627 Deset pesmi Peter Kolšek PESEM O JABOLKU Bela jablana, ki jo na robu gozda obliva mesečina, je stoječi slap menjav. Ne s svojo krhko roso — s svojo brstečo samoto govori o ljubezni, o njenem temnem deblu. Enaka je vili, ki še dolgo zre v potok, kjer je prvič odložila žgoča oblačila in ve, da ni vrnitve. Stoji v temi, naslonjena na črni gozdni hram. Umita nevesta, ki molči v svoje male, pretesne roke, obložene z darovi in strahom. Kajti samota ni nikoli deljiva. Bolj je senčna, težji je njen zreli sad. Tudi rdeče jabolko v aprilski travi je strašno odloženo in kot zaljubljenci razkrito. Ki vedno znova hrepenijo po združitvi, čeprav je čas kot na praznik težke vaze razmetan. Ki nočejo biti uslišani, da lahko cvetijo v bogato pokončnost. Kot drevo so, ki jesen ga znova k deblu skloni. Le bezanja in menjave so pravi dom združitve. V njem se sad odreka času, v njem samota izgublja trdnost. Kot star potok teče, ki vile z ranami poji. In devicam v naročju dišeče jabolko pusti. BELA Vse je iskanje vina, KRAJINA vse je bela bela omama. Brez šuma se je spustila božja dlan in se nežno obrnila. Na njej leži poliztegnjena, z brezami pokrita gladka žena, ki se natančno prebuja. Tedaj se dvignejo ozelenela ljudstva, da blodijo po svojih platnenih gozdovih kot kresnice, ponoči pa skozi vrata koč prisluškujejo klicanju hrasta in trte, do jutra budni, od praproti pijani. In vse je dolgo belolesno spanje, vse poležani grob tišine, dišeča trava utopljenke. Vse je iskanje vina, vse je bela bela smrt. SNEG Sneg, ki padaš neprestano! Globina dolin te ne uteši, ostrina gora te ne uplaši. Sneg! Ki siplješ na ravan beli spomin, ki oblagaš zemljo z neskončno pozabo. Visoki rdeči mesec je potemnel. Živali blodijo v topo skušnjavo in ljudstva pijana vasujejo s smrtjo. 628 Peter Kolšek 629 Deset pesmi Sneg, ki padaš neprestano, beli šelesteči sneg! Potoki in gozdovi so vkovani v čvrste sanje. Težke sanje, ki slutnja lepote jih zaman topi. (V sredici zemlje se zgane snežinka in sredi bele volje dogori.) Sneg, ki padaš neprestano! GOZDNI Nikoli nisi videl velike rumene hiše, MOŽ obsijane z naročeno svetlobo, temnih žametnih hodnikov, po katerih pada rdeče oznanilo in se dišeče ženske zatikajo v svetlejša preddverja. Nisi prisluhnil brnenju za težko zaveso, da bi opral tesnobo iz nestrpnih potomcev. Tihotni gozd je mamil tvoja jutra in selil za oči grčave svetove. V nozdrvih živali, ki nepremično prežijo na grenak človeški vonj, je dišala topla smola. Dokler se ni dvignila noč in je les onemel v visoki zeleni plimi, drhteči sejalki zvezd. Tedaj si dvignil glavo in spoznal, da je lovcev plen v tuji krvi raztopljeno zrno samote. Zelena hiša je tvoj dom. Ne boš več razbiral v neurju zbitih letnic, ki senčno drevo jih za seboj pusti. S poganskim obrazom se oziraš vase in zagoneten nasmeh igra na strune korenin. Neslišno se seseda prah prihodnjih bolečin. 