VITA ZUPANČIČEVA :
Največje sirote.
y
je mati, ki je imela štiri sinove. Vzgajala jih je v strahu božjem k delavnosti in varčnosti Starejši trije so si ustanovili lastne domove, mlajši pa je ostal pri materi. Ob koncu življenja je poklicala vaške može in naredila oporoko. Vse, kar je bilo njena last, naj ostane najmlajšemu sinu. Možje so jo začudeni vprašali, zakaj to; ali ne ljubi svojih starejših sinov, saj so vendar pridni in pošteni ter materi iz srca vdani. Ona pa je rekla: »Imam štiri sinove, vse ljubim vroče, a najmlajšega najbolj, ker je nesrečen od rojstva.« — Bil je slep.
Kolika žalost zavlada v srcih staršev, ko spoznajo, da njih otrok nima zdravih čutov in udov, ali ko izprevidijo, da sicer ni normalno razvit! Vsa skrb, vsa ljubezen, vse misli in želje se sredotočijo odslej v tem, odstraniti tako zlo, ali ga vsaj olajšati. In prav je to in mora biti tako. Dolžnost pa ni le staršev, da naklonijo svojo posebno skrb takemu nesrečnemu otroku, dolžnost je to vse človeške družbe, da se osobito briga za te nesrečne svoje člane.
Kdo pa so. ti nesrečni otroci?
Glušci, slepci, bebci, slaboumniki. To je družba, ki potrebuje in zaslužuje našega največjega pomilovanja, pa tudi najizdatnejše pomoči.
Kako prazno je življenje ubogega glušca! Pogrešati mora večino užitkov, ki razveseljujejo naše srce. Tudi krog njega pojo ptičice, šumi log, žubori potok, brenče čebele, done razne pesmi, toda revež jih ne sliši. Pač vidi ptička, ki z odprtim kljunčkom obletava svoje gnezdo, toda v njegovo srce ne sega žalostni glas, ki kliče izgubljene mladiče. On vidi, kako se mučena žival zvija v bolečinah, a njen obupni krik mu ne sega v dušo. Grobna tišina ga obdaja, vse se brezglasno pomika mimo njega. Sredi ljudi povsod je sam, tujec med tujimi, pa tujec tudi med svojimi. Sladkomili glas materin z vso tolažbo in dobroto, ki jo krije v sebi, pa tudi trdi opomin očetov, mu ne gane srca. Ker je gluh, zato je tudi nem in vsled tega ni deležen enake vzgoje kakor njegov polnočuten bratec, ki ima vse čute. Svoj živ dan ne bo znal jasno izražati svojih misli in želja, svojih notranjih čustev. Večinoma mu ostanejo tuji tudi vsi duševni zakladi človeštva, še celo navadni zakoni človeške družbe so mu neznani. Njegov duh plava v temi in kaj čuda, če postane naposled žrtev čutnosti, se ogiblje dela in zaide na pota nepoštenosti . . .
Nič manj žalostna ni slepčeva usoda. Luč, luč je naše geslo! Več luči! Vsa srečna bitja žive v svetlobi, v luči. Rastlina se obrača k luči, druga drugo preriva in prerašča, samo da pride do luči. Slepec pa sedi in tiplje okrog v večni noči. »Le enkrat bi videl!« Vsa njegova velika nesreča se zrcali v tem vzkliku.
In sedaj najnesrečnejši med nesrečnimi, na duhu gluhi in slepi, slaboumni in bebci! Vsak izmed nas je gotovo že videl, kako se podivjana mladina in suroveži norčujejo iz takega reveža. Skoraj vsaka občina ima enega ali več takih siromakov, ki le prepogosto tvorijo predmet surovim šalam. Že na cesti imajo navadno spremstvo, ki jih izziva in draži ter s krohotom zavrača izbruhe njib onemogle jeze. Po gostilnah se godi še huje. Tam jih nalivajo ne le s preobilnimi opojnimi pijačami, nego jim dajejo piti tudi raznovrstne ostudne tekočine, jim namažejo obraze, jih našemijo in zapode take med krikom in vikom na cesto.
