MLADINSKI LIST MESEČNIK ZA SLOVENSKO MLADINO V AMERIKI JUVENILE Monthly Magazine for the Young Slovenes in America. Published by Slov. Nat’l Benefit Society, 2657 S. Lawndale Ave., Chicago, 111. Rates: Per year: $1.20, half year 60c; foreign countries per year $1.50 LETO VIII.—Št. 2. CHICAGO, ILL., FEBRUAR, 1929. VOL. VIII—No. 2. Andrej Kobal: RAZGOVOR O DOMOVINI MLADI: Dragi oče, draga mati! Kje so hribi in doline, kje bleste snežniki zlati, ko gre solnce za planine? Ali ste v knjigah brali o prelepih solnčnih krajih, se v mislih radovali po povestnih logih, gajih? Vse nedelje pri odmoru, ko s prijatelji ste zbrani, pojete v veselem zboru o deželi nam neznani. STARI: O deželi nismo brali, nismo culi pravljic praznih; sami kras smo njen poznali: prišli smo iz sel prijaznih. Smo pustili domovino daleč, daleč za vodami, zvabljeni smo šli v tujino z domov rodnih med gorami. MLADI: Kje vam je dežela rodna, ki je niste pozabili; kje ležijo polja plodna, hribi, doli, gaji mili? STARI: Tam kjer zadnji val Jadrana s peno breg kamniti spira, dviga kraška se poljana, ki čudesa v tleh zapira. Brda žlahtna in Vipavo spaja solnčni kraj Gorica, koder Rožni dol z Dobravo diči teloh, mak, zlatica. Soča se v strugo stiska v dolih Krna, Matajurja; porodila se je iz bliska in triglavskega neurja. Z druge strani velikana dvojčka iz pečin hitita, od jezer, gozdov obdana v Savo bistro se spojita. Mimo holmov, gradov starih, preko ravnih polj gorenjskih, mimo Kranja, Lok škofovskih teče do hribov dolenjskih. Jo Ljubljanica, napaja, lena, zagonetna voda, ki se zgublja in poraja; mesta v nji blesti podoba. Kamniku okras Planine, vrt narcisu Karavanke, ko Korošec spe iz doline, služijo mu podkovanke. Tiha Drava obiskuje mesta, trge in vasice, kovač kraj nje na vodo kuje melje mlinar za potice. Sapa s Kleka se igra z jezera zelenim valom, lan in ajda kraj brega zgibata se pod udarom. Z Dravograda do Trbiža, Črne v Meži do Celovca jezik naš rodove bliža gosposvetskega potomca. Biser štajerske dežele stari je Slovenski gradeč, med Pohorjem, Urško goro Daleč onostran Gorjancev Belokranjec meji s Hrvati, v Mestu naleti Poljancev, sreča z drugimi se brati. žubori Mislinje padec. Korošica obiskuje Maribora bele ceste, za Goricami odpluje, veseli se Ptuj neveste. Iz Ljutomera sladko vino Kranjska, Štajerska, Koroška naše so dežele rodne solnčna vodi v nje Primorska, kjer začno gorice plodne. sosed preko Mure vozi mu Bizeljsko da črnino, pokušuje v Halozi. Velasquez MED NAJBOLJŠE slikarje vseh časov prištevamo Španca Velasqueza, ki se je rodil leta 1599. Njegov oče je bil Portugalec Juan Rodriguez de Silva in njegova mati Geromina Velasquez, doma iz Sevilje na južnem Španskem. Slikar si je po španskem običaju ohranil ime po materi. Starša sta bila dokaj premožna in jima je bilo lahko poslati sina v najboljšo slikarsko šolo. Učil se je Velasquez pridno, toda občutiti je moral že v svoji zgodnji mladosti sovraštvo, ki so ga ljudje izkazali napram njemu. Radi predsodkov namreč niso mogli strpeti, da bi se plemenitaški sin šel učit za slikarja, kar je bilo gospodi poniževalno. Vendar je vztrajal in že kot trinajst let star deček prišel v šolo strogega Herrere, kateri je vidno vplival na njegov slikarski razvoj. Pozneje je Velasquez prišel v šolo k učenemu slikarju Pachecu. Tu se je učil pet let, potem pa se oženil s hčerko svojega učitelja. Tu je Velasquez prišel v dotiko z raznimi tedaj slavnimi slikarji, ki pa so danes radi njegove slave skoro docela pozabljeni. Med svojim šolanjem je Velasquez zelo vel:'ko čital. Poleg tega je preučeval najrazličnejše umetnike. Važno je tudi, da je pri svojem tastu dobil ugodna priporočila za Madrid, kamor se je podal. Po pismenih priporočilih je bil uveden v umetniške kroge in na dvor, kjer je dobil prvo delo, da naslika mladega kralja Filipa, kateri mu je bil v poznejš;h letih prijatelj in pokrovitelj. V Madridu je Velasquez videl po palačah najboljše slike in se od teh učil, kakor so se učili razni drugi slikarji. Ko se je vrnil v Seviljo, je naslikal dokaj dobrih študij. To niso še bila mojstrska dela, kajti bil je še mlad in neizkušen in njegova dela več ali manj slikanje učenca. Le tu pa tam se je lotil česa težjega. Vendar se že v teh delih pokaže nekaj velikega, zlasti pa v slikanju ozadja, katero je pri Velasquezu