je že davno pred njim poudarjal tudi Slomšek v svojih predavanjih o slovenskem jeziku, da se v slučaju, kjer ni jasnih dokazov za pravilnost kake oblike, treba okleniti tistega, kar je splošnejše, starejše, doslednejše. Da bi bila edino oblika »Slomška« pravilna, tega slovnica ni dokazala, oblika »Slomšeka« je bila do zadnjih desetletij splošna, je starejša, med ljudstvom zasidrana in dosledno bolj uporabljiva, kakor oblika »Slomška«. * * * Značilno je, kako smo Slovenci proslavili stoletnico Slomšekovega rojstva: prvič s pompozno »narodno slavnostjo« na Ponikvi 1900 v stilu, kakor je pri nas običajen. Drugič s tem, da je kmalu po stoletnici nastala skrajna nevarnost, da bi njegov rojstni dom bil prišel v roke zloglasnemu društvu »Siidmark«, le celjski odvetnik dr. Karlovšek je v zadnjem hipu preprečil to sramoto. Tretjič pa so mu ob stolet- nici — iz o pačili ime. Prvo je minilo, drugo še sedaj ni v redu; je še namreč vedno nevarnost, da se izpolni Slomšekovo prerokovanje njegovim sorodnikom: »Bodete videli, Slom še bo prišel v tuje roke«, — ne samo v tuje, ampak tudi v — sovražne. Tretje se lahko popravi, če se bodo vpoštevali stvarni razlogi in ne bo odločevala diktatorska samovoljnost. Lan in njegovi izdelki v Slovenski krajini. Vilko Novak. Izdelovanje obleke iz domačega platna v Slovenski krajini izumira. Pred kakimi petdesetimi leti je bilo pridelovanje lanu znano še sleherni hiši. Danes gojijo lan v glavnem le za manjše potrebe, tu in tain pa so tudi še v rabi domače statve. Lan sejejo »okoli J e d r t i 11 j e g a« (17. marca); včasih je dala gospodinja mokro krpo na drog in če ni zmrznila, tedaj je bilo vreme za sejanje lanu ugodno. Pozni -lan imenujejo v nekaterih krajih »drugi le n«. V zvezi s sejanjem lanu je znan rek: če so v starem letu dolge cincalice (ledene »sveče« na strehi), tedaj bo zrastel dolg lan; če pa pred Gregorovim (12. marca) pojejo žabe, tedaj zareglajo lan. Ponekod je udomačeno mnenje, da je lan najlepši, če ga sejejo stoti dan v letu. Lan je treba »m i k a t i« (skubsti, nazivi so zapisani v Beltincih) okoli »L a d i- s 1 a v o v e g a« (27. junija). Nato »z r 1 1 a j o glavine na r i u« (smukajo, rih- ljajo glavice na rihlju, smukavniku); »riu« je priprava z vodoravno stoječo vrsto zobcev, podobna glavniku. Osmukan lan peljejo »11 a p 1 e j o« na travnik, kjer se pleja ob deževnem vremenu tri tedne, sicer pa mesec dni. Ob sončnem vremenu je treba posušeni lan »gor vzeti«, da se predivo rado odpusti od »p a z de rja«. Sledi teritev. Nekoč je veljala vraža, da se teritev ne sme pričeti pred »Velkov mešov« (15. avgusta), ker bi sicer toča pobila. Lan sušijo na »p e č 11 i c i« (laniščnica, sušilnica, čren), ki je z ilovično steno obdana jama, prekrita s hlodi, na katere polože lan. Ob pečnici postavijo »trije« (terice) svoje »t r 1 i c e« in »t e r e j o«. Najprej »k 1 a 11 f a j o s p a z d e r j a«, nakar »gladijo«. Za tem »o g 1 a v 1 a- j o« (mikajo) na »grebenu«, ki je pritrjen na klop in ima navpične žeblje. Iz prvega, debelega posnetega prediva tkejo »t r j a č n o p 1 a t 11 o« ali »t r j a č e«, iz katerega delajo žaklje in ponjave; iz druge vrste prediva tkejo »h o d 11 i č 11 o p I a t 11 o« za slabše prte; včasih so delali iz hodničnega platna tudi hlače; iz tretje vrste, to