OCENE IN POROČILA
Franc Zadravec: Satira in groteska v slovenski literaturi. Murska Sobota: Franc-Franc, 2010. 173 str.
Nova monografija akademika prof. dr. Franca Zadravca Satira in groteska v slovenski literaturi je zbirka analitičnih in sintetičnih študij, od katerih je bilo pet že objavljenih, tri v Elementih slovenske moderne književno.sti (1980), ena v zborniku o Janku Messnerju Vsebina je oblika (1998) ter ena v Jezikoslovnih in literarnovednih raziskavah (1998); ostale so bralcem predstavljene prvič.
Prvi sklop, Satiriki med letoma 1900 in 1940, avtor začne s prikazom idejno-vse-binskega okvira satire na prelomu stoletja, ki je rasla predvsem iz prepričanja, da mora literatura povečati kulturno, socialno in narodnopolitično zavest posameznika in narodne skupnosti. Ta okvir izpeljuje in dokazuje na osnovi pisma in miselnih motivov v prozi osrednjega pisatelja slovenske moderne - Ivana Cankarja, ki naj bi začrtal snovne in idejno-vsebinske okvire za glavni satirični tok. Nadaljuje tako, da se poglobljeno loti več tipov satire, ki jih vse razen dveh (literarna satira in satira o papagajstvu in »namizni ideji«) obravnava na primeru Cankarjevega pisanja, s katerim se je že ukvarjal v svojih zgodnjih razpravah v 60. in 70. letih ter pozneje s Cankarjevo ironijo tudi v knjižni obliki (Cankarjeva ironija, 1991), vendar so omenjene razprave povsem nove. Poglavje o politični satiri po prvi svetovni vojni nam prinaša idejno-tematsko obravnavo Kosovelovega
satiričnega pesnjenja ter obravnavo Krefto-ve komedije Kreature. Zadravec meni, da je Kosovel za polemični spopad z buržoazijo izdelal samosvojo, konstruktivistično izrazno in oblikovno tehniko, s katero je želel prikazati, kako je človek izpostavljen civilizacijskemu kaosu, buržoaznemu indivi-dualizmu in diktatu brezumnih predmetov ter sprtih političnih ideologij. Pri Kreftovi komediji Kreature Zadravec izpostavi, da je avtor v njej do kraja razvil ovaduha, ki predstavlja nov značajski tip slovenske literature. V zadnjem poglavju prvega sklopa, Satira in religiozni, folklorno herojski ter umetnostni mit, avtor nazorno obdela razvrednotenje mitoloških folklornih junakov in krščanskega mita v satiropisju. Največ pozornosti posveča mitu o kralju Matjažu in ugotavlja, da Cankar tega mita ne razvrednoti, ampak mu doda celo novo, konstruktivno razsežnost, saj ga z narodne ravni premakne na mednarodno. Kar je nasprotno od pesnika Frana Ellerja, ki je leta 1912 Matjažev mit satirično razdrl, ko ga je posadil v ljubljansko krčmo pit in dremat. Medtem ko mit o kralju Matjažu doživi literarno obdelavo tudi v tridesetih letih v Kozakovi komediji Kralj Matjaž, ga med drugo svetovno vojno popolnoma zavrne partizanski pesnik Karel Destovnik -Kajuh. Mitu namreč odvzame osvobodilni sij, njegovo vsebino pa postavi v zatiranega človeka in Slovenca. Za krščanski mit pa Zadravec ugotavlja, da ga Cankar
izpodbije in razvrednoti, kljub temu pa ne prizna nobenega novega. Izjema je Srečko Kosovel, ki je krščanski mit uporabil podobno kot ruska pesnika Aleksander Blok v poemi Dvanajst in Vladimir Majakovski v poemi Človek, vključil ga je namreč v revolucionarno pesniško besedo in mu s tem dodelil novo vlogo. Ludvik Mrzel pa je v tridesetih letih šel še dlje, v svoji satirični pravljici Bog v Trbovljah je krščanski mit popolnoma razvrednotil in pokazal njegovo popolno neuporabnost za revolucionarne namene. Prvi sklop Zadravec zaključi tako, da združi vse niti omenjenih razprav, ki jih veže glavna rdeča nit - Ivan Cankar in njegovi satirični nastavki -, in mu zaradi zadnjega, kljub disperznosti, uspe napisati zaokrožen in strnjen pregled slovenskega satiropisja med letoma 1900 in 1940.