najimenitnejše. Štiriindvajset let star je Velasquez zopet dobil povabilo iz Madrida, kateremu se je takoj odzval. Na poti ga je spremljal kot suženj mulato Juan Pareja, kateri mu je služil pri neštetih slikah za model in ki je pozneje tudi postal njegov učenec ter dober slikar. V hiši svojega prijatelja v Madridu je Velasquez izdelal portret, ki je nekemu mlademu plemenitašu tako ugajal, da ga je takoj odnesel na dvor. Kralj je bil sam kos slikarja in se lotil mnogokatere umetnosti. Kot tak je bil Velasquezu naklonjen. Zanemarjal je politične dolžnosti in se čisto posvečal umetnostim. Tako se ni posebno čuditi, če povemo, da je Velasquez naslikal največ slik zanj in je njega samega slikal sedemintrideset let. Vsa ta leta je bil Velasquez dvorni slikar. Plačan ni bil posebno visoko, je pa bil deležen ugodnosti, katere mu je zavidalo veliko dvorjanikov. Z namenom, da bi ga obsovražili pri kralju, so mu očitali, da ne zna napravljati drugega kakor glave. “Mi pa te delajo čast,” jim je odgovoril Velasquez. “Nikogar ne poznam, ki bi jih boljše slikal.” Upoštevati moramo, da Velasquez ni slikal za splošno javnost. Prisvojil si ga je kraljevski dvor, kakor je na Laškem papeštvo v največji meri prisvajalo zase umetnike. Velasquezova publika je bil kralj sam, ki ga je neprestano po-sečal in sledil njegovim delom ali celo stal za model. Dalje mu je kralj svetoval, kaj naj slika, ter mu stal cb strani kot prijatelj. Vendar je Velasquez imel še dolgo pot do izpopolnjen ja. Pripravljal se je z neštetimi študijami. Celo mojstersko delo “Pijanci” (glej posnetek v zadnji no-vemberski izdaji M. L.) je še smatrano kot študija. Gospoda se je zelo protivila Velasquezu. Nikakor niso mogli razumeti, kako da jemlje za predmete vagabunde, postopače, pritlikavce, pijance in berače ter jih potem imenuje s slavnimi imeni. Če bi ne imel tako mogočnega pokrovitelja, bi ga gotovo uničili. Toda ravno na teh za gospodo neprimernih slikah je zapopadenega veliko mišljenja in skrbno delo daje slikam skoroda pesniško veličino. Naslikal je predmete, ki niso ugajali viteštvu, kakor na pr. slovitega “Don Kišota,” ki je bil v resnici satira na vladujočo gospodo. Vendar ga je kralj obdaril in ko mu je dal dovoljenje, da potuje v Italijo preučevat mojstre, mu je plačal potne stroške, ki so znašali štiri sto zlatnikov. V Italijo je Velasquez šel na priporočilo belgijskega umetnika Rubensa in pa tudi iz svojega lastnega nagiba. Želja vsakega šolanega Španca tedanjih dni je namreč bila, potovati po Italiji. Nekateri učenjaki trdijo, da je Rubens vplival na mladega Velasqueza, ali dejstvo je, da je že tedaj, ko sta se slikar- VELASQUEZ: Dona Margareta. ska velikana prvič sestala, Velasquez naslikal par naj večjih del po vzorcu katerih je v poznejšem razvoju skoro dosledno sledil, to je, da se ni nikdar ločil od popolnega realizma, katerega najdemo v “Pijancih.” Španci so v tistih časih zapovedovali precejšnjemu delu Italije in ker je Velasquez prišel s kupom priporočilnih pisem, so domačini na Laškem začeli sumiti, da je mogoče kakšen diplomat ali celo ovaduh. Njegov suženj in učenec Pa-reja je šel z njim. Ustavila sta se pri španskem poslaništvu v Benetkah. Tam je Velasquez s svojim radikalnim slikanjem slabo naletel, kajti Benečani s svojo razpadajočo družbo niso bili dovzetni za take stvari. Potoval je po Italiji in bil za gosta pri odličnjakih. V Rimu je zašel med veliko skupino umetnikov ter prebil precej časa v sikstinski kapeli. Tu je dovršil dve največji deli. Na Špansko pa se je povrnil čez dve leti in od tedaj je ostal na dvoru kralja nepretrgoma osemnajst let. Slikal je neprestano. Kralj mu je dal napraviti delavnico prav blizu svojega stanovanja, in sicer tako, da je iz delavnice videl tudi pokrajine. Pokrajine, ki služijo kot ozadje slikam, so nekaj, česar ne dobimo pri nobenem modernem umetniku in kar je pretežko opisati z besedami. Posnetki slik služijo kot najboljši opis. Velasquez se je zdaj skokoma izpopolnjeval in njega slike iz poznejšega razvoja je težje preučevati. Slikal je tudi za španske potrebe, ki so bile menda naj večje v cerkvah, ter izdelal veliko nabožnih del. Osemnajst nepretrganih let na dvoru smatrajo preučevalci kot drugo dobo v razvoju Velasqueza. Živel je skromno, skoraj neopazno in plače ni prejemal velike. Po tej dobi pa se