Najplemenitejša naloga usmiljenja je pomagati njim, ki jim je narava mačeha. Ako izključimo krajevne vplive in podedljivost, je mogoče število takih nesrečnežev izdatno omejiti. Izboljšanje stanovanj in življenskih razmer nižjih slojev prebivalstva, hitra, in izdatna zdravniška pomoč v vseh resnih slučajih obolelosti, so temeljni pogoji, da se zmanjša število nesrečnih otrok. Dokazano je, da je vedno manj rojenih gluhih, slepih in bebastih tam,
kjer se je izboljšalo zdravstveno stanje prebivalstva. Istotako uči izkušnja, da so redki slučaji take pohabljenosti v dobro situiranih družinah.
Če pa je nesreča že prišla in zdravniška umetnost nič ne hasni, je mogoče posledice izdatno zmanjšati, ako otroka pravočasno izročimo v primeren zavod, kjer se uči spoznavati stvarstvo ter si pridobi toliko ročnosti, da bo kdaj še lahko koristen član človeške družbe.
V Avstriji je 29 gluhonemnic s 1996 učenci, 1101 dečkom in 895 deklicami ter 217 učnimi močmi. 4000 gluhonemih za šolo godnih pa raste in živi brez vsakega pouka. Značilno je, da država, ki daje vsako leto milijone za vsakovrstne potrebnosti in nepotrebnosti, nima denarja za nesrečne otroke. Vse dosedanje zavode je ustanovila zasebna radodarnost ali pa posamezne občine in dežele. Za gluhoneme slovenske otroke obstoja zavod v Ljubljani in slovenski oddelek v Gorici. To seveda ne zadošča za vse naše šcHosposobne gluhoneme. Za štajerske Slovence je nemška gluhonemnica v Gradcu, za koroške enaka v Celovcu.
adar je zahajalo solnce na jasnem nebu in se pogrezalo
v rdeče plamene na obzorju ter so višnjevo-temne sence tekle čez polje, je hodil mali Janko s svojo tiho in drobno prijateljico Katinko na grič nad vasjo. Nestrpno in nemirno sta pričakovala vse popoldne večera z rudastimi oblaki, in pogosto sta ure in ure sanjala v mehki travi in gledala, kdaj se pozlati in pordeči nebo, kdaj splava solnčna obla proti zatonu in se vname in zažari vse naokoli.
Janko je bil deček in je hodil že tri leta v šolo v mesto. Zato se je že pogospodil in bil cel učenjak. Znal je čitati in tudi razumel, kar je videl zapisano, znane so mu bile čudovite in bajne stvari o zakletih duhovih in vitezih, o kraljičnah zlato-
(Konec prih.)
CVETKO GOLAR:
Spomini
v korist Družbe sv. Cirila in N[etoda f
laskah in o prekrasnih kraljičih. Rad se je mudil pri njih in vedno je sanjaril, kako bo prišel nekoč v temen, začaran gozd in bo rešil zakleto kraljično.
Njegova prijateljica Katinka ni znala tako lepo sanjati. Bila je enake mladosti z Jankom, ali na njenem obrazu je že bilo več zrelosti, in njene oči so gledale tako modro v svet, vse so videle in povedale srcu, a ustne so se smehljale poredno in zapeljivo. Katinka je bila meščanka in je bila pri kmetu Mirtu, Jankovem sosedu, ki je bil njen stric, na počitnicah. Seznanila sta se takoj prvi dan, ko se je mala gospodična pripeljala iz mesta. Imela je širok, bel slamnik z rdečim trakom in plavimi rožami, njeno krilce je bilo kratko in njeni čeveljčki so se svetili.
Janko je hodil po vrtu in jo je zagledal. Oj, kako se je prestrašil te gosposke punčke! Tako je bila zala in vsa nova, sam pa je nosil vso povaljano suknjico, in hlač.e so bile na kolenih široko raztrgane. Skočil je domov in se preoblekel v nedeljske hlače z zlatimi gumbi, ki so se kar bliskali, in pokril se je z novim klobukom s pavovim peresom za trakom. In tak si je upal na sosedov vrt.
Gosposka punčka je letala okoli hiše z mladim jagnjetom in ga neusmiljeno vlačila za kodravo volno; ko je pa zagledala Janka, je planila k njemu in se mu začela smejati na vse grlo. Ustavila se je pred njim in z rokami je ploskala od v-eselja.
»Jej, jej, kako lep fantek! Kje si pa dobil ta klobuk in pero?« In vzela mu je in skrila oboje. Potem se ni mogla na-čuditi njegovim zlatim gumbom in mu ni dala miru, dokler jih nista porezala.
