovoljnost mu jc takrat žarela iz ooij, ko jc tako moško stopal na čelu vse procesije. In letos ? .. . Letos je bil drug na njegovem mestu. Vedno bliže jc slišal Tone cingljanje zvončkov. Z Najsvetejšim so bili že blizu. Tone je zagledal pod ,,nebom", ki so ga nosili štirje ključarji, mej njimi tudi njegov oče, upognjeno postavo z belimi lasmi — starega župnika. Stopal je počasi z drsajočimi koraki pod nebom in držal v rokah zlato monštranco. Ob strani je šel kapelan z belo kadivnico v roki. Spredaj pa so zvončkljaJi strežniki. — Tone se je spomnil, kako je bil nekdaj tudi on otroško ponosen na to, da je smel zvončkljati pri procesiji s tistimi malimi, srcbrnimi zvončki. Kako nedolžno vesel in zadovoljcn je bil takrat! Že so prišli z nebom prav tik okna. Pri oknu je župnik zapazil Toneta, ki sc mu je zdelo, da je župnik malo nagnil monštranco nalašč proti njemu. Toneta je oblila rdečica, od srama je povesi] glavo . . . - 94 - V tem je prenehalo zvončkljanje. Po polju se je razgrnilo petje, veselo in navdušeno je zadonelo iz krepkih, čistih grl fantov in deklet: »Zveličar naš je vstal iz grol Vesel prepevaj, o kristjan! Premagana je vsa hudoba, Rešenja tvojega je dan. Potrta je pekla oblast, O, poj, kristjan, hvaležno čast! Alcluja!" Tone se jc zganil, ko je čul ta njemu tako znani napev: pretresel ga je po vsem životu, pretresel na dno duše ... Nekdaj je bil tudi on med temi fanti in dekleti, takrat je tudi njemu navdušeno vrelo iz grla, iz srca: Vesel prepevaj, o kristjan! Toda letos? ... Glava mu je še bolj zlezla na prsi. ..... Zamislil se je —------- Živo so mu stopile pred dušo slike iz zorne, nedolžne mladosti .... zraven pa tudi slike iz poznejših let. — Kolika razlika! — nekdaj in sedaj! — Pa kdo je kriv tega? ... Na lice sta mu prilezli dve debeli solzi ... Tako zatopljen je še dolgo časa sedel, ko je že procesija odšla mimo njegovega okna. V sobo je stopila mati, ki je ni zapazil. Tiho je stopila k njemu, mu rahlo položila roko na ramo in ga poklicala: r'"' ,,Tone! — kaj pa ti je, ti je slabo?" ,,Nič mi ni, nič", je dejal malomarno in je niti pogledal ni, da bi ne videla njegovih objokanih očij. Zato pa je mati nekaj slutila, kaj se godi v Tonetovi duši. Ni hotela več siliti vanj, sedla je k drugemu oknu na klop in vzela mašno knjižico v roke. A ne dolgo potem se je začel Tone nekaj premikati na stolu. Z robcem je obrisal oči in se obrnil proti materi. ,,Mati!" ,,Kaj bi rad, Tone?" ^Rad bi videl, da bi prišli gospod k meni; najraji bi, da bi prišli še danes dopoldne, če je mogoče, pa takoj sedaj-le." ,,Bom pa stopila vprašat, če imajo čas. Znabiti bodo gospod kapelan med mašo lahko prišli." Sla je naravnost v zakristijo, kjer se je že župnik napravljal, da bi šel maševat. Predno pa je pristopil, je šcl kapelan pred oltar, vzel Najsvetejše in s cerkovnikom sta odšla po cerkvi. Ljudem po cerkvi se je čudno zdelo, komu bi se neki tako mudilo, saj v fari ni bilo nobenega bolnika. A nckatcri, ki so mej procesijo Toneta videli pri oknu, so takoj uganili, da ne more biti nihče drugi kakor on. Zopet so spremljali ljudje Najsvetejše po isti poti kakor prej pri pro-cesiji. Cingljanje zvončka je zopet donelo po polju. Solncc se je upiralo v - 95 - mal, z zlatom obšit plašček na kaplanovih prsih. Zlat križček, všit v ta plašček, se je bliščal in svetlikal na jutranjem solncu . . . Mej tem se je v cerkvi že pričela služba božja. Oblački kadila, ki je je mašnik zažgal za blagoslov, so mirno plavali po cerkvi in se plazili pod obokom. Upognjeni starček je kakor pomlajen zapel čvrsto in navdušeno veličastni: ,,Et resurexit Dominus vere, Alleluja!" Iz kora pa je donelo po cerkvi: »Alleluja! Alleluja!..." Tedaj pa je doli pri Kopaču oprt na očeta in mater klečal Tonc ob postelji. Pred njim je stal kapelan s presveto hostijo v roki. Zeljno . . . pro-sečvJ je Tone upiral svoje oči v sveto hostijo . . . Polagoma, prctrgoma je izgovarjal za kaplanom besede: ,,Gospod, nisem vreden, — da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in .. . in ozdravljena bo moja duša!..."