Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppo Katoliški Uredništro in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo: Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Gena: Posamezna štev. L 25 Naročnina : Mesečno L 110 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 k\\\ 1 Leto VII. - Štev. 45 Gorica - 10. novembra 1955 - Trst izhaja vsak četrtek evropsko SODELOVANJE Svetovna politika nam je zadnje čase prinesla precej novih — besed, ne dejanj. Te besede so pomirjeva-nje, sodelovanje, koeksistenca, sožitje, mir. V mednarodno politiko jih je spravil Kremelj. Dasi jih ne spremljajo dejanja, so vendar hipnotično vplivale na zahodno javnost in tudi na zahodne diplomate. Tak vtis dobimo, če zasledujemo ženevsko Iconferenco štirih zunanjih ministrov. Zahodni zastopniki so šli v Ženevo prepričani, da zaradi sovjetske nepopustljivosti ne bodo mogli rešiti nobenega važnega vprašanja. In vendar so šli tja, ker pač nočejo prevzeti oni krivde za polom »ženevskega duha«.. Sovjeti so s tem svojo igro za zdaj dobili. Izboljšanje odnošajev med Vzhodom in Zahodom hočejo namreč izkoristiti izključno v lasten prid in na škodo Zahoda. Ohraniti hočejo vse, kar držijo v svojih krempljih. Zahod pa naj bi sprejel njihov načrt o evropski varnosti, ki bi razbil Atlantsko in Evropsko zvezo. Ko bi se to zgodilo, bi se vojaško oslabljena Evropa hočeš nočeš morala odločiti za nevtralnost, nazadnje pa h' in tirrh zgubila, ker je ne bi motila hranili. Padla bi pod neposredni vpliv Moskve. Komunistični svet bi se medtem organiziral in krepil. Zaradi te nevarnosti se mora Evropa zganiti in določiti svojo pot. Sedanje mrtve politike mora biti konec. Imeti , mora lastno premočrtno, odločno in živahno zunanjo politiko. Najprej mora pokopati stari nacionalizem, ki je evropske narode v kratkem času že flvakrat pahnil v svetovno vojno. Drugo svetovno vojno so Sovjeti izkoristili in stegnili svojo pest naravnost v srce Evrope. Kako naj se Evropa re°i? Z združitvijo in sodelovanjem. Evropska misel je sicer dobila hud u-darec s plebiscitom v Posarju, toda to nas ne sme motiti. Posarsko prebivalstvo se je odločilo proti evropskemu statutu za svoje ozemlje zato, ker je videlo, da evropska misel hira zaradi stalnega francoskega o-botavljanja. Ta dogodek mora Evropo prebuditi. Če hoče še živeti neodvisno, svobodno in v sedanji skromni gospodarski blaginji, ki pa je vendar stokrat boljša od one, katero bi ji vsilili Sovjeti, mora premagati staro sovraštvo in nacionalistično pretiravanje ter delati za čim širšo politično in gospodarsko združitev . Le tako bo Evropa pravilno odgovorila na pomirjevalne sovjetske besede in gesla, ki so le varljiva past. Le v edinosti bo Evropa kos neznani usodi, ki jo čaka v času, ko se odnošaji med Vzhodom in Zahodom spreminjajo. Le tako bo končno lahko sprejela rokavico, katero ji je vrgla Moskva v obliki gesla o koeksistenci. Koeksistenca bo lahko poslala mirno sožitje le, če bo med obema taboroma vladalo vojaško, politično in gospodarsko ravnotežje in če bodo ljudje na obeh straneh železne zavese lahko iskreno prepričani, da nihče ne ograža njihove varnosti. V splošni zahodni politiki pa sta potrebni načelnost in doslednost. Dokler teh ne bo, svobodni narodi ne vedo, kam naj se naslonijo v odporu proti sovjetskemu pritisku. BORBA ZA SODELOVANJE VZHODA IN ZAHODA Naprej po sedanji poti SOVJETI NE MARAJO ZDROŽENE NEMČIJE BEN JDSEF - MOHAMED T. Maroški nacionalisti so dosegli važno zmago. Odstavljeni sultan Ben Jusef se ho okoli 18. novembra slovesno vrnil na prestol kot Mohamed V. Maroško ljudstvo vidi v njem simbol svoje svobode, za katero se žilavo bori. Dogodek, kateremu posveča zadnja dva tedna politični svet največjo pozornost, je nedvomno konferenca štirih zunanjih ministrov v Ženevi. Ta konferenca je nadaljevanje julijske konference v Ženevi, ki je s svojim nepričakovano prijaznim potekom vzbudila toliko preuranjenih upov v dokončno ureditev odnosov med komunističnim in nekomunističnim svetom. Na julijski konferenci so najvišji državniki Vzhoda in Zahoda kar tekmovali med seboj, kdo bo do drugega bolj vljuden in jrijazen. Že ta nenadna in prevelika prijaznost, ki je bila morda takrat v resnici iskrena, se je zdela mnogim pretirana in nevarna. Vsi ti so se namreč dobro zavedali, kako globok in širok je prepad, ki loči Sovjetsko zvezo od zapadnega demokratičnega sveta, in kako težko bo zgraditi most med komunističnim in nekomunističnim svetom ter ustvariti neko mirno sožitje r 1 i vsaj tako zvano koeksistenco (sobivanje) med dvema popolnoma nasprotnima si svetovoma. In vse kaže, da se Ijudie. ki niso verovali v iskrenost sovjetskih miroljubnih izjav, niso motili. Vsaj dosedanji potek druge ženevske konference, ki se je pričela 27. oktobra in ki se še vedno vrši. jim dai® precej prav. Res je, da ne sinemo hvaliti pa tudi ne graiati dneva prpr' večerom, vendar vzbuja že dosedanji potek konference vtis, da Sovjeti ne bodo popustili od svojega stališča in da konferenca ne bo rodila pričakovanih sadov. ZAPADNI NAČRTI Kakor znano, bi morala sedanja konferenca razpravljati in sklepati v prvi vrsti o združitvi obeh Nem-čij, o vzajemni varnosti ter o gospodarskih in kulturnih izmenjavah med Vzhode m in Zahodom. Prvi dve vprašanji sla nedvomno najbolj važni, tretje je bolj postranskega pomena. In ravno pri prvih dveh vprašanjih je prišlo do skoro nepremostljivih nasprotij. Zapadnim velesilam je predvsem združitev Nemčije pri srcu. Ta združitev naj bi se izvršila na zapadno demokra-tičen način, to pomeni, volivci obeh Nemčij naj bi si v svobodnih in tajnih volitvah izvolili parlament, postavili skupno vlado, ki naj bi sklenila nato z nekdanjimi zmagovalci dokončno mirovno pogodbo. Na ta način združena Nemčija naj bi imela popolno svobodo priključiti se zapadnemu ali vzhodnemu bloku ali pa ostati popolnoma nevtralna, la načrt, ki ga je tedanji angleški zunanji minister Eden že na berlinski konferenci (1954) predlagal in ki so ga zapadne velesile še enkrat pregledale in tudi odobrile, pa ne prija Sovjetski zvezi. Molotov se predobro zaveda, da bi svobodne volitve prinesle nemškim protikomunističnim strankam popolno zmago ter da bi se združena Nemčija priključila zapadnemu obrambnemu sistemu. Poleg tega bi se morale sovjetske čete umakniti iz Vzhodne Nemčije ter prepustiti svoje položaje armadi 70-milijonske združene Nemčije. SOVJETI ODKLANJAJO ZAPADNE NAČRTE Zato je povsem razumljivo, da se Sovjetska zveza zapadnega načrta o združitvi Nemčije na vse mogoče načine otepa. Zdi se celo, da Sovjetska zveza združene Nemčije sploh ne želi, vsaj take ne, kot so jo zamislile zapadne velesile. Zato je polagal Molotov prvi teden konference posebno važnost na sklenitev novega evropskega varnostnega pakta, ki naj bi zaščitil Sovjetsko zvezo in njene satelite pred morebitnim nemškim napadom in ki naj bi nadomestil vse dosedanje varnostne zveze, in med temi seveda tudi Atlantsko in Zapadnoevropsko zvezo. Zapadne velesile so pripravljene skleniti tak pakt, nočejo se pa odpovedati Atlantski in Zapadnoevropski zvezi. Sovjetom sta pa ravno ti dve obrambni zvezi najbolj napoti in zato gredo vsa njihova prizadevanja za tem, da bi dosegli njuno ukinitev, združitev Nemčije pa odgodili na poznejši ter zanje ugodnejši čas. Ta sovjetska namera je razvidna iz zadnjega predloga, ki ga je stavil Molotov ob koncu preteklega tedna. Po tem predlogu naj bi o-tala A-tlantska zveza in varšavski obrambni pakt, ki ga je sklenila Sovjetska zveza s svojimi podložniškimi državami, skupno z n vim varnostnim paktom še nadalje in za nedn’očen čas v veljavi, v danem trenutku pa naj bi se vsi trije pakti umaknili posebnemu evropskemu varnostnemu paktu. Medtem pa naj bi se u-stvaril med komunističnim in nekomunističnim svetom nevtraliziran pas, ki naj bi bil kolikor mogoče širok in ki naj bi bil podvržen obojestranskemu nadzorstvu. Sovjetski predlog pušča vprašanje o združitvi Nemčije popolnoma ob strani. NE MARAJO SVOBODNIH VOLITEV Zapadne velesile so odgovorile na sovjetski predlog še isti dan (4. novembra) s podrobnim predlogom o svobodnih in tajnih volitvah, ki naj ' bi se vršile meseca septembra prihodnjega leta. Posebna komisija, v kateri bi bili zastopniki vseh štirih velesil, naj bi pripravila volilni zakon ter podvzela vse potrebne ukrepe, ki naj bi zagotovili svoboden potek volitev. Molotov je poslušal branje zapadnega predloga zelo pazljivo ter je obljubil, da ga bo dobro proučil. Pristavil pa je: »Ni dvoma, da bo sovjetska delegacija ta predlog, ako odgovarja smernicam štirih ministrskih predsednikov, sprejela. Zdi se pa, da predlog ne odgovarja tem smernicam, ker se nanaša samo na združitev Nemčije, ne govori pa o varnostnem paktu, o katerem bi morali vzporedno razpravljati in sklepati.