644
M. Zlobec
TONE PARTLJIČ, VOLK NA MADRIDSKIH ULICAH
Tretja Partljičeva knjiga, Volk na madridskih ulicah* (prej Ne glej za pticami 1967 in Jalovost 1971), prinaša dvanajst kratkih proznih tekstov. Ze v prvem: Mama umrla stop so opazne vse bistvene sestavine Partljičevega pisanja: socialna angažiranost z aktualizacijo humanistično normativnega antropocentričnega sveta, avtorialna pripovedna perspektiva, v kateri sme pisec na posameznih mestih posegati v tekst kot zunanji komentator, (v nekaterih tekstih  se kasneje pojavi  prvoosebna
* Tone Partljič, Volk na madridskih ulicah (nekaj kratke proze) (založba Obzorja Maribor 1974, opremil Bronislav Fajon, str. 144).
645
Tone Partljič, Volk na madridskih ulicah
pripovedna perspektiva), družbena satira z elementi groteske, parodije, hiper-bole, ohranjena fabulativnost... Starka v agoniji, v domu za osamljene in osirotele starce (Partljič večkrat ponovi refren: saj jih je imela sto in več, tehtala pa ni več kot šestletno otroče) nekajkrat »umre«. Telegrami o lažni smrti so le opomin hčerki in groteskno vabilo k pogostnejšim obiskom. Dvakrat se odpravi hči na materin pogreb, ki ga v resnici ni, tretjič, ko mati zares umre, hči ne gre na pogreb. Kratka novela z izrazito socialno in moralno-etično poanto, realistično opisanim slogom, prehaja na posameznih mestih v grotesko.
Druga novela Kako je učitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije posega ponovno na podeželje: učitelj se udeleži pogreba soseda Javornika, sestavlja za nagrobnik napis, hkrati pa postane predmet spletk kolegov. Groteskni elementi (med pogrebom pade krsta z voza, med spustom krste v grob se ta odpre in mrlič pade ven, zbiranje in sestavljanje nagrobnih napisov ...) se prepletajo s satiričnimi (urednikovanje literarne rubrike učiteljskega lista).
Tema tretje novele je vodstvo s svojimi posledicami: Vdovstvo in pogreb Karoline Zašler (iz beležke podeželskega zdravnika). Prvoosebni pripovedovalec je nekdanji podeželski zdravnik, pripoved okvirna, retrospektivna; zapiski predstavljajo neke vrste dnevnik. Retrospektiva nastaja že v mestu, ob zdravnikovi specializaciji na urološkem oddelku, obsega pa podeželsko službovanje treh let. Začetnemu opisu socialnega stanja (alkoholizem, samomori, seksualnost, revščina, neurejene življenjske razmere na podeželju) sledi fabula. Partljičeva proza ohranja mi-metično funkcijo, prikazovanje življenja takšnega, kakršno je v resnici, tako da lahko govorimo o neke vrste novem realizmu, celo naturizmu. Posamezni ubesedeni  liki,   npr. Karolina,   Tenor,
Zašler . . ., lahko uporabljajo le jezik podeželja, žargon, lasten socialnemu in družbenemu položaju vasi. Pripovedovalec, zdravnik, se v svojih zapiskih na jezikovnem nivoju približuje jeziku svojih bolnikov, postaja jim jezikovno enakovreden, prevzema pogovorni jezik okolja, ki mu odvzema izobrazbene prednosti in ga uvršča v jezikovno enoten nivo podeželskega pogovornega jezika s številnimi lokalizmi in frazami, v čemer je Partljič dosleden.