630 Peter Kol PUSTA Sonce zlato, sonce pogubno! PESEM Čez prazna polja ležeš v okna. Po tanki lišajasti ulici pa se krivijo otroci, kot žeblji zabiti v omotičen sprehod. Ko veter zvrtinči papir in vdihne dušo v prah, v zelenjavni trgovini zaplešejo muhe. Gorak večer se bo naredil. V gorečih hišah bodo ljudje mokri od spominov. POETA Ti, ki se boriš z vesoljem, DOCTUS ki že slutiš absolutno resnost težav, v katere se podaja Venera v svoji odvratni ženski nagnjenosti do kataklizme, ti, ki zahtevaš okrog sebe popoln komunalni red. Vse, zlasti avtobusi in device, vse mora čakati v vzorni pripravljenosti, kajti nenadoma te lahko obsedejo neodložljiva kozmična vprašanja. Ali si videl hladno žarenje gora? Njihova visoka luč je zaman stapljala okna tiho izpraznjenih stolpnic. In na tvojih rumenih škornjih se nabira stisnjen neonski prah. Ah, morda je to neka druga neznana erupcija! Ni ti treba gledati smrti, ki povzroča nedopustno sentimentalnost, ne zahajaj v gozdove ali vasi, kajti vile so zablodile in vino je slabo, toda ali si srečal veselo dekle, praznično odeto, ki nosi na ramenih komaj eksistentno zemeljsko žalost? 631 Deset pesmi Saj nismo tako osamljeni in nesrečni, le nestrpni in prekmalu zveličani. Prazni, kadar se pomlad obeša na veje s srebrnozelenimi kremplji in so izmučeni zvoniki obteženi s predolgimi, brezbožnimi dnevi. Brez moči smo, ko na zemljo, napeto od pnevmatičnega sonca, prvič legajo kasnejši gluhi zaljubljenci, da bi vase namakali suhe, zrnate ure. Za slednjim oknom bolijo sadeži stoječih, neizlitih oči. MOLČI Včasih mi prideš v sanje. V rdeči votlini slečeš objokovano ime in bronasti pomen. Indijanka si, ki postavljaš bivališča, kamor ti narekuje moja bela prošnja. Včasih se hitro poigraš in odideš, tedaj lesk slane kože spreleti speča, po bistri jasi razmetana ohišja dotikov. Ali pa vzvaloviš kot velika samica, da bi zrahljala napete robove noči in v mladosti okopala svoja iznajdljiva stopala. Zlato mesto vidim, trg in vodnjak, zaljubljence, nagačene v drevoredu in njihove krhke stebre sramu. Molči v svojem masivnem prihajanju, molči, ko družiš gore in doline, sanje in dneve v budno divjino! DOMAČIJA Tod je luč trdo pribita na senco. Izpod skale vre potok. Smeh voljnega rodu se spomladi usipa z nizkih streh. 2ena pozna varne besede, uporablja jih, kadar je praznik in kadar je smrt. SEDEMNAJSTI DAN V januarju se drstijo ribe, tedaj roke bežijo med stalne stvari v pepelu. Široko dvorišče je boben, kamor udarjajo siti mlinski kamni, temna prostornina hlodov. Gospodar ve za nesreče in brez sovraštva nagiba vase njihov divji srd. Domačija je stisnjena v grapo, nad njo je trpežno tnalo neba. ELEGIJA V predpomladni čas zanašaš brhko grozo, JUŽNEMU medeno okrog ust, ki cveti nežna in mlada VETRU v temačne mrene rok, prepletene s temnejšo milostjo ljubezni. Le prste preigravajo utrgani zvonovi. Enak si jastrebovi peruti, kadar s svojo senco boža globoke vasi, rastoče iz snega. Bele, razdražene oblake lučaš čez gore, da v štukaturi neba sproti zamirajo znamenja. Narediva še nekaj korakov, draga, do poslednje svetilke. Predolgo nisva hodila tod, zato so naju nemo prehitele starke in otroci na svojih brezzobih poteh. Visoki, hladni smeh, ki siliš kot jok v izsušena slemena, napoji zemljo z radostjo! In kadar plodiš voljo živali, natoči še nama blebetavo omamo očiščenih zvezd! 632 Peter Kolšek