« Zadnjo soboto, nedeljo in ponedeljek ženevska konferenca ni zaise-dala. Angleški in francoski zunanji minister sta pohitela domov, medtem ko je Dulles odletel na Dunaj, kjer se je udeležil slovesne otvoritve dunajske opere. Drugi dan, to je v nedeljo, pa se je podal nr. Brionske otoke, kjer je imel z maršalom Titom važne politične razgovore. Tudi sovjetski zunanji minister ni ostal v Ženevi; tudi on je odletel domov, da bi se mogel udeležiti praznovanja obletnice oktobrske revolucije. Svoj povratek v Moskvo je Molotov gotovo porabil za to, da se je posvetoval s svoje vlado ter prejel od nje nova navodila glede zadnjih zahodnih predlogov o združitvi Nemčije. Politično življenje v Rimu Kakor hitro se je začelo jesensko parlamentarno zasedanje, je Segm-jeva vlada spravila pod streho proračun in več drugih zakonov. Zanimivo je, da so jo v poslanski zbornici pri glasovanju o zakonu o pristojnosti vojaških sodišč v mirnem času podprli tudi poslanci skrajne levice. V pripravi je tudi novi volilni zakon. Stranke že zdaj mislijo na občinske volitve, ki bodo drugo leto. Iz taktike, ki jo zadnje čase zavzemajo italijanski socialisti ter italijanski in francoski komunisti, lahko sklepamo, da delajo po skupnem točno določenem načrtu, skovanem v Moskvi. Mednarodno popuščanje, ki si ga je zamislila Moskva, bi moralo imeti važne notranjepolitične posledice v Italiji, Franciji in Zahodni Nemčiji. V vseh treh državah bi se morali preko »ljudske fronte« dokopati do soudeležbe na oblasti komunisti, v Italiji pa tudi Nennijevi socialisti, da bi razbili demokratične stranke ter pridobili podporo teh držav za sovjetsko zunanjo politiko. Kot vse kaže, se jim v Italiji to ne bo posrečilo. Voditelji vseh štirih demokratičnih strank, to je krščanskih demokratov, socialnih demokratov, republikancev in liberalcev zagotavljajo, da dobro poznajo komunistično igro ter ji ne bodo nasedli. Tajnik Krščanske demokracije Fanfani je v nedeljo v nekem govoru izjavil, da Krščanska demokracija podpira in bo podpirala Segnijevo vlado, ki je v kratkem času svojega obstoja že veliko naredila. Podtajnik Rumor pa je na desničarske kritike odgovoril, da Krščanska demokracija ne bo sodelovala ne z Nennijem in ne s komunisti. Povedal je, da je Nenni še vedno tesno povezan s komunisti in njihovim naukom, v zunanji politiki pa brezpogojno podpira Moskvo. Dokler te politike ne spremeni, ga demokratične stranke ne morejo sprejeti v svojo sredo. Nenni in komunisti pa se bodo še obračali na levičarsko nastrojene struje v demokratičnih strankah. Zato je potrebno, da so demokratične stranke notranje trdne in edine. To velja predvsem za Krščansko demokracijo. Nemirni Srednji Vzhod Napetost med Izraelom in arabskimi državami se ni polegla. Vse kaže, da se celo veča. Spopadi, ki so bili prej samo na izraelsko-egiptov-ski meji, so se razširili še na jordan-sko-egiptovsko mejo. Začeli so pred kakimi desetimi dnevi Izraelci, ki so morda celo računali na preventivno vojno, dokler arabske države še ne bi imele dovolj orožja, ki ga dobivajo iz Češkoslovaške in Sovjetske zveze. To misel pa so jim zahodne velesile zbile iz glave. Iz Sovjetske zveze so prišli tudi prvi vojaški inštruktorji, ki bodo vadili egiptovsko vojsko z novim sovjet-skim orožjem. Vse kaže, da Sovjeti res podpihujejo Arabce k napadom na Izrael, da bi zmešali račune zahodnim velesilam na Srednjem Vzhodu. Dasi vedno govorijo za propagando o miru, se nanj požvižgajo, kadar jim tako kaže. Zahodne velesile se zdaj skupno s komisijo Združenih narodov za premirje v Palestini trudijo, da bi obe strani spravile k pameti in zmernosti ter preprečile a-rabsko-palestinsko vojno. Po desetih letih, odkar imamo slovenski Primorci svoj katoliški tednik, so tne po smrti g. Stanka Staniča naprosili, naj sprejmem odgovorno uredništvo »Katoliškega glasau. Od vsega početka sem spremljal njegovo življenjsko pot in delo, saj sem bil osebno navzoč, ko smo se avgusta 1945 duhovniki prvič zbrali z namenom, da ustanovimo katoliški tednik, in sem tudi bil zraven, ko je bil natiskan prvi izvod »Slovenskega Primorca«. Napisal sem mu tudi programatično besedo na pot. »Slov. Primorec« si je takrat začrtal jasno pot in za njim je na tej poti, hvala Bogu, vztrajal tudi »Kot. glasu. Klical je naše ljudstvo iz zmot k resnici, presojal svetovne dogodke v luči božjih zakonov, vzpodbujal k zvestobi do Cerkve, učil naše ljudi ljubiti svoj narod in jih svaril pred vsem, kar bi lahko škodilo njih veri. In na tej poti hoče in mora ostati »Katoliški glasu še naprej. Ko je g. nadškof pretekli teden odobril moje novo delo odgovornega urednika in da! listu svoj blagoslov, mi je zopet položil na srce, da mora biti zvestoba smernicam Cerkve tudi v bodoče odlika našega lista. In tega se bo »Kat. glasa držal, zato pa bo še naprej jasen in ne bo slepomišil na desno in na levo. Kako so ljudje hvaležni za odločno in jasno besedo, pričajo številna pisma. ki jih je od vseh strani prejemal pokojni naš odgovorni u-rednik. Nič čuda. če je naš lisi imel in še ima polno sovražnikov, ki bi ga radi zatrli. Resnica bode v oči. Molčali bi bilo lislu marsikdaj bolj udobno. .4 katoliški list tega ne sme. Tako naroča katoliškemu tisku Cerkev. Novi urednik Dulles na Brionih Ameriški zunanji minister Dulles je izrabil odmor na ženevski konferenci in se je v nedeljo 6. novembra podal na obisk k Titu na Brione. Brez dvoma je Dulles hotel vedeti, ali bo Tito res tudi v bodoče vodil neodvisno politiko od obeh blokov, ker se ameriško zunanje ministrstvo boji, da je v resnici bliže Moskvi kot Zahodu in da z Zahodom ne pretrga sodelovanja le zato, ker potrebuje njegovo gospodarsko pomoč in ker bi vendar rad imel sam glavno besedo v svoji državi, katero bi gotovo zgubil, ako bi postal od Moskve tako odvisen, kakor je bil pred letom 1948. Iz uradnega poročila in Dullesove tiskovne konference je razvidno, da sta govorila o ženevski konferenci, nemškem zedinjenju, evropski varnosti, Srednjem Vzhodu, odnošajih med Združenimi državami in Jugoslavijo ter o vzhodnoevropskih državah. Važna je zlasti točka o Nemčiji in vzhodnoevropskih državah. Glede Nemčije je Tito Dullesu povedal svoje stalisče, ki se strinja s sovjetskim stališčem. To je Dulles verjetno že prej vedel. Zato ni čisto jasno, zakaj je pravzaprav šel na Brione. Ce naj njegova izjava o neodvisnosti in komunističnem redu v vzhodnoevropskih državah pomeni, da je Washington spremenil svojo politiko in da ne misli več na osvoboditev vzhodnoevropskih narodov — dasi bi jo lahko razlagali tudi tako, da morajo biti neodvisni od Moskve — bi lahko to povedal naravnost Molotovu v Ženevi. Stran 2 KATOLIŠKI GLAS Leto VII - 1955 - Štev. 45 NAS TEDEN V SVETOGORSKA KRALJICA. KI JO NASE LJUDSTVO TU VNETO KLICE NA POMOČ IN ONSTRAN MEJE 13. II. nedelja, 24. pob.: sv. Stanislav K. s po zn. 14. 11. ponedeljek: sv. Jozafat, m. 15. 11. torek: sv. Leopold, spoz.: sv. Albert, spoz. 16. 11. sreda: sr. Jedert, de v. 17. II. četrtek: sv. Gregorij Čudodelnik 18. 11. petek: Posv. bazilike sv. Petra 19. 11. sobota: sv. Elizabeta, vd. * SV. ALBERT VELIKI, regenburški škof, cerkveni učenik, r. 1193, f 1280. Ril je poihožen. Posebno je častil Si?. Reš-nje Telo in Devico Marijo. Rad je poiular-jal, da se ima za vse zahvaliti njej. »Marijate so bile njegove prve besede, pa tudi zadnji zdihljaj v življenju. Ko je bil stopil v red sv. Dominika, ga je začela motiti huda skušnjava, naj bi zapustil samostan. V spanju ga je Marija opomnila, naj vztraja. Kako prav je bilo, da jo je poslušal, priča vse njegovo poznejše sveto in IZ SV. EVANGELIJA isti čas ja povedal Jezus množicam to priliko: Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed semen, ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da prilete ptice neba in prebivajo na njegovih vejah. -— In še drugo priliko jim je povedal: Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo. — I'se to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilik jim ni govoril, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: Odprl bom svoja usta v prilikah, razodel bom. kar je bilo skrito od začetka sveta. * Po Mesijevih besedah sla gorčično zrno in kvas podoba krščanstva. 