List 26.
Gospodarske stvari.
Okulovanje ali požlahtnovanje z očesom.
206
Požlahtnevanje drevja samo z enim očesom (popom) ali kakor se sploh imenuje „o kulo vanje" sme se smatrati najboljšim načinom požlahtnevanja. Prednost okulovanja mimo drugih požlahtnevalnih načinov obstoji v marsičem, posebno je pa povdarjati primerno majhno ranenje podlage (divjaka), hitra in cena izvršitev ter mala poraba za požlahtnevanje sposobnih očes. V večih drevesnicah ima pa okulovanje še to veliko prednost, da se da to delo ravno takrat izvršiti, kedar je najmanj druzega dela. Pri vsem tem dajo pa drevesca z okulovanjem požlahtnena najlepše in najmočnejše poganjke.
Za vspešno okulovanje je treba sočne podlage in cepiče v. Kedaj je ta čas, se najbolje spozna na tem, če se da ljubad divjaka rada odločiti od lesa ali pa če vršički podlaginih poganjkov ravno iztvorjajo nove liste. Okulovanje izvršuje se najbolje pri toplem vremenu; da so pa divjaki dobro sočni, priporoča se okopavanje zemlje in zalivanje divjakov pred okulovanjem.
Pri okulovanji rabi se nož, ki je navlašč za to delo prirejen. Okulovalni nož ima klino s primerno zavitim rezalom (pod. 1.) ter kratki klini podobno zagojzdo iz kosti, ki služi v privzdigovanje lju-badi, kakor je pozneje popisano.
Prvo delo okulovanja je prirejevanje očesa za okulovanje. To se zgodi na naslednji način. Naredi se eden do poldrugi centimeter nad očesom cepiča z okulovalnim nožem poprečna zareza skozi lubad noter do lesa. Potem se prime nož bolj plosnato (glej pod. 2.) ter se zareže nekoliko više od prej storjene zareze in se potegne nož pod očesom tako, da se oko odreže ter da je ljubad pod očesom kake dvakrat daljši kot ljubad od očesa do prve zareze. Odrezano požlaht-nevalno oko mora imeti na notranji strani (pod. 2.) še očesno zrno obdano od nekoliko lesa. Tako odrezano oko je potem najboljše dati do daljne porabe med ustnici, da se ne izsuši, kjer pa tudi ne sme se slino v dotiko priti.
Drugo delo pri okulovanji je prirejevanje podlage ali divjaka. "V ta namen naredi se na primernem mestu divjaku povprečna zareza kolikor mogoče blizu kake mladike. Na to zarezo naredi se druga navpična zareza. Obe zarezi morete iti do lesa ter imate skupaj podobo črke t- Sedaj se vzdigneta z koščeno zagojzdico okulovalnega noža vogala ljubadi (glej pod. 3.) ter se vtakne z levo roko požlahtnevalno oko v tako napravljeno ljubadino špranjo, da zgornja vprečna zareza očesa pride v enako visočino z vprečno zarezo na podlagi. Potem poveže se okulovano mesto z bombaževo (pavolnato) nitko, pri čemur pa oko samo mora vedno prosto ostati ter k lesu dobro pritisneno biti, da zamore prirasti.
Okulovanje je dvojno, in sicer z ozirom na čas, v katerem se okuluje. Imamo okulovanje z živim in okulovanje s spečim očesom.
Z živim očesom se redkokrat okulava in to največ pri marelicah in murbah. Najboljši čas za to delo je mesec maj in začetek junija. Oko se vzame od lanskega poganjka, katero se odreže uže pozimi ter se hrani kje v senci v zemljo zakopano. S živim očesom izvršeno okulovanje mora še v tistem letu pognati, za to naj se pa potem, ko je oko uže prirastlo, odreže divjak nad oživelim očesom.
Najbolj navadno je okulavanje s spečim očesom, ki se ima vršiti v času od meseca julija do septembra. Vse vrste sadnega drevja dajo se na ta način požlaht-niti. Za marelice, breskve, orehe, kutnje, ivančkova jabelka je ta požlahtnitev najboljša in najsigurnejša. Dober  teden do deset dni po okulovanji se uže vidi,
ali se je oko prijelo ali ne. Po preteku tega časa namreč mora biti listov pecelj (glej pod. 3.) še zelen ter mora pri rahlem potipanji uže odpasti, kar vse znači, da se je oko prijelo. Če je pa listov pecelj uže suh ter se še trdno drži očesa, se pa okulovanje ni obneslo in treba je divjaka, ako je še dovolj sočen, na drugem primernem mestu vnovič okulovati.
Stir do šest tednov po okulovanji treba je prerezati vezi in sicer z zarezo, ki se naredi na divjaku po dolgem, zadej za okulovanem mestom. Pri tem delu naj se kolikor mogoče malo rani ljubad.
S spečim očesom okulovanim divjaKom odreže se v prihodnji spomladi vrh in sicer kakih osem do deset centimetrov nad žlahtnim očesom (pod. 4.) ter se ob enem ta ostali prostor med očesom in vrhom osnaži od vseh poganjkov in očes. To zadnje delo mora se tudi še pozneje večkrat izvršiti.
Ostali prostor med očesom in vrhom služi poganjku v podporo. Ako je poganjk 15 do 20 centimetrov visoko zrastel ter ne raste lepo na kvišku, priveze naj se k temu kosu divjaka (glej pod. 5.).
Veči poganjki, ki izrastejo iz korenine ali iz divjaka, morajo se skrbno odrezati. Na divjakih, kojih okulovanje se ni prijelo, ali koder se je odlomil poganjk iz žlahtnega očesa, pusti naj se najvišji, močni poganjk iz divjaka stati, ter naj se nad njim ves divjak proč odreže.
Na žlahtnem poganjku ne sme se prvo leto nič rezati, varuje naj se in oskrbuje, da zamore krepko brez vsake ovire rasti.
Kakor hitro je žlahtni poganjk spodaj trd postal (v juniju ali juliju) ter ima sposobnost, iz lastne m oči lepo na kvišku rasti, odreže se divjak nad njim, in sicer v visokosti kot je v pod. 5. z črto..........................zaznamovano. To delo naj se skrbno izvrši, ter nastala rana s cepilno smolo zamaže. Če je vse prav izvršeno, zaceli se rana še v prvem letu.