V drugem sklopu se avtor temeljito ukvarja s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski. V tem sklopu so zbrane povečini informacije, ki so že znane, bodisi jih je objavil Zadravec sam v predhodnih delih bodisi jih je na podoben način obravnaval kateri drugi literarni zgodovinar.
Tretji sklop, Komične in groteskne podobe človeškega telesa v Cankarjevi prozi, predstavlja že objavljeno razpravo iz leta 1998. Razprava obravnava Cankarjevo grotesko glede na del telesa, ki si ga je izbral za tako upodobitev. Zadravec ugotavlja, da je Cankar že v devetdesetih letih bolj obrnjen k optiki nosu, k njegovi obliki, barvi, suhosti in debelosti, pa celo vse do točke, kjer nos »živi samostojno« in ovohava ustnice, kot pri Gogolju (Zadravec 2010: 83). Motiv nosu Cankarju služi za optični učinek tudi v kasnejši prozi, tako v romanu Hiša Marije Pomočnice kot v Povesti o dolgem nosu. Zadravec ugotavlja, da Cankarju za grotesko služijo tudi oči, kar je nasprotno temu, kar pravi eden od glavnih teoretikov
groteske Mihail Bahtin, ki meni, da sta za groteskno oblikovanje od človeškega obraza bistvena le nos in usta, oči pa so čisto nebistvene, ker »izražajo le čisto osebno, samosvoje notranje življenje, ki ga groteska ne upošteva«. Groteskne so po njegovem mnenju le izbuljene oči, takšne, ki so premaknjene iz svojega objektivnega okolja (Zadravec 2010: 85). Vendar pa se Cankarjev estetski koncept oči včasih tudi prekriva z Bahtinovo mislijo, kar govori po Zadravčevem mnenju v korist umetnika in teoretika. Tukaj smo v pričujoči knjigi prvič in zadnjič priča temu, da se Zadravec sklicuje na teorijo katerega od teoretikov groteske. V monografiji predstavlja največji primanjkljaj prav odsotnost različnih teorij groteske, razen v eni razpravi omenjenega Bahtina manjkata še vsaj G. R. Tamarin s Teorijo groteske in W. Kayser z delom Das Groteske in Malerei und Dichtung.
Četrti sklop, Satirična komedija med letoma 1922 in 1968, predstavlja spet lep strnjen pregled avtorjev, ki so pisali satirične komedije v omenjenem razdobju. Pregled se začenja z Otonom Župančičem in njegovim fragmentom Iz nenapisane komedije (1922), v kateri se je Župančič zjezil nad umetnostnimi meceni, ki se po-smehujejo umetnosti in kulturi, od nje pa le bogatijo (Zadravec 2010: 89). Istega leta je Alojz Remec objavil komedijo v štirih dejanjih Kirke, ki jemlje za snov dobičkarje, prekupčevalce in njihovo bogatenje na račun razkroja avstro-ogrskega vojaškega stroja in države. Njihov simbol predstavlja brezdušna milijonarka Kirka. V nadaljevanju pride avtor do spoznanja, da se Župančičevi in Remčevi satirični nastavki umaknejo poskusom ljudske veseloigre, ki ne mara popravljati nravi, ampak hoče uprizarjati veselost, se smejati človeku v njegovem ljubezenskem zapletu in nerodnostim v dogodku. Nato izpostavi, da je satirična komedija doživela dva
vzpona, in sicer s Kreftovimi Kreaturami (1934) in Kozakovim Profesorjem Klepcem (1940). Pod tema vrhoma pa, pravi, je naraščal tok preprostejše satirične ljudske komedije, ki je hotela vzgojno služiti ljudskemu odru. Ugotavlja tudi, da so predvojne generacije po letu 1945 napisale sorazmerno malo komedij. Začel je Anton Ingolič s satiro v treh dejanjih Krapi (1947) in enodejanko Našli so se (1952). Veliko kulturnopolitične nejevolje je predvsem povzročil Matej Bor s komedijo Vrnitev Blažonovih, vendar je njegova prava komedija šele Vesolje v akvariju, kot pravi Zadravec. Izpostavi še Stanka Majcna in njegovo »veselo igro v treh dejanjih« Cesar Janez ter Dan žena (1968) Mire Mihelič. Sklop o satirični komediji med letoma 1922 in 1968 zaključi z mnenjem, da komedije tega obdobja idejno-vsebinsko in estetsko ne dosegajo predvojnih generacij, na primer Kreftovih Kreatur, ter da so pisci teh desetletij nadaljevali črto komedio-grafije, kot jo je zarisal Ivan Cankar. Kljub zaokroženosti in preglednosti pričujoče poglavje motijo številne avtorjeve vrednostne sodbe, ki ne sodijo v literarno zgodovino, ampak v literarno kritiko (»to dvo-dejanko slabi večslojna snov /^/ še bolj pa feljtonistično ohlapni slog«; »osebe so karikirane«; »Novačan je imel večji tragedijski kot komedijski dar«), nekatere sodbe pa so enostavno neumestne (»Dan žena Mire Mihelič hoče biti nekakšna večna komedija o položaju ženske v družbi ^ Tudi nekatere parodistične prvine, kot je npr. geslo 'Ženske vseh dežel, združite se!', so poceni humor«).