1. Krščanstvo je po svojem razvoju podobno gorčičnemu zrnu, ki je med semeni najmanjše in komaj vidno, pa se, ko dorasle, razvije v celo drevo. Tako je z nebeškim kraljestvom na zemlji: začelo se je s peščico 12 Apostolov, ki jih je Jezus najprej pridobil. Po njih se je že v 1. stoletju razširilo po Rimskem cesarstvu in skoro po vsem tedaj znanem svetu. Z odkritjem novih dežel prodira Kristusov nauk tudi tam. Danes deluje po vseh kontinentih. Jezusova Cerkev ima za seboj pestro zgodovino: 2000 let boja in zmag! Koliko spreobrnjenj, koliko vernikov, koliko svetnikov in koliko nedolžno prelite krvi ter mučenikov! Pristopili so sužnji in dekle, pristopili gospodarji in bogataši, pristopili učenci in neuki, pristopili kralji in preprosto ljudstvo. Neštete duše so našle v tej božje-člov ošk i družbi svoje iskano zavetje in uteho. Cerkev je postala pravi dom in mati vseh slojev: revnih in bogatih, plemenitih in preprostih. Postala je živa mednarodna vez vseh različnih zemeljskih prebivalcev: belih in črnih, rumenih in rjavih. Ona je prava mednarodna družina in podoba nebeške domovine, kjer bomo vsi eno v Bogu. Ne hi mojrla obstati in ne bi se mogla tako naglo in uspešno širiti, če ne bi bila božja ustanova: če je ne bi vodil in čuval Sv. Duh. 2. In krščanstvo je po svojem delovanju podobno kvasu, ki prek vasi celo testo: prenoviti, preobraziti in oblikovati mora celega človeka in ves človeški rod. 7,e njegov Začetnik in Ustanovitelj g. Jezus Kristus je s svojo mu-čeniško smrtjo na križu enkrat za vselej zatrl oblast Hudega duha. O-tel nas je grozne Satanove ter grešne sužnosti in zaslužil vsem ljudem možnost zveličanja; pravico do nebes, naziv otrok božjih, hogopodoh-nost in sorodstvo z Bogom, kar so naslovi iu dejstva neprecenljivega nadnaravnega dostojanstva. Gibanje, ki ga je začel božji Učenik, je napovedalo neizprosen boj vsemu, kar je krivičnega, zmotnega, slabega in hudobnega ter pripravilo zmago vsemu, kar je dobrega, poštenega, pravičnega in svetega. Jezusov evangelij pomeni po vsej pravici »veselo oznanilo«: obsodil je Satana in greh: človeka zbližal odlično delovanje. — Veliko in sijajno je pisal o sv. Rešnjem Telesu. Bil je učen. Učil je na visokih šolah v Nemčiji. Pariška univerza mu je podelila za njegovo veliko učenost odlični naslov: Magister teologije. — Obvladal je s-korai vse znanstvene stroke. Odlično je razlagal dela grškega modrijana Aristotela in pa sv. pismo. Njegova učena predavanja so prihajali poslušat akademiki od vseh strani Evrope. Njegov najodličnejši učenec je bil sv. Tomaž Akvinski, tudi velikan učenosti. Ta učeni in pobožni vseučiliški profesor je dokazal, da si znanost in vera nista nasprotni. Da se dobi kak učenjak, ki ni veren, je vzrok: ali v neznanju verskih resnic ali v grešnem življenju. Tudi v svetnih strokah ne da usposobljenost na enem polju tudi znanjic na drugem. Dober mehanik še ni zato tudi dober zdravnik. Greh pa potaplja razum v lemo in slabi voljo ter odteguje milost: vera usiha in usahne. in povezal z užaljenim Bogom; ponižal je ošabne, krivične in hudobne, povišal in zaščitil pa majhne in nedolžne; povzdignil duha nad snovjo in čednost nad strastmi; dvignil človeka nad nivo živali, se zavzel za sužnje, revne, vdove in sirote; rešil osebnost; vrnil ženam pravi človeški položaj in ugled: dal za-mračenim človeškim razumom potrebno luč, voljam dobroto, življenju pravi smisel in smer; ohranil družine, moralo in kulturo; čuval rodove, oznanjal red, pravičnost,, bratstvo in mir. V misijonih prinaša križ, odpira šole, bolnice in druge dobrodelne ustanove. Prenavlja in posvečuje vsa ljudstva in cel družabni red. Skratka, ali je na svetu kak:na druga vladavina, organizacija, so- Za dober film Dobremu filmu so v ministrski škofiji v Zapadni Nemčiji posvetili posebno nedeljo, Škofijski filmski urad je že meseea junija povabil vse lastnike kino dvoran, naj določeno nedeljo v oktobru oskrbe svoje dvorane z dobrimi filmi. Veliko teh podjetnikov že tesno in sporazumno deluje s škofijsko filmsko centralo. Nad 130 tisoč vernikov je že podpisalo izjavo, da ne bodo obiskovali in plačevali predstav slabih filmov. Odločni sklep takih vejnikov bodo že iz čisto materialnega vidika morali u-poštevati kinopodjetniki. Gbrresova družba ki ima namen podpirali in pospeševati znanstveno delo katoliških intelektualcev, je slavila v Friburgu v Švici svoj 58. občni zbor. Tudi nemški katoliški delavci Katoliški delavci v Nemčiji so sklenili, da ustanove lastne katoliške sindikate in se tako ločijo od enotnih sindikalnih delavskih organizacij, s katerimi so delali doslej skupno s socialisti. Vzrok ločitve, pojasnjujejo, je v tem, da se dosedanji sindikati premalo zavzemajo za svoje naloge in le slepo slede socialistični politiki. Ital. katol. delavci so to storili že dosti prej, ko so se ločili od CG1L ter listano-vili lastno organizacijo CISL. Za dostojnost človeške osebnosti se zavzema katoliško delavsko gibanje v Achenu. Gibanje odklanja nevarno materialistično usmerjanje, ki se pojavlja v mnogih d ru žab ni h in gospodarskih krogih. To nagnjenje se kaže zlasti v materialističnem pojmovanju življenja, ki teži le za polnim uživanjem materialnih dobrin in zabave, premalo pa se meni za nadnaravne človekove cilje. V gospodarskem življenju biča in graja to gibanje preveliko skrb za mastnim dobičkom. Gibanje poudarja potrebo in namen gospodarskih dobrin, a te ne smejo biti človeku namen, temveč sredstvo. Rožni venec v Kanadi 300 tisoč katoličanov se je v kanaibkem mestu Toronto udeležilo javne molitve rožnega vencu. Pobožnost se je vršila 1111 vele sej inske m prostoru mesta Toronto. Kožni venec so molili tudi gluhonemi in sicer z gestami. Tudi pridiga za gluhoneme j" bila podana na ta svojski način. cialno ali politično gibanje, filozofija itd., ki bi prinesla svetu podobno korist na vseh področjih našega življenja kot krščanstvo? Notranjo in zunanjo korist? Bistvo, poudarek in največja vrednost je namreč v nevidni milosti, ki nas posvečuje in vodi v večni raj. Bodite prepričani, da je ni in ne ho enake dobrodelne sile. Daj, da Te pridobi in docela o-svoji Tvojo osebo božja milost, ki si jo prejel pri sv. krstu. Naj Te vsega preoblikuje in naj ostane v Tebi vedno živa. Naj raste in po sv. zakramentih razvije do zrelosti Tvojo krščansko postavo. Naj obrodi popolni sad svetosti! Prošnja: Daj, prosimo, vsemogočni Bog, da bomo mislili vedno na to, kar je duhovno, ter v besedi in dejanju vršili, kar je Tebi po volji. Po Gospodu. Rožni venec v Afriki Znani ameriški duhovnik pater Peyton se mudi sedaj v Afriki in se trudi za razširitev molitve rožnega venca po družinah. Največje uspehe je dosegel v Ugandi in sicer v kraju Masaka, kjer ga je poslušalo 40.000 ljudi in v kraju Kampala. kjer je bilo celo 45.000 poslušalcev. Najprej ideologija, potem korist ljudstva Po tem načelu se zdi. da se ravna sedanja belgijska socialistična vlada. V belgijskih kolonijah v Afriki silno raste potreba po novih šolah. Vlada ne more zadostiti vsem potrebam, ker nima na razpolago dovolj denarja. A vendar raje odpira državne laične šole, v katerih stane državo šolanje vsakega otroka 72.000 lir. kot da hi odprla misijonske šole. kjer stane šolanje letno samo 3.600 lir. Vlada raje vidi. da ostanejo otroci nepismeni, kot da hi se izobrazili v katoliških šolali. 500-letnica sv. Ivane Arške Prihodnje leto v juniju bo preteklo 300 let, odkar je papež Kali-t lil. proglasil za svetnico sv. Ivano Arško. Angleži so Ivano sežgali na grmadi kot čarovnico leta 1431, a 25 let kasneje je bila proglašena za svetnico. V Rouen v Franciji bo za jubilej prišla večja skupina angleških katoličanov. Popravilo cerkva v Argentini Argentinska vlada je namenila 10 milijonov pesov za popravilo cerkva, ki so bile požgane ali poškodovane 10. junija letos. Škoda daleč presega to vsoto, vendar bo zadostovala za najnujnejša dela. Domači duhovniki v Belgijskem Kongu Semenišče v Mayidi jc v 20 letih svojega obstoja vzgojilo 100 domačih duhovnikov. Sedaj jo v semenišču, ki ga vodijo jezuiti, 80 bogoslovcev. Španija za begunske visokošoice 115 beguncev izza železne zavese uživa gostoljubje v velikem univerzitetnem kolegiju Sv. Jakoba v Madridu. Vso oskrbo imajo brezplačno. V preteklem šolskem letu so bile zastopane naslednje narodnosti: 2 Belorusa. 2 Hrvata. (> Kitajcev. 