S2    18   5S                               ^^M
Dobri ljudje               ^\
4. Prvi kristjani.
jsKTMarvi kristjani so bili vsestransko izvrstni ljudje. ^l^^m O njih se je ohranilo hvalno izporočilo: /¦ŽSfP kolikor kristjanov, toliko je bilo svetnikov! |^7»O Zato so apostoli kar že tudi vernike na zemlji imenovali svetnike, kakor nam še zdaj izpri-čuje deveti člen apostolske veroizpovedi: Verujem v občcstvo s v e t n i k o v.
Odlikovali so se sicer v vseh krščanskih čedno-stih, a prav posebno še v dobrodelnosti in ljubezni do bližnjika. V tem jih še posebej hvali sv. pismo; nMnožica vernih je bila enega srca in enega duha: tudi ni nihče rekel o tem, kar je imel, da je kaj nje-govega, ampak vse jc bilo med njimi vseh. Lastnine in premoženje so prodajali in so od tega delili vsem. kakor je kdo potreboval . . . In bili so prijetni vsemu ljudstvu."
Da bi bila taka dela krščanske Ijubezni še po-polnejša, so odbrali apostoli najboljših mladih mož in jih posvetili v dijakone, da bi zbirali miloščino, jo oskrbovali v skupnih zalogah in delili med ubožno ljudstvo. In s kako navdušenostjo so vršili vrli dija-koni to sveto delo! Kako n. pr. je bil ponosen sveti Lavrencij na množico obdarovanih ubožcev in sirot v Rimu, ki jih je — kot zaklad sv. Cerkve — pred svojo mučeniško smrtjo pokazal poganskemu sodniku !
Ali predstavimo si oni veličastni prizor šc iz poprejšnjih — apostolskih časov, ki ga nam na kratko, pa tako lepo opisuje sv. pismo. V Jopah, v sedanji jaii, ob morskem bregu Svete dežele, je nagloma zbolela in umrla neka učenka, Tabita po imenu, ki je bila polna dobrih del in miloščinj, ki jih je delila. Verniki, zelo žalostni radi te izgube, brž pokličejo sv. Petra, ki se je takrat mudil v bližnjem mestecu Lidi, Še je bila blaga rajnica na mrtvaškem odru, ko pride sv. Peter. Takoj ga ..obstopijo vse vdove, se jokajo in kažejo suknje in oblačila, ki   jim jih jc bila
sa   ig   ps
naredila Tabita." Peter pa moli in vzklikne: nTabita, vstani!" In oživela je — blaga dobrotnica! Lahko si mislite veselje, ki je nastalo med verniki!
Ko so pogani opazovali tako dobre Ijudi — prve kristjane, so s prstom kazali nanje rekoč: nGlejte, kako se Ijubijo med seboj!" To nam izpričuje zgled sv. Pahomija. Ko je bil ta svetnik še pogan in ritnski vojščak, je prišel ob vojskinem času v stanovanje h krščanskim Ijudem, ki so mu tako lepo stregli, kot bi bil domač. jel je premišljevati, kaj so neki ti ljudje, ki so tako zelo dobri. In ko je izvedel, da so kristjani, je takoj sklenil, da se bo tudi on pokristjanil. Pa ni bil zadovoljen še s tem, da bi le kot navaden kristjan služil Bogu, marveč je hotel doseči karmoč visoko popolnost v redovniškem življenju. Pozidal je prvi samostan, kjer so mcnihi skupno živeli pod eno streho; poprej so živeli puščavniki posamič v bolj aii manj oddaljenih kočicah. Tudi redovniki so bili vzorniki krščanske Ijubezni. Njih opravilo je bilo: molitev in delo. Kar so si z delom več prislužili, kot so nujno potrebovali zase, to so kot miloščino podelili drugim. Živeli so sami kot bratje med seboj, pa so duha bratske Ijubezni širili tudi daleč na okrog.
5. Dober sklep.
,,Povejte mi, mama, kako morete vendar tako prijazni in mirni ostati vkljub vsem sitnostim in ne-zgodam življenja?" je nekoč vprašala svojo mater že bolj odrasla hčerka, ki je bila kaj hitro jezna in ne-voljna pri vsakem neprijetnem dogodku.
»Takoj ti to razodenem, hčerka moja. Že od mladosti imam navado, da storim pri jutranji molitvi tale sklep: ,Danes hočem kako veselje napraviti onim ljudem, s katerimi mi bo treba občevati, zlasti pa do-mačim.' To je bil moj vsakdanji sklep, ki sem ga z božjo pomočjo dokaj zvesto izpolnjevala. Ni se mi zlepa primerilo, da bi bila raditega opustila kako stanovsko dolžnost, pač pa me je ta sklep obvaroval marsikake neprijaznosti in marsikatere krivice."
2*
Ssr   20   v&.
Ali more tak plemenit človek, ki hoče le veselje napravljati drugim, biti drugačen kot — dober človek?
(Paillettes d'or.i
6. Oče in sin.
V jeseni 1.1880. je bil v neki občini svet misijon. Vsi župijani so se ga pridno udeleževali. V majhni podružnici, uro hoda od župnijske cerkve, je živel star mož, ki bi se bil tudi rad udeležil sv. misijona. Pa ni mogel v cerkev, ker je bil hrom: pot je bila pa ludi tako slaba, da bi se dobri mož tudi z vozom ne bil mogel pripeljati do cerkve.
Radi tega je bil poštenjak tako zelo žalosten, da se je jokal. Ko vstopi njegov sin, krepak, mlad mož, in zagleda očeta jokajočega, se prestraši in vzklikne: BOh, oče, kaj pa vam je? zakaj jokate?" Stari oče mu potoži, da bi se tako zelo rad udeiežil misijonske poboinosti, pa se je ne more. ker je ves hrom.
Dobri sin odgovori: ,No, oče, če ni drugega kot io, potlej jc pa lahko pomagati. Ko scm bil še deček, ste me vi večkrat nesli v cerkev, zdaj, ko sem velik in močan, vas pa jaz ponesem v cerkev, dragi moj ata!"
In res je nesel dobri sin svojega Ijubega očeta vsak dan v cerkev in nazaj domov, dokler je trajal misijon. In koliko koristi imajo taki goreči kristjani od svetega misijona, si lahko sam misliš.
Prišla mi je tale misel: Dober oče, dober sin, pridruži se jitna še ti kot tretji!