MARCEL ŠTEFANČIČ ML. O HOLLYWOODU V OSEMDESETIH Umetnost in kultura 114, uredil Peter Milovanovič Jarh, ZKOS' 1990 Pri nas je še vedno redkost, če izide knjiga s področja filma, pa naj gre za ožje strokovno delo ali pa za poljudno. Zato je tem bolj dobrodošlo vsako tovrstno delo, pa naj bo to prevod aH še raje 334 izvirno delo. ZKOS je natisnila Marcela Štefančiča ml. Prišli so ponoči, Holly-wood v osemdesetih. Gre torej za dokaj profilirano gledanje filma, hollywoodski pečat osemdesetih let je časovna zamejitev in hkrati simptomatika za filme in filmske ustvarjalce, ki so vtisnili svojo specifiko v zamisli in izpeljave. Zakaj Hollywood in ne Evropa? To pripada avtorju, ki se bo morda odločil tudi za evropski poseg v filmski vivisekciji, toda zanesljivo je Hollywood toliko prisoten tudi v evropskem prostoru, da ni mogoče zanikati pritiska tega filma tako rekoč skozi dnevno prakso. In v tem merilu je Marcel Štefančič ml. postregel s poznavalskim prikazom, ki je enako zanimiv filmskim in pedagoškim delavcem kot tudi tistim, ki so zanesenjaki filma. Torej Hollywood v osemdesetih, naj nekateri kujejo v zvezde primere filmskih dosežkov, spet drugi pa zavračajo dosti tega - dejstvo pa ostane, da so ti filmi prisotni, delujoči in komercialno tržni. In obrtniške zanesljivosti jim ni mogoče omajati, tudi posameznik si ne more privoščiti oporečne kakovosti, naj gre za igralca, režiserja aH za scenografa ipd. Avtor pričenja z denarjem, ki je za film potreben, in z zanimivim prikazom, ki podaja morda manj znane podatke, vse do vključevanja televizije v posebnem odnosu s problemi posledic za film. Pa tudi video, ki je »v tem fizično - tehnološkem smislu poškodoval tudi televizijo, že tako vzpostavljeno na .potlačitvi' filmskega traku.« Po opredelitvi razloč-nice med A-filmi in B-filmi, s posebnim ozirom na osemdeseta leta, pa avtor ugotavlja, da nikoli prej nismo imeli toliko »nadaljevanj« tega ali onega filma, »re-make« nekdanjih uspešnic ipd. Spomniti se je treba le na serijo Policijske akademije. Na petek 13. itd. Ob avtorjevi opredelitvi o naravi žanra v tem času in taki praksi je ponudil vrsto primerov, pravzaprav gre za celovito nizanje filmov, ki jim daje bistvene ugotovitve. Avtor zna gledati v globalu, s ptičje perspektive, zato se ne drobi pri analizah filmov, s tem tudi povezujoče opredelju- 335 Marcel Štefančič ml., Hollyvood v osemdesetih je, kar je simptomatično. Pri »sequelsih« - tj. pri filmih, ki so nekaka »nadaljevanja« že znanega v sklopu enakih nosilnih vlog in tematskih sklopov - navede vrsto simptomatičnih primerov, izmed teh pa je odbral primere filmov, ki jih je posebej obravnaval, z očitnim pridihom freudiz-ma. Tudi občasnega družbenega prebliska - pač po potrebi - ne manjka. Tudi ko govori o lokaciji dogajanja, »diegetskem prizorišču«, ne gre le za prostor snemanja in dogajanja, ampak želi odkriti globje zakonitosti prizoriščne prakse. Tudi odbrani primeri, npr. Zadnji kitajski cesar. Red Head ali pa Blue Velvet, služijo kot tipični filmi v nečem specifičnem in jih avtor ne obravnava v celoti. Ko Marcel Štefančič ml. govori o zvezdniškem sistemu, poudarja, da se ta ni rodil hkrati s filmom, nastal je kot ekskluzivno zunaj-filmsko dejanje s pu-bliciteto, atraktivno biografijo, pozira-njem ipd. Seveda so še drugi, ki menijo, da »notranji moment« proizvaja zvezde, kar gre od obraza do igre, pri tem pa je obraz tisti, ki najbolj identificira osebo. Dopušča obe možnosti. Tu se je avtor vrnil k primerom iz preteklosti, da bi na simbolni ravni utrdil nekatere ugotovitve. V filmu Silkwood Meryl Streep uteleša