je zopet podal v Italijo. Bilo mu je petdeset let in zaslovel je povsod v tujini. Vse slavne umetnike v Italiji je posetil in vsa njih dela preučil, končno pa se podal v Rim, kjer je za papeža Inocenta X. izdelal strašni portret. Opisati sliko tega človeka je skoraj nemogoče. Oči so škiljave in zvite, brada kozja, ustnice židovsko preračunjene in vsa figura do tolike resničnosti popolna, da je v resnici neprijazna za oči. Kritiki pravijo, da je ta papež v resnici bil najgrši od vseh Petrovih naslednikov. Delo je Velasqueza dolgo zamudilo, da je kralj v Madridu že postal nestrpen in mu radi tega prepovedal povratek v domovino. Cez šest mesecev pa je pisal poslaniku na Laško, da mora .ukazati Velasquezu, naj ne odlaša niti minute več in se takoj vrne. Velasquez se je vrnil domov. Doma so ga čakala slavna dela. Imenovan je bil za generalnega mojstra kraljeve palače ter za razna druga imenitna mesta. Zdaj mu je bilo določenih tri tisoč zlatnikov na leto in imel je ključe do vseh soban kraljevega dvora. Da mu pomaga, je najel nekega del Mazo, kateremu je dal hčer za ženo. Zadnja leta svojega življenja je Velasquez naslikal svoja najlepša dela. Slike so kakor vzete iz narave in v njih je izražena vsa iskrenost umetnika. Slikal je kralje, dvorjanike ter berače in postopače. Vse je podal z isto resničnostjo. V njem seveda ni nič tistega, kar smo videli pri Michelangelu; po španskem nazoru se je izognil vsemu, kar bi vzbudilo dvom glede moralnosti. Najbolj znamenita pa je njegova raznoličnost. Ko je dovršil eno mojstersko delo, se ga ni držal, kakor bi na pr. v modernih časih zahtevali od umetnika, da se mora držati svojega najbolj posrečenega izdelka. On se je loteval vedno česa novega in, kolikor nam je znano, tudi vedno uspel. Ta razvoj nam je umljiv šele ko pomislimo na razmere, v katerih je slikal. On ni slikal za prodajo. Vse je storil kot služabnik kralja, da zadosti sebi in njemu. Za svoja dela je bil povzdignjen šele v zadnjih letih svojega življenja in tedaj je rede in nove časti, za katere se pa ni brigal, prejel v velikem številu. Še par velikih del, ki izražajo popolnost, kakršno je mogoče doseči samo u-metniku skozi pol stoletja izpopolnjevanja, in Velasqueza ni bilo več. Umrl je 6. avgusta, 1660. Pokopali so ga s kraljevskimi častmi in teden dni na to še njegovo ženo Juano, ki leži v isti grobnici. Življenje Velasqueza je bilo skromno, iskreno in častno. Po vseh životopi-sih ne najdemo na njem niti enega madeža. Bil je plemenit napram drugim umetnikom in je občudoval dela drugih. Priprostost njegove misli vidimo zapo-padeno v delih; ni ga tako genijalnega umetnika kot je bil on. Občudujejo ga še danes in ga bodo občudovali umetniki vseh časov. Španiji, katere slikar je bil, pa je stekel več slave kakor katerikoli kralj njih dolge rodovine. VELASQUEZ: Umirajoči Seneka. “Velasquez je slikal kralje, dvorjanike, berače in postopače, vse z isto resničnostjo in ljubeznijo.’’ Življenje v južnoameriškem pragozdu I. ^MERIŠKA polovica zemeljske oble ima čisto drugačno lice nego polovica starega sveta. Zemlja je tu druga, drugo je podnebje, druge rastline rasto tu in žive druge živali. In izmed najbogatejših in najbujnejših krajev na svetu so gosti, bujni pragozdi, ki se raztezajo po Južni Ameriki od vznožja zahodnih Kordiljer čez vso Brazilsko nižino, malone od Tihega pa prav do samega Atlantskega oceana. Prekipevajoče življenje živi v teh pragozdih, ki jih namakajo južni dolgotrajni dež in velike reke, ki stopajo iz svojih strug. In vsa ta voda se zopet zbira v Amazonskem veletoku, ki nosi ogromno močo v Atlantski ocean. Po obeh bregovih veletoka in po bregovih njegovih dotokov pa se razprostirajo gozdovi, polni velike, divje, neukročene prirode. Tu kipi in kaplja, vre in izvira v sočnati zemlji, tu mrgoli divjačine in žužkov, metuljev je tukaj več nego nikjer drugje na zemlji. Oblečeni so v bujno krasoto barv vročega podnebja. Voda izpira in izpodjeda prastara drevesa, druga trohne po pragozdu. Mrtve živali in gnile rastline gnoje tla vedno na novo in iz neizčrpno bogate prirode poganja vedno nova rast. V ta pragozd ne najdeš pota. Nepristopen leži od davnih, davnih časov, v svoji zeleni temotnosti. V njem še kraljujejo palme v rajskem miru, pri njih znožju pa raste praprot z lesenimi debli. Pod visokimi lavorjevimi drevesi