2 Slovaka, 10 Slovencev, 1 Estonce, 16 Madžarov, I Letonee, 18 Poljakov, 6 Romunov, 1 Rus. I Srb in 22 Ukrajincev. It dijakov različnih narodnosti jc obiskovalo univerzo v Barceloni, odnosno v Sevilji. Nova apos administratura Sveta stolica je dne 28. septembra izdala odlok, s katerim je odklopila od ljubljanske škofije celotno slovensko področje tržaško-koprske škofije, ki je po drugi svetovni vojni prešlo pod Jugoslavijo, in ga podredila solkanskemu ap. administratorju msgr. Mihaelu Torošu, da ga upravlja po posebnem delegatu. Istočasno je imenovala za delegata preč. msgr. Albina Kjudra, župnika tomajskega, ki je bil z istim dekretom prištet med apost. protonotarje in pooblaščen deliti na ozemlju nove administrature zakrament svete birme. Prva predaja in prevzem uprave sla se že izvršila v škofijskem dvorcu v Ljubljani dne 24. oktobra, ko sta prevzv. g. škof Anton Vovk in njegov delegat msgr. Karel Musizza predala upravo v roke presveti, msgr. Mihaelu Torošu in njegovemu delegatu preč. msgr. Kjudru. Ap. administrator msgr. Toroš bo v nedeljo 13. novembra ob 1'). uri imel v koprski stolnici prvo slovesno pontif tkalno ‘'-vehi m s J. e tem bo uradno začel vršiti svojo novo službo tudi i: tem predelu Primorske. S tem je vse ozemlje tržaško-koprske škofije v Sloveniji združeno v eno upravno enoto s sedežem v Kopru, slično kot je vse ozemlje goriške nadškofije v Sloveniji združeno v apostolski administraturi s sedežem v Solkanu. Obojno ozemlje pa je medsebojno povezano v osebi istega ap. administratorja. ki pa upravlja prvo po svojem delegatu. Apostolskemu protonotarju msgr. Albinu Kjudru. dolgoletnemu župniku v Tomaju in odličnemu duhovniku ter cerkvenemu govorniku, naše čestitke in voščila za tispešho delo v novi visoki službi. PRIPOROČAMO VAM nekaj dobrih listov Opozarjamo in priporočamo naslednje verske in katoliške liste v slovenskem jeziku : KATOLIŠKI GLAS, tedensko glasilo slovenskih katoličanov na Goriškem iti Tržaškem, ki c luči vere in cerkvenega nauka seznanja naše ljudi s smlobnimi vprašanji. PASTIRČEK, otroški list. mesečno prinaša prijetne povestice za otrobe. VERA IN I)(JM, mesečna revija za odrasle. Poleg leposlovja prinaša še vzgojne ut kulturne članke ter poročila. KATOLIŠKI MISIJONI. glasilo slovenske misijonsko družbe. Polni so zanimivih poročil iz misijonskega življenja in aktualnih člankov o misijonih. DUHOVNO ŽIVLJENJE, mesečnik za življenje po veri. I' njem dobiš strokovne članke in načelne razprave poleg leposlovnih prispevkov in poročil iz celega sveta. A VE MARIJ \. glasilo severnoameriških frančiškanov. Poljudno iu zanimiio sestav Ije •. mesečnik. To so časopisi in revije posebno znani na Primorskem in ki jih smemo brez pomislekov priznavati za katoliške ter jih pri poročal i. ŠIRITE NAŠ LIST ! IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI 30-letnico svojega delovanja je slavil eerkv. pevski zbor »Ilirija« iz Clevelanda. Trideset let požrtvovalnosti in vztrajanja! Za to priložnost je pripravil 30. oktobra koncert v proslavo te lepe ob-letnice. Slovenski radio v Chicagu ‘ Letos poteka peto loto. odkar imajo Slovenci v Chihagu svojo lastno radijsko uro. Vodi jo dr. Leskovar. Za stare in nove naseljence je slovenska radijska ura velikega pomena, ker vsako soboto prinaša v njihove domove lepo slovensko pesem, poučne govore ter prav lepo razvedrilo. t Štefan Podbršček Na Ustju pri Ajdovščini je umrl 22. oktobra župnik, g. Štefan Podbršček. Prehladil se je bil. ko je šel s kolesom na Gol pomagat. Pokojni je bil rojen 4. 12. 1889 v Desklah (Kanal), v mašni ka pa plosvečen 10. 7. 1914. tik pred prvo svetovno vojno. Med drugim je služboval v Dolenji Tribuši in na Štjaku. Bil je blage, mirne narave. Naj počiva v miru! Blagovni promet z Jugoslavijo Blagovni promet mej! Italijo in Jugoslavijo kaže še nadalje, zlasti v izvozu, težnjo po naraščanju, če ga primerjamo s trgovinsko izmenjavo v lanskem letu. Skupni italijanski uvoz iz Jugoslavije je dosegel v prvih osmih mesecih letošnjega leta 15.543 milijonov lir proti lanskim 11.819, izvoz pa 25.390 proti lanskim 11.494 milijonom lir. Bogata letina jabolk v Brkinih Že 6 let niso beležili na brkinsko- vremskem področju tako dobre in obilne letine* jabolk kot letos. Računajo, da bodo na tem področju nabrali letos okoli 600 vagonov tega sadja. 300 vagonov so namenili za domačo potrošnjo po zmernih cenah, tako da bo ta zdravi sad lahko vsem dostopen. 100 vagonov bodo izvozili, zlasti v Zapadno Nemčijo, Poljsko in Ccškoslovo-i-Tco^JnOvaironov pa bodo nn1uipi!{ir;i '*> jugoslovanska podjetja za predelovalno industrijo. Porast kriminala Zadnje ču-e je opaziti v Jugoslaviji vedno več kriminalnih prestopkov, kot so nočni izgredi, napadi, razbo j n i-1 va in podobno. Samo v Zagrebu je bilo v letu dni prijavljenih 19.000 primerov mladostnih kriminalcev. Nihče se ne bo temu čudil, kdor ve, da se v komunistični Jugoslaviji vzgaja mladina brez Boga. Padanje hranilnih vlog Napovedane denarne zamenjave in porast cen je vzrok velikega padca hranilnih vlog v Jugoslaviji. Samo v mesecu septembru so v Sloveniji padle hranilne vloge za okrog 100 milijonov dinarjev. Nov beg iz Jugoslavije Ribiška motorna ladja »San Michele« je dne 6. novembra naletela na odprtem morju na malo ribiško ladjo, na kateri so bili štirje moški, dve ženski in dva otroka. Povedali so, da so se na večer 4. novembra v Pulju vkrcali na to ladjico z namenom, da dosežejo beneško obalo. Jugoslovanska policija jih je stalno zasledovala, ker jih je sumila zaradi protidržavnih in verskih čustev. Kakšna usoda jih čaka v Italiji...? Semenišče na Reki konfiscirano Jugoslovanske oblasti so konfiscirale semenišče na Reki. Prvotno so ukinile semenišče za 5 let. Prostore semenišča bodo uporabili za državne urade. Zanimivo, da se državni uradi tako radi naseljujejo v cerkvenih stavbah. ARMADA UREDNIKOV KITAJSKI DNEVNIK. Pckingški dnevnik »Jen Ming Jc Pao«, (Ljudski dnevnik) uradni list pekingške komunistične partije, ima svoj uredniški odbor, ki jc sestavljen iz 200 urednikov, 300 pomožnih urednikov in 100 inšpektorjev, ki imajo nalog, da nadzorujejo urednike. V-hi ta armada urednikov je potrebna za dnevnik na samih * štirih straneh. Uredniki, ki morajo pri časopisu skrbeti vsak /a svojo določeno rubriko, morajo svoje članke predložiti komisiji že mesec prej.. Komisija jih mora nato dati v pregled ministrom in centralnemu komiteju komunistične partije. Iz življenja Cerkve ŽENSKI KOTIČEK NOVA KNJIGA O IGNACIJU KNOBLEHARJU SLOVENSKI MISIJONAR OB NILU Slovenska misijonska zveza v Buenos Airesu je pred enim mesecem izdala obširen življenjepis slovenskega misijonarja in raziskovalca Beleta Nila, ilr. Ignacija Kno-bleharja. Knjiga ima 446 strani besedila. 32 strani slik in zemljepisno karto; vsega skupaj torej skoraj 500 strani. Z DOLENJSKEGA DOMA Najprej nam prikaže Knobleharja v njegovi domači hiši v Škocjanu pri Mokronogu. Bil je torej Dolenjec, kakor je bil tudi naš največji misijonar Friderik Baraga. Zgodaj gre v šole. Ko jih v Ljubljani odlično konča, se odpravi 1. 1811 v Rim na osrednji misijonski zavod Propagando. Kot sestošolec je bil slisal v novomeški cerkvi pridigati Barago; takrat je sklenil, da bo tudi on postal misijonar. Na rimski Propagandi se je skrbno pripravil za delo med pogani. Poleg svetih ved se je učil tudi jezikov, da jih je razumel 14; učil se je tudi naravoslovnih ved, zemljepisa in zdravilstva. Prav takrat je sveta stolica sklenila začeti z misijonstvom v osrednji Afriki, med takrat še nezavisnimi črnci Sudana. Voditelj naj mu bo sam dotedanji ravnatelj Propagande, poljski jezuit p. Maksimiljan Rvllo, ki je dolga leta mi-sijonaril na krščanskem Vzhodu. Za sodelavca si je izbral tudi mladega, mnogo obetajočega Knobleharja. ki je pravkar prejel mašniško posvečenje. Potem nam Jakličeva knjiga pripoveduje, kako se je Knoblehar učil arabščine na pogorju Libanon severno od Svete dežele. Obširno nam popisuje sudanske črnce, njih dežele in njih življenje. Poleti 1847 se Ryllova misijonska skupina zbere v Egiptu in se odpravi na več mesecev dolgo potovanje proti sudanski prestolnici Har-tumu. Takoj po prihodu Ryllo umrje. Pred smrtjo imenuje za svojega naslednika najmlajšega sodelavca; Knobleharja. MED ČRNCI Po zanimivem opisu tedanjega Hartuma nam knjiga podrobno opisuje začetno misijonsko delo o njem. V hiši iz bička in blata se začne opravljati presveta daritev. Nakupijo nekaj zamorskih sužn.ih dečkov iu zac-no s šolo. Mesto je mohamedansko; med prebivalstvom se torej za krščanstvo ne bo dalo delati; treba bo začeti daleč gori ob Belem Nilu, med svobodnimi poganskimi črnci. Knoblehar se s spremstvom pelje do njih. Vidi, da bo z