152 Valentin Cundrič Žalostinka za besedo Valentin Cundrič je bil rojen leta 1938, gimnazijo je končal na Jesenicah, leta 1962 pa je diplomiral na slavistiki ljubljanske filozofske fakultete. Zdaj je zaposlen kot profesor slovenščine na jeseniški gimnaziji. Cundrič je začel objavljati zelo zgodaj, tudi širši javnosti se je predstavil razmeroma mlad in dokaj nenavadno: leta 1961 sta domala hkrati izšli kar dve njegovi pesniški zbirki, Pojoči grm in Krotko jutro. Potem se je pesnik, čeprav je redno pisal v najrazličnejše literarne revije (Mlada pota, Sodobnost, Obzorja, Dialogi, Problemi) skorajda — če navzočnost v javnosti ocenjujemo po — demonstrativno umaknil, saj je šele bolj ali manj rednem izhajanju zbirk za letos napovedana njegova nova pesniška zbirka. »Valentin Cundrič,« oznako povzemamo iz Paternujeve študije o slovenski povojni liriki, »je že z naslovom prve zbirke Pojoči grm razkril glavno smer svojega lirskega snovanja. To snovanje ne poganja iz redkih stikov z resničnostjo, temveč je najčešče odmaknjeno v ,čarobni svet' lepotnih podob, ki jih avtor gradi iz dvojnih notranjih pobud: iz svoje privrženosti romantičnemu svetu ,lepote', ,sanj' in ,hrepenenj' in pa iz svoje razmeroma bogate besedne domišljije, presegajoče tradicionalno romantično poetiko. Najbolj pogost in najbolj poslušen prevodnik izpovedi mu je narava, seveda ne kot opis, temveč kot svobodno snujoča ekspresija notranjosti . . .« 1. tudi beseda je samo človekova zunanjost človekova vsakdanjost ježi se svet na preži ujet v strop in tla v premična tla v premični strop kako snetjav je tale snop 153 Žalostinka za besedo beseda prevedena v mušje brenčanje prevedena v razposajeno zdravo nevihto prevedena do spačenosti z največjo ihto v pomladansko in jesensko rvanje samcev za samice in v poskakovanje čutov ki se nasičeni hahljajo prevedena v jezike ki mlaskajo prevedena v dremajoče kanje tudi beseda je samo človekov delež svetu: goljufivi belež kakor letni čas ki prijeten je okras tudi beseda je samo trkanje ob zid ki ne bo nikdar prebit manjša je od polža neumnejša od vola to je molža to je molža slabe volje glavobola kar gre v robec ali školjko ni meso za tvojo bogomolko 2. sedanjost ni beseda ki bi šla iz ljubezni do ljubezni opolnoči po ulicah sedanjost: meč iz kraguljev: dvorezni bodalo iz kač: zares in za preplah naj s kakšnim cezarjem tvoja duša zanosi nate čaka prazna kljuka za meso to bodo lepo zarumeneli kosi poplaknjeni z vinom in blagoslovljeno vodo narobe oblečeš čas zato se ne moreš prav zapeti in ko se obleti tvoj jaz je šele poleti 3. prihodnost ni tišina ki bi šla iz usmiljenja do tišine vsako noč po prstih spat čebulica prisušena zaradi siljenja ki ne bo odsunila v življenje vrat 154 Valentin Cundrič taka je drsalnica glist s tega na oni svet tak je zadnji figov list namočen v češnjev med umita steklenica v pajacu si: gladek zavit v natisnjeno javno mnenje hočeš nočeš: kažeš podbradek zadek tolšča je pletenje 4. ne vleči se za ščetine živcev v srajci iz nikotina trese se triangel tvojih pivcev ti si njihova pitnina pod pazduho te bodo prijeli in zamenjali v drobiž tvojim razsežnostim bodo pregrizli globeli in postali tvoja duša: ptičmiš ko bi se vsaj dobro nagačil laket volčje narave bi si za nohte zatlačil olupke vere in postave 5. živa meja je telo ne pusti naprej obesiš nase leščerbo na eno od treh vej svinjski pastir: zijaš v umazano zadnjo plat sveta ime in leščerbo mu daš in tuniko mesa za palec velik svet tvoja bom zanohtnica naboden na vzmet zazidan v morfiju snega 6. tvoja koža jim poči tvoja kri se jim usmradi tvoja glava jim moči sredi sončne pomladi 155 Žalostinka za besedo zavlečeš se globoko v želodec svet ti pokaže golo zadnjico razsežnosti so neubrani godec in škripljejo kar tako tako se prikazuje hudič in prekličeš svoje mere najvišje število očesc je nič tako za nekatere ta cepič 7. zamašek zdrizast za ta dan plen ki ga je treba ubiti in nasoliti na ponjavah membran obesiti na tisoč niti prekoračiš usodo in padeš prislonjen na besedo ali meso na ramah nosiš ptičjo mladež da se ugrizi besed pokrijejo po klinih nagote poberi obleko odmetano obleko kos za kosom dopolnjeno je: nisi več za vleko ne za vabo posuto s prosom 8. spoznaš da nisi ležal le ti na tleh tla so ležala in to na marsikom eden od dni je mezinec drugi sredinec eden od treh v postelji čutov kjer je tvoj dom iz molitvenika let boš padel kakor suha slama o to si ti: dvozložna smet včasih tudi beseda sama pustiš grlo v ptici in obleko na bodalu lastovic klobčič odmeva držiš v levici z desno dvigaš svet do mokrih lic 9. o ti si operoteni zaklad ki gre v robec ali školjko bazalten skrčen pod pečat čakaš svojo bogomolko 156 Valentin Cundrič če se spreta dve besedi oj če se prepirata že nastane vojna: upogibata veje sveta iz njih za kamne miru košaro spleteta in jo za prvim ovinkom s sebe odvržeta dve grenki kaplji v cvetlične banje in se razideta z rožo poletja v zobeh kaplji peloda med pojave bitja prerokovanje da je to zadnji zeh 10. ne zaupam ti več ti nevidna veja mojega mesa ti preja mojih čustev in glasilk ne zaupam ti več ti prepasica mojih misli ti podlasica v obroču mojih nog navidezna je bila tvoja neznatnost navidezna tvoja enkratnost med podboji mojih ust navidezna je tvoja veličina videz tvoja je milina