rasto v zelenkastem mraku na j razno vrstne jše širokolistne rastline. Drevo, ki mu iz debla jemljejo gumij, ima tu svojo domovino. In še drugo drevo, ki nam je dober znanec, raste tukaj. Njegovi cvetovi rasto naravnost iz debla in njegovi ku-maričasti, rumenkastordeči plodovi zore v vsakem času v večnem tukajšnjem poletju. V gozdu raste drevo divje, a še pred spoznanjem Amerike so ga gojili Indijanci ter napravljali iz njega kakao in čokolado. Tudi dišeča vanilija sodi med prečudne goste pragozde in njih žužki jo plode, da zore na njej plodovi. Kakor je v pragozdu raznotero rastlinje, prav tako so tudi različne živali. Samih kolibrijev, prečudno lepih ptičkov, je znanih okrog štiristo vrst in vsi žive po teh krajih. Največji je velik kakor tresorepka, najmanjši je malo večji lego čmrlj. Vsi imajo tanke nožiče, s katerimi se obešajo na cvetove, vsi dolg, kakor igla tenak kljun in v njem razcepljen jezik, ki ga prožijo kakor žolna ter ga pomaljajo v cvetove. Tam love predrobne žužke, srkajo sladke sokove ter oprašujejo tudi dolgovenčne cvetice. Kakor metulji veščeci letajo okoli, vsem pa se žari perje in lesketa v najkrasnejših barvah. Zdaj se blešči kakor zlato in brušeno drago kamenje, zdaj zeleno, zdaj rdeče, pri tem višnjevo, pri onem zlatoru-meno. Zlasti glavo in grlo jim pokriva drobno, luskavo perje, ki se izpreminja v najčistejših in najživejših barvah. Mnoge krasi še perjanica ali pa pernat ovratnik ali se ponašajo z dolgimi peresi v repu. Vedno so po drevju, tiho čvr-če ali žvrgole, se vrte, vise v zraku, se vznašajo naravnost kvišku, padajo od veje do veje, in videti je, kakor bi frčali po zraku sami pisani cvetovi. Med malimi kolibriji se motajo v velikih jatah raznovrstne papige. Tu velika amazonka. vsa zelena, le po čelu modra in po grlu rumena, zgibi na perutnicah in stranska repna peresa so ji rdeči. Tam kriči z neprijaznim glasom dolgo-repi arara svoj “ara-ra” ter leta počasi med drevjem. Po glavi, vratu, plečih, prsih in trebuhu je rdeč kakor škrlat, hrbet in podrepje sinje kakor vedro nebo, dolgi rep je živo višnjev in rdeč, peruti pa so mu zeleno, rdeče in modro pisane. Po teh pragozdih so obljudene vse rastline, vse vodice, vsi kotički. Vsepovsod je življenje in le življenje. Ob solnčnem vzhodu in zahodu se razlega z drevesnih vrhov neznansko rjovenje. Človek bi mislil, da se prepirajo vse živali v gozdu. Pa so le opice vri-skačke. Na drevesu jih sedi celo krdelo, dolgočasijo se ter zro topo in zbočki druga v drugo. Kar se oglasi tista, ki s kričanjem vedno začenja, in tuleč, vreščeč, rjoveč, kruleč se zadere ves zbor. Na podjezični kosti ima vriskačka koščen bobnič, s katerim sicer mala žival tako neizrečeno povečava in menjava svoj glas. Tisti, ki “poje naprej,” utihne in mahoma je tiho vsa tolpa, dokler spet ne prične njih kapelnik. Tudi opic ima južnoameriški pragozd mnogo vrst, a vse se ločijo od navadno nerepatih opic v starem svetu najbolj po tem, da imajo dolg rep, ki jim je peta roka. Na njegov močni, gibljivi konec se obeša opica za vejo z glavo navzdol, z njim se ujame v skoku za drugo vejo, z njim si pobira živež, z njim največ prijemlje. Rep je za večino teh trapastih živali vse, brez njega bi ne mogle živeti. Pomaga jim pri plezanju, vedno se oprijemlje z njim in ima ga tako v časti, da si ga pri spanju, ko ga ne rabi, ovije okrog lastne roke. Preizvrstni čut v njegovem koncu jim daje priliko, da se kar najbolj uspešno okoriščajo s tem čudnim prirodnim darom. Rep jim nadomešča celo duševno in telesno živahnost njih sorodnikov iz starega sveta, ki je ameriške opice nimajo. II. Kakor je število prebivalcev po drevju ameriških pragozdov veliko, tako raznovrstne živali žive ondod tudi po tleh. A kakor je živalski kralj v Afriki lev in v azijskih džunglah tiger, je kralj tudi tukaj iz mačjega plemena. Jaguar je, ki si je prisvojil to veličanstvo. Nič manj krvoločen ni kakor njegova visoka sorodnika, in čeprav je nekaj manjši nego tiger in ni tako progast kakor ta, je vendar tudi lep. Saj je njegov gosti, svetli in mehki, zgoraj bolj kratko, po prsih in trebuhu pa bolj dolgo dlakasti kožuh vsepovprek porisan deloma z manjšimi črnimi, okroglastimi, podolgastimi ali tudi nepravilnimi lisami, deloma z večjimi pegami in kolobarji, ki so rumenkastordeči in črno obrobljeni in imajo v sredi še po