darovi lahko pridobil njih naklonjenost. Na vožnji raziskuje do tedaj še malo poznani Beli Nil. Naslednje leto 1850 izide ta njegov znanstveni dnevnik v nemščini in slovenščini in Knobleharja takoj uvrsti 'med svetovne znanstvenike. Da zapre usta tistim, ki so trdili, da čas za pokristjanjevanje sudanskih črncev še ni napočil, se Knoblehar poleti 1850 odpravi proti Evropi. \ Sloveniji pridiga in priporoča svoj misijon na več krajih. Dolgo časa se pomudi na Dunaju. Pobira prispevke v denarju in misijonskih potrebščinah. Ustanovi »Marijino društvo«, da bo po vsej tedanji Avstriji stalno nabiralo za afriški misijon. Res mu je vsako leto posjalo \eliko vsoto, da se njemu in njegovim sodelavcem nikoli ni bilo treba boriti z revščino, kakor se je moral n. pr. Baraga. V Sloveniji dobi 5 mladih duhovnikov. ki se jim je kmalu pridružil še še- sti. Dobi na Dunaju tudi nekaj sodelavcev svetnega stanu. V Rimu podrobno poroča papežu Piju IX. in Kongregaciji za širjenje vere o svojih namerah. Papež mu jih odobri in ga imenuje za apostolskega pro-vikarja. —- V Trstu se Knoblehar s svojo četico vkrca za v Egipt. Od tam se vzdignejo s svojo velikansko prtljago na večmesečno pot proti Hartumu. SVETI KRIZ OB NILU Potem gledamo Knobleharja in njegove misijonarje duhovniškega in svetnega stanu, kako s trudom zastavijo v januarju 1853 na prvi zamorski postaji: v Gondo-koru ob Belem Nilu, približno na 5. stopinji severne širine in na 32. stopinji vzhodne dolžine po Greenvviehu. Do tedaj so si naikupovalci slonovih okel in lovci na sužnje komaj upali tja. oboroženi in na oboroženih ladjah. Naš Knoblehar s slovenskimi in drugimi misijonarji si pa na mah dobi naklonjenost nezaupnih in sovražnih črncev iz rodu Bari: začne graditi misijonska poslopja in obdelovati svet ob njih. Naslednje leto 1853 začne slovenski koroški duhovnik Jernej Možgan z delom na novi misijonski postaji Sveti Križ, tudi ob Belem Nilu, nekoliko severneje od Gondokora, med rodom Dinka. Hartum, Gondokoro in Sveti Križ so torej bile postojanke, ki jih je vodil in po Belem Nilu obiskoval Knoblehar. En mesec ali še več je moral vselej biti na rečni ladji. Zelo zanimivi so opisi teh voženj; kaj vse je videl in doživel! Iz dežel tedanje Avstrije so mu v skupinah prihajali novi, mladi, požrtvovalni, dobro pešpripravljeni duhovniški in svetni sodelavei. Marljivo so se učili arabščine in obeh zamorskih jezikov Dinka in Bari. Zanju so sestavljali slovnici in slovarja. Evropskim znanstvenim zavodom so pošiljali nadaljnja opazovanja rečnega stanja, vetrov, vremena itd. BOLEZNI IN SMRT Takoj pa stopi prednje neizprosna sovražnica : malarija, ki se koti na močvarah ob Nilu; z njo pa griža in druge nevarne bolezni. Prva žrtev je bil že p. Ryllo: potem Kmnuleharjev sosoiec v Rimu, mlada Angel Vinco; potem dva mlada slovenska duhovnika Milharčič iz Slavine in Kocjančič iz Mošenj; in potem še drugi in drugi. Knjiga našteje na str. 390 kar 19 duhovniških misijonarjev, ki so v 10-ih letih, od 1848 do 1858, legli v osrednjeafriškem misijonu v močvirski ali v puščavsko-peščeni grob. Vzporedno z njimi pa misijonski učitelji, obrtniki, vrtnarji in drugi iz svetnega stanu. Ker so se spet začeli oglašati tisti, ki so mislili, da Sudan se ni goden za začetke misijona, se je Ignacij Knoblehar konec leta 1857 spet odpeljal po Nilu proti Egiptu in dalje proti Evropi. Že v Egiptu je postal slab in - bolan. S črnini dečkom, ki ga je hotel dati izšolati za duhovnika, se je v Aleksandriji vkrcal za v Neapelj. Tu je pa moral zaradi bolezni obstati. Nastanil se je v neki pristaniški poslini. Potem so ga na prošnjo papeškega nuncij a sprejeli avguštinci v svoj samostan pod gričem Capo di Monte. Vse so storili, da hi ga pozdravili. Pa je bilo vse zaman: dopoldne 13. aprila 1858 je ta na- misijo- nar, največji za Barago, svetniško umrl. Avguštinci so ga mrtvega sprejeli v svojo grobnico pod cerkvijo, kjer je še zdaj. VEDNO VEČJE TEŽAVE Potem beremo, kako je vzhodnosudanski misijon prehajal iz enih rok v druge. Iz avstrijskih pokrajin, zlasti iz nemških in italijanskih, je prihajalo novo osebje; a je smrt tudi nad njim neusmiljeno vihtela koso. Velikanske žrtve tudi v denarju, uspehov pa skoraj nič. Sudanski črnci so bili vse kaj drugega kakor Baragovi Indijanci. Bili so popolni materialisti, ki so se brigali za misijonarje samo v časih suše in lakote. Ko je pa žito (dura) spet obrodilo, jih ni bilo več blizu; po svoji poganski navadi so se zbirali na plesiščih, napadali so se in pobijali in predajali razuzdanosti. Ko je spet nastopil čas lakote, so bili spet vsi voljni, storiti vse, kar želijo misijonarji, samo da dobijo živila in druge darove. — Po vseh teh neuspehih je leta 1881 prihrumel nad Ilartum in drugo bivše Knobleharjevo misijonsko o-zemlje še fanatični mohamedanski nasilnik Mahdi in uničil še tiste malenkostne uspehe, ki so jih misijonarji dosegli. Z grozo in žalostjo beremo o njegovi brezmejni, oholi krutosti. PŠENIČNO ZRNO V RODOVITNI PRSI S tem je pa bil čas 40-letne preizkušnje za sudanski misijon končan. Angleški general Kitchener je 1. 1899 docela strl oblast mahdijevcev in odprl Sudanu začetek kul- ture in napredka. Knobleharjev misijon je vstal iz ruševin in se začel hitro širiti, ludi nad njim se je izpolnila Kristusova napoved: »Ce pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu.« Vse, kar je ljudem k resnični sreči, mora zrasti šele iz molitev, iz trpljenja, iz žrtev. Koliko (je bilo vsega tega pri Knobleharju in njegovih tedanjih in poznejših sodelavcih! Zato je pa nad ta misijon prišel velik blagoslov: na tistem ozemlju sta zdaj že dve misijonski škofiji in tri 'apostolske prefekture, ki bodo prej ali slej tudi povzdignjene v škofije. O vsem tem Jakličeva knjiga obširno govori. Vmes je pa polno zanimivih, napetih prizorov; s sočutjem beremo n. pr. o usodi črnih dečkov in deklic, ki so se vzgajali in šolali v Ljubljani, v Škofji Loki, v Celovcu, v Zagrebu. Bil je eden izmed poiskusov, — ikakor so sploh morali prvi sudanski misijonarji marsikaj šele sami preizkušati in dognati. SPOZNAVAJMO KNOBLEHARJA Knoblehar je bil nekoč znana, spoštovana in slavljena osebnost. Zdaj so pa že skoraj docela pozabili nanj. Tudi Slovenci smo le še malo vedeli o njem. Zato ga iz te knjige spoznajmo in zacenimo najprej mi sami, saj je bil naše krvi in naše govorice. Ko bo prilika, pa seznanimo z njim tudi druge narode! Pomagal bo dvigniti ugled Slovencev. Knjiga se prodaja v platno vezan izvod po 1000, broširan po 800 lir. Dobite jo na uredništvu našega lista, v Trstu pri Mar. družbi v Via Risorta ter v Katoliški knjigarni v Gorici. F.A. MORILCA SVOJIH STARŠEV JE SPOZNAL MED ONIMI, KI SO GA VABILI DOMOV V taborišču S. Antonio pri Salernu je dne 28. oktobra javilo ravnateljstvo, da pride prihodnji dan v taborišče bolgarska delegacija s poslaništva v Rimu zasliševat bolgarske begunce ter jih pregovarjat, naj se vrnejo domov. To so že običajni dogodki v taboriščih, zato se nihče ni zmenil za prihod komisije. Toda ko je prišla, je neki bolgarski begunec spoznal med njenimi claui človeku, k. a it ua mu jti 111 >it 1 a ubil (J et' 1 a in mater. To je bilo prehudo, da bo tak človek sedaj hodil v taborišče nagovarjat njega samega, naj se vrne domov! Obvestil je druge bolgarske begunce o svojem odkritju. Nastalo je veliko godrnjanje in nemir. Obkolili so direkcijo in zahtevali, da jih komisija zasliši. Toda policija jili ni pustila do nje, ker se je bala. Omenjeni Bolgar in še neki njegov prijatelj sta tedaj z vso silo navalita na vrata v ravnateljstvo in jih podrla. Nastal je pretep; vmes so posegli še drugi begunci, zlasti Jugoslovani. Nevarnost je bila. da vderejo v ravnateljstvo ter pretepejo ’ komisijo. Tedaj je prišla policiji nova pomoč in razgnali so demonstrante. Toda bolgarska komisija je šele čez nekaj ur odšla iz taborišča in še to skrivaj. Tako težko in nevarno je bilo razburjenje v taborišču. Upati je. da bodo take lekcije koristile komunističnim komisijam in upravam taborišč. VRNITI GA HOČEJO V taborišče Capua pri Cascrti so pred nedavnim prišli orožniki in aretirali begunca Antona Lešnjaka iz Št. Jošta pri Vrhniki. Fant ima šele 20 let in je pribežal iz Jugoslavije preteklo pomlad. Leta 1942 so mu partizani ubili mater. - V taborišču so ga aretirali, ker so ga jugoslovanske oblasti obdolžile, da je ušel iz zaporov, kjer je prestajal kazen treh let zaradi nekih tatvin v tovarni. Ce človek pomisli, da so direktorja »Litostroja« v Ljubljani. Pečarja, ki