Vrnil se je zvečer od lepe gospodične brez pavovega peresa, brez zlatih gumbov in ves zamazan in opraskan po čelu. A naprej se je smehljal pri misli na lepo Katinko in tako je zaspal.
In odslej sta bila prijatelja. Igrala sta se po vrtu in trgala rože, ob večerih pa sta hodila na grič, kldar je zahajalo solnce, kadar se je razlila zarja čez nebo. Ležala sta v travi in upirala oči proti večerni strani, kjer se je zlatila zarja in so pršeli bleščeči žarki na vse vetrove po vsem nebu od razbeljene in žarke nebeške krogle, ki se je valila za gore in potapljala v žareče morje.
»Tam je najino kraljestvo, tam midva kraljujeva,« je govoril Janko. »Ti si kraljica tiste zlate dežele, jaz pa tvoj kralj «
Katinka ni mogla razumeti takoj, zakaj in kako je ona kraljica, in kje je tista dežela.
»Veš, če bi bila jaz kraljica, bi bila tako hudobna kot tista, ki je hotela umoriti Snegulčico. Tebe bi dala umoriti najprej.«
Janko se je prestrašil in solze so mu skalile oči, a potem je znova zatrjeval Katinki, da je kraljica vsega ozorjenega večera in vse tiste dal nje nebeške strani. Tja pojdeta nekega večera, na tisto višnjevo goro, ki se dotika njenega kraljestva, in tam bosta stopila vanj in začela kraljevati.
Katinka se je zopet smejala in velela Janku:
»Ako sem kraljica, pa poklekni pred menoj!«
Janko je pokleknil in se ji nizko poklonil, a naglo se je spomnil:
»Pa tudi jaz sem kralj, in zdaj poklekni še ti pred menoj!«
In tudi deklica se je poklonila kraljevemu svojemu gospodu.
In tako sta kraljevala vse zlate večere, in Katinka je hotela zaiti v začaranem gozdu in se izgubiti v njem, da jo reši Janko kot zakleto kraljično.
»Ali kje je tisti začarani gozd?« je vpraševala.
Tudi Janko ni vedel.
»Kadar boš velika,« jo je tolažil, »takrat se izgubiš, in zlobni zmaj te bo imel v svojih krempljih Jaz pa te rešim.«
Kmalu potem sta se smela vrniti v mesto in pred odhodom sta hotela obiskati svoje kraljestvo. Ko se je solnce nižalo in polzelo po zahodni strani, sta hitela Janko in Katinka v goro. Globlje in globlje v gozd je peljala strma steza, in ko sta prišla na goro, je že zahajalo solnce za daljno goro. Mežikalo je in kipelo za belim grudastim oblakom, robovi so se pozlatili in za-žareli, in zaplamenelo je vse obzorje. Sredi oblaka pa so zijale srebrne duri, in tam je bil vhod v njuno kraljestvo. Prijela sta se za roke in hitela zopet dalje po gorskem grebenu, in vedno višje se je vzpenjala pot. Zašla sta v gost in skalnat les, odkoder nista znala nikamor; že se je stemnilo, nebo se je počrnilo, ko prideta na visoke pečine. Gledala sta, kje je zlato kraljestvo, ali več ni bilo cilja pred njima, temni in jezni oblaki so grmeli na nebu, in nista mogla zagledati ne srebrnih vrat, ne zlatih poljan.
Jokala sta, in strah ju je bilo, ali nikjer ni bilo pota v kraljestvo. Prenočila sta v gozdu pod visokimi smrekami in s solzami v srcu sta zaspala.
Naslednjega dne šele so ju našli starši in sorodniki in so ju zopet odvedli domov.
*
Janko se je vrnil v mesto in Katinka se je tudi vrnila. Večkrat sta se videla in govorila o začaranem gozdu. Ali njuno kraljestvo je bledelo in izginjalo v nič. Ostali so le spomini, lepi spomini na zlato mladost.
PETRUŠKA:
Bogatemu dekletcu.
Glej, ti se igraš še z igračkami, le s punčkami, kužki in mačkami in ni ti, o deklica srčkana, mar, kdo gol kakor ptič je, in kdo ima denar.
A strici in tetke in mamice ugibajo, majejo ramice, na prstih fantiče prebirajo in ženina že ti izbirajo.
JOSIP:
Dediča.
tara je bila res Topolčevka, okrog petinsedemdeset jih je imela, pa je še prišla vsako nedeljo k prvi maši in tako je pripovedovala, da se prav dobro počuti.