V petem sklopu se Zadravec loteva podrobne analize Grumove drame Dogodek v mestu Gogi, kjer nas popelje od same geneze dela, dramskih oseb, vzdušja, motivacije in dramske ideje prek analize zgradbe same farse do dramskega prostora in stila, kot jih določajo didaskalije. Vsa razprava spet ne
prinaša nič novega, saj je že bila objavljena kot del širše študije o Grumovem dra-matskem snovanju (Dramatika Slavka Gru-ma), in sicer v Zadravčevi knjigi Elementi slovenske moderne književnosti (1980).
Med najbolj zanimive in dodelane razprave sodi razprava Satirično in groteskno v prozi Prežihovega Voranca, ki je predmet Zadravčeve obravnave v šestem sklopu njegovega novega dela. Pričujoča razprava je skrajšana študija, ki je že bila objavljena pod naslovom Groteska v Prežihovi prozi, in sicer v knjigi Elementi slovenske moderne književnosti, prinaša pa strnjen pregled satiričnega in grotesknega pisanja koroškega socialnega realista. Omeniti je treba, da so se že nekateri avtorji ukvarjali z isto tematiko, vendar so se ti večinoma osredotočili na eno samo delo Prežihovega Voranca. Tako je Marjan Štrancar leta 1993 v Jeziku in slovstvu objavil razpravo Groteskno v Prežihovem Boju na požiravniku, v isti reviji pa je leta 2010 izšla razprava Marka Jesenška Humornost v kratki pripovedi Prežihovega Voranca, kjer se ukvarja z značilnostmi humorja v Vorančevi povesti Tadej pl. Spobijan. Franc Zadravec v svoji razpravi obravnava satirične in groteskne elemente v prozi Prežihovega Voranca vse od njegove zgodnje (Noč v koči An-drejca Ožgana, 1910, Konec, 1914, V mraku, 1914) do poznejše proze (Doberdob, 1939, Pot na klop, 1939, Vetrnik, 1940, Kurjak, 1940, in Jamnica, 1941). Za večino obravnavanih del ugotavlja, da predstavlja groteska le del pripovednega dogajanja in je po njem razpršena, v novelah Vetrnik in Kurjak, predvsem v drugi, pa je groteskno skorajda ves čas prisotno. Na grotesknost v omenjenih dveh novelah ter črticah Noč v koči Andrejca Ožgana in Konec je opozorila tudi Silvija Borovnik, in sicer v mi-nuciozni študiji Znani, neznani Prežihov Voranc, objavljeni v reviji Jezik in slovstvo leta 2010 (št. 3-4, str. 17-32).
Sedmi sklop z naslovom Satire Miška Kranjca je kratek vpogled v Kranjčevo satirično ustvarjanje, ki ga je izoblikoval v svojih satiričnih feljtonih, v katerih je tudi sam soigralec, in kot tako kaže na osebne in družbene pohabljenosti junakov v »dialogu« z njimi, nagovarja vaščane in opozarja na njihovo socialno ogroženost in brezpravnost. Zadravec na kratko idejno in vsebinsko analizira štiri Kranjčeve satire (Naš človek, Naše kase, Tretji poklic gospoda Dandele in Slovenska pomlad), vendar so te analize preveč površinske in spominjajo prej na povzetke del kot pa na razpravo, kar še posebej izstopa zaradi njihove kratkosti.
