Džore Držič (1461—1501)
GREM, GREM    Grem, grem, kamor gre misel moja, morda pa srce si le najde pokoja.
Ker če bi ne šel, bi me zapustilo, iz prsi nesrečno se k njej napotilo, ki smrtno zadela ga je z očmi, da zdaj samo k njej pohiteti želi.
869
870                                                                                                                      Slavko Mihalič
Grem, grem, kamor gre misel moja, morda pa srce si le najde pokoja.
Grem, da pomirim vihar, ki zbudile v meni so ga oči neke vile, ki so mi smejoče se strle srce, da zdaj le za smrt, za drugo ne ve.
Grem, grem, kamor gre misel moja, morda pa srce si le najde pokoja.
Iskal sem moči v zdravilni si travi, iskal vse mogoče, da me ozdravi in reši trpljenja, ki meje mu ni, a kje le zdravilo se takšno dobi!
Grem, grem, kamor gre misel moja, morda pa srce si le najde pokoja.
Grem, ker če zdaj ne najdem zdravila, mi kmalu bo zima srce ugrabila, nikoli udarca ne bo prebolelo, ah, iz njenih oči ga je smrtno zadelo.
Grem, grem, kamor gre misel moja, morda pa srce si le najde pokoja.
Ker kakor labod, ki lovec ga rani, s spevom najlepšim smrt nam naznani, v pesmi jaz tožim zdaj, rano vsem kažem, ranjen po svojem najljubšem, najdražjem.
Grem, grem, kamor gre misel moja, morda pa srce si le najde pokoja.
Če treba zares je srcu oditi, nihče več ne more me potešiti, zares le še smrt me odreši vsega, saj kdo preživi lahko brez srca!