igralko »totalne notranjosti« in »polno subjektivnost«, kar je najbolj ustrezalo režiserju Miku Nicholsu. Če je v starem Hollywoodu obstajalo zvezdništvo z dovolj jasnimi insignijami, pa je novi Hollywood potlačil nekdanji zvezdniški sistem v korist variabilnega seštevka filmskih zvezd, »ki za enkratne vloge v posameznih filmih prejemajo in zahtevajo ekstremne zneske«. V starem Holly-woodu je igralec vedel, kaj sme igrati, kaj bo igral, ne da bi nehal biti zvezda, v novih razmerah pa se je sesula razlika med »adekvatnimi« in »neadekvatnimi« vlogami. Avtor je zajel Reaganove čase v luči osemdesetih let kot »zapiranje meje«, kot odsev »korporativnega duha«, ko se znova uveljavi ruralna »pionirska« zavest. Skrajno točko simbolnega zapiranja mej predstavlja starodavni New Orleans kot kraj, ki ga je šele treba pripraviti med družbenimi procesi in je še v mnogočem bolj protislovno mesto kot marsikje drugod. Tako npr. Jim Me Bride v filmu The Big Easy aktualizira socialno, zgodovinsko, gospodarsko in politično nezaprti New Orleans, zato v filmu izzveni kot odtujena gospodarska, kulturna pojavnost, ki ne more biti vkorporirana v drugačno obstojnost v svoji izolirani, imaginarni, zunaj zakonski in še drugačni pojavnosti. Avtor ugotavlja ob primerih filmov, kako težko je definirati Ameriko, najsi jo režiserji prikazujejo tako ali drugače. Kako nasprotujoča so si lahko mnenja, je avtor ilustriral s Platoonom Oliverja Stona, ga primerjalno osvetlil z drugimi filmi. Težko bi se avtor izognil bondovskim filmom, kjer se da zlahka izpeljati ikonografska formula akcijske tipike. Starostni pojav pri obeh protagonistih dejansko obstaja (Connery, Moore), a v primeru, kot je naveden, je scenarij tisti, ki zahteva od igralcev in režije navedene rešitve. Pri analizi avtor ugotavlja spremembo v »filozofskem« smislu v kantovskem odnosu do »stvari po sebi« med prejšnjimi bondovskimi filmi in novima (z Dalto-nom). Zanimiva je tudi Zadnja beseda Štefančiča ml., ko polemično govori o dokaj »ustaljenem« mišljenju o Holly-vvoodu kot »tovarni sanj« in »bega od stvarnosti«, o slednjem pa pravi: »Holly-wood obstaja le zato, da bi opozarjal, da zunanja realnost nima z našo ,predstavo' o tej realnosti prav nobene zveze.« Pozneje pa pravi: »Hollywood je realnost, od katere skušamo ves čas zbežati.« Knjiga Marcela Štefančiča ml. potrjuje, daje pri nas gotovo najboljši poznavalec ameriškega (hollywoodskega) filma zadnjih desetletij. Gre mu predvsem za temeljne vidike na pojave filmov osemdesetih let, kot jih prakticira Hollywood, znotraj tega zarisa ugotavlja lucidno tiste sestavine, ki opredeljujejo spreminjajočo se podobo filmov, trendov, specifiko izraznosti in teženj, ne gre mu toliko za estetiko dosežkov. Vključi po potrebi freudizem, družbeno marksistično opre- 336 Igor Gedrih delitev - verjetno Marcuse - vseskozi pa le koristno. V mnogočem pa njegova je v ospredju film, ne glede na žanr ipd. knjiga odkriva - brez želje po vrednote- Ima smisel za bistvo zaznavanja in opre- nju! - »podtalnico« v temeljnih pogledih delitve, pri tem pa rad uporablja para- na filme omenjenih let, včasih s ptičje doks. Obilje tujih izrazov ni vedno po- perspektive, in s tem s smislom za bistvo, trebno in bi na koncu lahko dodal kar Gotovo pa je O Hollywoodu v osemdese- obsežen slovarček; seveda pa najde za tih knjiga, ki jo bo vsak ljubitelj in pozna- strokovne izraze povečini sprotne od- valeč filmov vzel v roke z veseljem - in merjene razlage. Ponekod bralec ne bo s pridom, našel istega mišljenja, kot si gaje ustvaril sam, kar je za polemično samospoznanje Igor Gedrih 336