je poneveril 8 milijonov din, obsodili le na pet tednov zapora in je še tega presedel doma v svoji vili. danes pa je ravnatelj neke tovarne na Reki. se mu taki primeri, kot je ta z Antonom Lešnjakom iz Št. Jošta, zde le prehudi. Jugoslaviji so jih vrnili \ jutru 2. novembra je italijanska kvestura izročila jugoslovanskim oblastem drugih 30 ubežnikov, ki so bili po begu iz Jugoslavije v taborišču v ulici Pradamano v Vidmu. Poslali so jih najprej v Trst in od tam skozi obmejni blok v Jugoslavijo. Še sami italijanski časopisi se zgražajo nail takim nečloveškim ravnanjem. Pozanimali so se, da bi zvedeli imena vrnjenih ubežnikov, a jim je videm-ka kvestura odgovorila. da je to v skladu z dogovorom mešane komisije OZN in da ostanejo imena vrnjenih uradna tajnost. Italijanska kvestura sme vrniti vse one ubežnike, ki niso zbežali iz domovine »iz političnih razlogov«. Kakšna usoda čaka take »nepolitične« ubežnike po vrnitvi v domovino, si lahko predstavljamo. svetloba in senca DEMOKRACIJE Nuš sot rudnik nafti je poslal zanimivo socialno razprav o o tem, kako pomagati današnjim ljudem do večjega blagostanja. Njegovi predlogi so sila originalni. Mnenja smo, da hodu zanimali širši krog našili bralcev, saj je uvtor razprave sam delavec, ki se je dokopal do svojih spoznanj predvsem z razmišljanjem in opazovanjem, bolj kot s študijem. Ker je razprava daljša, ho izhajala v več nadaljevanjih. (Op. u red.). VELIKO ČUDO Bilo je pred kakimi sto petdesetimi leti v nekem mestu ob največjem letnem semnju. ko skoro vse, kar leze in gre, iz vse okolice hiti v mesto, mnogi po kupčijah in opravkih, največ pa iz radovednosti in za zabavo. Ulice so bile polne te pisane radovedne množice. Na javnih trgih je kar mrgolelo prodajalcev, raznih tržnih kričačev in vsakovrstnih glumačev. Posebno veliko pozornost je vzbujal neki glumač, ob čigar pre-graji se je kar trlo radovednih gledalcev ter občudovalo neko njegovo posebnost. Kazal jo navadnega petelina, ki je imel privezano za nogo težko bruno in ga z največjo lahkoto vlačil za seboj. Mimo pride neka kmetica s culo trave na glavi. Tudi ona se približa ograji in vpraša bližnje gledalce: »Kaj pil vidite posebnega in občudujete?« Odvrnejo ji: »Ali „e vidiš, kako vlači petelin z vso lahkoto za *abo težko bruno ?« Ona se zasmeje iu odgovori: »Kakšno težko bruno? Saj ima privezano za nogo le bilko slame.« In res, komaj ona to izreče, vsi zagledajo namesto bruna le slamnato bilko. Glumač je koj opazil, da mu je ženska preprečila nadaljnje varanje gledalcev. Pristopi k nji in jo prijazno vpraša, ali bi mu prodala za dobro ceno tisto travo, ki jo ima v culi. Ona pritrdi in prejme po-nudeuo plačilo. Glumač ji veli, naj strese travo na tla. Komaj žena to stori, se spusti v beg in privzdigujoč krilo vpije na vse grlo: »Voda, voda!« Gledalci se zagrohotajo, ker nihče ne vidi deroče vode kot le ona sama. PODOBNOST V VELIKEM Tudi današnji svet jo kakor veliki semenj. Ponuja in hvali ne samo razno materialno, temveč tudi razno duhovno blago. Ponujajo se stare in nove ideje in zamisli ter razni gospodarski, politični in kulturni programi in načrti. Je pa že tako na svetu, da za vsem tem tiei navadno največji odstotek sebičnosti, uživanjaželjnosti in častiželjnosti. Zato hočemo na kratko in po domače opisati ta svetovni semenj z vso njegovo barantijo v malem in velikem. V TEORIJI IN NA PAPIRJU Beseda demokracija se menda v vsej zgodovini človeštva ni tolikokrat izgovarjala in pisala kakor v današnjih časih. Zato bo prav, da o tej čudoviti in toliko vabljivi besedi nekoliko spregovorimo. Demokracija je grški izraz in pomeni po nase ljudovlada. To pa že ni kar si bodi. Ljudovlada, ljudstvo vlada, ljudstvo stoji na vladi, volja ljudstva je volja vlade. Nesoglasje ljudstva s takšno vlado je že v naprej izključeno. Presrečno ljudstvo, kaj hočeš še več? Pod takšno vlado imaš vsestransko svobodno volilno pravico \ vse državne, deželne in občinske zastope, imaš svobodo govorjene in pisane besede, svobodo združevanja, svobodo vesti in vere. odprta so ti vrata v vse, tudi v najvišje šole in s tem tudi vrata do najvišjih mest in služb v državi. In glej, ti ljudstvo, ako si dovolj prebrisano. računarsko in podjetno, sc smeš svobodno udejstvovati v vseh panogah go- spodarstva in v vseh podjetjih. Smeš si tudi svobodno vse mogoče dobrine pridobiti in smeš jih tudi svobodno zapravljati, tako da moreš postati tako rekoč čez noč ali milijonar ali pa nemanič. Zdaj pa poglej, ti ljudstvo, na neko posebno čudo v današnjih ljudovladah: Na eni strani so dela. ki vpijejo po izvršitvi, n. pr. pomanjkanje stanovanj, neobdelana ali slabo obdelana polja, slabe ceste, potrebni vodovodi, pomanjkanje potrebne hrane za prebivalstvo, obleke, obutve. hišne oprave, potrebne razsvetljave in kurjave itd. Na drugi strani pa podjetja, obrtniki in rokodelci iščejo naročil: potrebni material čaka na obdelavo in izdelavo, iu tisoči in stotisoči brezposelnih zaman iščejo in prosijo dela in zaposlitve. Zopet dalje vidimo po izložbenih oknih trgovin razstavljeno vsakovrstno potrebno in nepotrebno blago, toda po takih cenah, da je navaden človek primoran te reči samo občudovati, kajti njegova nakupna moč je blizu ničle. Tako stojimo pred vprašanjem: Kdo povzroča v današnjih ljudovladah to zmedo, ta zastoj, to revščino in pomanjkanje najpotrebnejših predmetov, oziroma kdo ubija nakupno moč pri večini konsu-mentor ? Ta kdo je kapitalistični gospodarski sistem v današnjih državah. KAKO POKVARIM SVOJEGA OTROKA Že takoj v prvih letih postani otrokova sužnja. Vsaka njegova še tako nespametna želja naj ti bo ukaz. On mora biti kralj v tvoji hiši. Vsi mu morajo posvečati pozornost in nihče mu ne sme povzročiti najmanjše neprijetnosti. Ko postane nekoliko večji, moraš biti ponosna na njegovo lepoto in njegovo bistroumnost. Postati mota okras tvojeiga doma. Vsi ga morajo z občudovanjem poslušati. tudi če je njegovo govorjenje žaljivo. Povej mu pogostoma. da je lep, lepši od drugih, da je razumen in izredno nadarjen. Ničesar mu ne smeš odreči. Njegova volja naj bo vsem povelje. Čemu bi ga žalostila? Saj bo imel še dovolj časa za preizkušnje in težave. Prav zato moraš sedaj, ko je še majhen, odstraniti vsako najmanjšo senco bridkosti od njega. Nikoli ga ne smeš karati ali strahovati s kaznijo. Tudi ni prav, če mu pripoveduješ o peklu. Nikar mu ne govori o grdobiji greha, saj so njegove . napakice tako ljubke, saj, ko se laže, dokaže s tem le svojo bistroumnost. In ko začne hoditi v šolo, ne pusti, da bi se preveč mučil z učenjem. Naj se uči, kadar koli sam hoče. Ce ga učitelj neprestano ne hvali, je pač znak. da je neotesanec. Zato pa skušaj ti to nadomestiti s pohvalami, milovanjem in z vsemi mogočimi darovi. Nobenega dvoma ni, da boš prav kmalu zato bogato poplačana: tvoj otrok bo tvoja največja pokora. SPANJE DALJŠA MLADOST Ni ničemurnost, če si želimo ostali čim dalj časa mladi. Kdor dolgo ohrani lep, mlad obraz, s tem dokazuje, da redno živi in da je zdrav, kar je za ženske iu moške enake važnosti. Važen činitelj pri tem je spanje. Vsakdo bi si moral privoščiti dovolj časa, da se v spanju odpočije od dnevnih naporov. V spanju se odpočije duh in telo, živci in mišice. Vse skrbi izginejo, vse težave se za nekaj ur umaknejo. Obraz dobi lepe, umirjene poteze. Cez dan črtajo skrbi iu delo globoke brazde v o-braz. Spanje, dragoceni dar, odstranjuje vse težave, prinaša mir in pozabljenje. Prav zato blažilno vpliva na živce, ohranja zdravje in z zdravjem lepoto. Nobenega dvoma ni, da je spanje najbolj ceneno in najbolj zdravo olepševalno sredstvo. Seveda je tudi za to sredstvo treba poznati pravo mero. Ne sme ga biti premalo, a tudi ne preveč. NEMŠKE GOSPODINJE SO ZMAGALE. Kaj svojevrstno zmago so izvojevale nemške gospodinje. Cena mesu je stalno ra-tla, zato so sklenile, da bodo začele z bojkotiranjem na ta način, da ne bodo več kupovale mesa. Prvi dan sc je tej »ženski bitki« pridružilo že 50 od sto berlinskih gospodinj, tretji dan pa so mesnice prodale komaj 5 od sto blaga, kolikor ga namreč porabijo bolnice in zavodi. Ledenice so bile prenapolnjene z mesom, vsa nova naročila so odpovedali in četrti dan so se morali mesarji vdati in obesiti na vrata belo zastavo. Nemške gospodinje so zmagale' in sedaj plačujejo meso po i«ti ceni, kakor so ga plačevale v začetku januarja. | Poslušajte versko uro na radiu Trst A vsako nedeljo ob 11,30! Kaj je kapitalistični gospodarski sistem? Kapitalistični gospodarski sistem je način pridobivanja