eno ali dve črni piki. Cele lise ima zlasti po glavi, vratu, prsih in nogah, bolj goste tam, kjer je kožuhova barva rjasta ali sploh temnejša, bolj redke na belih prsih in belem trebuhu. Kolobarji so zadi po truplu večji, po vsem pa razpostavljeni v vrstah. Prav lepi in polni mu krase dolgi, enako debeli rep. Lepa mačka je jaguar in prostrano je njegovo kraljestvo. Samica se skriva sicer bolj v goščavo, kjer se igra s svojimi mladički, ki jih ima po dva ali tri, a jaguarju, kralju, je še pragozd premajhen. Lovi pač po njem vse živali, ki jih le more doseči, hodi tudi k rekam, kjer si lovi ribe, zaletava pa se tudi iz gozda v brezmejne stepe, kjer mu dajeta visoka trava in bičevje udobno skrivališče. Po stepah napada antilope, ovce in vodnega prašiča. Manjše živali požre s kostmi in kožo. V stepah zalezuje divje konje mustange. Srednje visoki, z veliko glavo in dolgimi ušesi, z debelimi členki na nogah se paso mustangi v čredah po visoki travi. Oprezni so in ubero pot pod noge, kakor hitro zaslutijo nevarnost. A jaguar je zvit lovec z veliko potrpežljivostjo in vztrajnostjo. Kakor mačka se potuhne ter opazuje iz zatišja svojo izbrano žrtev z nepremičnim pogledom. Občudovanja je vredna njegova spretnost, kako se tiho plazi bliže in bliže. Ko si je svojega plena gotov, skoči z enim samim skokom na žrtev in ji pregrizne žilo na vratu. Kolikor more požreti, požre, nato se zavleče v goščo ter se spravi spat. Ko se prebudi, se vrne k ostankom in žre dalje. Kjer ga je baš zaseglo solnce, tam leže ter zaspi, če je le svet varno skrit. Kadar pride jaguar do reke, se mu večkrat nameri, da mora bojevati boj s štirinajst čevljev dolgim kuščarjem aligatorjem. Ce ga zasači na suhem, kjer je jako neokreten, mu je vrlo všeč. Gleda, kolikor more, da popade kuščarja pri trebuhu, kjer nima roženega ščita kakor na hrbtu, in marsikdaj se pomasti ob takih prilikah z aligatorjevim mesom. Drugače pa je, če mora jaguar v vodo, da preplava reko. Navadno se ustopi takrat na breg in rjove, da tako prepodi aligatorja, ki bi bil kje blizu v vodi. A kuščar ne pobegne vedno. Cesto počaka sovražnika, skrit pod vodo, in tedaj se vname v valovih boj. Če se jaguarju ne posreči, da aligatorja utopi, je izgubljen, in aligator mu vrne milo za drago. Po končanem boju se vrača zmagoslavni kuščar v svoj tolmun, kjer živi srečne čase, saj mu lete ribe v preveliki množini tako rekoč same v vedno lačni želodec. Poln življenja je pragozd vsepovsod. A še bolj živ nego dandanes je bil v davnih, davnih časih. Takrat so ga odlikovali velikani iz rodu sesalcev s svojimi čudnimi telesnimi oblikami. Izmed vseh teh izumrlih prednikov so se ohranili do današnjega dne le še trije od starega rodu pasancev, mravljinčarjev in lenivcev. Danes živeči niso več velikani in zde se nam starikavi zanemarjenci, ki ne sodijo več v našo dobo. Mnogo svojcev jim je že poginilo in izumrlo, danes so v brazilskih pragozdih osamljeni in vredni prav zato še posebe, da si jih ogledamo natančneje. Pasancem (armadillo) je usnjena koža že tako okostenela, da jim je truplo pokrito s koščenim oklepom, ki je na mnogih mestih predeljen; zato je žival videti, kakor da jo obdajajo po hrbtu roženi pasovi. Rožene ščite ima tudi na glavi, po plečih, po križu in po zunanjih straneh nog. Le spodnji deli trupla so obdržali mehko kožo, ki je porasla s ščetinastimi dlakami. Tako razpredeljen se v nevarnosti marsikateri pasanec zvije v klobko kakor jež. Nekaj posebnega je tudi njih zobovje. Dasi je število zob včasih jako veliko in jih ima nekateri v čeljustih celo do sto, so vendar tako slabi, da žival z njimi ne more ne dobro gristi in ne žvečiti. Jezik, ki je na koncu trivoglat, izteza lahko iz gobca. Ko se približa večer, se prikaže oklepni samotar iz globokih podzemeljskih rovov, ki si jih z močnimi kremplji izkoplje v pragozdu, ter se pomika počasi in nerodno naprej. Ravna tla so njegov svet, kjer je doma kakor malokatera žival. Kakor je videti počasen in len, kadar se pomika dalje, tako je uren in ročen, če je treba, da se zakoplje. Če se preplaši ali če ga kdo sledi, se izroči v varstvo zemlji ter se zagrebe tako naglo, da se res pred očmi pogrezne v tla. Ta naglica je zanj prav koristna, kajti vzlic svojemu oklepu bi marsikdaj izginil v razbojniškem žrelu zveri, ker nima ničesar, s čimer bi se je drugače