je »č e s t i n o«, tkejo platno za »s t o u n i c e« (namizne prte), za obleko, »r o b a č e« (srajce); najboljše, kar ostane, je »p o v e s m o«, iz, katerega so delali platno za »s v e t e š n j o« (praznično) obleko. Predivo »predejo na korblati« (kolovrat; na Goričkem je znan ta iz- raz). »Prelja« (sliko gl. Koledar Družbe sv. Mohorja za 1932, str. 60; V. Sadar, Lan in konoplja, str. 47; str. 58 slika kolovrata); tlači z nogo »k 1 a č n j e k« ter tako poganja kolo, ki je z dreto zvezano s »š p u 1 o« (vretenom); »špula« ima »perut- nice«, v katerih je »k 1 ii č i c a« (kobilica); »špula« je v »š p u 1 n j e k u«. Ob ko- lovratu stoji »pre sli c a«, na katero je z motvozom privezana »k o u d i 1 a« (kodelja). Ko snuje predica nit, namaka prste v vodo, ki jo ima v posodici prive- zano na preslici, ali pa slini prst. Nit gre skozi »klučico« in se suče na »špulo«. Ko je »špula« polna, tedaj »motajo« nit na »m o t o v i 1 o« (rašek); to je sedaj »predeno«, ki ga je treba »beliti« s kuhanjem v lugu (dvakrat do tri- krat); pozimi ga je treba manj kuhati, ker postane na mrazu hitreje belo. Ko se »predeno« opere in posuši, ga dajo na »g a r n o k e« (motovilo, garnih), odkoder ga »v u j a j o« (uvijajo) s »š t r ii t i f o m« (štritof), prevotljenim lesom iz »z o b o v- c a« (bezga), skozi katerega je napeljana nit, na »k 1 o p k o«. »Preja« v klopkih pride k tkalcu. On »osnove«: na tleh ima »k 1 o b č e- n i c o«, škatljo z dvanajstimi klobki; dvanajst niti združi in »p 1 e t e s n o v a č e«; nato dene na »k r o s n a« (statve); nit napelje skozi cev »č u n e k« (čolnek) in »tke, č e«. O tkalcih so razširjene sledeče vrstice: Dur, dur, tri lakte, tri dni, en krajcar dobi, ž njim v krčmo beži. Ko tkalec stke (»s e t k a o j e«), je platno v »t r o b i« (trouba). Treba ga je »plejati« na trati s polivanjem ob sončnem vremenu vsaj teden dni. Tako postane belo. Iz »čestinega« dvojno stkano platno je »k ii k 1 e n s k o«. Obleko (o b 1 e č, g v a n t) so še v 2. polovici 19. stol. izdelovali večinoma iz domačega platna. I. Ženska noša. a) »Janka« (krilo) ima ob pasu »k o 1 e i r« (ovratnik), za dlan širok, zvezan z belimi trakovi, ki so bili lahko tudi »s tenki konec setkani«. »Sneha« (nevesta) je imela ovratnik »z erdečimi macicami« (pentljam, cofki). »Janke na grbe« so nosile ženske samo k maši. b) »R o k a f c i« so imeli »rokav s cele pole«, ki je bil ob rami nagrban; pod pazduho je imel »1 a s t a v i c o«, to je vložek, da je bil rokav širši. Tak rokav je bil »k o š n a t i«. Na koncu rokava, ki je segal do lakta, je bil »k o 1 a r i č«, rdeče ali pisano zarobljen s »p r i š e m«, ki so ga kupovali od Slovakov po sejmih. Spre- daj so bili »rokafci« zvezani z belim, rdeče obrobljenim trakom. c) »P r t« so nosile ženske v cerkev ali sicer na poti iz vasi. Prt je bil tak, kakršnega so rabili v postelji; zgoraj je bil položen v dve gube, segal je pod kolena; spodaj je imel na notranji strani prišito pisano kupljeno blago; spredaj se je zve- zal v »voze o«. č) Na glavi so nosile omožene ženske »pociiu«: rdeče pisano kapico na temenu. Čez njo so dale »belo p ? č o«, ki je imela na oglu všito rdečo rožo. Peča je bila iz kupljenega platna. d) »B a n d ž u r« je bila slovesna ženska noša ob poroki; narejena jc bila