Proti Božiču pa je legla; tožila je, da jo zebe, pa ni dolgo trajala tista bolezen: na dan sv. Treh kraljev je bila že zopet v cerkvi. Vaščani in njeni sosedje so ji prigovarjali, naj napravi testament, da bo vse v redu in da se ne bosta prepirala po njeni smrti sinova, ampak stara Topolčevka ni hotela, ker bila je menda
prepričana, da je testament zadnja stvar, ki jo napravi človek v svojem življenju.
In tako se je zgodilo, da so jo našli na Svečnico mrtvo: legla je zvečer kakor navadno in zjutraj se ni več prebudila.
Hitro se je zvedelo po vsej vasi in vaščani so skimavali in govorili take reči, da jih mlajši Topolčin sin nikakor ni mogel biti vesel.
—	Brez testamenta je umrla — so dejali in sedaj bo razsodila sodnija. — Slabo je, ako se mora umešavati v take stvari gosposka, ki sodi po postavah in paragrafih in se potem navadno zgodi vse narobe. Mlajši je delal in se ubijal noč in dan, starejši živi v mestu, odkar je začel pohajati v šolo, in sedaj naj mu prisodijo še posestvo, pa si lahko poveže mlajši culo in gre, kamor hoče. Tako se bo zgodilo in velik prepir bo še v hiši! —
Drugi pa so menili drugače.
—	Tudi gosposka bo spoznala — kaj je prav in kaj ne. Starejši bo imel itak dobro službo kje v mestu, mlajšemu pa bo ostalo posestvo in niti beliča mu ne bo treba izplačati! —
Tako so se prerekali in vsak je trdil svoje, vsi pa so vedeli, da bi ne bilo potreba teh homatij, ko bi bila stara Topol-čevka napravila, kakor so ji svetovali . . .
Ko je zapel pri fari mrtvaški zvonček, so se ženice pokri-žale in pomolile, možakarji pa so se napotili gori v brdo, kjer je stala hiša stare Topolčevke.
Mrzel februarski dan je bil, veter je bril od gor, oster, kakor da je poln igel, po dolini se je raztezala in vlačila sivkasta megla, gosta in motna, kakor v gorskih kotlih. Tam na vztočji se je nebo svetlikalo više in više, precej visoko je bilo že solnce, a žarki se še niso razlili po brdih . . .
Samo tri hiše so stale gori v brdu, največja je bila To-polčeva.
Pred hišo je stalo nekaj ženic, ki so se razgovarjale z začudenjem v obrazu, kakor da ni in ni mogoče, da bi bila umrla Topolčevka, ko so jo videle še prejšnji večer popolnoma zdravo.
Ali bila je resnica: v kamri je ležala bleda in voščena v obraz, s sklenjenimi rokami in s križcem med prsti.
Ob postelji je stal triindvajsetletni sin Jožef, zagorel, močan fant in gledal mrtvo mater, kakor da se čudi njenemu rumenkastemu obrazu in polodprtim ustnicam, ki so utihnile, predno so izgovorile — kako in kaj bo s posestvom.
v korist obmejnim Slovencem!
»Kaj premišljuješ?« ga je ogovoril stric Šimen, ki je prišel z drugimi. »Kar je, to je, ne da se več izpremeniti. Ali si Ivanu že sporočil v mesto, da je umrla mati ?«
Jože je prikimal in namršil obrvi. Nezadovoljnost mu je legla na lice in ustnice je stisnil tesno, kakor da ne mara izreči, kar misli . . .
»Tako je, vidite,« je govoril stric Šimen potem v veži — »ako se zgodi, kakor se je zgodilo tukaj. Namesto, da bi zanjo pomolil očenaš, stoji tam in misli bogve kako jezne misli. Ni prav naredila Topolčevka!«
Vaščani so prikimali in so se počasi napotili po brdu navzdol, medtem ko je stal sin Jože še vedno ob mrtvi materi in zmigaval z ustnicami, kot da se prereka sam s seboj . . .
Potem se je napotil doli proti vasi in zavil naravnost v krčmo, kjer so ga slišali vaščani še popoldne.
»Čuden človek ta Jože,« so skimavale ženice, ki so hodile mimo krčme in slišale njegov pijani glas — »mati leži mrtva, on pa pije, kakor da se ni nič zgodilo!«
»E, kaj veste ve!« se je vmešal vmes fant, ki je prišel iz krčme. — »Ko bi bilo z menoj tako, kakor je z njim, bi je še na mrtvaškem odru ne pogledal!«
Ženice so se spogledale in odšle dalje.