ubranil. Še če se zvije v klobko, že tudi koplje luknjo v zemljo. Na svojih nočnih potih se potika, da si poišče črvov in žužkov, da izkoplje mravlje ali si najde sadja in korenin. Na teh potih mu je najboljši vodnik nos, zakaj njegove male, brljave oči niso kaj prida. Tako prekolovrati noč, s prvo jutranjo zarjo pa že zopet izgine pod zemljo, da prespi dan kot puščoben in skrit samotar. V zemlji ga s psi poiščejo ljudje, da si privoščijo njegovo meso, ki je belo in nežno kakor piščančevo. A ne dobe ga kaj lahko. Če ga zasačijo psi na zemlji, ga ujamejo laže, zlasti če si ne more najti hitro kake luknje. Kadar pa je v njej, ga psi ne morejo lahko izkopati, ker se zagreba žival vedno globlje. Če je pri roki lovec, ki zgrabi napol zakopanega preplašenca za rep, ga tudi še ne izvleče sam iz luknje, če je le tako ozka, da se pasanec oprime s kremplji tal ter se upre zgoraj s hrbtom. Dva šele ga spravita ven tako, da ga vleče eden za rep, drugi pa hitro odgreba zemljo ter pograbi žival za zadnjo nogo. Njegovega mesa pa si ne privošči samo človek, ampak še mnoge ujedne živali. Kakor pasanec je samotar tudi mravljinčar (ant-eater), ki je tako čudovit sesalec, da si ga domišljija ne more misliti bolj čudnega. Glava mu je zožena v dolgo, brezobo cev, iz katere priletava spredaj pri mali ustni odprtini okrogli, tanki in dolgi jezik. Jezik je gibčen kakor kača in vedno lepljiv, in kadar ga potisne žival v mravljišče, se primejo nanj vse mravlje. Tako polnega ga potegne nazaj v cevasti gobec, da najdejo ujete živalce odtod pot v mravljinčarjev želodec. Jezik potiska v mravljišče ter potega z njim na dan razkačeni drobiž tako naglo, da napravi to lahko po petdesetkrat v minuti. Kje se za gobcem pravzaprav začenja glava, kažejo male, neumne oči in prav tako mala, okrogla ušesa. Vratu skoraj ni, dolgo truplo podaljšuje še dolgi, široki metlasti rep, da je vsa žival nad dva metra dolga. Vse truplo razen glave je poraslo z dolgo, kocasto dlako, ki je vsa rjava razen spredaj po prsih, kjer je bela. V to belino pa sega od strani na pleča črn trikot. Kadar stopa mravljinčar po gozdu ter išče trdno zidanih bivališč velikih belih mravelj, termitov, upogiblje prednji nogi na znotraj, da si tako ne brusi zlasti krepkega kremplja na sprednjem prstu. Zato pa z njim lahko razbija termitom stanovališča, za katera mora rabiti človek železno orodje. Z njim se tudi postavi, stoječ na zadnjih nogah, v bran sovražniku, ki mu zasadi krempelj včasih tako globoko, da ga sam komaj iztegne. Zato se z razkačenim mravljinčarjem ni šaliti. Manjše živali objame kakor medved s sprednjima nogama ter jih zaduši. No, človek hodi vzlic temu nadenj, zakaj pečen je prav tak kakor gos. Ker nima stalnega bivališča, ga išče po gozdu in njegovih obronkih. Kjer mravljinčarja ujame noč, tam si poišče kotiček v visoki travi ali v grmovju, kamor leže in zaspi. Dveh skupaj ni najti; le samica prenaša včasih svojega edinega mladička s seboj na hrbtu. Tretji v družbi teh dolgočasnih pustežev je lenivec (three-toed sloth), top in len mračnjak, da ga je žalostno pogledati. Lenivec je kar ustvarjen za to, da mu hrana tako rekoč sama leti v gobec. Venomer je na drevju, kjer se drži veje s tremi močnimi kremplji iz zraslih prstov na nogah ter visi s hrbtom obrnjen navzdol, ne da bi se najmanj napenjal za to. Še podplati na nogah so mu upognjeni na znotraj, da se tem laže oprijemlje. Sprednji nogi sta daljši od zadnjih, vse pa so jako tanke in suhe. če mora lenivec v veliki sili na tla, se pri hoji opira na gornje členke ter se tako prav nerodno pomika naprej. Pri spanju se zvije kar v sveženj, vejo objame z vsemi štirimi, in takega vidimo lenivca skoro vedno, zakaj navadno zmerom spi. Obrnjenemu s hrbtom z drevesa proti tlom se mu je obrnila tako celo dlaka, da gre od trebuha proti hrbtu in ne kakor pri drugih živalih od hrbta proti trebuhu. V dlako se mu zarastejo zelene rastlinice, zare-de se mu v kožuhu celo mravlje in molji. Da je to mogoče, priča dovolj očito preleno lenivčevo življenje. Zelenkastosiv, kakršen je, živi lahko v miru na drevju, saj ga je komaj videti, čeprav je dolg skoro tri čevlje. Na drevesu obrne okroglo, opičji podobno glavo do listov, popkov in sadja, jih potegne z nogo k sebi, odpre mala usta in se naje. Če je žejen, posreblje z listov roso. Tako se ne trudi