iu množenja bogastva potom obresti, najemnin, trgovskih in drugih dobičkov. Ker je pridobivanje in množenje bogastva najlažje in najučinkovitejše s pomočjo denarja, je poslal denar ne samo posredovalno sredstvo med producenti in konsumenti, temveč tudi trgovsko blago. Današnja svobodna blagovna trgovina iu ona z denarjem, tkzv. denarni zavodi pod imenom banke, zastavljalnice, hranilnice in posojilnice, kakor tudi zasebni veliki in mali kapitalisti so nekako zakoniti ponarejevalci denarja, kajti v blagajnah teh trgovcev postaja denar plodovit, kljub temu da nima v sebi nikakc življenjske kali. Potom letnih obresti, najemnin, trgovskih in drugih dobičkov, se koti in raste ta denar kar avtomatično. Potrebni so torej ukrepi, sicer ne taki, s katerimi bi se denar odpravil, pač pa taki, vsled katerih naj bi bila plodovitost temeljito omejena, oziroma odpravljena. Denar mora postati nič več in nič manj kot izkaznica in spričevalo koristnega dela in zaslužka, ne pa kakor dandanes v premnogih rokah, spričevalo pretkanosti, goljufije, trgovske prebrisanosti, posrečenih koiikurzov, poneverb, tatvin, in celo vrsto nemoralnih dejanj in špekulacij. fSi> nadaljuje) Z GORI Vsi sveti v Gorici Tudi letos smo imeli za Vse svete lepo vreme, čeravno precej mrzlo. Kdor je le mogel, se je podal na pokopališče, na "robove svojih dragih, jim prinesel cvetja in zanje molil. Za te praznike so blagoslovili na goriškem pokopališču lepo, novo ikape-lo, ki so jo preuredili iz prejšnje velike mrtvašnice. Kapelo je blagoslovil goriški nadškof in jo dal v upravo očetom kapucinom iz Gorice. To je bila res hvalevredna zamisel. Na kraju zadnjega počitka naših dragih se bo sedaj večkrat darovala sveta maša, kar bo pokojnim in nam vsem v veliko tolažbo. Cerkev sv. Ivana v Gorici V nedeljo dne 6. novembra je don Angelo Persig, »edanji travniški župnik, uradno obiskal cerkev sv. Ivana, ki je ena izmed podružnic župnije sv. Ignacija. Slovenski verniki, ki stalno hodijo k verskim pobožnostim v to cerkev, so ga prisrčno sprejeli. Da bi izpričali svojo srčno navezanost do te cerkve, so jo očistili ter okinčali. Na glavnem oltarju je duhtelo nad 300 kipih nageljnov, ki so med bogatim zelenjem venčali otlar Jezusu v čast ter g. župniku v poklon. Na cerkvenih vratih je č. g. župnika pozdravljal ovenčani napis: »Benedictus, qui venit in nomine Domini«; Ko je g. župnik stopil v cerkev, je zadonela s kora vedno lepa pesem: »Novi župnik, bod' pozdravljen!« Nato je g. župnik opravil sv. mašo. Pri evangeliju je nagovoril vernike in se jim toplo zahvalil za lep sprejem in lepo udeležbo. Po končani službi božji si je natančno ogledal eenkev ter obljubil prijazno pomoč, da bo svetoivanska cerkev postala vedno lepša. Prav gotovo bodo zato tudi slovenski verniki še bolj prihajali sem. C. g. župniku Angelu Persigu pa sveto-ivanski verniki izražajo vdanost ter kličejo nad njegovo duhovniško delo nebeškega blagoslova in božje pomoči. Vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da se je vse tako lepo izteklo, se upravitelj cerkve prisrčno zahvaljuje. Bog povrni! Knjižnica SKPD zopet odprta Z nedeljo 13. novembra bo zopet odprta knjižnica SKPD. Urnik ostane isti od 10. do 11. predpoldne. Opozarjamo vse one čitatelje. ki knjig niso še vrnili, da to storijo čimprej. Dan vojnih sil v Gorici Potrebna je bila precejšnja agitacija, da so se Goričani zganili in olepšali mesto z zastavami. Razobesili so toliko zastav, ka kor jih že davno nismo bili vajeni videti. Iz notranjosti Italije je prišlo v Gorico precejšnje število bivših bojevnikov iz prve svetovne vojne. Največji poudarek tem slovesnostim pa je dal obrambni minister Taviani, ki je prišel osebno v Gorico in prisostvoval mimohodu vojnih sil. Tudi po drugih mestih Italije so imeli dne 4. nov. na dan vojnih sil slovesnosti in mimohode. Podgora Prepozno za zadnjo številko smo prejeli naslednji dopis, ki ga tu prinašamo (uredi). Resnici na Ijuho! Konce preteklega tedna smo zagledali v »Novem listu« nekaj prav »čudovitega« namreč glede naše nove cerkvene ure! Neki zaspani ali čudni cNekaj dni po is&vstriji Tako smo prišli na Tržaško cesto, kjer smo s pomočjo službujočega policaja našli pravo smer. Po približno četrturnem čakanju se nama je ustavil avto znamke Re-gnanet. Lastnik je moral hiti trgovec. Imel je v avtu razne zavoje, ki pa jih je naglo stlačil v kot in tako nama napravil prostor. Rekel je, da gre do Wiener Neustadt (Dunajsko Npvo mesto). Zupet smo se peljali. Po eesti smo se seveda razgovarjali. Vsi so nas vedno vprašali, kdo, kaj, od kod smo, 'kako se nam zdi Avstrija, vsi so se zanimali, ali simo Italijani. Ko smo praivili, da smo Slovenci in narodna manjšina, je marsikdo izmed njih rekel: »Nic in Siidtirol«. Gospod nama je pravil, ko smo sc peljali mimo neke kasarne, kjer so do nedavnega stanovali Rusi, o nedisciplini Rusov na ce-atah. Vendar pa so bili zadnje čase kar dobri. Tako smo prišli v Dunajsko Novo mesto. Š K E 0 A ali splo-h ne vemo kakšne sorte poročevalec kvasi in klati, da tiste obljubljene nove ure kar noče od nikoder biti in zato se obrača na cerkveno uipravo, to je na gospoda župnika (kot da bi gospod kje zaspal ali na stvar pozabil), in zaskrbljeno poziva, naj bi »...naša . cerkvena uprava podrezala goriško gospodo, da popolnoma ne zaspi...« itd. »... da čimprej uresniči obljubo... saj gre za razmeroma malenkostni strošek...« itd. Gospod, s katerim smo se peljali, je dejal* da naju zapelje do Neunkirehen-a, če počakava petnajst minut. Rada sva počakala. Kmalu nato sino bili v Neunkirohenu. Cestna tabla nama je pokazala, da sva prevozila tako 58 km. Zahvalila sva se vljudnemu avtomobilistu, pomahali smo si in stopila sva na cesto proti Celovcu. Ko sva tako počasi hodila iz Neunkir-chena, sva naletala na gostilno, na kateri je spominska plošča; tam je prenočeval papež Pij VI., ko je obiskal cesarja Jožefa II. Kmalu nato je prikorakal po cesti mlad fant z ogromnim nahrbtnikom; oči-vidno je tudi on potoval z autostop. Pozdravili smo se: »Hallo, wtiere are you eoming from?« Fant je bil Dunajčan in je pravkar začel pot v Rim. Pozdravili smo se in si pomahali; »See you later.« Cesta je delala pred nami velik ovinek; fant je šel na ono stran ovinka in mahal. Tudi midva sva mahala, obenem pa delala račune, kaj in kako bi bilo, če nama nihče ne. bi ustavil. Med tein razmišljanjem sva videla, da je onega fanta vzel neki motorist: zato sva tudi midva šla na oni konec ovinka: še vedno sva računala z možnostjo, da ostaneva na cesti. Iskala sva z očmi železnico. »Glej, tam jo vlak,« je dejala kolegica. Pogledal sem v na- g. Staniča in za oba pokojna salezijanca. Naj počivajo v miru, mi pa za mrtve molimo. Žabnice To jesen nas je že večkrat obiskal sneg. Zgodaj sc ponuja zima. Napovedujejo, da bo precej huda. ker so baje v Tinjem logu lovci ustrelili belega divjega zajca, kar po mnenju starih ljudi pomeni mnogo snega. S T R Ž A kazano smer, ko so za menoj zacvilile avtomobilske gume... pred nama je stal velik Chevrolet. »Bruch an der Mur?« sva vprašala. »Ja, bitte!« V avtu je sedel mlad fant. Sedeži so bili prazni. V razgovoru nam je voznik rekel, da gre v Leoben: to je dobrih 100 km. Ponudil nama je cigarete in tolkla sva svojo nekaj-besedno nemščino. Ko smo se tako peljali skozi neko vas, smo videli onega, ki je šel v Rim, ki je bil tu spet na cesti. Pred nami se je odvijala široka zvezna cesta proti Semmeringu. Široki voz je dr-čal kakor lastovica po njej: 75... 80... 85 milj na uro. Pokrajina, prepletena s pašniki, ajdovimi polji in gozdiči je hrzela mimo nas. V udobnem ohevroletu sva se peljala preko Semmeringa in občudovala drznost semmerinške železnice: s ceste je njena lepota dosti bolj razvidna kot pa iz same železnice. Tudi na gradove je s ceste veliko lepši razgled. Avto je brzel,... kmalu je prišel Bruck an der Mur. Tu naju je čakalo veselo presenečenje. Ko je avto vozil iz mesteca, smo zagledali pred seboj dva pešca, ki nista bila nihče drugi nego naša skupina B. Avto »e je ustavil in vstopila sta še onadva in peljali »mo se vsi skupaj. Tega res nismo pričakovali, Novic zadnje čase ni posebnih. V zakonski jarem sta stopila Paldarjev in Kovačeva. Bog jima daj srečo! O teleferiki. ki jo nameravajo zgraditi do Sv. Višarij je veliko razpravljanja. Po mnenju mnogih bi bila najlepša rešitev, da bi šla iz Žabnio in sicer izza mlinov na višarsko planino. Tako bi Sv. Višarje ohranile svoj planinski značaj in romarjem bi bil tudi prihranjen lep del naporne poti. Planinci pa bi od tam tudi lahko krenili marsikam. Š K E O A kvi sv. Jakoibau Šentjakobski župnik je namreč povabil kardinala na proslavo 100-letnice obstoja župnije. Ves teden so se vrstile razne slovesnosti. Cerkev je vsa prenovljena in okusno opremljena. »Jaz bom papež .. “ Kardinal Lercaro se je razgovarjal s strežniki v zakristiji pri sv. Jakobu. Vprašal jih je tudi, kdo izmed njih bi hotel postati duhovnik. Vsi so dvignili roko, razen enega. Kardinal vprašuje strežnika, ki ni dvignil roke, kaj misli on postati. Fantiček mu je resno odgovoril: »Jaz bom papež!