22?
UMETNOST
Max Osborn, Povijest umjetnosti. Kratak prikaz njezinih glavnih epoha. Preveli I. Hergešič i F. Jelašič. Izvanr. izdanje Matice Hrvatske, 1934.
Poljudna zgodovina umetnosti, ki jo je izdal 1. 1910 pri založbi Ullstein & Co v Berlinu in na Dunaju nemški publicist Maks Osborn, se je močno priljubila pri nemškem občinstvu in doživela že več izdaj. Prevod najnovejše nemške izdaje je ta hrvatski tekst. Hrvatska izdaja sledi po opremi nemškemu originalu, je po tej strani za poljudno knjigo naravnost odlična in prav nič ne zaostaja za svojim vzorom. Kolikor sem se mogel prepričati pri primerjanju nekaterih slučajno izbranih mest, je prevod točen in jasno posnema original. Tako bo ta knjiga svoj neposredni namen, popularizirati sodobno znanje o zgodovini zapadnoevropske umetnosti, nedvomno dosegla.
Vsebina objema v širšem zmislu zgodovino umetnosti zapadne Evrope in tako ne ustreza splošnemu naslovu »Geschichte der Kunst«. Tvarina je razdeljena po navadni delitvi v 12 poglavij: 1. Začetki umetnosti, 2. Antika, 3. Prehodna doba, 4. Srednji vek, 5. Zgodnja renesansa, 6. Visoka renesansa, 7. Doba baroka, 8. Osemnajsto stoletje, 9. Klasicizem, romantika in zgodovinska umetnost, 10. Umetnost osvaja sodobno življenje, 11. Doba impresionizma in 12. Najnovejša doba. V tem ožjem vsebinskem okviru je knjiga kot pregled glavnih dogodkov v razvoju zapadnoevropske umetnosti, podan v poljudni obliki, brez ugovora sprejemljiva. Pri razmeroma majhnem obsegu je vsebinsko naravnost bogata in za splošno orientacijo o umetnosti zgodovini zadostuje. Ne ustreza pa, če jo motrimo v okviru splošnega naslova, katerega nosi, in to je nedvomno njena velika pomanjkljivost. Knjiga, ki bi mogla biti resničen vodnik do umetnostnih problemov, bi morala biti res splošna zgodovina umetnosti človeštva. Take idealne knjige žal še ni. Za hrvatsko občinstvo in za njegovo razumevanje umetnostnega ozračja njegove domovine, bi zgodovina zapadne evropske umetnosti zadostovala, če bi bila napisana za njegove potrebe. Le do neke mere pa mu more ustrezati knjiga, ki je napisana za italijanske, francoske ali nemške potrebe. Osbornova knjiga je napisana namreč prav posebej za nemško občinstvo. Vprašanje zgodovine umetnosti v hrvatskem jeziku torej s to knjigo nikakor še ni rešeno. Ta začasna rešitev ustreza sicer prvi potrebi, radi svoje odlične opreme, celo prav dobro, kljub temu pa bo ostal hrvatski javnosti še vedno zaprt cel bližnji kulturni svet, oni bizantinsko vzhodnoevropske in islamske umetnosti, ki obe segata skoraj vprav do osrčja hrvatskega ozemlja. Iz duhovnih potreb evropskega severnjaka napisana knjiga slovanskega čitatelja, posebno še jugoslovanskega, ki živi v izrednem kulturnem in umetnostnem ozračju, tudi pri najboljši kvaliteti ne more zadovoljiti.
V Jugoslaviji smo dobili s to knjigo tretji uvod v umetnostno kulturo; Srbi so preveli Hourticque-a uvod v umevanje umetnosti, Hrvatje so sedaj dobili prevod Osbornove Zgodovine umetnosti, Slovenci pa Izidorja Cankarja Zgodovino umetnosti zapadne Evrope. Po svojih vidikih najbolj sodobna med njimi je nedvomno Cankarjeva knjiga, ki pa seve noče biti več kakor kaže naslov in zato posebnim jugoslovanskim potrebam ne ustreza popolnoma. Gotovo pa bolje kakor Osborn.                                                                           Frst.