Groteskni elementi, temeljna stilistična sestavina Partljičevega pisanja, dosežejo vrh v treh tekstih: Zakaj ne razumemo sanj, Zakaj ima prijatelj Ernest brado in Volk na madridskih ulicah. Razkroj humanističnega sveta, človeka-etika, moralista na zgolj biološke determinante je posledica eksistenčne ogroženosti posameznih likov. Zločin družine, ki se zaradi poplav umakne v zavetje k starcu, šestdeset-letnemu zapisovalcu in raziskovalcu svojih sanj, izključuje v mejnem bivanjskem položaju sleherni humanistični etos. Spopad bivanja in bistva, redukcija posameznikovega življenja na boj za bivanje samo, zahteva zunajdogajal-ni opisni komentar zapisovalca, groteskni epilog npr.: »Ljudje, ki so truplo sneli, so videli, da so na njegovem trebuhu počivale tri belouške. Očitno so se rešile na starcu. Ker je imel usta odprta, so kače prenočevale v starčevem trebuhu in se plazile skozi usta, ki so nekoč tudi poljubljala in jedla breskve, na dan. To je bilo kačam v zabavo, saj starec ni imel več zob. Njegov zvezek zapiskov pa je razpadel in nihče ni nikdar našel niti lista. V tem zvezku je bilo mogoče kaj več o naših sanjah, saj je starec opisoval tisto sanjsko življenje kot nekaj pomembnega in zakonitega. Morda bi iz tega zvezka kaj več izvedeli, zakaj se nam sanja to in ono, če bi prestrašeni in hudobni ljudje starca ne bili uničili. Tako pa ne bomo nikdar izvedeli, zakaj se nam včasih sanja, da imajo podgane obute
M. Zlobec
čevlje  in  da  dojenčki  pijejo  bencin« (str. 72).
Satirični elementi so druga bistvena sestavina Partljičevih kratkih novel. Pojavljajo se kot ponavljajoče se stavčne konstrukcije, npr. »Zakaj ima prijatelj Ernest brado« v istoimenskem tekstu, kjer se stavek kot ironični refren ponovi več kot desetkrat, kot satirična pripovedka, parodija znanosti, učiteljskega poklica, s tragičnim koncem npr. Govornik, kot satira narodnega razbojnika — Rihtarič. Bralcu ni težko prepoznati osrednjega tematskega področja Partijičeve satire: središčna tema je podeželjsko učiteljstvo, struktura podeželske oblasti v svoji malenkostni brezpomembnosti, ki pa prav zaradi svoje podeželske določenosti dobi vedno pretirane, neobičajne dimenzije. Stopnjevanja večkrat malopomembnih problemov že do ontoloških skrajnosti, na drugi strani pa zmanjševanje pomenov aktualizirane problematike omogočajo spremno stopnjevanje grotesknih in satiričnih literarnih elementov, v čemer je Partljič nedvomno mojster.
Manj literarno uspešen je tekst In the morning, ko prihaja v ospredje ten-denčnost, ideološka hierarhija pojavov, vrednotenje človekovih oblik delovanja. Na vrhu vrednostne lestvice stoji umetniško ustvarjanje-pisateljevanje, medtem ko so druge oblike delovanja, poklici vrednostno izničeni. V prvoosebni pripovedni perspektivi dobiva Partlji-čeva literatura novo funkcijo: ideološko, refleksivno. Meditacija o literarnem ustvarjanju in družbenem položaju umetnika v Sloveniji (središčna tema je branje »najnaj« drame enega izmed sodobnih slovenskih dramatikov) prehaja v zaključni družbenokritični pregled funkcije svojega lastnega umet-nostnoobrambnega teksta. Zbirka Part-ljičeve proze, predvsem kratkih novel, Volk na madridskih ulicah, ostaja zaradi antropocentrizma, humanistične normativnosti, družbene kritičnosti z elementi groteske in satire še vedno v
okvirih tradicionalne proze. Avtorjeva posebnost je prav izrazita navzočnost grotesknih elementov v posameznih tekstih, ki lahko nastajajo le z določenega normativnega stališča. Pogovorni jezik je s številno pokrajinsko frazeologijo, žargonsko in narečno leksiko sestavni element grotesknosti in satiričnosti. S slednjim pa snuje Partljič izrazito druž-benokritično, angažirano grotesko in satiro.
646