Jože pa je pil še pozno v noč, dasi so mu prišli povedat, da je že prišel iz mesta starejši brat Ivan.
»Naj pride,« se je zadri in udaril po mizi. »Kaj me briga! Ampak toliko vam rečem, da posestva on ne bo imel in tudi ne izplačam mu niti beliča!«
Tako je govoril Jože in je opotekaje se odšel iz krčme.
Nad vasjo je ležala mesečna noč, tupatam so že pogasnile luči, a gori na hribu se je še svetlikalo v dveh oknih. In kakor je bil Jože pijan, je vedel vendar čisto natanko, da je tisto njegova rojstna hiša, ki se je zanjo trudil in ubijal vse svoje življenje, a sedaj ne ve, komu bo pripadla: ali njemu, ki je mlajši, ali Ivanu, ki je starejši in ima kot tak prvo pravico do nje, a ji je že škodoval toliko, da je bil Jože vedno jezen, kadar je pomislil, koliko denarja je mati že poslala v mesto . . .
In gugaje se na desno in levo se je počasi bližal svojemu domu.
V sobi, kjer je ležala Topolčevka, je bilo precej vaščanov, ki so se razgovarjali o ranjki in drugih stvareh, kakor je pri mrliču navada, a brata Ivana Jože ni zagledal med njimi . . .
Potem se je napotil v podstrešno izbo, a kako in zakaj se je pričelo med njima, tega vaščani niso vedeli — zaslišali so samo nekaj glasnih besed in kletev in kratek ropot, nakar so se napotili gori, ker se jim je zdelo, da se je nekaj zgodilo.
Vrata v sobo so bila odprta in za mizo je ležal Ivan — v luži krvi.
Jožeta ni bilo nikjer, a še pred polnočjo so ga dobili orožniki v sosednji vasi v neki žganjarni, kjer se jim je udal brez vsakega upiranja . . .
Tužno so peli zvonovi; proti pokopališču se je pomikal sprevod. Vaščani so spremljali Topolčevko k zadnjemu počitku. Med njimi pa ni bilo njenih sinov: eden je bil mrtev, a drugi je sedel v ječi, ker je ubil lastnega brata.
Ustvarjenje Eve.
(Indska legenda.)
početka časov je Tvvasstri ustvaril svet. Ko pa je hotel ustvariti Evo, je zapazil, da je uporabil že vso snov za ustvarjenje Adama. Ostalo mu ni prav nič več gradiva. Tedaj se je presenečeni Twasstri globoko zamislil. Ko se je iz svojih misli prebudil, pa je storil sledeče: Vzel je zaobljenost lune in valo-vitost kače, trepet trave, vitkost bičja, baršun cvetlice, lahkoto listja, pogled srne, veselje solnčnega žarka, bojazljivost zajca, nečimernost pavovo, nežnost perja, ki pokriva vrabčev vrat, trdoto demanta in sladkobo medu, neusmiljenost tigra, gorkoto ognja in mraz ledu, blebetavost srake in gruljenje grlice. Vse to je zmešal ter je iz te zmesi ustvaril ženo — Evo. In nato jo je podaril možu — Adamu ter mu je rekel: »Tu je tovarišica tvojega življenja!«
In tako je postal mož zaradi svoje žene najsrečnejši nesrečnik, ki se je potapljal v najslajšem razkošju in v najgren-kejšem obupu, uživajoč vso krasoto in radost nebes ter vso grozo pekla; najbogatejši kralj in najbednejši berač obenem. In Adam
ki se prodaja v korist narodnih društev!
je svojo Evo ljubil in oboževal ter jo mrzil in zaničeval; bežal je pred njo ter se ji skrival v strahu in grozi, a brez nje mu je bilo življenje brez vrednosti, zato je tekal za njo, jo iskal in ji služil kot suženj. Twasstri pa je dejal: »Tako bodi do konca vseh časov!«
O RAZNOTEROSTI o
Nova razširjena volilna pravica na Švedskem podeljuje 490.000 ženskam volilno pravico. Število moških volilcev je ostalo neizpremenjeno. Tako imajo ženske s številom 60.000 večino. V Štokholmu je 51.300 ženskih ter 38 000 moških volilcev. Zato je pač mogoče, da bo imel Štokholm še kdaj ženski občinski svet. Za sedaj sta voljeni v štokholmski občinski svet gospa dr. phil. W a I f r e d Palmgren, ki pripada konservativni stranki, in pa socijalna demokratka gospa Gertruda Mausson.