za nič na svetu, nikdar ni vesel, tudi ne plašen, le včasih se čemerno oglaša s svojini žalostnim “i-i-i.” Človek bi dejal, da je celo prelen, da bi čutil kake bolečine, in če je ranjen še tako hudo, mu počasi in leno umira luč življenja. Tak je lenivec vse svoje dni. Ko je mlad, ne visi še na drevju, zato pa se takoj po rojstvu oklene svoje matere, ki ga vedno nosi s seboj, da ga tako že v mladosti vzgoji za pravega lenivca. Če ga zaleze človek na drevesu, ga ne spravi izlahka proč. V bran se sicer ne postavi, le topo in žalostno gleda ter se oprime s kremplji tako čvrsto, da je treba precej sile in napora, preden ga odtrgaš. S prosto nogo pa rad zada kakšno rano, zakaj v ostrih krempljih nima baš slabega orožja. Tudi če ga zasačiš na tleh, ne gre brez boja. Vrže se na hrbet ter izkuša sovražnika objeti s kremplji. Sovražnikov pa nima dosti, ker menda ne diši nobeni živali. Morebiti so živali med seboj domenjene, da puščajo lenivca, naj pase svojo lenobo v tako živem pragozdu! Saj spada po vsej priliki jako malo vanj, tako drugačen je od njega. Raj je pragozd tudi človeku, ki prejemlje iz njega toliko dobrot. Daje mu plod za kakao in čokolado, iz posebnega drevesa si črpa gumi j. Iz pragozda je presadil dišečo vanilijo in še druge koristne in krasilne rastline. Iz njega si je podjarmil tudi živali. Papige uči govoriti človeško govorico, jaguar sam mu mora prepuščati svoj lepi, porisani kožuh in mnoge živali mu morajo dajati tečne pečenke. Tako je vdrl človek v pragozd s silo, največkrat si je pridobil pot korak za korakom šele s sekiro v roki, da je trebil pred seboj grmovje in mnoge zavijal-ke, a uklonil se mu je tisoč in tisočletni pragozd v vsem svojem veličanstvu. (Po P. Fleretu.) Kitajska umetnost: Cesar. MLADINSKI LIST Sakuntala Indijska igra v sedmih dejanjih. Spisal KALISADA. Po raznih prevodih iz izvirnika priredil A. KOBAL. (Nadaljevanje.) DUŠJANTA: Ali smem upati, da ima puščavnikova hči mater druge kaste? Mora biti! Zastonj vse misli, želje preiskrene če vojščaku se ne sme udati. Srce vendar hoče nje, ljubljene, razumu ne pusti ukazovati. Izvedel bom resnico. SAKUNTALA: Oh, oh! Čebela je pustila jasminov cvet in se mi zaletava v obraz. (Maha z rokama po zraku in pri tem z orijentalskim plesom oponaša dekle odganjajočo čebelo.) DUŠJANTA (goreče): Jo čebela obletava: čar v očeh sledi za njo, išče drobne stvarce zlet. S tem pa deklica zaznava spretno seči v srca dno, le uči jo strah prevzet. (Ljubosumno.) Zaletavaš se, čebela, pred obrazom oplašenim, proti zalim rdečim licem. Šumna si kot da bi cela s poročilom zaupljivim šla pošepetat na tajnem. Te dekle z roko odganja, ti ukradeš ji poljub, drobna sladkosnedka. O nje kasti nimam znanja, ne kje domek njen je ljub; ti jo vzemi, tekmovalka. SAKUNTALA: Rešita me te strašne čebele! PRIJATELJICI (smeje): Kdo pa sve midve, da naj te rešive? Pokliči si kralja Dušjanta. Gozdni log pobožnega samostana je v varstvu kralja. DUŠJANTA: Lepa prilika se mi nudi, da se predstavim. (Postoji.) Ne, potem bi vedele, da sem kralj. Rajši pridem k njim kot navaden gost. SAKUNTALA: Čebela ne gre od mene. Zbežala bom. (Poskoči in se ozre.) Glejta, glejta! Za menoj leti. Prosim rešita me. DUŠJANTA (urno stopi naprej): Oh! Kralj slavnega Puru rodu pregnat hudobne pride goste. Kdo tisti je, ki brez sramu preži na deklice priproste? (Deklice so nemalo zbegane, ko zagledajo Dušjanto.) ANUSUJA: Nič hudega ni, gospod. Za najino prijateljico (pokaže na Sakun-talo) je letela čebela in jo prestrašila. DUŠJANTA (Sakuntali): Upam, da so ti božji dnevi dnevi sreče. (Sakuntala povesi oči.) ANUSUJA: Seveda so, ko nas poseti tako slaven gost. DUŠJANTA: Vaše besede zadostujejo, da se počutim kakor doma. ANUSUJA: Tedaj pa, gospod, sedite in si odpočijte na klopi v senci. DUŠJANTA: Tudi ve ste bržkone u-trujene od dela. Posedite za trenutek. PRIJAMVADA (od strani Sakuntali): Dragica, bodimo uljudne z gostom. Ali naj sedemo? (Sedejo.) SAKUNTALA (sede) : Oh, zakaj sem tako razburjena, ko vidim tega človeka? Gotovo se ne spodobi biti tako v samostanu. DUŠJANTA (gleda deklice): Zelo me veseli vaša naklonjenost. Vse ste tako mlade in lepe. PRIJAMVADA (proti Anusuji): Kdo je to, draga? Dostojanstven in dvor-ljiv je; obnaša se kakor kralj ali vsaj plemenitaš. ANUSUJA: Tudi jaz sem radovedna. Vprašala ga