S satiro v prozi Cirila Kosmača se Zadravec ukvarja v osmem sklopu svoje monografije, ki ga začne s krajšo analizo Kosmačevega besedila Hiša št. 14. Loti se idejno-vsebins-ke in stilne analize, ki pa nima nobene zveze z naslovom razprave, razen zaključnega stavka, kjer pravi, da je besedilo napolnjeno z ironičnimi poudarki. Razpravo nadaljuje z obravnavo novele Sreča, kjer znova bolj povzema vsebino kot pa razpravlja o sami satiri v delu. Veliko bolj poglobljena je obravnava »odlomka iz daljše zgodbe« Zlato, saj najde pravo mero med povzemanjem vsebine in analizo fantastičnih elementov v njej. Razpravo zaključi z obravnavo satire in fantastike v noveli Tantadruj, ki je po Zadravčevem mnenju prvi in zadnji odziv na »atomski vek«, estetsko-idejni privid o ugasli, brezživljenjski, zaledeneli Zemlji.
Zelo zanimiv je deveti sklop, namenjen obravnavi taboriščnih novel Vladimirja Kralja, ki jih je začel pisatelj objavljati že v letih 1947 in 1948. Razprava iz tega sklopa je predelana in dodelana razprava iz že v Elementih slovenske moderne književnosti objavljene študije Vladimir Kralj - roman o življenju v nacističnem taborišču. Zadravec v njej ugotavlja, da komike in grotesknega
humorja v obliki rezkih prizorov Kralj v novelah ni razvil le zaradi svoje poklicne erudicije, ampak predvsem zato, ker je bil ta pojav v kotternskem taborišču v resnici prisoten (Zadravec 2010: 145).
S satiričnim in z grotesknim v prozi Janka Messnerja nam Zadravec postreže v desetem sklopu svoje knjige, kjer poskuša narediti razgled po vsebinskih posebnostih in oblikah Messnerjevih besedil (Špasna storija, Skurna storija, Buteljni si odrežejo nosove in Invazija) ter si odgovoriti na vprašanje, kaj je to, česar Messner ne more, ne sme zamolčati in kaj mora in kaj zna ubesediti tudi z igro groteskne komike in fantastike. Tako pride do spoznanja, da ima četvero obravnavanih besedil bolj in manj sorodno stilno držo. Za prve tri je mnenja, da so bolj realističnogroteskna, v zadnjem pa prevladuje komična fantastika. Ta razprava, ki je sicer že bila objavljena leta 1998 v zborniku o Janku Messnerju (Vsebina je oblika), je bolj analitična in zaokrožena v celoto in s tem sodi med najboljše v knjigi. Kljub temu pa še zdaleč ni tako pronicljiva kot študija Silvije Bo-rovnik Humor, ironija in groteska v delih Janka Messnerja, ki je bila leta 1998 prav tako objavljena v istem zborniku, kjer se avtorica ukvarja z enako tematiko v prej navedenih Messnerjevih delih in jih razširi še na njegova druga dela (Svinjska storija, Gorše storije). Pri pregledu Messnerjevega dela Borovnikova zajema njegova besedila v delovna poglavja: občečloveška satira, politična satira in groteska, pri čemer se dobro zaveda, da se lahko posamezni elementi le-teh med seboj prepletajo in mešajo.
Zadnji, enajsti sklop monografije je »podrobna obravnava« romana Zadnja želja Slavka Pregla. V Zadnji želji je Pregl ube-sedil satirično-humoristično zgodbo o političnih veljakih in njihovih programih v deželi Trotiji. Snov etično občutljivega
in kritičnega pripovedovalčevega pogleda so po Zadravcu današnji obrazi literarno že znanega rodu Butalcev. Zadnji sklop je tako prvi poskus strokovne obravnave omenjenega dela, vendar na žalost kot nekaj drugih razprav te monografije ne uspe preiti od golega povzemanja vsebine z nekaj avtorjevimi opazkami v tehtno analizo in razpravo.
Ena od slabosti Zadravčeve monografije je tudi ta, da ji ni dodal sklepnega poglavja, kjer bi povzel, ovrednotil in smiselno zaključil svoje razpravljanje o satiri in groteski v slovenski literaturi, če seveda omenjeno delo sploh lahko imenujemo znanstvena monografija in ne zbirka esejev,
saj ji, tako kakor že v njegovih prejšnjih knjigah Elementi slovenske moderne književnosti in Slovenski roman dvajsetega stoletja na koncu manjka seznam virov in literature. Gledano kot celota pa nam Zadravčeva monografija kljub nekaj manjšim in večjim pomanjkljivostim ter nekaterim že prej objavljenim razpravam ponuja zanimiv pregled satiričnega in grotesknega pisanja v slovenski književnosti 20. stoletja, zlasti v njegovi prvi polovici.
Denis Škofič Dolnja Bistrica denis.skofic@gmail.com