Ženska v knjigotrštvu. Leta 1907 je bilo v Nemčiji 11.000 žensk zaposlenih v knjigotržnicah; to je cela četrtina vseh oseb, ki delujejo v knjigotržnicah. Berolinske knjigotrške pomočnice so dobro organizirane in imajo svoje društvo.
? 1 ? 1 K O 1 ? O ?	Najboljša ura sedanjosti: zlata, srebrna, tula, nikeljnasta in jeklena se dobi samo pri	? i ? 1 K 0 ? O ?
		
H. Suttner, Ljubljana		
	Mestni tr£	
? i ?	Častna tovarna ur o Švici.	? 1 v
1 K O ? O ?	Tovarniška varstvena znamka 1 K 0	1 K 0 ? G V
Kolinska žitna in sladna kava
Slovenskim gospodinjam, menda še ni povsod znano, da Kolinska tovarna v Ljubljani, ki je že daleč na okrog znana po svoji izvrstni kavni primesi, izdeluje tudi izborno žitno in sladno kavo. Ta žitna in sladna kava se odlikuje predvsem s finim okusom in prijetnim vonjem. Zmešana s Kolinsko kavno primesjo daje izvrstno, nedosegljivo pijačo, ki jo smemo prav toplo priporočati otrokom, bolnikom, rekonvalescentom, sploh vsem, ki jim prava zrnata kava škoduje. Kolinska žitna in sladna kava ima vrh tega še to ugodnost, da se dobi naravnost pri trgovcih in torej ni treba plačevati nobene poštnine in da se dobi že v malih množinah in je zato lahko vedno sveža pri rokah Kolinska žitna in sladna kava je torej boljša in obenem cenejša od vseh drugih izdelkov te vrste. Zato je le v lastno korist slovenskih gospodinj, da zahtevajo povsod le Kolinsko žitno in sladno kavo.
Okusen in cenen kompot. Kuhaj v treh litrih vode 2'/4 kg sladkorja in za 20 h vanilije približno 5 minut. Med tem pobiraj s sladkorja pene. Nato prideni 3 kg olupljenih, na osminke zrezanih hrušek, 3 kg olupljenih, prav tako zrezanih jabolk in malo pozneje 3 kg češpelj, ki jih lahko prej popariš in olupiš. Lahko pa deneš tudi neolupljene, s peškami ali brez pešek ter razpolovljene. Sadje večkrat premešaj, zlasti potem, ko so že češplje notri, ker se češplje rade pripalijo. Ko je vse dovolj mehko, a ne razkuhano, primešaj za 10 h salicila in napolni s tem, nekoliko ohlajenim kompotom kozarce; vrhu vsakega deni na kompot na okroglo zrezan kos pergament-nega papirja, ki ga tudi posipaj prav malo s salicilnim praškom. Kozarce zaveži kakor običajno ter jih hrani na suhem, hladnem prostoru.
Namesto kompota lahko narediš iz tega sadja tudi mezgo (Salse). Treba sadje le tako dolgo kuhati, da se popolnoma razkuha in postane mezga dovolj gosta. Paziti pa treba, da se ne prižge. Zgoraj naznačena množina sadja da približno 10 kg mezge, ki je izvrsten pridatek k cmokom, praženjem ali tudi samo h kruhu. Gospodinje naj blagovolijo poizkusiti pripraviti ta kompot ali mezgo v manjši množini in prepričale se bodo, da je zares dobra.
Umeten led narediš na sledeči način: Vlij v prsten lonec 100 gramov žveplene kisline in 50 gramov vode ter prideni potem 30 gramov žvepleno kisle sode. V to tekočino postavi manjšo posodo, v kateri je voda, ki jo hočeš izpremeniti v led. Pokrij to posodo in vrti vse skupaj nalahno sem-
Zahtevajte tfolinsko Šitno in sladno kavo!
intja, tako da sg raztopina v loncu premika. V nekaj minutah že imaš v posodi led. Raztopino lahko večkrat porabiš. Če hočeš imeti več ledu, vzemi seveda tudi več raztopine.