iz črnega sukna. II. Moška noša. a) Široke bele hlače, tudi »b r g e š e«, »b r g ii š e« so imele spodaj »z a b r n k e« (cofe). b) »R o b a č a« je imela rokave, s cele pole«, ki so bili spredaj zvezani; tudi robača je bila spredaj z nitjo zvezana. c) »J o p a« je bila narejena iz »širin e« (irhovine). č) »G a b a n« je bil grob plašč (v rabi do okoli 1860), ki ga je na paši dal pol podse, s polovico pa se je pokril. d) »K o ž i« (kožiih) je nadomestil gaban. Značilne so bile zanj prišite rože na hrbtu. Danes delajo iz domačega platna le namizne prte in rjuhe ter perilo. Včasih nosijo moški pri delu še široke domače hlače, a le starejši. Zgornjo obleko je popol- noma nadomestilo tovarniško blago in le sedemdesetletne ženske se spominjajo, da so v mladih letih nosile domačo obleko. Slovstvo. Ur. France Stele, Mcnumenta artis slovenicae. Ljubljana 1935. Akademska založba. Snopič 1.—13. V veliki obliki je začelo izbajati delo, kakršno je bilo po svoji ideji že večkrat projektirano in tudi že težko pričakovano. Za naše razmere in za današnji dan pa je vendar presenečenje: obširni načrt in tiskarska oprema sta pač nad pričakovanjem. Delo samo je mogoče presoditi le v majhni meri, saj je od šestintridesetih nameravanih izšlo šele trinajst mesečnih zvezkov, ki so enakomerno opremljeni in oviti v ovoj s Plečnikovo risbo. Vendar je že sedaj očito, da je podjetje z znanstvene in založniške strani izredno važno in ho v bodočnosti gotovo še predmet naše in tuje znanstvene pozornosti. Raziskovanje slovenske umetnostne preteklosti ni še prav staro. Če se ustavimo pri novejši dobi, ki za znanstveno delo predvsem prihaja v poštev, je pred našim stoletjem mogoče zabeležiti le nekaj posameznih poskusov, ki so sicer zelo koristni, niso pa utegnili ustvariti podobe naše umetnostne preteklosti niti v najskroninejših potezah. To nalogo je pričel izvrševati naš čas, ki je posebno po vojni kaj vztrajno gojil sistematično raziskovanje naših starejših umetnostnih spomenikov. Naravno je, da je ravno spomeniški konservator imel največ prilike priti v neposredno dotiko s spomeniki naše umetnostne preteklosti, saj je prav on poklican, da za nje skrbi in jih varuje pred kvarnimi vplivi časa. Toda dr. Fr. Stele, ki je pri nas vršil to nalogo, je z njo združil tudi obširno raziskovalsko delo, kateremu se imamo zahvaliti za dolgo in neprekinjeno vrsto značilnih umetnostnih najdb. Oni usodni prelom v naši zgodovini, ki je po zmagi protircformacije usmeril ves naš kulturni tok italijanskemu jugu naproti, je zakrivil, da je vse stara in na severnjaško kulturno preteklost spominjajoče zapadlo ne le pozabi, ampak večinoma tudi pogubi. Rarok, ki se tudi pri na« odlikuje s fanatično brezobzirnostjo, če gre za ustvarjanje novih arhitekturnih del, je uničil marsikatero srednjeveško zgradbo, če jo je predelal, ji je pa vsaj slikarsko dekoracijo uničil ali prebelil. In pod tem beležem je več stoletij počival dobršen del slovenskega srednjeveškega slikarstva, o katerem so nam še pred nekaj desetletji pričali le posamezni spomeniki, obravnavani kot precejšne kuriozitete. Z neumor- nim delom je v dolgih letih napora in s sodelovanjem enega najiiiteligentnejšib umetnikov- restavratorjev uspelo F. Steletu, da je ne le odkril zelo veliko spomenikov slovenskega,