bom. (Glasno.) Gospod, tako zelo dvorjanski ste, da si vas drznem nekaj vprašati. Katero kraljev- sko rodbino dičite? Katera domovina tuguje, ko ste z doma? Kako da se gospod tako lepih šeg podaje na tru-dapolno pot v naše pobožne loge ? SAKUNTALA (zase): Bodi krepko, srce moje! Anusuja govori besede, katere bi prav ti izreklo. DUŠJANTA (zase): Ali naj takoj povem, kdo sem? Ali naj skrivam? (Premisli.) Tako storim! (Glasno.) Preučevalec sem svetih spisov. Moja naloga je, gledati po mestih, da se ne godijo ljudem krivice. V vaš samostan prihajam po nadzorovanju. ANUSUJA: Tedaj mora kdo iz samostana govoriti za nas. (Sakuntala je v zadregi.) PRIJATELJICI (opazujeta par, kako se obnaša. Po strani Sakuntali): Oh, Sakuntala! Da bi bil vsaj oče Kanva doma. SAKUNTALA: Kaj bi storil? PRIJATELJICI: Osrečil bi našega gosta, pa če bi ga stalo njegovega najlepšega bisera. SAKUNTALA (se dela jezno): Pojdita no! Kaj si vendar mislita? Ne maram vaju poslušati. DUŠJANTA: Rad bi vaju vprašal o vajini prijateljici. PRIJATELJICI: Gospod, veselilo bi naju. DUŠJANTA: Oče Kanva je puščavnik vse svoje življenje, vendar pravita, da je vajina prijateljica njega hči. Kako je to mogoče? ANUSUJA: Cujte torej, gospod. Nekje živi siloviti kraljevski učenjak z imenom Kavšika. DUŠJANTA: O, da! Slavni Kavšika! ANUSUJA: Ta Kavšika je njen oče. Ali Kanva ji je bolj ljubeznjiv oče, kajti prevzel je skrb zanjo, ko je bila zapuščena. DUŠJANTA: Moje zanimanje vzbujate z besedo “zapuščena.” Ali smem čuti vso povest? ANUSUJA: Vedite torej! Pred davnimi leti je kraljevski modrec živel strogo življenje in bogovi, ki so bili zelo ljubosumni nanj, so poslali k njemu vilo Menako, da ga zmoti v njegovih pobožnostih. DUŠJANTA: Seveda, bogovi so ljubosumni na pobožnost drugih. In potem . . . ANUSUJA: Potem je ljubke spomladi zagledal njeno lepoto . . . (vsa v zadregi.) DUŠJANTA: Ostalo si lahko mislim. Prav gotovo je hči vile. ANUSUJA: Da. DUŠJANTA: Kakor je prav. Nadnaravna nje lepota ni iz ženskega života. Zlatega solnca žar ne ustvari človek nikdar. SAKUNTALA (zbegana povesi glavo.) DUŠJANTA (zase): Moje želje postajajo upanje. PRIJAMVADA: (smeje napram Sakuntali) : Gospod, zdi se mi, da bi lahko še kaj več rekli. (Sakuntala zapreti prijateljici s prstom.) DUŠJANTA: Prav imate. Vaše pobožno življenje me zanima in stavim še eno vprašanje. PRIJAMVADA: Nikar se ne obotavljajte! Puščavniški ljudje smo vedno pripravljeni odgovoriti na vaša vprašanja. DUŠJANTA: Vprašanje je: Ali samo do poroke njena zaobljuba jo drži v samostanu? Ali sme postati 1 j uba ? ali mora pogled dekliški vedno samo srne gledat? vode cvetju v logu in drevescem le prilivat? PRIJAMVADA: Gospod, zaobljubljene smo, da živimo krepostno življenje. Vendar jo njen oče želi oddati primernemu ženinu. DUŠJANTA (veselo, zase) : Srčna želja izpolnjena; Dvomi vsi so šli. Lilija je pridobljena, se zanjo balo srce si. SAKUNTALA (komaj slišno): Anusuja, jaz grem. ANUSUJA: Zakaj? SAKUNTALA: Povedat grem materi Gavtami, da Prijamvada govori ne-* umnosti. (Vstane.) ANUSUJA: Draga, saj vendar veš, da puščavniški ljudje moramo biti na u-slugo odličnemu gostu in ostati pri njem, dokler želi. SAKUNTALA (odhaja, ne da bi odgovorila.) DUŠANTJA (zase): Ona odhaja! (Stopi za njo, da jo pridrži, a jpostoji.) Dejanje je hitro kakor misel pri zaljubljencih. PRIJAMVADA (se približa Sakuntali) : Ti draga, sramežljiva deklica. Ne smeš oditi. SAKUNTALA (se obrne s hudova-njem): Zakaj ne? PRIJAMVADA: Dve drevesci moraš še zaliti namesto mene. To si mi dolžna. Potem pa lahko greš, ko to storiš. (Jo prisili, da se vrne.) DUŠJANTA: Saj se vidi, da je že trudna od zalivanja dreves. Glejte! Jaz bom poplačal njen dolg. (Da prijateljicam prstan, ki ga vzameta, čitata na njem napis in se spogledujeta.) DUŠJANTA: Nikar se ne motita! Prstan je darilo kralja. PRIJAMVADA: Tedaj, gospod, bi se ne smeli ločiti od njega. ANUSUJA: Dobro, Sakuntala, prosta si, kajti ta gospod bo storil delo zate. Lahko greš. SAKUNTALA (zase): Nikoli bi ne šla, če bi si mogla pomagati. PRTJAMVADA? Zakaj pa sedaj ne greš? SAKUNTALA: Saj nisem vaša dekla. Šla bom, kadar se bo meni zljubilo. DUŠJANTA (gleda Sakuntalo, zase): Al’ misli o meni kakor jaz o nji. Vsaj upam lahko: Čeprav z menoj ne govori, posluša, ko jaz rečem kaj, Dek'e, v mene se ozri, oči le moje išči zdaj! GLAS