Ali je vino pristno? Da spoznaš to, vlij pol kozarca vina na globok krožnik. Na sredo pa postavi kaka 2 cm veliko svečico, ki jo prižgi. Potem vzemi prazen, suh kozarec in ga tesno povezni na gorečo svečico. Ako je vino pristno, steče takoj vse pod kozarec; če pa je vino ponarejeno, ostane na krožniku. Ako steče samo nekaj vina pod kozarec, je to znak, da je pristnemu vinu primešanega nekaj ponarejenega. — Na drug način preizkusiš vino, če ga zavreš in vrelega prižgeš v loncu. Ako gori, mu je primešan špirit.
* r; floven®ka v Fr. Sfupica
tr^oVina z zelezmno .._-.. .._-----
w Ljubljani • Marije Terezije cesta št. 1
vzdržuje vedno veliko zalogo kuhinjske oprave,
štedilnikov, peci. tehtnic, kopalnih banj, ličnih kletk, železne oprave, stavbenih potrebščin in vseh ^ drugih v železninsko stroko spadajočih predmeto« »J - Slovenke, podpirajte narodno podjetje! -
nalaga previdna == slovenska gospodinja le v
Mestno hranilnico ljubljansko
v Ljubljani, Prešernova ulica št. 3, ki je največji, najvarnejši slovenski denarni
zavod. Obrestuje vložen denar po
V
0 brez vsakega od-0 bitka in pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta h kapitalu.
Uraduje vsak dan razun nedelj in praznikov od 8 —12 ure dopol. in 3.-4. ure popoldne.


Vsaka gospodinja, ki je odjemalka kolinske kavine primesi, dobi zastonj „Slovensko gospodinjo"!
Neprekosljivo
v kakovosti in nizki ceni ostane vedno v moji ročni tkalnici izdelano
platneno in bombažasto blago, -vv
Vzorci vsakega platnenega in bombažastega blaga na zahtevanje poštnine prosto.
Naročila (razun ostank-kov) od K 30' t ran ko.
Ostanki v prima-kakovosti K 18' — .
K 920 „ 11'—
40 m lepo sortiranih ostankov, ki se lahko perejo, zefirja, barvaste posteljnine, višnjevega in belega blaga itd., 4—16 metrov dolžine K 15"—. Posteljnina (Kanevas) barv., la, 75 cm širine, 23 m dolžine . . Posteljnina pos. vrste, barv., najfinejša, 78 cm šir., 23 m dolž.
Posteljnina barv., Ia, 112 cm šir., 20 m doiž.........„	12-40
Posteljnina pos. vrste, barv., najfinejša, 118 cm šir., 20 m doiž. . „	15 60 Modni zefiri, krasni vzorci, najfinejši, 75 cm široki, 6 kuponov
a 3 m ali 3 kuponi a 6 m = 18 m dolgi.......„	9 40
(irizeta barv., Ia, 112 cm šir., 15 m dolž..........„	13'50
Irska tkanina najfinejša, 80 cm šir., 23 m dolž........„	13 80
Batistlia tkanina najfinejša in finonitkasta, 85 cm šir., 23 m dolž. „	12 65
Rumburška tkanina najfinejša, 82 cm šir., 23 m dolž.......13 35
Domača tkanina najfinejša, 100 cm šir., 20 m dolž..........12 —
Rjuhe brez šiva, platnene, zarobljene, 150/225 cm, 6 komadov „	15'—
najfinejše.....................16'80
Oamastni žepni robci, finonitkasti, 45/45 cm, 1 ducat . . . .	3 30
Jedilne garniture, dvojni damast za 6 oseb, 1 garnitura . . . „	7-—
Garnitura za kavo, a jour, rožn., višn. in rum. za 6 oseb, 1 garn. „	6"— Moje blago je izdelano samo iz najboljše preje, zato jamčim za kakovost in stanovitnost barv. Razpošilja se proti povzetju. Kar ne ugaja, povrnem denar.
Tkalnica za pisano in platneno blago Karel Kohn, Nachod 25, češko.

Čisto platnene beljene rjuhe brez šiva.
