Štev. i.                    V Uiobljani, 1. prosinca 1902.                Leto m.
Snežinke.
,L)eli dan na okno trka:                                    ,,Z mano je nad zvezdo angel
cin, cin cln —                                                se igral
beli dan iz jasnih, solnčnih                           in pozdrave svojim Ijubim
nabasnih vlšln . . .                                        šepetal . . .
Kdo te je umival, danek,                              Pa pozdravljam zdaj zaspance
da tako sl be)                                                sred dolin
v tiho mesto, k oknu našem                        tn na okna tiho trkam:
zdaj prispel?                                                  cin, cin, cin."
2.
Nad mestom tihlm                                          ,,Pa če so beti,
meglice trudne plavajo,                                 to angelcl so, kaj? —"
na mesto tiho                                                 Ah, v belih krilcih
snežinke naletavajo ...                               hita> pač škratci v gaj.
Pa misll Marta,                                              In lahno vodl
da nežni to krilatci so —                             jib tetka stara — smrt —
ah, naša Marta,                                              na llha polja,
to sami beli škratci sol                            na mladi, trudni vrt . . .
3.
Hm, ptičic« molčijo                                       In tlho Marti sniva
po logu tožnem tam;                                    v naročju punčka, gloj,
le snežec, beli snežec                                  pa smeje od veselja
se smeje solncu sam . . .                            naprej se in naprej . . .
,,Le padaj, snežec, padaj saj zopet pride dan, ko naju bo sprejel spet slovesno vrt cvetan!"
Cvctko Slavin