85
Kratkočasnica.
Kervava bitva in konec vojske. *)
Bojna tromba zapoje, — mravljinci s svojimi zvezniki zaženo krik in jamejo s ^cestnim prahom" streljati, da se kadi, da vojak vojaka ne vidi. Bombe neznane padajo med žabe, ktere straha ne vedo, kaj bi počele. Cele verste hrabrih žab podero junaški mravljinci z morivnimi kartečami. V mlaki, že sami na sebi gerdi, plavajo mertve in ranjene trupla razmesarjenih kvakavk.
Za malo časa prenehajo zmagoviti mravljinci, da bi se okrepčali, zakaj zvonilo jim je že po trebuhu. Vozarstvo mušje, ki je pa tudi kot lahko konjarstvo na bregu mlake stalo, privleče raznega živeža in močnih pijač. Tudi jim je cestni prah že posel, toraj je bilo treba drugega namesti. Ko pa na mlako pogledajo, se zavzamejo nad brezštevilnimi mertvimi žabami, ktere so v slavnem boji za kroto in mlako tako junaško svoje življenje zgubile. Tu plava stegno, tam glava, tukaj kos života in sam ne vem, kaj še. Mlaka je kervava, kakor nekdaj voda v Egiptu. Milo se stori hrabremu vodju pri tej prikazni; ves je omamljen, pa, kaj bi ne bil, saj je takega života. Spomni se, da so žabe miru prosile, pa se oni niso hotli pomiriti, in žal mu je, da se je toliko žabje kervi prelilo. Posije toraj svojega klicarja k žabam, naj se pomiri z njimi.   Klicar gre.
Žabe to slišati, zaragljajo, da bi bila kmalo cela armada oglušila. „Koga, koga? mir, mir? Me nočemo od mira nič slišati. Zdaj ko so opešali, pa gredo ti erjavci, ti mravljinci in se hočejo pomiriti! Nak, nak, se bomo še počile z vami. Koj nazaj v tabor, ti buzakljunski hinavec! Ce ne, ti bomo pot pokazale!"
Klicar mravljinec beži in leti nazaj v tabor. Vse mrav-ljiše se vstopi okoli njega, in poprašuje kaj in kako je opravil, in zakaj je tako naglo nazaj prismodil.
„E, kaj nek! Saj nočejo mini; zmerjajo nas z lenuhi, erjavci in sto drugimi priimki. Kar koj sem mogel mesto zapustiti; če ne, po meni bi bilo".
„Kaj, ali ta merčes — povzame besedo vodja — kaj ta merčes nas bode gospodaril? Permaruha! če moramo vsi pasti do zadnjega, jenjali pa ne bomo. Vse vse, kar jih je v mlaki, morajo poginiti, pred ne bomo mirovali! Nak!"
Tako govori vodja. Vesel krik nastane na to, da ljubljanska okolica ne pomni še takega; še celo takrat, ko so se Krakovčani s Šiškarji tepli, ni bilo takega hrupa, pa se ve, to je bilo že zdavnej.
Zdaj se vsede  armada   po  travi  in je  in pije,  da je
kaj.   Marsikake „vinske" se pojejo, med drugimi tudi tista
od ^vinskega brata". Vsi najboljši pevci, tenoristi in basisti,
se spravijo vkupaj,   zazijajo   in tako  zapojo, da — jez ne
morem popisati. Pesem se je tako-le glasila:
Dokler bom živel na svet'.             Kdor bo okolj groba šel,
Zrairaj bom vince pil5                     Spomnil se bo:
Kadar bom pa mogel umret'.         Ta je bil vinski brat,
Truplo v grob, truplo v grob,       Pil ga je rad, Firkelj na grob!                              Ta je bil vinski brat.
Pil ga je rad!             Narod.
O sladkem petji zaspi armada. Samo razpostavljene straže korakajo v nočni tihoti po taboru, da bi se sovražnik ne priklatil in jih ne napadel. Pa kaj mislite? „Stoj, kdo si?" — vpije straža. Joj, černa stvar se prestraši. „Pok" poči puška, in armada je koj po koncu. „Ali ga vidite, ali ga vidite, špijona, oglediiha? Buzarada! zdaj mu bomo kosti poravnali. Bomo že pokazali, kdo da smo mi. wAla z nami" — vpije vojaštvo, in vleče za vse štiri žabo sred tabora. Tako so jo tepli potoma, da je bilo kar joj. Ona pa raglja na vso moč, prosi in joka, pa mravljinci so terdega serca. Zdaj ji pribriše eden eno za uho, drugi jo bercne in tretji prekucne. Tako neusmiljeno so res z njo ravnali, da se nekterim mravljincom celo smili. Kar pride vodja, kte-rega je nenavadni hrup zbudil,  iu praša,   kaj  da je?    Ko
*) Konec kratkooasnice v lista 4. in 6.
86
mu povejo, je sodba naglo skllnjena. Zapove žabo v pre-vcrtano škatlo zapreti, in jo tu s šipanjem in z bodenjem mučiti. Nič bolj ni mogel mravljincom vstreči kakor s tem. Škatla je berž tu, in hajd! z žabo va-njo. Reva je prosila, pa mravljinci so leseni. Zdaj lazijo pri vseh luknjah v škatlo, in šipajo in grizejo nesrečno žabo, da po hudih mukah revno pogine.
Dan se napoči. Armada stoji spet na bregu mlake. Bojna tromba zapoje in boj se ponovi. Strel je tako strašen, da se zvonik sv. Florijana trese, in ljudje iz Kurje vasi kupoma beže. Dim je tak, da se po beli Ljubljani kadi, kakor bi se bil pekel odperl. Strah prevzame hrabre „argonauteu.
Pa tudi žabe niso samo gledale, ampak streljale so v mravljiše, da so cele verste padale. Tako silno so topovi teh in unih pokali, da se je drob zemlje stresal. Versta za versto pade, mravljinec za mravljincom se zverne kervavo v prah, žaba za žabo se stegne, kvaka za kvako pojema. Klanje in morenje terpi neprenehoma, in zmaga je zdaj pri teh, zdaj pri unih. Lahki konjiki muhe, z oklepniki cmeril ponove boj, napadejo žabe od vseh strani, in jih zbadajo s svojimi bodali. To pomaga. Žabe so premagane. Kar jih se ostane, se potope v mlako. Vesel krik zmage zadoni zdaj po hrabrih verstah mravljincov in junaških švadronih zvez-nikov. 3)Zmaga je naša in vaš je beg" — vpije nadušena armada.
Ko pa brezštevilne mertve zagledajo, jih obide neznana tuga. Kako vse te mertve pokopati? — Skopajo prebrisani mravljinci vodotoč do Ljubljanice, da voda iz mlake odteče, in v jami tako narejeni hočejo zveste tovarše pokopati. Voda odteče, in žabe, ktere so se sovražniku skrile, ostanejo na dnu. Mravljinci zagledavši jih, planejo nad-nje, jih pomore in vlečejo v Ljubljano za zid na prodaj, — bilo je ravno v petek zjutraj. Zdaj pomečejo v globoko jamo razmesarjene trupla, jo zasujejo in nagrebejo visoko gomilo, in ustrele enekrat na čast rojakom, ki že tako zgodaj v hladni zemlji počivajo. „Zivio mravljinci, živio zvezniki!" — vpije hrabra armada, in koraka med petjem in godbo domii. Žabji rod je pokončan; kar ga je ostalo, je prodan. Za zidom v beli Čjubljani ga prodajajo in kupujejo o petkih; če ni res, pa idimo gledat.
Tako je mravljinčeva dogodba končana.          J. F. Št.