Bombažasti in platneni ostanki,
150 cm široke čisto platnene rjuhe, 225 cm dolge, 1 komad . . K 2 70 150 cm široke debelonitkaste čisto platnene rjuhe, 225 cm dolge, kom. „ 3-30
Oddaje se najmanj po šest komadov. 1 Hvanajstorica kuhinjskih damastnih brisač, platnenih, (sivih ali
belih) 50/110.................. 6*50
1 dvanajstorica belih batistnih žepnih robcev 45/45 . K 2 —, 3'—, 5 50 1 kavina garnitura, čisto platno, raznobarvno ali belo, za 6 oseb . K 7'— 1 kos finega belega čistega platna za srajce, 23 m, 88 cm široko „ 19'—
40 m ostankov stanovitne barve, ki se dajo prati v dolgostih od 3 —15 m, posteljnina, kanafas, oxford, blago za obleke, tkanina, višnjevo tisk. blago, šifoni, kriset itd. K 18' — . Razpošilja po poštnem povzetju Ant. Maršik, tkalec, GiesshUbe! it. 20 pri Novč Mesti n. IW. Veliko zahvalnih in priznalnih pisem, ki so mi došla od raznih strani, so najboljše priporočilo in dokaz solidne postrežbe in trpežnega blaga.
fcT
V/
M Ceniki y' zastonj in jjj poštnine prosti.
1 Uhani, « prstani, ® briljanti.
V

%
1 Kdor želi imeti	si
dobro uro, naj zahteva z znamko	y
„Union"	|
trpežne in natančne, dobe se pri	j(<
FH. CUDiiU
urar in trgovec, Ljubljana,	ffi
Delničar in zastopnik Švicarskih tovarn
»Union« v Bielu In Genevi.	f\

8 m
Ustanovljeno 1832
Priznano najboljše oljnate barve
zmlete s stroji najnovejše ,-estave, prekašajo vsako konkurenco po finosti, ki omogočijo z jako majhno množino pobarvati veliko površino, razpošilja po nizkih cenah
ADGLF HAUPT HAIIN, Ljubljana
prva kranjska tovarna oljnatih barv. firneža, laka in steklarskega kleja. Zaloga slikarskih in pleskarskih predroetev	llustr. ceniki se dobe brezplačno.

9
Kambriki. »ateni, nk?fordi. kotenina. Blago za ženske volnene obleke, najmočnejše blago za moške obleke in vse zraven spadajoče potrebščine priporoča večletni trgovski pomoinik tvrdke R. Miklauc
snneiBJA Ljnbij«-«
l><aj
tr|Mi«>
na trgu pri Jubilejnem mostu.
Edina
Q
O
Ou C/J
O
O <
*
c/i z
■jj >
O
c/i
najokusnejši
in edino
pristni slovenski izdelek
rsirr P. Magdic, Ljubljana
Nasproti glavne & pošte a
Svilnato blago, baržtini, pliši in tenčicc, svilnate vezenine, čipke, čipkasto blago, vložki, fisclius, Ja-bots, damski ovratniki in kravate, svilnati in baržun. trakovi, poza-mentrija, porte, ž nore, resice, kre-pince, krepi in flori za žalovanje.
y
•--Serpe :-_
iz svile in čipk.
Perilne, volnene in svilnate
- bluze ~
spodnja krila iz batista. klota, listra in svile, hišne halje, predpasniki, vse vrste damskega perila, moderci, pasovi, rokavice, domači čevlji, galoše, nogavice, solnčniki, dežniki, pletene jope, čepice in gamaše za šport, žepni robci, kopalno perilo.
Oddelek za gospode:
Klobuki, cilindri, slamniki in čepice.
Srajce, spodnje hlače, spalne srajce, predprsniki, ovratniki, za ' pestnice, žepui robci, kravate, no gavice, rokavice, naramuice, pod veze, dr. Jagrovo zdravstveno pe rilo, dežniki, dežni plašči, galoše gamaše, odeje za potovanje, pa lice, ščetke za obleko, lase in zobe
Oprava za novorojenčke,
posteljne podloge in odeje za vozičke, sukanec za šivanje, pletenje - in vezenje. -
Dišave, mila in ustna voda.
Narodne vezenine, zastave, trakovi, znaki i.t. d.
Posebni oddelek v I. nadstr. za
damske klobuke in slamnike,
oblike in vse nakitne predmete za klobuke, pajčolani
kitničarija in delavnica za moderniziranje klobukov
žalni klobuki vedno na skladišču.
Za tvir-iste:
pelerine, nahrbtniki, dokolenice, gamaše, plezalni čevlji, vrvi, palice, cepini, dereze, aluminijeve - posode, thermos. -
Potrebščine za sankanje, tenis in lovce. Sokolske potrebščine.