« Radiološki kongres v Trstu V preteklih dneh je bil v Trstu kongres za radiologijo. Udeležil se ga je tudi prof. Ponzio, ki je že postal žrtev radijskega izžarevanja. Morali so mu odrezati eno roko. Po končanem kongresu se mora ponovno vrniti v kliniko za novo operacijo. Domio Med tržaškim predmestjem Sv. Ano in Boljuneem-Dolino leži novo veliko naselje z imenom Domio. Pred dobrimi tridesetimi leti je tam sameval priseljenec iz Istre s priimkom Domio in tako je kraj dobil svoje ime po prvem stanovalcu. V Domio se srečajo kar štiri župnije: Skedenj. Rie-manje, Boljunec, Boršt in še tudi Katinara. Po sredini naselja teče meja med tržaško in dolinsko občino. Vas ima lepo novo šolo, dve gostilni, dve trgovini in mesnico, le cerkve še nima. Zato je ricmanjski g. župnik naprosil in uspel pri šolskih oblasteh, da se vrši sedaj vsako nedeljo slu&ba fcožja v veliki šolski obednici. Službo božjo opravlja g. kaplan iz Skednja. Gotovo vas zanima, koliko ljudi prihaja k tej službi božji. Če se zavedamo, da leži Domio v bližini Ricmanj, Boljunca, Doline in Kati-nare, pač lahko sodimo, da obisk tp službe ne bo izredno velik; ni pa tudi izredno majhen. V marsikaki veliko večji sosednji vasi ne prihaja toliko mož v cerkev kakor v Domio. V tem kraju je že veliko let dvojezična šola in tako je tudi dvojezična božja služba. Duhovnik pridiguje v obeh jezikih in verniki prepevajo izmenjaje se enkrat v slovenskem in nato v italijanskem jeziku. Sedaj na praznik Kristusa Kralja so imeli celo peto sveto mašo in pogumni pevci so peli gregorijansko latinsko maso. Med darovanjem in po maši so krasno zapele slovenske šolarke, ki zvesto in menda kar vse prihajajo k sveti masi. Ko prideš prvič k tako vzorno in pravično urejeni službi božji, ti pride želja, da bi se povsod na svetu različni verniki tako lepo krščansko razumeli. Cerkvena oprava je skromna; verniki so že sami marsikaj nabavili. Mi, ki smo navajeni na naše lepe cerkve, si kar ne moremo predstavljati, kako se par minut pred mašo postavi oltar in ta- da se bomo srečali po cesti in sc celo peljali skupaj. Pripovedovala sta nama svojo pot: tudi onadva sta dobila najprej voz do dunajske periferije, nato do Dunajskega Novega mesta, potem čez Semmering skoraj do Bruck a. d. M., kjer smo se srečali in sc veseli iztresli iz velikega chevroleta: stisnili smo roke prijaznemu gospodu in 11111 iskreno rekli: Na svidenje! Nismo razmišljali mnogo; sedli smo v travo in si privezali duše. Ko smo končali z »obedom«, in se postavili na cesto je bila ura nekako 14. Skupini A je ustavil še kar 'kmalu starejši gospod in jo potegnil za 49 km. P< -ljal se je namreč v Wolfsberg: ako bi znala malo .bolje nemško, bi to razumela in lahko tako še istega dne prišla v Glo-basnico preko Velikovca namesto preko Celovca; s tem bi si znatno prikrajšala pot. Vsekakor, skupina A je stala na eesti in gostoljubni avto je že drvel proti \Volfshergu. Na uho naina je prišla vojaška glasba: Kakih sto metrov pred nama so angleške zasedbene čete predajale neko vojašnico avstrijski milici. Stopila sva pogledat ceremonijo, obenen# pa mahala avtom, ki so vozili mimo. Kmalu se nama je ustavila neka »Skoda«, ki naju je potegnila do koj po službi božji vse pospravi. Ko imate priliko, le obiščite vernike v Domio; služba božja je vsako nedeljo ob devetih. Zvestim vernikom r Domio želimo, da bi v svoji začetni gorečnosti vztrajali in ta'o zaslužili, da se tudi v, tem kraju pozida nova cerkev. Iz Rojana Na nedeljo Kristusa Kralja -o nam otroci priredili lepo misijonsko akademijo. Po-kazali so nam kar tri zanimive misijonske igrice: V afriškem zavetišču, Umijmo zamorčka, Misijonarček Marko. Želi so bogato odobravanje. Nekateri so se za nekaj časa spremenili v prave zamorčke. Sveti Miklavž nam je že sporočil* da se bo petega decembra zvečer ustavil tudi v Rojanu. Pripraviti mu moramo primeren sprejem, da bo potem bolj radodaren z darovi. V soboto 5. novembra nas je po dolgem trpljenju zapustil Edmond Keber. K zadnjemu počitku smo ga spremili zadnji ponedeljek. Bog naj mu nakloni večno srečo, užaloščeni družini pa izrekamo na^e sožalje. Tarzan v Bazovici Živ? Ne! Gorje nam. če bi prišel živ, saj foi ssvojim tuljenjem poklical v Bazovico vse zverine iz naših gozdov. Prišel je na platno v župno kinodvorano. Ko bi videli, koliko častilcev je imel. bi sc kar čudili. Tarzan je odšel in mnoge zadovoljil. Prihodnjo nedeljo pa imamo v Bazovici velik film, ki res zasluži to ime. Kaj morda »Quo vadiš?«, ne! Filmu »Quo vadiš« bi morali nastaviti vprašanje: quo vadis-kam greš. V Bazovici ga že dolgo časa pričakujemo, se jezimo in veliko godrnjamo. Pomislite, da je moral v Ameriko, da si obleko nekoliko popravi, ker si jo je precej pokvaril v dveh letih življenja. Torej nič še »Quo vadiš?« z lepo zgodbo iz prvih časov krščanstva, pač pa film »Naša fatimska Gospa« (v barvah). Film obravnava resnične dogodke, ki so se odigrali na Portugalskem leta 1917 in ki se še nadaljujejo. Nič fantazije, temveč sama resnica. Kdor je lansko leto šel mimo kina Vittorio Ve-neto v Trstu, je lahko videl več tednov dolgo vrsto ljudi, ki so nestrpno čakali, da bi mogli videti ta prelepi film. Pridite in pokažite, kakšen okus imate. Z dovoljenjem cerkvenih oblasti 'Kn TSerfrtiV nrlvcntii (11. decembra) po vsem Primorskem Nedelja za katoliški tednik Priporočamo že sedaj našim dobrim vernikom, da molijo za u-speh te akcije. Denarni darovi, ki se bodo to nedeljo nabrali, pojdejo v prid našega lista. Zbirke posameznih duhovnij bnmo potem v listu objavili. listnica uredništva Dopisnika s Kontovela obveščamo, da uredništvo ne objavlja dopisov in člankov, če v rokopisu niso podpisani. Prav tako prosimo vse, da frankirajo pisma, naslovljena na uredništvo, kot vsa ostala pisma. Ni lepo, če mora uprava plačevati kazen za nefrankirana pisma. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7u/o davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Judenburga; neki drugi avto nas je zapeljal zopet za nekaj kilometrov. Zopet sva bila na cesti in mahala. Mimo je pripeljal »Topolino«, v katerem se je vozila skupina B: pomahali smo si. Naju je peljalo se nekaj avtomobilov, vendar vedno le za krajše proge. Nato sva ostala na cesti. Našla sva tablo, ki je pravila. da je do Celovca še 72 km ceste. Sonce je že zašlo: nihče več ni ustavljal. Sklenila sva, da poiščeva vlak. Poiskala sva železniško postajo. Prišla sva kot nalašč: zadnji vlak proti Celovcu je odpeljal čez tri minute: kupila sva listke in vlak je že prisopihal. Komaj sva prišla v Celovec, sva stopila v mladinski hotel: po eesti pa sva naletela na skupino B, ki sta naju že iskala, da gremo h gostoljubnemu g. tir. T., kjer so nas že čakali. Skupina B se je bila pripeljala prav do Celovca. Naslednjega dne, v soboto, smo zopet stali na cesti. Peljali smo se v Globasnico na študijski tečaj. Ob osmih zjutraj smo zapustili Celovec; ob 11. smo bili v Globasnici, kjer smo se udeležili študijskega tečaja, ki so ga priredili koroški akademiki. V nedeljo 4. septembra smo se vrnili z vlakom v Gorico, Tako se je zaključilo naše potovanje. (Kunec) Rekli smo: Resnici na ljubo! Naj »Novi list« dozna, da podgorska cerkvena uprava prav nič ne potrebuje »budnic« »Novega lista« za svoje delo in nastooe. Uradni predstavnik cerkvene uprave, to ie g. župnik, je že velikokrat ko se nihče drugi za to niti zmenil ni sam osebno, ustno in pismeno predlagal, pozival in nastopil pri goriški občinski oblasti. In občinska oblast je tudi vedno in hvalevredno za časa vzela vse na znanje in stvar je šla redno naprej do dobrega in uspešnega zaključka. Toda prav tedaj, ko je vse delo v drugi polovici oktobra bilo v teku in smo od 15. oktobra tudi novo uro že imeli doma v zabojih, vam »Novi list« dopoveduje, kar dopoveduje. — Zato povemo, da je zvečer 2. novembra bila nova ura navita. A zjutraj, 3. novembra, ko je ravno praznik farnega patrona svetega Justa, je bila o